Ali ga vidite kot očeta svojih otrok, ki ljubi njihovo mamo?
Sem študentka, stara 22, let pred mano je še nekaj izpitov in diploma. Izhajam iz verne in složne družine. Mogoče se vam moj problem ne bo zdel ne vem kakšen, vendar zame je. Moj težava je, da imam fanta, s katerim sva skupaj že pet let. Imava se rada, pri njem doma gradiva/gradi hišo,stanujeva ločeno. Vendar dobivam vse manj pozornosti od njega, pravi samo, naj ‘šparam’ in ‘šparam’ za hišo, kupila sva že ploščice za hišo in tukaj se začnejo težave! Kako rada bi mu povedala, da bi rada še kaj več odnesla od življenja, ne samo da visiva doma med vikendom in gledava televizijo. Za vse mu je škoda denarja, že sedaj mi je rekel, naj kar kmalu začnem delati, da bom kupila kaj za hišo. Na faksu se imam fino, družina je tudi v redu, hodimo k maši…moj fant pa noče hoditi k maši. Tudi zaradi tega mi je hudo. Rada bi, da bi mi posvečal več pozornosti. Kamorkoli hočem iti, mu je brez veze. Ne znam več naprej, nimam srca, da bi ga zapustila, saj ga imam nadvse rada, ker je drugače priden in marljiv fant.
Mogoče boste rekli, kaj pa potem hočem, vendar je težko, ko se mi srce para, da bi ga mogla zapustiti, čeprav mi tudi prijateljice in starši govorijo, da ko bom z njim, bom lahko samo delala. Preprosto ne razume, da si želim še kaj videti, doživeti.
Zadnjič sem mu rekla, da se je treba za ljubezen truditi, on pa pravi, da to jemlje samoumevno. Ne vem, kako naprej. Ko začnem govoriti, kakšen je in ga malo okaram, pa zmeraj pogovor obrne tako, da sem jaz kriva. Konci tedna so zame z njim kdaj lepi, kdaj pa bi si želela, da se ne bi nikoli spoznala. Večeri ob koncih tedna so zame solze v potokih, za katere vem le jaz in Bog, ki mu zaupam. To je moj prvi fant, rada ga imam, vendar preprosto ne vem, kako naprej.
Vem da v življenju veliko, veliko hujših stvari, vendar mene je to pripeljalo do tega, da ne vem, kaj naj storim.
Milena
Hvala za vaše vprašanje. Razmišljam o tem, kar ste napisali in se poskušam vživeti v vas in vaše vprašanje. Na eni strani skupno načrtovanje prihodnosti, na drugi dvomi in strah. Kaj prevlada? V tem materialnem svetu bi veliko ljudi najprej pomislilo na hišo, na to, da bosta kmalu ustvarila skupno prebivališče in na zadovoljstvo ob tem, da si bosta ustvarila materialno podlago za skupno življenje. Tisti senzibilni, ki razumejo skupnost dveh zrelih ljudi ne samo v materialnih dobrinah, pa se bodo vprašali, ali bo to prebivališče tudi dom? Za to, da hiša postane dom, je potrebno še kaj več kot ploščice. V vašem vprašanju se bolečina skriva v nerazumevanju fanta za vaše občutke, dileme in dvome ter na nezmožnosti, da zgladita razlike. Prebral sem, da vas fant ne razume, da je zanj ljubezen nekaj samoumevnega, da ste za marsikaj krivi in podobno. Morda je od vsega, kar ste napisali, najbolj zaskrbljujoče to, da vaši poskusi, da bi se pogovorili z njim, ne obrodijo sadov. Nič ni narobe, če se v življenju zgodi, da s partnerjem nimamo skladnih pogledov na določeno stvar. Par, ki spoštuje drug drugega, neskladje vzame kot možnost, da se poenotita, da se preko ljubezni, zaupanja in pogovora prebijeta naprej. Občutek za drugega, za njegove dileme in strahove je enako del skupnosti, kot je skupno varčevanje in skupna gradnja materialnega sveta.
- Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
Druga stvar, ki jo omenjate in je zaskrbljujoča, je ta, da čez vikend visita doma in gledata televizijo. Razlog za to, da ne gresta ven je po partnerjevem mnenju ta, da je treba varčevati. Ne vem, kako preživljata prosti čas, toda tega je mogoče preživljati tudi tako, da med tem ne zapravljamo denarja. Ljudje so lahko zelo delavni, pridni in marljivi, toda to je le nekaj razlogov, zakaj so nam lahko všeč, ali razlogov za to, da smo z njimi. Medsebojno spoštovanje pomeni tudi razumeti partnerjevo stisko in stopiti korak k njemu, mu nameniti pozornost in pokazati, kako pomemben nam je.
Mlada dekleta, ki so v dilemi, ali je fant, s katerim so skupaj, pravi, običajno vprašam, ali ga lahko vidijo kot očeta svojih otrok? Ali ga v svojem srcu vidijo, kako otroka pestuje, kako se z njim igra in ga pelje v vrtec? Ali ga vidijo kot očeta, ki ljubi njegovo mamo, ji izkazuje spoštovanje in pozornost? Kako vi odgovorite na ta vprašanja, je pomembnejše od nasveta, ki vam ga lahko da kdorkoli; psiholog, prijatelj ali starši. Zdi se, kot da vi že veste odgovore na svoja vprašanja, ki ste jih postavili v pismu, a vas je tega odgovora strah. Odločitev, ki jo boste sprejeli, naj vključuje vaša čustva, vaše vrednote in občutek, kaj si vi od partnerstva želite. Pogosto so prave odločitve težke. Mir v duši bo tisti, ki vam bo povedal, da ste na pravi poti.
Aleksander Zadel
Ateizem je zanikanje Boga kot osebnega bitja ali, v širšem pomenu, zanikanje Boga sploh, zanikanje vsega, kar bi bilo absolutno veljavno in bi se moral človek po tem ravnati v svojem življenju. Taka oblika ateizma pomeni popoln ateizem. Sicer pa razlikujemo teoretičen ali praktičen ateizem V prvem primeru gre za nauk, ki trdi, da ni Boga, in skuša to tudi dokazovati. V drugem primeru pa gre za življenje, ki je takšno, da ga nikakor ni mogoče uskladiti z iskrenim prepričanjem, da Bog je. »Tako se lahko zgodi,« je zapisal Vekoslav Grmič, »da je nekdo teoretično sicer prepričan, da ni Boga, a vendar živi, kakor da bi veroval v Boga. In prav tako se more zgoditi, da nekdo trdi, da veruje v Boga, a živi, kakor bi ne imel nobene vere.« (sč)
Leto 2014 je ‘leto svetniških papežev’: 27. aprila je papež Frančišek razglasil za svetnika svoja predhodnika Janeza XXIII. (1958-1963) in Janeza Pavla II. (1978-2005), 19. oktobra pa je med blažene uvrstil Pavla VI. (1963-1978), ki je pogumno in modro izpeljal do konca drugi vatikanski koncil. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Neki ženi v petem mesecu nosečnosti so zdravniki povedali, da ima otrok, ki ga pričakuje, tako hude organske poškodbe, da mu grozi smrt, če pa ostane pri življenju, bo težek invalid. Svetovali so ji terapevtski splav, kar pa je nesrečna mati odbila. Po nasvetu neke italijanske redovnice, ki je osebno poznala papeža Pavla VI., se je v zaupni molitvi priporočila njemu in v osmem mesecu rodila zdravega otroka, ki je zdaj že mladostnik. Zdravniška komisija Kongregacije za zadeve svetnikov je potrdila, da tega ozdravljenja ni mogoče razložiti z medicinsko znanostjo. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini.
Oče Giorgio je bil odvetnik in ugleden politik, mati Giuditta pa tih in mirna žena. Giovanni Battista, poznejši papež, je imel dva brata, Lodovica in Francesca. Že v otroških letih je čutil veselje do duhovniškega poklica, ki ga je dosegel z mašniškim posvečenjem leta 1920. Kot duhovnik je želel delovati na župniji, med ljudmi, toda predstojniki so imeli z njim drugačne načrte. Po diplomi na papeški diplomatski akademiji je bil dolga leta v službi pri vatikanskem državnem tajništvu, ob tem pa glavni asistent Zveze italijanskih katoliških študentov, kjer si je pridobil veliko izkušenj. Leta 1940 je postal namestnik v vatikanskem državnem tajništvu in v vojnih letih je organiziral pomoč trpečim. Leta 1954 ga je papež Pij XII. imenoval za nadškofa v Milanu, največjem industrijskem mestu v Italiji. Svoje apostolsko delovanje je začel z misijonom pod geslom Bog je Oče. Ko je bil po smrti Pija XII. (9. oktobra 1958) za njegovega naslednika izvoljen sv. Janez XXIII., je Montinija med prvimi imenoval za kardinala.
Zavzeto je deloval na koncilu, prenovi Cerkve, ki se je po Božjem navdihu lotil ‘stari’ papež Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo je kardinalu Montiniju dejal: »Priporočam vam koncil!«, kakor da v njem vidi svojega naslednika, kar se je dejansko zgodilo: 21. junija 1963 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je ime Pavel VI. po sv. Pavlu, apostolu narodov, ki ga je v petnajstih letih svoje papeške službe posnemal: v službi evangelija je veliko potoval, veliko pisal in govoril, predvsem pa svoje besede in svoja dejanja potrjeval s pričevanjem življenja.
Eden njegovih najožjih sodelavcev je življenje papeža Pavla VI. strnil v oceno: »Lahko rečem, da je bila njegova značilna poteza to, da je bil vedno služabnik. Služabnik Kristusa in človeka, služabnik koncila in prizadevanja za njegovo uresničitev, služabnik na apostolskih potovanjih, v prizadevanju za mir, pri obrambi vere z okrožnicami, govori in vsem svojim učenjem; ponižen služabnik, velikodušen v dejavni ljubezni.« Med njegovimi okrožnicami je največ prahu dvignila okrožnica o posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae), ki je izšla leta 1968 in obravnava pereče vprašanje uravnavanja rojstev. Mnogi, ki so po izidu okrožnice papeža ostro napadali, so čez nekaj let priznali, da je imel prav, ko je zapisal, da zahtev evangelija ne smemo zmanjševati, ampak se moramo krepiti za napore, ki jih nalagajo, da pridemo do resnične sreče, ki je v spolnjevanju Božjega načrta za vsakogar od nas. Kmalu po izvolitvi za papeža je na duhovnih vajah zapisal: »Luč na svetilniku gori in sama sebe použiva. Toda ima nalogo, da sveti drugim, če mogoče, vsem.« V tej podobi je videl svojo poslanstvo. Poudarjal je, da moramo Jezusa čim bolje poznati, če ga hočemo v življenju posnemati, in da smo v njegovi šoli vedno učenci prve stopnje – začetniki.
Modro je vodil tri zasedanja drugega vatikanskega koncila in pod njegovim vodstvom je 2500 koncilskih očetov sprejelo šestnajst listin, smernic za Cerkev v sedanjem času. Kot pomoč za njihovo uresničevanje je ustanovil škofovsko sinodo. Ob zaključku tretjega koncilskega zasedanja je 21. novembra 1964 razglasil Marijo za Mater Cerkve, kar so koncilski očetje navdušeno pozdravili. Pavel VI. je vzbujal vtis trpečega moža, kar je dejansko bil, ker je bil deležen mnogih krivičnih sodb, zorel pa je v senci križa. On je vpeljal navado, da papež na veliki petek vodi molitev križevega pota v rimskem Koloseju. Njegov križev pot se je končal 6. avgusta 1978, na praznik Jezusove spremenitve na gori. V svoji oporoki je zapisal: »Gospod, zahvaljujem se ti, ker si me poklical v življenje, in še bolj, ker si me, ko si me naredil kristjana, prerodil in namenil za večno življenje.« Dodal je: »Želim, da bi bil moj grob res v zemlji s preprostim znamenjem, ki označuje kraj in vabi h krščanskemu spominu. Nobenega spomenika zame.« Zdaj je dobil svoj ‘spomenik’ v zboru blaženih in v našem hvaležnem in vernem spominu.
»Bog, slišal sem glas tvojega klica in sem se zbal; premišljal sem delo, ki si mi ga naložil, in sem se ustrašil … O, ti, ki si mi naložil to težko breme, nosi ga z menoj, te prosim! Bodi mi vodnik in opora! Daj mi moči, ko si me poklical!« Tako se je v svojem govoru 29. septembra 440, ko je bil posvečen v škofa in je zasedel Petrov sedež v Rimu, obrnil k Bogu papež Leon. Zanašajoč se na Božjo pomoč, je s svojim modrim in odločnim delovanjem vidno posegel v dogodke Cerkve in tedanjega državnega življenja, da si je zaslužil naziv Veliki. Cerkev je vodil enaindvajset let. V tem času je dvakrat rešil Evropo in zahodno kulturo pred uničenjem: leta 451 je šel naproti hunskemu kralju Atilu, ki je s svojo vojsko prodiral proti Rimu, in dosegel, da se je umaknil v Panonijo; štiri leta kasneje pa je posredoval pri vandalskem kralju Gejzeriku, da ni požgal Rima. Kot najvišji učitelj Cerkve pa je branil in varoval čistost vere.
Že tradicionalno je novembrskemu Ognjišču priložena posebna Miklavževa ponudba. Letos mo jo pripravili na štirih straneh, ki so v sredini Ognjišča. Lahko si jih boste strgali iz revije in si v miru ogledali, kaj vam ponujamo za letošnje Miklavževo in božično ter novoletno obdarovanje. Predstavili smo vam novosti in nekatere posebej ugodne ponudbe. Vendar je v Miklavževi ponudbi predstavljen samo del naše široke palete knjig. V ponudbi so predstavljene predvsem knjige in druga darila za otroke, vendar si na naši spletni strani oglejte tudi primerne knjige in darila za mladostnike in odrasle.
V veliki meri ste si že na postavljena vprašanja sami odgovorili. To, kar opažate, je res en sam veliki izziv za krščanstvo, ki veruje v Kristusa kot edinega odrešenika, da bi se nenehno spraševalo o svoji pristnosti in nenehnem spreobračanju in sledenju Kristusu, Odrešeniku. Gledano globalno in zgodovinsko dokaj hitro opazimo, da ta pojav ni nov in da je v vsej zgodovini v krščanstvu, in tudi v judovstvu, prihajalo do posameznih pojavov tako na ravni verskih resnic kot na ravni morale. V prejšnjem stoletju pa je prišlo do globalizacije tega vprašanja.
Latinska beseda contemplatio pomeni ogledovanje. Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga, da je kontemplacija (v književnem jeziku) poglobljeno razmišljanje, razglabljanje o kaki stvari, zlasti duhovni; na religiozni ravni pa pomeni molitev, pri kateri se človek popolnoma zatopi v premišljevanje o Bogu in verskih resnicah. Kontemplacija ni ‘rezervirana’ samo za redovnice in redovnike, ampak za vse verne ljudi. Kardinal Tomaš Špidlik, mož globoke, zelo življenjske duhovnosti, je zapisal, da “naj bi kontemplacija pomenila stalni napor, da bi videli Boga v vseh stvareh in dogodkih …” To je evangeljsko gledanje, ki je podarjeno preprostim dušam, ljudem z otroškim srcem. Sv. Katarina Sienska je v vsem, kar je videla, odkrivala duhovni smisel: stopnice v hiši so jo spodbujale, naj gre neprestano navzgor h Kristusu; roža ji je govorila o lepoti duše. (sč)
Dober mesec je tega, kar se nas je v naši cerkvi zbrala velika množica mladih, da bi se poslovili od Janija, našega vrstnika in mnogim prijatelja, znanca, ki se je nekaj dni prej smrtno ponesrečil z motorjem. Bili smo tako ganjeni, da na pogrebu in po maši zadušnici nismo veliko govorili, vsak je ostal s svojimi mislimi in se takrat nismo pogovarjali o tem, kar nas je doletelo, zato sem sklenila, da vam napišem nekaj mojih razmišljanj, morda kot izhodišče za vaš odgovor … Najprej sem bila presenečena nad molkom in oglušujočo tišino, v katero smo se zavili ob razmišljanju o tej veliki tragediji … Vsi smo iskali tisti ZAKAJ, toda odgovora nismo našli. Ko pa smo se kasneje pogovarjali o tem, sem bila presenečena: vse se je vrtelo okrog tega, zakaj Bog dopušča, da mladi umirajo – in na koncu je izzvenelo, da je pravzaprav Bog kriv, ker ni obvaroval našega Janija najhujšega … Veliko sem razmišljala o tem in se spraševala: čemu se na Boga ne spomnimo še kdaj drugič, ko nam gre dobro, ampak se vedno pojavi na naših ustnicah in v besedah takrat, ko se zgodi kaj hudega, tragičnega … In takrat je navadno on tisti »dežurni krivec«, ki bi moral nekako čudežno ukrepati, da se nesreča ne bi zgodila? Ugotovila sem, da je to verjetno posledica tega, da v resnici živimo tako, kot bi živeli večno, kot da za nas ne obstajajo neke meje, trpljenje, smrt … in smo tako vznemirjeni in zbegani, ko naenkrat vstopijo v naše življenje. Nisem uspela najti vzrokov za to, prepričana pa sem, da bi bilo bolje, če bi se v takih težkih trenutkih raje spomnili na tisto, kar ima večjo vrednost in ostane za zmeraj: na vse dobro, ki ga je ta človek storil, na njegovo prijateljstvo, pomoč, na moč medsebojne povezanosti in sočutja, resnično tolažbo in … zakaj ne … na pomen molitve in oporo, ki nam jo v takih trenutkih daje vera … (Maja ’95)
Celo ponašamo se s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. (apostol Pavel)