Kot mnogo drugih ljudi v sodobnem svetu imam težave z depresijo in socialno fobijo. Med celo paleto vrst pomoči pa pogrešam eno. Imamo morda kakšnega priprošnjika, svetnika ali blaženega, ki bi bil zavetnik depresivnih? Obstaja morda človek, ki mu je uspelo v ljubezni z Bogom premagati depresijo in postati svetnik? Občutek imam namreč,da se to bolezen kaj hitro lahko enači z grehom malodušja, obupovanja, utapljanja v žalosti. Zdi se, da se svetost in depresija izključujeta, saj gre vendar za veselo novico vstajenja. Slišala sem že tudi duhovnika govoriti, da kdor je v sebi žalosten, še ni srečal Boga. Res je, da mi ravno spoved in maziljenje najbolj pomagata v tem boju, ampak pogosto čutim, da je depresija nekaj, česar se ne da premagati z odločitvijo, voljo, ampak je nekaj, kar človeka popolnoma ohromi. Zase lahko rečem, da sem že kar nekajkrat izkusila, kako zelo je Bog navzoč tudi v depresivnem srcu, a eden od simptomov je tudi nezmožnost veselja. Najbolj boli ravno to, da veš, kaj vse Bog dela zate, kako te ima rad, pa se tega ne zmoreš razveseliti. Spomnim se, kako hudo je bilo, ko se nisem več mogla najti v občudovanju Boga v naravi, ki me je vedno dvigovalo. Med kristjani nekako velja, da kdor je srečal živega Boga, ne more več ostati žalosten. Depra pa je mnogo hujša. Poznam mnogo zelo vernih ljudi, tudi posvečenih, ki trpijo za depresijo. O tem pa se še vedno ne govori. “Bom molil zate,” žal ni dovolj. Koliko stisk odmeva v tišini samostanskih hodnikov! Prav nihče ni imun pred tem rakom sodobne družbe in morda je čas, da se nehamo sprenevedati, da je to šibkost. Zelo zgovoren je odgovor psihiatra, ki sem mu rekla,da sem verna in mi to ne pomaga: »Ah, niste edini. Pri meni je pol ljubljanske nadškofije.« Vem, da je Bog zmožen v sekundi ozdraviti vsakršno psihično težavo, a včasih nam daje daljšo pot, ker želi doseči še kaj drugega. Kdo je torej lahko moj sveti sopotnik, ki me bo držal pod roko, kadar se opotekam po tej trnjevi poti?

Božena

 Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma ‘svetnik’ omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Naj že na začetku povem, da imate za svojo bolezen priprošnjika v nebesih. Celo več jih je. Velikokrat se omenja sv. Dimpna (goduje 30. maja). Pri nas je povsem neznana svetnica, a na spletu boste našli tudi nekaj molitev k njej. Molitve so v angleščini. Drugi zavetniki so še: Benedikt Labre, 16. aprila; Marjeta Kortonska, 22. februarja; Amator (škof v Auxerru), 1. maj. Prav tako je zavetnik nadangel Rafael, 29. septembra, saj v litanijah svetih angelov molimo k sv. Rafaelu: Pomočnik v velikih stiskah, Angel bolečine in ozdravljenja, Zaščitnik zdravnikov in potujočih … Sami se boste odločili, kateremu svetniku se boste priporočali.

Prizadene vas, ko nekateri duševno bolezen ali depresijo enačijo z grehom malodušja. Res je, ni prav, če to enačimo. Eno je greh, za katerega se sami odločimo, drugo je bolezen, ki si je ne želimo. In tudi duševne bolezni so bolezni, ne pa greh. Prebral sem, da je med duševnimi boleznimi najpogostejša depresija, torej se z njo sooča veliko ljudi. To tudi vi v pismu potrjujete.

Duševno bolezen lahko primerjamo telesni bolezni. Vsak bolnik si želi ozdraviti. V ta namen tudi moli, a niso vsi uslišani, kakor bi želeli. Nekaterim se zdravje povrne, drugim pa ne. Podobno je tudi z duševno boleznijo. Bolnik lahko moli k Bogu in je uslišan, lahko pa ni. Težava je v tem, da so pri depresiji znaki bolezni enaki malodušju. A pri bolniku je vzrok za malodušje bolezen, ki pa ni greh. Zaradi enakih znakov nikakor ne gre enačiti duševne bolezni, konkretno depresije, z grehom. V greh ljudje privolimo, bolezen pa nas doleti. Vsak občutek krivde, ki bi ga imeli zaradi malodušja, porojenega iz depresije, je zato odveč.

Kakor je res, da vsi bolniki, ki molijo, niso uslišani, kakor bi sami hoteli, ostaja pa tudi dejstvo, da vsem bolnikom stoji ob strani Bog, ki jim pomaga nositi križ bolezni, ki gotovo ni lahek. Najbrž poznamo zgodbo bolnika, ki je poromal v Lurd s prošnjo, da bi ozdravel. Žal se je vrnil domov bolan kakor prej in ljudje so menili, da je pač poromal zastonj, ker ni bil uslišan. On pa jim je zagotavljal, da res ni ozdravel, je pa v Lurdu dobil moč, da zmore prenašati bolezen. Naj bo to tudi za vas spodbuda, da vam Kristus, ki je sam trpel, stoji ob strani v vašem trpljenju. Priporočajte se mu in “vso svojo skrb preložite nanj” (1 Pt 5,7), ki je dober in usmiljen. Zaupajte v njegovo pomoč pri prenašanju križa. Sami to tudi priznavate, saj pravite, da vam zelo pomagata bolniško maziljenje in spoved.

Prav v času, ko sem pisal odgovor na vaše pismo, sem na enem od katoliških spletnih portalov našel nekaj misli depresivne bolnice. Med drugim je napisala, da je trditev, da pravi verniki ne trpijo za to boleznijo, navadna laž. Pravi, da nam Kristus ni obljubil življenja brez bolečin, bolezni in težav, toda obljubil nam je Tolažnika. Nato nadaljuje: »Ko se spomnim svojih najtežjih trenutkov, ko sem se bojevala z depresijo, sem zagledala ob sebi Jezusa. Spomnim se, kako sem neke noči jokala. Tisti občutek, kakor da si povsem sam. V tistem trenutku pa me je preplavila božja navzočnost – takrat ko sem jo najbolj potrebovala. Depresija nima nobene zveze s pomanjkanjem vere. Zame je bila katalizator za še globljo vero. Kati bili so dnevi, tisti najtežji trenutki, ko je bila vera edino, kar sem imela.«

Na začetku sem že omenil, kdo so lahko vaši ‘sopotniki na trnjevi poti’. Bi pa tu dodal še eno svetnico – blaženo Mater Terezijo iz Kalkute. Ta velika dobrotnica človeštva je namreč dolga leta preživela v ‘notranji temi’. Iz njenih pisem vidimo, kako je bila preizkušana, ko jo je navdajal občutek, da je Bog daleč od nje. Šla je skozi ‘temno noč’ božje odsotnosti. Res je, da ni šlo za duševno bolezen, ampak pojav, ki je pri svetnikih dokaj znan, da morajo skozi temno noč odsotnosti Boga. A je vztrajala! Podobno so doživljali tudi nekateri drugi svetniki. In sedaj se lahko vprašamo, če je ona v življenju tako vztrajala na poti za Bogom in celo druge vodila k njemu, kako ne bi stala ob strani tudi vam, če se ji boste priporočali? Še več. V času svojega zemeljskega življenja je imela svoje srce vedno odprto za kakršnokoli stisko ljudi. Zakaj bi sedaj, ko je pri Bogu, bila gluha za vašo stisko in stiske drugih ljudi. Torej se lahko tudi njej priporočate, da vam pomaga nositi križ vaše bolezni. Ko sem že napisal te vrstice, sem srečal dve misijonarki ljubezni, sestri iz reda, ki ga je ustanovila Mati Terezija. Povedali sta mi, da imajo pričevanje neke gospe, ki se je v depresiji v molitvi zatekla k blaženi Tereziji iz Kalkute in stanje se ji je precej izboljšalo!

Božo Rustja