Revija - Revija Ognjišče

Svetinjica

Napisal Marko na 4. junija 2023. Objavljeno v zgodbe.

Bila sem še majhna, ko sem nekega dne v hiši našla škatlico, v kateri so bile zanimive podobice. Pritegnila me je podobica angela varuha, ki spremlja otroka na brvi čez potok, Marije z rožnim vencem v rokah, Marije z Jezusom v naročju, žalostne Matere pod križem …
Na dnu škatlice pa so bile svetinjice.
»Glej, da katere ne izgubiš,« me je opozorila mama. »Vsaka je dragocen spomin na romanja po naših božjih poteh, povezana z odpustki. Vidiš, tale je s Svete Gore.«
»Kje pa je to?« sem bila radovedna.
»Daleč, zelo daleč, na Primorskem, ob meji z Italijo. Svetinjico nam je z romanja prinesla teta Kristina. Jaz še nisem bila tam.«
Čez nekaj let je prišel milostni čas, da sem kar tri dni preživela v bližini Svetogorske Kraljice. Bila sem na duhovnih vajah za šolarke. Bila sem prvič v lepi, sproščeni družbi, ki sta jo povezovala molitev in petje. To so bili nepozabni dnevi druženja v veliki cerkvi in zunaj nje ob pogledu v dolino Soče pod nami. Spomnila sem se tiste svetinjice, ki mi jo je kot otroku pokazala mama.
»Ta pa je od Marije Pomagaj z Brezij, ki je slovensko narodno svetišče,« je mama iz škatlice vzela drugo svetinjico. »Veliko ljudi roma tja in Marija uslišuje njihove goreče prošnje.«
Kot otrok nisem nikoli bila na Brezjah, zdaj pa ta milostni kraj obiščem vsako leto. V svojih stiskah in težavah kličem na pomoč Marijo Pomagaj. Na nekih duhovnih vajah sem tam doživela nepozabno srečanje z redovnico sestro Tončko, ki je bila kot otrok pri Brezjanski Mariji ozdravljena težke bolezni. Srečati nekoga, ki mu je bila dana ta milost, je bilo zame nekaj velikega, kot da bi se mi malce odprla nebeška vrata.
»Ta pa je s Trsata, ki je ob morju, nad Reko. Tam sem bila prvič z očetom. Pozneje sem bila še večkrat. Srčno sem želela znova obiskati kraj z Marijo, ki pomaga ljudem; pa videti morje, ladje … Prišlo je leto, ki je bilo zame in za vso našo družino zelo žalostno. Pri vsej žalosti nam je zasijal žarek tolažbe in upanja, ko smo po dolgem času spet romali na Trsat. Zdelo se mi je, da sem prišla domov, in vsa ganjena sem se spominjala podob v cerkvi, ki sem jih kot otrok občudovala …
Tista škatlica s podobicami in svetinjicami je še vedno v moji rojstni hiši, ki jo rada obiščem, čeprav je moj dom drugje. Pred leti mi jo je pokazal moj brat kot družinski zaklad.
Z leti mi je malo zbledel občutek svetosti in mladostne navezanosti na te svete reči. Potem pa je družino zadela nesreča: nečakinjo je zadela kap. Ostala je mrtvoudna in nema. Njena mama mi je povedala: »Ko sem bila prvič pri njej v bolnišnici, sem ji pod blazino položila svetinjico Marije Pomagaj.«
»Ona je to storila?« sem se začudila, ker ni veljala za prav vneto vernico.
»Ko sem naslednjič prišla, svetinjice ni bilo več pod blazino,« je nadaljevala njena mama. »Nekdo jo je vrgel proč.« Tako mi je bilo hudo zaradi tega vse tedne, ko smo hodili k njej in je bila v komi. Končno se je, kot po čudežu, zbudila in prišel je čas, da so jo lahko preselili v sobo na oddelku. Ko sem v sobi odprla predal njene omarice, mi je od sreče zastala roka in solza stopila v oči. V praznem predalu se je zasvetila izgubljena svetinjica! Niso je vrgli proč! Ves čas je bila ob njej in jo varovala. Od takrat jo vsak dan položim v njeno negibno roko s prošnjo, da bi Marija odstranila tisto zaporo, ki ji ne da, da bi se gibala, govorila, mirno dihala … Prepričana sem, da se bo to nekoč res zgodilo. Marija bo pomagala – če ne do ozdravitve, nam bo dala vsaj tolažbo in upanje.«

Heli, zgodbe, v: Ognjišče 6 (2023), 82-83.

Cvetoči vrt mame Antonije

Napisal Marko na 3. junija 2023. Objavljeno v zgodbe.

Mesec junij – rožnik mi je še posebej pri srcu. V tem mesecu namreč praznujeva stara mama in jaz. Obe imava v tem mesecu rojstni dan, jaz tudi god. Stare mame žal že dolgo ni več med nami, spomini nanjo in na njen cvetoči vrt pa niso zbledeli.
Spomini hitijo nazaj, v moje otroštvo. Stara mama me je varovala vsak dan, ko sta bila moja starša v službi. Nikoli nisem bila v vrtcu. Moja mama Antonija me je vsako jutro pričakala na hišnem pragu, me objela, potem pa sva skupaj pripravili zajtrk. Dopoldne pa kosilo. Radi sva tudi kaj dobrega spekli. Ob lepem vremenu sva šli na sprehod. Učila me je moliti, pripovedovala mi je napete zgodbe, s svojo dobroto me je vzgajala za življenje. Rada sem bila pri njej, zelo sva bili navezani ena na drugo. K njej sem se vračala tudi kasneje. Znala me je potolažiti in pomiriti v stiskah in težavah.
Imela je vrt in na njem veliko rož, ki jih je ljubeče in skrbno negovala. Najbolj so ji bile pri srcu rdeče in rožnate vrtnice. Najlepše so se vzpenjale ob ograji. Ljudje, ki so hodili tam mimo, so se ustavljali in jih občudovali.
Odkar pomnim, so bile na njenem vrtu rože. Spomladi tulipani, zvončki, narcise, v maju tudi šmarnice, kasneje pa poletne rože. Na oknih so cveteli dišeči rdeči nageljni.
Z njenimi rožami sva krasili tudi Marijino kapelico na koncu vasi. Vsak soboto sva prinašali sveže rože, zamenjali vodo, prižgali svečo in molili za vse domače ljudi, Marijinemu materinskemu varstvo sva priporočali zlasti tiste v težavah in stiskah. Če je bilo mogoče, sva prihajali h kapelici molit vsak dan, ko sva šli na sprehod.
Za moj god, na praznik rojstva Janeza Krstnika, me je mama Antonija vedno razveselila z jagodami in smetano. Kako so bile sladke in slastne tiste jagode z njenega vrta! To je delala tudi, ko sem zaključila študij in sem bila že zaposlena. Nikoli ne bom pozabila tistih jagod in njenih žarečih oči. Ne vem, kdo je bil bolj srečen, ali ona ali jaz!
Mame Antonije že dolgo ni več. Njena hiša še stoji, toda sameva. Počasi propada. Nikogar ni, ki bi prišel živet sem. Njen nekdaj cvetoč vrt je zraščen s plevelom. Ostalo je le nekaj vrtnic, ki se vzpenjajo ob ograji. Ko grem domov, včasih pridem in se v mislih vrnem v tiste dni, ko sva bili z mamo Antonijo skupaj. Potem utrgam cvet, stopim do Marijine kapelice in ga položim pred njen kip, prižgem svečo in molim za mojo nepozabno mamo Antonijo.

J. Jemec, zgodbe, v: Ognjišče 6 (2023), 82-83.

Naslednji korak

Napisal Marko na 3. junija 2023. Objavljeno v Utrinek.

Cestni pometač Pepi je svoje delo opravljal rad in temeljito. Vedel je, da je njegovo delo zelo potrebno. Ko je pometal ceste, je delal počasi, toda vztrajno: pri vsakem koraku en vdih in pri vsakem vdihu poteza z metlo. Ko se je tako premikal naprej in je imel pred seboj umazano cesto, za seboj pa čisto, so se mu porajale globoke misli. Po opravljenem delu, ko je sedel pri deklici Anji, ji je razlagal te svoje misli. Deklica mu je znala pozorno prisluhniti in Pepiju se je razvezal jezik in našel je prave besede.
»Glej, Anja,« je rekel, »tako je: marsikdaj imamo pred seboj zelo dolgo cesto. Mislimo si, da je strašno dolga in zdi se nam, da ne bomo nikoli mogli priti do konca.« Nekaj trenutkov je molče gledal predse, nato pa nadaljeval: »Potem začnemo hiteti. Vedno bolj se nam mudi. Vsakokrat ko dvignemo pogled, vidimo, da ni nič manj tega, kar je pred nami. Tedaj se še bolj silimo in delamo s strahom, ostanemo brez sape in ne zmoremo nič več. Tako ne smemo delati.«
Nekaj časa je razmišljal, potem pa nadaljeval: »Ne smemo misliti naenkrat na celo cesto, razumeš? Misliti moramo na naslednji korak, na naslednji vdih, na naslednjo potezo z metlo. In vedno znova: samo na naslednje.« Spet se je poglobil vase, nato pa dodal: »Potem nas to veseli, to je važno, potem svoje delo dobro opravimo. In tako bi moralo biti.« Po dolgem razmišljanju je dejal: »Naenkrat opazimo, da smo korak za korakom prehodili vso cesto. In morda nismo niti opazili, kako nam je to uspelo.« Svoje razmišljanje je sklenil z mislijo: »Pomemben je naslednji korak.«

S. Čuk, Utrinek, v: Ognjišče 6 (2023), 85.

Vekoslav Grmič (1923–2005)

Napisal Marko na 2. junija 2023. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Vera in nevera sta kakor sestri dvojčici. Človek se iz določenih razlogov, ki jih razum sam večkrat ne pozna, odloči za eno od njiju, ne da bi lahko popolnoma odstranil drugo. Vero spremlja nevera in nevero vera. Podobno velja za veliko upanje in brezup, ali za ljubezen in zavračanje drugačnosti ali samoljubje. So ljudje, ki se imajo za verne, a so v resnici neverni, in so drugi, ki se imajo za neverne, a so v resnici verni, kajti vera je predvsem bivanjska vrednota, življenje. Kakor imamo anonimne vernike, tako imamo tudi anonimne nevernike.« Tako je o veri razmišljal škof Vekoslav Grmič, izviren iskalec Boga in plodovit bogoslovni pisatelj. Med vsebinami, ki so mu predstavljale največji izziv in o katerih je najobširneje pisal, so poleg vere bile: Cerkev, človek, vest, Bog. O svojem iskanju je zapisal: »Razum je človeku svetilka na življenjski poti, vest in vera pa ga vodita pri izbiri prave poti.«

POTOVANJE SKOZI ČAS
»Človekovo življenje je potovanje skozi prostor in čas,« je zapisal Vekoslav Grmič. Njegovo življenje se je začelo 4. junija 1923 v Dobretincih v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Rodil se je v družini, ki je dala tri duhovne poklice (brat Franc je bil salezijanski duhovnik, sestra Terezija redovnica). Gimnazijo je začel v Mariboru, zadnja dva letnika pa je zaključil na Ptuju, maturiral je leta 1944. Po maturi je bil mobiliziran v nemško vojsko. Jeseni 1945 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Po končanem bogoslovnem študiju ga je mariborski škof Maksimilijan Držečnik 29. junija 1950 posvetil v duhovnika. Kot dušni pastir je nato deloval 17 let na Vranskem (1951–1968) kot kaplan, župnijski upravitelj in župnik. Ob rednem duhovniškem delu se je posvečal študiju, ki ga je leta 1961 zaključil z doktorsko disertacijo Teološke vsebine strahu v eksistencializmu, v kateri je obravnaval vpliv te filozofske smeri na tedanjo teologijo. S tem se je usposobil za učiteljsko službo na Teološki fakulteti, kjer je prevzel predavanja nekaterih dogmatičnih predmetov; na fakulteti je deloval vse do leta 1996. Na izviren in njemu lasten način je kot profesor »osvetljeval vero z lučjo časa, čas pa je razsvetljeval z lučjo vere« (škof Kramberger v pogrebni homiliji). Leta 1968 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Po škofovskem posvečenju je postal ravnatelj mariborskega bogoslovja ter predavatelj in prodekan mariborske enote Teološke fakultete. Škof Maksimilijan Držečnik mu je zaupal vrsto odgovornih služb. Po Držečnikovi smrti leta 1978 je za dve leti in pol prevzel vodstvo škofije kot kapitularni vikar.

“OZNANJUJTE EVANGELIJ”
Ko je Vekoslav Grmič 21. marca 1968 prejel škofovsko posvečenje, je za svoje geslo in tudi svoj program izbral besedi iz Jezusovega naročila apostolom pred njegovim odhodom s tega sveta: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15). Svoje škofovsko geslo je skušal uresničevati vse življenje z govorjeno in pisano besedo. Geslo »Oznanjujte evangelij« ima globok pomen ne le za škofe, naslednike apostolov, ampak tudi za vse duhovnike, saj izraža glavni namen in smisel vsega njihovega delovanja. Škof Grmič je oznanjal s svojimi pridigami, v katerih je skušal razkriti vse skrite globine evangelija. V zborniku Znamenje ob Grmičevi 80-letnici je dr. Ivan Rojnik v razlagi njegovega gesla zapisal: »Evangelij je škofu Grmiču merilo za presojanje vseh vprašanj, ki zadevajo človekovo osebno in družbeno življenje ter njegov odnos do narave.« V njegovih pridigah in nagovorih kakor tudi v številnih knjigah se ponavljajo nekatere ključne teme. Zelo rad razmišlja o veri. Zanjo se moramo vedno znova odločati. Potrebna je skromnost in iskreno priznanje, da smo vsi le iskalci resnice.« S svojimi pridigami je vzbujal upanje, ko je poudarjal: »Bistvo evangeljskega sporočila je dobrota, ljubezen, ki jo je Kristus s svojim življenjem, oznanilom v besedi in dejanju postavil za temelj vseh zapovedi.« Prizadeval si je za dialog med vernimi in nevernimi ter drugače mislečimi. Kot teolog je 22. novembra 1868 v Idriji sodeloval na zgodovinski javni tribuni, ki jo je pripravil tamkajšnji Klub mladih, s temo Ali je Bog mrtev? S katoliške strani je bil ob škofu Grmiču filozof Janez Janžekovič, na nasprotni strani pa sta bila marksist Zdenko Roter in sociolog Marko Kerševan.

“ŠLO MU JE ZA ČLOVEKA”
Papež sv. Janez Pavel II. je v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (1979) zapisal, da je pot Cerkve človek. Že pred tem je škof Grmič poudarjal, da mu gre za človeka, zato je bil za mnoge izviren in sprejet, mnogi pa ga niso razumeli, ker je znal biti oster in izzivalen. Ko je leta 1980 mariborski škof postal Franc Kramberger, se je škof Vekoslav Grmič odpovedal vsem dotedanjim funkcijam. Ohranil je le profesorsko službo. Bival je v svojem stanovanju v bogoslovju, dokler ni zaradi bolezni prišel v dom za starejše duhovnike. Svojo v trpljenju očiščeno dušo je izročil Bogu 21. marca 2005. Vstajenja čaka v duhovniškem grobu na mariborskem Pobrežju. Nad grobom beremo svetopisemski stavek: »Tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3). Spominski zapis, objavljen v Sporočilu slovenskih škofij, uradnem listu Katoliške cerkve na Slovenskem, na kratko pove, kako je škof Vekoslav Grmič oznanjal evangelij: »Hotel je biti v tesnem stiku z ljudmi našega časa. Zanimal se je za najbolj pereča družbena in politična vprašanja. Njegovo glavno prizadevanje je bilo posvečeno dialogu z družbenim in kulturnim okoljem, zato je iskal stične točke med krščansko teološko in moralno mislijo ter sodobnimi miselnimi tokovi. Tradicionalne krščanske vrednote je želel približati ljudem. Šlo mu je za človeka. Bil je globoko prepričan, da ima Jezusovo evangeljsko sporočilo odrešujočo in osvobajajočo moč tudi za sodobnega človeka. V iskanju dialoga je včasih zastopal drugačno mnenje, kot je prevladovalo v Katoliški cerkvi, vendar se od njenih temeljnih resnic in vrednot ni nikoli oddaljil.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.

Giovanni Antonio Scopoli

Napisal Marko na 1. junija 2023. Objavljeno v Priloga.

Giovanni Antonio Scopoli je ime, ki zbudi predvsem asociacijo na botaniko. Pa je vendar veliko več kot to. Tirolec, čigar 300. obletnico rojstva praznujemo v letošnjem letu, velja za naravoslovnega polihistorja.

Zasluga, da Scopolija tako dobro poznamo, gre Nadi Praprotnik, ki se je izčrpno ukvarjala z zgodovino botaničnih raziskovanj na Slovenskem. Temeljito je raziskala njegovo življenje in delo, na njene zapise se naslanjamo tudi v tokratni prilogi.

KAKO DEDIŠČINO VELIKEGA NARAVOSLOVCA OHRANJAMO IN ŽIVIMO SLOVENCI?
Poleg botaničnih je postavil tudi temelje medicine dela, zoologije, metalurgije, kemije, mineralogije, geologije in veterine na Slovenskem. Je bil splet okoliščin ali Božji načrt tisti, ki je tega razgledanega naravoslovca po opravljeni zdravniški licenci pripeljal v odročno Idrijo, čeprav se je nadejal službovanja v Linzu?

Kakorkoli že, Scopoli je leta 1754 sprejel ponudbo uprave rudnika, ki je iskala stalnega zdravnika, in se naselil v odročnem kraju. Idrijo, v kateri je deloval dobrih 15 let, je primerjal z ječo, uteho pa zato iskal v naravoslovju. Bo že držalo, da je navdih mogoče najti v trpljenju, saj se je lotil podrobnega popisa rastlin in žuželk na Kranjskem ter ga tudi uspešno zaključil. A pojdimo lepo po vrsti.

DOGAJA SE!
Giovanni Antonio Scopoli si resnično zasluži svoje leto. Zaradi njegovega prispevka k medicini, geologiji, botaniki in zoologiji na naših tleh je tedanja Kranjska postala evropsko pomembna znanstvena velesila. Objavil je 21 del s področja botanike, zoologije (predvsem entomologije), mineralogije s kristalografijo, metalurgije in kemije ter drugih naravoslovnih in uporabnih ved. Mnogim naravoslovnim področjem je pri nas postavil temelj, na nas pa je, da na tem temelju gradimo naprej. In seveda avtorju tega temelja namenimo zaslužen spomin ter občudujemo njegova dognanja. Veliko se je že zgodilo ob praznovanju 300. obletnice njegovega rojstva, do oktobra pa se bo še veliko dogajalo. Pobudniki za vse to vrvenje so v Botaničnem vrtu Ljubljana. Sodelujejo z Občino Idrija, Centrom za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, Prirodoslovnim muzejem Slovenije, Muzejskim društvom Idrija, Gimnazijo Jurija Vege Idrija in drugimi.
Do 2. junija je bila v Mestni knjižnici in čitalnici Idrija na ogled razstava Scopoli in njegov čas, v istem mesecu pa bodo še novinarska konferenca ob začetku praznovanja 300. rojstnega dne Joannesa Antoniusa Scopolija (v Botaničnem vrtu UL), slavnostno odkritje njegovega kipa v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, likovna razstava Scopolijeve naravoslovne dediščine, mednarodni strokovni posvet o Scopoliju, voden ogled razstave Rafaela Terpina v razstavišču Flora Carniolica in Scopolijevega spominskega vrta v Idriji. V juliju bo v Botaničnem vrtu predstavitev Scopolijeve monografije in njemu posvečene učne poti, septembra bo njegovim rastlinskim vrstam namenjena Noč raziskovalcev, oktobra pa bo odprtje njemu posvečene razstave v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Vsi dogodki, posvečeni Scopoliju, so zbrani v zloženki.

ZDRAVNIK IN POZNAVALEC RUD: Z ZNANJEM O ŽIVEM SREBRU POMAGAL RUDARJEM
Scopoli je po končani srednji šoli v Trentu študiral medicino v Innsbrucku, nazadnje pa opravil zdravniški izpit na dunajski univerzi. Njegovo delovanje pri nas se je začelo v idrijskem rudniku. V njem je deloval kot zdravnik, a ker je vneto opozarjal na nezdrave razmere za delavce, pri vodstvu ni bil pretirano priljubljen. Zdravniški poklic mu ni prinašal zadovoljstva, zato se je lotil poučevanja. Ne medicine, kot bi morda kdo pričakoval, ampak kemije in metalurgije na tedaj ustanovljeni metalurško-kemijski šoli. Dokaz povezovanja medicine in geologije so njegove razprave v latinščini, zbrane v leta 1761 natisnjeni knjižici De Hydrargyro Idriensi. Tentamina Physico-Chymico-Medica. Ena od razprav je posvečena živosrebrnim rudam, druga mineralu epsomitu (vitriol, hidratiziran magnezijev sulfat s kemijsko formulo MgSO₄ · 7H₂O), tretja pa merkurializmu – zastrupitvam idrijskih rudarjev s hlapi živega srebra, in velja za temeljno delo o medicini dela na Kranjskem. Opisi kliničnih znakov zastrupitve z živim srebrom in poskusi zdravljenja so bili za tiste čase precejšnja redkost in prav po Scopolijevi zaslugi ima medicina dela med specializiranimi vejami medicine na Slovenskem eno najdaljših tradicij. Najbrž si težko predstavljamo sodobnega zdravnika, ki bi poleg svojega poklica temeljito raziskoval rude in minerale, da bi s tem dopolnil svoje strokovno znanje in si z njim pomagal pri zdravljenju ljudi. A Scopoli je počel točno to. Podrobni opisi živosrebrovih rud in njihovih nahajališč, sestave in poskusov z njimi ter razlaga njihovega nastanka kažejo na njegovo razgledanost in visoko mineraloško-petrografsko znanje.
Tega izkazujeta tudi njegova mineraloška razprava o epsomitu in opisi neorudenih kamnin, ki so tako natančni, da lahko poznavalec idrijskega rudišča brez težav ugotovi, kateri kamnini pripadajo. Scopolijevo široko znanje potrjuje tudi dopisovanje s Carlom von Linnéjem, ki navdušenja nad naravoslovcem ni skrival. V enem izmed pisem je pohvalil njegovo delo in poudaril njegovo odlikovanje v tej stroki.
Gotovo lahko zapišemo, da je bila po zaslugi Scopolija Idrija v tistih časih središče naravoslovnega življenja pri nas in da mineraloško znanje v slovenski pokrajini izhaja iz Idrije. Scopolijeve prve mineraloške razprave in opisi idrijskih kamnin so tudi pomembna nadgradnja Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je zbral nekaj geoloških podatkov iz območja Kranjske, vendar še ne na taki znanstveni ravni, kot je to opravil prav Scopoli z razlago in razumevanjem, kaj je to, kar imamo pred sabo. Svoj pristop k raziskavi mineralov in kamnin je Scopoli povzel za začetku svoje prve razprave: »Tudi v knjigah naletimo na čudežna in večinoma puhla poročila o živosrebrovi rudi, ki jim nisem hotel verjeti, dokler nisem našel priložnosti, da sem z lastnimi opazovanji lahko natanko preveril njihovo resničnost. Kajti v naravoslovju se mi zdi najboljši postopek, ki z njim brez hipotez in varljive pomoči knjig raziskujemo lastnosti stvari z lastnimi očmi, tako kakor da o njih še nihče ni nič napisal« (prevod J. Pfeifer, 1989).
O Scopolijevem geološkem in mineraloškemu znanju se boste 4. oktobra, ob mednarodnem dnevu geopestrosti, lahko prepričali tudi sami, saj bosta v rudniški geološki zbirki v jašku Frančiške Centra za upravljanje z dediščino živega srebra v Idriji na ogled cinabaritna ruda in melanterit, minerala, ki ju je prvi opisal Scopoli leta 1761.

SKROMNI BOTANIK: SPOMIN NANJ JE OSTAL V IMENIH NJEGOVIH RASTLIN
Scopolijeva vedoželjnost pa se ni ustavila zgolj pri medicini in rudah. Bil je prepričan, da je stvari najbolje raziskovati z lastnim opazovanjem, brez varljive pomoči knjig, zato ne čudi, da so ga, obdanega s slovensko pestro naravo, privlačila mnoga naravoslovna področja. Eno od njih, na katerem je pustil najvidnejši pečat, je botanika. K raziskovanju ga je poleg zanimanja iz rane mladosti morda spodbudilo tudi dejstvo, da Kranjska tedaj na naravoslovnem področju še ni bila raziskana. Odkrivanje še neodkritega človeka najbolj privlači in najbrž Scopoli pri tem ni bil nobena izjema. Svoje botanične podvige je leta 1755 začel v gorovjih in gozdovih idrijskega območja, leto zatem nadaljeval na Ljubljanskem polju in barju, nato je obiskal Nanos, okolico Škofje Loke in Kranja, Storžič in pogorje do Kokre, pokrajino med Kočevjem in Ljubljano, Grintovec, Kočno in Greben, travnike okoli Planine in Cerkniško jezero z okolico. Med letoma 1761 in 1764 je ponovno pregledal Nanos, pogorje okrog Senožeč, Kras in okolico Trsta, Gorenjsko in bohinjske gore, okolico Devina ter bližnjo morsko obalo. Poleg medicinskega, geološkega in botaničnega znanja se torej ni mogel izogniti niti izobraževanju v geografiji slovenskega prostora. Resnično vsestranski gospod tale Scopoli, ni kaj!
Panonski svišč (Gentiana pannonica), Scopoli ga je našel na pobočjih Porezna – Scopolijev trpotec (Plantago holosteum Scop.) – Triglavski svišč (Gentiana terglouensis).

Rastlin pa ni znal le dobro opazovati, ampak tudi opisovati – svoja spoznanja je strnil v odmevnem delu Flora Carniolica (Flora Kranjske). Izšlo je na Dunaju leta 1760 (dopolnjena izdaja 12 let zatem), v njem pa avtor opiše kar 756 vrst cvetnic in 256 necvetnic. Čeprav je po navadi tistega časa pisal v latinščini, je nekaterim rastlinam dodal tudi kranjska (slovenska) imena, opisom zdravilnih rastlin pa kratke zapiske iz svoje zdravniške prakse. Knjiga velja za prvo znanstveno delo o naravi pri nas.
Kraljica Scopolijevih opisanih rastlin je brez dvoma kranjska bunika ali kranjski volčič, ki v latinskem imenu nosi naravoslovčevo ime: Scopolia carniolica. Prepoznali jo bomo po enostavnih jajčastih ali širokosuličastih listih in 2 cm dolgih zvonastih cvetovih rjavo vijolične barve, ki so v notranjosti rumenkasti. Cveti aprila in maja. Pripada rodu Scopolia in sodi v družino razhudnikovk, kamor uvrščamo na primer krompir, paradižnik in papriko. A pozor! V nasprotju z omenjenimi vrtninami je kranjska bunika zelo strupena rastlina! Alkaloid skopolamin, ki so ga pridobivali iz teh rastlin, povzroča izgubo spomina in halucinacije, ojača delovanje opioidov ter ustvarja percepcije novega sveta. Kljub zloveščim učinkovinam pa zna biti bunika tudi koristna: nekoč so jo uporabljali kot uspavalo ali anestetik, danes pa se uporablja proti slabosti in v oftalmologiji. Scopoli je semena te rastline poslal Carlu von Linnéju, ki jo je tudi formalno opisal. Poznamo pa tudi endemično različico kranjske bunike z rumenkastimi cvetovi, imenovano Scopolia carniolica f. hladnikiana, ki je zunaj naših meja še niso našli.

Monografija

Kranjska bunika pa ni edina po Scopoliju poimenovana rastlina. Njegovo ime nosi tudi Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana), rastlinica z majhnimi lističi in belimi cvetovi, ki jo je Scopoli prvi odkril na Nanosu in raste na skalnatih kraških tleh. Prav tako mu svoj sloves dolgujeta Scopolijev grint (Senecio scopolii), volnato dlakava cvetlica z rumenimi cvetovi iz družine nebinovk, in Scopolijeva črnobina (Scrophularia scopolii), rastlina z zelo drobnimi rjavozelenimi cvetovi iz družine črnobinovk. Opisal in poimenoval je tudi resasto popkoreso (Moehringia ciliata Scop.), golo (Salix glabra Scop.), sivo (Salix eleagnos Scop.), alpsko (Salix alpina Scop.) in timijanovolistno vrbo (Salix serpillifolia Scop.), rušnato zvončico (Campanula cespitosa Scop.) ter panonski svišč (Gentiana pannonica Scopoli), ki ga lahko občudujemo na priložnostnih slovenskih znamkah. V živo boste Scopolijeve vrste rastlin lahko občudovali 10. junija na vodenju po Alpskem botaničnem vrtu Juliana v Trenti, 3. in 5. avgusta pa tam spoznavali njihove zdravilne učinke.
Scopoli se je pri pisanju Flore Carniolice naslanjal na Linnéjevo klasifikacijo rastlinskih vrst (dvojno poimenovanje v latinščini), pa tudi sicer se je veliko ukvarjal s strokovnim izrazoslovjem v botaniki. Predlagal je nekatera pravila za poimenovanje, med drugim tudi to, da se za rodovna imena rastlin uporabi imena botanikov, ki so prispevali k razvoju botanike. A če ste morda pomislili, da je svojim rastlinam sam dodal svoj priimek, ste se ušteli. Ko je naravoslovec Jacquin po njem poimenoval rod volčičev (Scopolia), je Scopoli skromno pripomnil, da njegove zasluge niso tako velike, da bi lahko njegov priimek krasil ime novega rastlinskega rodu.

ZOOLOG: OD PAJKA DO METULJA
Medtem ko je Scopoli raziskoval slovensko rastlinstvo, mu je pot zagotovo kdaj prečkala tudi kakšna žival. Med njimi je bil Scopolijev lepi volkec (Pisaura mirabilis); da ne bo pomote: to ni volk, pa tudi o lepoti bi se dalo razpravljati, saj gre za precej velikega pajka vitke postave in dolgih nog. Z njimi pograbi plen, ki ga na tleh ali nizkem rastlinju izsledi z dobrim vidom in nato v hitrem teku ulovi. No, nekaj pa le ima skupnega z volkom: dober vid in hiter tek. Pa tudi to, da na plen lahko plane iz zasede. Samec ulovljeno muho skrbno zavije v svilen omot in jo kot darilo prinese samici. Pravi kavalir, po katerem bi se lahko zgledovali možje! Samica oplojena jajčeca izleže v bel kroglast zapredek, ki ga nosi s seboj. Ko jajčeca pozno poleti dozorijo, ga nekoliko odpre in obesi med rastlinje, okrog njega pa splete gosto mrežo in nanj budno pazi. Pozoren mož in skrbna mati – idealna družinska slika, kajne?
Z lepoto po človeških merilih bolj obdarjena žival, ki jo je prvi opisal Scopoli, pa je metulj Scopolijev zlatook (Lopinga achine) iz družine pisančkov in poddružine okarjev. Ko ob počitku zapre krila, se na njih pokažejo obrobljena očesca, ki prestrašijo plenilca. Tako je njegov počitek lahko resnično brezskrben! Pri nas je vrsta zavarovana, v Evropski uniji pa so jo spoznali za potrebno strogega varstva in jo uvrstili na seznam vrst Natura 2000.

LJUBLJANSKI BOTANIČNI VRT
O POMENU SCOPOLIJA NEKOČ IN DANES
Pogovarjali smo z vodilnima botanikoma iz Botaničnega vrta Ljubljana: dr. Blanko Ravnjak in dr. Jožetom Bavconom. Oba imata rada rastline in oba navdihuje tudi Scopoli. Prav v Botaničnem vrtu so bili namreč pobudniki za vse dogajanje ob 300-letnici.

Kakšen je bil doprinos Scopolija za botaniko? Katere rastline so poimenovane po njem?
Po Scopoliju je danes poimenovanih pet rastlinskih rodov in 90 rastlinskih vrst. Med njimi so drevesne vrste, kot so lipa, ruj, črni gaber, siva vrba, bradavičasta trdoleska, in številne zelnate rastline: beli šaš, panonski svišč, divja košeničica, rumeno milje, rušnata zvončica, gozdni šebenik … Vse te rastline je Scopoli videval med svojim raziskovanjem idrijsko-cerkljanskega območja in potem tudi širše dežele Kranjske. Mnoge vrste, ki jih je opisal, danes še vedno rastejo na tistih prvotnih nahajališčih. To tudi pomeni, da je naša biodiverziteta še vedno zelo dobro ohranjena.
Tudi v Botaničnem vrtu imamo posajene številne Scopolijeve rastline. Kot zanimivost naj poveva, da so nam leta 2010 švedski kolegi prinesli potomko rastline kranjski volčič, ki jo je Scopoli tedaj poslal slavnemu naravoslovcu Carlu Linnéju na Švedsko.

– Katere dogodke pripravljate ob 300-letnici?
Občina Idrija je na pobudo našega Botaničnega vrta, Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Muzejskega društva Idrija leto 2023 razglasila za Scopolijevo leto. To nas zelo veseli. V Botaničnem vrtu bomo pripravili številne dogodke, posvečene Scopoliju. Eden izmed njih je Scopolijeva pot. V avli bomo razstavili Scopolijeve publikacije, kot je Flora Carniolica. Poleg tega Scopolijeve vrste predstavljamo tudi na rednih vodenjih po Botaničnem vrtu, tako domačim kot tujim obiskovalcem. V letošnjem letu bo izšla tudi znanstvena monografija, ki bo predstavila Scopolijevo delo na Kranjskem in njegov pomen v današnjem času.

– Nam lahko poveste kaj več o učni poti in novem kipu?
V Botaničnem vrtu smo že pripravili Scopolijevo pot, kjer bodo z več informacijami predstavljene Scopolijeve rastlinske vrste. Scopolijeva pot bo obiskovalce vodila od ruja v skalnjaku do lipe v najstarejšem delu vrta. Tam je že postavljen spomenik Franca Hladnika, ki je ustanovitelj našega Botaničnega vrta. Poleg njega bomo letos postavili tudi bronast kip Scopolija, ki ga je oblikoval akademski kipar Lan Seušek. V Botaničnem vrtu radi poudarjamo, da so rastline močno povezane z raziskovalci in obratno.
– Kako vaju kot botanika Scopoli navdihuje pri delu?
Scopoli je vedno navdih, saj je bil tisti klasični raziskovalec, ki je hodil v naravo. To v sodobni znanosti velikokrat pozabimo. Navkljub moderni opremi in novim pristopom v znanosti ne moremo nadomestiti najbolj osnovnega laboratorija – narave. Naravo moramo znati brati. Narava je vedno vir navdiha in novih odkritij. Nikoli ne bomo vedeli vsega, vedno je še nekaj, kar ostaja, zato se ponovno vračamo v naravo.

KAKO SCOPOLIJA IN RASTLINE PRIBLIŽATI OTROKOM?

Če si želite zanimivega botaničnega doživetja za vso družino, potem si zagotovo morate ogledati Alpski botanični vrt Juliana v dolini Trente. Leži nad zaselkom Pri Cerkvi, v bližini cerkvice Sv. Marije. Je dislocirana enota Prirodoslovnega muzeja, ki prav tako sodeluje pri dogodkih ob Scopolijevem letu.
Naša sogovornica Špela Pungaršek dela kot vodja kustodiata za botaniko in vodja Alpskega botaničnega vrta Juliana.

– Kaj počnete kot vodja botaničnega vrta Juliana?
Urejam in preučujem stare herbarije, nabiram rastline na terenu, sodelujem pri pripravi naravoslovnih razstav, skrbim za pravilne določitve rastlin v Juliani, njihovo predstavitev, vodenja v vrtu ter njegovo promocijo.

– Kako v vašem botaničnem vrtu skrbite za ohranjanje vrst?
V Juliani uspeva kar 10 vrst, ki so zavarovane v evropskem merilu (vrste Natura 2000), in okoli 70 vrst, ki so zavarovane na območju Slovenije. Te si obiskovalci lahko ogledajo na enem mestu v vrtu, in jih tako ne ogrožajo na naravnih rastiščih. S tem ko te vrste ohranjamo, bi jih lahko ponovno naselili v naravo, če bi tam izumrle. Rastlinam tudi poberemo semena in jih pošljemo v Botanični vrt Univerze v Ljubljani, kjer so varno shranjena in predstavljajo slovensko semenko banko rastlin. V Juliani sicer uspeva okoli 600 vrst rastlin iz Alp, njihovega predgorja in s kraških travnikov. Med njimi so tudi nekatere endemične vrste, torej takšne, ki v naravi uspevajo samo na manjših območjih, nekatere celo samo na območju Slovenije. Zaradi bogate zbirke rastlin je vrt že od leta 1951 zavarovan kot spomenik oblikovane narave.

V primerjavi z živalmi so rastline precej manj atraktivne za otroke, saj nimajo bleščečih oči in mehkega kožuščka. Na kakšen način jih približate otrokom?
Tudi rastline so lahko mehke, bodeče, dišijo, katapultirajo semena ali se hranijo z žuželkami. Zato poskušamo rastline otrokom približati predvsem tako, da otroci ob njih aktivirajo vse svoje čute. Med vodenjem za otroke smo pozorni predvsem na rastline, ki dišijo ali smrdijo, pobožajo lahko mehke liste, imena rastlin pa povežemo tudi z zgodbami (npr. volčje rastline). Letos smo dve vodenji namenili prav družinam, ki bodo v vrtu iskale zaklad škrata Cojzka. Organiziramo tudi delavnico izdelovanja rastlin iz papirja. V vrtu otroke pričaka leseni škrat Cojzek, s katerim je povezana naša publikacija S škratom Cojzkom po Juliani, malo starejši otroci pa lahko s skeniranjem QR-kode na šestih postajah Cojzkove poti prisluhnejo zanimivostim, ki jim jih zaupa škratek.

– Kako pa jim približate Scopolijevo zgodbo?
Otrokom poskušamo razložiti, da imajo tudi rastline ime in priimek, saj smo si ljudje zaželeli red tudi v rastlinskem svetu. Botaniki so rastline najprej predstavljali z dolgimi stavki, nato pa je gospod s Švedske (Carl Linné) predlagal, da bi te rastline bolj enotno poimenovali, da bi vsi na svetu uporabljali enaka imena in priimke rastlin. Scopoli je delal kot zdravnik v Idriji (v njegovih časih so naravo raziskovali predvsem zdravniki in duhovniki, medtem ko so morali drugi večinoma trdo delati na polju, v gozdovih ali v rudnikih). Prepotoval je velik del naše dežele in rastline, glive ter živali, ki jih je opazil, predstavil v svojih knjigah. Našel je tudi nekatere rastline, ki jih svet še ni poznal, in jim nadel nova imena in priimke – poimenoval je torej nove vrste za znanost. Toliko otokom razložimo, potem pa ima vsaka rastlinska vrsta kakšno posebnost, ob kateri si morda ime vrste tudi zapomnijo.

Špela Pungaršek, Alpski botanični vrt Juliana

DOLOČANJE RASTLIN KAR S TELEFONOM?
Če ste ljubitelj botanike, si pri določanju rastlin lahko pomagate tudi s pametnim telefonom. Aplikacija Plant.net, ki so jo leta 2013 razvili francoski znanstveniki, omogoča identifikacijo različnih zelnatih rastlin in dreves. Do danes si je to aplikacijo na telefon namestilo že več kot 10 milijonov ljudi! Kako deluje? V aplikaciji najprej izberemo območje, kjer se trenutno nahajamo, npr. Evropa. Potem s telefonom fotografiramo rastlino ali njen del. Fotografijo naložimo v aplikacijo in izberemo, kaj predstavlja: celo rastlino, list, cvet, lubje, plod … V aplikaciji se nato izpiše latinsko in slovensko ime rastline, zraven pa lahko vidimo tudi fotografije ostalih uporabnikov, ki so določali enako rastlinsko vrsto. Aplikacija Plant.net je brezplačna, uporabnikom pa je na voljo tudi v slovenščini. Seveda aplikacija ne more nadomestiti pravih določevalnih ključev, kot je knjiga Mala flora Slovenije, lahko pa je dober začetek za vstop v svet botanike.

P. Šergon – K. Šoln, Priloga, v: Ognjišče 6 (2023), 42-48.

Urednikova beležnica junij 2023

Napisal Marko na 29. maja 2023. Objavljeno v Beležnica.

Proti koncu junija revija Ognjišče že 55 let organizira romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Zadnja leta se je v organizacijo tega romanja vključila tudi Slovenska karitas, zlasti z Mlado Karitas. Na romanju pa pomagajo razni prostovoljci. Med njimi so tudi malteški vitezi. Zato smo kot gosta meseca povabili predsednika samostojne Slovenske asociacije malteškega reda Tadeja Jakopiča, ki je izreden poznavalec zgodovine tega reda pa tudi romanj, saj se preživlja kot romarski vodnik. Naj bo ta pogovor vabilo, da se udeležimo romanja, ki bo letos 24. junija, in če je mogoče, na njem sodelujemo kot pomočniki.

V Prilogi se bomo s polihistorjem Giovannijem Antoniem Scopolijem ob njegovem 300. rojstnem dnevu sprehodili med minerali, rastlinami in živalmi. Kdo je bil in kaj ga je prineslo v naše kraje? Predvsem pa kakšno dediščino nam je zapustil. Izbira dogodkov ob 300-letnici je pisana. Za piko na i pa vas v rubriki Družina gre na potep vabimo raziskovat Scopolijeve poti v okolici Idrije.

Z Gabrielom Kavčičem smo pogledali na dosedanjo kampanjo zbiranja podpisov v podporo za evtanazijo in se ustavili ob vsaj štirih argumentih, ki jih je v povezavi s tem zaslediti med predlagatelji zakona.

V toplejših pomladnih mesecih so se na cesto bolj množično vrnili kolesarji. Tudi profesionalni kolesarji, ki trenutno tekmujejo v Italiji. In kolesarski navdušenci dobro poznajo ime David Črmelj. Športni novinar Televizije Slovenije in tudi sam nekdanji kolesar spremlja kolesarstvo že dobrih 15 let. V času, ko spremljamo Dirko po Italiji, se je zdel pravi trenutek, da nas David popelje v zakulisje tega športa in novinarskega dela na največjih dirkah.

Slovenski zakladi geološke zgodovine so bili predstavljeni na 49. razstavi mineralov, fosilov, kamnin in rud v Tržiču. Slovenska tla sestavlja zelo bogata in razvejana struktura vseh raznovrstnih kamnin in v okviru razstave so različni strokovni razstavljavci predstavljali zelo zanimive najdbe na naših tleh in pod njimi.

V Temi meseca smo v tujini živeče Slovenke povprašali, kako je živeti v tujini kot Slovenec, kako gledajo na našo domovino, kako ohranjajo slovenske navade, kulturo in kakšno vrednoto jim Slovenija predstavlja danes. Je narodna pripadnost res nekaj, kar je odveč ali se zaradi oddaljenosti od domovine naklonjenost do nje celo poveča?

Veseli smo, da ste mnogi izbrali ponudbo knjig in drugih daril, ki jih ponuja Ognjišče, za obdarovanje ob krstu, prvem obhajilu, birmi, poroki in njihovih obletnicah. Kot kaže, boste lahko še naprej izbirali iz te ponudbe. Pred kratkim je prišla iz tiskarne knjiga Sledi mi – 40 kratkih močnih razlag in 40 konkretnih izzivov za življenje. Kratko, jedrnato – izzivalno birmansko darilo!

Zaradi povpraševanja smo ponatisnili več knjig: Ti si Božja zamisel, ki je tudi primerna kot birmansko darilo, knjigo humoresk Karla Gržana Jaz, Čarli Čeplin in 365 + 1 dan s Teboj, knjigo, iz katere vsak dan prebirajo duhovno misel na Radiu Ognjišče. Prav tako sta doživeli ponatis dve drobni knjižici Nič zato in Najdi čas.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice: v: Ognjišče 7 (2023), 4.

Lambert Ehrlich

Napisal Marko na 25. maja 2023. Objavljeno v Naši svetniški kandidati.

Kdo?
Lambert Ehrlich

Kdaj?
Rojen 18. septembra 1878 v Žabnicah pod Sv. Višarjami (danes v Italiji).

Izobrazba
Po gimnaziji v Celovcu je študiral teologijo v Innsbrucku in Rimu. Leta 1903 je bil posvečen v duhovnika. Še isto leto je tudi doktoriral v Innsbrucku.

Delovne izkušnje
Bil je kaplan v Beljaku, nato stolni kaplan v Celovcu, pozneje škofov tajnik in od leta 1910 do 1919 profesor v celovškem bogoslovju. V letih 1919–1922 se je strokovno izpopolnjeval v študiju etnologije in primerjalnega veroslovja v Parizu in Oxfordu. Kot mednarodno priznan na teh področjih je leta 1922 postal profesor na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani.

Dejavnosti
Ljubljanski škof Gregorij Rožman, njegov rojak, ga je postavil za duhovnega voditelja študentov na univerzi. Imel je stalen stik z akademiki, ki jim je dajal smernice in jih spodbujal k načrtnemu delu, sposobne je vzgajal tudi za politično delo. Ustanovil je akademski klub Straža (ime je dobil po glasilu Straža v viharju). »Stražarji« so bili radikalno katoliški in zahtevali so ostro ločitev duhov. Komunistom je bil trn v peti, zato so ga 26. maja 1942 skupaj s študentom Viktorjem Rojicem zahrbtno umorili. K zadnjemu počitku na ljubljanskih Žalah ga je pospremila ogromna množica.

Posebni dosežki
Kot izvedenec za razmere na Koroškem je bil 1919 imenovan v jugoslovansko delegacijo na mirovni konferenci v Parizu. Bil je med prvimi, ki so se zavzemali za samostojno Slovenijo. Na teološki fakulteti je uvedel predmet misiologija ter med verniki pospeševal misijonsko zavest. Nekatere je navdušil za delo v misijonih. Bil je srčno dober in revnim dijakom in študentom je na vse mogoče načine pomagal (zaradi te dobrote so mu nekateri pravili zmešanec). Njegovo življenje je lepo strnil dr. Jože Pogačnik (kasnejši ljubljanski nadškof): »Mučeniška smrt je bila kot naravni zaključek njegovega vzvišenega apostolskega poleta. Vsako stvar, ki je bila važna za Božje kraljestvo na zemlji, je imel za svojo nalogo in se je je lotil kot pisatelj, znanstvenik, govornik ali samo kot tihi molivec in skrita žrtev … Ehrlich je bil povsod doma in povsod delaven …«

‘Nosilec liste’
Ehrlich je »nosilec liste« mučencev, ki so bili ubiti iz sovraštva do vere. Poleg njega so med kandidati še: bogoslovec Alojzij Breznik, duhovnik Franc Cvar, učiteljica in organistka Anica Drobnič, cistercijan p. Placid Grebenc, duhovnik Srečko Huth, duhovnik Franc Kek, duhovnik Janko Komljanec, duhovnik Franc Kramarič, duhovnik Franc Nahtigal, učiteljica Marica Nartnik, učiteljica Ivanka Novak-Škrabec, duhovnik Valentin Oblak, duhovnik Jakob Omahna, dijak učiteljišča Janez Pavčič, Marijina sestra Antonija Premrov, križnik p. Ivan Anton Salmič, laik Lenart Velikonja, laik Anton Murgelj, laik Alojzij Murgelj, študent Jaroslav Kikelj, duhovnik Matej Krof, duhovnik Ignacij Nadrah, bogoslovec Bernard Štuhec, bogoslovec Emil Kete in učiteljica Veronika Lestan. Duhovnika Izidorja Završnika vodijo med svetniškimi kandidati celjske škofije.

več o Lambertu Ehrlichu na naši spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 5, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Magdalena Gornik

Napisal Marko na 25. maja 2023. Objavljeno v Naši svetniški kandidati.

Kdo?
Magdalena Gornik

Kdaj?
Rojena je bila 19. julija 1835 kot tretji od sedmih otrok v skromni družini v vasi Janeži na Gori pri Sodražici.

Delovne izkušnje
Magdalena je čisto običajen otrok. Pomaga staršem pri kmečkem delu, kakor so počeli tudi drugi njeni vrstniki. Rada se druži s svojimi vrstnicami. Do ljudi je prijazna in ljubezniva. Prosti čas največkrat porabi za molitev, posebno ljubezen goji do Jezusa v najsvetejšem zakramentu.

Mistikinja
Spomladi leta 1847 doživi prvo videnje. Na poti na njivo je zagledala neznano ženo (Božja mati Marija). Ta ji reče, naj, kolikor more, ljubi Jezusa in mu daruje vsako delo. Začne obiskovati nedeljsko šolo, a kmalu zboli. Nobeno zdravilo ji ne pomaga. Istega leta prejme prvo sveto obhajilo, pri katerem doživi mistično izkušnjo. Leto pozneje z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravi. Marija ji obljubi, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela tudi hrano za svoje življenje.

47 let brez hrane
Od leta 1848 ne zaužije nobene telesne jedi, hrani se s skrivnostno nebeško jedjo. Za njena zamaknjenja, videnja, stigme (znamenja Jezusovih ran), mistično obhajilo, dar spoznavanja notranjega stanja duše … hitro zvedo ljudje in množično prihajajo na Goro. To vznemiri svetne oblasti. Cerkvene oblasti izvedejo preiskavo, ki pokaže, da Magdalena ni prevarantka. Magdalena doživi veliko nasprotovanj, tudi med duhovniki. Leta 1867 se z rodnima sestrama preseli k župniku na Bloke. V zamaknjenjih veliko trpi, a vse trpljenje rada vzame nase za odrešenje duš.

Pogreb le z nekaj pogrebci
Leta 1893 se preseli nazaj na Goro, kjer 23. februarja 1896 umre v sluhu svetosti. Pred smrtjo ji sestra reče, da se boji, kako bo postregla vse ljudi, ki bodo prišli na pogreb in kje bodo prenočili … Magdalena jo pomiri: »Le mirna bodi, ljubi Bog bo vse prav naredil.« Njene besede se uresničijo. Zapade veliko snega in pogreba se udeleži le osem do deset domačinov.

Če bi jo imeli drugi narodi …
Mnogi trdijo, da bi drugi narodi, če bi imeli tako svetniško osebnost, Magdaleno že davno pripeljali do časti oltarja. V zadnjih letih se vedenje o njenem življenju širi in vse več romarjev obiskuje njen grob ob cerkvi na Gori.

več o Magdaleni Gornik na naši spletni strani

Pri Ognjišču pripravljamo slikanico o skrivnostni Jezusovi prijateljici, deklici Magdaleni Gornik. Magdalenino zgodbo bo v besedah in ilustracijah upodobila Nataša Rupena.
Izid knjige je predviden za poletje/jesen 2023.

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 5, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Pavle Zablatnik (1912–1993)

Napisal Marko na 24. maja 2023. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Vse to, kar je predmet narodopisja, me je podzavestno mikalo in zanimalo že od mladih nog. Doraščal sem še v patriarhalnih razmerah, v strnjeno slovenski občini, kjer so ljudje na vasi še skrbno čuvali stara izročila kot dragoceno kulturno dediščino svojih prednikov, kjer so našega človeka na podeželju skozi vse letne čase in mimo vseh mejnikov človeškega življenja od zibelke do groba še živo spremljale stare šege in navade, kjer se je domača pesem še razlegala po hribih in dolinah ter se ubrano oglašala pod vaško lipo, pri delu na polju, ob setvi in žetvi, ob košnji, na paši, ob teritvi, preji in drugih kmečkih opravilih, ki jih mlajši rod ne pozna več.« Tako je korenine svoje ljubezni do narodopisja predstavil Pavle Zablatnik, vodilni narodopisec koroških Slovencev, ki je s svojim vsestranskim delovanjem kot duhovnik, profesor in kulturni delavec močno vplival na razvoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem po drugi svetovni vojni.

»MENE JE UK VESELIL«
»Rodil sem se 4. decembra 1912 kot kmečki sin na južnem Koroškem v idilični vasici Bilnjovs v bilčovski župniji in občini. Obiskoval sem pol ure oddaljeno dvojezično šolo v Bilčovsu. Učni jezik je bila nemščina, ker pa smo otroci od doma znali samo slovensko, nas je moral učitelj prva dva razreda postopoma uvajati v nemščino s pomočjo slovenščine. Verouk pa je bil izključno slovenski. Mene je uk veselil, zato so me starši poslali študirat na gimnazijo v Celovec.« Po starem cesarskem zakonu so tam v višjih razredih imeli tedensko dve uri slovenščine. Po maturi leta 1933 se je odločil za študij bogoslovja in po petem letniku je leta 1938 pel novo mašo v domači župniji. Takoj zatem je odšel na župnijo Št. Lenart pri Sedmih studencih. Leta 1939 je postal upravitelj župnije Šmarjeta pri Velikovcu, kjer je imel hude spopade z nacističnimi mogotci. »Za vas smo se med vojno zelo bali, saj ste ves čas bili z eno nogo v ječi,« mu je leta 1945 povedal škof Kostner. Po prestani hudi bolezni je dobil študijski dopust. Na filozofski fakulteti univerze v Gradcu je študiral filozofijo in psihologijo, slavistiko in klasično filologijo. Študij je zaključil leta 1951 z doktoratom filozofije na podlagi narodopisne disertacije o duhovni ljudski kulturi koroških Slovencev. Kot profesor je najprej poučeval na realni gimnaziji v Celovcu, leta 1957 je bil premeščen na tedaj ustanovljeno Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu, kjer je poučeval slovenščino, latinščino in grščino ter ruščino in stenografijo. Za to šolo je priredil dva učbenika in štiri slovenske čitanke. Leta 1968 je postal ravnatelj slovenske gimnazije in to ostal do upokojitve leta 1977. Pod njegovo vlado se je Slovenska gimnazija leta 1975 preselila v novo šolsko poslopje.

PRAVA LJUBEZEN – DRUGI POKLIC
»Zanimanje za narodopisje se mi je v Gradcu na vsem lepem sprevrglo iz golega konjička v znanstveno zanimanje,« je dejal in povedal, da je kot študent imel seminarski referat z narodopisno temo in profesorji so mu svetovali, naj napiše doktorsko tezo o šegah in navadah koroških Slovencev in mu določili tudi naslov Duhovna ljudska kultura koroških Slovencev (v nemščini). Gradivo zanjo je zbiral na terenu z zamudnim zapisovanjem podatkov. To je nadaljeval tudi ob profesorski službi, tedaj že oborožen z magnetofonom. Kot delavec na terenu »je znal izkoristiti prednosti svoje osebe. Domačinu (in duhovniku) je bilo mogoče izvedeti in zapisati narodno blago, ki bi ga tujemu, neznanemu raziskovalcu zlasti stari ljudje nikoli ne zaupali in bi šlo z njimi v grob,« je zapisal etnograf dr. Niko Kuret, po katerem se je Zablatnik zgledoval pri pisanju svojih dveh knjig, ki sta izšli v redni knjižni zbirki Mohorjeve založbe: Od zibelke do groba, šege in navade na Koroškem (1983), in Čar letnih časov v ljudskih šegah na Koroškem (1985). Ljudje so ga poznali iz radijskih oddaj Iz ljudstva za ljudstvo, s katerimi je začel leta 1955. V njih je prinašal pogovore z rojaki iz cele južne Koroške ter predstavljal šege in navade koroških Slovencev iz vseh treh dolin. Njegove narodopisne serije so izhajale v mesečniku Družina in dom, ki ga izdaja Mohorjeva in je bil Zablatnik nekaj časa njegov urednik. Zelo pomembno delo je opravil s svojimi članki o slovenski ljudski kulturi, ki jih je objavljal v nemškem jeziku. Z njimi je razbijal predsodke Avstrijcev in gradil mostove med narodoma na Koroškem.

DUHOVNIK MED LJUDMI
Pri Mohorjevi družbi v Celovcu je leta 2004 izšel zbornik predavanj in prispevkov s simpozija o dr. Pavletu Zablatniku, ki je bil maja 2003 v njegovi rojstni fari Bilčovs ob deseti obletnici njegove smrti. 17 avtorjev s Koroške in iz Slovenije je iz različnih kotov osvetlilo lik tega velikega koroškega narodnjaka. Koroška duhovnika Jože Kopeinig in Jože Valeško sta predstavila Pavleta Zablatnika v njegovem duhovniškem poslanstvu, ki mu je bil pri vsej svoji vsestranski dejavnosti zvest do konca. Na župnijo je bil poslan takoj po novi maši. Po želji škofa je bil vedno na razpolago za dušnopastirsko delo. Kot profesor je iz svojega bivališča v Celovcu oskrboval razne župnije. Kot upokojenec je na škofovo prošnjo sprejel pomoč v Št. Janžu v Rožu in v Glinjah pri Borovljah. »Njegove pridige so bile jedrnate, preproste in za ljudstvo razumljive,« je povedal tajnik Krščanske kulturne zveze Nužej Tolmajer. »Po maši se je rad srečeval z ljudmi in se takoj vključil v tako imenovane pomašne razprave na sejmišču pred cerkvijo, ki so trajale včasih več ur … Bil je zelo vesele in vedre narave. V družbi je bil zelo prijeten in zabaven.« Ob njegovi smrti je neutrudni duhovnik Jože Kopeinig zapisal: »Vplival je na druge, na nas: s tem, kar je bil – bil pa je dober ko kruh; s tem, kar je delal – bil je učen kakor modrijan; s tem, kar je govoril – govoril je besede razumevanja in dobrote.« Škof Egon Kapellari je izrekel zahvalo: »Doktor Zablatnik je bil prisrčen človek, ki je lahko zgradil mostove in ki jih je tudi ohranjal – posebno mostove med deli prebivalstva na Koroškem.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2023), 38-39.

Dragi moji

Napisal Marko na 24. maja 2023. Objavljeno v S svetniškim kandidatom na TI.

Vsi vi, ki ste svoje življenje končali kot Abel, pokončani od bratove roke!
Pripadam generaciji, ki je svoje otroške in mladostniške dni preživela še v prejšnji državi. Resda je bil tedaj »zmaj komunizma« že kar precej iztrošen, upehan, celo ranjen, pa vendar je – morda prav zaradi tega, ker je čutil, da se približuje koncu – še opletal z repom, tako da si lahko vsakdo mojih let, če si le – iz kakršnihkoli razlogov že – ne laže, predstavlja, kako je potekalo življenje takrat, ko je bil ta zmaj pri polnih močeh in je bruhal svoj ogenj in žveplo na vse strani.
Pripadam generaciji, ki se je preko šolskega sistema vzgoje in izobraževanja napajala iz ideološkega potoka visoko zvenečih in pritlehno nizko ciljajočih idej bratstva in enotnosti, samoupravljanja s temelji marksizma (kar je bil celo samostojen predmet v srednji šoli, tako imenovani STM, z oceno enakovreden vsem ostalim »normalnim« predmetom), nadvlade delavskega ljudstva – skratka: socializma in komunizma.
Pripadam generaciji, ki je v šoli niso poučili, da zgodovino – še bolj natančno in prav pa bi bilo reči, da zgodovinske učbenike – pišejo zmagovalci. Pripadam generaciji, ki se je polpretekle zgodovine, kot se obdobju tik pred in med drugo svetovno vojno zdaj popularno reče, »naučila« iz filmov in TV nadaljevank, ki so bili posneti tik po drugi svetovni vojni. In kljub temu da pripadam generaciji, ki je že doživela barvno televizijo, je bilo to, kar smo na televiziji gledali, zelo črno-belo. Oziroma rdeče-črno in rdeče-belo. Če me razumete. In zato še danes mnogi moje generacije gledajo s »ta belimi«, ko pride do govora o »belih«, in se jim stemni pred očmi, ko govorimo o »črnih«. In so od jeze in repenčenja kar rdeči. Rdeči.
Žalostno in smešno hkrati je, da se mnogi, ki so prej omenjenega zmaja mirno jahali, danes hvalijo, da so prav oni pripomogli k njegovemu koncu. To, da so ga jahali, namreč nikakor ne pomeni njihovega junaštva ali celo herojstva, saj je bil dotični zmaj njihov »hišni ljubimec«, domača žival, ki jim je krotko jedla iz roke. So ga pa ščuvali na vse in vsakogar zunaj njihovega dvorišča. Čeprav je treba povedati tudi, da je ta zmaj kdaj pa kdaj opekel in odgriznil tudi kako roko, ki ga je hranila, saj jih je bilo veliko, ki so ga krmili in so med seboj tudi tekmovali, koga bo imel raje in mu bo bolj privržen. (Toliko o revoluciji, ki žre lastne otroke!)
Morda pa je tem »jahačem« vseeno treba pripisati kako zaslugo. Saj se jim je, kljub telovadbi ob obračanju plašča po vetru, v sistemu, ki je obljubljal raj na zemlji, uspelo zrediti do te mere, da jih je še zmaj težko prenašal. Pa tudi ostroge, ki so si jih nadeli, da bi njihov ljubljenček letel še više in dlje ter bruhal še bolj goreče, so mu morda celo res zadale usodne rane. A to nikakor ni bil njihov namen.
Opravičujem se vam, dragi moji mučenci in žrtve komunističnega totalitarizma, da vas vpletam v tale svoja kvazi duhovna in kvazi humorna razmišljanja. Niti naštel vas nisem. In vas tudi ne bom. Preveč vas je. Preveč preštetih in imenovanih, še več pa nepreštetih in neimenovanih, ki ste zavestno, pa vendar nehote spisali scenarije za vse, kar so nam potem, ko so vas prebarvali v črne in bele, v barvah, pa vendar v »črno-beli tehniki«, servirali kot sveto resnico! Opravičujem se vam v imenu vse svoje generacije, ker smo kot otroci tem »filmom« kdaj pa kdaj celo verjeli! Opravičujem se vam za vso svojo generacijo, predvsem pa za tiste, ki še do današnjega dne niso odrasli in še vedno kot otroci bolj verjamejo pravljicam kot resnici.
Kadar kdo umre nasilne smrti, radi rečemo, da je izgubil svoje življenje. Tudi vi ste, dragi moji mučenci, izgubili svoja življenja. A izgubili ste jih za resnico. Za Resnico. Za Kristusa. Ki je rekel: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,39). Na drugem mestu pa še bolj odločno in določno: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 16,25).
Ta stavek ste vi vzeli zares in ga okronali s krvjo. A ta stavek bi pravzaprav moral biti vodilo in gonilo slehernega kristjana. »Niste se še namreč do krvi uprli v boju zoper greh!« (Heb 12,4). Pisec teh besed ni čisto dognan. Nekdaj so Pismo Hebrejcem pripisovali Pavlu.

Če je res avtor on, potem je skusil obe strani: preganjalsko in preganjano, ter je potemtakem dobro vedel, o čem govori.
Dragi moji, prosite za nas. Da bo vaša prelita kri zares postala seme novih kristjanov!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 99.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing