Zanima me, ali hudobni duhovi res obstajajo in kakšen vpliv imajo na ljudi? Ponekod je zaslediti izraz hudi duh, spet drugje hudobni duh. Je kakšna razlika? V Svetem pismu je v evangelijih omenjen izraz nečisti duh. Kaj to pomeni, da je nečisti?

Jezus tudi pravi, da če nečisti duh odide iz človeka, pa se čez čas vrne in najde hišo pometeno in okrašeno si privzame še druge duhove in je končno stanje takega človeka hujše kot je bilo na začetku. Kaj je želel s tem povedati?

Zanima me tudi, kako vemo, da angeli res obstajajo in varujejo ljudi?

Petra

Pričnimo razmislek z odgovorom na zadnje vprašanje o obstoju angelov, saj na njem sloni tudi odgovor na vprašanje o obstoju hudobnih duhov, ki so ‘padli angeli’. Vera v obstoj angelov kot ustvarjenih duhovnih bitij gotovo ni središče katoliške vere, a je vseeno njen sestavni del. Sloni na svetopisemskem razodetju in učenju Cerkve. Zaradi omejenosti prostora in še drugih zastavljenih vprašanj naj navedem Katekizem Katoliške Cerkve na to temo, v katerem je nakazano tudi svetopisemsko razodetje: »Obstoj duhovnih, netelesnih bitij, ki jih Sveto pismo navadno imenuje angeli, je verska resnica. Pričevanje Svetega pisma je tako jasno kakor enodušnost izročila. Sv. Avguštin pravi o njih: “Angel je ime službe, ne narave. Če vprašaš po imenu te narave, je duh; če vprašaš po njegovi službi, je angel: iz tega, kar je, je duh, iz tega, kar deluje, je angel.” Angeli so z vsem svojim bitjem Božji služabniki in sli. “Vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta” (Mt 18,10), “izvršujejo njegova povelja, poslušni njegovi besedi’ (Ps 103,20).« (KKC 328–329; kaj več je mogoče najti v Priročniku dogmatične teologije.) Čeprav v Svetem pismu zasledimo tudi angele, ki pomenijo človeškega Božjega poslanca, je vendar nesporno izpričano, da najpogosteje pomeni ustvarjeno duhovno bitje s posebno nalogo v dobro človeka.

In sedaj nekaj besed o obstoju in delovanju hudobnega duha. Sveto pismo ga že v stari zaveze preprosto predpostavlja, saj poroča o njem že v raju – 1 Mz 3; o različnih demonih (tudi pri tem izrazu zasledimo, da ne pomeni v vseh sobesedilih hudobnega duha, ampak tudi povsem človeške vzgibe, ki vodijo delovanje človeka) govorijo različna mesta (npr. Iz 34,14; Job 1,6 sl.; 2,1 sl. kjer je skušnjavec, ki pred Bogom obtožuje ljudi; Zah 3,1). V Mdr 2,24 je predstavljen tudi kot izvor greha in smrti: »Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti, izkusijo pa jo tisti, ki sodijo v njegov delež.« Nova zaveza Satanu pripisuje skušnjave, vključno z Jezusovimi (Mr 1,13) in učencev (Jn 13,2.27); hoče imeti celo vse učence (Lk 22,31). Zadnjo prošnjo v očenašu lahko razumemo tudi kot osvoboditev od tega vpliva (Mt 6,13). Satan lahko škodljivo vpliva na telo(Lk 13,16): povzroča bolezni; ozdravljenje je zato lahko izraz Jezusove zmage (Mr 3,26 sl.). V boj proti “zlohotnim duhovnim silam” (Ef 6,12) vstopa vsak kristjan. Ti duhovi imajo moč nad stvarstvom in se zato imenujejo “vladar tega sveta” (Jn 12,31) ali “poglavar oblasti zraka” (Ef 2,2).

Dodajmo še kakšno izjavo cerkvenega učiteljstva. Četrti lateranski koncil (1215) je povzel dotedanji nauk takole: »Bog je samo eno počelo vsega, stvarnik vsega vidnega in nevidnega, duhovnega in telesnega. S svojo vsemogočno močjo je v začetku časa iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno, to se pravi angelsko in zemeljsko; nato pa še človeka, ki obsega na nek način oboje, ker sestoji iz duha in telesa. Kajti hudič in drugi zli duhovi so ustvarjeni od Boga kot po svoji naravi dobri, a so sami od sebe postali zlobni.« Iz novejšega časa naj navedem nekaj misli dveh papežev o tej temi. Bl. Pavel VI. je izjavil: »Verujemo v nekaj nadnaravnega, ki je prišlo v svet prav zaradi motenja, vznemirjanja in zatemnjevanja, da bi zadušilo delo ekumenskega zbora in onemogočilo Cerkvi, da bi izbruhnila v himni veselja, da se je spet v polnosti zavedla same sebe« (29. 6. 1972).In drugje je dodal, da je naloga Cerkve v našem času “obramba pred zlom, ki ga imenujemo demon /…/ Obstaja greh, sprevrženost človekove svobode in globinski vzrok smrti, ker je ločitev od Boga, ki je izvor življenja, kar je, s svoje strani, povod in učinek določenega posega v nas in naš svet nekega temačnega in sovražnega agenta, demona. Zlo ni več samo neko umanjkanje, ampak dejstvenost, živo bitje, duhovno, izprijeno in izprijevalec. Strašna resničnost. Skrivnostna in strah vzbujajoča. Kdor te resničnosti ne prizna kot obstoječe, ni več v okviru bibličnega in cerkvenega učenja; prav tako tisti, ki jo dela za samostojen princip, kakor da ne bi imela …, svojega izvora v Bogu; ali jo razlaga kot nekakšno psevdo-resničnost, konceptualno in fantastično personifikacijo neznanih vzrokov naših nesreč” (15. 9. 1972). Podobno je sv. Janez Pavel II.v pismu mladim 31. marca 1985 spodbudil: »Nikar se ne bojmo s pravim imenom klicati prvega povzročitelja zla: hudiča. Taktika, ki jo je on uporabljal in jo še uporablja, je, da se noče razodeti in hoče, da bi se zlo, ki ga je od začetka zasejal, razvijalo po človeku samem, s pomočjo raznih sistemov in različnih medčloveških odnosov med razredi in narodi, da postane čedalje bolj greh struktur in se more čedalje manj prepoznavati kot osebni greh. Gre mu za to, da bi se človek čim bolj čutil od greha osvobojen in istočasno bil čedalje bolj vanj pogreznjen«.

Glede poimenovanja lahko mirno sklenemo, da gre pri različnih izrazih za sinonime, le da vsak izraz poudari eno plat delovanja hudobnega duha. Hudobni duh je v slovenščini drugi naziv za hudiča ali zlega duha ali hudega duha; vsi pa se uporabljajo za izražanje resničnosti, ki jo v bibličnem hebrejskem jeziku predstavlja ‘satan’, ki pomeni ‘tožnik’, in je bil preveden v grščino z ‘diabolos’, kar pomeni ‘razdiralec’. Tako je tudi z imeni izražen rezultat ‘upora’ nekaterih angelov Bogu, ki je spremenil njihovo enovito duhovno stanje dobrosti v nasprotje, v padlo stanje, ki se uresničuje v območju zla. Kot primer naj navedem Luciferja: njegovo ime pomeni nalogo prinašalca luči (seveda Božje, duhovne), a se je z zavrnitvijo življenja z Bogom spremenil v svoje ‘nasprotje’ in je postal prinašalec teme. V tem smislu je praktično sinonim tudi ‘nečisti duh’. ‘Nečisto’ je v Svetem pismu vse, kar je povezano s smrtjo in zato izključuje iz verske skupnosti in bogoslužja. Ker je človek Božja stvaritev in v osnovi pripada Bogu, hudi duh v njem nima kaj iskati, zato ga Jezus izžene. A če človek ne sodeluje s Kristusom in se sam svobodno spet odpre delovanju zla in hudega duha v svojem življenju, se lahko hudobija ne le povrne v prejšnje stanje, ampak celo poslabša, kot opisuje odlomek v Lk 11. To mesto nam sporoča, da je hudobni duh sicer po Kristusu že premagan, a ima možnost delovanja še vse do konca sveta, zato je prav, da smo pozorni in previdni, saj je njegovo delovanje za človeka nadvse nevarno, ker ga v marsičem presega. Na našo srečo pa nas ne v ljubezni, ki je ni več sposoben niti zaznati, zato ga lahko premagamo prav z življenjem vere, upanja in ljubezni.

Hudobni duh nima neomejenega vpliva na človeka, saj je sam ustvarjeno, torej omejeno bitje, čeprav ima nekatere lastnosti gotovo močnejše kot ljudje, ker jih ne omejuje telo. Delovanje hudobnega duha v glavnem delimo na redno, v kar prištevamo vsakodnevne skušnjave (vse, kar se pojavlja kot vabilo v greh; poglavitni načini tega delovanja pa so: strah, prikrivanje, naše slabosti – z njimi more bolje spoznati človekove šibke točke in jih izkoristiti; pri tem vpliva na grešne predstave, misli in občutja), in izredno, h kateremu štejemo infestacije prostora ali osebe (napad, vznemirjanje, motnje) ter obsedenost (tudi posedenost) kot najtežjo obliko, ki jo spremljajo različni nenavadni pojavi (lahko tudi paranormalni).

Ob vsem tem pa želim še enkrat poudariti, da je središče krščanstva oseba Jezusa Kristusa in da je On Odrešenik, ki je vpliv hudobnega duha že usodno ‘prizadel’ ter nam odprl možnost uspešnega duhovnega boja s temi silami zla. Nekaj dodatnega o tej temi lahko preberete tudi v 7. št. Ognjišča v letu 2013.

TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče 4, 2015

Zanima me, kakšno je stališče Cerkve glede “klepetanja z umrlimi sorodniki”? Dogaja se, da na televiziji predvaja resničnostne šove, ki prikazujejo osebo, ki klepeta z duhovi (oz. dušami iz onstranstva). Ali je vse skupaj le zrežirano, ali je dejansko res mogoče, da ima nekdo takšno danost, da pride v stik z dušami?

Večina ljudi, ki jih prikazujejo na televiziji in so se prek ‘medija’ povezali s svojimi pokojnimi, pravi, da najdejo mir, ko dejansko začutijo, kaj jim duše sporočajo.

Kaj je glede tega resnično? Ali obstajajo tudi duhovniki, ki so tega zmožni?

Hvala za vaš odgovor.

Pavlina

Odgovor na vaša vprašanja moramo iskati v okultizmu, v katerega spadajo ‘tajne znanosti’, ki bi naj ljudem omogočile skrite (okultne) in tajne prakse. V okultizem spada tudi spiritizem, nauk, po katerem zmorejo posegati v naš svet duše umrlih ter tudi dobri in odpadli angeli, ki bi naj govorili živim ljudem.

Seveda pa pri vsem tem ne gre za nič kaj novega, saj je bil okultizem navzoč v starih različicah že v nekaterih arhaičnih družbah (npr. v šamanizmu), poznala pa so ga tudi antična ljudstva, kot so Mezopotamci, stari Egipčani, Kitajci, Indijci, Grki in Rimljani. Klicanje duhov (spiritizem) se je močneje spet pojavilo v 19. stoletju in se razširilo kot nauk in sistemsko oblikovano gibanje po Ameriki in v Zahodni Evropi. Tudi nova doba (new age) ima v nekaterih različicah okultistične in spiritistične prvine.

Odšli bi predaleč, če bi predstavljali okultizem in spiritizem pri zgoraj imenovanih ljudstvih. Za nas je bolj pomembno, da se vprašamo, kako so se do teh okultnih praks, predvsem do klicanja duhov obnašali Judje in kakšen odnos zavzema Stara zaveza do tega. Bog je zapovedal svojemu izvoljenemu ljudstvu: »Ne obračajte se na zarotovalce duhov in na duhove umrlih! Ne iščite jih, da bi ob njih postali nečisti; jaz sem Gospod, vaš Bog« (3 Mz 19,31). »Proti človeku, ki se obrača na zarotovalce duhov in na duhove umrlih in se vlačuga z njimi, bom obrnil svoj obraz in ga iztrebil iz srede njegovega ljudstva« (3 Mz 20,6). »Ko prideš v deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, se nikar ne uči posnemati gnusobe tistih narodov! Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet« (5 Mz 18,9–11).

Žal Stara zaveza ugotavlja, da posamezniki niso ubogali Gospoda in so popustili okultistični skušnjavi sosednjih narodov ter prakticirali klicanje duhov, namesto da bi zaupali svojemu Bogu, ki jim je obljubil, da jih bo spremljal in vodil s svojo ljubečo roko. Po Samuelovi smrti je sicer kralj Savel izgnal iz dežele rotilce duhov in vedeževalce, ko je pa zagledal tabor Filistejcev, se je prestrašil. Najprej je sicer vprašal Gospoda, ki mu pa “ni odgovoril ne po sanjah ne po urímu ne po prerokih” (1 Sam 28,6). »Tedaj je Savel rekel svojim služabnikom: “Poiščite mi ženo, ki roti umrle, da grem k njej in jo vprašam!” Njegovi služabniku so mu rekli: “Glej, žena, ki roti umrle, je v En Doru”« (1 Sam 28,9). In Savel je šel k tej ženi in je prelomil Božjo zapoved in tudi žel posledice svojega nezaupanja v Gospoda. »Tako je umrl Savel zaradi nezvestobe, ki jo je zagrešil proti Gospodu, ker se ni držal Gospodove besede, pa tudi zato, ker je za svet vprašal duha mrtvih, namesto da bi vprašal za svet Gospoda. Zato je ta poskrbel, da je umrl, in je kraljestvo prepustil Jesejevemu sinu Davidu« ( 1 Krn 10,13–-14).

Stara zaveza torej prepoveduje vsak poskus, da bi klicali umrle neposredno ali prek medijev. V Novi zavezi ne najdemo najmanjšega znamenja, ki bi to prepoved odpravljalo. Zanimiva je evangeljska prilika o bogatašu in ubogem Lazarju, ki jo prinaša evangelist Luka. Abraham, ki ga sebični bogataš prosi, da bi naj poslal ubogega Lazarja k njegovim petim še živim bratom, med drugim odgovarja: »Med nami in vami je velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam. … “Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih”« (Lk 16,26–29). Nova zaveza nas spodbuja k razločevanju med tistim, kar prihaja od Svetega Duha, in tistim, kar ne prihaja od njega. »Ljubezen je to, da živimo po njegovih zapovedih. … V svet je namreč odšlo veliko zapeljevalcev« (2 Jn 1,6–7).

Z odgovorom glede nauka Cerkve si bom pomagal z besedilom, ki ga prinaša Katekizem katoliške Cerkve, saj vas zanima nauk Cerkve: »Zametati moramo vse oblike vedeževanja: zatekanje k satanu ali k zlim duhovom, klicanje umrlih in druge tovrstne dejavnosti, o katerih zgrešeno domnevajo, da ‘odgrinjajo’ prihodnost. Vse to skriva v sebi voljo po moči, ki bi rada gospodovala nad časom, nad zgodovino in končno nad ljudmi, hkrati pa tudi težnjo za tem, da bi si pridobil skrite sile. Vse to je v protislovju s češčenjem in spoštovanjem, prepojenim z ljubečim strahom, ki ga dolgujemo samo Bogu« (KKC 2116).

Zato kristjan ne bo klical mrtvih, ker to nasprotuje pojmovanju krščanskega Boga, ki je ljubezen, ima pa lahko tudi škodljive posledice za zdravje, predvsem psihično. Klicanje umrlih ni združljivo z judovskim in krščanskim pojmovanjem Boga in človeka in ga zato zavračamo. Spiritizem, v katerem eni vidijo trik, drugi paranormalne zmožnosti in tretji delovanje zlih duhov, v svojem jedru zanika krščanstvo v njegovem bistvu, ki obstaja v Kristusovi odrešenjski smrti in v njegovem vstajenju.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma) Ognjišče, št. 4 2015