Revija - Revija Ognjišče

Frane Milčinski-Ježek

Napisal Marko na 30. novembra 2014. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 14. december 1914, Ljubljana, † 27. februar 1988, Ljubljana

“Greš stavit, da se bova midva poročila?”

Frane Milčinski je bil tretji ‘ptiček iz gnezda’, ki sta ga spletla oče Fran, mladinski sodnik in pisatelj, ter mama Marija, ki je skrbela za družino. Rodil se je 14. decembra 1914 v Ljubljani. Od njega sta bila starejša sestra Breda (1911–2001), ki je študirala slavistiko in se je poročila z literarnim zgodovinarjem Antonom Slodnjakom, in brat Janez (1912–1992), ki je postal ugleden strokovnjak na področju sodne medicine, mlajši pa je bil brat Lev (1916–2001), poznejši psihiater. »Frane jih je imel rad, vendar se ni prav pogosto družil z njimi,« se spominja žena Maja. »Ko pa so prišli skupaj, jih je bilo užitek poslušati, ko so brez konca in kraja obujali spomine na otroške dni.« Oče, čeprav zelo znan humorist, je bil zelo resen človek, ki se je redko smejal, mama pa se je prav rada smejala. Po maturi je Franeta pregovorila, da je šel študirat pravo. Res se je vpisal in hodil na predavanja, ki so ga zanimala, izpita ni napravil nobenega.

Vpisan je bil tudi na slavistiki, vendar je študije opustil. Leta 1936 sta s prijateljem Jožetom Pengovom začela nastopati kot klovna na radiu, znana sta bila kot Ježek in Jožek. Kmalu po začetku vojne so Italijani aretirali in poslali v taborišče Belluno, kjer si je poškodoval hrbtenico, kar ga je mučilo vse življenje. Zanimiva je zgodba o njegovi ženitvi. Ko se je s prijateljico Majo Podkrajšek nekoč vračal z Rožnika, je na Čevljarskem mostu stopil pred in rekel: »Greš stavit, da se bova midva poročila?« Res jo je uradno prosil za roko. Obe materi sta bili brez besed. Ko sta se avgusta 1944 poročila, sta šla na poročno potovanje na Rožnik, kjer sta imela za kosilo sir in fižolovo solato, nazdravila pa sta si s kozarcem malinovca. V zakonu sta se jima rodila sinova Matija in Matevž.

Ježek – prva radijska zvezda

Po vojni se je zaposlil na radiu in brž je postal prva radijska zvezda Po vsej Sloveniji je nastopal na literarno glasbenih večerih. Sam si je nadel naziv klovn “ali dvorni norec njegovega veličanstva – Človeka”. S svojim značilnim glasom in poudarkom je prepeval ali recitiral svoje pesmi, ki so prav zvenele samo iz njegovih ust. Vedno je pazil, da s svojimi šalami ne bi koga prizadel. Jeseni 1958, ob 25-letnici humorističnega dela, so mu podelili naslov doctor humoris causa. V časopisnem poročilu o tem dogodku je bilo zapisano: »Biti humorist je težko; biti dober humorist je dvakrat težko; biti umetnik v humorju, je svetla izjema. In ta izjema je Frane Milčinski – Ježek.« Povabili so ga tudi na porajajočo se slovensko televizijo. Sodeloval je že pri poskusnih oddajah na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Pisal je tudi besedila za festivale slovenske popevke, ki so se imenitno ujemala z glasbo Mojmira Sepeta. Prvič je si je nagrado za najboljše besedilo prislužila popevka Zakaj, ki jo je zapel Lado Leskovar. Naslednje leto pa je Majda Sepe s svojim petjem očarala poslušalce, da so popevki Uspavanka za mrtve vagabunde – besedilu in glasbi – prisodili prvo nagrado.

Po srcu je bil kot otrok: veroval je v dobro in pošteno, ker je bil sam pošten idealist. Veliko svojega ustvarjanja je posvetil otrokom. Nekje je zapisal: »Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In morda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, sli so poredni zato, ker jih imamo premalo radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so poredni …«

Zvezdica zaspanka in dobri Kosobrin

Med Ježkovimi deli za otroke je najbolj znana radijska igra Zvezdica Zaspanka, ki je prevedena v več jezikov. Leta 1959 je doživela tudi knjižno izdajo in zanjo je Frane dobil Levstikovo nagrado z naslednjo obrazložitvijo: “Zvezdica Zaspanka je napisana živo, hkrati pa razodeva važne etične in humane poudarke.” Frane je svoji dragi ženi Maji (vedno ji je pravil mami) podaril en izvod s posvetilom: »Ta knjiga je bila napisana za mojo mami. Zato je njena last! To je važno! Saj mimo teh listov je komaj še kaj dobrega dobila od mene. Frane.«

Nekega dne je prišel k njemu igralec in režiser Jože Gale in mu predlagal, da po Vandotovi zgodbi Kekec napisala scenarij za film. Takoj sta se vrgla na delo. Gale je prepričal Ježka, da je sprejel vlogo dobrodušnega Kosobrina. Ko je film, ki je še danes ‘živ’, prišel v kinodvorane, so ga otroci pa tudi njihovi starši z navdušenjem sprejeli. Na filmskem festivalu v Benetkah je bil nagrajen z zlatim levom kot najboljši mladinski film. Nastopal je še v nekaterih drugih filmih; svojo radijsko igro Dobri stari pianino je spremenil v scenarij za film, v katerem je odigral glavno vlogo. Leta 1975 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju RTV, filma in literature.

Vse življenje je bil bolj bolehen, zadnja leta pa je vedno huje trpel. Ko je obležal v bolnišnici, je bila žena Maja veliko ob njem. »Le pridite in bodite z njim, čim več morete,« so ji svetovale sestre. »Tudi če spi in se vam zdi, da vas ne sliši, se pogovarjajte z njim. Zagotovo vas sliši in čuti in to je dobro zanj.« Njegovo srce se je ustavilo 27. decembra 1988. »Nikakor ne bi maral, da bi bila moja smrt v žalost živim ljudem,« je bilo njegovo zadnje naročilo.

(obletnica meseca 12_2014)

Nisem mogla biti samo kristjanka tradicije …

Napisal Marko na 28. novembra 2014. Objavljeno v Pismo meseca.

Velikokrat sem že nameravala napisati pismo na temo, ki jo je načela Martina v Pismu meseca v septembrski številki Ognjišča (On je iz strogo neverne družine, našo družino pa vera združuje in bogati), pa sem vedno odložila; sedaj pa me je prav to pismo spodbudilo k pisanju.

Kot mladenki mi je bilo priporočeno, naj bo moj izvoljenec “pošten, veren, delaven.” Tedaj se o teh merilih sploh nisem spraševala, bila so mi nekako samoumevna. V jeziku tistega časa bi lahko rekla, da je moj mož tudi vse tri pogoje izpolnjeval. Danes so drugačni časi. Kar veliko je zakonov, kjer je cerkvena poroka samo z ene strani ali poroka med dvema, ki pripadata različnim veroizpovedim. Glede na svoje izkušnje mislim, da je tudi v teh stvareh teorija eno, vsakdanjem življenje pa je verjetno kar težko.

Torej, moj mož je imel ob najini poroki vse zakramente, imel se je za kristjana (in se še ima), jaz pa sem bila ena tistih ‘srečnic’, ki sem ‘srečala’ Boga ne samo v tradicionalnih pogledih domače župnije. Pravzaprav bi ne mogla biti samo kristjanka tradicije – ali sem takrat morala “odriniti na globoko”, ali pa bi Cerkvi obrnila hrbet. In tudi danes me še vedno “žeja po živem Bogu” in ga iščem …

V družini smo prakticirali versko življenje v tem smislu, da smo šli ob nedeljah in zapovedanih praznikih k maši, otroci so hodili k verouku… Vendar – mož je marsikdaj mimogrede navrgel “ali je tega treba”, “ali že spet”, “predolga maša”, pa ob šmarnicah: “vsak dan?”… Ko sem šla med tednom k maši, “že spet”, “zakaj pa danes”, pa raznorazni vzdihi o prezahtevnosti našega župnika v zvezi z veroukom, v zvezi z našim verskim življenjem … Da ne govorim o tem, da je za mojega moža tisto ‘malo več’ že fanatizem …

In vse to otroci slišijo in srkajo vase … In danes se sprašujem, s čim smo polnili naše otroke? Z mračnim pogledom na svet, z brezizhodnostjo današnje družbe; koliko vere so lahko začutili v meni, v naši družini?

In je bolečina, ko vidiš pare, kjer oba živita svojo vero in po njima cela družina. Pri nas pa tega ni in sem sama, ko iščem nekaj več, in ko se o tem ne morem pogovarjati s svojim možem, ker on na to uho ‘ne sliši’ oz. je za okopi, kjer je varen v svoji mlačnosti.

Skratka, jaz bi mladim položila na srce, naj dobro premislijo tudi o verski – duhovni dimenziji svojega izbranca – izbranke, ker se bodo s tem stalno soočali v vsakdanjem življenju in jih bo to lahko zelo bogatilo ali pa tudi zelo žalostilo in vleklo nazaj. Pomembna je tudi družba, v kateri se gibljejo (verujoča ali neverujoča), ker bodo verjetno tam našli svojega izvoljenca – izvoljenko.

Ko je toliko ‘mešanih’ zakonov ali pa zakonov, kot je moj, se tolažim s tem, “da Bog ve, kaj dela”. Morda pa je naloga vernega zakonca prav ta, da je ‘kamen spotike’ za drugega, vprašaj, klicaj, da je vendarle prisiljen soočati se tudi z vprašanji svoje globlje verske opredelitve.

Jana

Družina je zibelka in trdnjava vere. Res pa je, da je družina danes v hudi krizi. Če pogledamo okrog sebe, se zavemo te resničnosti. Koliko razbitih zakonov, družinskih sporov in ločitev. Otroci pa so glavne žrtve te krize. Cerkev se tega globoko zaveda, kar vedno znova poudarja tudi papež Frančišek. Od 5. do 19. oktobra je v Rimu potekala izredna škofovska sinoda, posvečena pastorali družine po Božjem načrtu. O tem bomo v Ognjišču še pisali.

Ti si nazorno opisala, kakšno je dejansko življenje v družini, v tvoji in v neštetih drugih. Z izgovorom, da nimamo časa, da nam služba ali delo v podjetju, na kmetiji … vzame ves čas, najprej opustimo mašo, molitev, pobožnosti in versko vzgojo otrok, poglabljanje lastne vere. Nihče ne zanika, da so časi drugačni. Danes se nam zdi, da moramo pogledati dnevnik, kakšno nadaljevanko, film ali izobraževalno oddajo. Tega včasih ni bilo in je bil čas tudi za rožni venec, skupno družinsko molitev in pogovor. K temu se pridruži še prepričanje, da je vse predolgo, maša, pridige, šmarnice …, kot si nazorno naštela. Nič več ne razumemo, da obstajajo stvari, ki so važne, nekatere zelo važne, druge pa so manj pomembne in jih brez škode preskočimo.

Sama si doživela izbiro: ali biti kristjan iz tradicije, kar pa v današnjih okoliščinah ni mogoče več vzdržati na ‘dolgi tek’, ali “Cerkvi obrniti hrbet”. Prevladala je želja “odrini na globoko”, “čutila si žejo po živem Bogu”, ki ga še iščeš. Vsak človek se v odraščanju znajde pred to izbiro. Nekateri na bolj jasen, trd način. Drugi morda bolj podzavestno in megleno. Toda v življenju se moraš prej ali slej odločiti, po kateri poti boš šel. Po široki poti, ki jo večina izbere, ali po ozki poti, ki v zvestobi svoji vesti pelje k Bogu in bližnjemu, čeprav je hrapava in polna kamenja, ob katerem se lahko spotakneš. Jezus sam je o tem govoril (prim. Mt 7,13-14). Ne brez razloga. Hotel nam je povedati, da ga brez žrtve, odločnosti, močne volje ne moremo najti. Toda če stopimo na to strmo in naporno pot, postanemo kot planinci, ki se počasi vzpenjajo v hribe in z vsakim korakom odkrivajo nove lepote. Obzorje se jim vedno bolj širi in to poplača ves napor, ki so ga prestali.

S tem, kar sem povedal, najbrž ne bom veliko olajšal tvoje stiske, ko poslušaš od moža vse tiste pripombe, in ima vse, “kar je malo več”, za fanatizem. Morala boš potrpeti z njegovo ozko duhovno mentaliteto, ker ga najbrž ne boš ‘spreobrnila’. Zato je na mestu tvoja pripomba dekletom, naj poiščejo fanta, ki bo na njihovi duhovni ‘valovni dolžini’. Življenje v dvoje je med tistimi, ki se tudi duhovno razumejo, mnogo bolj osrečujoče.

Nekaj pa bi še rad povedal, da se ne bo zdelo, da sem med tistimi, ki samo hvalijo ‘stare čase’. Bolj redko se zavemo, kaj vse nam je prinesel moderni čas. Ne bom omenjal gospodinjskih strojev, ki so osvobodili ženske ‘vsakdanje tlake’. Mislim bolj na duhovne vrednote. Kaj vse lahko danes ‘preberemo’, ne toliko v revijah, ampak tudi v knjigah na vseh področjih. Če se omejim samo na duhovno literaturo. Koliko založb imamo, ki nam vsako leto ponudijo po deset, dvajset ali celo več novih naslovov. Zadrega je samo v izbiri. Knjiga je še vedno najboljši vir izobrazbe, duhovna obogatitev in še razmeroma poceni je. Samo čas si moramo vzeti. Ukrasti ga moramo televiziji, internetu, morda tudi CD ali novim nosilcem zvoka. Ne pa pogovorom v družini, ki so najbolj dragocenih od vseh. Take možnosti uporabe časa še ni imela nobena zgodovinska doba. Tudi za to bomo morali dajati odgovor ljubemu Bogu. Ne bo prav lahko!

oče urednik Franc Bole

Dušan Jakomin

Napisal Benjamin na 25. novembra 2014. Objavljeno v Gost meseca.

Bogu sem se več zahvaljeval kot ga prosil

– Poleg duhovništva ste se v življenju posvečali številnim službam in opravilom. Kaj v zadnjem času najraje počnete?

Zadnje čase sem se posvetil svoji knjigi spominov – in vesel sem, da sem se je končno rešil. To človeka muči in ni nikoli zadovoljen. Ko sem pisal svoje spomine, se je bilo treba določenim vsebinam odpovedati. Kaj naj črtam, koliko naj črtam, da ne bom prezahteven do bralca. Ni tako lahko pisati. Spomini so morda najtežja knjiga, ki jo človek napiše v svojem življenju. Hranil sem dokumente, svoje agende, tako da je bilo lažje. Kljub temu pa je pisanje spominov vzelo nekaj let.

Ob knjigi velja beseda – spomini – v starejših letih je človek veliko pri svojem otroštvu, pri svoji mladosti. Velikokrat si tam. Zato imam pred sabo čiste, jasne spomine. Tudi zato sem lahko opisoval dogodke, kot bi se zgodili danes. Ne z namenom, da mi bralec mora verjeti – verjemi, če hočeš. Poskušal sem biti dosleden, pošten do sebe in do bralca. Napisal sem resnico, to, kar se je zgodilo. Ničesar nisem olepševal.

Osebna izkaznica

Dušan Jakomin (1925), doma iz Sv. Antona pri Kopru, je letos praznoval 65 let mašništva, januarja 2015 pa bo dopolni 90 let. Njegovo življenje so zaznamovale družbene in politične spremembe: fašistično raznarodovanje, nacistična okupacija in velike stiske v času komunizma. Več kot 60 let že predano opravlja duhovniško delo kot slovenski kaplan v Škednju pri Trstu. Vedno se je dejavno vključeval v kulturno in družbeno življenje v Istri in na Tržaškem, med drugim kot pisec, zborovodja, ustanovitelj škedenjskega etnološkega muzeja, predsednik Duhovske zveze, novinar.

– V knjigi zapišete, da ste “duhovnik brez meja”. Kako to mislite?

Po svojem značaju, po svoji naravi, nimam mej do nobenega človeka. Zame ne obstaja delitev ta je naš, ta ni naš. Človek je človek. Z verskega vidika je človek Božje stvarstvo, zato vsakega še toliko bolj spoštujem, ne glede na to, kaj misli. Vse svoje življenje sem bil vedno blizu tistim bolj oddaljenim.

– Pravijo vam tudi tržaški Čedermac, ali se danes še vidite kot borec za slovenstvo?

Bog me je postavil temu narodu, v ta čas, pred te ljudi – jaz hočem biti temu dosleden.

– Kako se počutijo tržaški Slovenci danes?

To je zelo zapleteno vprašanje za nas Slovence, ki smo sedaj v zamejstvu. Če pomislim, kaj sem doživel in kakšni časi so sedaj … Nekdaj so bili veliko boljši. Ko vidim zadeve v Sloveniji, česar del smo tudi mi, se vprašam: »V kakšen položaj smo prišli?« Istrskega človeka je zelo prizadela asimilacija, ki s seboj prinese različne probleme. Slovencem v zamejstvu je težko iz več razlogov. Pridemo vse do skrajnosti, ko je nekatere sram, da so Slovenci ali da so bili njihovi starši taki. Popolnoma so zapustili svoj jezik. A jezik je važen del naše zgodovine, identitete, naše zavesti … V Škednju vedno govorim: »To je bilo slovensko. Tam je bila slovenska trgovina, tam je živela slovenska družina …«

– Torej je danes duhovniku težje, kot mu je bilo v povojnih časih?

Ne moremo gledati človeka samo skozi uresničenje njegovega liturgičnega življenja. Človek je iz več razlogov tudi vernik, ki ne hodi v cerkev. Danes mora duhovnik popolnoma spremeniti svoj način dela. Moja izkušnja je taka: imel sem čudovite radijske oddaje z ljudmi, ki ne hodijo v cerkev. Današnji človek podzavestno išče. Ne verjame vsemu, kar se mu ponuja. Zelo negotov je.

Ljudje danes v Cerkvi opazijo neko trdnost, predvsem po zaslugi papeža Frančiška. Tudi ljudje, ki ne verujejo, ki ne hodijo v cerkev, pravijo: »To je človek, ki mu lahko verjameš, ki mu lahko zaupaš.« V Cerkvi se je z njim začelo razčiščevanje. V tem času vidimo velik dar papeža Frančiška, to se pravi, da Cerkev vodi Sv. Duh, Cerkev vodi Bog. V določenem trenutku da tudi nekatere posebne znake, posebna znamenja. Jezus pravi: »Pojdite, poskušajte dojeti znamenja teh časov.«

Jaz spadam v kameno dobo, v predkoncilsko dobo, vzgojen sem bil čisto napačno, napolnili so mi žepe z velikimi paragrafi – te paragrafe sem izgubil, nimam jih več. Človek hodi s časom – sloni na preteklosti in sedanjosti, a mora gledati v prihodnost. V tem duhu novih časov, novih znamenj mora potem pokazati Božjo besedo – ne sebe, ampak kar je Božjega, kar je trajnega. Vse, kar je našega, je samo začasno. Današnji človek hoče vse in hitro. Današnja mladina se izživlja v svojih mobitelih. Razumem mladino, a ko pride človek v bolj trezno dobo, postane razsodnejši. Če se takrat približaš, imaš odprta vrata … vse je odvisno od tebe.

– To velja tako za duhovnika kot za laika …

Tudi v zamejstvu velja: duhovnik naj bo v ospredju, a to ni res! Tu smo duhovniki in laiki. Laiki imajo posebno službo in nalogo, podeljeno že na koncilu. Čisto iz praktičnih razlogov. Ko nas duhovnikov ne bo več tu, bodo ostali laiki – v njihovih rokah bo tudi naša Cerkev. Zato je vloga duhovnikov, da z vsem zaupanjem predamo laikom mesto, ki jim gre.

– Pravite, da je mesto duhovnika pred vrati človeka …

Srečanje človeka je zelo zanimiva stvar, saj sprejmeš vse njegove vrline. Jaz pravim, da bi duhovnik moral znati vse, saj ima okrog sebe raznolike prijatelje na vseh področjih – v literaturi, etnografiji, glasbi, vsi ti ljudje so ti v pomoč. V svojem prijateljstvu jih zajameš kot enciklopedija. Neka španska redovnica je rekla: »Berite iz knjig, ovitih v človeško kožo.« Če bereš iz človeka kot iz knjige, kakšno bogastvo dobiš! V vsakem človeku je nekaj velikega – naj bo izobražen ali preprost, lahko čisto navaden kmet.

Včasih sem za pokoro svojih grehov poskušal brati teologe – pa nisem nič razumel. Teologije sem se učil od ljudi, pri preprostih ljudeh sem dobil odgovore na teološka vprašanja. Srečal sem starejšo gospo, ki je rekla: »Hvala Bogu, danes sem lahko oprala posodo.« To je en sam stavek, ki veliko pove – človek v miru izrazi svoje stanje, svoje delo, pa tudi svoje razmerje do Boga. S tem tudi hvali Boga.

– Družabnost vam dosti pomeni, kaj pa čas zase, samota?

O samoti duhovnikov sem tudi v knjigi zapisal, da je zelo važna stvar. Duhovnik mora iskati samoto – Jezus se je večkrat umaknil in ostal sam. V samoti odpraviš negativno – da ne postane čudaštvo. V samoti napolniš svoje baterije – najprej v smislu duhovnosti, potem pa izobrazbe. Ko si v stiku s preprostim človekom ali z izobražencem, včasih od tebe pričakuje le eno besedo. Vprašam se: »Ali sem sposoben dati človeku eno modro besedo?« Zato potrebujem samoto – da lahko v stik s človekom stopim bogatejši.

– Če bi bili sedaj mladi, bi se tudi v teh časih odločili za duhovništvo?

Ja, zame ni druge poti!

– Imate skoraj 90 let, pa imate tudi iPad, Facebook profil, mobitel … Kje je mesto teh naprav v življenju kristjana?

Tri telefone imam doma – italijanski mobitel, tistega s slovensko številko pa še stacionarnega – le enkrat se je zgodilo, da so zvonili vsi trije hkrati! Danes vidimo ogromen napredek tehnike. Kaj vse ima danes na razpolago študent! Človek danes uporablja te sodobne naprave – zato sem tudi dal naslov knjigi Od petrolejke do iPada. To so sredstva za naše delovanje, za posredovanje misli in besed. To so danes nujna sredstva! Kristjan se jih ne sme otepati, saj nam pomagajo. Človek mora biti vedno na tekočem, slediti mora vsemu, kar je posebnega. Treba je biti informiran. Na vasi me kar tako nek preprost človek vpraša: »Kaj mislite o tem?« Ta človek pričakuje odgovor! Treba je biti na tekočem z vsem, kar se dogaja.

– Kateri so ključni mejniki v vašem življenju?

Ključno je tisto, kar je človek prestal. Strah in nerazumevanje. V semeniški dobi in bogoslovju je bilo toliko trdih stvari. Pisal sem o tem, kako zelo so nas ponižali s svojo vzgojo. Res je bila vojna, a dobro hrano se je metalo v smeti, mi semeniščniki pa smo jedli slabo. Umivati smo se morali z mrzlo vodo. Slovenski fantje smo se zbrali in zapeli nekaj Marijinih pesmi, pa je prišel predstojnik: »Že četrt ure slišim kruliti te divje in kmetavzarske pesmi!« Odgovorili smo, da pojemo Marijine pesmi. Rekel je: »Me ne zanima!« Je to vzgoja? Če bi živel tristo let, tega ne bi mogel pozabiti. Slovensko sta lahko govorila le dva skupaj, več ne. Bilo je tudi nakazano, da je latinska molitev več vredna. Vojna se je končala maja 1945, nekaj mesecev zatem smo slovenski in hrvaški bogoslovci prosili za predmete v domačem jeziku. Zaradi te prošnje smo morali prositi odpuščanja. Udarjeni smo bili v najbolj osnovnih stvareh – je to prav?

– Kako je v tistih razmerah Dušan – mlad fant, še otrok – ohranil, celo utrdil svojo vero?

Odgovor je samo eden: »Niste vi mene izbrali, jaz sem izbral vas.«

– Kljub temu, da se z delom Cerkve niste vedno strinjali, ste vedno ostali ponižen duhovnik …

Kdo je duhovnik? Sv. Frančišek pravi: »Prekáli svojo vero, če je potrebno tudi z zgledom.« Vsi ljudje morajo videti v tebi duhovnika, ki ima svoje navade, ki ga polomi, naredi napako … Po drugi strani pa moraš pokazati to, kar si. Ljudje te ne smejo spoštovati samo zato, ker si duhovnik,ampak zato, ker si.

– Kaj pa odnos do Cerkve kot avtoritete, do njenih napak?

Kaj je to uvidevnost? Da vidiš in spoštuješ druge – tudi oni pogrešijo, kakor pogrešim jaz. Nenazadnje je Cerkev tista, ki mi je dala, ki daje. V uvidevnosti, z razsodnostjo in treznostjo pa spoznaš, da ne moreš obsojati. Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha …

– Kljub temu, da včasih pišete o težkih rečeh, so vaši zapisi polni življenja. V vaši knjigi ni jamranja. Ni bilo v vašem življenju nikoli samopomilovanja?

Nikoli, hvala Bogu! Vedno sem se zavedal vsega dobrega, kar sem imel. Veliko sem prestal, a sem se Bogu več zahvaljeval kot ga prosil. Pa sem doživel polno težkega: Ko sem bil še otrok, sem bil bolehen, mama mi je že pripravila pogreb. Kasneje po odločitvi partije ne bi smel več živeti, ne bi smel biti tukaj … ampak sem.

– Vaši opisi otroštva so igrivi, svojo mamo pokažete kot žensko, predano delu, družini in Bogu. Ne izpostavljate njenega trpljenja, izpostavljate njeno trdnost!

V Istri je bilo tako: tam, kjer je bila ženska podjetna, ni bilo mižerije, ni bilo lakote v družini. Ljudje smo živeli od Trsta – istrski človek je hodil v Trst. Ženska je sproti reševala probleme družine, saj je oče z delom na njivah ni uspel preživeti. Prodal je malo olja, vina in sadja, ampak ženska je vsak drugi dan ali vsak teden šla v Trst in je tako s svojo požrtvovalnostjo skrbela za družine. Nosile so jajca, mleko, prale perilo kot moja mama, pekle kruh …

– Kako pa je to vplivalo moškega, na moški ponos?

Ni bilo ponižanja, bilo je sožitje vodstva, nekakšno medsebojno sprejemanje. Moj nono je imel ključ od kantine – tam je bilo vino in olje –, a vedel je, da če žena se bo šla v Trst, ne bo imel tobaka. Takšen je bil razvoj človeštva, ki nam je prinesel nekaj dobrega.

– Bili ste določeni za likvidacijo, prepoznani kot sovražnik ljudstva, a ste namesto likvidacije istega leta (1949) peli novo mašo. Kako se je vse to zgodilo?

Mama je prišla v Gorico, povsem nepričakovano, in mi povedala, da sem določen za likvidacijo. Nova maša je bila prepovedana. Govorili so, da sem kvaril mladino. Novo mašo sem zato imel v Trstu, pri salezijancih. Bil sem reven kot cerkvena miš, a so sorodniki vse lepo pripravili. K salezijancem sem zahajal že kot otrok in so me dobro sprejeli. Pri novi maši sem lahko pridigal po slovensko, tudi peli smo v slovenskem jeziku, ostalo pa je v tistem času še poteklo v latinščini. Prva maša, ki sem jo imel pri Sv. Antonu, je bil pogreb mojega očeta. Takrat bi me lahko prijeli in odpravili, vendar so se zadeve že umirile in je šlo vse lepo.

– V vojnih in povojnih časih ste izgubili veliko prijateljev …

… in dobil nove!

– Doživeli ste čas fašizma, nacizma in komunizma – kako so vas ti režimi zaznamovali?

Tragični dnevi te spremljajo, nosiš jih v sebi. Vsi smo otroci svojega časa. A v neki meri si tudi kovač samega sebe. Vsak čas ima različne dobe, kadar se učiš zgodovino, vzemi to, kar je pozitivnega. Tudi v današnjem času je veliko negativnosti, negotovosti in nezaupanja … A v vsakem času imamo lepe ljudi – vsak dan jih srečujemo, se z njimi pogovarjamo; oni so podlaga naroda, ki ostaja. Bog ne daj, da tega ne bi bilo. Ljudem je treba povedati, da so lepi! Vsem, tudi tistim, ki ne hodijo v cerkev.

– Ste postulator za beatifikacijo Jakoba Ukmarja. Kdo je bil Jakob Ukmar?

Jakob Ukmar je bil odličen, izobražen duhovnik, preudaren, moder človek, h kateremu se je vsakdo zatekel. Bil je naš najbolj preganjan duhovnik. Svoboden človek, ki je trpel že za časa Avstrije, nato pod fašistično Italijo in najhuje pod komunisti. Leta 1915 je preživel pet tednov v zaporu v Ljubljani, češ da je oskrunil cesarsko veličanstvo. V zaporu je v miru pripravil tezo za doktorat. V času fašizma je bil pod neprestano kontrolo. Ob birmovanju v Istri so ga leta 1947 v Lanišću komunisti hudo ranili, njegovega sobrata duhovnika Miroslava Bulešića pa ubili. Na obletnico napada, 24. avgusta, je večkrat daroval sv. mašo za napadalce.

Bil je velik izobražen duhovnik, v čistosti je živel svoje zasebno življenje, posvečal se je študiju. Predvsem pa je bil klen, jasen in značajen. Ni bil naš lider, bil pa je naš vodja. Človeku je vedno znal pokazati pravo smer, zato so se k njemu zatekali duhovniki in laiki. Njegova beseda je nekaj veljala. 17 let sem bil z njim, opazil sem njegovo svetniško življenje. Poleg preizkušnje, ki se je zgodila v Istri leta 1947, tudi vsak njegov dan. Boris Pahor pravi, da bi bil Ukmar lahko zavetnik vseh manjšin.

– 50 let ste bil predan zborovodja, kulturnik, leta 1994 pa ste se odločili, da se posvetite časnikarstvu, novinarstvu. Zakaj?

Novinar sem bil že od leta 1959, delal sem na radiu. Leta 1994 sem čutil, da je moje glasbeno, zborovsko življenje po 50 letih končano, želel sem se posvetiti časnikarstvu. Takrat sem že urejal tiskani časopis Naš vestnik – glasilo slovenskih zamejskih duhovnikov. Danes ima Naš vestnik tudi 42.000 obiskov na spletu! Take številke dajejo odgovornost, zahtevajo, da se zares posvetim časnikarstvu. Moja pot je v tem – posvetiti se moram pisanju, saj želim pisati dobro besedo.

– Pogrešate glasbo?

Še vedno, a odločil sem se za to obliko dela, za časnikarstvo, za pisanje in to bom delal do konca. Na kakšnem drugem kraju bi verjetno počel kaj drugega. Ambient določa človeka.

– Torej boste napisali še kakšno knjigo?

Mislim, da spomini niso moja zadnja knjiga. Urednikoval in pisal bom, dokler bom mogel, in sledil vsem spremembam, ki jih prinesejo časi. Človek mora imeti načrte za naprej.

– Kaj pa si želite za svoj 90. rojstni dan?

Praznovanje s prijatelji in Božje potrdilo.

– Vedno ste radi praznovali s prijatelji, pa tudi z otroki – kako se počutite ob otrocih?

Pri otrocih vidim novo generacijo, ob njih se učim, kaj se poraja, kakšni postajamo ljudje.

PEZDIR KOFOL, Marjetka, (Gost meseca). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 12, str 10.

Posebna in vesoljna sodba

Napisal Marko na 24. novembra 2014. Objavljeno v Kratki odgovori.

Sveto pismo nas poučuje in opominja, da bomo takoj, ko se naše življenje izteče, sojeni po svojih delih. Torej bo že takrat naša večna usoda ‘zapečatena’. Kakšen pomen ima potem še Božja sodba ob koncu časov, o kateri beremo v Matejevem evangeliju? (Terezija)

Sveto pismo govori o dvojni sodbi. Takoj po smrti bo moral človek dajati Bogu odgovor za svoja dejanja. Vendar pa si te sodbe ne smemo predstavljati po človeško. Dejansko se vsak človek sodi in obsodi sam. Po posebnem božjem razsvetljenju spozna vrednost ali nevrednost svojega življenja in dela v odnosu do Boga. V trenutku smrti se dokončno odloči za Boga ali proti Bogu, se zapre vase ali se odpre božji ljubezni. To prvo sodbo imenujemo posebno, Sveto pismo daje velik poudarek na sodbo ob koncu časov, ki se imenuje vesoljna. »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi« (Mt 25.31-32). Katekizem katoliške Cerkve razlaga: »Ko bo poveličani Kristus ob koncu časov prišel sodit žive in mrtve, bo razodel skrito naravnanost src in povrnil vsakemu po njegovih delih in po njegovem sprejetju ali odklonitvi milosti.« (sč)

Čudni svetniki in njihovi premiki ter številni novi blaženi

Napisal Marko na 20. novembra 2014. Objavljeno v Pisma.

Zanima me, zakaj so v različnih koledarjih za isti dan navedeni tako različni svetniki. Ne samo svetni, tudi cerkveni koledarji niso enotni. Nekateri redovniki (frančiškani, salezijanci …) imajo čisto svoje svetnike. Kakšno je uradno stališče Cerkve? Ali je izbor svetnikov prepuščen vsakemu posameznemu narodu (škofovski konferenci)? Znano je namreč, da imajo posamezni narodi v svojih izborih svetnikov tudi določene posebnosti. Strinjam se s tem, da imajo prednost domači svetniki. Mi jih nimamo, zato imamo druge. Kdo pri nas v Sloveniji odloča, kateri svetniki so sprejeti v naš martirologij in kateri so bili iz njega izločeni? Ali sploh obstaja slovenski martirologij? Ali smemo bogoslužno častiti tudi blažene?
Robert

Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma ‘svetnik’ omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Od Cerkve uradno razglašeni svetniki in blaženi se ‘vpišejo’ v koledar, seznam dni v letu, na katere so v določeni cerkvi spomini (godovi, prazniki) Jezusa, Marije, angelov in svetnikov. Stari koledarji pričajo, da so posamezne pokrajine imele na iste dneve različne (krajevne) svetnike. Bolj enotni so bili koledarji raznih redovnih družin, v katerih je bil poudarek na ‘domačih’ blaženih in svetnikih. Tudi danes imajo moški in ženski redovi po svetu in pri nas v bogoslužnem koledarju svoje svetnike in svetnice. Bolj slovesno se spominjajo svojih redovnih ustanoviteljev in ustanoviteljic ter članov njihovih redov. Veliko jih je delovalo v misijonih in med njimi je veliko število mučencev.

Martirologij je seznam svetnikov in svetnic, ki jih častijo tudi drugod, ne samo v domači Cerkvi. V tem seznamu so razvrščena imena svetnikov in svetnic po dnevih v letu. Za vsakega je navedeno vsaj ime in kraj, kjer se je “rodil za nebesa” in kjer ga častijo ta dan. V prvih stoletjih, ko so bili kristjani preganjani, so se verniki zbirali ob grobovih mučencev, ki so jih častili kot svetnike zaradi njihovega junaškega pričevanja za Kristusa in se jim priporočali. Vse do 11. stoletja je bilo razglaševanje svetnikov v pristojnosti krajevnega škofa oziroma pokrajinske sinode. Tedaj pa se je uveljavilo načelo, da ima samo papež kot vrhovni pastir Cerkve pravico odrejati javno češčenje svetnikov, bodisi za krajevno kakor tudi za vesoljno Cerkev. Postopek se je končal v Rimu. Prvi, ki je čast oltarja dosegel po rednem postopku, je bil sv. Urh (+973), škof v Augsburgu, ki goduje 4. julija. Postopek v bistvu velja še danes. Poteka po treh ‘stopnicah’. Najprej steče (s pristankom Kongregacije za zadeve svetnikov) škofijski postopek, v katerem je treba dokazati, da je kandidat, ki mu gre naziv ‘božji služabnik’ , izvrševal herojske kreposti – živel evangelij na očitno popolnejši način kot ‘navadni’ ljudje; pri mučencih pa je treba dokazati samo njihovo resnično mučeništvo (da so pretrpeli smrt brez lastnega izzivanja in so bili mučeni iz sovraštva do vere, da so vztrajali do konca). Za razglasitev božjega služabnika za blaženega so potrebni čudeži, ki so se zgodili po njegovi smrti. Običajno gre za čudežne ozdravitve, ki so strogo preiskane. Ko pristojni rimski uradi vse zbrano gradivo natančno preiščejo, papež podpiše odlok o razglasitvi kandidata za blaženega (beatifikacijo). Če se potem zgodi na priprošnjo blaženega nov čudež, je mogoče preiti na razglasitev za svetnika ali kanonizacijo (ker je uvrščen v ‘kanon’, seznam svetnikov katoliške Cerkve). Papež sv. Janez Pavel II. je v petindvajsetih letih svojega pontifikata razglasil kar 1241 blaženih in 478 svetnikov.

Zakaj taka množica novih blaženih, sprašujete. Naj nam odgovori ta papež sam. V svojem apostolskem pismu V zarji tretjega tisočletja (1995) je zapisal: »Naloga apostolskega sedeža z vidika tretjega tisočletja je posodobiti martirologije za vesoljno Cerkev in posvetiti veliko pozornost svetosti ti tistih, ki so tudi v našem času živeli popolnoma v Kristusovi resnici.« Med ‘velikim jubilejem’ leta 2000 je 7. maja pred rimskim Kolosejem počastil spomin mučencev 20. stoletja. Število mučencev tudi v našem času iz dneva v dan narašča. Če imamo pred očmi dejstvo, da se je Kristusova Cerkev v zadnjih stoletjih razširila po vsem svetu, bomo razumeli, zakaj je toliko novih blaženih in svetnikov. Dolga stoletja smo imeli svetnike samo iz Evrope in nekaterih dežel ob Sredozemskem morju. Prva svetnica Južne Amerike je sv. Roza iz Lime (+1617), glavnega mesta Peruja; prva svetnica, državljanka ZDA, pa je bila italijanska redovnica Frančiška Cabrini (+1917). Med ‘starimi’ svetniki so poleg mučencev predvsem papeži, škofje, redovniki in redovnice, zdaj pa Cerkev svetniško čast priznava ‘navadnim’ ljudem, ki morda zdijo ‘čudni’, ker so bili v svojem vsakdanjem življenju ‘drugačni’. Med blaženimi, ki jih je 4. maja 1997 razglasil papež sv Janez Pavel II., je bil tudi španski cigan Ceferin Gimenez Malla, ki je bil zelo veren človek in tak poštenjak, da so se drugi cigani iz njega norčevali. Umrl je kot mučenec med špansko državljansko vojno (1936).

Slovenci imamo na svojem svetniškem koledarju samo štiri blažene: škofa Slomška, mučenca Lojzeta Grozdeta ter drinski mučenki s. Kristino Bojanc in s. Antonijo Fabjan. Te smo uvrstili v svoj martirologij in se jih spominjamo ob datumu njihovega “rojstva za nebesa”. Nekaj svetniških kandidatov je ‘na čakanju’. Cilj bodo dosegli, če se jim bomo zaupno priporočali kot posrednikom pri Bogu.

In zakaj se svetniki v koledarju tako ‘selijo’? Najprej zaradi prenove svetniškega koledarja katoliške Cerkve (1969) po smernicah drugega vatikanskega koncila, ki je poudarila pomen svetih časov (postnega, velikonočnega, adventnega) in je nekatere svetnike ‘preselila’ v čas ‘med letom’ (npr. sv. Gregor je bil z 12. marca prestavljen na 3. september). Deloma pa tudi zato, ker ima vsaka država (škofovska konfereca) svoj svetniški koledar (pri nas je god sv. Leopolda Mandića 12. maja, v Italiji pa 30. julija). Svetni koledarji kar naprej vztrajajo pri starih datumih svetnikov in svetnic (npr. 29. januarja je ime Franc – nekdaj je bil na ta dan god sv. Frančiška Saleškega, ki je zdaj 24. januarja). Prav je, da svetnike čim bolje poznamo, še bolj pa je prav, da se po njihovem zgledu v življenju ravnamo!

Silvester Čuk

Jaslice

Napisal Benjamin na 20. novembra 2014. Objavljeno v MP Naredi sam.

Potrebujemo:

– kartonaste škatlice jajc

– barve

– čopič

– škarje

– blago

– zobotrebce ali palčke za ražnjiče

– lepilno pištolo

– flomastre

– slamo oz. rafijo

– alu folijo

Potek dela

Osnova – podstavek

1. Izberemo kartonasto osnovo take velikosti, da bo dovolj prostora za vse figure, ki jih želimo izdelati. Škatlici, ki nam bo služila kot podstavek, odstranimo iz pokrova nalepko. Z modro barvo pobarvamo notranjost in zunanjost zgornjega dela, z rjavo barvo pa spodnjega dela. Počakamo, da se posuši.

2. Nebo okrasimo z zvezdicami. Z lepilno pištolo na dno prilepimo nekaj slame oz. rafije.

Figure – Marija, Jožef in Jezus

3. Za vsako figuro iz škatle odrežemo stožec in po dva kroga za obraz. Pri tem upoštevamo razmerje, da npr. za Jezusa nekoliko skrajšamo stožec in izrežemo manjši obraz.

4. Kroge – obraze pobarvamo, dorišemo detajle in počakamo, da se posuši.

5. Zobotrebec zabodemo na vrh stožca. Z lepilno pištolo del zobotrebca v notranjosti prilepimo na karton. Nato prilepimo kroga (obraz) med seboj.

6. Z blagom (npr. s filcem) oblečemo posamezno figuro. Jožefu ne pozabimo dodati palice, npr. kako vejico.

Figura – angel

7. Trup angela – stožec zavijemo v alu folijo. Prav tako še peruti.

8. Krog – obraz pobarvamo in narišemo detajle. Nato posamezne dele zalepimo skupaj z lepilno pištolo.

Živali – vol in osel

9. Za trup prav tako izrežemo stožec in ga pobarvamo.

10. Za glavo uporabimo najustreznejši del kartonaste škatle (da dobimo pravo obliko glave).

11. Narišemo detajle, dodamo ušesa, rep in volu roge.

Skoraj film o prijateljstvu med C.S. Lewisom in J.R. Tolkienom

Napisal Marko na 18. novembra 2014. Objavljeno v Zanimivosti.

Pred meseci so začeli snemati film o dveh velikanih slovstva s fantastično vsebino: C. S. Lewisu in J. R. Tolkienu in o njunem prijateljstvu, temelječem na krščanski veri in podobnem pogledu na umetnost. Tolkiena smo predstavili v marčevski rubriki Zanimivosti, saj se je med verniki pojavila pobuda, da bi začeli postopek za njegovo beatifikacijo. Tolkien je pisec legendarnega dela Gospodar prstanov, Lewis pa Zgodb iz Narnije. Lewis je sicer znan tudi po svojih delih, v katerih zagovarja krščanstvo (med najbolj znanimi je delo Mere Christianity – v slovenskem prevodu Golo krščanstvo). Pri Ognjišču je izšla njegova knjiga Pisma izkušenega hudiča v prevodu Katarine Bogataj Gradišnik. Tolkien je postal katoličan po smrti svojega očeta in vse njegovo življenje je bilo povezano s Cerkvijo. Njegov sin John je postal katoliški duhovnik. Oba sta bila profesorja v znanem angleškem univerzitetnem središču Oxford v času med obema svetovnima vojnama in tam se je tudi razvilo prijateljstvo med njima in zvesti katoličan Tolkien je imel odločilno vlogo, da je Lewisa odkril krščanstvo. Njuno dolgoletno prijateljstvo, medsebojna podpora pri skupnem delu, pa tudi napetosti, ki so se rojevale med njima, bodo tema filma, ki se dogaja pred začetkom druge svetovne vojne. Film naj bi imel značaj fantastične drame. Režiser britanskega filma Tolkien in Lewis je Simon West, znan po režiranju akcijske hollywoodske uspešnice Con Air.

V nebesih tudi muslimani?

Napisal Marko na 12. novembra 2014. Objavljeno v Pisma.

Že od otroških let vem, da v desetih božjih zapovedih piše: »Jaz sem tvoj Bog, ne imej drugih bogov poleg mene.« Zapovedi so torej zakon, po katerem bodo po smrti sojeni recimo muslimani in člani drugih ver. Če so živeli pošteno in se držali nauka, se lahko zgodi, da se srečamo z njimi v naših nebesih. Ali je to možno?Zanima me pa še ena stvar. Kaj pomeni, da bo Kristus prišel soditi žive in mrtve? Ali to pomeni, da bo najprej sodil žive in potem bodo prišli na vrsto še mrtvi? Vedno sem mislil, da mora človek najprej umreti, da bo dočakal poslednjo sodbo. Ali gornji stavek pomeni, da bo sodba prišla nenadoma in bodo nekateri še živi in bo najprej prišlo na vrsto tistih nekaj milijard ljudi, ki bodo takrat živi, potem šele tisti, ki so že umrli …

Marko

Na prvo in osnovno vprašanje ste odgovorili pravzaprav že sami. Da, gotovo se nam bo zgodilo, da se bomo v nebesih srečali tudi z muslimani in drugimi, ki so izpovedovali drugačna verska prepričanja. Seveda pa se v nebesih ne bomo več imenovali ne katoličani, pravoslavni, muslimani ali kako drugače, ampak bomo tam vsi sinovi in hčere istega Očeta in bratje in sestre istega Brata. Tradicionalni nauk Cerkve je, da bo končno vsak ‘sojen’ po svoji vesti in vsak je sam odgovoren, da jo posluša in si jo tudi oblikuje, oziroma ne dopusti, da bi mu zakrnela, otopela in mu zato ne ‘kazala’ pravilne smeri v življenju. Zato bo ob končnem srečanju z Bogom vsak prejel po tem, kar je v življenju po svoji prepričani vesti živel. To pa nas ne odvezuje od dolžnosti, da z vso močjo iščemo jasnost tudi v svojih religioznih in verskih prepričanjih in v kar največji globini prisluškujemo svojemu srcu, kajti tam po vesti govori Bog sam, če ga nismo preveč utišali.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Na dodano vprašanje pa moram odgovoriti, da je po svetopisemskem razodetju prav nasprotno, kot ste sklepali. Apostol Pavel nam posreduje prepričanje prvega rodu kristjanov, ki se je opiral na Kristusove razlage: »Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: Mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli zaspalih. Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom« (1 Tes 4,15–17). To vključuje tudi prepričanje, da se bodo podobno kot umrli morali spremeniti tudi tisti, ki bodo ob koncu sveta živeli; a to se ne bo zgodilo po telesni smrti, marveč na način, ki nam je neznan. A v večnostno obliko bivanja brez te spremembe nihče ne more, saj predstavlja del tega novega načina bivanja pri Bogu. Na kratko preletimo to, kar pa nam Cerkev o tem sporoča.

Drugi Jezusov prihod je zadrževan

Svetopisemsko oznanilo in Jezusova obljuba jasno napovedujeta drugi Jezusov prihod ob koncu sveta. Gre seveda za napoved velike skrivnosti, ki je ni mogoče natančno razložiti. Glede časa njegove uresničitve je bil tudi Jezus zelo nedoločen, saj je vednost o njem prepustil le Očetu. To pa tudi pomeni, da se lahko zgodi vsak trenutek, a je po razodetem sporočilu zadrževan (2 Tes 2,3–12; Rim 11,31). To pomeni, da Božja ljubezen vključuje tudi ‘čakanje’, da bi čim več ljudi, če ne vsi, sprejeli Kristusa za Odrešenika. Vera v to resničnost razodeva res neskončno Božjo ljubezen, ki stori vse, da bi prav vsak človek bil dejansko, osebno deležen Kristusovega odrešenjskega posega. Sklepamo lahko, da če še ni prišlo do uresničenja napovedi konca sveta, je to zato, ker Bog daje vedno nove možnosti grešnikom, da se spreobrnejo. Naloga vernikov pa je, da ves ta čas tudi pod podobami tega sveta, ki minevajo in propadajo, vidimo in slutimo Božjo moč, ki zmaguje, ki je pravzaprav že zmagala, le zmage še ni pokazal v vsej očitnosti.

Pred končnim Jezusovim prihodom bo stiska

Pred dokončnim Kristusovim prihodom se morajo dogajati za Cerkev razne preizkušnje. Katekizem katoliške Cerkve govori o ‘religiozni prevari’, ki prinaša ljudem navidezne rešitve in z njimi zatemnitev resnice (prim. KKC 675). Kar pa ni iz resnice, je zapisano propadu. Kot najhujša oblika religiozne prevare je prepričanje lažnega mesijanstva, da lahko človek sam sebe odreši in tako sam stopi na mesto Boga. Ali niso vsi totalitarizmi prejšnjega in drugih stoletij, pa tudi današnje vabljive ponudbe sveta, ponujali prav samoodrešenje človeka? In prav to Sveto pismo označuje kot najbolj antikristovsko početje.

Poslednja sodba

Tudi oznanilo sodbe v poslednjih dneh je zelo skrivnostno. Vsekakor si je ne moremo predstavljati kot nekakšen sodni tribunal. Nič ne bo imela skupnega z našimi sodišči. Mnogo bolj bo podobna skrivnostnemu razsvetljenju vseh ljudi in to do dna njihove notranjosti, v katerem bo vsakemu in vsem skupaj postalo povsem razvidno njegovo ravnanje. Nihče si ne bo mogel več zatiskati oči pred resnico o sebi in o svetu, a tudi o Bogu, ki je ostaja ljubezen tudi v tem dogajanju. Edino, kar bo ‘preživelo’, bo dobrota do bratov in sester kot udejanjena ljubezen. Vse drugo ne bo imelo nobene večnostne vrednosti in bo propadlo. Pravzaprav ne bo Bog ničesar obsojal, ampak je vsak sam že s svojim življenjem ‘sodil’ samega sebe. »Z odklonitvijo milosti v tem življenju se vsakdo že sam sodi, prejme po svojih delih in se more celo za večno pogubiti, če zavrača duha ljubezni« (KKC 679).

Osebna sodba ob smrti

Ker je pojmovanje časa v tem dogajanju in v življenju po smrti povsem drugačno od sedanjega doživljanja časovnosti, je težko razmišljati o tem, kako in kaj se dogaja med smrtjo posameznika in vesoljno sodbo ob koncu sveta. Vendar bi na neko notranjo povezanost med dogajanjem v posamezniku ob njegovi smrti, ko se na neki način sooči s Kristusom in se na nov način zave samega sebe in svojega življenja na zemlji, morali sklepati. Delno se resničnost poslednje sodbe za posameznika že zgodi ob smrtnem prehodu s tega sveta v večnostno bivanje.

Vsekakor so te razodete resničnosti naše vere zelo skrivnostne in težje razumljive in še težje si pod njimi kaj predstavljamo, a ker gre za razodetje, se jim z vero približujemo, jih s poslušnostjo vere sprejemamo in zaupamo, da bomo s pomočjo Božje dobrote v ljubezni že čas tega življenja tako preživeli, da bomo tudi zadnje časne preizkušnje in sodbo samo preživeli Bogu v slavo in v naše zveličanje.

Marjan Turnšek

Vračanje duš za Vse svete

Napisal Marko na 10. novembra 2014. Objavljeno v Kratki odgovori.

Praznik vseh svetih, ki ga obhajamo 1. novembra, je povezan s spominom na naše pokojne. Stari ljudje so pravili, da pridejo na vseh svetnikov dan vse duše tiste hiše domov in brez trpljenja vic celo noč ostanejo v hiši. Od kod to verovanje? (Tomaž)

Naš narodopisec Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev piše, da je bila po vsej krščanski Evropi razširjena vera, da se na vseh svetih dan ob večernem zvonjenju začnejo vračati duše iz vic na svoje domove in so do večernega zvonjenja naslednjega dne rešene trpljenja. Temu verovanju o vračanju duš rajnikov, ki izvira poganstva, je krščanstvo dalo pravo vsebino. Jezus je tisti, ki ‘spušča’ duše iz vic, duše pa se v teh dneh zanašajo na posebno priprošnjo živih, da jih bo njihova molitev odrešila prav to noč. Zato so se verni ljudje na ta praznik pripravljali s strogim postom, dušam v vicah so pomagali z dobrimi deli (revnim otrokom so delili posebne kruhke), na vse svete popoldne so se udeležili bogoslužja za rajne v župnijski cerkvi, v družinah pa so oba večera – pred vsemi svetimi in na vernih duš dan – zmolili vse tri dele rožnega venca. Temelj vsega tega je vera, da smo živeči v Bogu povezani z našimi rajnimi, ki so v vicah ali so že poveličani v nebesih. (sč)

Celo življenje me je težila ženina odločitev za splav

Napisal Marko na 10. novembra 2014. Objavljeno v Zanimivosti.

Mihail Gorbačov, nekdanji voditelj Sovjetske zveze in njen reformator ter tvorec perestrojke, ki je privedla do velikih družbenih sprememb in propada Sovjetske zveze, je ob 15-letnici smrti svoje žene Raise rekel, kako obžaluje, da sta s splavom umorila svojega nerojenega sina, kar ga je preganjalo dolgo časa. Leta 1953 je bila Raisa noseča. Leto prej je prebolela težjo bolezen, katere posledica je bilo oslabljeno srce. Takrat še obetavnemu partijskemu voditelju in njegovi ženi so zdravniki povedali, da se je treba odločiti ali za življenje matere ali nerojenega otroka. Trdili so, da žena s tako šibkim srcem poroda ne bo preživela.Gorbačov je poslušal zdravnike in nagovoril ženo, da se je odločila za splav. Sedaj pa je priznal, kako je ta odločitev dolgo mučila njega in ženo. »Raisa je zelo trpela. Poskušal sem jo miriti, kolikor sem mogel. Rekli so nama, da je bilo dete moškega spola. Zanj sva imela celo ime – Sergej,« je vidno pretresen spregovoril nekdanji vodja Sovjetske zveze o postabortivnem sindromu, s katerim se je soočila njegova žena in z njo tudi on.

Zanimivo, da se je odnos Sovjetske zveze do splava spreminjal. Leta 1953 je bil dovoljen. Dovolili so ga po Stalinovi smrti, ta ga je namreč prepovedal leta 1936 zaradi negativnih demografskih trendov, čeprav ta prepoved ni zmanjšala števila splavov, saj so ga na tihem tolerirali. Spomnimo naj še, da so prav boljševiki prvi v Evropi legalizirali splav že leta 1920. Po ukinitvi prepovedi leta 1953 naj bi nekdanja Sovjetska zveza bila država z najvišjo stopnjo splavov v Evropi. Rusija je še danes prva v tej tragični statistiki. Po podatkih iz leta 2011 naj bi v tej državi splavili blizu milijon otrok, a bojevniki za življenje trdijo, da je ta številka še veliko večja. (br)

Bogu sem se več zahvaljeval kot ga prosil

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing