Uspeh, znanje, ocene in dobljene točke so največkrat tiste reči, ki si jih mladi od šole želijo in jih ženejo naprej. Na poti do uspeha pa se večina mladih srečuje z različnimi ovirami: prisotni so strahovi, psihološke težave in tesnobe, tukaj so še trema in težave z govorno komunikacijo, učno tehniko in disciplino. Mladi se pogosto soočajo s pomanjkanjem smisla, zakaj se sploh učiti, kakšen neuspeh jih lahko povsem sesuje.
To so stvari, ki lahko dnevno mučijo šolarja. Za mnoge od njih ne zna in ne zmore najti rešitve. Prav zato si tokrat poglejmo, kako se pripraviti na vstop v novo šolsko leto, ter se opremimo z nekaj veščinami, kako obvladati strah in tremo ter izboljšati sposobnosti komuniciranja v šoli.
Poletnih počitnic je konec. Vem, nič novega. Tudi šolska torba je že pripravljena. Manjka le še 1. september, ko bo potrebno stopiti skozi šolska vrata. Pa veš, kaj vse neseš skoznja? Verjetno lahko kaj hitro našteješ, da kup novih izbranih zvezkov, pa peresnico z vsem potrebnim priborom, učbenike in delovne zvezke s prav posebnih vonjem, šolske copate in še bi se našlo. Vse to je res, vendar s seboj neseš še nekaj. Namreč tisto, zaradi česar mogoče že prvi dan težko prestopiš šolski prag ali pa se tega dodobra zaveš šele ob prvih testih, spraševanjih, nastopih … Da, tudi strah je eden od neizogibnih spremljevalcev na šolski poti.
Strah je od znotraj votel, okoli ga pa nič ni
Gotovo si vsaj enkrat v življenju slišal ta znani rek, bodisi od staršev in učiteljev bodisi od znancev ali sošolcev. Zate ne vem, a meni nikoli ni bil preveč všeč. Če me je bilo strah, me je bilo pač strah in prigovarjanje, da strahu ni, je v meni vzbudilo le še večje dvome in skrbi. Tako se človeku hitro zazdi, da je strah nekaj slabega, nekaj, o čemer se ne govori preveč na glas, in mogoče celo pomisli, da je eden in edini, ki se mu kaj takega dogaja. Skozi leta sem kljub vsemu spoznavala, da je strah nekaj normalnega in da se z njim vsakodnevno srečujemo prav vsi.
Strah je čustvo, za nas predvsem neprijetno. V grobem lahko rečemo, da se pojavi takrat, ko se počutimo ogroženi. Če pogledamo konkretno za šolske zidove, navadno govorimo o tremi, ki je ena od oblik strahu. V SSKJ je trema opredeljena kot velika neprijetna živčna napetost, vznemirjenje zlasti pred javnim nastopom. Navadno je povezana z dvomom in skrbjo o tem, ali bomo uspeli uspešno doseči ali zaključiti dano nalogo.
Če bi te vprašala, ali je trema zate nekaj lepega, dobrega, si upam trditi, da bi mi vse prej kot pritrdil. Vse spremembe, ki se pojavljajo v našem telesu takrat, ko nas je strah, niso ravno najboljši del dneva.
Lica zardijo, roke in noge se tresejo …
…, obenem postanejo še mrzle. Kolena se nenavadno šibijo, celo telo je napeto, močneje se potiš, v želodcu se pojavi nenavaden občutek. Poleg tega pospešeno in neenakomerno dihaš, v tvojih mislih pa se že slika prizor, kako stojiš pred polnim razredom in se nikakor ne moreš spomniti osme kitice Zdravljice. S pravkar omenjenim se prej ali slej pobližje sreča vsak. Kljub neprijetnostim pa se je potrebno zavedati, da je trema tudi pozitivna in celo nujna. Se sprašuješ zakaj? Prav strah oziroma trema nas največkrat motivira in spodbudi, da znamo dobro oceniti svoje sposobnosti in znanje za situacijo v prihodnosti (na primer spraševanje), se nanjo bolje pripraviti ter se v njej tudi bolje znajti. Tako bomo z učenjem pričeli že prej in ne zadnji dan, seminarsko nalogo bomo pred oddajo še enkrat pregledali in popravili morebitne napake …
Odpraviti – obvladati tremo
Večkrat slišimo, da lahko strah oziroma tremo odpravimo, a to pravzaprav ne bi imelo smisla. Dvomim, da bi nam sploh uspelo. Bolj pomembno je, da se tremo naučimo obvladati. Seveda si je najprej potrebno priznati in sprejeti dejstvo, da trema je in je del nas. Šele potem se lahko naučimo, kako jo obvladati.
Zakaj trema sploh obstaja?
Včasih prav zares ne razumemo, zakaj se trema pojavi, spet drugič pa že vnaprej vemo, da se bomo v neki situaciji morali soočiti z njo. Največkrat se vzrok zanjo skriva v tem, da se bojimo odziva drugih. Tako se trema npr. pojavi pred šolsko tekmo v teku. Strah nas je, da bomo dosegli slab rezultat in se nam bodo smejali, da bodo rekli besedo ali dve, ki bi ju najraje preslišali … Trema se velikokrat pojavi pred situacijami, ki so nam neznane, ali pa pred takimi, v katerih smo že imeli slabo izkušnjo. (Ko na šolski proslavi denimo recitiramo pesem in se nam nekje zatakne, bo trema pred naslednjim takšnim nastopom lahko še večja.) Prav tako velikokrat podvomimo v svoje sposobnosti in si v mislih ustvarjamo situacije, ki nam prikazujejo najslabši razplet. Eden takih primerov je, da v mislih ponavljamo snov za test, pa se ne spomnimo celotnega odgovora. Takrat se ustrašimo, saj smo prepričani, da bomo v testu dobili ravno to vprašanje.
O razlogih in dejavnikih, ki so vzrok za tremo, bi lahko razpravljali v nedogled, a še bolj kot to je pomembno dejstvo, da je tremo mogoče obvladati in se z njo uspešno spoprijeti. Poleg čisto praktičnih vaj in nasvetov, ki nam pri tem pomagajo, se za trenutek ustavimo še pri Bogu, ki pravi:
»Ne bojte se!«
Ta stavek je v Svetem pismu zapisan res velikokrat. Zakaj? Ker je bilo tako, kot je danes nas, nekoč strah preroke, apostole in celo Jezusa. Da, celo njega. Toda v vsem svojem strahu je poslušal Boga in mu zaupal. Božje besede je vzel zares, jih živel in k temu s svojim zgledom vabi tudi nas. Seveda to ni najlažje, sploh ne takrat, ko je potrebno res veliko poguma, da si upamo stopiti strahu naproti, a Bog nam obljublja, da je z nami in nam bo pomagal.Tako imamo kristjani še eno oporo več. V več revijah, kjer nam ponujajo nasvete za obvladovanje treme, bomo zasledili, da moramo zaupati sebi in svojim sposobnostim. Če k temu dodamo še zaupanje v Boga, saj nam je on podaril talente in sposobnosti, potem bomo gotovo lahko naredili marsikaj lepega in tudi težkega.
Govorna sposobnost upada
V današnjem času smo priča nazadovanju govorne sposobnosti mladih. Pravzaprav gre za nazadovanje in popačenje govornih in sporočilnih navad. Pri tem igrajo veliko vlogo sodobne komunikacijske poti – načini sporočanja po SMS-ih, Facebooku, Twitterju, kjer prevladuje netipičen način sporočanja. Če k temu dodamo še čedalje manj bralnih navad, pripovedovanja in govornega sporočanja (če izvzamemo narečno in slengovsko obarvane telefonske pogovore med sovrstniki), vidimo, da mnogo strahov izvira tudi s tega področja.
Veščine retorike
Za mnoge težave s tremo ima odgovor veda, ki se ukvarja s pravilnim govorjenjem in izgovorjavo, suverenim nastopom, obvladovanjem mimike in gestikulacije. Retorika. Ta nas nauči javno nastopati in predstavljati naše znanje, s tem pa poskrbi, da lahko obvladamo tako strah kot tremo.
Pogosto nas je strah že pisnih preverjanj znanja, s strahom pred nastopanjem pa se srečuje velika večina ljudi. Ni tako preprosto stopiti pred tablo in pokazati svoje znanje. Prav tako ni enostavno stopiti na oder ali pred mikrofon in povedati svoje mnenje. Marsikateri radijski ali televizijski voditelj, politik in nenazadnje tudi duhovnik v pogovoru prizna, da je – ne glede na prehojemo pot in nabrano kilometrino – pred nastopi še zmeraj prisotnega nekaj strahu. To je samo dokaz, da strah in trema nista samo spremljevalca v šoli, ampak se bomo z njima srečevali tudi kasneje v življenju.
Prav je, da se čimprej naučimo vsaj nekaterih veščin, kako obvladovati strah in tremo narediti za svojo prijateljico. J Te veščine nam lahko služijo za boljšo zbranost in samozavest, da bomo v ključnih trenutkih lahko pokazali največ, kar znamo in zmoremo. Razvrstimo jih lahko v tri skupine. Prva je vezana na pridobivanje znanja – če znanja ni, nam tudi ostale veščine ne morejo biti v pomoč. Druga skupina predstavlja veščine, ki so vezane na naše telo, mimiko, geste in splošno telesno govorico. Tretja skupina veščin pa se ukvarja s psihološko pripravo na nastop in z umirjanjem, ki daje potrebno zbranost pred vsakim nastopom.
1. Dobro se pripravi
Vse veščine dobrega nastopanja ti ne bodo nič koristile, če ne boš imel potrebnega znanja, zato je za dober in samozavesten nastop nujno dobro poznavanje snovi. Kampanjsko polnjenje glave dan ali dva pred pred nastopom ali ustnim spraševanjem običajno vodi v katastrofo. S tem si povečaš stres in zmanjšaš zbranost, bolj si nemiren, skozi glavo ti šviga kopica nepovezanih informacij, ki se ti niso vtisnile v spomin. Zmagovalna kombinacija za totalno blokado. Z učenjem torej začni pravi čas, saj je to temelj dobre priprave.
2. Nauči se samo glavne alineje
Pri učenju in nabiranju znanja, predvsem ko gre za ustno spraševanje, je nujno, da se ne učiš na pamet celotnih stavkov, odstavkov. Če si najprej zapomniš glavne alineje, na katerih potem znanje gradiš in ga vključuješ v širše razumevanje snovi, lahko nasploh dosežeš boljše učne uspehe. Učenje stavkov na pamet je lahko huda ovira. Ko boš v razredu pred tablo in bo celotna situacija drugačna, kot si jo imel doma, boš lahko veliko bolj nemiren in pozoren samo na potek stavkov, ki si se jih želel naučiti, ne pa na širšo predstavitev snovi. V takih primerih te hitro zmede kakšno učiteljevo podvprašanje, ki prekine tvoje govorjenje. In še to – pri napiflanih stavkih se dogaja, da jih hočeš odrecitirati na hitro, zato tvoje govorjenje postane zelo hitro in manj razumljivo. Cilj je torej, da osnovo tvojega znanja predstavljajo glavne alineje, na katere potem obešaš razne enote snovi.
3. Predstavljaj si situacijo!
V večini primerov, sploh v šolskem okolju, si lahko zelo natančno predstavljaš, kako bo potekalo ustno spraševanje. Kje boš stal, kdo te bo gledal in poslušal, kako bo potekalo spraševanje, ali boš imel kaj v rokah, ali boš stal pred govorniškim pultom ali bo pred teboj miza itd. Ko imaš kakšno predstavitev seminarske naloge, te lahko pogosto zmedejo kakšne težave s tehniko, zato se že pred nastopom pozanimaj, kako se denimo nastavi projektor, da se bo dobro videlo.
Prav tako si lahko dobro predstavljaš, kako bo potekal pisni test, kaj lahko imaš pri sebi in česa ne. Nekaj podobnega si recimo pred smučanjem predstavlja tudi smučar – v mislih prevozi neko progo in si jo tako utrdi v glavi, preveri opremo in se šele potem odpravi na progo. Tvoj cilj naj bo čim manj neznanih stvari, ki bi te lahko presenetile. Tako boš bolj miren in osredotočen na bistveno – kako čim bolje pokazati znanje.
4. Govorica rok
Mnogo dijakov želi biti pred tablo čisto pri miru. Sčasoma se začnejo nehote in nezavedno premikati in gestikulirati, kar največkrat ne spada v njihov nastop. Le kdo ne opazi, kako se kakšen sošolec igra s prsti, si grize nohte, se ziblje ali prestopa, ali pa, kako začne kakšna sošolka navijati lase okrog prstov. Če že posegamo po gestah, naj bodo te usklajene s pripovedovanjem in razlaganjem, ne pa da so izvedene nezavedno in so prej moteče, kot pa da bi podkrepile našo vsebino. Pomemben je že položaj, kako stojiš. S spodnjimi okončinami bodi bolj pri miru in gibanje premakni v zgornje okončine – predvsem v roke, ki naj bodo edine, ki se premikajo. Z njimi boš podkrepil svoje govorjenje.
5. Telesna govorica
Pomemben je vtis, ki ga naredimo, ko pridemo pred tablo. Če tam stojimo čisto poklapani in sključeni, dajemo čisto drugačen vtis, kot pa če se pred tablo odpravimo samozavestno in tam tudi pokončno stojimo. Med odgovarjanjem moramo iskati očesni stik z učiteljem, saj s tem vzbudimo prepričanje, da stvar obvladamo in se ne skrivamo pred pogledom.
6. Posnemi se!
Za test lahko uporabiš kar svoj telefon, ki ima gotovo možnost glasovnega snemanja. Ko se naučiš določeno snov, se lahko posnameš in nato poslušaš, kako si odgovarjal. Bodi pozoren na izgovarjavo, na mašila, premore. Hkrati lahko ugotoviš, kako ti je šlo vsebinsko. Naslednji korak je lahko video snemanje. Zanimivo je pogledati samega sebe, kako se obnašaš med kakšnim nastopom in kaj vse počneš. Po tej vaji boš bolj pozoren na svoj glas, izgovarjavo in telesno govorico.
7. Dober štart
Če se le da in če imaš dovolj znanja, ki si ga pridobil z učenjem, začni odgovarjati odločno in v lepih stavkih. Tvoje telo in obraz naj govorita, da to obvladaš. Nič ni narobe, če ob vprašanju, ki ti ga učitelj zastavi, prosiš, ali si lahko vzameš nekaj trenutkov za pripravo odgovora. Nikar se ne zaleti s prvimi nepopolnimi podatki, ki jim manjka širša slika. V mislih imej alineje, ki jih moraš razložiti ali predstaviti, da boš tako v najboljši luči predstavil svoje znanje.
8. Trema je lahko pozitivna!
Trema pred nastopanjem je nekaj normalnega. Pri njenem obvladovanju ti lahko pomaga že samo dejstvo, da veš, da tudi druge daje trema in da v tem nisi edini. Ne trudi se, da bi jo zanikal ali odpravil, ampak se nauči, kako ti je lahko v pomoč.
9. Ne potlačuj strahov
Kdor si ne prizna, da ima tremo, strahove samo potlači vase, to pa pred odločilnimi trenutki samo še povečuje notranji nemir in pritisk, vpliva na zbranost in samozavest. S tem se ti napake ali blokade v znanju toliko hitreje pripetijo.
Kaj povzroča strah? Po neki raziskavi sodeč bi se javnega nastopanja mnogi bali celo bolj kot smrti. Zakaj se torej ne bi naučil sprejemati tega strahu in se z nastopanjem pred razredom, v javnosti morda kar spoprijateljil? Zakaj se ti zdi, da ravno tebi ne bo uspelo? Si se učil? Seveda. Si delal izpiske? Jasno. Si ponavljal, tudi na glas? Prav tako. Izkoristi torej trenutek in si s pridobljenimi veščinami pribori nagrado – dobro oceno, za katero si se trudil. Strah, da bi lahko šlo kaj narobe, si sprejel in ga preko učenja, ponavljanja ter s pomočjo veščin nastopanja naredil za svojega prijatelja. Zdaj je ostalo samo še, da osvojiš, kar ti pripada.
10. Zaupaj si!
Ko osvojiš določene veščine nastopanja, je na vrsti izvedba v realnih situacijah. Čim večkrat izkoristi priložnost za ustni nastop, oglašaj se v razredu, v mladinski skupini, izražaj svoja mnenja, pokaži svoje znanje. Večkrat ko se boš oglašal, bolj si boš utrdil samozavest in strah pred ustnimi spraševanji ali nastopi boš čedalje bolj obvladoval. Vsak dobro opravljen nastop ti bo dal novega zagona. Kakšen manj uspešen naj te ne sesuje in naj ti ne vzame poguma, da bi vedno znova dokazoval, da zmoreš.
Vaja dela mojstra
Če si prebral napotke, kako postati boljši retorik in narediti boljši vtis pri ustnih spraševanjih in nastopih, še ni nujno, da bo takoj vse boljše. Najprej je važno zavedanje, da strah pred nastopom lahko obvladaš in ga vključiš v pripravo ter da se s strahom soočamo vsi – ne glede na to, kako pogosto in dolgo že nastopamo. Vendar sama teorija ne pomaga, vaja pa je v tem primeru zelo pomembna. Vaja, vaja, vaja. Saj ni treba vedno nastopati le pred samim seboj – v svoje vaje vključi tudi prijatelje, lahko se med seboj poslušate, za svoje občinstvo pa si kdaj lahko izbereš tudi svoje starše. Njihova pozornost je pravzaprav zelo dobrodošla, saj imamo tudi pred njimi kdaj strah ali nas je sram, da bi kaj na glas povedali ali razložili.
10 stvari za boljši uspeh
Ko tokrat govorimo o orodjih in pripomočkih, s pomočjo katerih bomo še bolje pripravljeni na začetek šolskega leta, je mogoče dobro pogledati na deset stvari, ki učenje in nabiranje znanja postavljajo v malce drugačno luč. Dijakom in študentom se namreč pogosto zdi, da je šola vse, da pred njo in za njo ne obstaja nič drugega. Šola in vse z njo povezano mnoge tako okupira, da dogodkov v šoli ne znajo več postaviti v pravilno razmerje do svojega življenja. Zato je prav, da dogodke in procese, ki se odvijajo v šoli, postavimo v pravilne okvirje svojega življenja – mogoče bomo v drugačni luči spoznali tudi proces učenja in obiskovanja šole.
Na napakah se učimo
Ko dobiš vrnjeno nalogo ali test in vidiš, da je na njem veliko rdečega in popravljenega, naj ti to ne vzame poguma; popravke vzemi kot spodbudo. Poišči vzrok za toliko napak in ga odpravi. Zaradi napak nikoli ne odnehaj, saj so dokaz, da želiš napredovati in se nekaj naučiti.
Pomemben je rezultat, ne količina časa
Mnogi se učijo ure in ure – vprašanje pa je, kakšen je rezultat tistega učenja.V življenju pogosto ni toliko pomembno, koliko časa ali energije si vložil v neko delo, ampak kako učinkovit si bil v tistem času. Uči se z namenom, da dosežeš znanje, ne pa zaradi nabiranja ur, ki si jih menda porabil za učenje. Kasneje v življenju se boš prav tako srečeval z vprašanji, v kolikšnem času si sposoben opraviti to ali ono nalogo. Poleg tega v šoli veliko pridobivanja znanja temelji na kolektivnem tempu razreda, kasneje v življenju pa veliko štejejo tudi individualne sposobnosti, iznajdljivost in tvoja neformalno pridobljena znanja.
V življenju s plonkci ne bomo prišli daleč
Vsak je kdaj prišel v situacijo, da mu je zmanjkalo časa. Morda je bila snov preobsežna. Ali pa je bilo bolj kot lastno misel potrebno dobesedno prepisati stavke iz učbenika. Prej ali slej kdo kaj prepiše, preplonka, vendar je v širši sliki življenja dobro vedeti, da nas plonkanje na splošno ne pripelje nikamor. No, v propad. J V življenju je treba biti priden, pripravljen na trdo delo in disciplino. Prej ko to spoznamo in se s tem sprijaznimo, prej bomo nehali malenkostno jamrati, kako je ta ali ona naloga težka.
Vstani, ko vsi drugi sedijo
Kolikokrat se ti je že zgodilo, da si ostal doma, ker nobeden od sošolcev ni bil pripravljen iti na nek dogodek? Kolikokrat si v razredu ostal tiho, ker se nisi hotel bahati z znanjem? Če boš v razredu vedno ostal med povprečneži in ne boš želel nikjer pokazati svojega znanja ali talenta, boš med povprečneži tudi ostal. Sledi svojim sanjam, saj samo ti poznaš pot do njih. Spravi se na pot, četudi to pomeni, da boš za sabo pustil kakšnega povprečneža, ki te ne razume.
Najprej delaj in dajaj, potem prejemaj
Kljub težki situaciji še zmeraj velja rek Kdor ne dela, naj ne jé. Kdor se ne premika in se ne uči, ne napreduje in ne opravlja svojega dela, naj ne računa na sadove. Sploh pa ne na sadove drugih. Obljubi sebi in drugim, da boš najprej poprijel za delo in šele nato posegal po sadovih. Da se boš potrudil in dal vse od sebe. Ne želi si samo dobrih ocen, ampak za to tudi nekaj naredi.
Imeti znanje pomeni biti uspešen
Kolikokrat najbolj priljubljeni fantje s sicer podpovprečnim znanjem in odnosom do šole v razredu igrajo vlogo glavnih frajerjev in na večino razreda gledajo zviška! Ne ukvarjaj se z njimi, saj bo njihova trenutna popularnost kmalu minila. Čez nekaj let se lahko zgodi, da bodo še zmeraj tavali po ulici svojega otroštva ali naselja in iskali staro slavo, medtem ko boš ti s svojim znanjem lahko že na poti k svojim sanjam.
Najpomembnejše ocene si dajemo sami
Mnogokrat se nam zdi, da dobljena ocena v razredu ne odraža tistega, kar v resnici znamo. Z učnimi uspehi hočemo biti opaženi tudi v očeh učiteljev, staršev. Da so z nami zadovoljni učitelji ali starši, je mogoče pomembno v času šolanja, kasneje pa se moramo predvsem spraševati, ali smo zadovoljni sami s sabo in v kolikšni meri. Si zadovoljen z doseženim? Je to, kar si dosegel, odraz tega, kar res zmoreš, ali si lenaril in dosegel manj, kot bi lahko? Sploh poznaš svoje prednosti in slabosti, ki ti lahko pomagajo ali te v življenju ovirajo? Se veseliš tega, kar v življenju počneš? To so področja, na katerih bomo sami sebi dali najpomembnejše ocene v življenju.
Najpomembnejše učitelje si izbiraš sam
Nisi zadovoljen z učiteljem? Se ti zdi, da te ima na piki in te ne mara? To je lahko res, lahko pa je samo plod tvoje domišljije. Še kakšno leto in profesorja ne boš več srečeval v šolskih klopeh. Ni važno toliko, kdo, ampak koliko znanja si boš uspel nabrati. Nekateri učitelji so nam določeni in nam res dajo znanja in veščin za napredovanje, spet drugi ne. Zato je dobro, da imamo ob učiteljih v šoli še kakšno osebo, vzornika, sorodnika, tudi domačega duhovnika, h komur se lahko obrnemo, s komer lahko delimo svoje pomisleke in preverimo, katero pot ali smer naj uberemo. Dobro izbrani učitelji nam bodo lahko dober svetilnik na poti skozi življenje.
Počni, kar ti je všeč
Med kopico nalogami, testi in drugimi obveznostmi ne pozabi slediti tistemu, kar te res veseli. Šola je pomembna, vendar naj bo ob njej tudi kaj časa za tiste stvari, ki te napolnjujejo, te vlečejo naprej, ti dajejo energijo, motivacijo. In seveda – lenarjenje ob Facebooku ne spada v to kategorijo.
Na svojih poteh nisi nikoli sam
Ne pozabi – kamor koli te zanese pot, nisi nikoli sam. Niti na poti v šolo ali k tvoji dejavnosti, niti pri učenju ali igri, niti pri urejanju samostojnega življenja ali reševanju problemov v razredu. S tabo je Jezus. Spremlja te in ti želi prisluhniti. Želi ti pomagati. Obrni se tudi nanj z molitvijo, vprašanjem ali dvomom. Včasih se ti bo zgodilo, da bo neka grozno težka stvar kar naenkrat zelo preprosta.
Zdaj je v veljavi opravilo za rajne na praznik vseh svetih popoldne ob velikem križu sredi pokopališča, ki razodeva krščansko upanje na vstajenje rajnih s Kristusom. Obred ima vstajenjski in velikonočni značaj ter obsega pozdrav, molitev, berili, nagovor, prošnje vernikov za vse rajne, zaključi se z blagoslovom grobov. Preden gre duhovnik s strežniki (sodelavci) med grobove, ob katerih so svojci rajnih, navzoče povabi: »Zdaj bomo blagoslovili grobove in rajne, ki počivajo na tem pokopališču. Blagoslov kliče Božjo ljubezen na duše naših rajnih. Naj ga spremlja naša molitev in pesem.« Če je pokopališče manjše, se lahko ustavi ob več grobovih, na velikem pokopališču pa blagoslovi grobove na vse strani od križa. Po krščanskem gledanju je grob znamenje naše želje, da bi pokojni nikoli ne izginili iz našega spomina. Z njimi smo združeni v molitvi, ki jo navdihuje vera, da naši pokojni večno živijo v Bogu Stvarniku in Odrešeniku. (sč)
Nepravilni glagoli … neumnost!
Stefano Albanesi, doma iz mesta Folini blizu Assisija, se je z dvanajstimi leti začel ukvarjati z atletiko in nogometom. Kmalu se je odločil samo za slednjega. Njegovo dobro igranje so hitro opazili in tako je dokaj zgodaj dobil vabilo kluba Inter, a so se straši odločili, naj sin prej konča šolo. Zavedal se je svojih talentov in marljivo treniral, obenem pa je v sebi čutil klic, da “da svoje življenje za druge”. Ko mu je bilo štirinajst let, je odšel v nogometni klub v Ancono. Njegova občutljiva narava je težko prenašala oddaljenost od doma, zato je začel spreminjati svoj značaj, kar je pomenilo tudi spremembe v njegovem duhovnem življenju. »Oddaljil sem se od Boga in vere,« označi to obdobje življenja. Ko se je sprehajal po mestu, je opazil knjigo Hermana Hesseja Moja vera in jo začel brati. Ob njej je spoznal, da vse, kar išče, nosi v sebi. Z osemnajstimi leti je zaigral za mladinsko reprezentanco Italije in konec leta je bil razglašen za najboljšega igralca Italije.
Z dvajsetimi leti je bil popularen nogometaš in slava je s seboj prinesla denar, ki pa je Stefana pokvaril. »Greh je postal zame normalna stvar,« se spominja tistega časa. Med neko tekmo mu je igralec v obrambi zlomil nogo, čemur je sledilo bivanje v bolnišnici, kjer je doživel tudi svoje duhovno ozdravljenje. Ležeč nemočen na postelji se je vprašal: »Kje so sedaj tisti, ki so mi ploskali v dneh moje slave? Spoznal sem, da je vse minljivo in da je vredno samo tisto, kar damo drugim.« Po okrevanju se je vrnil na nogometna igrišča in odigral še osemnajst tekem. Toda slava in denar ga nista zadovoljila. V nekem trenutku je spoznal, da je smisel njegovega življenja ljubiti Gospoda in mu služiti. Začel se je proces spreobrnjenja in odpravljanja slabih navad. Na tej duhovni poti sta mu pomagali knjigi Pripoved ruskega romarja in življenjepis sv. Frančiška.
V tem mesecu novembru, v katerem je še posebej živ spomin na rajne, razmišljam: Če imaš na svetu rad vsaj nekoga, potem izkustveno veš, kako globoko je v nas vsajeno hotenje po neminljivosti. Že majhen otrok, vznemirjen, ko prepozna iztekanje vsega, kar se v zemeljskem bivanju meri v času, ne le sprašuje, pač pa terja, da smo v l/Ljubezni večni. In v sebi smo vsi otroci …
Ne dopustimo, da nas karkoli odvečnega moti v našem počivanju. Sam sem pred meseci odstranil iz hiše TV (ugotovil sem, da sem odvisnež od nenehnih odvečnih vsebin, ki me odtegujejo od bistvenega). Čeprav živim na videz sam, imam sedaj končno čas, da se ob večerih duhovno družim po navezi z Bogom s tolikimi, ki so mi notranje bližnji ali so mi samo priporočeni v molitev (vi, ki ne živite kot jaz na samem, dobro se celostno pocartajte v medsebojni bližini!). Kako to umirja, okrepi notranje moči! Kar naenkrat je ob večerih čas za toliko vsega, kar izpo(po)lnjuje. Tudi za branje Ognjišča (ki že po imenu in še bolj po vsebini!) svetli in krepi za dobro(to) misel in srce.
Oktober je misijonski mesec, obhajamo misijonsko nedeljo. Tvoje razmišljanje o misijonih nam je zato prav prišlo. Kar je napisano in doživeto s strani enega naših bralcev, je tudi bolj prepričljivo. V spremnem pismu praviš, da ga posvečuješ misijonarjem: »Ernestu Saksidi, Pedru Opeki, Danilu Lisjaku, ter mnogim drugim in misijonarjem po svetu«. Vem, da misliš tudi na slovenske misijonarke, ki jih je več kot slovenskih misijonarjev. Med misijonarji je svetovno znani Ernest Saksida, ki je zgradil celo mesto za otroke in mladino, in je lani umrl. Danila Lesjaka, si ti predstavil, Pedro Opeka pa ne potrebuje predstavitve. Slovenija ima okrog 100 misijonarjev in misijonark. Veliko za tako majhen narod. To nam je v ponos in posebno to, da po večini skrbimo za naše misijonarje sami, da lahko učinkovito opravljajo svoje delo. Tudi Ognjišče se trudi, da misijonarje podpira. Reviji vsako leto priložimo položnico za darove z naslovom: ‘Srce za Afriko’. Radio Ognjišče pa s svoje strani spodbuja poslušalce, da podprejo delo misijonarjev. Tudi to tvoje pismo je sad tega sodelovanja. In veseli smo, da je tako. Mnogo šol, bolnišnic, vodnjakov, cest … se je zgradilo z vašo pomočjo. Vi ne morete iti v Afriko ali kam drugam v misijone razen nekateri študentje medicinske stroke, ki gredo med počitnicami pomagat našim misijonarjem. Lahko pa pomagate s svojimi darovi. Nabirke misijonske nedelje po vsem sveto imajo ta namen: pomagati misijonom. Vendar ta nabirka za misijonsko nedeljo gre v Rim, da papeške ustanove pomagajo misijonarjem vsega sveta, Zlasti tistim, ki nimajo ‘zaledja’, kot ga imajo naši misijonarji.
Običajna mama