Sem Sonja in imam težavo in res ne vem, na koga naj se obrnem. Problem je moja starejša sestra, ki je stara nekaj nad trideset let. Ima moža in dva prekrasna predšolska otroka. Bili so zgledna družina, ona je bila odlična žena in mama. Skrbna do svojih otrok, vedno so skupaj hodili na dopuste, na izlete za vikende, ničesar jim ni manjkalo. On ima dobro službo, ona pa je bila večinoma doma z otrokoma. Nekaj malega je vmes delala za določen čas. Res bi lahko rekla, da so bili popolna družina. V marsikaterih očeh.

Problem pa je nastal kmalu po rojstvu drugega otroka. ‘Prijateljica’ ji je priporočila, naj se z njo udeležuje nekih srečanj. Da ona hodi tja in da bo spoznala super človeka, ki ji lahko spremeni življenje, da bo srečna itd. In kot človek, ki je v življenju vedno nekaj iskala (joga, razne diete …), je res šla. Vodja te skupine naj bi bil nekakšen prerok, bog, učitelj oziroma narekovalec njihovega življenja. Govori in razlaga jim Sveto pismo. Jih uči, kako morajo živeti, da morajo biti dobri… Sliši se vse lepo in prav. Kar on reče, je sveto. Dobesedno jo vodi. To je pripeljalo tako daleč, da je sploh več ne poznamo. Ni se dalo z njo več pogovarjati o nobeni drugi stvari kot samo o tem. Ni znala in ne zna več odgovoriti niti na navadna vprašanja, ampak odgovarja le tako, kot jo je on naučil, da mora odgovoriti. Postala je čisto drug človek, kot bi bila na novo sprogramirana, in ne vidi nič drugega kot samo to. Že nekajkrat sva se prej sporekli glede tega, vendar ji nihče ni prišel do živega. Tudi mož ji nikakor ni mogel tega preprečiti in ne starši. Nihče. Vedno nas je zabila nazaj, da hoče biti samo dobra in zakaj tega ne bi smela, saj dela dobro za vse. Stvar je bila zadnje čase vedno slabša. Začela je zanemarjati otroke, tudi po tri ali štirikrat na teden se je vozila tudi petdeset km daleč na njihova srečanja. Začela pa je s sabo voziti tudi otroke, sploh starejšo punčko. Domov sta se vračali tudi sredi noči. Ampak njej se je to zdelo normalno. Če smo ji rekli, da to ni dobro, da morajo taki otroci takrat že spati, je imela zmeraj pripravljen odgovor. Tudi dom je čisto spremenila. Povsod je imela sicer božje podobice, pa blagoslovljeno vodo … knjigo tega učitelja pa je imela ves čas pod blazino … Če je potrebovala kakšen nasvet, na primer, kaj naj naredi, ker sin kašlja, je pisala temu učitelju. Imajo tudi svoje molitve, neprestano so si pisali po elektronski pošti. Stalno je bila pri telefonu. Skratka, popolnoma je zabredla v to in videla je samo to. Pripeljalo je do tega, da je rekla možu, če bi bil on dober mož, bi vzel kredit, da bi ona lahko povrnila vse dolgove, ki jih ima. On seveda o teh dolgovih ni vedel nič. In mu je bil to rdeč alarm, da je sedaj potrebno res nekaj ukreniti, ker je to preseglo že vse meje. Rekel ji je, da je dovolj, naj neha s tem, da ne ve, v kakšne kremplje je padla, in naj se odloči, kaj ji pomeni več: tista srečanja ali družina. In se je odločila seveda za tega učitelja, zapustila otroka, moža in odšla. Za otroke se dobesedno ne zanima nič več. Pravi, da lahko preživi tudi brez njih, ker zanje moli. Domov pa se vrne, če gre njen mož pred tega učitelja na kolena in mu da ne vem koliko denarja. To naj bi bila zanj kazen, ker jo je nagnal od doma. Dodala je še, da ji nima pravice vsiljevati, kaj bo ona počela, mislila … Otroka jo pogrešata in ne vem, kako to, da se ne zaveda, kakšno škodo jima dela. Kako je mogoče, da človek tako globoko zabrede, in kako je mogoče, da jo ima ta človek dobesedno ‘na vrvici’ in upravlja z njo? Zadnja sporočila, s katerimi smo jo poskušali prepričati, naj se vrne, so bila polna grdih besedi in groženj, tako da ne vidim nobene dobrote in nobenih krščanskih naukov! Mislim pa, da jih s tem ta človek pritegne, ko pa so že tako daleč, da mu vse verjamejo, pa naj reče karkoli, je to zanje sveto in prav.

Res ne vem, kaj lahko storimo, kdo ji lahko pomaga. Radi bi pomagali, pa ne vemo kako. Mogoče poznate kakšno podobno zgodbo, kakšnega človeka, ki se je rešil tega?

Sonja

Četudi sprašujete zelo konkretno, bom tokrat odgovoril bolj splošno, ker je pismo bilo napisano v času največje krize in stiske vaše sestre, ki je, kot pišete, že prej nekaj iskala (razne diete, joga …). Tako bo splošnejši odgovor morda še koga nagovoril. Prvenstven problem morda ni v omenjeni skupini, ampak v sestri in v njenem odnosu z možem in odgovornosti do otrok, kot sami ugotavljate. Upam, da je najhujše že mimo in da se je sestra vrnila k možu in otrokoma, kar pa ne pomeni, da ni tudi pri nas trajnih odhodov iz zakona in žal tudi od otrok, saj so statistike o razvezah zelo visoke in vemo, da so največje žrtve staršev prav nedolžni otroci. S problematiko današnjega ranjenega človeka kot posameznika in zakonskega para se ukvarjajo številni strokovnjaki: psihologi, psihoanalitiki, psihoterapevti, socialni delavci, psihiatri. Znano je, da so po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije tudi anksiozno-depresivne motnje pri današnjem človeku zelo pogoste in je zato tudi povpraševanja veliko. Žal se ob strokovnih delavcih pogosto ponujajo ‘priučeni’, večkrat šarlatanski, novodobski (new age), šamanski in drugi ponudniki, ki žal ponujajo nestvarne, hitre in ‘instant’ rešitve.

Hvala Bogu je v Sloveniji vse več visokošolskih ustanov, ki strokovno izobražujejo strokovnjake za zdravljenje in svetovanje, za mediacijo (posredovanje in reševanje v sporih) in tako posameznikom kot zakonskim parom lahko strokovno pomagajo. Poleg medicinske fakultete, ki specializira psihiatre, tudi nekatere humanistične fakultete usposabljajo svoje slušatelje na dodiplomskem in podiplomskem študiju za klinične psihologe, psihoanalitike, psihoterapevte in socialne delavce. Mnogim pomaga k zdravljenju logoterapevtska, drugim je morda bližja psihoterapevtska ponudba in lahko bi še naštevali. Naj samo omenim, da ima tudi Teološka fakulteta v Ljubljani Inštitut za psihologijo in sociologijo religije ter zakonsko in družinsko terapijo s pomočjo relacijske psihološke teorije. Njihovi diplomanti ponujajo svojo pomoč svetovanja v različnih inštitutih in centrih v Sloveniji: Frančiškanski družinski inštitut v Ljubljani, Družinski center Mir v Mariboru, Zakonski in družinski inštitut Krog v Kranju, Družinski inštitut Bližina v Celju in drugod. Zanimiva in za mnoge koristna je tudi spletna ponudba: https://iskreni.net/

Mnogim zakoncem so zelo dragocene zakonske skupine, ki so bodisi samostojne ali pa izhajajo neposredno ali posredno iz cerkvenih (eklezialnih) gibanj (Zakonci za Kristusa, Družina in življenje, Najina pot, Marijino delo itd.) in na temelju razodetja, predvsem evangelija, poglabljajo svoj odnos in svojo vedno globljo pripadnost. V njih najdejo zakonci v pogovorih z drugimi pari odgovore za svoje verske, čustvene, zakonske in družinske probleme. Zdi se, da je dandanes potrebno, da si zakonci bolj prisluhnejo kot včasih, kajti človek (mož in žena) ima večje potrebe, da je slišan, saj se prav v zakonskih skupinah zakonski par najlažje nauči poslušati in slišati drug drugega. Vsak zakonec ima potrebo, da je cenjen, spoštovan in vrednoten, saj se drugače čuti nesprejetega, nepomembnega in čustveno nepotešenega. Prav v skupini se ob drugih parih lažje zave svoje šibkosti in ranjenosti in se lažje tudi čustveno odpira in korigira. Pristen zakonski dialog je za zakonca ne samo nujno potreben, ampak je tudi za oba zdravilen.

Zraven naštetih pa imamo številne druge, tudi novodobske (new age) ponudbe, ki so pogosto strokovno zelo vprašljive, večkrat šarlatanske in lahko tudi izkoriščevalske. Že davnega leta 1998 so bila predstavljena različna takratna novodobska gibanja v zahodnem svetu (Verstva, sekte in novodobska gibanja, Mohorjeva družba, Celje 1998) z dodatkom pri nas v Sloveniji (V. Š. , Ponudba na Slovenskem, str. 295-426). Večina navedenih ponudb, ki imajo zelo vabljive naslove, še obstaja, druga usihajo, o tretjih pa danes ni več ne duha in ne sluha. Nastajajo pa tudi nove ponudbe takega svetovanja.

Nekatera od teh gibanj so bila tako za zakon kot za družino usodna. Poznam primer, ko je mož in oče zapustil ženo in sina in jima napisal pisemce, da ga duhovi kličejo, in je odšel v ašram in se ni več vrnil. V drugem primeru je mož zapustil ženo in družino in se pridružil ‘terapevtski’ skupnosti Sai Baba, in se vsak dan vozil mimo svoje bivše domačije v službo in se nekaj let ni smel oglasiti pri svoji ‘prvi ženi’. Ko mi je razlagal svojo nekajletno zgodbo, ko ga je sicer ta ‘mojstrica’ že odslovila, je še vedno menil, da je ona dobra in je kriv satan, ki naj bi mojstrico zapeljal, da se je tako spremenila. Kljub temu, da ga je ‘prva žena’ po odslovitvi iz ‘terapevtske skupnosti’ sprejela v nekdanji skupen dom, je ta še vedno bivšo manipulantko opravičeval. Fant, ki se je pridružil Združitveni cerkvi Korejca Moona, znanega po množičnih porokah, mi je po nekem predavanju o sektah in novodobskih gibanjih v pogovoru zaupal, da je še prestrašen, kaj, če se mu bodo bivši kolegi maščevali. Znano je tudi manipuliranje Kitajke Aiping Wangove, ki je kar nekaj Slovenk in Slovencev, speljala, da so odšli v Novo Zelandijo, od koder so se, ko so spoznali, da so bili izigrani, vrnili. Kljub moževemu prizadevanju, da bi se članica Kroga prijateljev Bruna Gröninga vrnila k njemu, nista več mogla zaživeti zakonskega in družinskega življenja.

Znana je tudi ‘karizmatična’ Slovenka, ki se je po zapustitvi Wangove navdušila za Sai Babo, pozneje za škotskega ezoterika Benjamina Cremeta, ki bi naj obljubljal Kristusov skorajšnji prihod itd. S svojimi privrženci, s katerimi je vsak dan meditirala, je potovala tudi k hrvaškemu duhovniku Zlatku Sudcu in o tem objavila reportažo v enem izmed slovenskih dnevnikov. Pozneje je vodila, tudi druge svoje oboževalce v Medžugorje in drugam in tako zameglila celostnost ponudbe. Mnogi od ponudnikov omenjajo, da lahko ostanejo kristjani, četudi se njim pridružijo. Tako da se tudi številni kristjani, predvsem manj poučeni, v njeni enolončnici niso znašli. Lahko bi našteval različne šamanske in druge ponudbe.

Ugotavljam pa, da se je tisti zakonski par lažje ohranil kot par, če sta oba iskala pomoč pri isti skupini, četudi vprašljivi, in sta se potem tudi lažje od nje skupaj poslovila in zaživela spet krščansko duhovnost. Sicer pa to velja tudi za pripadnost h katoliškim cerkvenim gibanjem, kjer par lahko bolje funkcionira, če sta oba zakonca člana istega katoliškega cerkvenega gibanja ali združenja (npr. Marijino delo, Emanuel, neokatehumenat, Prenova v Duhu, Frančiškov svetni red itd.).

Na koncu bi rad poudaril, da je silno pomembno, da si zakonca prisluhneta, saj vedno velja, da otrokom največ podarita, če zdravo in ljubeče komunicirata in se imata rada. Duh sebičnega ali bolestnega individualizma razdira zakonsko zavezo, zakonski dialog pa je božji dar, ki zakoncema omogoča in pomaga zoreti in uresničiti zakonsko brezpogojno odločitev in nepreklicno in trajno zakonsko zavezo.

Vaši sestri in njenemu možu bi gotovo lahko pomagala katera od strokovnih zakonskih svetovalnic ali pa morda že kvalitetna zakonska skupina.

Vinko Škafar

Kot mnogo drugih ljudi v sodobnem svetu imam težave z depresijo in socialno fobijo. Med celo paleto vrst pomoči pa pogrešam eno. Imamo morda kakšnega priprošnjika, svetnika ali blaženega, ki bi bil zavetnik depresivnih? Obstaja morda človek, ki mu je uspelo v ljubezni z Bogom premagati depresijo in postati svetnik? Občutek imam namreč,da se to bolezen kaj hitro lahko enači z grehom malodušja, obupovanja, utapljanja v žalosti. Zdi se, da se svetost in depresija izključujeta, saj gre vendar za veselo novico vstajenja. Slišala sem že tudi duhovnika govoriti, da kdor je v sebi žalosten, še ni srečal Boga. Res je, da mi ravno spoved in maziljenje najbolj pomagata v tem boju, ampak pogosto čutim, da je depresija nekaj, česar se ne da premagati z odločitvijo, voljo, ampak je nekaj, kar človeka popolnoma ohromi. Zase lahko rečem, da sem že kar nekajkrat izkusila, kako zelo je Bog navzoč tudi v depresivnem srcu, a eden od simptomov je tudi nezmožnost veselja. Najbolj boli ravno to, da veš, kaj vse Bog dela zate, kako te ima rad, pa se tega ne zmoreš razveseliti. Spomnim se, kako hudo je bilo, ko se nisem več mogla najti v občudovanju Boga v naravi, ki me je vedno dvigovalo. Med kristjani nekako velja, da kdor je srečal živega Boga, ne more več ostati žalosten. Depra pa je mnogo hujša. Poznam mnogo zelo vernih ljudi, tudi posvečenih, ki trpijo za depresijo. O tem pa se še vedno ne govori. “Bom molil zate,” žal ni dovolj. Koliko stisk odmeva v tišini samostanskih hodnikov! Prav nihče ni imun pred tem rakom sodobne družbe in morda je čas, da se nehamo sprenevedati, da je to šibkost. Zelo zgovoren je odgovor psihiatra, ki sem mu rekla,da sem verna in mi to ne pomaga: »Ah, niste edini. Pri meni je pol ljubljanske nadškofije.« Vem, da je Bog zmožen v sekundi ozdraviti vsakršno psihično težavo, a včasih nam daje daljšo pot, ker želi doseči še kaj drugega. Kdo je torej lahko moj sveti sopotnik, ki me bo držal pod roko, kadar se opotekam po tej trnjevi poti?

Božena

 Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma ‘svetnik’ omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Naj že na začetku povem, da imate za svojo bolezen priprošnjika v nebesih. Celo več jih je. Velikokrat se omenja sv. Dimpna (goduje 30. maja). Pri nas je povsem neznana svetnica, a na spletu boste našli tudi nekaj molitev k njej. Molitve so v angleščini. Drugi zavetniki so še: Benedikt Labre, 16. aprila; Marjeta Kortonska, 22. februarja; Amator (škof v Auxerru), 1. maj. Prav tako je zavetnik nadangel Rafael, 29. septembra, saj v litanijah svetih angelov molimo k sv. Rafaelu: Pomočnik v velikih stiskah, Angel bolečine in ozdravljenja, Zaščitnik zdravnikov in potujočih … Sami se boste odločili, kateremu svetniku se boste priporočali.

Prizadene vas, ko nekateri duševno bolezen ali depresijo enačijo z grehom malodušja. Res je, ni prav, če to enačimo. Eno je greh, za katerega se sami odločimo, drugo je bolezen, ki si je ne želimo. In tudi duševne bolezni so bolezni, ne pa greh. Prebral sem, da je med duševnimi boleznimi najpogostejša depresija, torej se z njo sooča veliko ljudi. To tudi vi v pismu potrjujete.

Duševno bolezen lahko primerjamo telesni bolezni. Vsak bolnik si želi ozdraviti. V ta namen tudi moli, a niso vsi uslišani, kakor bi želeli. Nekaterim se zdravje povrne, drugim pa ne. Podobno je tudi z duševno boleznijo. Bolnik lahko moli k Bogu in je uslišan, lahko pa ni. Težava je v tem, da so pri depresiji znaki bolezni enaki malodušju. A pri bolniku je vzrok za malodušje bolezen, ki pa ni greh. Zaradi enakih znakov nikakor ne gre enačiti duševne bolezni, konkretno depresije, z grehom. V greh ljudje privolimo, bolezen pa nas doleti. Vsak občutek krivde, ki bi ga imeli zaradi malodušja, porojenega iz depresije, je zato odveč.

Kakor je res, da vsi bolniki, ki molijo, niso uslišani, kakor bi sami hoteli, ostaja pa tudi dejstvo, da vsem bolnikom stoji ob strani Bog, ki jim pomaga nositi križ bolezni, ki gotovo ni lahek. Najbrž poznamo zgodbo bolnika, ki je poromal v Lurd s prošnjo, da bi ozdravel. Žal se je vrnil domov bolan kakor prej in ljudje so menili, da je pač poromal zastonj, ker ni bil uslišan. On pa jim je zagotavljal, da res ni ozdravel, je pa v Lurdu dobil moč, da zmore prenašati bolezen. Naj bo to tudi za vas spodbuda, da vam Kristus, ki je sam trpel, stoji ob strani v vašem trpljenju. Priporočajte se mu in “vso svojo skrb preložite nanj” (1 Pt 5,7), ki je dober in usmiljen. Zaupajte v njegovo pomoč pri prenašanju križa. Sami to tudi priznavate, saj pravite, da vam zelo pomagata bolniško maziljenje in spoved.

Prav v času, ko sem pisal odgovor na vaše pismo, sem na enem od katoliških spletnih portalov našel nekaj misli depresivne bolnice. Med drugim je napisala, da je trditev, da pravi verniki ne trpijo za to boleznijo, navadna laž. Pravi, da nam Kristus ni obljubil življenja brez bolečin, bolezni in težav, toda obljubil nam je Tolažnika. Nato nadaljuje: »Ko se spomnim svojih najtežjih trenutkov, ko sem se bojevala z depresijo, sem zagledala ob sebi Jezusa. Spomnim se, kako sem neke noči jokala. Tisti občutek, kakor da si povsem sam. V tistem trenutku pa me je preplavila božja navzočnost – takrat ko sem jo najbolj potrebovala. Depresija nima nobene zveze s pomanjkanjem vere. Zame je bila katalizator za še globljo vero. Kati bili so dnevi, tisti najtežji trenutki, ko je bila vera edino, kar sem imela.«

Na začetku sem že omenil, kdo so lahko vaši ‘sopotniki na trnjevi poti’. Bi pa tu dodal še eno svetnico – blaženo Mater Terezijo iz Kalkute. Ta velika dobrotnica človeštva je namreč dolga leta preživela v ‘notranji temi’. Iz njenih pisem vidimo, kako je bila preizkušana, ko jo je navdajal občutek, da je Bog daleč od nje. Šla je skozi ‘temno noč’ božje odsotnosti. Res je, da ni šlo za duševno bolezen, ampak pojav, ki je pri svetnikih dokaj znan, da morajo skozi temno noč odsotnosti Boga. A je vztrajala! Podobno so doživljali tudi nekateri drugi svetniki. In sedaj se lahko vprašamo, če je ona v življenju tako vztrajala na poti za Bogom in celo druge vodila k njemu, kako ne bi stala ob strani tudi vam, če se ji boste priporočali? Še več. V času svojega zemeljskega življenja je imela svoje srce vedno odprto za kakršnokoli stisko ljudi. Zakaj bi sedaj, ko je pri Bogu, bila gluha za vašo stisko in stiske drugih ljudi. Torej se lahko tudi njej priporočate, da vam pomaga nositi križ vaše bolezni. Ko sem že napisal te vrstice, sem srečal dve misijonarki ljubezni, sestri iz reda, ki ga je ustanovila Mati Terezija. Povedali sta mi, da imajo pričevanje neke gospe, ki se je v depresiji v molitvi zatekla k blaženi Tereziji iz Kalkute in stanje se ji je precej izboljšalo!

Božo Rustja