Revija - Revija Ognjišče

Janez Polda (1924–1964)

Napisal marko na 19. marca 2024. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Janez Polda je bil nedvomno eden izmed najboljših in najbolj popularnih slovenskih športnikov v povojnem času. Dosegel je doma in na tujem znamenite uspehe kot vrhunski skakalec, ki so ga uvrščali med najboljše v Evropi. Takšnega mesta si ni priboril samo s svojo izredno nadarjenostjo za smučarske skoke, ampak tudi s trdim delom in z mladostnim pogumom, s katerim je neštetokrat, na šaljiv ali resen način vplival tudi na svoje tovariše.« Tako je Janeza Poldo, eno prvih legend slovenskega smučanja, v uvodni besedi k povesti Polda pisatelja Janka Perata (Založba Lipa, Koper 1973) predstavil dr. Danilo Dougan, ki ga je kot smučarski delavec dobro poznal. Zmeraj je poskušal biti najboljši, vendar ni iskal lastne slave, šlo mu je za slavo domovine. Pogrešal pa je besedo priznanja in zahvale. V svoji zagrenjenosti se je vedno bolj zapiral vase. V tišini prostranih gozdov se je 20. marca 1964 za vedno umirilo njegovo srce.
Polda je že kot otrok kazal nadarjenost za skoke. – Žena Malči, ki ohranja spomine na moža in jih rada predaja mladim. – Rojstna hiša v Mojstrani. – Povečana letalnica v Planici (1936). – Stanko Bloudek.

V ŠOLI OČETA IN UČITELJICE
»Samo doma, na posestvu, boš sam svoj gospod. Gospodar boš, podedoval boš vse to, kar je moje in kar je bilo mojih dedov,« je oče Janez Polda iz Mojstrane govoril sinu Janezu, ki se je rodil 25. maja 1924. Oče mu je bil tudi prvi učitelj smučanja: komaj je shodil, ga je že posadil na smuči. Janezov talent za smučarske skoke je odkrila njegova učiteljica Minca Zupan, dvakratna državna prvakinja v smučarskih tekih. Kupila mu je smuči in ga leta 1935 poslala v planiško skakalno šolo, ki jo je vodil skakalec Albin Novšak. Leto kasneje ga je spremljala na Jahorino pri Sarajevu, kjer je osvojil prvi naslov državnega prvaka. Leta 1934 so po načrtih inženirja Stanka Bloudka in Janeza Rožmana v Planici zgradili velikanko, na kateri je 15. marca 1936 17-letni Avstrijec Sepp Bradl skočil 101 meter daleč. Od tega dne se je 12-letni Janez Polda začel pripravljati, da ga prekosi. Vztrajno je vadil. Zaposlil se je v jeseniški železarni, februarja 1943 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na rusko fronto, kjer je bil ranjen. Vrnil se je domov in na skakalnice. Odgovorni so uvideli, da delo v tovarni ni primerno za njegov športni razvoj. Pomagali so mu, da se je na gozdarski šoli v Mariboru usposobil za logarja. Kot član državne reprezentance se je udeležil treh zimskih olimpijskih iger: leta 1946 v Sankt Moritzu, kjer je bil 41., v Oslu leta 1952 je bil 16., v Cortini d’Ampezzo leta 1956 pa je pristal na 24. mestu. V Planici, ki je med vojno samevala, je prvič nastopil sredi marca 1947 in vzbudil pozornost gledalcev. Naslednje leto je uresničil svojo zaobljubo, da bo prekosil rekordno daljavo Seppa Bradla leta 1936 (101 meter). Pristal je pri 120 metrih, a je pri doskoku z roko podrsal po snegu, zato skok ni bil veljaven. Pripomogel pa je, da je »orel iz Mojstrane« postal legenda smučarskih skokov, našega narodnega športa.
Polda je pri skokih želel posnemati ptice. – Leta 1948 je v Planici skočil dlje od svetovnega rekorda (120 m z dotikom). – Polda s Seppom Bradlom, svetovnim rekorderjem (101 m). – Polda kot nadzornik zaletišča v Planici.

“NOBEN PTIČ NIMA PERUTNIC NAPREJ”
Janez Polda je uvedel nov slog skakanja. Kot gozdar in lovec je bil v stiku z naravo. Opazoval je let ptic in svoje spoznanje prelil v znamenit izrek: »Noben tič nima perutnic naprej.« Hotel jih je posnemati, zato je pri skokih med letom držal roke nazaj. Takrat so letali še z rokami naprej. Zaradi te drže so mu sodniki na tekmah pogosto odbili nekaj točk. Vse to je zapisoval v svoj dnevnik. Vedno je govoril: »Skok moraš imeti najprej v glavi, potem šele v nogah.« Iz lastne izkušnje je vedel, da je skok skupek hitrosti, odskočne moči in leta, osnova pa je pravočasen odskok. Tekmoval je od leta 1947 do 1956. V tem času je večkrat postal državni prvak, trikrat je bil olimpijec, za čast svoje nacion (domovine) je nastopal na dveh svetovnih prvenstvih (Lake Placid, Falun).
Prvega maja 1949 je dobil odločbo za službo logarja – nadlovca v državnem lovišču, ki mu je omogočala urejeno življenje. Naslednji korak je bila poroka z Blejčanko Malči Ulčar, v kateri je našel močno oporo. Na Blejskem gradu sta si uredila skromno stanovanje, v katerem se jima je pridružil sin, ki sta mu dala ime Janez (ime, ki je prehajalo iz roda v rod). Leta 1953 se je za skoraj dve leti umaknil iz športa. V tem času je v Mojstrani zgradil hišo ter se posvetil družini in poklicu. V novem domu se je leta 1956 rodila hčerka Malči. Tako rad bi imel svojega fičota, zanj je napravil garažo. Potihoma je upal, da se bodo morda le spomnili nanj ter mu tako ali drugače omogočili, da se mu izpolnijo sanje. Zaman je sanjal, da ga bodo poskušali vsaj skromno nagraditi za vse, kar je storil. Sklenil je, da se umakne. Na njegovo odločitev je vplival tudi zdravnik, ki mu je odsvetoval prehude telesne in duševne obremenitve. Spoznal je, da se samo od slave ne da živeti, pa naj bo še tako vabljiva.
Grob na Dovjem. – Janez Polda med mojstranskimi olimpijci na glavnem trgu v kraju. – Znamka ob 100-letnici rojstva.

“ČAKALA SEM GA DOMA”
Od njegove tragične smrti mineva že 60 let, v spominih njegove žene Malči še vedno živi. Ko se je kot računovodkinja upokojila, se je lotila urejanja moževe zapuščine. Nikoli ni hodila z njim na tekme. Imel je majhen nahrbtnik, v katerega je dal smučarske čevlje, v roke je vzel smuči, ki jih je vzdrževal sam (danes to opravlja ekipa strokovnjakov), v drugo pa še manjšo torbo s svojimi osebnimi oblačili. »Čakala sem ga doma, skrbela za dom, za otroka. Strah me pa zanj ni bilo. Na njegov šport sem gledala z navdušenjem, ker sem vedela, koliko mu pomeni in kako uživa v njem.« Njen Janez je bil po značaju samosvoj, zaprt vase, molčeč. »Mož mi doma nikoli ni nič govoril o skokih in tekmovanjih, prav tako o pokalih in priznanjih. Odložil jih je v posebno omaro in pri tem je ostalo. O njegovih dosežkih in uspehih sem izvedela iz časopisov, od njega nič.« Iz časopisov je izrezovala vse, kar je pisalo o njem, ter skrbno shranila po časovnem zaporedju. »Rekla sem si: ker ni govoril, naj govori vsaj papir. Upam, da bo zbrano gradivo kdaj urejeno kot spominska zapuščina o njem.« Hči Malči podpira materino zamisel, da bi to zapuščino postavili kot muzejsko zbirko na ogled vsem v stari kmečki hiši nasproti njihovega doma v Mojstrani. Ob vhodnih vratih je na zidu ploščica z napisom Ulica Janeza Polde 1.
Po pripovedi 99-letne vdove Malči Polda so pripravili gledališko predstavo z naslovom Noben ptič nima perutnic naprej, s katero so se svojemu znamenitemu sovaščanu poklonili v kulturnem društvu na Dovjem. Za besedilo in dramaturgijo je poskrbela Nika Brgant, za režijo pa Marcel Gomboc, ki je v predstavi tudi upodobil odraslega Janeza Poldo. Krstna predstava je bila konec januarja 2023 v prosvetnem domu na Dovjem.
Janez Polda čaka vstajenja v svojem zadnjem zemeljskem domu na pokopališču ob cerkvi na Dovjem. Njegov nagrobnik – blok belega kamna, na katerem so pritrjene čaplje v letu – sta zasnovala nekdanja skakalca Bine Rogelj in Angelo Oman.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2024), 42-43.

Kosovelova pot do človeka

Napisal marko na 17. marca 2024. Objavljeno v Dnevnik vaškega župnika.

(ob obletnici) Daljnovidni pesnik slovenskega Krasa – Srečko Kosovel – je žareča zvezda na nebu slovenske poezije, ki ne bo nikoli zašla za obzorjem. V hitro dozoreli mladosti je bil neugnan študent, saj je študiral slavistiko, romanistiko, umetnostno zgodovino in filozofijo.
Naš rahločutni lirik življenja, ljubezni in smrti se je rodil v Sežani 18. marca 1904 in umrl v rani mladosti pri 22 letih v Tomaju. Pri Kosovelu so se prav gotovo izpolnile besede iz Knjige modrosti: »Ker je dosegel popolnost, je v kratkem času izpolnil dolga leta; zakaj všeč je bila Gospodu njegova duša, zato ga je hitro vzel iz srede hudobije« (Mdr 4,13.14).
Našemu narodu, ki ga je neizmerno ljubil, je zapustil prek tisoč pesmi, veliko pisem in pronicljivih člankov. Iz njega je izžarevala izjemna energija, vztrajna delavnost ter neugnano hrepenenje po pesnjenju.
Že v ranem otroštvu pri 11 letih je doživel veliko bolečino, ko je od blizu v rodnem Tomaju videl grozljivo prvo svetovno vojno. Drugi udarec je občutil kot mladenič pri 18 letih, ko je bila njegova ožja domovina Primorska in Kras priključena k Italiji. V zgodnji mladosti je videl veliko socialnih krivic in izmučene obraze zgaranih ljudi, ki so jih izkoriščali brezvestni in denarja lakomni kapitalisti. Iz trpljenja ponižanih in razžaljenih je privrela Kosovelova socialna lirika.
Pesnik Kosovel je v 22 letih doživel vso veličino in bedo človeškega življenja. Sam je bil telesno slaboten in revščina je pospešila njegovo umiranje. Za velikonočne praznike je prišel v Tomaj k svojim staršem. Sredi slikovite kraške pokrajine, v družbi pritajenih zvokov tiho pojočih borov in brinja mu je prenehalo biti čuteče in plemenito srce.
Preroško navdihnjeni pesnik je rad premišljeval v samoti, v družbi bratov borov, v bližini kamnite pokrajine, porasle z brinovimi grmi. Srečen je bil med osamelimi kamnitimi kraškimi hišami. S svojimi ekspresionističnimi in konstruktivističnimi pesmimi je postal upornik, tožnik tedanje družbe in velikokrat že bistrovidni prerok apokaliptičnih časov, ki jih bo doživela postarana Evropa. Ena najpristnejših Kosovelovih ekspresionističnih pesmi je Ekstaza smrti.
V drugi kitici pesmi odkriva prav podobo umirajoče Evrope:
»Lepa, o lepa bo smrt Evrope;/ kakor razkošna kraljica v zlatu/ legla bo v krsto temnih stoletij,/ tiho bo umrla, kot bi zaprla/ stara kraljica zlate oči./ – Vse je ekstaza (zamaknjenost), ekstaza smrti.«
Literarni kritik dr. Janko Kos odkriva v tej izjemni pesnitvi preroški vpogled v bodočnost Evrope: »Ta pesem je zgrajena iz vizionarskih predstav o stari Evropi, ki umira; njeno smrt bodo spremljale naravne in družbene katastrofe, ponazorjene s podobami večera, rdečih morij krvi. Evropski človek je kriv, ker se je s kapitalistično civilizacijo in tehniko odtujil naravi, dobroti in etosu. Apokaliptična katastrofa bo zadela tudi nedolžne. Šele s smrtjo zadnjega evropskega človeka bo krivda izbrisana. Prišla bo doba sprave« (prim. Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva, 1996, str. 302).
Kosovelova vizija družbene katastrofe se je krvavo odvijala npr. na Balkanu ob razpadu komunizma. Do zob oborožena in nahujskana armada vojakov je povzročila rdeče morje nedolžno prelite krvi. Podobna tragedija se sedaj dogaja v vojni med Rusijo in Ukrajino. Apokaliptična katastrofa nima meja, ko človek zavrže Božjo postavo s Sinajske gore in ko se odreče dobroti in osnovnemu moralnemu zakonu, ki ga nosi v skriti kamrici srca. Ta zakon (vest) nenehoma govori: »Delaj dobro in varuj se hudega!«
Kosovel je najpogosteje pisal pesmi o skrivnosti življenja, smrti, trpljenja in ljubezni. V zadnji kitici v pesmi, ki ji je dal naslov »O, saj ni smrti«, nas, že zagledan v zadnjo domovino nebes, tolaži: »Samo padaš, samo padaš,/ padaš, padaš/ v prepad neskončne modrine.«
Pesnik, ki je šel skozi »krute sile oblikovanja in skozi trnje spoznanja« (prim. pesem Pota do človeka), je znal zadržati trpko bolečino v sebi. Kljub veliki nadarjenosti in silni umetniški energiji je ostal tako skromen, da je bil hvaležen Bogu že za en topel sončni žarek. V ponižnosti se tudi mi Bogu zahvaljujmo za vsak topel sončni žarek, ki posveti v temo našega bivanja.
Najbolj prepričljiva pot do človeka je pot dobrote in ljubezni. V to smer prave poti do človeka razmišlja Kosovel v pesmi »Svetilka ob cesti«. Obcestna svetilka tiho, brez besed obseva vsakega človeka. V svojem življenju bi moral pomagati tisočerim, a imaš le dve roki. Vseeno se ne obotavljaj v razdajanju ljubezni. Le z ljubeznijo in dobroto bomo mogli svetiti samotnim in blodečim na širni poti življenja. Zavrzimo smrdljivo karbidovko, kjer se je ugnezdila sebičnost in trdosrčnost. Prižgimo svetilko, ki sveti s ponižno ljubeznijo izgubljenim sinovom in hčeram na samotni poti. Vrnitev izgubljenih je odvisna od naših svetilk, ki nesebično svetijo na vseh cestah življenja.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 1 (2024), 85.

Ob obletnici rojstva Srečka Kosovela

Napisal marko na 17. marca 2024. Objavljeno v Priloga.

“Takrat prišel bo oteti me iz trpljenja beli Krist”

»Oče nam je dejal: Ponoči bo prišla štorklja in bo potrkala na okno in nam prinesla še enega majhnega črvička. Bili smo vsi srečni in prav živo se spominjam, kako sva šli z mlajšo sestro Karmelo v cerkev, ko smo ga nesli h krstu.« Tako je o rojstvu Srečka Kosovela v marčevski številki Ognjišča pred petdesetimi leti (1974) povedala njegova sestra Tončka Kosovel Ravbar. Ob 120-letnici rojstva posvečamo prilogo temu izjemnemu pesniku, ki je umrl star komaj 22 let ter za seboj pustil izjemno pesniško zapuščino.

Pesnikova sestra Tončka Kosovel Ravbar ima nekaj povezav tudi z revijo Ognjišče. Poročena je bila z Bojanom Ravbarjem, stricem istoimenskega duhovnika dr. Bojana Ravbarja, danes župnika v Strunjanu, ki je bil eden od ustanoviteljev revije Ognjišče. Sestra Tončka je v nadaljevanju pogovora opisala dogodke ob pesnikovem rojstvu: »Botra je bila iz Trsta, boter pa je bil očetov kolega, učitelj iz Štorij.« Ta je novorojencu tudi dal ime: »Oče mu je mislil dati ime Kvintiljan, ker je bil peti otrok (latinsko pomeni peti quintus), pa je rekel boter: Dajmo mu slovensko ime Srečko! Naj bo Srečko, da bo srečen! Ko je bil Srečko majhen, sva ga z nekaj let mlajšo sestro radi pestovali, najmlajša pa je bila še premajhna, da bi ga smela vzeti v naročje, samo pozibala ga je lahko in mu zapela kakšno pesem.« Takole so se zvrstili Kosovelovi otroci: »Najstarejši od vseh otrok je brat Stano, ki živi v Ljubljani, jaz sem najstarejša od deklet. V družini nas je bilo pet in imeli smo se zelo radi med sabo. Vsi smo bili rojeni v Sežani, kajti tam je bil oče v službi kot šolski voditelj in nadučitelj.«

KOSOVELOV ROD
»Pesnik Krasa« ni bil sin Kraševcev. Kosovelov oče Anton Kosovel (1860–1933) je bil doma iz Črnič na Vipavskem. Na učiteljišču v Kopru je maturiral leta 1881. Opravil je tudi poseben izpit iz nemškega jezika in kmetijstva. Pozneje je sina Srečka in nekatere dečke poučeval nemščino, učence v šoli pa umnega kmetijstva. Ukvarjal se je tudi z glasbo. Študiral je petje, klavir, pevovodstvo in kompozicijo. Kot učitelj je pozneje vodil zbore in otroško petje. Uglasbil je tudi mašo, da so jo peli otroci, ter več drugih skladb, ki pa so večinoma neznane.
Mama Katarina, roj. Stres (1862–1938), je bila rojena v Sužidu pri Kobaridu. V času njenega otroštva je v Kobaridu deloval pesnik in duhovnik Simon Gregorčič. Najbrž je s svojim duhovniškim in domoljubnim delom vplival na mlado Katarino.
Kosovelova hiša v Tomaju. – Strarši Srečka Kosovela (oče Anton, mati Katarina, roj. Stres). – Sestra Tončka z možem Bojanom Ravbarjem. – Srečko Kosovel s sestro Anico.

Iz Sežane se je družina kmalu preselila v Tomaj. »Ko je bil Srečko star približno poldrugo leto, je bil oče premeščen v Pliskovico, in sicer nekako kazensko. Oblasti namreč ni bilo po volji, da je oče v Sežani držal z delavci: bil je po prepričanju, ne po stranki, socialist. V Pliskovici smo ostali tri leta, potem pa smo prišli v Tomaj, kjer je oče ostal do konca in kjer je zgradil to domačijo. Srečko je bil takrat star že dobra štiri leta. Že prej se je kot majhen zagledal v kakšno lepo reč. V Tomaju smo stanovali v šoli in tam smo imeli v kuhinji lepo okno. Srečko je silno rad posedal na njem in gledal dol na gmajno. Bil je zelo ljubek otrok, prijazen, z vsakim je rad govoril. Vsi smo ga imeli radi, saj je vedno znal kaj veselega povedati. Nekateri pišejo o njem, da je bil ne vem kakšno eterično bitje. Kaj še! Čisto navaden človek je bil, kakršni smo vsi drugi. Ko je odrastel, je postal pesnik. Že kot otrok pa je imel čisto svoj, nekam bolj globok in osebni odnos do vsega. Še če je vzel v naročje muco, je to naredil drugače kot navadno napravijo otroci,« je opisala mladega Srečka sestra Tončka.

Srečko Kosovel – slovenski Tagore
»Kosovel mi je zelo blizu. In mi je vedno bil. Nekoliko pač zato, ker sem po materi tudi sam Kraševec, a še bolj – bi rekel – zaradi nečesa globljega.« Tako je leta 1976 v pogovoru za Ognjišče dejal Vladimir Truhlar, eden v svetu najbolj poznanih slovenskih teologov. Bil je redni profesor duhovne teologije (1956–1975) na papeški gregorijanski univerzi v Rimu. Bil je tudi sam pesnik in izdal več pesniških zbirk ter več teoloških knjig. Obenem je med slovenskimi teologi največ pisal o duhovnih silnicah v delih slovenskih pesnikov in pisateljev. Po smrti so te njegove spise zbrali v knjigo Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju. Nad njenim izidom je bila zelo nejevoljna takratna oblast.
Truhlar je v že omenjenem pogovoru dejal, da ga pri Kosovelu zanima predvsem to, o čemer »v našem kulturnem svetu nihče ne spregovori: namreč da je bil Kosovel tagorejevec, nekak učenec Rabindranatha Tagoreja – učenec, ki hoče svojemu mojstru slediti – a učenec je že zadosti zrel, da se zaveda: mojster je Indijec, jaz sem Slovenec; zato moram to, kar pri njem iščem in od njega prejemam, nekako posloveniti.«
Truhlar meni, da to, kar je Kosovela pri Tagoreju posebno zanimalo, niso bili spevi Darovanjke, za katere je prejel Nobelovo nagrado leta 1913, »marveč njegova miselna knjiga Sadhana. Pot k pravemu življenju«. To potem na kratko razloži takole: »Tagorejevo oznanilo v njej je to: človek mora živeti doživljajsko, izkustveno z absolutnim in iz tega zedinjenja graditi, ozdravljati, kar je v kulturi in življenju nasploh bolnega.«

OČETOVO VSESTRANSKO DELO V TOMAJU
V Tomaju so Kosovelovi najprej stanovali v šoli. Družina se je hitro vživela v nov kraj. »Oče Anton je svoje sposobnosti udejanjal na šolskem, kulturnem in gospodarskem življenju kraja. Domačini so mu hvaležno vračali z izrazi spoštovanja in … tudi z darovi, izbranimi kmetijskimi pridelki,« opisuje Kosovelovega očeta zgodovinarka Mira Cencič, rojena v Tomaju, v knjigi Kosovelovi v Tomaju, kjer je zbrala veliko gradiva o družini Kosovel.
Nadučitelj Kosovel je bil v prosvetnem društvu dejaven zlasti na glasbenem področju. Kot pevovodja je bil zelo uspešen in cenjen. Kosovelov oče je bil dober, a zelo strog učitelj. Tudi svojemu sinu Srečku ni prizanašal s strogostjo. »Bil je dosleden in pravičen vzgojitelj, toda zelo strog. Mladino je vsestransko vzgajal. … Tomajskim fantom je ostalo v spominu poslovilno naročilo nadučitelja Kosovela: Fantje, bodite možje in nikomur hlapci,« piše Mira Cencič.

ZVONIM PA NAJBOLJŠE
Kako so se Kosovelovi udomačili v Tomaju, kaže zanimiva prigoda mladega Srečka. Bistri in umirjeni fantje so postali ministranti ali mašni strežniki. »Spomine, s kakšnim veseljem je Srečko opravljal to nalogo, je opisala nekdanja soseda Angela Žiberna. Ko ga je vprašala, kaj je novega, ji je z navdušenjem povedal: Sem prav vesel. Strežem pri maši, nisem še prvi, a prihodnje leto, upam, da bom. Ampak zvonim pa najlepše. Ko prideš drugo leto, me ne boš več poznala, ker bom imel tudi obleko od strežnika.«

PREGANJANJE KOSOVELOVIH
V skoraj idilično vaško življenje je zarezala najprej bližina soške fronte, nato pa italijanska okupacija po prvi svetovni vojni. Seveda je nadučitelj Kosovel kot zaveden Slovenec in kulturni delavec kmalu postal žrtev italijanskih okupacijskih oblasti. Leta 1924 je moral prepustiti vodstvo šole novemu šolskemu upravitelju in se umakniti iz šolskega stanovanja. Najprej je nadučiteljeva družina stanovala privatno, v letih 1924/25 pa so Kosovelovi gradili na koncu vasi na Fabjanovem zemljišču svojo hišo, ki je postala simbol Kosovelove družine. V lastno hišo so se preselili oktobra 1925, a tu je imel Srečko, takrat študent v Ljubljani, dom le za zadnje mesece življenja. Tudi drugi Kosovelovi otroci so študirali, in to vsi v takratni Jugoslaviji. To je družino še bolj zaznamovalo.

VSI SMO ŠTUDIRALI
Takole se spominja Tončka: »Vseh pet nas je študiralo. Oče je skrbel, da smo že v mladosti vsi vzljubili branje. Kot pedagog je tudi vedel, kakšno čtivo naj nam da. Ko smo prebrali, je hotel vedeti, kaj smo od tega pridobili. Lahko rečem, da smo imeli v domači hiši lepo kulturno vzgojo, imeli smo za tiste čase izredno lepo knjižnico, vsa zbrana dela slovenskih pisateljev. Oče je vedno govoril, da ne sme noben postati učitelj, pa se je zgodilo vse narobe. Brat Stano, najstarejši, je končal učiteljišče, a se je potem posvetil časnikarstvu. Napisal je prav lepe stvari in jih objavljal v raznih revijah. Sestra Karmela, pianistka, je tudi nekaj let poučevala na ljubljanskem konservatoriju, sestra Anica pa je bila dolga leta profesorica slovenščine po raznih krajih, nazadnje v Ljubljani.«
»Srečka je imel oče posebno rad, ker je najbolj odgovarjal njegovemu značaju. Poslal ga je na realko z namenom, da bi si izbral kakšen praktičen poklic. Pa ni nič pomagalo – ko je končal realko, je šel na univerzo študirat slavistiko in bi postal profesor, ko ne bi umrl. Vedno ko je prihajal Srečko domov, ga je bil oče zelo vesel in vsi smo se radi z njim pogovarjali, ker je bil zelo duhovit in dovtipen.«

ZAČETEK PESNIKOVANJA
Na vprašanje, kdaj je Srečko začel pesnikovati, je sestra Tončka odgovorila: »Že v zgodnji dobi. Objavljal je v raznih revijah, najprej rokopisnih dijaških listih. Nam svojih pesmi ni pokazal. Tudi brat Stano je pesnikoval, a bil je strašansko strog kritik. Prepričana sem, da mu Srečko prav zaradi tega svojih pesmi ni pokazal.«
Taka zasebnost je bila mogoča pri Kosovelovih: »Veste, mi nismo vsi čepeli v kuhinji, kot je bilo to po kmečkih hišah na Krasu, kajti mi smo imeli še kar lepo stanovanje v šoli. Tako smo lahko pisali v sobi, ne sicer vsak v svoji, vendar v sobi. In tako je Srečko lahko pisal, ko ga nismo videli. Jaz sem nekoliko starejša in sem šla od doma prej v šole, zato nisem bila prav veliko z njim. Ko sem doštudirala, pa sem šla v službo, da sem očetu pomagala študirati mlajša dva, sestro in Srečka.«

PESNIKOVA USODNA BOLEZEN
Tončka se takole spominja Srečkove bolezni: »Februarja leta 1926 je skupaj z drugimi prijatelji šel na literarni večer v Zagorje ob Savi. Ko so se zvečer vračali nazaj v Ljubljano, se je na železniški postaji vnela tako živahna debata, da je vlak odpeljal brez njih. Ker ni imel nobenega znanca, denarja pa tudi ne, da bi šel prenočit v kako gostilno, je ostal čez noč kar na postaji, bil je lahno oblečen in tako se je prehladil. S tisto vročino je potem še nekaj časa hodil okoli, da je njegovo stanje postajalo vedno slabše. Dobil je vnetje sinusov, potem se mu je zdravje nekoliko izboljšalo in je prišel domov na velikonočne počitnice. Doma je potem dva meseca bolehal. Nazadnje je dobil vnetje možganske mrene. Za to bolezen takrat niso imeli učinkovitega zdravila. Oče mu je priskrbel najboljše zdravnike iz Trsta, a mu niso mogli pomagati. Točno dva meseca je bil doma in potem je umrl.«

VELIČASTEN POGREB IN STRAH PRED NEREDI
Italijanske okupatorske oblasti so se bale neredov ob pogrebu. Tončka pravi: »Prišli so visokošolci iz Ljubljane in prinesli slovensko trobojnico, ki so jo po pogrebu vrgli na krsto. Italijani so bili zaradi tega strašno jezni, da so hoteli naslednji dan grob odkopati, da bi vzeli slovensko zastavo ven. Pa sem rekla tistim, ki so mi to povedali: Recite tistim, ki imajo te misli, da nimajo nobene pravice, kajti Srečko je bil jugoslovanski državljan!«
»Prav malo prej je zaprosil za jugoslovansko državljanstvo, da se je lahko potegoval za štipendijo. Ne vem, ali je tisto štipendijo dobil, gotovo pa je, da je dobil jugoslovansko državljanstvo. Našega očeta so preganjali, ker se ni hotel vpisati v fašistično stranko. Pri oblasteh so ga tako očrnili fašistični vaški veljaki, da potem, ko je bil upokojen, celi dve leti ni dobil pokojnine.«
Srečkov pogreb je dokaj natančno opisala tudi Mira Cencič. Opis kaže, kako je ta dogodek zaznamoval Kosovelovo družino, Tomaj in okolico vse do kulturne prestolnice Ljubljana. Kosovelovo družino je »zadelo nekaj strašnega. Dobrega pol leta po vselitvi v lastni dom, ki so jim ga pomagali graditi tudi Tomajci, je dne 27. maja zaradi vnetja možganske mrene umrl najmlajši sin Srečko, ki je bil takrat študent v Ljubljani. To je Kosovelovo družino neizmerno potrlo.«
Tončka Kosovel, ko je leta 1974 spregovorila za Ognjišče. – Veliko gradiva je o Kosovelovi družini zbrala Mira Cencič v knjigi Kosovelovi v Tomaju. – Tomajski župnik Albin Kjuder. – Srečko Kosovel na mrtvaškem odru.
»Vest o smrti se je raznesla kot blisk in še tisti večer so pritekla domača kmečka dekleta in mu napravila mrtvaški oder. Spretno so mu spletla sedem velikih svežih vencev in nanesla belega cvetja za njegovo zadnjo pot. Vsa pot od doma do pokopališča je bila posuta s cvetjem in grob je bil ves ovit z belim papirjem ter je imel na dnu samo belo cvetje. Belo oblečena dekleta in dekletca so mu nosile šopke in vence. Štirje sošolci, kmečki fantje, so Srečku izkopali grob, ga odnesli iz domače hiše in ga položili k večnemu počitku, to so bili njegovi sošolci in prijatelji.«
Poljubil je zemljo, preden jo je vrgel v grob
Na pogreb so prihiteli ljudje z vsega Krasa in širše okolice, pa tudi študentje iz Ljubljane, prijatelji in najožji sodelavci. Od njega se je poslovilo več govornikov. Ko so ti »končali, so mu ljudje nametali cvetja skoraj do roba groba. Nato je prišla na vrsto zemljica, ki jo je Srečko tako ljubil, da jo je njegov prijatelj poljubil, preden jo je vrgel v grob.«
»Župnik Albin Kjuder je vodil petje na domu, v cerkvi in na pokopališču. Pokopal ga je domačin, duhovnik Henrik Šonc. Somaševal pa je tudi tomajski kaplan Alojz Žagar. Tako so njegove ostanke blagoslovili trije duhovniki, ki so Srečka imeli radi.«

POSLEDNJE OBHAJILO
Toda ne samo pogreb, tudi Srečkovo umiranje je bilo nekaj posebnega. Najprej je to bilo umiranje komaj dvaindvajsetletnega fanta, mladega pesniškega genija, sina ugledne družine. Kot mlad študent se je Srečko razgledoval po raznih miselnih tokovih in umetnostnih smereh. Tudi novih. Bil je odprt. Bil je, podobno kot oče, socialno čuteč. Bolele so ga krivice, ki so jih trpeli delavci in kmetje. Bolelo ga je zatiranje Slovencev pod Italijo. Še napol otrok je spoznal grozote vojne. Vse to je nosil v sebi, a v sebi je nosil tudi vero v Boga, ki se je na najplemenitejši način pokazala v umiranju mladega pesniškega genija.
Sestra Tončka je na vprašanje, ali je bil Srečko veren, odgovorila: »Seveda, pri nas smo bili vsi versko vzgojeni. S tedanjim tomajskim župnikom Kjudrom je Srečko veliko debatiral tudi o verskih vprašanjih, tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut, nekaj njegove lirike je prav religiozne.«

Poslednje moje obhajilo
»Ena najpomembnejših, temeljnih Kosovelovih pesmi ima naslov Poslednje obhajilo,« pravi Taras Kermauner. Piše, da je »Srečko Kosovel eden največjih slovenskih pesnikov«. V knjigi Poezija slovenskega zahoda namenja Kosovelovi poeziji, posebej religiozni, skoraj tretjino knjige. Žal pesmi Poslednje obhajilo ne najdemo skoraj v nobenih izbranih pesnikovih poezijah, ampak samo v njegovih Zbranih delih. Uredniki očitno niso premogli toliko poguma in poštenosti, da bi jo uvrstili v svoje izbore.
»Poslednje obhajilo je pesnikov testament, ne vem, ali je bilo napisano tik pred smrtjo, ni važno. Pesnik je doživljal svojo smrt, pričakoval jo je, z njo se je notranje ukvarjal, a videl v nji poveličanje.« Kermauner pravi, da je v istem času razmišljal o smrti pesnik Alojz Gradnik in da je obema rešilna pot Kristus. »A Gradnik je temačnejši; poudarek je na trpljenju, medtem ko je poudarek Poslednjega obhajila na svetlobi: na razsvetljenju teme, temnega obraza, na angelovem sijaju, na svetlem dihu stremljenj, na čistosti, na nedolžnosti diha: na belem Kristu.«
»Kosovelova religiozna pesem je odgovor na nihilizem in obup; pesnik je doživljal ne le veliki razpon med obema skrajnostma, ampak boj med njima; do konca se je v njegovih prsih obračunavalo med absolutno vero in spoznanjem nemoči, nezmožnosti, nihilizma. … Prav ta boj … daje pesnikovemu – človekovemu – prizadevanju še poseben pomen in težo.«

BELI KRIST
Ko bo razbit že moj obraz
in moja roka brez moči
in moje srce brez krvi –
in nad menoj triumf pravice
bo razprostrl krvavi ščit,
ko bom že skoro ubit

in ležal bom pred vami sam,
obkrožil usta bo smehljaj,
ko da bi angelov sijaj
razsvetlil moj teman obraz,
in srce moje trudno, ubito
umrlo rado bi, da se spočije,
kot je Njegov ukaz,

tedaj bo svetli duh stremljenj,
ki srce mi jih je rodilo,
ponižanj, porazov in trpljenj
poslednje moje obhajilo,
da sem boril se v duhu čist
in kot borilec moram umreti;
in takrat prišel bo oteti
me iz trpljenja beli Krist.

Mira Cencič v svoji knjigi navede besede takratnega tomajskega župnika Albina Kjudra. Tudi nanj je Srečkovo umirjeno umiranje in njegova vera, s katero je tako mlad prejel zakramente, naredilo izreden vtis. O Srečku je župnik Kjuder v župnijski kroniki napisal naslednje: »Po telesu je bil šibak in nežen, priznan pesniški talent. Sodijo, da bi, če bi živel dalj časa, bržkone prekosil vse naše slovenske pesnike. Čeprav ni dokončal niti 23 let življenja, je njegovih pesmi za dve debeli knjigi. Ko je bil doma na počitnicah ali na zdravljenju, je pogosto prihajal k piscu teh vrstic in se z njim dolge ure pogovarjal. Obolel je na vnetju možganske mrene. Ko ga je domači župnik previdel, mu je dal vse tri zakramente, se je počutil srečnega in čisto vdanega v Božje sklepe. Njegova smrt je bila za družino silen udarec. Pogreb je bil veličasten.«
Tako je zapisal v kroniko. V osebnih pogovorih je župnik še natančneje opisal Srečkove zadnje ure. Ko so ga leta 1962 (28 let po smrti!) obiskali trije pravkar posvečeni duhovniki – Kjuder je bil takrat apostolski administrator dela tržaške škofije, ki je pripadel Sloveniji – jim je še natančneje opisal svoj obisk pri Srečku. Bojan Ravbar, eden od treh duhovnikov, se Kjudrovih besed pri obisku takole spominja: »Tik pred koncem maja 1926. Srečkova mama je s plahim korakom prišla v farovž. Komaj 22-letnemu Srečku se iztekajo dnevi. Prosila je, da ga obišče: Potrebuje Boga. Ste mu kaj rekli? je vprašal župnik. Ne, se je slišal plahi in zaskrbljeni glas. Nakar je izkušeni mož svetoval, naj najprej sama spregovori s sinom, saj če mami odkloni prošnjo, bo lažje spremenil besedo. Meni bi za gotovo težje.« Ravbar v tej Kjudrovi potezi zaznava modrost izkušenega župnika. Naj mama prva predlaga sinu zakramente. In tako je bilo. Srečko je sprejel njen predlog. Ravbar nadaljuje: »Naslednji dan je bil župnik pri Kosovelovih. Srečko je vse izročil Božjemu usmiljenju. Bi še obhajilo? ga vpraša župnik. Jutri … Za to se moram pripraviti, se je glasil odgovor. In ta jutri je prišel. Srečko je bil srečen!« Tako Ravbar. Njegove besede še bolj natančno opišejo tisto, kar je v skopih besedah za kroniko napisal župnik Kjuder in kar je povedala sestra Tončka. Poleg tega se ta konec Srečkovega življenja odlično sklada s pesmijo Poslednje obhajilo, ki jo skupaj z nekaj mislimi literarnega kritika Tarasa Kermaunerja objavljamo posebej. Tako kraški poet v pesmih ni samo napovedal svoje smrti, ampak tudi to, da ob slovesu s tega sveta ne bo sam, ampak bo prišel k njemu beli Krist. To je bilo res njegovo »poslednje obhajilo«, na katerega se je tako vneto pripravil in ki mu je prineslo tolažbo v zadnji uri.

Srečko Kosovel
Rodil se je 18. marca 1904 v Sežani, umrl 27. maja 1926 v Tomaju. Oče Anton je bil narodno zaveden učitelj, doma iz Črnič na Vipavskem, mati Katarina Stres iz Sužida na Kobariškem. V družini je bilo pet otrok. Srečko je bil najmlajši in je že kot enajstleten otrok doživel strahote prve svetovne vojne, saj je fronta potekala nedaleč od Tomaja. Leta 1916 je odšel v Ljubljano na realno gimnazijo z nemškim učnim jezikom. Maturiral je 1922. Že takrat je bil literarno dejaven in se v nasprotju z očetovimi željami vpisal na filozofsko fakulteto. Tu je študiral slavistiko, romanistiko in umetnostno zgodovino. V 8. semestru je težko zbolel, po okrevanju je odpotoval domov, bolezen se je ponovila in tako je zaradi meningitisa umrl.
V gimnaziji je deloval v literarnem krožku, ki je izdajal dijaški list Kres. Od tod je prešel v literarni krožek Preporod, sam pa je ustanovil »organizacijo srednješolcev iz zasedenega ozemlja«. 1922 je ustanovil Lepo Vido, 1924 pa krožek Ivan Cankar. S svojo skupino prijateljev je tedaj prevzel tudi revijo Mladina. Poleg tega je sodeloval s posameznimi objavami tudi pri drugih revijah.
Pogosto je javno nastopal s predavanji (tudi med delavci), na literarnih večerih, objavljal tudi glose, eseje, poleg poezije pa pisal še prozo in dramske osnutke, pomembni pa so njegovi dnevniki in korespondenca. Nekaj literarnih del je namenil otrokom in mladini. Ob koncu življenja je pripravil zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla in ni ohranjena. Šele posthumno so prijatelji izdali njegove pesmi v zbirki Pesmi (Ljubljana 1927, uredil A. Gspan), kasneje pa še Izbrane pesmi (Ljubljana 1931, uredil A. Ocvirk). Tako se je šele po smrti uveljavil kot klasik slovenske poezije in postal eden njenih najpomembnejših vrhov, čeprav smo šele sredi sedemdesetih let spoznali vse dimenzije njegovega ustvarjanja. Njegova pesniška ostalina je namreč ostala dolgo neobjavljena in so jo hranili različni ljudje.
Poznavalci njegovega dela pravijo, da je imel Kosovel »med sodobniki najtesnejše stike in širok razgled po sodobnih literarnih tokovih tedanje Evrope. Imel je informacije iz Sovjetske zveze (prijatelj Ivo Grahor je bil tam), iz Švice in Nemčije (A. Černigoj, sestra Karmela) ter drugod. Zavzeto je spremljal tudi druge literarne pojave (Tagore, Krleža itd.). Tako v njegovih pesmih ni nič provincialnega, vendar vsak verz priča tesno povezanost z zgodovinsko resnico ter z upornostjo svojega naroda. Najradikalnejše pesniške modernistične stvaritve (konstrukcije, lepljenke …) je vedno napolnil z živo lirsko izpovedjo, tako da praktično nikjer ne zasledimo zgolj formalističnih hlastanj za modernističnimi prijemi. Vsebinsko so njegove pesmi izredno bogate« (Zoltan Jan).
Njegovo pesniško delo je doživelo številne in obsežne študije, njegova poezija pa je prevedena v več tujih jezikov. Mnogo njegovih pesmi je uglasbenih in njegovo podobo so likovno ovekovečili številni umetniki.

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 3 (2024), 42-49.

Sv. Jedrt Nivelska

Napisal marko na 16. marca 2024. Objavljeno v Ljudski svetniki - zavetniki ....

s preslico, mišmi in knjigo – usmiljena in učena opatinja visokega rodu

Sv. Jedrt je bila hči svetniških staršev. Rojena je bila leta 626 očetu Pipinu Starejšemu, upravitelju frankovskega dvora, in materi Itti (Idubergi). Postala je opatinja v samostanu, ki ga je v Nivellesu (v današnji Belgiji) dala zgraditi njena mati. Odlikovala se je v ljubezni do bolnikov in siromakov, ljubila pa je tudi knjige in svoje znanje neutrudno delila redovni družini. Umrla je od izčrpanosti leta 659, stara komaj triintrideset let.

Miši, preslica in knjiga kot prepoznavna znamenja

Gorjanci – Trdinov vrh, Sv. Jedrt, kopija, 2013 (original v Dolenjskem muzeju, Novo mesto, pozno 17. ali zač. 18. stol. – Oltar sv. Jedrti, 1708, p. c. sv. Jedrti, Nadlesk (repr. po: Janez Kebe, Loška dolina z Babnim poljem, Ljubljana 1996) – Ferdinand Gallo: Sv. Jedrt v istoimenskem oltarju, med 1750–1760, ž. c. Matere Božje, Sladka Gora. (z leve)

Sv. Jedrt je v umetnosti največkrat prikazana kot opatinja, običajno v črni (benediktinski) oziroma temni redovni obleki, včasih pa tudi v beli, ogrnjena s temnim plaščem. Izjemoma je opravljena kot kneginja. Prepoznavamo jo zlasti po miših, ki plezajo po njeni opatinjski palici ali po habitu, in po preslici, ki jo drži v roki. Atributa sta povezana z ljudskim izročilom, da se z njenim godom končuje delo predic, ki jim miš pregrizne nit, in se začenja spomladansko delo na polju. Sicer pa naj bi miši predstavljale duše umrlih, ki naj bi jim sv. Jedrt (po pokristjanjenem poganskem verovanju) pomagala na poti v onstranstvo. Njeno prepoznavno znamenje je tudi knjiga kot namig na njeno duhovno učenost. Drugi atributi so manj pogosti. Tu in tam nastopa kot donatorica z modelom cerkve ali špitala, ki ga je ustanovila za irske menihe, kot delivka miloščine, zavetnica romarjev, vodnica duš, rešiteljica mornarjev itd.
Sv. Jedrt, 2. polovica 18. stol., p. c. sv. Jurija, Ljubljana-Stožice. – Sv. Jedrt, 18. stol., p. c. sv. Barbare, Ravnik pri Hotedršici. – Sv. Jedrt, ok. 1800, p. c. sv. Jedrti, Selo nad Polhovim Gradcem. (z leve)

Pripovedni prizori nizajo njeno življenjsko zgodbo od odklonitve poroke, vstopa v samostan, ko jo ostrižejo, nastopa službe opatinje, pomoči bolnim in beračem do najdenja trupla mučenca sv. Foillana, opata samostana v kraju Fosses, čigar dobrotnica je bila. Prizori se nadaljujejo z vrsto čudežev po njeni smrti, med katerimi je znamenit zlasti tisti, v katerem reši viteza, ki je prodal svojo dušo hudiču, in obesi hudiča na vislice. Scene kažejo tudi, kako pogasi plamene gorečega samostana in oživi utopljenega otroka.

Sv. Jedrt na Slovenskem

Delavnica Mateja Tomca: Sv. Tilen in sv. Jedrt v atiki velikega oltarja, 1856, p. c. sv. Jakoba, Stanežiče. – Ivan Vurnik: Sv. Jedrt v velikem oltarju, 1887, p. c. sv. Lenarta, Krtina. – Marko Jerman: Sv. Jedrt, barvno okno, 2000, p. c. sv. Jedrti, Selo nad Polhovim Gradcem.
Na Slovenskem se je češčenje sv. Jedrti, ki so ga poldrugo stoletje po njeni smrti k nam zanesli Franki, hitro prijelo in se ohranilo. S svetnici posvečenimi cerkvami mu na današnjem slovenskem ozemlju sledimo od začetka 14. stoletja, z arhivskimi zapisi po njej imenovanih oseb pa že stoletje prej. Od današnjih štirinajstih cerkva z njenim patrocinijem jih je več kot polovica po izvoru srednjeveških. Ohranjene upodobitve pa so večinoma iz novega veka in niso posebno pogostne. Motivno so, razen redkih izjem, precej enovrstne, širših pripovednih prizorov pa pri nas ne zasledimo. Sv. Jedrt pogosto srečamo v družbi svetih devic, povezuje pa se tudi z drugimi svetniki.

Sv. Jedrt slikarja Leopolda Layerja
Iz zakladnice slovenske baročne umetnosti predstavljamo sliko, ki jo je za cerkev sv. Simona in Jude na Spodnjem Brniku ustvaril Leopold Layer (1752–1828), najpomembnejši predstavnik v Kranju delujoče družine slikarjev, znan po obsežnem opusu, zlasti pa po podobi brezjanske Marije Pomagaj.
Slika sv. Jedrti v oltarju, izdelku kranjskega kiparja Valentina Vrbnika, je datirana z letnico 1779. Svetnica z milim mladostnim obrazom je postavljena v središče kompozicije in se graciozno naslanja na podzidek stebra na njeni levi strani. Oblečena je v črn benediktinski habit in kot opatinja drži v desnici palico, po kateri plezajo miši, medtem ko ima v elegantno naslikani levici preslico, razigrana angelca ob njenem vznožju pa ji pridržujeta knjigo in še eno preslico. Za svetničinim likom se odpira krajina, oblake na modrem nebu pa prežarja nebeška svetloba, v kateri se prikazujeta operutničeni angelski glavici. Kolorit ustvarja čarobno nadnaravno vzdušje, prizor pa je prežet z mirno meditativnostjo. Slika, ki spada med Layerjeva najboljša dela, je nastala v času, ko se je vzoroval po Valentinu Metzingerju.

Leopold Layer: Sv. Jedrt 1779, p. c. sv. Simona in Jude, Spodnji Brnik

Sveta vrtnarica kot varuhinja poljskih pridelkov
Sv. Jedrt je ljudska svetnica, zavetnica vrtnarjev in kmetov, ki se ji priporočajo z namenom, da bi njihova polja in vrtove obvarovala pred mišmi. Kot junaško redovnico, ki učinkovito premaguje hudobnega duha, jo prosimo tudi za naše duše, naj jih varuje pred satansko zalego.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki … zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 3, str. 98.

Nejc Krevs: “Rešitev vidim v empatiji do obeh narodov”

Napisal marko na 4. marca 2024. Objavljeno v Moj pogled.

… o izraelsko-palestinskem sporu in poročanju o njem

Nekajmesečni spor med Izraelci in Palestinci v Gazi, nevarnost, da se ta razširi na širše območje, medijsko poročanje o njem, vloga Izraela na Bližnjem vzhodu ter vere v judovski državi – vse to in še osebna izkušnja Svete dežele je bila tema pogovora s televizijskim novinarjem, urednikom in piscem Nejcem Krevsom. Njegovo zanimanje za Izrael se je začelo že na Teološki fakulteti, kjer je tudi diplomiral na temo judovske države.

– Se je tvoje zanimanje za Izrael in Bližnji vzhod začelo na teološki fakulteti?
Mislim, da se je prvo resno zanimanje porodilo prav na predavanjih sedanjega celjskega škofa, tedaj profesorja dr. Maksimilijana Matjaža. Imeli smo podrobno eksegezo (razlago) Stare zaveze, preden smo prešli na Novo. Skupaj z mentorjem mojega diplomskega dela profesorjem dr. Samom Skralovnikom smo »prodirali« v osnove stare hebrejščine in v sintezo med staro in novo zavezo.
Name je naredilo izreden vtis tudi prvo romanje v Sveto deželo. Bil sem tako rekoč še najstnik, ko sem prvič obiskal svete kraje. Takrat sem spoznal, kako se besede, zapisane v Knjigi vseh knjig, »utelešajo« v tistem okolju, če samo pomislite na Jeruzalem, Nazaret, Betlehem …

– Na to temo si torej delal diplomo in za TV Slovenija posnel oddajo o nastanku sodobnega Izraela?
Drži. Diplomsko delo je imelo naslov Izrael med teokracijo in demokracijo: judovski narod v judovski državi. Gre za pravo razpetost. Čutiti je »Gospodov duh«, a je obenem sodobna judovska država tudi zgled močne demokratične in liberalne misli, kjer cveti gospodarstvo in sodobna tehnologija. Vera v Izraelu ni potisnjena na stran, ampak ima ključno vlogo ne samo pri večini judovskega prebivalstva, ampak tudi pri drugih verskih in etničnih manjšinah. Če samo pogledamo izraelsko mesto Nazaret, kjer je po evangeljskih poročilih odraščal Jezus, ima močno lokalno samoupravno skupnost kristjanov. Tako je tudi v drugih mestih, kot denimo Hajfa in Jeruzalem. Izrael je edina država na Bližnjem vzhodu, kjer se število kristjanov povečuje. Trenutno kristjani predstavljajo okoli dva odstotka izraelske družbe.

– Večina kristjanov v Izraelu je Palestincev?
Res je, in če nadaljujem v številkah: v desetmilijonskem Izraelu živi dva milijona (20 %) Arabcev, navadno Palestincev z izraelskim potnim listom. Večina je muslimanov, vendar je še kako živa tudi 185-tisočglava krščanska skupnost. Izmed njih pa je, kot si prav omenil, skoraj 80 odstotkov kristjanov arabskega rodu. Življenje Palestincev v Izraelu je še en dokaz o demokratičnosti judovske države, se pa vsekakor moramo zavedati, da so mnogokrat manjšine po vsem svetu potisnjene na rob družbe. Tudi Izrael ni imun na to, zato bi lahko storil še več za sožitje med Izraelci in Palestinci v judovski državi, pa tudi širše na avtonomnih palestinskih ozemljih (Gaza in Zahodni breg).

– Si izsledke iz diplome uporabil tudi za dokumentarni film?
Da, izsledke sem »pretopil« tudi v omenjeni film Med, mleko in nemir. 75-letnica izraelske države je bila dobra priložnost, da znova odidem na Bližnji vzhod, se pogovarjam z ljudmi: od politikov, diplomatov do verskih voditeljev in predstavnikov civilne družbe. Zanimal me je tudi odnos med Slovenijo in Izraelom. Judovska država je med našo osamosvojitveno vojno bila ena redkih držav, ki je z vojaško pomočjo prispevala k samostojnosti Slovenije. Izraelci so razumeli naše aspiracije, po katerih so tudi sami nekoč hrepeneli.

– Glede na to, da si se poglabljal predvsem v izraelsko zgodovino, ti bi lahko kdo očital, da je tvoje sedanje poročanje pristransko. Kako se izogniti nevarnosti, da se ne bi postavili na eno ali drugo stran, saj tudi stvarnost ni črno-bela?
Rešitev vidim v humanosti in empatiji do obeh narodov. Vendar na ta konflikt ne smemo gledati z emocionalnimi očmi, ampak skozi prizmo racionalnosti in objektivnosti. Priče smo konfliktu med dvema semitskima narodoma. Obžalujem, da med njima ni trajnega miru in da to agonijo dedujejo nove generacije Izraelcev in Palestincev. Moram poudariti dejstvo, da če podpiraš pravico izraelske države do obstoja, hkrati ne pomeni, da nasprotuješ samostojni palestinski državi. Nesprejemljivo je odrekati državo enemu ali drugemu narodu. Še vedno verjamem v rešitev dveh držav. Palestinci bi morali že davno priti do lastne države. Žal je geopolitični interes velikih sil in pragmatizem malih igralcev marsikdaj ustvaril pogoje, v katerih se obe strani nista mogli zbližati. Če se samo spomnimo devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je zdelo, da s(m)o na pragu končnega miru, pa so se v resnici Palestinci spogajali za okoli 22 odstotkov ozemlja. To je bilo dovolj za Nobelovo nagrado Arafatu, Rabinu in Peresu, vendar premalo, da bi Palestina zaživela kot samostojna država. Menim, da je bilo uresničenje dveh držav najbližje, ko je bila sprejeta resolucija OZN 181 (29. novembra 1947). Judje so izglasovano resolucijo podprli, Arabci pa zavrnili. Gre za desetletja dolg in občutljiv konflikt, kjer se je potrebno postaviti na stran nedolžnih žrtev. V Gazi se ob zadnji vojni število umrlih približuje številki trideset tisoč. In to na območju, kjer živi dobra dva milijona ljudi. Polovica od teh je mlajših od osemnajst let. Teh otrok ne moremo enačiti s terorizmom! Vsekakor se postavlja vprašanje prekomerne uporabe vojaških zmogljivosti izraelske vojske, a ne smemo pozabiti tudi, kaj se je zgodilo oktobra lani, ko so teroristične milice Hamasa in Islamskega džihada vstopile na območje Izraela. Surovi pokoli, posilstva in ugrabitve so prizadele ves zahodni svet. To je bil najbolj smrtonosen dan za Jude po holokavstu. 7. oktobra je življenje izgubilo tisoč dvesto ljudi. Terorizem ne pozna političnega prepričanja, barve kože in veroizpovedi, zato je bil izraelski odziv pričakovan.

– Kaj meniš o teoriji, da naj bi Izrael dopustil ta napad, da bi lahko »počistil« s Hamasom?
Menim, da je ta teorija preveč fantazijska. Izrael sicer takšne ranljivosti ni pokazal že zadnjih petdeset let, vendar gre za politično, vojaško in obveščevalno odgovornost, ki se bo v Izraelu presojala po vojni, ljudje pa bodo morali odgovarjati. Že leta 2005 se je judovska država odločila, da zapusti Gazo. Izraelska intimna želja ni nikoli bila, da bi osvojili to ozemlje, vendar ne smemo pozabiti na vzpon skrajne desnice v Izraelu. Ti politični skrajneži bi »počistili« Gazo. Izrael bi to lahko storil v enem dnevu, če bi hotel. Vendar verjamem, da bo glas demokratičnega razuma prevladal. Izrael verjame v svetost življenja, medtem ko ideologi Hamasa verjamejo v smrt. Tu vidim bistveno razliko, Hamas bi namreč oktobrske dogodke ponovil, če bi jih lahko.

– Zakaj je Hamas tako močen med Palestinci?
Predvsem zato, ker vlada s politiko ustrahovanja ljudi. V Gazi vse od leta 2007, ko je divjala državljanska vojna med Palestinci, vlada Hamas, ki je premagal Fatah, ta pa še vedno vztraja na zasedenem Zahodnem bregu. Hamas še ni slišal za demokracijo. Na volitve se požvižgajo, za istospolne razpisujejo smrtne kazni in na račun revščine in bede palestinskega naroda živijo v izobilju. Visoki predstavniki Hamasa so milijonarji, ki živijo v Katarju. Vendar delno odgovornost za vzpon Hamasa nosi tudi izraelska politika, ki ji je bilo v interesu, da so Palestinci razdeljeni, saj na ta način niso mogli pokazati enotnosti.

– Ali je dejstvo, da so med Palestinci tako močna skrajna gibanja, ovira, da bi prišlo do dogovora o dveh državah?
Težava je, ker ne ena ne druga stran nimata dovolj politične volje za kompromis. Problem je, ker iz leta v leto Izraelci na Zahodnem bregu gradijo – po mednarodnem pravu – nezakonite naselbine. Ta del postaja vse bolj podoben švicarskemu siru in to otežuje trajni mir. Na drugi strani pa imamo palestinsko enklavo Gazo, veliko kot Ljubljanska kotlina, izredno gosto naseljeno, kjer Izraelci nadzorujejo vse, kar vstopa ali izstopa iz nje. Tej izraelski blokadi se pridružuje tudi egiptovska stran. Arabske države dejansko nikoli niso (bile) zainteresirane, da bi rešile palestinsko vprašanje. Če je bilo treba, so Palestince žrtvovali za »višje interese«.
Si novinar in spremljaš poročanje medijev o vojni v Gazi. Kako gledaš na poročanje slovenskih medijev? Nekateri jim očitajo, da se postavljajo preveč na stran Palestincev.
Treba je biti solidaren s Palestinci in si prizadevati, da nekoč zaživijo v lastni državi. Hkrati pa ne moremo upravičevati dejanj Hamasa. Tudi Evropsko unijo zavezujejo deklaracije, po katerih je Hamas teroristična organizacija.
Pri nas so ponekod še vedno navzoče te stare, jugoslovanske geopolitične aspiracije. Jugoslavija je bila del gibanja neuvrščenih držav in prijateljica arabskega sveta. Navzven je kazala sovražnost do Izraela, pod mizo je sicer z njim sklepala posle. Najbrž smo določeno mero tega še podedovali. Želel bi si, da bi bili pri poročanju o vojni med Izraelom in Hamasom bolj celoviti. Pri nekaterih medijih zaznam določeno agendo, da namerno spregledajo določena dejstva. Prav tako ne smemo pozabiti, da mednarodna skupnost in Zahod, h kateremu pripadamo, pozorno spremlja vsak naš politični, družbeni in nenazadnje novinarski korak. Diplomati tujih držav spremljajo poročanje slovenskih medijev in o njem obveščajo svoje države.

– Delaš na Televiziji Slovenija. Kako si se uvajal v to specifično delo?
Na RTV-ju proces dela spoznaš tako, da začneš na najnižji stopnički in se počasi vzpenjaš. Prva stopnička je bila, da sem bil mlajši dežurni novinar, kar pomeni, da sem bil deklica za vse. Od tega, da prineseš kavo voditelju, da napišeš kakšno vestičko, zmontiraš prispevek … Tako spoznaš proces dela, kar ti omogoča, da pozneje svoje novinarsko delo opravljaš še bolj kakovostno in profesionalno. Pomembna stopnička je bila tudi delo pri otroški oddaji Infodrom. Tam sem se veliko naučil. »Če nečesa ne uspeš razložiti šestletnemu otroku, potem tega tudi sam ne razumeš,« je nekoč dejal Albert Einstein. Ta misel me je spremljala na televizijski »poti«. Bil sem torej voditelj Infodroma, počasi sem napredoval v redakcijo informativnega programa TV Slovenija, pred tremi leti sem dobil povabilo, da vodim jutranja poročila, nato poročila ob 13. in nato še 17. uri. Pozneje sem začel voditi tudi osrednji Dnevnik ob 19. uri in oddajo Slovenska kronika.

– Sedaj TV Dnevnika ne vodiš več. Nekateri pravijo, da si del »čistke« na televiziji?
Mislim, da bo priložnosti zame še dovolj in da se iz vsake preizkušnje lahko nekaj naučimo. Menim, da sem profesionalno in kakovostno vodil TV Dnevnik. Nenazadnje so mi to potrditev dali tudi gledalci. Ti so me bodrili in mi pisali številna pisma, da me pogrešajo pri večernih poročilih. Verjamem, da bom kmalu nazaj in da je to zame le prehodno obdobje, v katerem se lahko kaj novega naučim in tudi uredniško kalim, saj namreč urejam jutranja poročila. Na svojo prihodnost v javnem zavodu gledam z optimističnimi očmi.

– Nenavadno je, da televizijski človek piše tudi kolumne za časopise. Te si zbral tudi v knjigi. Obvladaš torej govorico obeh medijev?
V luči zdravniške stavke bom rekel, da tudi v novinarskih vrstah marsikdo ne mara dvoživk ali troživk (smeh). Sprva sem se kalil tudi na Radiu Slovenija v okviru verskega uredništva. Pomembno je, da sem opravil retorično in fonetično šolo, ki te izobrazi za nastop pred kamero in pred mikrofonom. Radio je bil odlično izhodišče za delo na televiziji. Obenem bi rad poudaril vlogo teološke fakultete, ki mi je s svojim širokim spektrom znanj pomagala pri novinarskem delu. Znanja so mi prišla prav tudi pri pisanju. Pisal sem Besedno artilerijo, ki je bila sprva radijska kolumna v okviru oddaje Radio ga ga. Ta je kmalu postala tudi knjiga. Istočasno sem dobil povabilo, da pišem kolumne za revijo Stop. V njih se dotikam lastnega vsakdana, potovanj, delovnih navad in poglobljenih razmišljanj. Vsak teden moram napisati kolumno, kar me prisili, da krepim svojo ustvarjalnost. Tako verjamem, da se brusim v lucidnega misleca, ki lahko svet spreminja na bolje.

– V zadnjem času pa te slišimo tudi na Radiu Ognjišče.
V času bližnjevzhodne krize se name obračajo različne javne in izobraževalne ustanove, mediji in kulturna društva, ki želijo, da ljudem s svojim mnenjem približam zapleten gordijski vozel bolečega konflikta. Občasno me pokličejo tudi kolegi z Radia Ognjišče, kjer jim z veseljem ponudim svoje opažanje razmer v Izraelu in na avtonomnih palestinskih ozemljih. Najbolj živo se spomnim prav klica cenjenega urednika Alena Salihovića, ko se je zgodil »sedmi oktober«. Od takrat naprej sem z njim, pa tudi s številnimi drugimi radijskimi kolegi stkal zares lepe in iskrene prijateljske vezi. Letos bo 30 let Radia Ognjišče, zato ob tej priložnosti želim, da bi ta osrednji katoliški medij še naprej ostal tako kakovosten glasnik radovednosti in resnice.

B. Rustja, Moj pogled, v: Ognjišče 3 (2024), 38-40.

Stabilnosti bi radi

Napisal marko na 29. februarja 2024. Objavljeno v Za začetek.

Da je naša država v takem razsulu, morda niti ni toliko kriva obstoječa oblast. Že dolgo je namreč tako. Nekakšno stanje duha v ljudeh – Bauman bi temu rekel tekoča generacija – je navrglo take oblastnike, saj je oblast vedno taka, kakršni smo ljudje. Posledično je tako skoraj zaman iskati neke stabilnosti, stanovitnosti, premočrtnosti in zanesljivosti, na čemer bi lahko človek zrasel, pognal svoje korenine, utemeljil svoje življenje.
Nekaj preveč določenega se nam je zdelo tisto iz preteklosti, s čimer smo prekinili vezi in presekali korenine. Bilo je nekaj preveč omejujočega, nekaj, kar je zatiralo rast našim vejam, našim željam in naši izbiri. Morda je bilo nekdaj res tako, morda pa se je v imenu avtoritet res zgodilo preveč zlorab. Kajti avtoriteto lahko razumemo zelo napačno, lahko jo zgradimo na moči, tako da nekomu grozimo, ga zaničujemo ali držimo v strahu, lahko pa jo utemeljimo na vzvišeni oddaljenosti, lahko na brezmadežni podobi, lahko s podkupovanjem.
In tako smo po revolucionarnem modelu, kjer je vse staro slabo in vse novo dobro, porušili stari red in začeli povsem na novo. Kot svoj temelj – kako paradoksalno! – smo postavili neskončno svobodo v vsem, ki pa se najbolj odraža v neskončnosti izbire. Tako smo postali ljudje, plavajoči v nevarnem času raztopljenih vrednot, pomešanih pojmov in uničenih avtoritet, v katerem pa, zelo zanimivo, vedno bolj vznikajo vse vrste radikalizmov in fanatizmov. Ljudje, ki plavajo v neznosnosti izbire – ker je izbiranje vsega zelo naporna reč, če drugega ne, zahteva dobra odločitev čas za premislek, tega pa imamo vedno manj – so se namreč tega naveličali in zdaj ponovno iščejo avtoritete ter se tako radi obesijo na ljudi trdnih in jasnih stališč, ki potem večinokrat tudi izkoristijo njihovo naivno zaupanje. Poglejte samo, koliko mladih duhovnikov in bogoslovcev denimo teži h katoliškemu tradicionalizmu, kjer je vse farizejsko trdno določeno, a vendarle varno. A kjer je le varnost, tam ni hrbtenice. In ne stabilnih ljudi.
Nihanje iz ene v drugo skrajnost je za človeka precej pogost pojav, čeprav si ta želi predvsem stabilnosti. Tudi otroci jo potrebujejo, četudi se ji na vse kriplje upirajo. Toda oni si želijo zidu, v katerega se bodo lahko zaletavali, preverjali, se ob upiranju učili in občudovali čudovito trdnost, ki jo vsak od nas potrebuje. Brez avtoritet ne moremo. Avtoriteta je posebno za mladega človeka nekaj velikega in nekaj pomembnega, nekaj, kar drži naše življenje v ravnovesju. Če si jih ne izberemo, nam jih postavi svet; inercija vodi k njim, k lažnim avtoritetam v navidezno trdnih in varnih pristanih totalitarizma …
Zato je izbira stabilnosti danes predvsem stvar izbire dobre avtoritete. Ta pa je tista, ki v sebi združuje tako brezpogojno ljubezen kot tudi jasna stališča. Zato se ob pravi avtoriteti čutimo hkrati varne in svobodne. Če kaj od tega dvojega umanjka, se izrodi v eno ali drugo skrajnost. In menda bo pobalinskosti našega časa enkrat konec, ko bomo spet imeli dobre očete – družinske, duhovne, politične očete, ki služijo in ne gospodujejo ter so zavezani trdnim vrednotam naših dedov in ljubijo tudi s svojo strogostjo.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 2 (2024), 3.

dr. Metka Zorc

Napisal marko na 29. februarja 2024. Objavljeno v Gost meseca.

ustanoviteljica Mednarodnega centra za zdravljenje bolezni srca in ožilja MC Medicor

“Vsaka vrnitev bolnika v normalno življenje mi daje moč in smisel”

Področje zdravstva je v zadnjih tednih in mesecih zelo prisotna in pereča tematika v Sloveniji. Bolj ko smo priča napredku medicine in njenim dosežkom, bolj se pri nas ukvarjamo s čakalnimi vrstami, neučinkovitostjo in razpadom zdravstvenega sistema. O trenutni situaciji na zdravstvenem področju smo se pogovarjali z dr. Metko Zorc, ki uspešno vodi Medicinski center Medicor, ki je konec prejšnjega leta praznoval 20. obletnico delovanja. Z ekipo zdravnikov in drugega medicinskega osebja dokazuje, da se v zdravstvu da delati tudi uspešno in učinkovito zgodbo.

– Najin pogovor začenjava ravno dva dni po 11. februarju, ko ob prazniku Lurške Matere Božje obhajamo tudi svetovni dan bolnikov. Na kaj pomislite, ko slišite besedo bolnik oz. kaj vam ta beseda pomeni?
Bolnik je oseba, ki mu zdravnik mora pomagati. Čim prej in čim bolje. Seveda poznamo zelo veliko bolezenskih stanj, zato obstajajo tudi različni načini, kako lahko pomagamo. V medicini poznamo danes zelo veliko prijemov pomoči, in to na način, da se bolniku ob tem niti ni potrebno počutiti kot bolnik. Večina ljudi noče biti bolnih.
Poleg medicinskih prijemov se mi zdi zelo pomembno pri bolnikih opozarjati na pomoč v obliki vzpodbujanja pozitivne energije. S tem vplivamo tudi na njegovo usmerjenost in sposobnost samo-ozdravljenja. Veliko stvari, povezanih z boleznijo, je lahko tudi v glavi, v našem razmišljanju. Če je nekdo depresiven, v nenehnem stresu ali žalosti, svoje stanje občuti tudi kot pomanjkanje energije, kot da nima neke življenjske sile, ki bi ga gnala naprej. Pri ljudeh vidim, kako neurejena medosebna razmerja ali stanja doma vplivajo na potek zdravljenja. Vse to lahko zdravljenje podaljšuje ali celo onemogoča.
Zato se pred večjimi posegi pri svojih pacientih trudim, da bi na njih prenesla tudi nekaj pozitivnih pogledov in da vzpodbudim pozitivno energijo. In enako lahko trdim za ekipo zdravnikov in medicinskih sester v Medicorju; v naših ambulantah dajemo pomemben poudarek prav temu področju.

– Pri opisovanju svojega dela vedno poudarjate celostni pristop do človeka. To daje dobre rezultate zdravljenja, vendar pa vzame čas, če se želite res posvetiti bolniku; hkrati lahko beremo, kako je zaradi prevelikega števila pacientov na posameznega zdravnika obravnava omejena zgolj na nekaj minut za vsakega.
Celostna obravnava bolnika je ideja, ki jo je gojil že očetov stric prof. dr. Igor Tavčar, ko je postavljal temelje ljubljanske Medicinske fakultete. Ne moremo zdraviti posameznega organa brez celostne obravnave, saj je vsak organ vpet v celoto. Prof. dr. Tavčar je že pred desetletji opozarjal na nevarnost razkroja medicine na preveč majhnih sektorjev. Poudarjal je pomembnost integralnega zdravljenja in zdravniki, ki temu sledimo, imamo dovolj dokazov in izkušenj, da je to edini način za pravo zdravljenje. To je bila moja vizija, ko sem ustanavljala medicinski center Medicor. Z osebnim in celostnim pristopom do bolnika – pa tudi z desetim čutom do bolnika, ki mi je bil podarjen – sem v kardiološki ambulanti odkrila že marsikatero bolezen, tudi maligne procese, ki niso bili povezani s srcem. Zdraviti le srce in ne pogledati drugih organov je pravzaprav v nasprotju z etiko medicinske znanosti.
Seveda pa, kot omenjate, je to v današnji situaciji zelo težko. Problem je neorganiziranost zdravstvenega sistema, predvsem na primarni ravni družinskih zdravnikov. Še pred tridesetimi leti so obstajale bistveno boljše povezave med sistemom družinskih zdravnikov in specialisti. Za družinskega zdravnika si predstavljamo zdravnika, ki pozna družino, pozna določena bolezenska stanja. Zato bi več primerov različnih stanj lahko reševali že na primarni ravni in bi se na specialiste obračali samo v primerih, ko je to res nujno in je treba opraviti nadgradnjo preiskav. Iz izkušnje pacientov v naši kliniki Medicor, kjer seveda radi pomagamo vsakomur, je k nam skoraj polovica pacientov napotenih s stanji, ki bi se lahko zdravila v okviru primarne ravni.

– Z odgovorom ste že malce prešli na področje trenutne zdravniške stavke in vsesplošnega vtisa, da vsi vemo, da ne deluje, ni pa pri odločevalcih konkretnih predstavljenih rešitev, v katero smer in na kakšen način zdravstvo v Sloveniji reševati.
Mnogo stvari na splošno ni zapletenih, sploh za tiste, ki sistem poznamo že več desetletij. In nam je jasno, da je glavni problem, kot sem že izpostavila, v organizaciji. Zaradi neorganiziranosti zdravstvenega sistema trpimo vsi – pacienti, zdravniki, medicinske sestre, strežnice … vsi! Ne potrebujemo neke čarobne palice za rešitev problema, ampak ljudi z voljo in poštenim namenom, da s pravo strategijo vodenja zapeljejo voz v pravo smer. Prvi korak je torej vzpostavitev dobre organizacije dela na vseh nivojih in pregled obstoječega zdravstvenega sistema z vidika pacienta, kar bo pomagalo ugotoviti, kje stvari šepajo in kaj manjka na posameznih nivojih.
Drugi korak je uvajanje racionalnega zdravljenja. To pomeni, da dosegamo odlične rezultate zdravljenja s pravilnimi metodami, pri katerih bolnik manj trpi in tudi prej ozdravi. Na ta način prej poskrbimo za pacienta, skrajšamo čas zdravljenja, skrajšamo bolnišnični čas. Potrebujemo dobre in učinkovite postopke in samo to je pot, ki vodi do učinkovite medicine. Da to funkcionira, moramo imeti jasen sistem in veliko energije. En sam ali nekaj zdravnikov in medicinskih sester tega ne more spremeniti. Potrebujemo podporo družbe. Ob tem je žalostno, da se prek medijev v narod kapilarno predstavlja zdravnike in zdravstvo kot tisti del družbe, ki ga zanima samo denar. To ni res! Pripelje pa takšno prikazovanje do tega, da ljudje ne spoštujejo našega dela. In se ne zavedajo, da biti zdravnik za nas ni služba, ampak je del življenja, naše poslanstvo. Kolikokrat še ponoči razmišljaš o ukrepih, ki si jih izvedel tisti dan, razmišljaš o postopkih operacije, če si se odločil za pravilno strategijo in način zdravljenja itd. Pred seboj imaš obraze ljudi, ki so ti zaupali svoje življenje. To je velika odgovornost. Najlažje pa je metati sence dvoma in blatiti zdravnike in medicinsko osebje, brez katerega tudi ni dobrega zdravljenja.
Ko ste že na začetku omenjali 11. februar in svetovni dan bolnikov, lahko povem, da sem v nedeljo doživela, da se je škof Jamnik pri maši zahvalil zdravnikom, medicinskim sestram, strežnicam in vsem, ki delajo z ljudmi na področju zdravstva. In kot sem slišala, so se v pastirskem pismu škofje prek duhovnikov zahvalili v vseh cerkvah. Vsekakor je bilo to prijetno slišati, da nekdo čuti hvaležnost, da to izrazi.

– Omenjate širšo podporo družbe zdravniškemu poklicu in zdravstvenemu sistemu, vendar se mi zdi, da je ta sistem po svoje tako zapleten, da ga mnogi niti ne razumejo in vidijo predvsem samo vedno slabšo dostopnost do zdravniških storitev.
Mislim, da so stvari na področju zdravstva v Sloveniji dobro poznane. Da vemo, kaj je primarna, sekundarna in terciarna raven. Sem pa prepričana, da gotovo vsi ne vedo, kako to organizirati v celovit in delujoč sistem. Bilo je več poizkusov s strani različnih vlad urediti področje; z mojega stališča lahko rečem, da pravega pristopa ni bilo. Bile so razne ideje, kako kopirati ideje iz Švedske, Norveške, še najbližji nam je avstrijski sistem. Nekateri vemo in vedo, znamo in znajo, kako bi se bilo treba lotiti, ampak je težko prebiti površje in doseči, da bi se predlagana pot sprejela.

– Ob tem gledam na družbo v najširšem pomenu, kjer imam v mislih vse bolnike, paciente, ki na zdravstvo ne gledajo skozi sistemski vidik, ampak iz osebne izkušnje, ali so dobili pomoč in obravnavo, ko so jo potrebovali, ali ne. In ko je ne dobijo, so zdravniki tisti prvi priročen krivec, zakaj je tako.
V javnosti so gotovo problem dolge čakalne vrste in tudi to je posledica slabe organizacije. Hkrati je težko opravljati ambulantno delo in se oglašati vsako minuto na klice. Ob koncu dneva pa še pripraviti odgovore na vprašanja, prejeta v predal elektronske pošte. In seveda razumem, da če ne dobijo odgovora prvi hip, se razvije jeza na zdravnike. Mislim, da pri celotni zgodbi ni produktivno, če bomo iskali krivca. Treba je čim prej narediti korake v boljšo organiziranost in samo to bo lahko dalo sadove za prihodnost.

– Če se osredotočiva na vaše delo in področje srčno-žilnih bolezni v zadnjih 20 letih. Kako bi predstavili to področje in kakšen razvoj se je zgodil v tem času na tem področju?
Razvoj kardiologije v zadnjih dvajsetih letih je bil ogromen in zelo uspešen. Veliko je narejenega na preventivni dejavnosti, prišla so nova zdravila, priča smo novim tehnologijam pri zdravljenju bolezni srca – in ob tem ne mislim samo na transplantacije srca, ampak tudi na učinkovita zdravila proti srčnemu popuščanju. Poznamo nove tehnike operativnega zdravljenja, predvsem na področju vstavljanja zaklopk skozi žile. Ta način zdravljenja, torej brez kirurškega reza v prsni koš, je veliko bolj sprejemljiv pri starejših bolnikih, kjer klasična operativna zdravljenja ne pridejo v poštev oz. bi bila povezana z velikim tveganjem za bolnika in daljšim procesom okrevanja. V kardiologiji je bila to pred 20 leti velika prelomnica. Prof. dr. Alain Cribier, izumitelj metode TAVI, je bil decembra naš gost in predavatelj na mednarodnem simpoziju v Portorožu; povem zanimivost, da je med letošnjimi nominiranci za Nobelovo nagrado za medicino. Storjeni so bili ogromni koraki naprej pri vstavljanju srčnih zapiral, popravljamo prirojene srčne hibe itd. – vse to je velik doprinos k razvoju svetovne kardiologije.
V Sloveniji smo vse te metode zdravljenja že prenesli v prakso. Stroka deluje dobro in ima najsodobnejše znanje. Z uporabo novih operativnih poti so zdravljenja krajša in bolj učinkovita; ne morem pa mimo poudarka, da vsako operativno zdravljenje seveda predstavlja določeno tveganje. V Medicorju natančno spremljamo rezultate zdravljenja; smo zelo veseli, da lahko te rezultate delimo v svetu in kot mednarodni center smo jih tudi dolžni. Uspešnost naših operacij je 98-odstotna. Se pa tudi mi srečujemo s težavo neorganiziranega zdravstva in ne moremo mimo čakalnih vrst in težav z dostopnostjo do naših storitev.

– Kakšna je primerljivost prisotnosti bolezni srca in ožilja v Sloveniji z drugimi državami?
Spadamo v evropsko povprečje. Na tem mestu bi opozorila, kako v zadnjem desetletju nazaduje preventiva na tem področju. Vpeljali smo najnovejše metode in najmodernejše tehnike, manjka pa nam aktivnosti na področju preventive. Veliko boljše je preprečiti nastanek neke bolezni kot pa jo zdraviti. Preventivo bi na vseh področjih zdravstva morali okrepiti. Po zadnjem obdobju epidemije s covidom-19 pa se je to samo še bolj razrahljalo. Ni več časa za preventivne preglede, razen tistih, ki potekajo v okviru posameznih ustanov in področij. Več bi morali storiti na področju visokega krvnega pritiska, holesterola, sladkorne bolezni, debelosti itd. Prek sodobnih povezav je bil z nami na simpoziju tudi Roberto Favaloro, verjetno eden največjih živečih srčnih kirurgov na svetu, in na vprašanje, kje vidi prihodnost kardiologije, je odgovoril: »Preventiva, preventiva, in še enkrat preventiva!«

– Omenjali ste tudi epidemijo izpred dveh let. Kaj lahko poveste o tem virusu in če zaznavate kakšne dodatne spremembe ali posledice, ki jih je ta virus pustil na zdravju ljudi?
Posledice so vidne na več področjih. Izpostavim samo povečanje pojavnosti koronarne bolezni, motnje srčnega sistema in drugih bolezni srca in ožilja. Danes vemo, da je virus napadal žilno steno, kar vodi k obolenju kardiovaskularnega sistema. Zaradi tega je danes teh bolezni več kot pred epidemijo – spremembe se kažejo na pljučih, na srcu, malih krvnih žilah, posledično na možganih, kar se kaže tudi na psihičnem področju, koncentraciji, stresu … Čakalne vrste so daljše, naše delo pa vedno bolj zapleteno in težko. Na to sem opozarjala že v času epidemije, saj sem kot histolog pregledovala srčno-mišični in žilni sistem in te spremembe zaznala. Poleg porasta bolezni je res, da se zdravniki, vsaj v naših ambulantah, z bolnikom zadržimo dlje, pacienti potrebujejo pogovor, kar zahteva čas. Zdravniki nismo stroji in v postavljanju diagnoze ne gledamo na uro.

– Ob koncu prejšnjega leta je Medicinski center Medicor praznoval dvajsetletnico delovanja. Nazadnje sva se pogovarjala pred dobrim desetletjem, ko ste o načrtih za prihodnost govorili predvsem o Rehabilitacijskem centru v Piranu, pa o povezovanju s tujino, prenosom znanja na mlajše generacije. Kako ste zadovoljni s prehojeno potjo tudi v luči želja in načrtov izpred desetih let?
V Medicorju smo se v prvem desetletju osredotočili predvsem na dobre rezultate dela na področju srčne kirurgije in kardiologije. To nam je dobro uspelo, v drugem desetletju pa smo precej okrepili sodelovanje s tujimi inštitucijami – k nam prihajajo različni strokovnjaki, nam pomagajo razvijati določene kirurške metode, nam svetujejo in nas učijo. Naše znanje smo prenesli na Kitajsko, kjer smo pomagali vzpostaviti dodatno kliniko in izšolali ekipo. Razvili smo rehabilitacijski center v Portorožu, ki deluje že petnajst let, šli smo v razvoj projekta za rehabilitacijo in preventivno kardiologijo v Piranu, kjer bomo lahko izvajali strategijo zmanjšanja staranja z novimi pristopi, da bi bila starost lepša in da bi ljudje živeli dobro. Seveda pa je pri nas problem s prostorom na področju bolnišnice Izola, zato imamo v načrtu razširitev tega sodelovanja z bolnico in dograditev dodatne kapacitete ter s tem nuditi bolnikom večje udobje.

– Ko se govori o zdravstvenem sistemu, ste zasebniki pogosto na udaru. Zakaj?
Mnogi mislijo, da je pri nas treba plačati storitve, kar seveda ni res. Imamo koncesijo, smo del javnega zdravstva. Sem proti plačevanju zdravstvenih posegov iz lastnega žepa, saj vsi plačujemo zavarovanje. Iz lastnega žepa naj se plačujejo lepotni kirurgi, ne pa posegi, ko gre za zdravje, za življenje.

– Vaš angažma na zdravstvenem področju je zelo razvejan – poleg ambulante in predavanj ste redno vključeni tudi v različne organizacije – ena od njih je tudi Svetovni slovenski kongres, ki je že 12-krat uspel sklicati in dobiti na kup veliko slovenskih zdravnikov iz sveta in domovine. Kaj lahko poveste o tem srečevanju slovenskih zdravnikov?
Svetovni slovenski kongres je izredno pomembna inštitucija in gotovo je premalo poudarjena v slovenskem prostoru. Pod vodstvom prof. dr. Borisa Pleskoviča se odvijajo konference na različnih področjih, in to je zelo pomembna dejavnost te organizacije. Kongres združuje slovenske strokovnjake, ki so izšolani pri nas ali v tujini, delujejo pri nas ali v tujini, med njimi so tudi taki, ki so se rodili v tujini staršem slovenskih korenin, mogoče niti ne govorijo dobro slovensko, ampak si vseeno želijo sodelovati.
Rada sodelujem pri organizaciji medicinskih konferenc. V zadnjih nekaj srečanjih smo podali zelo jasno, po točkah spisano vizijo organizacije zdravstva na Slovenskem, povabili smo številne slovenske zdravnike, odločevalce … Pa se ni nič zgodilo. Pridobili smo veliko vpogledov v organizacijo drugod, kolegi so nam iz tujine prinesli veliko znanja medicine kot tudi predstavitev organizacije zdravstva.
Želimo si, da bi naše ideje, smernice padle na plodna tla. Tukaj ne gre za politično angažiranje nas zdravnikov, ampak je prisotna želja, ne glede na svetovne nazore zdravnikov, da bi skupaj pomagali razviti boljši zdravstveni sistem. Za ljudi gre, za bolnike, ne za nas zdravnike.

– Ob prebiranju ugotovitev in predvsem smernic, ki ste jih tudi zapisali, je problematika organizacije zdravstva zelo natančno razdelana, po točkah in panogah so predstavljeni koraki, učinkovitost, odgovornost itd. – po vsem tem ostaja samo vprašanje, ali ne znamo tega rešiti in uresničiti ali …
… pa nočemo. Tudi ta vidik je treba vzeti v ozir. Vsa dobronamernost pade ob spoznanju, da se je očitno treba boriti z nekimi utrjenimi strukturami, ki ne dovolijo sprememb. Ob različnih priložnostih skozi več let odgovarjam na vprašanje problematike zdravstva vedno najprej z vidika organizacije. Pri pravilno postavljeni organizaciji bi bili vsi na boljšem. Bolniki, ker bi bilo zdravstvo bolj dosegljivo, zdravniki, ker bi lahko delali boljše in bolj učinkovito. Skozi tak način pristopa bi se naknadno pokazal napredek tudi pri finančnem okviru zdravstva in prisotnega bi bilo več optimizma in delovnega zagona.
Vsekakor pa trdim, da je, kar ste vprašali že na začetku, ta dolgotrajna stavka zdravnikov predstavljena na napačen način. Vztrajanje na različnih bregovih ni dobro in prinaša škodo vsem. K reševanju zdravstva je treba pristopiti načrtno, konkretno in z vidnimi rezultati. Eno je področje dela, drugo je zagotavljanje dobrih pogojev za bolnike in zdravnike – kako ne zmoremo desetletje rešiti kakšnih prostorskih stisk ali kakšne klinike, kjer pacienti ležijo na hodnikih?! S tem tudi kažemo, koliko so nam pomembni ljudje in njihova dobrobit. Gre za res veliko in žalostno zgodbo na celotnem področju in trenutna stavka je samo vrh ledene gore neurejenosti zdravstvenega področja.
Ker sem optimistična oseba, bi kljub težavam, ki sem jim pri svojem delu vsak dan priča, sklenila z upanjem in vero, da bomo uspeli opraviti potrebne korake in da bo šlo na bolje. Resnično upam in si želim, da bi bile sprejete tudi naše zapisane ideje, ki naj služijo odločevalcem pri načrtovanju organizacije zdravstvenega sistema.

– Že večkrat ste v pogovoru omenili razvoj in napredek na področju medicine, govorila sva o problemu organizacije zdravstva. Ob tem za konec pogovora malce širša misel, da je medicina seveda zelo napredovala, podaljšala ljudem življenje v visoko starost, hkrati pa podporni sistemi temu niso in ne uspejo slediti. V mislih imam celotno področje demografije, oskrbe starejših, kjer lahko beremo, kako je več tisoč postelj v domovih za starejše praznih, ker ni osebja, ki bi za starejše skrbelo …
S tem se gotovo strinjam in ta del predstavlja zelo žalostno zgodbo naše družbe in tega, kar se dogaja pri nas v Sloveniji. Tega je gotovo manj v tujini. Starejši ljudje potrebujejo prijazno in optimistično bivalno okolje, kjer je dobro poskrbljeno za prostore, prehrano, razvedrilo, prijaznost … Starejši se danes v mnogih primerih počutijo zelo zapostavljene in verjemite, velikokrat sem videla njihovo trpljenje, ker so bili prepuščeni samim sebi, v neprimernih bivalnih okoljih, brez moči, da bi poskrbeli za osnovne higienske potrebe, da bi si skuhali, ogrevali stanovanja itd. Rada bi poudarila ohranjanje dostojanstva človeka – to je izjemnega pomena.
Treba pa je razumeti, da je oskrbovanje starejših ljudi težavno in naporno delo. Izvajajo ga strežnice, medicinske sestre – to skupino ljudi, ki v teh okvirih pomagajo starejšim, bi morali tudi ustrezno ovrednotiti oz. nagraditi. Mogoče jim skrajšati delovni čas, da se v tistem času posvetijo starejšim. Prepričana sem, da se to da organizirati, a v ospredje je treba postaviti občo dobrobit starejših in stvari pravilno ovrednotiti. V mnogih domovih posamezniki plačujejo za visoke standarde oskrbe, ki pa je ne dobijo, ker je premajhno ali izčrpano osebje, ni zainteresiranosti za to delo, ker se ga ne ceni. In zato tudi ni pravega odnosa med osebjem in osebami, ki bivajo po domovih. To je generalna ocena, si pa zaslužijo pohvale in pozornost tiste svetle izjeme, kjer delajo dobro in so lahko za zgled drugim.

– Vaš pogled na evtanazijo?
Evtanazija je katastrofa za medicino, katastrofa za človeštvo. Nekdo, ki se odloči za tak odhod, ne razmišlja razsodno. Čudim se kolegom, ki se s tem strinjajo. Medicina je za to, da podaljšuje življenje, ne da ga zdravniki jemljemo. To je paradoks. Sploh danes, ko imamo v paliativni oskrbi dobra zdravila, da bolniku ni treba trpeti.

– Vaši sodelavci povedo, da večji del dneva preživite v ambulanti ali operacijski dvorani. Kje črpate moč?
Od očetovega strica dr. Tavčarja sem se naučila mnogih reči, recimo kot deklico me je vzel s seboj, ko je obiskal berača ob Ljubljanici, da ga je pregledal; pomagati vsem, brez izjeme, in to z vsem, kar premoremo in znamo – tega sem se naučila od njega in to me je pripeljalo v medicino. Nekaj tega sem se nalezla tudi od poštene drže staršev; védenje, da lahko dobro medicino delaš samo, če spoštuješ bolnika, pa sem nadgrajevala ob strokovnjakih v tujini. Veliko me je naučil pokojni nadškof Alojzij Šuštar; ko sem ga obiskovala, mi je predstavljal svojo vizijo, kako ob medicinski znanosti razvijati etične norme, jih spoštovati in z njimi živeti. Nasvete sem si pisala, tudi on mi jih je pisal v pismih. »Kvaliteta gre skozi prijateljstvo,« pa me je učil prof. Ninoslav Radovanović. Nihče ne sme sebe postavljati nad vse, kot da je bog in ve vse. Morda ve kdo drug več. Ego je kar problem v zdravniških vrstah in je velika škoda za bolnika. V Medicorju gradimo na zaupanju, poslušanju, izmenjavi znanja in mišljenj – vedno imamo pred seboj bolnika. Vsaka pravilno postavljena diagnoza, uspešna operacija, okrevanje, vrnitev človeka v normalno življenje … to me polni. To mi daje moč, pravzaprav je to smisel mojega dela in mojega življenja.

OSEBNA IZKAZNICA
prof. dr. Marjeta Zorc, dr. med.
je na Univerzi v Ljubljani ob medicini študirala še biologijo, ob klinični praksi se je v Švici učila medicinski menedžment. V svojem dolgoletnem delu na Inštitutu za histologijo in embriologijo Medicinske fakultete v Ljubljani je uspešno povezala pedagoško in znanstveno dejavnost s klinično prakso. Kot predstojnica Inštituta je sooblikovala ključna učna gradiva za študente medicine, dentalne medicine, farmakologije in laboratorijske prakse. V znanstveno raziskovalnem delu se je posvetila boleznim srca in ožilja.
S kardiologijo se je seznanila pri prof. Reneju Favaloru v Argentini, s transplantacijo srca in inovativnimi posegi na srcu na klinikah v ZDA. Z znanjem bazične medicine, povezano s klinično prakso na področju kardiologije, z izkušnjami in dragocenimi poznanstvi je leta 2004 ustanovila tretji slovenski center za zdravljenje bolezni srca in ožilja, Mednarodni center Medicor v Izoli, pred- in postoperacijski center Medicor v Ljubljani in Center za preventivno kardiologijo in rehabilitacijo v Portorožu, ki se bo še v letošnjem letu razširil s sodobno opremljenim kardiološkim centrom v Piranu. V 20 letih so v Ustanovi MC Medicor opravili blizu 50 tisoč posegov na srcu in ožilju, pregledali in zdravili so prek tristo tisoč bolnikov.

M. Erjavec, Gost meseca, v: Ognjišče 3, 2024, str. 6-11.

Resveratrol – močan antioksidant

Napisal marko na 28. februarja 2024. Objavljeno v Narava in zdravje.

Resveratrol je polifenol, ki deluje kot močan antioksidant. Proizvaja ga več rastlin – kot odziv na poškodbe ali kadar rastlino napadejo patogeni, kot so bakterije in glive. Najden je bil v več kot 70 vrstah rastlin, med drugim v japonskem dresniku, jagodičevju, oreščkih in rdečem grozdju.
Strukturo resveratrola so prvič odkrili leta 1940, ko so molekulo izolirali iz bele čmerike, pozneje, leta 1963, tudi iz korenine japonskega dresnika. Širšo pozornost je molekula pritegnila šele leta 1992, ko je njena prisotnost v vinu uporabljena kot razlaga za kardioprotektivne učinke.

FRANCOSKI PARADOKS
Znameniti francoski paradoks povezujejo prav z delovanjem resveratrola. Dolga desetletja so raziskovalci na področju zdravja ugotavljali, zakaj so mediteranski narodi bolj zdravi od ostalih evropskih narodov, predvsem v povezavi z boleznimi srca in ožilja. Francozi so na primer kljub uživanju mastne in nezdrave hrane manj zbolevali za najpogostejšimi boleznimi srca in ožilja. Razlog naj bi bil v tem, da pri vsakem obroku spijejo kozarec rdečega vina, ki vsebuje resveratrol, ta pa s svojim antioksidativnim in protivnetnim delovanjem zmanjša tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni. Pred skoraj 20 leti so statistike in kardiologe posebej zanimali podatki o boleznih koronarnih arterij, kot je miokardni infarkt. Ugotovili so, da imajo Francozi raven holesterola v krvi enakovredno prebivalcem drugih industrijsko razvitih držav, a je bil delež francoskih žrtev infarkta veliko nižji v primerjavi z drugimi državami. Prva razlaga je bila mediteranska prehrana, ki vsebuje manj živalskih maščob, a več rastlinskih olj, ki so za srce manj škodljiva. Mediteranska prehrana pa vsebuje tudi veliko vina, v rdečem vinu pa so snovi, kot so fenolne spojine, ki lahko zmanjšajo strjevanje krvnih ploščic in s tem zmanjšajo tveganje za strjevanje v arterijah ter pojav srčnih bolezni, kot je miokardni infarkt.

EDEN NAJMOČNEJŠIH ANTIOKSIDANTOV
Znanstveniki so že večkrat dokazali, da je resveratrol eden najmočnejših antioksidantov. So pa ob tem tudi opozorili, da ga je z naravnimi viri skoraj nemogoče zaužiti toliko, da bi od njega lahko pričakovali zdravstvene koristi.

KJE SE NAHAJA?
Resveratrol se nahaja v rastlinah, kot so japonski dresnik, borovci, vinska trta, grmičevje arašidov, jagodičevja (jagode, borovnice, maline, brusnice …).
Najbogatejši vir resveratrola je zelišče, imenovano japonski dresnik (Polygonum cuspidatum), ki velja za praktično neuničljivo rastlino. Neuničljivost mu daje prav resveratrol. Japonski dresnik ima zelo pomembno vlogo v kitajski in japonski medicini, še preden so ugotovili, da vsebuje resveratrol, pa so ga uporabljali pri zdravljenju različnih bolezni, kot so dermatitis, glivična obolenja in parazitske okužbe. Največ resveratrola se nahaja v korenini rastline in ravno to ji nudi možnost preživetja. Japonski dresnik velja za invazivno rastlino, ki lahko uspeva v zelo ekstremnih pogojih in dokazano zraste tudi na betonu.
Resveratrol najdemo tudi v nekaterih vrstah sadja, kot so borovnice, robide, arašidi … Glavna vira resveratrola v sredozemski prehrani sta še vedno rdeče grozdje in rdeče vino. Najbogatejši viri resveratrola v grozdju so olupki, semena in peclji.

UČINKI RESVERATROLA
Resveratrol ima veliko terapevtskih učinkov. Deluje: protivnetno, antioksidativno, imunomodulatorno, antikancerogeno, kardioprotektivno, vazorelaksantno in nevroprotektivno.

Antioksidativno delovanje
Resveratrol preprečuje oksidativni stres, ki povzroča poškodbe celic v telesu in s tem bolezni ter zgodnje staranje.

Varuje celice pred poškodbami, ki jih povzročajo kisikovi prosti radikali (ROS). Prosti radikali so molekule, ki imajo kemijsko zelo nestabilno strukturo in zaradi tega agresivno napadajo druge molekule v našem telesu. Resveratrol s svojim antioksidativnim delovanjem pomaga nevtralizirati proste radikale in zmanjšati oksidativni stres ter tako spodbuja splošno zdravje in dobro počutje.

Kardioprotektivno delovanje
Resveratrol krepi žilne stene in zmanjša napredovanje ateroskleroze, tveganje za srčno popuščanje, hipertenzijo, koronarno bolezen.

Protirakavo delovanje
Številne eksperimentalne študije in nekaj kliničnih študij potrjujejo protirakavo delovanje resveratrola. Z zaviranjem oksidativnega stresa, vnetja in proliferacije rakavih celic ter aktivacije apoptoze, programirane celične smrti, deluje proti raku.

Nevroprotektivno delovanje
Resveratrol lahko izboljša spomin in učne sposobnosti ter ščiti pred upadom kognitivnih sposobnosti, ki je povezan s staranjem. Poleg tega lahko antioksidativne in protivnetne lastnosti resveratrola vplivajo na zaščito možganov pred nevrodegenerativnimi boleznimi, kot so Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, Huntingtonova bolezen, možganska ishemija in epilepsija.
Raziskava na zdravih posameznikih je pokazala, da se je pri rednem jemanju resveratrola v odmerku 200 mg v obdobju 6 mesecev posameznikom izboljšal kratkoročni spomin in delovanje hipokampusa (del možganov, ki je odgovoren za spomin).

Sladkorna bolezen in debelost
Resveratrol blagodejno vpliva na debelost in sladkorno bolezen, kar prispeva k preprečevanju in zdravljenju inzulinske rezistence pri sladkorni bolezni in dislipidemiji.

Dermoprotektivno delovanje
Raziskave potrjujejo pozitivne učinke resveratrola na številna stanja kože, kot so staranje, poškodbe, brazgotine. Dokazali so, da nanos resveratrola na kožo ščiti pred rakotvornimi učinki UV-žarkov. Ima tudi protimikrobne in protivnetne učinke ter zmanjšuje število kožnih gub. Pripisujejo mu tudi posvetlitveno delovanje, saj zmanjša pigmentacijo kože zaradi izpostavljenosti UV-žarkom.

ZA POZITIVNE UČINKE VSAJ 200 MG RESVERATROLA. V VINU GA JE PREMALO.
Največ raziskav je bilo opravljenih z vnosom 200 mg resveratrola dnevno v obliki prehranskih dopolnil. Takšna koncentracija resveratrola v telesu dosledno daje dobre rezultate, pri manjših odmerkih pa to ni zagotovljeno.
Raziskovalci navajajo: »Da bi dosegli učinke resveratrola, ki jih opisujejo raziskave, bi morali zaužiti 200 mg čistega resveratrola, kar bi pomenilo 20 litrov vina (na dan).«

Ker je z resveratrolom bogat tudi japonski dresnik, bi morali pojesti pol kilograma vršičkov na dan, da bi zadostili potrebnemu vnosu, ki daje zgoraj naštete pozitivne učinke, oziroma pojesti kilogram borovnic na dan, kar je skoraj nemogoče. Resveratrol je zato najbolje uživati v obliki prehranskega dopolnila, v katerem vsaka kapsula vsebuje 200 mg čistega resveratrola.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 2 (2022), 73-75.

Urednikova beležnica marec 2024

Napisal marko na 28. februarja 2024. Objavljeno v Beležnica.

Marec je postni mesec, zato postne vsebine najdete tudi v tokratnem Ognjišču. Od molitev naprej. 25 marca praznujemo materinski dan, liturgično praznovanje Gospodovega oznanjenja bomo praznovali dva dni prej. Tudi zgodbe o materah so našle prostor v tokratni reviji.

Področje zdravstva je v zadnjem času pereča tematika v Sloveniji. Bolj ko smo priča napredku medicine in njenim dosežkom, bolj se pri nas ukvarjamo s čakalnimi vrstami, neučinkovitostjo in razpadom zdravstvenega sistema. O trenutnem stanju na zdravstvenem področju smo se pogovarjali z dr. Metko Zorc, ki je podala tudi nekaj smernic, kako urediti zdravstvo v Sloveniji.

Priča smo čedalje več novicam o vojni, spopadih, mrtvih. K temu prištejmo še pozive k obrambni pripravljenosti. Kako razumeti to nemirno stanje in kako si danes prizadevati za mir, je vsebina tokratne Teme meseca, ki tudi predstavi razliko med mirom na svetu in tistim pravim mirom, ki ga prinaša naš Odrešenik. O vojni v sveti deželi in o medijskem poročanju o njej v Mojem pogledu spregovori televizijski novinar Nejc Krevs.

V tem mesecu se spominjamo 120-letnice rojstva pesnika Srečka Kosovela, ki je umrl v cvetu mladosti. Zapustil nam je bogat pesniški opus, med drugim tudi religiozne poezije. Več o njegovem življenju in družini, zlasti povezanosti s krščanstvom, si lahko preberete v tokratni prilogi.

Na pot gremo tokrat čez ocean, v Kostariko. Vmes se ustavimo v New Yorku. Predlog za Marijino družinsko romanje pa je precej bližje. V Velesovem je doma kip Marije, ki ga spremlja skrivnostna legenda. …

Vabimo k branju dveh prispevkov upokojenega nadškofa Marjana Turnška, ki odgovarja na vprašanje o razlikovanju pojmov blagoslov, blagor in milost. Hkrati pa, ker je govora o blagoslovih, predstavi za nekatere sporni cerkveni dokument o pastoralnem pomenu blagoslovov in razloži različne stopnje blagoslovov. Prav zaradi nepoznavanja teh različnih tipov blagoslovov prihaja do nerazumevanja in kritike dokumenta.

V postnem času smo povabljeni, da se ustavimo tudi pri sebi in vsem, kar nas obkroža in zamegljuje bistveno. Zakonca Ruparčič izpostavita, kako je to tudi čas, ko se lahko vprašamo, kje se lahko srečamo z ljubeznijo in sočutjem do samih sebe. Morda ravno v najbolj tragičnih prizorih nasilja pod križem, ko nič več ni sveto. Niti Božje telo, še toliko manj človeško.

Post se konča z veliko nočjo, ki jo bomo letos praznovali zadnjega marca in bo odmevala v naslednji številki. Že sedaj vas vabimo, da si ogledate ponudbo velikonočnih voščilnic.

Mladi bralci ste lepo sprejeli novo rubriko Domnov ranč, piše jo Polona Šergon, ki ima doma na Kozjanskem tudi sama »mali ranč«. V zgodbo tako vpleta svojo ljubezen do Boga in do teh plemenitih živali.

Na knjižne police Ognjišča le dobro leto po prvem izidu prihaja ponatis zgodb za lahko noč: Hvala za lep dan, dobri Bog. Bralci ste knjigo izjemno lepo sprejeli. Preproste zgodbe sodobnih avtorjev spremljajo ilustracije Ellen Martens, ki malce spominjajo na nekdanje čase, mladi bi temu slogu danes rekli »vintage«. Naj knjiga spodbuja branje in prinaša Jezusa v vaše družinske večere tudi v letu 2024

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 3 (2024), 4.

Kako živeti z influencerjem?

Napisal marko na 25. februarja 2024. Objavljeno v MP Kaj pa vi pravite ... z Robertom.

Živjo! Bom kratka. Imam prijateljico, ki je postala influencerka na enem od socialnih omrežij. Morda ni s tem prav nič narobe, ampak najbolj čudno mi je zares vedenje njene mame. Prijateljici namreč skoraj vsak teden kupuje novo opremo za snemanje, razne dodatke, nove obleke za nastope. Naj bi se celo v službi dogovarjala za promocijo izdelkov … Zdi se mi, kot bi imela prijateljica že službo zaradi tega. Čeprav pravi, da se ni zaradi tega nič spremenila, jaz na njej opažam spremembe. Predvsem se mi zdi, da je postala bolj nemirna, če nič drugega, je še več na telefonu, stalno preverja komentarje … Rada bi jo opozorila na te negativne posledice, hkrati pa ne bi rada izgubila prijateljice, ki je čisto ›noter‹ v tem … Kako naj govorim z njo? Kako vi vidite influencerje, kaj si mislite o vsem skupaj? Pozdrav!
Alja, 17 let

Živijo!
Res mi je žal za tvojo prijateljico, še posebej zaradi njene mame. Se strinjam, da takega pritiska ne bi smela imeti. Kar se tiče njene uporabe telefona, bi se jaz na tvojem mestu pogovorila z njo o tem na miren, neobremenjujoč način. Mislim, da mora vedeti, da ima tudi zunaj socialnih omrežij dobro prijateljico, ki jo je pripravljena poslušati. Če bo pripravljena, ji lahko tudi pomagaš pri zmanjševanju njene uporabe telefona, pri tem pa ji stoj ob strani, da se ne bo počutila samo.
Maša, župnija Ljubljana – Rakovnik

Influencerstvo ni nujno slaba stvar. Na spletu se najde veliko influencerjev, ki imajo dobre vrednote in dobre objave. Žal je tudi precej takih, ki tega nimajo. Na srečo se tukaj pogovarjamo o prvem primeru, če ti je to kaj v tolažbo. Verjamem, da zna biti težko direktno povedati prijateljici, kaj se ti zdi. Tudi meni to velikokrat ni lahko, a k sreči obstajajo drugi načini za reševanje takih situacij. Lahko poskusiš svoje stališče predstaviti v majhnih dozah, prijazno in počasi. Ker je prijateljica veliko na telefonu, bi to lahko storila nekje, kjer ni signala. Moji najljubši spomini in najgloblji pogovori so s prijateljevega vikenda, kjer ni signala. Pojdita nekam v naravo, na kakšen hrib. Morda za to, da bi opazila svoje spreminjanje, potrebuje le odklop. Še ena možnost je, da se pogovoriš z njeno mamo. Vsaka mama ima rada svojo hčerko, zato mora morda ona sprevideti, kako to škoduje njeni hčerki. Če to vidi, ti bo zagotovo pomagala tudi ona, s svetovanjem tvoji prijateljici. Od prijateljice ne zahtevaj, da popolnoma preneha in se odpove družabnim omrežjem. Pomagaj ji razporediti njen čas, delati dobre objave in poskrbi, da je splet ne pogoltne.
Maks, župnija sv. Lenarta, Jesenice

Živjo, Alja,
razumem tvojo skrb in tudi meni se zdi, da je obnašanje prijateljičine mame res malo pretirano. Verjetno je mama zelo ponosna nanjo, in zato počne tudi stvari, ki tvoji prijateljici mogoče ne bodo najbolj v prid.
Zdi se mi, da je najbolj smiselno, da se s svojo prijateljico iskreno pogovoriš in ji izraziš svojo skrb v njeno dobro. Morda ji lahko nakažeš, da opažaš spremembe in da ti je mar zanjo. Hkrati ji daj vedeti, da si ponosna na njeno delo, da ne bo slučajno mislila, da ji to govoriš iz ljubosumja. Zato vajin pogovor lahko začneš na podoben način: »Spremljam tvoj uspeh v influencerstvu, kar je res super! Hkrati pa sem opazila nekaj sprememb in le želim razumeti, kako se počutiš v vsem tem.« Pomembno pa je, da poudariš svojo željo po odprtem pogovoru in da ne obsojaš njene odločitve – s tem boš verjetno lažje izrazila svoje pomisleke brez tveganja, da bi se sprli.
Glede na influencerje pa je treba razumeti, da lahko ta poklic doprinese tako pozitivne kot tudi slabše plati. Zato je potrebno, da jo na nekaj od teh slabših plati tudi opozoriš. Lahko jo opozoriš na pritisk za ohranjanje določene podobe ali življenjskega sloga, psihološki pritisk in nenehno izpostavljanje negativnim komentarjem, stres, prizadetost samopodobe in nevarnost odvisnosti od telefona.
Zelo pomembno je, da ji daš vedeti, da si vedno tukaj zanjo, če potrebuje pogovor ali pa samo nasvet.
Upam, da ti bo moj nasvet prišel prav.
Tjaša, župnija Breznica

Zdravo, Alja!
Jaz sem mnenja, da je najboljša rešitev to, da zbereš dovolj poguma in se s prijateljico pogovoriš. Povej ji svoje mnenje in pomisleke, prav tako pa je pomembno tudi njeno mnenje. Glede komentarjev je več možnosti. Bodisi jih gleda zaradi svoje samopodobe, bodisi njen odnos z mamo ni več isti, kot je bil prej, mogoče jo samo zanimajo druga mnenja. Nisem ekspert za influencerje, ampak na koncu je vse odvisno od tvoje cone udobja – koliko si pripravljen brez zadržkov deliti z ljudmi. Našo mladost bi morali preživeti v svobodi od/brez telefonov in dokazovanja na internetu. Navsezadnje smo le mladina, ki naj bi uživala, nabirala čudovite spomine in vsak dan zajela z veliko žlico. Pozdrav nazaj!
Ana, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

Pozdravljena!
Hmmm, znašla si se v zares neprijetni situaciji in razumem tvojo razdvojenost, kako ravnati. Res je neprijetno, saj bi zaradi morebitnega komentarja o njeni spremembi vedenja lahko vajin odnos še poslabšala. Pa vseeno ti svetujem, da se pogovoriš z njo. Ne pričakuj sicer, da bo takoj razumela tvoje pomisleke, in daj ji čas za premislek po pogovoru. Morda bi lahko, če ste v dobrih odnosih, njeni mami omenila, da si opazila spremembe v prijateljičinem obnašanju, mogoče tudi poudariš njeno preobremenjenost zaradi novega statusa. Influencerstvo sicer ni slaba zadeva, vendar je res pomembno, da prijateljici pomagaš na tej poti v upanju, da ostane zvesta sama sebi. Svetujem ti, da jo med vajinim pogovorom spomniš na stvari, ki jih je rada počela, na vajine skupne trenutke, na prelomnice v življenju, ki so ji bile pomembne. Predvsem pa se ne jezi nanjo, če njen odgovor ne bo tak, kot ga pričakuješ. Slišati kritiko drugih ni lahko, predvsem če je namenjena neki tvoji predanosti. Poslušaj jo in poskušaj pogovor peljati z mirnim glasom in brez nervoze. V primeru, da ne bo želela prisluhniti, pa samo vedi, da si se potrudila in ji svetovala, kot si lahko. Nisi obupala nad njo in si ji vsaj poskusila pomagati. Pomembno pa je seveda poudariti, da jo podpiraš v njenih interesih, vendar si želiš, da pri teh aktivnostih ostane zvesta sebi in si vseeno vzame čas za aktivnosti najstništva.
Nia, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

Beseda influencer ali vplivnež se je zelo hitro zasidrala v naša življenja, čeravno se še nismo dobro zavedeli, kaj pomeni, in pri marsikom ni v dnevnem besednjaku. Marsikdo od starejših pravzaprav sploh ne ve, kaj beseda predstavlja. Predvsem socialna omrežja so prostor, kjer ljudje nagovarjajo sledilce in jim ponujajo različne vsebine – lahko bi rekel, da tudi usmeritve. Dejstvo je, da številni vplivneži danes sledijo logiki kapitala in promovirajo življenjske sloge. Na drugi strani te medalje so sledilci. Izraz sledilec ima pogosto negativen prizvok, nihče noče biti označen za sledilca. Predvsem si mladi danes želijo postavljati trende, toda uspeh vplivneža je odvisen od tega, koliko ljudi lahko prepriča, da si bodo želeli biti kot on. Če rečem zelo posplošeno, so vplivneži postali neke vrste novodobni oznanjevalci ali pa guruji naših mladih.
Na lanskoletnem svetovnem dnevu mladih v Lizboni so se med drugim zbrali tudi mladi katoliški digitalni vplivneži, da bi razpravljali o prihodnosti katoliške komunikacije, potrebi stopiti v korak s časom in izkoriščati digitalne medije za širjenje veselja evangelija. Trije mladi vplivneži med navzočimi so imeli pričevanje, kako biti v življenju Božji influencer. Papež Frančišek je že na svetovnem srečanju mladih v Panami leta 2019 mlade pozval, naj bodo kot Marija Božji vplivneži v svetu. Rekel jim je: »Dobro vemo, da ni dovolj biti ves dan povezan, da bi se čutil priznanega in ljubljenega. Čutiti se upoštevanega in povabljenega k nečemu je več kot biti v omrežju. Pomeni najti prostor, v katerem se boste lahko s svojimi rokami, s svojim srcem in s svojo glavo čutili del večje skupnosti, ki vas potrebuje in ki jo tudi vi mladi potrebujete.« Dodal je še, da »biti influencer, vplivnež v 21. stoletju pomeni biti varuh korenin, varuh vsega tega, kar preprečuje, da bi naše življenje postalo plinasto in bi izhlapelo v nič«.
Praktično v vseh odgovorih mladih lahko preberemo spodbude Alji, naj se pogovori s svojo prijateljico – z občutljivostjo, odgovornostjo in skrbjo. Morda se bosta prijateljici takrat srečali iz oči v oči, za nekaj trenutkov bo telefon sameval. Tudi med prijatelji lahko pride do spodbud po objavljanju več tistega, kar nas med seboj povezuje in širi dobro ter srčno vsebino.

Kot pravi apostol Pavel: »V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte« (Kol 3,16). In na drugem mestu: »Iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo ›danes‹« (Heb 3,13).

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite … z Robertom, v: Ognjišče 2 (2024), 60-61.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing