V razredu sem črna ovca
Smo dokaj majhen razred, štejemo le nekaj dijakov. In seveda se, kot pravi naslov, počutim črna ovca. Zakaj?
Še sama ne vem, kako se je začelo, ampak je vse bolj vidno. V razredu so sami fantje in imam sošolko, s katero se zadnje čase ne razumeva najbolje! In tako se tudi ona spravlja name z neumestnimi komentarji in zbadljivkami. S sošolci nikoli nismo našli skupnega ali vsaj podobnega jezika. Še tisto malo, ki smo ga imeli, pa je uničila sošolka, ker ne govori z mano.
V bistvu sem zelo živahna in zgovorna, govorim veliko samo s starimi prijateljicami. V šoli sem večino časa tiho, kar mi je grozno. Če pa rečem besedo ali dve, povem trditev, hočem povedat svoje mnenje… se drugi začnejo norčevati iz mene in me ‘tlačijo dol’. Imeli smo že pogovor s sošolci. Pogovorili smo se o vsej zadevi, vendar je vse skupaj pokazalo, da je po tem vse še slabše. Pokazala sem jim, da nisem lev, ki se bori za svoje pravice, čeprav bi se morala. Pokazala sem jim, da sem nemočna, kadar se postavijo proti meni. Tako gre iz dneva v dan, iz tedna v teden … učiteljem ne govorim več o tem, kadar me vprašajo, če je kaj drugače. Odgovorim jim, da je. Ker v bistvu je drugače, vse je še slabše, kot je bilo na začetku. Strašno si želim, da bi me razred sprejel takšno, kot sem, in da me ne bi bilo treba zbadati čisto vsak odmor, čisto za vsako stvar, besedo …!
Sama ne vem, kaj naj naredim. Samo še na vas se lahko obrnem, če mi vi lahko kaj svetujete. Zelo si ženem h srcu in zelo občutljiv človek sem, vsako stvar vzamem zelo resno v šoli, čeprav tega ne pokažem. Drugače pa sem zelo razposajena, živahna, polna energije in vedno iščem le najboljše v ljudeh. Ampak v šoli preprosto ne morem pokazati sebe. Skrivam se za nekimi maskami in igram, da sem kot železo, da me nič ne prizadene. V notranjosti pa vsaka zbadljivka zareže do krvi! Sošolci pa uživajo z izživljanjem nad menoj!
Vedno so me učili: ne pokaži, da te je prizadel, ker te bodo znova in znova. Verjamem, da je to res. Vendar ko sošolci enostavno ne morejo preživeti dneva, ne da bi me zbadali in se mi posmehovali, če že ne zaradi drugega, zato ker sem ženska. Pa boli vsaka beseda bolj, vsaka na drugačen način. Vedno imam v mislih Jezusove besede; “ljubite svoje sovražnike”. Tolažim se, da bodo nekoč odrasli in spoznali, da niso ravnal pravilno. Vendar danes, jutri, včeraj…vse te besede, ki so bile in bodo izrečene, pa bolijo! Za svoje sošolce si želim le najboljše in jim ne privoščim, da bi kaj takega, kot jaz doživeli tudi oni, pa čeprav mi to oni povzročajo!
Upam le, da mi znate svetovati, kaj naj še poskusim, kajti tega ne bom morala več dolgo prenašati. Zbadljivke so iz dneva v dan hujše. Šola mi je zelo všeč in je res ne bi zamenjala, profesorji so čudoviti sama stroka pa me tudi zelo zanima… zato res ne razmišljam o zamenjavi šole. Oviram v življenju se tudi ne mislim izmikati, ker vedno pridejo za teboj. Upam, da mi boste pomagali najti pametno rešitev, pa čeprav le začasno. Tudi čas zaceli marsikatero rano.
Lep pozdrav in hvala, da se mi prisluhnili!
Ana
V tvojem vprašanju je veliko bolečine. Vezi z drugimi člani skupnosti so za to, kako se počutimo, zelo pomembne. Če se v družbi sovrstnikov ne počutimo sprejete, je to zelo boleče. Včasih ne znamo sami najti poti iz takega stanja. Pomembno je, da se obrnemo na tiste ljudi, ki nam lahko pomagajo, ki nam pomagajo razumeti sebe, nam svetujejo, kaj je naj naredimo in nam mogoče odstrejo tančico za tem, kar se dogaja. Pravite, da ste včasih povedali učiteljem, kaj se dogaja. To je dobro. Morda je med njimi kdo, ki mu še posebej zaupate. Tak vam lahko pove, kako vidi tako stvar. Morda vam lahko da kakšen nasvet ali priporočilo. Poleg njega se lahko obrnete na šolsko svetovalno službo. Tudi tam običajno delajo ljudje, ki so vedo, kaj je treba storiti v takih primerih. Potem pa se lahko obrnete na osebno zdravnico. Njo prosite, če vam lahko svetuje terapevta, na katerega bi se lahko obrnili. Nekaj takih stvari ste napisali v svojem pismu, ki kažejo na to, da zelo trpite. Napisali ste tudi, da ne veste, ali boste to lahko še dolgo prenašali. To vse so zaskrbljujoče stvari, ki jih boste lahko lažje uredili s pomočjo usposobljenega svetovalca ali terapevta. Seveda so tu še starši in ljudje, ki jim tudi sicer zaupate. Obrnite se nanje. Pogosto nam, še posebej starši, morda ne znajo pomagati tako, kot bi si mi želeli. Tudi oni se namreč ustrašijo in nam poskušajo dopovedati, da bo vse še dobro in niti ne slišijo, kako nam je hudo. Poskušajo v svoji nemoči le doseči, da bi mi čutili drugače, kar pa ne gre. Strokovna pomoč je v takih primerih najboljša.
Pišite na:Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
Naj na kratko še razložim moj pogled na to, kaj se dogaja. V šoli je dinamično. Preplet karakterjev dijakov je včasih tako pester, da si ne moremo predstavljati, kako. Večina dijakov še nima razvitih socialnih spretnosti, ki bi jim omogočale, da po eni strani razumejo, kaj se dogaja z njimi, po drugi pa empatije, da bi v vsej globini razumeli, kaj se dogaja v drugih. Njihova razposajenost in neobčutljivost sta pogosto vzrok, da se niti ne zavedajo, kaj s svojim vedenjem povzročajo drugim. Tisti še posebej zbadljivi, pa so običajno tudi sami zelo šibki posamezniki. Velja namreč pravilo, da osebnostno močan človek ni nikoli agresiven. Agresivnost izvira iz nemoči in strahu. Najbolj agresivni, zbadljivi, arogantni, žaljivi in grobi ljudje so v sebi najbolj nemočni. Potem svojo ostrino obrnejo navzven in iščejo žrtve, nad katerimi bi se lahko izživljali, jih dražili, provocirali in podobno. Večina njih bo prej ali slej spoznala svojo zmoto, nekateri pa bodo to nemoč odnesli tudi naprej v svoje družine in v poslovno okolje.
Včasih pravijo, da bo vse minilo. Saj drži, toda sam se raje držim načela, da je dobro vzeti stvari v svoje roke in stopiti po pomoč. Z usposobljeno osebo, ki vas bo tudi razumela, bosta sestavili načrt, kako se v tej neprijetni in težki življenjski situaciji soočiti s tem, kar se dogaja. Ne zadržujte vsega v sebi. Poiskati pomoč je pogumno dejanje.
Aleksander Zadel
Med glavne pobudnike molitve za edinost kristjanov spada ameriški episkopalni (anglikanski) pastor Paul Watson. Ustanovil je redovniško skupnost Zadoščevanje (Atonement), ki si je prizadevala za življenje po evangeliju. Ob premišljevanju Jezusovega poslovilnega govora pred odhodom v trpljenje in smrt in njegove oporoke “da bi bili vsi eno” (Jn 17,21) je leta 1907 sprožil misel na molitveno osmino za edinost kristjanov. Njegova redovna družba jo je začela opravljati že leta 1908, naslednje leto jo je potrdil papež sv. Pij X. Paul Watson se je s svojo 17-člansko redovno družino vključil v katoliško Cerkev.
Pred leti mi je bralec pisal: »Na veroučnih straneh pišete o različnih vprašanjih, ki zanimajo mlade najstnike, birmance … In všeč mi je, da se trudite, da bi bilo zapisano razumljivo tudi današnjim, bolj za sliko, nadarjenim mladim: z zgodbami, prispodobami, s preprostimi molitvami, ki naj nas usmerjajo … Imam pa en predlog: že dolgo niste nič pisali o Sv. Duhu. Zdi se mi, da bi se lahko kakšno leto spomnili tudi nanj. Prav bi bilo, da bi tudi zanj naredili eno dobro “reklamno akcijo”. Ali se vam ne zdi, da ga prevečkrat skušamo utišati, postavljamo ga na zadnje mesto v Trojici, prednost dajemo Očetu in Sinu. Zanemarjamo ga, pošiljamo ga v kot, v izgnanstvo … In vendar si Sveti Duh ne zasluži, da bi z njim ravnali kot z nekakšno Pepelko v Sveti Trojici …«
Pismo mi je dalo misliti, malce sem pobrskal po primerni literaturi in se podal na pot odkrivanja Svetega Duha … No, razpoloženje se je iz dneva v dan spreminjalo. Včasih bi raje vse skupaj pustil in začel s čim drugim … Toda prosil sem Duha za pomoč, za oporo, za širino, preprostost, za ogenj, vedrino … in pisal naprej …
Na pobudo msgr. Konrada Krajewskega, miloščinarja papeža Frančiška, so sredi novembra 2014 pod kolonadami sv. Petra začeli postavljati tuše, namenjene brezdomcem. Papež je to zamisel tudi blagoslovil. Podobno pobudo uresničujejo v desetih rimskih župnijah v bližini Vatikana. Krajewski je povedal, da je namen gradnje povrniti brezdomcem dostojanstvo. Javnih stranišč, kjer bi se lahko umili, je v Rimu malo, tista na železniških postajah pa je potrebno plačati. Možnost tuširanja jim sicer že nudijo v skupnosti sv. Egidija, Karitas in tudi nekaterih župnijah. Papeški miloščinar pa želi, da bi tuši bili predvsem v župnijah, ki imajo tudi menze za brezdomce. Ko ti pridejo tja obedovat, bi se tako lahko tudi umili. In če je to omogočeno petim na dan in če možnost obstaja v desetih župnijah, to pomeni, da jih bo v enem dnevu 50 in v desetih dneh 500.
Novi ljubljanski nadškof Stanislav Zore v knjigi Življenje iz vere, v kateri je Milanka Dragar zbrala pričevanja o dr. Antonu Strletu ob peti obletnici njegove smrti, piše o svojem osebnem srečanju z njim. Z gostom iz Afrike je prišel v uršulinsko cerkev v Ljubljani med molitvenim srečanjem pred izpostavljenim Najsvetejšem. Tedaj je vstopil Anton Strle. »Ko je ostareli profesor, ves izsušen od askeze, prišel na sredino cerkve, je kot spodsekan padel na obe koleni pred Najsvetejšim in se globoko priklonil. Vstajanje je bilo prava muka. Z obema rokama se je oprl ob tla in se potem mukoma, z velikim naporom dvignil. Ta prizor mi bo ostal v spominu do konca življenja. Takrat sem namreč živo začutil profesorjevo globoko vero in spoštovanje do zakramenta svete evharistije.« Za tega svetniškega duhovnika, ki mu je namenjen ta hvaležni spomin ob stoletnici rojstva, je marca 2014 stekel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega.
Zgodbo njegovega izredno bogatega življenja je lepo popisal p. Andrej družina Delo (FSO). Rodil se je 21. januarja 1915 v vasi Osredek, župnija Sv. Vid nad Cerknico. Do cerkve in do šole je bilo skoraj uro daleč. V šolo je hodil bolj malo, njegovo glavno opravilo je bilo, da je pasel domačo in sosedovo živino. Ko mu je bilo nekako deset let, je na paši doživel ‘duhovni pretres’, ki ga je zaznamoval za vse življenje. Spreletela ga je misel: »Kako lepo bi bilo, če Boga ne bilo! Kako bi bil človek svoboden!« Že naslednji hip pa je začutil, kako bogokletna je ta misel in jo iskreno obžaloval. »Vse poznejše življenje me je jasno prepričevalo, kako je ravno nasprotno res: kako je prav Bog vir resnične človekove svobode. Zato sem si za novomašno geslo izbral znane besede slovenske cerkvene pesmi Povsod Boga. K tej izbiri me je vodila misel: če bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, bomo zares svobodni in srečni.« Ko je bil star štirinajst let, je imel samo tri razrede osnovne šole. Po zaslugi župnika Janeza Puclja, svojega velikega dobrotnika, je mogel uresničiti svojo željo, da postane duhovnik. Pripravil ga je šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu na Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki. Že takrat je skrbno uporabljal čas, kar ga je odlikovalo vse življenje. Po maturi leta 1936 se je z vsem srcem odločil za študij bogoslovja. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1941, dva tedna zatem, 13. julija, je pel novo mašo v svoji rojstni župniji Sv. Vid. Novomašni pridigar je bil nekdanji vidovski župnik Janez Pucelj, ki je govoril o duhovniku kot pričevalcu Božje luči. Novomašnik Anton Strle si je njegove besede zapisal globoko v srce in jih v svojem življenju z veliko močjo uresničeval.
Po novi maši je nadaljeval študij za doktorat iz dogmatične teologije, ki ga je dosegel leta 1944. Hkrati z doktorsko disertacijo je pisal knjigo Mladec Kristusa Kralja, življenjepis mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, ki ga je osebno poznal iz Marijanišča. »Čisto vsak trenutek sem porabil za pisanje te knjige. Čutil sem, da moram to narediti.« Verjetno je prav po zaslugi tega Strletovega življenjepisa Grozde postal poznan doma in po svetu in je mogel biti 13. junija 2010 razglašen za blaženega. Anton Strle, ki je knjigo pisal na osnovi gradiva, ki so mu ga dale zanesljive priče, pa je bil po vojni ‘razglašen’ za ‘sovražnika ljudstva’. Šel je skozi trpko izkušnjo zaporov, ki so hudo prizadeli njegovo že tako slabotno zdravje, njegovega duha pa so še okrepili. Najprej je bil zaprt poleti 1945 v škofovih zavodih v Šentvidu in bil po 70 dneh izpuščen. Julija 1947 je bil aretiran in po dvomesečnem preiskovalnem zaporu obsojen na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Zapor je prestajal v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru, nato pa je kot zapornik skupaj z mnogimi drugimi duhovniki delal na Žalah (pri gradnji blokov) in v Medvodah (elektrarna). 
Sotrpinom je ostal v spominu kot človek molitve, študija in vestnega dela. V zaporu se je učil angleščine, občasno je pripravljal predavanja oziroma premišljevanja za druge duhovnike. Veliko se je poglabljal v sv. Pavla in si je njegov izredni spomin osvojil na pamet skoraj vsa njegova pisma in tudi vsebino evangelijev. Vsega skupaj je v zaporu ‘odsedel’ pet let. Sam je na to obdobje svojega življenja gledal kot na čas notranjega prečiščenja.
Živel je zelo skromno. Dolgo si je sam kuhal enolončnice. Kar je dobival plače ali zatem pokojnine, je razdal v dobre namene, za knjige in za uboge. Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956–1984). Pri predavanjih se je pogosto tako razvnel, da je krilil z rokami in ga je božji ogenj kar dvigal. Profesor Strle je tudi ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Prevedel je odloke drugega vatikanskega cerkvenega zbora in jim dodal uvodna pojasnila. Za knjige Leto svetnikov je napisal obsežne razlage za Jezusove in Marijine praznike. Vsa leta je bil tudi v dušnem pastirstvu. Najprej v Planini pri Rakeku, zatem nekaj let po raznih župnijah v okolici Ljubljane, od marca 1966 pa je bil duhovni pomočnik v mestni župniji Sv. Trojice – pri uršulinkah, kjer je vsak dan maševal in spovedoval vse do svoje smrti. Kot mož globoke vere in molitve je bil moder duhovni voditelj in pred njegovo spovednico je bila vedno dolga vrsta. Še dan pred smrtjo je po svoji navadi ‘hitel’ k uršulinkam, čeprav je bil do kraja izčrpan. Plamen njegove svetilke je ugasnil v zgodnjem jutru 20. oktobra 2003.
Julij Cezar je že leta 46 pr. Kr. določil 1. januar kot začetek novega leta. Pogani so ga začenjali z razuzdanim veseljačenjem. Ponekod so pogane posnemali tudi kristjani. Nekateri cerkveni očetje so tožili, da je novo leto »satanov praznik«, zato je Cerkev vernike ta dan vabila k molitvi in zatajevanju. Ko so v Rimu sredi 4. stoletja uvedli božični praznik 25. decembra, se je – cerkveno – začetek novega leta pomaknil na božič, šele papež Inocenc XII. ga je leta 1691 prestavil na 1. januar. Cerkveno leto se začenja s 1. adventno nedeljo; Cerkev je 1. januarja obhajala ‘obrezovanje Gospodovo’, kakor poroča evangelist Luka: »Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus« (Lk 2,21). Nekaj časa so 1. januarja obhajali tudi praznik Jezusovega imena. Novejše ime za ‘obrezovanje Gospodovo’ je bilo ‘osmina Gospodovega rojstva’. Po koncilu je novo leto praznik Marije, Božje Matere, od leta 1968 pa še Svetovni dan miru. (sč)
“Nekoč sem sovražil Pija XIII., potem sem videl, da je on reševal Jude,” je dejal Gary Krupp, ameriški Jud in ustanovitelj fundacije Pave the Way, katere glavni cilj je zbliževanje verstev. Papež Janez Pavel II. ga je odlikoval z redom sv. Gregorja Velikega zaradi izjemnega prispevka pri napredovanju odnosov med Judi in katoličani.
Krupp je zbral več kot 76.000 strani različnih dokumentov, ki so vsi dostopni na njegovi spletni strani. Zelo ga je pa razočaralo dejstvo, da nobeden od ‘velikih’ zgodovinarjev ni pristopil do njegove strani in si ogledal objavljene dokumentacije. Še več, ko je nekatere zgodovinarje pozval, naj mu pokažejo dokumente, ki govorijo o papeževem sodelovanju z nacisti, mu jih niso pokazali. Krupp trdi, da zato ne, ker jih ni.
Prav je, da si pravočasno postavljaš taka ‘resna’ vprašanja. Iz izkušanj, svojih in tujih, se učimo pravilnega ravnanja. Žal je res, kar si zapisala: danes je pri večini fantov “prisotno varanje, laži, pomembna je le spolnost”. Če jim to uspe, se hvalijo pred drugimi o svojih ‘osvajanjih’ in še napihujejo svoje ‘uspehe’. Vendar ko gre zares, za izbiro in končno odločitev, se ne bodo odločili za tiste, pri katerih so z lahkoto ‘uspeli’. Iskali so bodo ‘resno’ dekle, razen če so zaljubljeni in ne ‘vidijo’ drugih deklet. Zaljubljenost pa tudi ne traja večno in na koncu so morda še bolj razočarani nad svojim izborom.