Skip to main content

Šele tedaj, ko vidite, kakšni so vaši vnuki, lahko presodite, če ste dobro vzgajali svoje otroke.(Erich Maria Remarque)

Janez Bosco01

Sv. Janez Bosko še vedno mlad

Janez Bosco01

Sv. Janez Bosko je ustanovitelj salezijanske družbe in Hčera Marije Pomočnice. Blagoslov njegovega delovanja se je iz Italije razlil ne le po Evropi, ampak po vsem svetu. Gradil je domove za zapuščeno mladino, šole, delavnice. Gradenj se je lotil brez beliča v žepu, brezmejno zaupajoč v podporo nebeške Matere, ki jo je častil kot Marijo Pomočnico. Tega duha otroškega zaupanja in češčenja je posredoval tudi članom svoje redovne družbe – salezijancem. Ime ji je dal po sv. Frančišku Saleškem (1567– 1622), velikem učitelju zdrave krščanske duhovnosti. Sv. Janez Pavel II., velik prijatelj mladih, ga je imenoval ‘genij srca’ ter ‘oče in učitelj mladine’. Don Bosko ni napisal nobenega vzgojnega priročnika, pa vendar lahko govorimo o njegovem posebnem vzgojnem sistemu. Temelj tega sistema je brezmejna ljubezen do mladih in zaupanje v dobroto, ki je v njih.

 

V šoli modre matere Marjete

»Kjer koli bo odmevalo blagoslovljeno ime Janeza Boska, se bo omenjalo tudi blagoslovljeno ime njegove matere. Ni si mogoče zamisliti dela Božje previdnosti in Marije Pomočnice, ne da bi omenili delež ljubezni te svete žene,« beremo v življenjepisu don Boskove matere Marjete, ki ga je leta 1886 napisal Janez Lemoyne. Izpod njegovega peresa je tudi obsežen življenjepis Janeza Boska. »Mati Marjeta, simbol in zgled kreposti za naše matere,« je zapisano na spominski plošči na njenem domu, kjer se je rodila 1. aprila 1788. Zakonca Occhiena sta imela devet otrok, kar šest jih je umrlo v nežni dobi. Marjeta ni imela namena, da bi se poročila, hotela je ostati pri starših, da bi zanju skrbela v njuni starosti. Ko ji je bilo štiriindvajset let, se je pri njih oglasil sedemindvajsetletni vdovec Franc Bosko, ki je imel pri sebi hromo mater in triletnega sina. Starše je vprašal, če bi se lahko poročil z njuno hčerko. Oče je Marjeti predlagal: »Če se ti strinjaš, se tudi midva poročiva. Franc je zgleden kristjan in dober delavec. S poroko boš dobila tudi otroke in boš tako ne samo žena, ampak tudi mati.« Poročila sta se 6. avgusta 1812, naslednje leto se jima je v revni hiši v vasici Becchi nedaleč od Torina rodil sin Jožef, 16. avgusta 1815 pa je bil rojen Janez, ki ga je vzgojila za svetnika. Mož Franc je že leta 1817 umrl in na Marjetina ramena je padla skrb za tri majhne otroke. Vse tri je imela enako rada, vendar pa ji je ljubosumni in vzkipljivi Anton iz moževega prvega zakona povzročal veliko skrbi in žalosti. Izgubo očeta je najbolj občutil Janez, ki ni imel niti dve leti. Mati ga je vzela v naročje in mu rekla: »Ubogi otrok, saj nimaš več očeta!« Tega prizora in teh materinih besed se je don Bosko spominjal vse življenje. To doživetje v veliki meri razloži kasnejšo njegovo skrb za zapuščeno mladino.

Skrivnostne in preroške sanje

priloga 01 2015aPri devetih letih je bistri Janez začel hoditi v župnijsko šolo poldrugo uro daleč. Hodil je peš. Po tri ure na dan. Zaradi nagajanja polbrata Antona je moral zapustiti dom. Mati Marjeta mu ni mogla plačevati šolanja in Janez se je moral vzdrževati sam z raznimi priložnostnimi deli: stregel je po gostilnah, pomagal kuhati, delal kot čevljar, krojač, cerkovnikov pomočnik. Pridobljeno znanje mu je kasneje prišlo zelo prav, da je v skrbi za svojo mladino prijel za vsako delo.

V tem času je imel Janez neke noči skrivnostne sanje. Zdelo se mu je, da stoji na travniku pred domačo hišo. Okoli njega je bila množica fantov, ki so se igrali. Ko je eden od njih zaklel, je to Janeza tako razjezilo, da mu je prisolil zaušnico in prišlo je do pretepa. Tedaj se je prikazal častitljiv gospod in rekel Janezu: »Ne s pretepanjem, ampak s krotkostjo in ljubeznivostjo boš iz teh svojih vrstnikov naredil prijatelje. Postavi se prednje in govori jim o lepoti kreposti in o grdobiji greha!« Janezu se je zelo to nemogoče, gospod pa je dejal: »Dal ti bom učiteljico, pod njenim vodstvom se boš izuril za vse!« In poleg gospoda se je prikazala v lep plašč oblečena gospa, ga prijela za roko in mu rekla. »Pojdi z menoj in poglej!« Tedaj je zagledal pred seboj množico divjih živali, ki so se med seboj bodle in grizle. Gospa je rekla. »To je tvoje polje, tukaj delaj. Postani ponižen, srčen in močan. Kar boš videl da se bo zgodilo s temi živalmi, delaj z mojimi sinovi!« In v trenutku so se divje živeli spremenile v krotka jagnjeta in se mirno zgrinjala okli gospe. Janez je vzkliknil: »Ničesar ne razumem!« Gospa je dejala: »Ko pride čas, boš vse razumel.« O teh sanjah je Janez pripovedoval materi Marjeti, ki je v njih videla napoved, da bo Janez postal duhovnik. Brez teh sanj, pravijo njegovi življenjepisci, in nadaljnjih podobnih videnj ne moremo razumeti don Boskovega dela. V njih je obsežen celoten program: iz divjih živali – nevzgojenih in zapuščenih dečko – naredi krotka jagnjeta – lepo krščansko vzgojene fante. Sredstvo, da to dosežeš: pokaži jim, kako lepa je krepost in kako grd je greh. Metoda: ponižnost, krotkost in ljubeznivost. Po nasvetu oseb iz tistih skrivnostnih sanj se je Janez vadil v krotkosti. Učil se je umetnosti pogovora in mirnega prepričevanja. Namesto jeze in sile sta bolj in bolj prevladovali pamet in dobrota.

“Vse bi dal, da si pridobim srca mladih”

Janez si je prizadeval, da bi se tisto, kar mu je bilo prikazano v skrivnostnih sanjah, moglo uresničiti. Marljivo se je učil, pri tem ga je podpiral naravnost čudežen spomin. Ko je nekoč pozabil doma latinsko berilo in je bil vprašan, je vzel roke neko drugo knjigo in se delal, kot bi bral, vse je znal na pamet. Svoje sošolce in vrstnike je spodbujal k veselju. Tiste čase je hodilo po vaseh na desetine glumačev in rokohitrcev, ‘čarodejev’. Taki spretneži so bili povsod dobrodošli. Mladina, zlasti dečki, je kar norela za njimi. Janez je bil med prvimi. Postavil se je spredaj in natančno opazoval vsako kretnjo in gib. Kar je videl, je potem sam vztrajno ponavljal, vse dotlej, dokler ni vsega uspešno ponovil. Navadil se je hoditi po vrvi, skakati čez zapreke, plezati, igrati karte, spreminjati mleko v kri, čarati iz jajc svilene rute in še celo vrsto drugih umetnij. Posebno dobro si je zapomnil vesele dogodivščine in v zimskih večerih ali ob nedeljah popoldne vabil k sebi dečke in fante k sebi na veselo zabavo. Obljubil jim je, da jim bo pokazal najčudovitejše reči, oni pa so ga morali v zameno poslušati, ko jim je natančno ponovil župnikovo pridigo ali jih poučeval v krščanskem nauku. Že takrat ga je vodilo načelo, ki ga je kasneje pogosto poudarjal: »Vse bi dal, da si pridobim srca mladih in sicer zato, da bi jih potem daroval Bogu.« Poudarjal je moč veselja: »Od mladih si ne želim nič drugega, kot da so dobri in vselej veseli.«

Življenje v domači družini in še čudežna videnja, ki so ga v najtežjih trenutkih pomanjkanja bodrila, da je vztrajal na začeti poti, so ga uvedla v poglobljeno versko življenje. Proti običaju tedanje dobe je skušal vsak dan iti k maši in obhajilu. Od matere se je navzel prisrčne pobožnosti do Device Marije, ki jo je vse življenje zaupno častil in se imel za njenega varovanca. »Marija ljubi mladino in blagoslavlja vse, ki za mladino skrbijo.«

“Zapomni si: maševati pomeni začeti trpeti”

Ko mu je bilo dvajset let in je končal gimnazijo, se je odločil za duhovniški poklic. Leta 1845 je vstopil v bogoslovno semenišče v mestu Chieri. Ko ga je mati Marjeta prič videla v talarju, mu je rekla: »Moj Janez, oblekel si duhovniško obleko in zato čutim vse tisto zadovoljstvo, ki ga lahko čuti mati zaradi uspeha svojega sina. Toda zapomni si, da tvojemu stanu ne daje časti obleka, ampak spolnjevanje kreposti.« In še: »Ko si prišel na svet, sem te posvetila Materi Božji. Zdaj si prejel duhovniško oblačilo. Glej, da ga ne boš nikoli onečastil. In eno si zapomni: v uboštvu sem bila rojena, v pomanjkanju sem odraščala in v revščini živela vse življenje. Če boš kot svetni duhovnik kdaj postal bogat, vedi, da nikdar ne bom prestopila praga tvoje hiše. To si za vedno dobro zapomni!«

V semenišču si je Janez po materinem nasvetu izbral zgledne sošolce, ki so hoteli postati dobri duhovniki in so vestno študirali, si med seboj pomagajo napredovati v kreposti in so prisrčno ljubili nebeško Mater Marijo. Z dovoljenjem predstojnikov je zbral okoli sebe enako misleče tovariše in ustanovil Družbo veseljakov, ki je v semenišču skrbela za zdravo razvedrilo. Po šestih letih bogoslovnega študija je leta 1841 prejel mašniško posvečenje. Modra mati Marjeta mu je ob tem vzvišenem dogodku dejala: »Moj Janez, dobro si zapomni, da maševati pomeni začeti trpeti.« Odslej so ga povsod klicali don, po maše gospod, kar pomeni na splošno duhovnika. Na izbiro je imel več služb, toda po nasvetu svojega svetniškega spovednika Jožefa Cafassa je stopil v višjo bogoslovno šolo v Torinu, kjer se je pripravljal na dušnopastirsko delo v okolju industrijskega mesta, kar je v tistem času postajal Torino. Industrija je ‘rodila’ proletariat. Zidali so tovarne in s podeželja je vrela množica revnih ter dela in zaslužka željnih ljudi v mesta. Dostikrat se je dogajalo, da so podjetniki mlade ljudi, ki jim niso bili po volji, vrgli na cesto.

Prvi oratorij v njegovem stanovanju

priloga 01 2015bMed svojim študijem v Torinu je don Bosko dvakrat na teden hodil v enega tamkajšnjih zaporov, kjer je našel številne mlade fante, tudi mladoletnike, ki so prišli v mesto, pa niso dobili dela. Klatili so se po ulicah in se preživljali s krajo, kar jih je privedlo v zapor. Vse bolj je v njem zorelo spoznanje, da je te fante mogoče rešiti le tako, da jih duhovnik zbira ob nedeljah in praznikih okoli sebe in jim nudi primerno razvedrilo, obenem pa jim priskrbi primerno vajensko mesto, naredi z mojstrom ustrezno delovno pogodbo in jim da priložnost, da morejo stanovati in se vzgajati v posebni zavodih, ustanovljenih prav zanje. Don Bosko jih je imenoval oratorije. Zapuščenim fantom naj bi nudil toplino doma, obenem pa jih tudi versko vzgajal.

Rojstni dan prvega oratorija je bil 8. decembra 1841, na praznik Brezmadežne. V zakristijo torinske cerkve sv. Frančiška Saleškega, kjer je don Bosko maševal, je prišel zidarski vajenec Bartolomeo Garelli, ki bil brez beliča v žepu, brez stanovanja in hrane. Bil je ves premražen in izstradan. Don Bosko ga je povabil k sebi na stanovanje in mu naročil, naj pripelje s seboj še tovariše, ki so v podobni stiski. To je bil začetek velikega dela – don Boskovih oratorijev, ki še danes v predmestjih velikih industrijskih mest zbirajo na tisoče fantov brez doma in prave zaposlitve ter jih skušajo pripraviti na človeka dostojno življenje. Začelo se je uresničevati, kar mu je bilo dano videti v tistih skrivnostnih mladostnih sanjah. Ko je v Torinu ustanovil oratorij za revne in zanemarjene fante, je povabil k sebi mater Marjeto. »Če se ti zdi, da bi bilo to všeč Gospodu,« mu je rekla, »sem pripravljena priti ta trenutek.« V začetku šolskega leta 1846 je prišla v Valdocco. Ubogim fantom je postala prava mati: ob njeni smrti jih je bilo v oratoriju že devetdeset. Bila je tudi njihova modra vzgojiteljica, navajala jih je k redu in odgovornosti.

Don Boskovi salezijanci in Hčere Marije Pomočnice

Po življenjepisu sv. Janeza Boska, ki ga je za Leto svetnikov I. (Ljubljana 1968) napisal salezijanec dr. Valter Dermota, navajam, kako je nastala Družba don Boskovih salezijancev in Hčera Marije Pomočnice. Ustanova oratorijev je potrebovala nebeškega zaščitnika in vzornika. Don Bosku ga ni bilo treba dolgo iskati. Oratorij se je rodil v zakristiji torinske cerkve sv. Frančiška Saleškega, kjer je don Bosko v svoje varstvo sprejel zidarčka Bartolomeja Garellija. Sv. Frančišek Saleški (1567–1622) je bil škof v Ženevi in je z dobroto in ljubeznijo z govorjeno in pisano besedo spreobračal kalvince. Odkar je skrivnostna oseba devetletnemu Janezu naročila: »Bodi krotak!«, je bil Frančišek njegov učitelj v krotkosti, s katero naj bi pridobival in vzgajal zapuščene fante. Frančišek Saleški je tudi napisal knjigo Filoteja, v kateri utemeljuje, kako morejo vsi ljudje v vsakem stanu doseči krščansko popolnost. Njegova načela je povzel don Bosko v svojem duhovnem vodilu Preskrbljeni mladenič. Po sv. Frančišku Saleškem je don Bosko svojo redovno družbo duhovnikov in laikov za vzgojo zapuščene mladine imenoval salezijance. Začetek družbe sega v leto 1859, Cerkev jo je dokončno potrdila leta 1874.

Nastanek družbe Hčera Marije Pomočnice ali Don Boskovih salezijank smo na kratko predstavili v Ognjišču februarja 2011 (str. 130–131) takole. Don Boskov preventivni vzgojni sistem za mlade je temeljil na delu s fant. Kako ga zasnovati za dekleta, pa ni vedel in je s tem korakom odlašal. Rešitev mu je ponudila Božja previdnost, v katero je brezmejno zaupal. V kraju Mornese je delovala skupina deklet, imenovana Družba hčera Brezmadežne, ki je po njegovih načelih zaživela leta 1854 pod vodstvom Marije Dominike Mazzarello. Iz te skupnosti je nastala nova družba, ki jo je don Bosko leta 1872 uredil kot pravo redovno družbo Hčera Marije Pomočnice. Njena prva predstojnica je bila sv. Marija Mazzarello (1837–1881).

Njegov vzgojni sistem: dobrota in zaupanje

Don Bosko je napisal Uvod v preventivni sistem, kjer podaja osnovna načela svoje vzgoje. »Moj vzgojni sistem?« sprašuje in odgovarja:»Zelo preprost je: pustite mladim vso prostost, da počno stvari, ki so jim najbolj všeč. Pri tem pa morate v njih odkrivati kali njihovih dobrih nagnjenj ter poskrbeti, da se razvijejo. Vsakdo z veseljem dela samo tisto, za kar se čuti sposobnega, zato to upoštevam in moji gojenci delajo vsi od kraja ne le z vnemo, ampak tudi z veseljem… Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dovzeten za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, da poišče tisto strun, ki je občutljiva za dobroto. Potrudi se, da te bodo vzljubili, potem boš z lahkoto dosegel, da te bodo ubogali.« Svoje fante je uvajal v krščansko življenje. Pri tem je zelo poudarjal pomembnost ‘dveh stebrov’. »Pogosto obhajilo je mogočen steber, na katerem sloni en zemeljski tečaj; češčenje Matere Božje pa je steber, na katerega se naslanja drugi tečaj.«

»Vzgojitelja Janeza Boska je vzgojila mati Marjeta,« je v knjigi o tej modri in svetniški ženi zapisal Tone Ciglar. »Dejansko pri don Bosku v njegovem vzgojnem sistemu ne najdemo ničesar, kar nebi bilo vsebovano že v vzgojnem prizadevanju njegove matere. On je seveda stvari dopolnil s svojo prakso in strokovno pedagoško razgledanostjo.« Zvone Štrubelj, ki je don Boska našim bralcem predstavil ob 100-letnici njegove smrti (Ognjišče, februar 1988), je zapisal: »Zelo zgodaj je v sebi začutil dar, na katerem je potem gradil svoje vzgojno delo. “Dovolj mi je bilo nekoga pogledati v obraz, in že sem v njem bral, kakšni so njegovi nameni in pričakovanja.” Bil je predvsem človek osebnih stikov. Blag pristop in jasen pogled sta privabljala in vlivala zaupanje. Mladi so začutili, da jih ima resnično rad.« Govoril jim je: »Težko boste našli nekoga, ki vas ima v Jezus Kristusu bolj rad kot jaz in ki močneje želi, da bi bili srečni.«

Poslal jih je po vsem svetu

priloga 01 2015cDon Bosko je neutruden delavec. Spal je samo štiri ure na dan. »Silno si želim,« je govoril, »da bi mogel prestati brez dveh stvari: brez spanja in brez jedi.« Poleg neposrednega vzgojnega dela z mladimi je bil oznanjevalec evangelija tudi s pisano besedo. Leta 1853 je začel izdajati Knjižice, ki so izhajale vsak mesec in so na preprost, a temeljit način obrazložile neko versko vprašanje. Po njegovem zgledu izdajajo Knjižice salezijanci povsod po svetu, tudi pri nas. Bil je plodovit ljudski in mladinski pisatelj. Njegova zbrana dela obsegajo 1.147 spisov v 37 debelih zvezkih. Veliko je tudi gradil; ogromno truda ga je stala gradnja bazilike Marije Pomočnice, ki je srce salezijanskega središča v Torinu. Mogočno svetišče je ‘spomenik’ njegovega zaupanja v Božjo Previdnost in v Marijo Pomočnico.

Sam ni mogel iti v misijone, zato pa je že leta 1875 poslal na skrajni jug Argentine, v Patagonijo, prve misijonarje. Kmalu so ji sledili novi, ki so odhajali tudi na druge celine. Danes je salezijancev don Boska (SDB) po vsem svetu nekaj manj kot 16.000. Navzoči so v 132 državah na vseh petih celinah. Razdeljeni so na področja in inšpektorate (na narodni ravni); področij je 8, inšpektoratov pa 88. Vrhovno vodstvo družbe je v Rimu. Celotna salezijanska družina šteje okoli 400.000 članov in pripadajo 30 različnim, ki so nastajale v teku let. Že od don Boskovih časov obstaja ustanova Hčera Marije Pomočnice (don Boskovih salezijank), ki jih je 14.650, salezijanski sotrudniki (laiki) – okoli 30.000, don Boskove prostovoljke in še nekatere druge manjše skupine. Za povezavo s prijatelji verniki salezijanci izdajajo glasilo Salezijanski vestnik, ki ga tiskajo v 56 izdajah v 20 različnih jezikih.

»Nebesa niso ustvarjena za ljudi v naslanjaču,« je govoril don Bosko, ki si ni dal počitka. Od dela izčrpan je odšel po zasluženo plačilo k Bogu 31. januarja 1888. Med blažene ga je prištel papež Pij XI. 2. junija 1929, za svetnika pa ga je razglasil 1. aprila 1934, na velikonočni praznik. Svetega Janeza Boška je osebno poznal in ob tej slovesnosti je o njem dejal: »Pri don Bosku se naravno ne da razumeti brez nadnaravnega. Don Bosko je svetnik, pri katerem je nadnaravno postalo nekaj naravnega in vsakdanjega.«

ČUK, Silvester (Priloga). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 1, str 58.

cusin kolumna 2015

Novoletne želje

cusin kolumna 2015Dostikrat se zvečer, ko sparkiram svoj mali avto pred svojo malo kmečko hišo v svoji mali provinci, utrujen od iztekajočega dneva, od življenja nasploh ter, neredko, od samega sebe, zazrem v jasno, zvezdnato nebo in rečem: »Pa kaj je vse to v primerjavi z večnostjo?!«
In ta stavek me pomirja.
Ta stavek zmanjšuje pomembnost dneva, dogodkov, pa tudi mojo osebno pomembnost, ki si jo v svojem moškem, očetovskem, poklicnem in siceršnjem napuhu pripisujem.
Vsakodnevna vznemirjenja so s to mislijo zgolj muhe enodnevnice, ne več kot gomazenje, ki prileze izpod kamna. Ta misel menja prioritete v mojem življenju in vzpostavlja hierarhijo!
Kaj je to v primerjavi z večnostjo!
A pri nas v provinci še vidimo nebo. In zvezde. Še smo deležni te milosti, ki je mnogim pomembnim krajem naše deželice odvzeta.
Vse prevečkrat je megleno.
In zamegljeno.
Nejasno!
In če človek ne vidi neba, potem običajno tudi ne vidi večnosti. Ali pa je noče videti. Je ne spozna. In je noče spoznati. In če se človek odreče večnosti, potem vsakodnevna vznemirjenja pridobivajo na pomembnosti. In če tisto gomazenje pod kamnom postane pomembno, potem muhe enodnevnice postanejo ptiči feniksi in rajske ptice!
In je silvestrski sveti večer primeren, da se človek zazre v zvezde. In si kaj zaželi.
Jaz si želim manj megle. In več jasnega neba. Da se bom zavedal svoje (ne)pomembnosti. Prioritet. In življenjske hierarhije. Življenja sploh!
In je silvestrski sveti večer primeren, da si človek kaj obljubi.
Jaz obljubljam, da bom ostajal zvest sebi. Kar pomeni, da bom zvest Bogu! Da se bom trudil biti eno z Bogom. Da bom po-božen. Kar pa seveda pomeni, da bom zvest Cerkvi! In kar vidim, kako se dvigujejo obrvi in mrščijo čela. Kar pa še ni zadosten razlog, da bi se spustil v pojasnjevanje tega, kar bi moralo biti jasno. Škoda besed. In bom pazil na besede. Ker jih je res škoda. Izgovorjena se, kot nas pouči že pregovor, več ne povrne, zapisana pa še dolga leta opleta po spletu!
Predvsem pa bom pazil na Besedo. Ki je bila v začetku. In bo tudi na koncu!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 1, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

 

1305-124a copy

Urednikova beležnica januar 2015

1305-124a copy

Z božično številko stopamo v novo, za nas pomembno leto, ko praznujemo 50-letnico Ognjišča. Za veliko noč leta 1965 je izšla prva številka naše revije. To je obenem januarska številka, zato boste v sredini revije namreč dobili stenski koledar z godovi in prazniki. Še vedno so na voljo tudi drugi koledarji Ognjišča (žepni in koledar s fotografijami in mislimi). Kot smo to naredili že ob prejšnjih okroglih obletnicah, bomo tudi ob letošnji, ko bomo konec aprila organizirali spomladansko romanje po poti papežev v severni Italiji. Več o njem si lahko preberete na strani 16.

1305-124B - plamen

Tudi tokrat smo, kakor v vsakem novem letniku Ognjišča, pripravili nekaj sprememb in novosti, ki jih boste vestni bralci kmalu opazili. Uvodnike bo spet pisal igralec Gregor Čušin, ki ga tokrat skupaj z ženo Melito tudi predstavljamo kot gosta meseca. V pogovoru boste več zvedeli o njegovi družini pa tudi o njegovem ustvarjanju. To je tudi z Ognjiščem plodno, saj smo izdali njegovo knjigo Na tretji strani. Karel Gržan se je umaknil z mesta uvodničarja in bo pisal svoja razmišljanja, povezana s cerkvenim letom in prazniki, obenem pa bo ohranil dosedanjo rubriko Začinjeno življenje, v kateri spremlja mlad par, sedaj že mladoporočenca, na njuni skupni poti. V rubriki vsakokrat predstavi po ene recept kot idejo za kuhanje pa tudi za ponazoritev vodilne misli svojega sestavka.

1305-124B - plamen

Ljubitelji kuhanja bodo veseli nove rubrike Za slovensko mizo, v kateri bomo predstavljali turistične kmetije in vsaka nam bo zaupala recept za svojo kuharsko specialiteto. Tako nam bo dala idejo za kuhanje pa tudi idejo za obisk kakšne od kmetij. Kako so živeli naši predniki, ki so bili povečini kmetje, bomo spoznavali v rubriki Domače ognjišče, ki bo predstavljala značilne stare slovenske domačije.

1305-124B - plamen

Ta rubrika bo na koncu zadnjih straneh ovitka, zato bo na zadnji strani fotografija katere od domačij. Predstavitev naših novosti in ‘znamenitega’ Indijančka smo premaknil. Na strani 16 bomo predstavljali pobude ob naši 50-letnici. Spremenjena je tudi rubrika Povejmo z zgodbo. V njej bodo predstavljene drugačne zgodbe, povezane s cerkvenimi prazniki in bogoslužnim letom. Dosedanje zgodbe so izšle v knjigi Zgodba zate, ki je že našla pot med bralce. Zaradi navedenih sprememb se je umaknila dosedanja rubrika Poživiva najin zakon. Nadomestila jo bo rubrika Kako sva se spoznala, v kateri bomo predstavljali zakonske skupine, ki delujejo po Sloveniji tudi z namenom, da bi povedali, kako so oni pri osebni, zakonski in družinski rasti uporabljali revijo Ognjišče. Zakonske skupine, ki bi želele sodelovati, naj se oglasijo na naslov matej.erjavec@ognjisce.si.

1305-124B - plamen

Novosti boste lahko tudi opazili v Mladinski prilogi, kjer bodo nekatere že znane rubrike predstavljene na osvežen način, predvsem rubrika Punce – fantje, ki se bo lotila 12 vrednot. Enako velja tudi za rubriko Roberta Friškovca. Na glasbenih straneh bomo letos poleg aktualnih vsebin namenili prostor tudi 12 izvajalcem duhovne ritmične glasbe, ki bodo odgovarjali na deset kratkih vprašanj. Na novo pa je dodana rubrika V profesorjevih čevljih, ki bo prikazala izzive učiteljev in profesorjev v odnosu do učencev.

beleznica-plamen

Ob začetku novega letnika v jubilejnem letu se vam, dragi bralci, zahvaljujem za vašo zvestobo Ognjišču. Ostanite nam še naprej zvesti in priporočite našo revijo in naše izdaje tudi svojim prijateljem in znancem.

pismo meseca 12 2014

Kakšno je danes stališče Cerkve do evolucije

Ali je Darwinova teorija evolucije ključni argument v pobijanju teološke razlage nastanka sveta in živih bitij (posebno človeka)? Kako je lahko prišlo do tega, saj je Darwin študiral tudi teologijo in gotovo nikoli ni imel v mislih, da svojo znanstveno teorijo postavi v službo ateizma (zanikanja Stvarnika). Koliko so razlagalci Darwinove misli razlagali drugače in tako načrtno razlago peljali proč od Boga? Kakšno je danes stališče Cerkve do evolucije? Ali lahko razvoj naravnih in tehničnih znanosti pogojno ogrozi vero?
Ciril

pismo meseca 12 2014Darwinova teorija o razvoju živih bitij je najbolj znana. V resnici pa je prvi, ki je postavil teorijo o tem, da se je življenje na Zemlji razvilo iz enega prvotnega izvora, postavil Lamarck. Trdil je, da je v živih bitjih neka težnja, volja za razvojem, česar pa ni mogel dokazati. Tako je njegova teorija propadla in prišla skoraj v pozabo. Charlesa Darwina je zelo privlačilo naravoslovje. Postal je pastor (evangeličanski duhovnik), a se ni posvetil temu poklicu. Kot naravoslovec se je pridružil leta 1831 raziskovalnemu potovanju z ladjo Beagle, ki je raziskovala Patagonijo, Ognjeno zemljo, Čile in Peru. Tu je nabiral vzorce, fosile in delal zapiske. Kar je zbral v petih letih potovanja je pozneje proučeval in pisal članke. Najbolj znana njegova knjiga pa je O izvoru vrst z naravnim izborom. V njej postavlja teorijo, da se je življenje na zemlji razvilo iz enega vira. To pa ni pomenilo, da zanika Boga kot Stvarnika. Svojo knjigo namreč končuje takole: »Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno le v nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem, ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti.« Kritika Darwinove teorije evolucije, predvsem s strani vernih in Cerkve, je bila silna in se še danes ni povsem polegla. Danes večina znanstvenikov prizna evolucijo, težava je v tem, da nihče ne ve, kako se je ta evolucija potekala. O tem nastajajo še danes vedno nove teorije. Darwin sam na svoja stara leta sebe označuje za agnostika, nekoga, ki zanika možnost popolnega spoznanja resnice.
Res je, da so ateisti vseh vrst pograbili to Darwinovo teorijo o evoluciji kot dobrodošel in uspešen napad na vero. In to se dogaja še danes. Darwin je skušal ta razvoj dokazati z majhnimi spremembami v organizmih, ki so pomagali vrsti preživeti v boju za obstanek. Ni mogel reči, da se te spremembe dogajajo z veliki spremembami, ker je očitno, da ni tako. Očetu atletu, ki je razvil svoje mišice, se rodi sin, ki ima čisto povprečne mišice. Majhne spremembe nič ne pomagajo,ker ne vplivajo odločilno v boju za obstanek. Zajec, ki se je rodil z malo večjimi zadnjimi nogami, se ne bo rešil pred volkom zaradi te majhne spremembe. Odvisno je od številnih drugih faktorjev. Če ga zagleda volk od blizu, ga preseneti, mu majhna razlika v nogah ne bo nič pomagala. Recimo, da se ta ‘prazajec’ , ki je v Ljubljani, znajde pred požarom, ki se širi proti Kopru. Predno bo prišel do Postojne, bo že čisto omagal. Njegov sovrstnik brez ‘spremenjenih’ nog bo začel bežati iz Postojne proti Kopru. Ker je še spočit se bo rešil, prvi pa ne.
Ali lahko evolucija zamenja Boga? Nikakor! Naš svet in zlasti človek sam je tako čudovito ustvarjen, da tega ne more razložiti nobena evolucija. Če arheologi najdejo pri izkopavanjih zid, kjer so kamni postavljeni pravilno eden na drugega v določenem obsegu, takoj vedo, da je tu bilo neko bivališče ali morda ograja. Rečejo: človek ga je postavil. Če pa najdemo želvo, naj sklepamo, da je nastala sama od sebe? Želva ima štiri noge, da se premika, glavo in oči, da odkrije nevarnosti, prebavne organe, možnost razmnoževanja … Lahko se je razvila iz neke druge organske enote, vendar ima očitne neke cilje, preživetje, prehrano, rodnjo … Vse to potrebuje neko Inteligenco, Razum, smotrnost, bitje, višje kot je ona sama.
Najbolj popoln dokaz pa je človek, ki ni samo živo bitje, ki ima vse sposobnosti drugih bitij, ampak zna tudi misliti, in ve, da misli (sebevidnost) in da je to on vse dni življenja. Kakšna čuda je lahko naredil s svojim razumom, dobro vemo. To je tisto, česar nam ne more razložiti nobena evolucija. Lahko se je to razvilo iz Stvarnikove zamisli tudi iz ene celice v tako “prelepe in čudovite oblike”, kot pravi Darwin, za vsem tem mora biti načrt, cilj in smisel. Tega pa nimamo, če na začetek ne postavimo Inženirja, ki mu opravimo Bog.
Cerkev se ne boji evolucije, boji se kratke pameti, ki preskoči prvo dejanje, v katerem je nakazan ves bodoči razvoj. Potem ne potrebujemo več Darwinovega boja za obstanek, ob pravem času se bo sprožil zakon, ki bo to ali ono bitje naredil tako, kot ga poznamo, ali v kar se bo razvilo. Razumljivo je, da so se mnogi cerkveni ljudje ustrašili spremembe, ki jih je prinesel darvinizem, ker je bil to dolga desetletje ‘bojni konj’, ki so ga ateisti in liberalci uporabljali kot ‘znanstveno’ dokazovanje, da Bog ni potreben, da si znamo razložiti vse sami. Tudi če bi bilo to res, pa seveda ni, razložiti še ne pomeni ‘ustvariti’. In kar je ustvarjeno, tako presega človeški razum, da bi morali biti zelo ponižni pred tako nedoumljivo Modrostjo. Tudi pri nas, zlasti pod komunizmom, so mnogim, zlasti mladim, omajali in mnogim tudi uničili vero. Čudim se, da se mnogi poslužujejo istih metod tudi danes in včasih tudi z uspehom. Boriti se s takimi ljudmi, polnim fanatizma, se ne splača. Sami pa moramo biti dovolj podkovani, da ne padem v njihovo zanko.
Če pomislimo na te čudovite skrivnosti, ki nas obdajajo in katerih ne moremo doumeti brez vere v neskončno dobrega Boga, ki nas tako ljubi, da je dal sam sebe za naše odrešenje, da nas ima rad. Važno je to, da smo v tej neskončni verigi stvarjenja tudi mi, razumna in Bogu všečna in hvaležna bitja.
Vprašanje je bilo kratko, zato je odgovor nekoliko daljši.

F. Bole, Pismo meseca, v: Ognjišče 12 (2014), 6-7.

pismo 12 2014b

Starejša sestra je odšla od moža in otrok

Sem Sonja in imam težavo in res ne vem, na koga naj se obrnem. Problem je moja starejša sestra, ki je stara nekaj nad trideset let. Ima moža in dva prekrasna predšolska otroka. Bili so zgledna družina, ona je bila odlična žena in mama. Skrbna do svojih otrok, vedno so skupaj hodili na dopuste, na izlete za vikende, ničesar jim ni manjkalo. On ima dobro službo, ona pa je bila večinoma doma z otrokoma. Nekaj malega je vmes delala za določen čas. Res bi lahko rekla, da so bili popolna družina. V marsikaterih očeh.

Problem pa je nastal kmalu po rojstvu drugega otroka. ‘Prijateljica’ ji je priporočila, naj se z njo udeležuje nekih srečanj. Da ona hodi tja in da bo spoznala super človeka, ki ji lahko spremeni življenje, da bo srečna itd. In kot človek, ki je v življenju vedno nekaj iskala (joga, razne diete …), je res šla. Vodja te skupine naj bi bil nekakšen prerok, bog, učitelj oziroma narekovalec njihovega življenja. Govori in razlaga jim Sveto pismo. Jih uči, kako morajo živeti, da morajo biti dobri… Sliši se vse lepo in prav. Kar on reče, je sveto. Dobesedno jo vodi. To je pripeljalo tako daleč, da je sploh več ne poznamo. Ni se dalo z njo več pogovarjati o nobeni drugi stvari kot samo o tem. Ni znala in ne zna več odgovoriti niti na navadna vprašanja, ampak odgovarja le tako, kot jo je on naučil, da mora odgovoriti. Postala je čisto drug človek, kot bi bila na novo sprogramirana, in ne vidi nič drugega kot samo to. Že nekajkrat sva se prej sporekli glede tega, vendar ji nihče ni prišel do živega. Tudi mož ji nikakor ni mogel tega preprečiti in ne starši. Nihče. Vedno nas je zabila nazaj, da hoče biti samo dobra in zakaj tega ne bi smela, saj dela dobro za vse. Stvar je bila zadnje čase vedno slabša. Začela je zanemarjati otroke, tudi po tri ali štirikrat na teden se je vozila tudi petdeset km daleč na njihova srečanja. Začela pa je s sabo voziti tudi otroke, sploh starejšo punčko. Domov sta se vračali tudi sredi noči. Ampak njej se je to zdelo normalno. Če smo ji rekli, da to ni dobro, da morajo taki otroci takrat že spati, je imela zmeraj pripravljen odgovor. Tudi dom je čisto spremenila. Povsod je imela sicer božje podobice, pa blagoslovljeno vodo … knjigo tega učitelja pa je imela ves čas pod blazino … Če je potrebovala kakšen nasvet, na primer, kaj naj naredi, ker sin kašlja, je pisala temu učitelju. Imajo tudi svoje molitve, neprestano so si pisali po elektronski pošti. Stalno je bila pri telefonu. Skratka, popolnoma je zabredla v to in videla je samo to. Pripeljalo je do tega, da je rekla možu, če bi bil on dober mož, bi vzel kredit, da bi ona lahko povrnila vse dolgove, ki jih ima. On seveda o teh dolgovih ni vedel nič. In mu je bil to rdeč alarm, da je sedaj potrebno res nekaj ukreniti, ker je to preseglo že vse meje. Rekel ji je, da je dovolj, naj neha s tem, da ne ve, v kakšne kremplje je padla, in naj se odloči, kaj ji pomeni več: tista srečanja ali družina. In se je odločila seveda za tega učitelja, zapustila otroka, moža in odšla. Za otroke se dobesedno ne zanima nič več. Pravi, da lahko preživi tudi brez njih, ker zanje moli. Domov pa se vrne, če gre njen mož pred tega učitelja na kolena in mu da ne vem koliko denarja. To naj bi bila zanj kazen, ker jo je nagnal od doma. Dodala je še, da ji nima pravice vsiljevati, kaj bo ona počela, mislila … Otroka jo pogrešata in ne vem, kako to, da se ne zaveda, kakšno škodo jima dela. Kako je mogoče, da človek tako globoko zabrede, in kako je mogoče, da jo ima ta človek dobesedno ‘na vrvici’ in upravlja z njo? Zadnja sporočila, s katerimi smo jo poskušali prepričati, naj se vrne, so bila polna grdih besedi in groženj, tako da ne vidim nobene dobrote in nobenih krščanskih naukov! Mislim pa, da jih s tem ta človek pritegne, ko pa so že tako daleč, da mu vse verjamejo, pa naj reče karkoli, je to zanje sveto in prav.

Res ne vem, kaj lahko storimo, kdo ji lahko pomaga. Radi bi pomagali, pa ne vemo kako. Mogoče poznate kakšno podobno zgodbo, kakšnega človeka, ki se je rešil tega?

Sonja

 

pismo 12 2014bČetudi sprašujete zelo konkretno, bom tokrat odgovoril bolj splošno, ker je pismo bilo napisano v času največje krize in stiske vaše sestre, ki je, kot pišete, že prej nekaj iskala (razne diete, joga …). Tako bo splošnejši odgovor morda še koga nagovoril. Prvenstven problem morda ni v omenjeni skupini, ampak v sestri in v njenem odnosu z možem in odgovornosti do otrok, kot sami ugotavljate. Upam, da je najhujše že mimo in da se je sestra vrnila k možu in otrokoma, kar pa ne pomeni, da ni tudi pri nas trajnih odhodov iz zakona in žal tudi od otrok, saj so statistike o razvezah zelo visoke in vemo, da so največje žrtve staršev prav nedolžni otroci. S problematiko današnjega ranjenega človeka kot posameznika in zakonskega para se ukvarjajo številni strokovnjaki: psihologi, psihoanalitiki, psihoterapevti, socialni delavci, psihiatri. Znano je, da so po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije tudi anksiozno-depresivne motnje pri današnjem človeku zelo pogoste in je zato tudi povpraševanja veliko. Žal se ob strokovnih delavcih pogosto ponujajo ‘priučeni’, večkrat šarlatanski, novodobski (new age), šamanski in drugi ponudniki, ki žal ponujajo nestvarne, hitre in ‘instant’ rešitve.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Hvala Bogu je v Sloveniji vse več visokošolskih ustanov, ki strokovno izobražujejo strokovnjake za zdravljenje in svetovanje, za mediacijo (posredovanje in reševanje v sporih) in tako posameznikom kot zakonskim parom lahko strokovno pomagajo. Poleg medicinske fakultete, ki specializira psihiatre, tudi nekatere humanistične fakultete usposabljajo svoje slušatelje na dodiplomskem in podiplomskem študiju za klinične psihologe, psihoanalitike, psihoterapevte in socialne delavce. Mnogim pomaga k zdravljenju logoterapevtska, drugim je morda bližja psihoterapevtska ponudba in lahko bi še naštevali. Naj samo omenim, da ima tudi Teološka fakulteta v Ljubljani Inštitut za psihologijo in sociologijo religije ter zakonsko in družinsko terapijo s pomočjo relacijske psihološke teorije. Njihovi diplomanti ponujajo svojo pomoč svetovanja v različnih inštitutih in centrih v Sloveniji: Frančiškanski družinski inštitut v Ljubljani, Družinski center Mir v Mariboru, Zakonski in družinski inštitut Krog v Kranju, Družinski inštitut Bližina v Celju in drugod. Zanimiva in za mnoge koristna je tudi spletna ponudba: https://iskreni.net/

Mnogim zakoncem so zelo dragocene zakonske skupine, ki so bodisi samostojne ali pa izhajajo neposredno ali posredno iz cerkvenih (eklezialnih) gibanj (Zakonci za Kristusa, Družina in življenje, Najina pot, Marijino delo itd.) in na temelju razodetja, predvsem evangelija, poglabljajo svoj odnos in svojo vedno globljo pripadnost. V njih najdejo zakonci v pogovorih z drugimi pari odgovore za svoje verske, čustvene, zakonske in družinske probleme. Zdi se, da je dandanes potrebno, da si zakonci bolj prisluhnejo kot včasih, kajti človek (mož in žena) ima večje potrebe, da je slišan, saj se prav v zakonskih skupinah zakonski par najlažje nauči poslušati in slišati drug drugega. Vsak zakonec ima potrebo, da je cenjen, spoštovan in vrednoten, saj se drugače čuti nesprejetega, nepomembnega in čustveno nepotešenega. Prav v skupini se ob drugih parih lažje zave svoje šibkosti in ranjenosti in se lažje tudi čustveno odpira in korigira. Pristen zakonski dialog je za zakonca ne samo nujno potreben, ampak je tudi za oba zdravilen.

Zraven naštetih pa imamo številne druge, tudi novodobske (new age) ponudbe, ki so pogosto strokovno zelo vprašljive, večkrat šarlatanske in lahko tudi izkoriščevalske. Že davnega leta 1998 so bila predstavljena različna takratna novodobska gibanja v zahodnem svetu (Verstva, sekte in novodobska gibanja, Mohorjeva družba, Celje 1998) z dodatkom pri nas v Sloveniji (V. Š. , Ponudba na Slovenskem, str. 295-426). Večina navedenih ponudb, ki imajo zelo vabljive naslove, še obstaja, druga usihajo, o tretjih pa danes ni več ne duha in ne sluha. Nastajajo pa tudi nove ponudbe takega svetovanja.

Nekatera od teh gibanj so bila tako za zakon kot za družino usodna. Poznam primer, ko je mož in oče zapustil ženo in sina in jima napisal pisemce, da ga duhovi kličejo, in je odšel v ašram in se ni več vrnil. V drugem primeru je mož zapustil ženo in družino in se pridružil ‘terapevtski’ skupnosti Sai Baba, in se vsak dan vozil mimo svoje bivše domačije v službo in se nekaj let ni smel oglasiti pri svoji ‘prvi ženi’. Ko mi je razlagal svojo nekajletno zgodbo, ko ga je sicer ta ‘mojstrica’ že odslovila, je še vedno menil, da je ona dobra in je kriv satan, ki naj bi mojstrico zapeljal, da se je tako spremenila. Kljub temu, da ga je ‘prva žena’ po odslovitvi iz ‘terapevtske skupnosti’ sprejela v nekdanji skupen dom, je ta še vedno bivšo manipulantko opravičeval. Fant, ki se je pridružil Združitveni cerkvi Korejca Moona, znanega po množičnih porokah, mi je po nekem predavanju o sektah in novodobskih gibanjih v pogovoru zaupal, da je še prestrašen, kaj, če se mu bodo bivši kolegi maščevali. Znano je tudi manipuliranje Kitajke Aiping Wangove, ki je kar nekaj Slovenk in Slovencev, speljala, da so odšli v Novo Zelandijo, od koder so se, ko so spoznali, da so bili izigrani, vrnili. Kljub moževemu prizadevanju, da bi se članica Kroga prijateljev Bruna Gröninga vrnila k njemu, nista več mogla zaživeti zakonskega in družinskega življenja.

Znana je tudi ‘karizmatična’ Slovenka, ki se je po zapustitvi Wangove navdušila za Sai Babo, pozneje za škotskega ezoterika Benjamina Cremeta, ki bi naj obljubljal Kristusov skorajšnji prihod itd. S svojimi privrženci, s katerimi je vsak dan meditirala, je potovala tudi k hrvaškemu duhovniku Zlatku Sudcu in o tem objavila reportažo v enem izmed slovenskih dnevnikov. Pozneje je vodila, tudi druge svoje oboževalce v Medžugorje in drugam in tako zameglila celostnost ponudbe. Mnogi od ponudnikov omenjajo, da lahko ostanejo kristjani, četudi se njim pridružijo. Tako da se tudi številni kristjani, predvsem manj poučeni, v njeni enolončnici niso znašli. Lahko bi našteval različne šamanske in druge ponudbe.

Ugotavljam pa, da se je tisti zakonski par lažje ohranil kot par, če sta oba iskala pomoč pri isti skupini, četudi vprašljivi, in sta se potem tudi lažje od nje skupaj poslovila in zaživela spet krščansko duhovnost. Sicer pa to velja tudi za pripadnost h katoliškim cerkvenim gibanjem, kjer par lahko bolje funkcionira, če sta oba zakonca člana istega katoliškega cerkvenega gibanja ali združenja (npr. Marijino delo, Emanuel, neokatehumenat, Prenova v Duhu, Frančiškov svetni red itd.).

Na koncu bi rad poudaril, da je silno pomembno, da si zakonca prisluhneta, saj vedno velja, da otrokom največ podarita, če zdravo in ljubeče komunicirata in se imata rada. Duh sebičnega ali bolestnega individualizma razdira zakonsko zavezo, zakonski dialog pa je božji dar, ki zakoncema omogoča in pomaga zoreti in uresničiti zakonsko brezpogojno odločitev in nepreklicno in trajno zakonsko zavezo.

Vaši sestri in njenemu možu bi gotovo lahko pomagala katera od strokovnih zakonskih svetovalnic ali pa morda že kvalitetna zakonska skupina.

Vinko Škafar

na kratko-12-2014a

‘Pozabljeni’ nadškof Sedej

Letos 11. oktobra je minilo 160 let od rojstva goriškega nadškofa Frančiška B. Sedeja. Razočarano sem ugotovila, da v Ognjišču v rubriki, kjer objavljate spomin rojstva in smrti znanih domačih in tujih oseb, pozabljate pa na nekdanjega pastirja goriške nadškofije. Tudi leta 2011, ob 80-letnici njegove smrti, ni bilo nič objavljeno. (Marija)

na kratko-12-2014aVeliki goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej (1854–1931), ki je vodil primorsko krajevno Cerkev v letih od leta 1908 do leta 1931 in se odločno postavil za pravice slovenskih in hrvaških vernikov pred fašističnim zatiranjem, v Ognjišču nikakor ni ‘pozabljen’. Ob petdesetletnici njegove smrti (umrl je 28. novembra 1931) smo novembra 1981 v naši reviji objavili zapis “Nadškof Frančišek Borgia Sedej je zahteval verski pouk v materinem jeziku”, ki obsega štiri strani drobnega tiska z dokumentarnimi slikami. Ob sedemdesetletnici njegove smrti pa smo se ga spomnili v rubriki Pričevanje s sestavkom “Na svojem mestu pravi mož – nadškof F. B. Sedej” z izborom njegovih misli. V rubriki Spominjamo se pa je bil v nekaj vrstah predstavljen ob 150-letnici rojstva. Navadno ‘pridejo’ slavljenci v to rubriko samo enkrat. (sč)

članki o goriškem nadškofu so tudi v našem arhivu:

Na svojem mestu pravi mož

zanimivosti 12 2014d

Brazilski angelski surfar začel pot na oltar

zanimivosti 12 2014dKongregacija za zadeve svetnikov je odobrila prošnjo nadškofije Rio de Janiero, ki želi začeti postopek za beatifikacijo Guida Schaffera, brazilskega bogoslovca, ki je umrl v 34. letu starosti, samo nekaj tednov pred mašniškim posvečenjem. Kljub prezgodnji smrti je pusti globoko sled v brazilski Cerkvi.

Schafferja so imenovali ‘angelski surfar’ zaradi njegove ljubezni do tega športa. Umrl je leta 2009 v nesreči med surfanjem na plaži Ria de Janerira, kjer si je zlomil vrat in utonil.

Rojen je bil v premožni zdravniški družini in se tudi sam odločil za zdravniški poklic in tako sledil staršem. Ko je začutil božji klic, je stopil v semenišče. Njegova želja je bila, da bi po mašniškem posvečenju pomagal bližnjim kot duhovnik in zdravnik.

Že kot semeniščnik je bil znan po pastoralnem delu in zavzetem oznanjevanju Kristusa. Globoko sled je zapustil v evangelizaciji revnih prebivalcev v brazilskih favelah. »Bil je zelo čuteč za potrebe drugih ljudi, človek velike vere in goreče ljubezni do Božje besede,« je dejal o njem Roberto Lopes, zadolžen za zadeve svetnikov v škofiji Rio de Janiero. Lopes še poudarja, kako je Schaffer postal velik navdih za tisoče mladih, ki “so se odločili hoditi po poti svetosti, in nadaljevali delati to, kar delajo mladi ljudje”.

Ta duhovnik je še povedal, kako je njihova škofija med Svetovnim dnevom mladih organizirala razstavo o Schafferjevem življenju, ki je bila zelo obiskana. Vse več ljudi se je oglašalo v nadškofiji in pričevalo, kako so bili uslišani na priprošnjo brazilskega bogoslovca. Zato so se odločili, da začnejo postopek za beatifikacijo.

na kratko-12-2014b

Češčenje Matere Božje ob sobotah

Naš župnik ob sobotah, ko na koledarju ni nobenega praznika ali svetniškega goda, izbere mašni obrazec v čast Materi Božji. Razložil nam je, da je sobota na poseben način posvečena njej. Zanima me, od kdaj in zakaj? (Polde)

na kratko-12-2014bZa nas kristjane je nedelja, ko obhajamo spomin Jezusovega vstajenja, prvi dan tedna, torej je sobota konec in v nekem smislu krona tedna. Za Jude je bila sobota praznični dan in sprva so jo kristjani, ki živeli med njimi, imeli za ‘sopraznik’. Soboto so posvetili Mariji že v . stoletju v Rimu in postopoma drugod na Zahodu. To so utemeljevali z več razlogi, naj navedem samo dva. Prvi se nanaša na stvarjenje sveta, kakor o njem poroča Sveto pismo. Kakor je Bog v soboto dovršil snovni in sploh naravni svet, tako je v Mariji in po Mariji vzpostavil začetek novega sveta – duhovnega in nadnaravnega, ki ima svoje središče v Kristusu, Marijinem sinu. Drugi pa se opira na Jezusovo smrt in vstajenje. Na soboto, dan po Jezusovi smrti, je Marija edina ohranila popolnoma trdno in nedotaknjeno vero v njegovo vstajenje, bolj trdno vero kakor vsi apostoli ali kateri koli učenec. (sč)

zanimivosti 12 2014c

Papež Frančišek bavarskim nogometašem

zanimivosti 12 2014cPapež Frančišek se je 22. oktobra 2014 srečal s člani nemškega nogometnega kluba Bayern München. Pozdravil jih je pred začetkom splošne avdience. »Včeraj ste odigrali odlično tekmo,« je dejal papež in jim tako čestital za rezultat 7:1 v ligi prvakov proti Romi. Med nagovorom članom bavarskega kluba je papež, tudi sam nogometni navijač argentinskega kluba San Lorenzo, poudaril, kako je nogomet dober za zdravje, zaradi moštvenega duha pa je še posebej koristen otrokom.

Predsednik Karl Hopfner in direktor kluba Karl-Heinz Rummenigge sta papežu podarila žogo s podpisi vseh igralcev. Kapetan Philipp Lahm in vratar Manuel Neuer pa sta mu izročila majico s številko 1 in imenom Franziskus. Poleg tega bo bavarski nogometni klub papežu Frančišku podaril tudi milijon evrov za reveže. Ta vsoto bodo zbrali med prijateljsko tekmo v prihodnjem letu. Čemu natančno bodo denarna sredstva namenjena, pa bo, kot je pojasnil Rummenigge, odločil papež sam.

pismo-12-2014a

Kateri svetnik je priprošnjik v depresiji

Kot mnogo drugih ljudi v sodobnem svetu imam težave z depresijo in socialno fobijo. Med celo paleto vrst pomoči pa pogrešam eno. Imamo morda kakšnega priprošnjika, svetnika ali blaženega, ki bi bil zavetnik depresivnih? Obstaja morda človek, ki mu je uspelo v ljubezni z Bogom premagati depresijo in postati svetnik? Občutek imam namreč,da se to bolezen kaj hitro lahko enači z grehom malodušja, obupovanja, utapljanja v žalosti. Zdi se, da se svetost in depresija izključujeta, saj gre vendar za veselo novico vstajenja. Slišala sem že tudi duhovnika govoriti, da kdor je v sebi žalosten, še ni srečal Boga. Res je, da mi ravno spoved in maziljenje najbolj pomagata v tem boju, ampak pogosto čutim, da je depresija nekaj, česar se ne da premagati z odločitvijo, voljo, ampak je nekaj, kar človeka popolnoma ohromi. Zase lahko rečem, da sem že kar nekajkrat izkusila, kako zelo je Bog navzoč tudi v depresivnem srcu, a eden od simptomov je tudi nezmožnost veselja. Najbolj boli ravno to, da veš, kaj vse Bog dela zate, kako te ima rad, pa se tega ne zmoreš razveseliti. Spomnim se, kako hudo je bilo, ko se nisem več mogla najti v občudovanju Boga v naravi, ki me je vedno dvigovalo. Med kristjani nekako velja, da kdor je srečal živega Boga, ne more več ostati žalosten. Depra pa je mnogo hujša. Poznam mnogo zelo vernih ljudi, tudi posvečenih, ki trpijo za depresijo. O tem pa se še vedno ne govori. “Bom molil zate,” žal ni dovolj. Koliko stisk odmeva v tišini samostanskih hodnikov! Prav nihče ni imun pred tem rakom sodobne družbe in morda je čas, da se nehamo sprenevedati, da je to šibkost. Zelo zgovoren je odgovor psihiatra, ki sem mu rekla,da sem verna in mi to ne pomaga: »Ah, niste edini. Pri meni je pol ljubljanske nadškofije.« Vem, da je Bog zmožen v sekundi ozdraviti vsakršno psihično težavo, a včasih nam daje daljšo pot, ker želi doseči še kaj drugega. Kdo je torej lahko moj sveti sopotnik, ki me bo držal pod roko, kadar se opotekam po tej trnjevi poti?

Božena

 

pismo-12-2014a Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma ‘svetnik’ omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Naj že na začetku povem, da imate za svojo bolezen priprošnjika v nebesih. Celo več jih je. Velikokrat se omenja sv. Dimpna (goduje 30. maja). Pri nas je povsem neznana svetnica, a na spletu boste našli tudi nekaj molitev k njej. Molitve so v angleščini. Drugi zavetniki so še: Benedikt Labre, 16. aprila; Marjeta Kortonska, 22. februarja; Amator (škof v Auxerru), 1. maj. Prav tako je zavetnik nadangel Rafael, 29. septembra, saj v litanijah svetih angelov molimo k sv. Rafaelu: Pomočnik v velikih stiskah, Angel bolečine in ozdravljenja, Zaščitnik zdravnikov in potujočih … Sami se boste odločili, kateremu svetniku se boste priporočali.

Prizadene vas, ko nekateri duševno bolezen ali depresijo enačijo z grehom malodušja. Res je, ni prav, če to enačimo. Eno je greh, za katerega se sami odločimo, drugo je bolezen, ki si je ne želimo. In tudi duševne bolezni so bolezni, ne pa greh. Prebral sem, da je med duševnimi boleznimi najpogostejša depresija, torej se z njo sooča veliko ljudi. To tudi vi v pismu potrjujete.

Duševno bolezen lahko primerjamo telesni bolezni. Vsak bolnik si želi ozdraviti. V ta namen tudi moli, a niso vsi uslišani, kakor bi želeli. Nekaterim se zdravje povrne, drugim pa ne. Podobno je tudi z duševno boleznijo. Bolnik lahko moli k Bogu in je uslišan, lahko pa ni. Težava je v tem, da so pri depresiji znaki bolezni enaki malodušju. A pri bolniku je vzrok za malodušje bolezen, ki pa ni greh. Zaradi enakih znakov nikakor ne gre enačiti duševne bolezni, konkretno depresije, z grehom. V greh ljudje privolimo, bolezen pa nas doleti. Vsak občutek krivde, ki bi ga imeli zaradi malodušja, porojenega iz depresije, je zato odveč.

Kakor je res, da vsi bolniki, ki molijo, niso uslišani, kakor bi sami hoteli, ostaja pa tudi dejstvo, da vsem bolnikom stoji ob strani Bog, ki jim pomaga nositi križ bolezni, ki gotovo ni lahek. Najbrž poznamo zgodbo bolnika, ki je poromal v Lurd s prošnjo, da bi ozdravel. Žal se je vrnil domov bolan kakor prej in ljudje so menili, da je pač poromal zastonj, ker ni bil uslišan. On pa jim je zagotavljal, da res ni ozdravel, je pa v Lurdu dobil moč, da zmore prenašati bolezen. Naj bo to tudi za vas spodbuda, da vam Kristus, ki je sam trpel, stoji ob strani v vašem trpljenju. Priporočajte se mu in “vso svojo skrb preložite nanj” (1 Pt 5,7), ki je dober in usmiljen. Zaupajte v njegovo pomoč pri prenašanju križa. Sami to tudi priznavate, saj pravite, da vam zelo pomagata bolniško maziljenje in spoved.

Prav v času, ko sem pisal odgovor na vaše pismo, sem na enem od katoliških spletnih portalov našel nekaj misli depresivne bolnice. Med drugim je napisala, da je trditev, da pravi verniki ne trpijo za to boleznijo, navadna laž. Pravi, da nam Kristus ni obljubil življenja brez bolečin, bolezni in težav, toda obljubil nam je Tolažnika. Nato nadaljuje: »Ko se spomnim svojih najtežjih trenutkov, ko sem se bojevala z depresijo, sem zagledala ob sebi Jezusa. Spomnim se, kako sem neke noči jokala. Tisti občutek, kakor da si povsem sam. V tistem trenutku pa me je preplavila božja navzočnost – takrat ko sem jo najbolj potrebovala. Depresija nima nobene zveze s pomanjkanjem vere. Zame je bila katalizator za še globljo vero. Kati bili so dnevi, tisti najtežji trenutki, ko je bila vera edino, kar sem imela.«

Na začetku sem že omenil, kdo so lahko vaši ‘sopotniki na trnjevi poti’. Bi pa tu dodal še eno svetnico – blaženo Mater Terezijo iz Kalkute. Ta velika dobrotnica človeštva je namreč dolga leta preživela v ‘notranji temi’. Iz njenih pisem vidimo, kako je bila preizkušana, ko jo je navdajal občutek, da je Bog daleč od nje. Šla je skozi ‘temno noč’ božje odsotnosti. Res je, da ni šlo za duševno bolezen, ampak pojav, ki je pri svetnikih dokaj znan, da morajo skozi temno noč odsotnosti Boga. A je vztrajala! Podobno so doživljali tudi nekateri drugi svetniki. In sedaj se lahko vprašamo, če je ona v življenju tako vztrajala na poti za Bogom in celo druge vodila k njemu, kako ne bi stala ob strani tudi vam, če se ji boste priporočali? Še več. V času svojega zemeljskega življenja je imela svoje srce vedno odprto za kakršnokoli stisko ljudi. Zakaj bi sedaj, ko je pri Bogu, bila gluha za vašo stisko in stiske drugih ljudi. Torej se lahko tudi njej priporočate, da vam pomaga nositi križ vaše bolezni. Ko sem že napisal te vrstice, sem srečal dve misijonarki ljubezni, sestri iz reda, ki ga je ustanovila Mati Terezija. Povedali sta mi, da imajo pričevanje neke gospe, ki se je v depresiji v molitvi zatekla k blaženi Tereziji iz Kalkute in stanje se ji je precej izboljšalo!

Božo Rustja