Večkrat mi je prišlo na misel, da bi z vami delila nekaj občutij, ampak na koncu nikoli nisem naredila ničesar. Le brala in brala sem vaše članke. Vsako leto ‘odkrijem’ kakšno zanimivo rubriko več in vsakič bolj nestrpno pričakujem Ognjišče. Sem namreč ena vaših mlajših bralk (15 let) in prav vse me (še) ne zanima. Ampak Ognjišče mi je zelo všeč.

Zelo me je navdušila tema mladinske priloge o molitvenih vzdihljajih in kako naj se jih le navadimo. Moj odgovor: sem se jih že, že zdavnaj :)! In verjemite, to je ena boljših reči, ki jih lahko kristjan počne. Naj vam povem moj primer. Sama sem imela zdravstvene težave, namreč včasih sem na lepem omedlela. Stanje se na srečo izboljšuje, ampak včasih sem bila zato v družbi, sploh če smo dolgo stali ali kaj podobnega, precej nesproščena: kaj, če omedlim zdaj? To bi bilo pa RES neprimerno itd. Še preden sem se zavedala, sem bila na robu živčnega zloma, srce mi je divje utripalo in imela sem občutek da prav ČUTIM, kako bom zdaj, zdaj … Pa ni bilo nič, le moje predstave in moja bujna domišljija. Nekako takrat sem, na začetku kakšne proslave ali česa podobnega, začela oblikovati kratke molitvene vzdihljaje: »Bog, zdajle se počutim odlično. Če se bom tako počutila ves čas, ti bom zelo hvaležna.« In potem sem se pomirila, Bog že ve, kaj si želim jaz, in če bo uredil, da se mi bo kaj zgodilo, on ve zakaj in za koga bo to dobro. Kmalu sem te povedi izgovorila spontano, na začetku vsakega družbenega dogodka, in vse je bilo v redu! Bila sem res vesela in čedalje bolj sproščena in moj strah je izginil. Zdaj se velikokrat šele na koncu dogodka zavem in si rečem: »O, Bog, tako sem bila sproščena, tako odlično sem se počutila, da niti pomislila nisem, da bi bilo lahko drugače. Pa vseeno hvala, saj ti gotovo nisi pozabil name, samo zato, ker sem jaz nate.«

Ko sem se vam odločila pisati v tej smeri, sem šele začela razmišljati. Meni je lahko, saj vem, da naj se mi zgodi karkoli, Bog ve, zakaj je tako in je ob meni. Ne bojim se prometnih nesreč, bolezni, itd. Seveda sem previdna, ampak ni me strah. Vem, da je življenje pred mano in da lahko svetu v prihodnosti koristim. To ve tudi Bog in če se mu zdi, da sem ‘potencial’ (saj to je v bistvu vsak), bo že kako, da bom živela. Če pa ne, pač ne. Saj Bog je tako in tako najpametnejši in v njegovo odločitev zaupam. Kaj pa neverni? S čim se tolažijo oni? Med dejanji ne vidijo povezav, saj jih tudi mi ne, a verujemo, da jih vidi Bog in nam je lažje. Ne vejo, kaj bo po smrti. Mislijo, da nekaj gotovo bo – ampak kaj? Tega si niti ne upajo predstavljati. Zdi se mi, da sploh nimajo miru, tistega najglobljega, da nekdo nad nami dela tako, da bo na koncu pravično in pošteno. Ali pač? Ali mislite, da so ateisti v srcu mirni ali ne? Mogoče so pa tudi ateisti mirni v srcih, mislijo si, jaz sem dober in pač to je to, ampak nimam občutka, da je tako pri vseh. Čedalje bolj se zavedam, da je vera res DAR. Božji dar, največkrat nakazan s strani vernih staršev, ki nam jo dajo z vzgojo.

Kar precej misli sem vam že zaupala… Povedala pa bi še nekaj starejšim gospem, ki so nagnjene k jamranju o neverni in pokvarjeni mladini! Tisti, ki imajo verne starše, povečini so verni in to precej trdno. Neverni ali mlačni pa so tisti, čigar taki so tudi starši! Seveda so tudi izjeme v obe smeri, ampak v osnovi je pa za moje pojme in po mojih izkušnjah in opažanjih tako. In mladi nismo sami krivi za nevero svojih staršev, oni pa so vsaj posredno za našo. Torej se zgražajte nad njimi! In ne nad nami!

Kaj menite, da bi začeli za novopečene starše objavljati rubriko, ki bi spodbujala k vzgoji o veri? Ali pa bi naredili raziskavo vseh mladinskih verskih aktivnosti, da bi starejšim dokazali, da nekaj vere pa le še tli v mladih?

Res ste dobra revija. Najboljša!

Manca

Primerno je, da v prvi številki leta, ko praznujemo 50-letnico Ognjišča, objavimo pismo mladega človeka, ki mu je všeč naša revija. Hvala za pismo, ki razodeva, kako, glede na svoja leta, globoko razmišljaš o nekaterih problemih. Tvoje pismo ima nekako tri sklope.

V prvem govoriš o molitvenih zdihljajih. Ob njih se velja nekoliko ustaviti. Dober poznavalec duhovnega življenja kardinal Špidlik je zelo pozitivno pisal o njih in jih priporočal vernikom. Najprej kot vajo, da bi dosegli neprestano molitev ali molitveno stanje. Po njegovem mnenju je značilnost zdihljajev, da so dobri, kratki in preprosti. Uporabljali so jih že menihi v Egiptu. Trdili so, da so kratke molitve (zdihljaji) velik zaklad. »Ne raztresa nas, ker je kratka in če jo pogosto ponavljamo, v nas ustvari trajno razpoloženje. Izbiramo jo svobodno in glede na posebne potrebe nekega časa« (T, Špidlik, Moliti v srcu, 58). Menihi so že v prvih časih krščanstva iznašli veliko molitvenih zdihljajev, a počasi so opuščali druge zdihljaje in dali prednost Jezusovi molitvi, ki se glasi “Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika.” Od 14 stol. se je zelo razširila v vzhodni Cerkvi. V zahodni Cerkvi smo jo spoznali v zadnjem času, predvsem po zaslugi knjige Pripoved ruskega romarja. O tej knjigi smo pisali v junijskem Ognjišču leta 2014 v rubriki Pisma in jo je mogoče še dobiti pri naši založbi. Po pripovedi v knjigi je romar, preprost kmet, iskal odgovor na vprašanje, kako neprenehoma moliti. Neki starec (duhovni oče) mu je svetoval preprost način: začne naj ponavljati Jezusovo molitev. Postopoma je romar prešel s 3000 na 6000 in nato vse do 12000 ponovitev te molitve na dan. Zatem ni več štel, ker so se njegove ustnice premikale same, brez napora in celo v spanju.

Čez nekaj časa je prešel na drugo stopnjo: z ustnic, ki se postopoma niso več premikale, se je gibanje omejilo zgolj na jezik. S tega pa je molitev prešla v srce. Romar se je zavedal, da se je njegova molitev uskladila z ritmom bitja srca.

Tako nam je ruski romar, ki je uporabljal molitvene zdihljaje, postal zgled, kako z molitvijo srca, izpolnjuje naročilo apostola Pavla: »Neprenehoma molite« (1 Tes 5,17). Knjiga, ki je že ‘klasika’ v duhovni literaturi, pa nam govori, kako pomembni so molitveni zdihljaji. Zdihljaji nam tudi pomagajo, da vse, kar se nam zgodi v življenju, izročamo Bogu in delamo v povezanosti z njim.

V drugem delu pa lepo govoriš, kako ti vera v Boga daje mir srca in se sprašuješ, ali so tega miru deležni tudi neverni ljudje. Tega ne vem, vem pa, da so ga deležni številni verni. Vernik, ki je izkusil, kakšen mir doživi, ko se v iskreni in globoki veri prepusti Bogu, se ne bo spraševal, kaj doživljajo ateisti. A samo pomisli lahko, kako je on živel, ko ni še imel tako globoke vere. Najbrž niti ni pogrešal tega notranjega miru, ker ga prej ni izkusil. Ti pa, ki si v osebni izročitvi Bogu doživela mir, se tudi še naprej trudi za bližino z Bogom. Je pa tudi res, da številni veliki svetniki niso v stiku z Bogom doživljali samo miru in spokojnosti. Doživljali so tudi notranje boje, nemir, pa tudi odsotnost Boga, ki jih je begala. A to že presega temo tvojega pisma.

V tretjem delu pisma pa govoriš o tem, kako so tudi nekateri mladi verni in kako številni mladi v starših nimajo zgleda vere in zato naj se starejši ne čudijo, da kdo od mladih ne veruje, saj je samo prevzel obnašanje svojih staršev. Strinjam se, da številni starši niso dober zgled v veri, a že sama praviš, da tudi otroci vernih staršev lahko postanejo neverni ali vsaj živijo tako, kakor da vere ne bi poznali. In brez dvoma to zelo boli verne starše in druge sorodnike. Nikoli pa ne vemo, kako bo z otroki, ki so bili versko vzgojeni, a so se nato veri odtujili. Morda se bodo v poznejših letih približali Bogu. Poznamo pa tudi primere, ko kdo od mladih, kljub neveri staršev, živi svojo vero izredno globoko. Poznam primer mlajšega duhovnika, ki se je kljub nevernim staršem in njihovemu nasprotovanju odločil za duhovniški poklic. To nam dokazuje, kako more Bog delovati tudi mimo človeških ovir, sicer pa raje uporablja običajno pot. Pa še glede tvojega predloga, da bi za mlade starše uvedli posebno rubriko v Ognjišču, ki bi jim pomagala vzgajati v veri. Že lani je p. Gržan p svoji rubriki pisal o zaročencih, letos pa bo nadaljeval s pisanjem o mladih zakoncih. Uvajamo pa tudi rubriko o verski vzgoji otrok. Prav pismo, kot je tvoje, naj številnim starejšim, ki obupujejo nad mladim rodom, vlije poguma, da ni vse tako slabo in da Bog deluje tudi v našem času.

Božo Rustja

Imam kar nekaj notranjih ran in bi jih rada ozdravila. Zanima me, če je to mogoče duhovno in če je kakšna literatura, s katero si lahko pomagam? Če je, bi prosila za naslove in avtorje teh knjig. Kje se dobi taka literatura?
Moje rane segajo po vsej verjetnosti že v obdobje pred rojstvom. Mogoče je, da sem bila nezaželena, saj sta bila starša že v letih. Bila sem rojena v bolnišnici in so me rešili, tako sem ostala pri življenju (dihalna kriza). Ne vem, morda me je kdo preklel že ob rojstvu ali pred njim.
Odraščala sem v patriarhalni družini. Bila sem živi magnet za slabo. Zbolela sem za multiplo sklerozo. Prve težave so se začele kmalu po očetovi smrti, tega je že 30 let. Zdaj sem že nekaj let na vozičku. Živim z bratom, a se pa ne razumeva najbolje. V celotnem sorodstvu so se odnosi še zaostrili po bratovi smrti, ki je umrl v nesreči. Rada bi dosegla, da bi se odnosi v celotni družini nekoliko zbližali, da bi se stvari nekoliko umirile in da bi bil vsak cenjen kot je prav.
Zanima me še, kaj menite o mašah za notranje ozdravljenje in ozdravljenje družinskega debla? Kdaj in kje so? Pa še to, kako se moli, če se priporočaš izbranemu svetniku za določen namen?
Za odgovor se že vnaprej zahvaljujem, vam pa želim še veliko uspehov pri urejanju Ognjišča.
Angelca

 Hvala za vaše zaupanje in odprtost do vseh, ki beremo vaše vprašanje, saj delno razodeva vaše življenje, ki je polno preizkušenj. Vprašanje o notranjih ranah in njih zdravljenju je izredno pomembno in aktualno, saj kljub razvoju mnogih medicinskih ved in drugih terapevtskih smeri ostaja sodobni človek izredno izpostavljen tako vedno novim telesnim boleznim kot tudi duševnim in duhovnim. In prav ti slednji področji verjetno zajemata to, kar po navadi imenujemo notranje rane. Torej ime samo še ne pove povsem jasno, za kakšne notranje rane gre. Lahko so duševne ali pa duhovne, oboje pa imajo lahko posledice tudi v telesnih boleznih; pa tudi nasprotno je mogoče, da so telesne hibe ali šibkosti in bolezni izvor duševnih in duhovnih ran. S tem želim poudariti, da je pri odpravljanju notranjih ran treba najprej odkriti, za katere rane gre in kje imajo svoj izvor, vzrok. Saj je zdravljenje treba usmeriti predvsem tja, sicer se ukvarjamo samo s simptomi. Zato bi v vsakem primeru svetoval kakšen pogovor z nekom, ki bi vam pomagal vsaj približno razločiti te izvore. Od tega je namreč odvisen tudi nadaljnji postopek pri zdravljenju in kdo je prav, da pri tem sodeluje. Kajti če gre predvsem za duševne rane, v čustvih, spominu, doživljanju … je prav, da sodeluje tudi strokovnjak s tega področja. V primeru, da pa je vzrok rane predvsem duhovne narave in se naknadno razširi na druga področja, je pa primarno zdravljenje predvsem duhovno.

V vsakem primeru pa je prav poudariti, da je zadnji zdravnik in zdravilo Jezus Kristus. Zato je osnovni korak ozdravljanja notranjih ran v tem, da se človek sam, ali pa mu kdo pri tem pomaga, v vsej iskrenosti bliža Kristusu in mu izroča ter odpira določeno duhovno rano in ga vabi, naj vstopi vanjo.

Za zdravljene telesnih in duševnih bolezni imamo zdravnike, zdravila in bolnice. Ko pa je bolan duh, to pomeni, ko smo: jezni, ljubosumni, leni, nečimrni, oholi, preklinjamo, preziramo druge, sovražimo, delujemo agresivno (navzven ali navznoter) itd., tedaj potrebujemo drugačno zdravilo. Jezus je prišel, da nas osvobodi in ozdravi – duhovno ozdravi, kar pa lahko kdaj potegne za seboj tudi duševno in telesno ozdravljenje. Ko je Jezus zdravil telesne in duševne bolezni, je to delal iz sočutja. To je bilo vidno znamenje, da je prišlo Božje kraljestvo. Toda vsakokrat je rekel ljudem, naj o tem nikomur ne govorijo. Ko pa je ozdravljal na duhovnem področju, npr. ko je izganjal demone, je rekel: »Vrni se domov in pripoveduj, kaj vse ti je storil Bog« (Lk 8,39). Torej je bilo to slednje pomembnejše. Če bi Jezus zdravil samo telesne in duševne bolezni, bi kljub temu ostala greh in zlo v ljudeh in ne bi bili odrešeni. Jezus ni prišel popravljat starega sveta – ampak ustvariti nov svet, prenovljeni svet v duhovnem pomenu. Z njegovim vstajenjem je ustvarjen novi svet že na tem svetu. Ta naš sedanji svet bo razpadel, nima druge končne perspektive – in tedaj bosta prišla novo nebo in nova zemlja. Z Jezusovim vstajenjem se je začelo tudi novo stvarjenje. Sveti Duh deluje v nas. Vse trpljenje in vse zlo je zaradi greha. Torej je razumljivo, da bosta naša psiha in naše telo zdrava, ko se osvobodimo vsakega zla. Na področju duha se nahajajo vzroki bolezni. Ko se je človek uprl Bogu, ko sta se Adam in Eva odločila proti Bogu, je človek zaživel ločeno od njega. Življenje se je odcepilo od svojega izvira, zato ne teče več, marveč usiha. Torej človek, ki sovraži Boga ali mu ni mar zanj in se od njega življenjsko oddaljuje, duhovno životari ali celo ne živi več, funkcionira samo njegovo telo in duševnost. Takšnega človeka je prišel Jezus rešit, mu vrniti življenje.
Začetek zdravljenja duha je vera, da so vse besede Svetega pisma zdravilne. Ko Jezus pravi: »Odpusti«, to ni samo moralno načelo, ampak je tudi zdravilo. Ko odpuščamo, se namreč osvobajamo jeze. Ta razdira naše telo in psiho. Naše telo tedaj ne funkcionira več celovito in svobodno. Otrok, ki ne dobi dovolj ljubezni od svojih staršev, prebuja v sebi sovraštvo do staršev in bližnjih in v odnosu z njimi zapada v napetosti, krčevitosti … ki se zrcalijo tudi v organizmu. Ali, če vzamemo za primer neko povsem drugo področje: kdor se želi zares izpolniti v spolnosti, je ne sme uresničevati v grehu, saj v tem primeru ne more biti izraz ljubezni, čemur je po Božjem načrtu namenjena, zato poraja lahko strah pred ljudmi, pa tudi pred Bogom in povzroča mnogo drugih notranjih ran. Zaradi tega lahko nato trpita tako telo kot duša. Telo, ki je ustvarjeno za Gospoda, kot nas uči Sveto pismo, čuti, kadar človek ni v prijateljstvu z Bogom. Radost doživljamo samo, kadar živimo v soglasju z Božjim zakonom. Šele tedaj uživamo vse življenje iz globine duše in telesa. Svet je ustvaril Bog in ne hudič. Zato lahko samo Bog da radost in zadovoljstvo. Greh veliko obljublja, malo daje in vse vzame. Greh je vedno prevara, laž in smrt.
Na osnovi teh nekaj osnovnih uvidov glede zdravljenja notranjih ran bi vam svetoval najprej osebno poglabljanje v molitev, ki je živ osebni pogovor in odnos z Jezusom Kristusom. Še posebej branje Svetega pisma nove zaveze, zlasti odlomke, v katerih Jezus ozdravlja in naroča svojim učencem, naj delajo isto kot on. Knjig, ki bi vam pri tem lahko pomagale, je že veliko tudi v slovenskem jeziku. Naj omenim samo eno, ki je napisana prav kot ‘priročnik’ ali če hočete kot ‘duhovna priročna lekarna’, ki jo lahko nosimo vedno seboj (v torbici kot aspirin). To je knjižica Tomislava Ivančića Molitev, ki zdravi (izdala skupnost Molitev in beseda – MiR Slovenija). Obstajajo pa tudi različne molitvene skupine, ki molijo na svojih srečanjih za ozdravljanje notranjih ran: ta molitev je lahko karizmatična (zlasti v okviru duhovnega toka Prenova v Duhu) ali pa gre za ozdravljanje po redni molitvi, kar imenujemo tudi hagioterapeja (pri nas boste to našli v okviru skupnosti Molitev in beseda – MiR Slovenija, ki izvaja tudi razna srečanja in seminarje po vsej Sloveniji – spletna stran: www.rkc.si/mir-slovenija/).
Glede molitev in svetih maš za ozdravitev družinskega debla pa si lahko preberete v lanski julijski številki Ognjišča, kjer je celoten odgovor posvečen prav tej tematiki.
V želji, da bi v novem letu vi, spoštovana spraševalka, in tudi vsi snovalci ter bralci Ognjišča doživljali čim več duhovnega zdravja, vas pozdravljam!

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 1 (2015), 74-76.