Revija - Revija Ognjišče

Borut Soban: “Točno na trideseti rojstni dan so mi potrdili diagnozo”

Napisal marko na 7. januarja 2024. Objavljeno v Naši preizkušani bratje.

»Se spominjaš, kako si mi podaril zgoščenko božičnih pesmi zbora Ave?« sem ob srečanju vprašal Boruta. »Prav ta zgoščenka se pri meni največkrat vrti,« mi je takoj odgovoril. Gotovo se bo tudi v teh dneh okrog božiča. Z obuditvijo tega spomina je bil prebit led in pogovor z Borutom, ki je sedaj na skuterju, je sproščeno stekel.

Borut Soban je doma iz Lokavca pri Ajdovščini, pod goro Čaven, kakor se radi pohvalijo prebivalci njegovega rojstnega kraja. Je pranečak pokojnega duhovnika Silvestra Česnika. Življenje mu je potekalo kot mnogim njegovim vrstnikom. Srednjo šolo je obiskoval v Postojni. »Najbolj znan profesor je bil Jože Mlakar, ki je pozneje postal ravnatelj Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu. Bil je naš profesor biologije. Najprej sem študiral gozdarstvo. Potem sem se vpisal na teološko fakulteto in obiskoval obe fakulteti. Ko sem končal teologijo, sem vpisal še magisterij na ekonomski fakulteti. Za magisterij sem študiral ob delu. Prva zaposlitev je bila v škofovih zavodih v Šentvidu. Takratni direktor Borut Košir me je zaposlil zaradi moje dejavnosti pri Komornem zboru Ave. Takrat smo organizirali velik mednarodni zborovodski seminar. Udeležilo se ga je približno sto zborovodij. Direktor Košir je prišel na idejo, da bi zavod organiziral take seminarje in me povabil, da bi to pomagal izvesti. Na teologiji sem napisal preroško diplomsko nalogo Internet – možnost ali ovira pri evangelizaciji. To je bilo v letih, ko je Vatikan šele dobil končnico va, torej v zadnjih letih prejšnjega stoletja.
V zavodu sem delal tri leta. Potem je prišlo do nekakšnega naključja. Mislim, da so se pokrivale obletnice zavoda in mobitela. Mobitel je takrat zavodu doniral klavir. V istem času je podjetje SCT doniralo orgle. Jaz sem organiziral dogodke, ki so bili povezani s temi donacijami. Prav pri organizaciji teh dogodkov sem spoznal druge moje delodajalce. To so bili mobitelovci. V skupini Telekom sem dočakal pokoj …«

DELAL SEM KLJUB ZNAKOM BOLEZNI
Borut je namreč moral v pokoj zaradi bolezni. Takole se spominja njenih začetkov: »Diagnostika takrat še ni bila tako razvita, kakor je danes, zato je trajalo tri leta od suma do dokončne potrditve diagnoze. To so mi potrdili leta 2001, natančno na moj trideseti rojstni dan! Torej je od nje poteklo že 23 let. Tri leta prej so se pojavili prvi simptomi, kar pomeni, da sem svojo celotno delovno kariero oddelal že z boleznijo! Prvih deset let moji podrejeni niso vedeli za mojo bolezen. Zanjo je vedel samo moj nadrejeni.«
Kakšni so bili prvi znaki? Bolezen je najprej opazil, ko je začutil, da je površina pod levo nogo topla, pod desno pa mrzla. »To je klasičen primer motnje senzorike. Začeli so se pregledi, da bi ugotovili, kaj je narobe. Obiskal sem ortopede, nevrologe, psihiatre … Ti obiski specialistov so kar trajali. Drugi mejnik sem občutil na očeh: izpad vidnega polja. To se je vse popravilo. Kasneje so potrdili, da so bili to zagoni bolezni skleroze multipleks. V začetku bolezni so se vse stvari popravljale. Šlo je nekako po tem principu: začutil sem simptome, potem pa se je stanje popravilo. Vmes sem imel obdobja, nekatera so trajala celo leta, ko sem imel mir, ko so simptomi splahneli. Praviloma je stanje poslabšal dodaten stres. Za najhujše poslabšanje je bil gotovo vzrok velik stres. Delal sem pri velikem projektu. Po tistem poslabšanju se stvar ni popravila v celoti. Skleroza multipleks se lahko razvija tako, da se po simptomih stanje popravi, lahko v celoti, lahko pa tudi ne. Lahko sledi spet nov zagon in tako naprej. Lahko pa se bolezen spremeni v sekundarno napredujočo obliko, ko nimaš več klasičnih zagonov, ampak počasi, a gotovo gre na slabše. Če imaš pa srečo, se lahko ustavi ali napreduje izredno počasi.«

KRUT STIK Z BOLEZNIJO
»Naj omenim, da je bil prvi stik z boleznijo dokaj krut. V bolnišnici sem ležal z možem, ki je imel sklerozo multipleks. K njemu je prihajala le mama, ki je del svoje pokojnine namenila za njegovo oskrbo. Žena ga je zapustila. Tudi otrok ni pustila k njemu. Jaz takrat še nisem imel diagnoze in nisem vedel kaj dosti o tej bolezni, a sem sklenil, da če kaj, bom poskrbel za svojo materialno eksistenco, v primeru, da bi do tega prišlo pri meni. To je postalo moje življenjsko vodilo.
Ko sem šel prvič na rehabilitacijo v Topolšico, sem tam srečal ljudi, mlajše od mene, ki so bili na vozičku, pa tudi starejše, ki so hodili sami. To kaže, kako pri tej bolezni ne veš, kako se bo razvijala. Za zdravilišče sem si vzel dopust, ker sem toliko delal in si nisem vzel časa zase. Dopust sem si vzel, sicer bi mi ta propadel. Pozneje sem postal dejaven v združenju MS (multiple skleroze) Slovenije. Tam sem srečal ljudi, ki so se ob soočenju z diagnozo znašli v stiski. Dejal sem jim: Nikar si ne delajte skrbi na zalogo. To je prvo pravilo. Če bodo prišle težave, se ukvarjajte z njimi. Da, bodi pripravljen, a ne skrbi vnaprej.
Šest let sem vodil ljubljansko podružnico združenja MS Slovenije. V Sloveniji je šestnajst podružnic, ljubljanska je največja, ima 380 do 400 članov. Za mnoge, ki so zboleli, smo bili prva informativna točka. Seveda nismo dajali strokovnih mnenj, ampak smo posredovali svojo izkušnjo soočanja z boleznijo. Svetovali smo jim lahko, kaj jim pripada, kako izpeljati določene postopke ali katere dokumente naj pripravijo. Lahko se zgodi, da zaradi samo za en dan prepozno oddane vloge izgubijo vse. Skrbeli smo za druženje. Če so člani bivali v domovih ostarelih, smo poskrbeli, da so prišli na srečanja. Člani so bili zelo različnih starosti. Od končane srednje šole ali še manj pa vse do 92 let. Tudi njihova izobrazba je bila zelo različna.«

NETIPIČEN UPOKOJENEC
Na vprašanje, kaj sedaj dela, je Borut odgovoril: »Sem netipičen upokojenec, še manj pa invalid. V zadnjih treh letih sem opravil tristo potopov: Mediteran, Indijsko morje, Rdeče morje, Atlantik …
Plavanje je najbolj terapevtsko in je koristno za zdravje. Rekreativno sem plaval že prej in pravijo, da sem dober v tem. Plavam pa praktično brez pomoči nog. Plavanje je edini šport, s katerim se lahko ukvarjam. Je pa to individualen šport in plavati v bazenu s štetjem ploščic ni ravno romantično. Potem sem zasledil možnost potapljanja invalidov. Opravil sem tečaje za potapljanje. Spoznal sem kompetentne ljudi, ki so me naučili bistvene stvari glede potapljanja. Začel sem se potapljati prav v času corone. Tako sem se na kakšnih znamenitih destinacijah potapljal skoraj sam. Imel sem individualni pouk, ki pa ga nisem posebej plačeval. Sploh je bilo takrat vse ceneje. Dobival sem pogum. Začel sem potovati v bolj oddaljene kraje. Želel sem se potapljati še v drugih morjih, v drugih okoliščinah. Seveda je to od mene zahtevalo več dela. Preverjati sem moral, ali v hotelu sprejemajo invalide, se v njem lahko gibam z invalidskim skuterjem … Na internetu sicer lahko napišejo, da je hotel prijazen za invalide in da se lahko v njem gibaš z vozičkom, ker imajo dvigalo. Vendar to ni dovolj. Kaj pomaga dvigalo, če do njega vodijo stopnice. Pa čeprav samo tri! Z leti sem spoznal kar nekaj krajev, kjer mi ni treba več razlagati, kdo sem in kaj zmorem sam, ker me že poznajo. Res je, da potrebujem pomoč, da pridem jaz in oprema do morja, a ko sem v vodi, se tam počutim svobodnega.« Veliko fotografira tudi pod vodo in ima že lepo zbirko podvodnih fotografij.
Boruta je spremljal pes. Zato se je pogovor ustavil ob tem »spremljevalcu«. Zakaj ga je kupil? »Tako sem bil razočaran nad ljudmi, da sem si omislil psa,« je začel svojo pripoved. Dal ga je v šolo in ga stalno trenira. Na tekmovanjih je osvojil nekaj priznanj. Najvišjo nagrado doslej je prejel v Italiji, kjer je zmagal v skupini terierjev. Star je leto in pol. »Dobil sem ga, ko je imel nekaj manj kot pet mesecev. Moral bi ga dobiti že mesec prej, a ker sem imel rezerviran dopust in bi bil z mano deset dni, nato pa bi jaz odšel in bi ga moral dati v varstvo, smo se dogovorili, da začnejo oni s treniranjem, jaz pa ga prevzamem, ko se vrnem domov. Šel sem ga iskat v Zadar. Šolal sem ga sam, samo za določene stvari sem potreboval pomoč. Na primer srečevanje z drugimi. Najtežje ga je bilo naučiti, da je pri miru, ko je nekaj sto psov ob njem. Dva- do trikrat na dan ga peljem ven in tako me je pes kar precej zaposlil, da načrtujem dan, kdaj in kako ga bom peljal ven. Poleg tega se redno udeležujem kulturnih prireditev v Cankarjevem domu, v Filharmoniji, SNG Opera in balet … Prej pa moram psa toliko utruditi, da bo zvečer počival.«

NI V MOJEM SLOGU “JOKATI V KOTU”
Borut živi sam in ne želi biti odvisen od drugih. »Imam prirejen avto. Sam grem vanj in iz njega. Skuter pa mi da v prtljažnik posebno dvigalo.« Tudi sicer dela vse sam. Edina pomoč sta gospe, ki občasno pomagata pri hišnih opravilih. »Po stopnicah se povzpnem na posebnem stolu. To je bila ena prvih stvari, ki sem si jo naredil. S hišnim dvigalom se peljem do garaže. Seveda moram stvari vnaprej načrtovati. Tega, kar sem počel v mladosti, da sem se v zadnji minuti odločil za potovanje ali izlet, ni več, ampak moram vse prej načrtovati in organizirati. Če potujem z letalom, moram prej prijaviti skuter, ki mi je nujno potreben. Tolikokrat sem že moral razlagati lastnosti baterije, ki jo ima skuter, da znam že na pamet in jo poznavalsko predstavim uslužbencem na letališču. Znanje jezikov je pri tem zelo koristno.«
Borut je leta 2001 dobil potrjeno diagnozo in se je 17 let premikal brez skuterja. Zadnjih pet let pa se vozi na skuterju. »Bolezen se je razvijala. Prve težave so se kazale tako, da sem se guncal. Najprej so me mimoidoči čudno gledali, ko sem se poprijemal ali se opiral na zid. Potem sem si pri hoji pomagal s palicami. Ko prideš s palicami, se morda umaknejo, ko želiš v dvigalo, mnogi pridržijo vrata. Ko pa prideš s skuterjem, se ljudje umaknejo, nekateri počakajo. Težava naše bolezni je, da je nevidna in ljudje tistega, česar ne vidimo, ne priznavamo. Pri bolnem človeku s prvim pogledom ne vidiš vsega. Pravzaprav zelo malo!« opiše gledanje ljudi na njegovo bolezen. Svojo pripoved pa sklene z besedami, s katerimi opiše svojo življenjsko držo:
»Ne vdam se v usodo. Nikoli se nisem strinjal s tem, da bi šel v kot in jamral, kako mi je hudo. Materialno sem si tako uredil življenje, da ne potrebujem tuje pomoči. Vem, da denar ne reši vsega, pomaga pa živeti. Svoje omejitve sprejemam in se v skladu z njimi ravnam, kar pa ne pomeni obsedeti doma in tarnati.«

B. Rustja, Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 1 (2024), 26-28.

Sveta Marija

Napisal marko na 1. januarja 2024. Objavljeno v Marijina imena.

S prvim vzklikom lavretanskih litanij nimamo težav. Jasen je in preprost.
Vsak človek ima ime. Običajno mu ga starši izberejo že pred rojstvom – in to dve: saj moraš biti pripravljen, ko ne veš, če nisi bil firbčen na ultrazvoku, ali bo deček ali deklica – potem pa ga ob rojstvu, krstu ali še kakem drugem obredu potrdijo, vpišejo v krstne, matične in vse druge potrebne birokratske liste in knjige in to je to.
Vsak človek ima ime. Dobi ga slej ko prej. Včasih se lahko kaj zakomplicira. Moja nekdanja kolegica iz gledališča, še vedno pa prijateljica, je bila tako vzhičena nad svojo nosečnostjo, da na ime ni niti pomislila, in ko je po porodu končno prišla k sebi, ni imela niti najmanjšega pojma, kako naj deklico, ki jo je stiskala k prsim, poimenuje. In potem je trajalo, mislim da dobrih deset dni listanja po knjigah in posvetovanja z numerologi, da je malo bitje prišlo do pripadajočega ji imena. Priznam, da se ne spomnim, ali mi je povedala, kaj je med vsem tem časom počel novopečeni očka, ker mislim, da je oné, ki je bil očka, ugotovil, da se je opekel z očetovstvom in je še pred porodom izginil iz slike, kot se reče. Jaz pa rečem le, da na žalost niso vsi moški možje in ni vsak dedec Jožef!
Vsak človek ima ime. Saj ne moreš za njim klicati kar: »Ej, ti!«, čeprav je res, da poznam eno Ejti in jo verjetno poznate vi vsi ali pa ste zanjo vsaj slišali, saj je izvrstna slikarka. Slovenka je, živi in ustvarja pa v Boliviji. In ko že ravno omenjam Ejti, se sprašujem, kako so sestre na porodniškem oddelku v tisti poporodni zmešnjavi klicale malo hčerkico moje kolegice, in seveda se mi zdi osebno blazno zabavno in duhovito, ko bi v takih primerih otročkom nadeli začasno ime: Ej, ti!
Vsak človek ima ime. Joahim in Ana sta svoji težko pričakovani in izmoljeni deklici dala ime –Marija. Ni bila prva, sploh pa ne zadnja s tem imenom, saj prav zaradi nje mnogi starši svoje hčerke – tam, kjer navade to dopuščajo, pa tudi kakega sinka – poimenujejo Marija.
Vsak človek ima ime. Nekateri celo po dve in več. Nekateri pa si pridobijo in tako ali drugače prislužijo še »nadimek«, ki običajno zasenči pravo in prvotno ime. In se ob tem opravičujem vsem jezikovno občutljivim bralcem, da uporabljam izraz, podedovan od naših južnih sosedov in nekdanjih »bratov v enotnosti«, vendar »vzdevek« nekako ni povsem primeren izraz, povrh vsega pa mi njegovo uporabo dovoljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika.
Litanije, in še prav posebej lavretanske litanije Matere Božje, so pravzaprav seznam nadimkov in vzdevkov, ki si jih je Marija tako ali drugače prislužila, ki ji pripadajo, ki smo jih ji nadeli in s katerimi jo kličemo. In če sem prej že omenjal Slovar slovenskega knjižnega jezika, naj ga omenim še enkrat: zanimivo se mi namreč zdi, da so snovalci Slovarja Marijo tako rekoč oropali »svetosti«, njenega najpogostejšega vzdevka – resda gre v osnovi za pridevnik, pa vendarle! Če na Franu – digitalnem jezikovnem portalu SSKJ-ja – vtipkate geslo »sveta Marija«, se vam bodo izpisale le Marija Magdalena, Marija Snežna in Marija Vnebovzeta. Če vtipkate geslo »sveta družina«, boste izvedeli, da so to Jezus, Marija in Jožef. Če pa ste še malo bolj vztrajni in vpišete zgolj »družina«, vam bo v zadnji opombi, uvrščeno med jezikovne, črkovne in čebelje družine, kot »sveto družino« navedlo: Jezusa, Marijo in sv. Jožefa. In se človek vpraša, kako da je v sveti družini svet samo Jožef … ampak se kot moški, mož in oče kar strinjam in naj mi ljubi Bog odpusti moje grehe in napuh.
Vsak človek ima ime.
A ni vsako ime sveto. Marijino je. Pa ne kar samo po sebi in samo od sebe. Marijino ime je sveto, ker je sveta – Marija. In je tako »Sveta Marija« povsem logičen vzdevek, predvsem pa je to nadimek: mogočno, močno ime. Ker je ta, ki ga je »posvetila«, mogočna in močna priprošnjica.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 1 (2024), 82.

Duhovniški oktet Oremus

Napisal marko na 31. decembra 2023. Objavljeno v MP Glasba.

Božična zgodba v slovenskih pesmih

Duhovniški oktet Oremus sestavljajo duhovniki iz ljubljanske in novomeške škofije. Delujejo od leta 2006, v tem času pa so izdali tri zgoščenke. Zadnja – Božična zgodba v svetopisemskih besedilih in slovenskih pesmih – je decembra 2023 izšla pri Založbi Ognjišče. O delovanju okteta, zgoščenkah in drugih zanimivih tematikah sem se pogovarjala z duhovnikom in pevcem Sebastijanom Likarjem ter umetniško vodjo Damijano Božič Močnik.

– Sebastijan, kdaj se je začela pisati zgodba duhovniškega okteta Oremus? Se je zasedba z leti kaj spremenila?
Sebastijan: Koroški duhovnik Jože Kopeinig je ob neki obletnici Sodalitete (zveze slovenskih koroških duhovnikov) razmišljal, da bi povabil tudi zasedbo slovenskih duhovnikov, da bi peli na omenjeni proslavi. Tako je poklical enega, ta je poznal svoje kolege iz časa semeniškega okteta in pa nekatere druge (dober glas seže …?), in tako smo se zbrali. Takrat sem bil najmlajši (in tudi ni mi preveč dišala moška zasedba, moram priznati). Dobivali smo se v Šmartnem pri Litiji. Vsi smo mislili, da gre za enkraten nastop, a je nekako vzniknila želja, da bi se še srečevali. No, tako so nastale naše srede, ki nas povezujejo že skoraj 18 let. Kadrovsko, če smemo tako reči, je bilo nekaj izzivov pri baritonu, sicer pa zasedba načeloma ostaja skoraj nespremenjena.

– Oktet je na začetku deloval brez umetniškega vodja. Damijana, kdaj ste se jim pridružili vi?
Damijana: Leta 2013, ko so se pripravljali na snemanje druge zgoščenke, so potrebovali nekoga, ki bi jih na snemanje malce bolje pripravil. Poklical me je g. Janez Rihtaršič, s katerim sva se poznala še iz časov, ko je bil kaplan v Cerkljah na Gorenjskem, če bi imela z njimi pred snemanjem nekaj vaj – no, te vaje enkrat na teden trajajo še danes. Božja volja je, da v vsej tej naši različnosti dobro delamo in da pevci uspešno napredujejo pri skupnem muziciranju, z vztrajnim delom in vajami zmorejo vedno več.

– Kakšne spremembe pa ste pevci opazili po tem, ko je prišla v oktet tudi ženska roka z dodatnim strokovnim znanjem? So vaje postale bolj delovne, kot so bile prej?
To pa zagotovo! Saj veste, kako je, če je na dvorišču več petelinov. Ne gre. V tem smislu smo seveda tudi zelo hvaležni gospe profesorici, da vztraja z nami, da zelo razume duhovniško dušo. To, kar pri njej res cenimo, ni samo glasbena podkovanost, s katero nas drami, ampak njeno spoštovanje do duhovnikov in cerkvene glasbe. Vaje so bolj delovne, to nedvomno, pa nas vendarle razume tudi, če je bil kakšen dan preobremenjen, da se lahko tudi malo sprostimo s kako minutko več klepeta …

– V preteklosti ste izdali že dve zgoščenki. Kaj ste želeli sporočiti publiki?
Sebastijan: Naša prva zgoščenka (Cerkveno leto v pesmi) je bila res velik, velik samorastnik. Skoraj vse smo razporejali in pripravljali sami, snemali smo lahko v prostorih Zavoda Friderika Baraga v Novem mestu; bili smo res neizkušeni. Za nekatere skladbe lahko kar konkretno rečemo, da so slabe. Včasih slišim tudi kakšno od njih v etru in si rečem: »No ja, tako slabo pa spet ni!« Smo pa morali dozoreti in danes bi delali drugače.
Damijana: Kot sem že prej omenila, smo drugo zgoščenko (Za domovino) skupaj posneli. Gospodje so skladbe sami izbrali in se jih tudi sami naučili, jaz sem jim malo pred snemanjem priskočila na pomoč z izboljšavami v interpretaciji. Všeč mi je bilo, kako so skladbe postavili v sklope in s tem med seboj lepo povezali ljubezen do Boga, Marije, do domovine Slovenije.

– Prepevate tako sakralne kot tudi narodne pesmi. Na podlagi česa izbirate repertoar?
Damijana: Želja pevcev je, da se poleg sakralne literature dotaknemo tudi posvetne, predvsem skladb z domoljubno vsebino.
Za zdaj mi še zaupajo, da program sama sestavim, seveda prisluhnem tudi njihovim željam. Rada jih izzovem z dejstvom, da se morajo izpostaviti tudi kot solisti ali pa s petjem v duetu, tercetu, kvartetu. To mi je uspelo tudi pri zadnji zgoščenki Božična zgodba!
Repertoar prilagodim tudi kraju in dogajanju, kamor smo povabljeni, npr. s skladbami skladateljev s tistega področja ali pa v povezavi s cerkvijo, kjer pojemo, in njenim zavetnikom.

– V decembru 2023 je izšla nova zgoščenka z adventnimi in božičnimi pesmimi. Kako kot duhovnik doživljate tovrstne skladbe?
Sebastijan: Glejte, advent je zorenje. Bili so časi, ko adventa sploh ni bilo! Kot pevci smo se vedno kar lotili božičnih (inventar slovenske sakralne božične glasbe je res izjemen, hvala Bogu!), in tako se še danes pozna, da ima cerkvena glasba v adventnem času nekaj lukenj. Ko človek tako zori, spoznava prav dragocenost adventa kot bogoslužnega časa, ki je pravzaprav najlepši, čeprav ni najpomembnejši. Iz tega bogastva smo črpali tudi pri novi zgoščenki in z go. Damijano prišli do realizacije, potem ko nam je predstavila Božično zgodbo Jožefa in Janeza Močnika. Posnetega materiala je veliko, zato smo želeli, da se ne bi ponavljali, ampak bi vzeli nekaj iz starih omar, da ne bo šlo v pozabo.
Damijana: Scenarij za Božično zgodbo je nastal izpod peresa Jožefa Močnika, ki je za svoj moški zbor izbral en adventni napev ter 18 slovenskih božičnih in koledniških. Vse je v celoto povezal s svetopisemskimi besedili. Svojega brata Janeza je, kot prirejevalca vseh naštetih skladb za moški zbor, prosil, da napiše še predigre in medigre med posameznimi skladbami.
Ker smo leta 2009, ko je Jožef načrtoval božični koncert s svojim zborom, v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika v Cerkljah na Gorenjskem pridobili nov koncertni klavir, je Janezu predlagal, da pri pisanju zgodbe to pridobitev izkoristi. Tako je bila Božična zgodba obogatena še z notami za klavir, flavto in violino.
Pri naši izvedbi so tako sodelovali flavtistka Jerneja Čemažar, violinistka Barbara Snedec in organist Dušan Ješelnik. Ob poslušanju naše zgoščenke boste zagotovo prepoznali glas znanega igralca Pavleta Ravnohriba, ki nastopi kot glasnik z branjem svetopisemskih besedil.

– Damijana, kako pa vas nagovarjajo adventne in božične pesmi?
Damijana: Že od otroštva me adventni in božični čas navdajata z velikim veseljem, saj smo ta del cerkvenega leta tudi doma zelo lepo praznovali, predvsem preko petja adventnih in božičnih pesmi, obiska sv. maš, z božično devetdnevnico v pripravi na božič … Vedno znova me čakanje malega Deteta Odrešenika opogumlja, mi daje smisel življenja, prinaša upanje, da nismo sami! Kot pevko in zborovodkinjo me prevzamejo besedila in melodije tega časa.

– Ustaviva se še nekoliko pri izboru repertoarja zadnje zgoščenke. Se vam zdi pomembno, da se publiki predstavi že znane skladbe, za katere je znano, da v poslušalcih prebudijo določena čustva, ali vidite pomen tudi v brskanju po arhivih pozabljenih skladb ali morebiti izvajanju skladb novih skladateljev? Kako to vpletate v svoje delo?
Damijana: Vsekakor je prav, da so na repertoarju tudi znane skladbe, a na zadnji zgoščenki je kar nekaj melodij, ki se jih po korih ne poje prav pogosto oz. so v marsikateri slovenski pokrajini popolnoma neznane. Prepričana sem, da sta te viže želela na nek način narediti bolj prepoznavne tudi brata Močnik, ki sta avtorja pričujoče Božične zgodbe. Poseben čar jim daje narečna beseda in ljudska melodika. Poklicani smo, da ohranjamo našo kulturno dediščino tudi s skladbami, ki so jih peli naši predniki.

– Sebastijan, dotaknimo se še malo duhovniškega življenja. Kako usklajujete duhovniško življenje s petjem v oktetu? Bi rekli, da vam tovrstna druženja koristijo pri opravljanju duhovniškega poklica? Zdi se namreč, da so duhovniki večkrat osamljeni, sploh ob praznikih.
Sebastijan: Če živiš sam, potem se sčasoma prilagodiš. Ni pa vedno lahko. Pravzaprav nikoli ni lahko. To se, če smem biti konkreten in oseben, še posebej kaže prav ob božiču, denimo ob blagoslovu doma. Nesmisel, dokler ga ne osmisliš. To je dejanje družine in zelo težko obred posameznika, vsaj sam sem to dolgo časa mlel. Naše oktetove srede so naporne. Najprej moraš na župniji poskrbeti, da moreš biti tisti večer odsoten, marsikdaj je treba najti zamenjavo za kakšno mašo. To ni več preprosto, a koristi. Včasih si rečem, da bom celo vesel, ko bomo prenehali z delom in se bom lahko naspal, ampak vse to je dodana vrednost, to lahko rečem v imenu vseh.

– Ko smo ravno pri osamljenosti: kot duhovnik ste veliko v stiku s starejšimi, ki jih sodobna bolezen osamljenosti prav tako razjeda. Kako pristopiti do takšnih ljudi v božičnem času in kakšno vlogo lahko ima pri tem tudi pesem?
Veliko. Starejši so po času epidemije še posebej občutljivi in tudi njihova odsotnost pri bogoslužju je opazna. Upam, da naš novi album prinese tudi zavedanje, kaj pomeni občestvo. Živo, ne samo tisto, ki je posneto ali predvajano.

– V prihodnjih tednih vas čaka promocija zgoščenke. Kje in kdaj vas bodo poslušalci lahko slišali v živo?
Damijana: V januarju smo povabljeni v Srednjo vas v Bohinju in v Radovljico, zagotovo nas boste slišali tudi na radijskih valovih.

– Kakšni pa so vaši cilji za prihodnost? Imate kot oktet kakšno novoletno zaobljubo?
Sebastijan: O, še so cilji! Morda po razširitvi, morda po kakšni poti po južni strani ekvatorja … Ali pa preprosto, da bi ostali še kako leto skupaj. 15-letnico nam je odnesla korona, morda se nam pa uspe potruditi do srebrnega jubileja.
Damijana: Pogovarjamo se o tem, da bi zasedbo razširili na 12 članov – v tem je tudi malo simbolike (12 apostolov). S tem bi se razširila tudi možnost repertoarja, saj malce večja zasedba zmore izvesti tudi tehtnejše skladbe. Upam, da se bodo mlajši duhovniki opogumili in se na povabilo svojih starejših sobratov pridružili zasedbi oz. katerega od sedanjih članov zaradi osebnih razlogov tudi zamenjali.

U. Jeglič, Mladinska priloga; Glasba, Ognjišče, 1 (2024), 66-69.

Ilustratorka Marjanca Jemec Božič

Napisal marko na 31. decembra 2023. Objavljeno v Gost meseca.

“Tudi ko kuham, premišljujem, kako bom kaj narisala”

Najboljše želje za božične praznike in novo leto lahko izrazimo tudi z voščilnicami. Teh je veliko narisala Marjanca Jemec Božič, znana slovenska ilustratorka, ki je ilustrirala več knjig in sodelovala s številnimi otroškimi revijami. Njeno ilustratorsko delo in njeno bogato, dolgo in zanimivo življenje so bili razlog, da smo jo povabili za gostjo meseca.

– Stari ste 95 let in ste tako živahni. Imate kakšen recept za tako dolgo življenje?
Najbrž ga nimam. Preprosto se ravnam »po sami sebi«. Mislim, da sem dosti veselega karakterja. Imela sem lepo »službo«. Vedno poudarjam, da to ni bilo delo, ampak je bil užitek. »Sekiranja«, kakor ga poznajo marsikje po službah, pri meni ni bilo. Delala sem takrat, ko sem hotela, čeprav sem morala naročeno končati do roka. Takrat sem dobila korajžo in moč, da sem delala z velikim užitkom, dokler dela nisem opravila.

– Že kot otrok ste lepo risali. Ali je bil kdo v družini s tem talentom? Mama je bila glasbenica, ali ne?
Kot otrok sem zmeraj risala stvari, ki smo se jih igrali: ristanc, skrivanje. Na neki način so bile to že nekakšne ilustracije. Mama je res učila klavir, a je tudi dobro risala. V družini smo bili trije otroci in zjutraj mi je velikokrat rekla: »Poglej, takole si spala,« in pokazala mi je risbo. Narisala me je, kako sem spala. Najbrž sem jaz pod njenim vplivom začela risati, kako smo se igrali.

– Torej je bila mama nadarjena tako za glasbeno kot za likovno umetnost, a slednje nadarjenosti ni razvijala?
Risanje je bil njen hobi, a je zelo dobro risala. Mislim, da bi uspela tudi kot slikarka, če bi se temu posvetila. Pravijo, da se ne podeduje enakih talentov, kot so jih imeli starši, ampak da se bolj podeduje odnos do neke stvari, na primer umetnosti.

– Kaj pa oče? Najbrž se ga komaj spomnite, saj sta bila z bratom še majhna, ko je umrl.
Z bratom dvojčkom sva imela tri leta, sestra pa tri mesece, ko je oče umrl zaradi tuberkuloze. Tako da se ga ne spomnim. Zanimivo pa je tole: ko smo veliko let kasneje hodili v Maribor – običajno smo šli na vse svete na njegov grob – sem zagledala stekleno streho nad sabo in ob sebi veliko množico ljudi. Jaz sem nekomu v naročju. Sem visoko in vidim množico glav. In rekla sem si: pa saj to je moralo biti na očetovem pogrebu.

Vsi smo bili versko vzgojeni. Nekdo, ki veruje, drugače prenaša težave v življenju. Ima Nekoga, kateremu jih lahko pove. Prepričan je, da ga Nekdo posluša.

In to se mi je zgodilo veliko let po očetovi smrti. Seveda se kot trileten otrok nisem zavedala tragičnosti dogodka in kaj pomeni, da je oče umrl. Tudi vojne se komaj spomnim. Pravzaprav se spomnim samo lepih stvari.

– Pravijo, da slabe stvari pozneje velikokrat pozabimo in tako laže preživimo.
Najbrž je to v človeku.

– Ostali ste brez očeta. Družina, mama in trije otroci ste se preselili v Ljubljano.
Dokaj hitro po očetovi smrti smo se preselili v Ljubljano. Mama je bila doma iz Kranja. Gorenjka torej. Oče še ni imel deset let službe, ko je umrl. Hvala Bogu, da je imela mama svoj poklic. Bila je učiteljica klavirja. Privatno je učila ta inštrument. Nekaj časa po vojni je učila tudi v glasbeni šoli.

– Pravite, da ste imeli lepo otroštvo. Toda živeli ste skromno. Pa še vojna je bila.
Ne, nismo bili vajeni razkošja, kakršno vlada danes. Preveč vsega je na razpolago. Pojedli smo, kar smo skuhali. Danes pa gledam mlade, ki govorijo: »Jaz ne bom tega. Jaz pa tega ne. Sam si bom skuhal …«

– Marmelade in polente pa menda niste marali?
(Smeh) Po vojni smo dobivali pakete Unre iz Amerike. Tam je bila tudi marmelada. Lahko bi jo jedla samo s polento. Ta »kombinacija« pa mi res ni šla. Drugo pa vse. Če samo pogledam kruh. Kje pa smo imeli takrat toliko vrst kruha kot danes! Črn, bel, ržen in žemljice. To smo poznali in konec.

– Preizkušenj torej ni manjkalo.
Čudim se mami, ko je zgodaj ostala sama s tremi otroki. Jaz sem imela samo sina. Ne znam si predstavljati, kako je ona vse to zmogla. Mislim, da jo je pokonci držal tudi poklic. Večkrat je šla za klavir in zaigrala za svojo dušo. Verjetno ji je to veliko pomagalo.
Vsi smo bili versko vzgojeni. Nekdo, ki veruje, drugače prenaša težave v življenju. Ima Nekoga, kateremu jih lahko pove. Prepričan je, da ga Nekdo posluša. Ko sedaj »na stara leta« gledam nazaj, mislim, da je to mami pomagalo, da ji je lajšalo življenje in je laže prenesla življenjske udarce.

– Ne morem mimo – vsaj zame – smešne prigode, ko ste prinesli profesorju v šolo izdelke, vam ni verjel, da ste to vi narisali.
Da, tako je bilo. Bilo je med vojno. Tega se dobro spominjam, ker je bilo veliko alarmov. Zapisovala sem si, kdaj so bili alarmi in od katere do katere ure so trajali. Sicer si številk ne zapomnim. Če me kdo vpraša, koliko stane kruh, mu odgovorim: »Nimam pojma.« Vsak ima pač svoje talente. Pridemo na ta svet in ne vemo, katere talente nosimo s sabo. Takrat se jih ne zavedamo, razvijamo jih in če jih razvijamo v pravo smer, je to odlično.
Torej ko je zatulil alarm, smo tekli domov. Zlasti tisti, ki smo stanovali blizu šole. Hodila sem na poljansko gimnazijo, stanovali pa smo kakšnih pet minut hoje od nje. Zaradi alarmov smo morali marsikaj narediti doma. Tako sem doma risala. Skratka, profesor mi ni verjel, da sem to sama narisala, čeprav me nikoli ni vprašal, če sem to sama naredila.
Zanimivo je, da je moja sestra moje slike nosila k istemu profesorju in ni nikoli dobila popravnega izpita. Bila je tri leta mlajša od mene. Vsi se smejejo tej dogodivščini, a tako je bilo. Mi je pa sošolka nekoč dejala, da bi lahko že nehala govoriti o tem profesorju.

– Pa saj niste navedli njegovega imena.
Ne, nikoli. Sicer pa je res, da smo izdelke nosili od doma in bi ti nekdo drug lahko pomagal narisati. Potem pa je hotel, da pred njim narišem. Predme je postavil modele rok iz mavca in jaz sem jih morala narisati. Še danes vidim tiste modele. On je že videl, kako »zagrabiš« risbo: kako začneš, kako zastaviš in kaj nastane iz tega. Tako se je prepričal, da znam risati.

– To je bilo kar zahtevno risati.
Da, prstov in rok ni tako preprosto narisati. Nekaj daru in znanja moraš imeti za to. Bilo je zahtevno in najbrž mi je zato dal to risati, da se je prepričal, da res sama rišem in da znam risati.
Vidite, človek se spominja takih duhovitih pripetljajev. Sicer pa drži, da smo bili med vojno lačni. Da smo lahko preživeli, smo imeli na balkonu kure in zajce. Seveda ne veliko, ampak eno kuro in kakšna dva zajca. Ne vem, kdo jih je »pripravil na oni svet«. Dvomom, da bi to delala naša mama. Brat, tudi še otrok, je imel fračo in je z njo zadel kakšnega goloba in ga prinesel domov, da nismo bili lačni.

– Najbrž je tudi po vojni vladalo pomanjkanje.
Po vojni so nam vzeli eno sobo in jo oddali italijanski družini. In tako smo morali eni spati v kuhinji, drugi pa v sobi, ki je ostala. Izgledalo pa je takole: položili smo deske, nanje pa smo si postlali. Potem smo stanovali v hiši, ki je bila prej last časopisa Slovenec. V njej so bili prej uredniki. Dobili smo odločbo, da se moramo izseliti, in se preseliti v hišo, mislim da bolj hiško na koncu Šentvida. Hiša je bila lesena, za njo pa že gozd. Notri že dolgo ni nihče stanoval, zato so bile v njej miši. Mama je imela velik koncertni klavir, ki pa ni šel v tisto hišo. Zagozdil se je že na stopnicah. Tako da smo lahko ostali v prejšnjem stanovanju.

– Po gimnaziji ste se vpisali na akademijo. Ali z namenom, da študirate ilustracijo?
Da, želela sem študirati ilustracijo. Že v gimnaziji sem namreč ilustrirala za Cicibana.

– Tudi to je zanimiva prigoda. Vi ste uredniku napisali pismo in se ponudili za ilustratorko?
Ko se danes oziram nazaj, si mislim, da je bil dober tisti urednik, ki je na pismo dijakinje, ki mu je pisala, da bi rada ilustrirala in ga prosila, če ji lahko kaj pošlje, odpisal in poslal kratko zgodbo. Napisal je: Če bo ilustracija v redu, bomo objavili, če ne bo, pa ne.
Zgodba je govorilo o ptičku, ki je padel iz gnezda. Otroci so ga pobrali in prinesli v stanovanje in ga dali na okno. Bil je tako majhen, da se še ni znal sam prehranjevati. Otroci so lovili mrčes in mu ga dajali v kljunček. Ta zgodba je bila natančno taka, kot se je zgodila nam otrokom, jaz pa sem jo morala ilustrirati. Urednik je te ilustracije objavil.

– Vaše prve ilustracije so bile črno-bele.
Da, takrat je bilo največ črno-belih ilustracij. Običajno je bila dodana še ena barva.

– Včasih se z omejitvijo zunanjih možnosti oživi ustvarjalnost.
Jaz sem imela risbo zelo rada. Še danes hrepenim, da lahko kaj ilustriram samo s črtami, ker se da veliko narediti. S črtami, s šrafiranjem … lahko vse izraziš.]Zame je tako risanje pravi oddih. Zdi se mi, da bi občasno lahko izšla kakšna knjiga, ilustrirana na ta način.

– Pri naši založbi smo izdali več pobarvank. Torej risb. Nekatere so doživele več izdaj. Tista o sv. Miklavžu celo osem! Avtorica Silva Karim je dejala, da je otrok lahko tudi pri barvanju ustvarjalen.
Nikoli pa ne smeš otroku reči: »Saj ne znaš. To ni lepo,« ali kaj podobnega. Na ta način mu vzameš ves pogum. Tak primer je tudi moja sestra. Vtepla si je v glavo – morda tudi zato, ker sem jaz boljše risala – da ona pa tega ne zna. Ne spominjam se, da bi ji kdaj rekla, da ne zna risati, da ne riše lepo …

– Pozneje ste se posvetili ilustriranju z barvami. Pri nas takrat ni bilo knjig z barvnimi ilustracijami. Potem se je svet odprl. Prišle so knjige tudi od drugod. In si imel kaj videti! Tako smo tudi mi začeli ilustrirati v barvah.

– Prvo službo ste dobili pri Delavski enotnosti. Tam ste risali portrete, ki so jih objavljali namesto fotografij.
Šlo je za spremembo, ki naj bi naredila časopis bolj prijazen, privlačen. Človek, ki sem ga morala narisati, je imel kakšen govor ali nastop, jaz pa sem morala iti tja in ga skicirati. Ni šlo za ne vem kako izdelane ilustracije, toda podoben si je pa moral biti.

– Bilo je podobno karikaturi, pri kateri pa pretiravaš v neki lastnosti.
Da, pretiravaš. Narišeš, kot vidiš, le neke posebnosti poudariš.

Ko sedaj »na stara leta« gledam nazaj, mislim, da je to mami pomagalo, da ji je lajšalo življenje in je laže prenesla življenjske udarce.

Vendar jaz nisem risala karikatur. Sicer ni bilo veliko tega, ampak sem precej hodila po tovarnah in risala delavce pri delu. Bil je na primer članek o neki tovarni in jaz sem šla tja in narisala delavce. Spominjam se obiska železarne na Jesenicah. Prav uživala sem, da sem videla železarje pri delu. Pa tisto iskrenje! Tega sicer nikoli ne bi videla. Podobno sem šla risat obiralce hmelja v okolico Celja.

– Iz zgodovine vemo, da so mnogi slikarji tudi hodili v naravo in jo slikali. V vašem primeru pa je šlo za »združitev« te vrste umetnosti in zahteve časopisa?
Naj še enkrat poudarim, da jaz zelo spoštujem risbo. Različni pritiski s svinčnikom ali peresom ti dajo zadovoljstvo. Pa tudi različne odtenke na papirju.

– Pri svojem delu ste najprej risali črno-bele ilustracije, potem barvne. Danes mnogi že ustvarjajo s pomočjo računalnika.
Jaz nisem iz te generacije, da bi ustvarjala na računalniku. Zdi se mi, da pri teh ilustracijah kar čutiš »stroj« v ozadju. Čeprav tisti, ki to obvladajo, delajo čudovite stvari tudi s pomočjo računalnika.
Če sem se jaz zmotila ali mi kaj ni bilo všeč, sem morala zavreči tisti papir in začeti znova. Tukaj pa lahko popravljaš: zbrišeš, dodaš … lahko poskusiš barve, katera bi najbolj ustrezala. Medtem ko pri klasičnem slikanju tega ni bilo. Radirati ne moreš, nove barve ne moreš poskušati … Vsaj jaz nimam veselja popravljati. Raje začnem na novo, kljub temu da imam veliko spoštovanje do praznega papirja.

– Omenili ste že, da ste risali doma. Veliko je bil ob vas vaš sin.
Sinu sem brala veliko pravljic, ker sem vsak dan živela z njimi. Zanimalo me je, kaj on vidi v pravljici. Kaj se njemu zdi pomembno? Naredili smo mu tako klopco, kakršno smo imeli mi v šoli. Dala sem mu papir in z veseljem je risal. Tako sem imela mir. Risal pa je zelo dobro.

– Ni pa študiral slikarstva, ampak gozdarstvo.
Mislim, da je on že četrta generacija gozdarjev v očetovi družini. Najbrž je videl življenje gozdarjev, pa gozd. Kot fantu so mu najbrž bili všeč tudi stroji, čeprav danes gozdarji veliko sedijo za računalnikom kot drugi.
Danes se večina ljudi sprašuje, koliko bo v službi zaslužil, kje bo dobil službo.Ne vprašajo pa se, kaj rad delam in kaj me veseli. Zdi se mi, da je žalostno študirati nekaj, pri čemer nisi s srcem. Rekla sem že, da je meni bilo ilustriranje v veselje. Bolj kot služba. Vesel si novega dela in premišljuješ o njem. Jaz tudi ko kuham, premišljujem, kako bom kaj narisala. Če mi nekaj ni všeč pri kuhanju, se vprašam, katera barva še manjka in dodam živilo tiste barve To je »poklicna deformiranost«.

– Pošta Slovenije je leta 1998 izdala na božični znamki sliko, ki ste jo vi narisali kot božično voščilnico za UNICEF. Naslov motiva je Otroci na vasi. Ta je bila izredno uspešna. Leta 1974 je bila najbolj prodajana Unicefova voščilnica na vsem svetu. Unicef je vašo ilustracijo natisnil še enkrat, in sicer na naslovni strani svojega mednarodnega koledarja za leto 1975. Podlaga za ta motov pa so bila vaša nadvse lepa božična otroška doživetja.
Danes velikokrat premišljujem, kaj bi narisala na voščilnice. Voščilnic je danes veliko. Tu pa mi je prišlo na misel doživetje iz otroštva. Ne spominjam se, koliko sem bila natančno stara.

Prodali so pet milijonov voščilnic

Tudi ne vem, ali sem bila sama ali z bratom pri stricu, očetovem bratu, ki je ostal na njihovi domačiji. Očetovih staršev ni bilo več. Oče je bil doma iz vasi Klopce nad Dolskim pri Ljubljani. Pred kratkim sem bila tam na predstavitvi filma, ki govori o moževi sorodnici. Stara je krepko čez osemdeset let in plete košare. Kraj je pravzaprav blizu Ljubljane, a ko so ljudje prihajali v dvorano na promocijo filma, je bilo izredno lepo in veselo vzdušje. Ljudje so se prijazno pogovarjali med sabo. Najbrž so se vsi poznali med sabo. Srečanje je bilo zelo prisrčno.
Vasica Klopce leži na hribu. Šli smo k polnočnici v cerkev sv. Helene v Dolsko. Z vseh koncev so z baklami hodili k polnočnici v središče, v cerkev. Videl si samo svetlobo, luči. Seveda sem motiv narisala malo po svoje. Upodobila sem otroke, ki gredo k polnočnici. Doživetje z lučkami je bilo tako močno, da je nastal ta motiv. Čeprav je drugačen od resničnega, je podlaga tisto lepo in močno otroško doživetje. Podobno se mi je vtisnil v spomin očetov pogreb, kakor sem že povedala. Tista podoba množice me, podobno kot ta hoja k polnočnici, spremlja še sedaj. Pravijo, čim starejši si, bolj pozabljaš tisto, kar si delal pred kratkim, kar si doživel v otroštvu in mladosti, pa prihaja na dan. Menda so prodali pet milijonov teh voščilnic po celem svetu. Izvirnik hranijo v Ženevi.

– Praznovanje božiča ima torej neko čarobnost.
Seveda ima čarobnost, ki smo jo sicer drugače doživljali takrat, ko smo bili mi otroci, kot jo doživljajo današnji. Tudi nimajo vzgoje, kakršno smo imeli mi. Danes mnogi božič doživljajo »po darovih«, kaj dobijo. Ko sem bila na očetovi domačiji, nismo dobili darov za božič, a je bilo za ta praznik lepo. Spominjam se tudi, kako smo v Ljubljani hodili gledat jaslice po cerkvah. Kako lepi spomini! Vse je bilo mračno, samo jaslice osvetljene. V »tistih časih« smo se večkrat za božič umaknili na Bled in ga tam praznovali. Naši družini so se pridružili tudi nekateri prijatelji. Celo šalili so se, da se pišemo Božič in moramo praznovati. Poznam ljudi, ki so se bali peči potico za božič, ker bi dišalo do sosedov …

Tepežkanje
Ta ljudski običaj je slikarka sama doživela: »Na Gorenjskem, mama je bila iz Kranja, so prišli otroci s palčkami, resnično s palčkami, ne palicami, in malo potepli. Spominjam se, kako so imeli palčke v rokah. In to tepežkanje sem potem narisala.«
Sicer pa je Silvester Čuk v knjigi Svetnik za vsak dan zapisal, da je to običaj, povezan z godom nedolžnih otrok (28. december). »Zdaj so tepežkarji otroci, prvotno pa niso tepli otroci, temveč doraščajoči fantje in tudi odrasli možje, in sicer predvsem dekleta in mlade žene. Udarci niso bili simbolični kot pri današnjem tepežkanju, ampak kar krepki. … Udarci s šibo na ta dan so prinašali blagoslov in rodnost, zato so jih potrpežljivo in voljno prenašale.«

– Tudi letos so vam tiskali nekaj voščilnic z božičnimi motivi. Izbrala jih je umetnostna zgodovinarka Brina Čehovin. Nekaj prisrčnih je z versko tematiko. Škoda bi bilo, če bi se ti lepi motivi izgubili in ne bi bili objavljeni.
Veseli me, da so vam všeč božični motivi. Dolga leta sem za paraplegike izdelovala voščilnice. Nekaj let še za Sidharto. Bila sem velika prijateljica Brinine mame Lučke Čehovin in zato sem ji dala na razpolago te motive. Iz njih naj izbere, kar se ji zdi, da ji bo prišlo prav.

– Častitljiva leta imate. Ali še ustvarjate?
Še, še. Če hočem kaj narisati, potem rišem kot včasih – za zabavo. Ampak pravim, da nimam časa za risanje. Sicer pa rada rišem. Urednici sem dejala, naj mi pripravi besedilo za sto let staro ilustratorko, sedaj jih imam petindevetdeset. S svojim predlogom sem jo spravila v smeh. Njena kolegica pa je pripomnila, da bom morala kmalu začeti z risanjem za tisto besedilo.

OSEBNA IZKAZNICA
Marjanca Jemec Božič
se je rodila v Mariboru, vendar se je družina po očetovi smrti kmalu preselila v Ljubljano. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala na Poljanah. V gimnaziji je imela popravni izpit iz likovnega pouka, ker ji profesor ni verjel, da risbe riše sama.
Po Akademiji za likovno umetnost se je zaposlila, pozneje pa je »delala od doma« in ilustrirala več knjig za otroke. Ilustrirala je tudi za mladinske revije. Posebno poglavje predstavljajo njene božično-novoletne voščilnice. Letos je med drugim izšlo tudi več verskih motivov teh voščilnic.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 1, 2024, str. 6-11.

Vse lepo za vse

Napisal marko na 31. decembra 2023. Objavljeno v Za začetek.

Vse lepo za vse naj gre v novo leto, tako gre Hamova pesem, ena tistih, ki se jo bomo te dni naposlušali na radiu, a tudi ena redkih, ki je tega vredna: vse lepo naj gre, naj gre v novo leto, naj konča in vse na novo se začne. Velika stvar je, da nekdo zna in zmore nekaj končati in nekaj na novo začeti, Hamo je zadel v piko. Točno to pomeni želeti in ustvariti vse lepo za vse: začeti novo leto.
Ker je vse preveč grdih stvari v našem času povezanih s tem, da še nismo končali zgodb, ki bi jih morali, namesto pik postavljamo vejice, dvopičja in podpičja. Vsak »oprosti« ima še kak »ampak«, vsakemu »odpuščam ti« dodamo »toda«. Nočemo končati niti težkih zgodb, ker se s koncem seveda nečemu odpovemo, tako namreč preteklosti ne moremo uporabiti za orožje prihodnosti. Vedno se splača imeti pri sebi kak adut iz rokava, da bi z njim udarili nazaj, če nas kdo mahne po desnem licu (Mt 5,39). In agonija se nadaljuje. Raje trpimo, kot da bi končali nekaj, česar že zdavnaj ne bi smelo biti več. Iz strahu menda ali iz sramu.
In zdaj že razumete, da ne govorim samo o politiki. Seveda, politika je precej pogosto samo odsev tega, kar se tako ali tako že dogaja med nami. Saj ne znamo s slovesi, konci nam gredo na živce, pretežki so nam, solze tečejo in rane srbijo, ko se kaj celi, in bolečina zapuščanja in izpuščanja nam je prehuda. In tako ne samo da nočemo z resnico in obžalovanjem pokopati svojih mrličev, delamo se, kakor da sploh ni smrti, kakor da ni greha in ran, ki smo jih drug drugemu zadali, kakor da ni krivde, ki se z vsem tem nalaga na naša pleča. Veste, da zato kot kurja čreva vlečemo zamere in prepire in naše male, nesmiselne vojne za lastni prav med sosedi in prijatelji, med starši in otroki, med možem in ženo. Ne, še zdaleč nista edini tisti dve na ukrajinskih ravnicah in ulicah Gaze.
Ta otročjost – ker je odraslost in zrelost ravno v tem, da znamo preseči svoje zahrbtne želje in užaljenosti ter ravnati tako, kot vemo, da je prav in dobro – nas je pahnila v neko neskončno spiralo brezupnega spuščanja. Kdor ne zna narediti pike na določene stvari, živi preteklost namesto sedanjosti, kdor pa živi preteklost, živi med strahovi namesto med ljudmi. In vemo, kakšno je življenje, v katerem se nimaš česa oprijeti in nikomur zaupati …
Sredi tega človeškega kaosa in mraka pa se vendarle dogaja nekaj svetlega: »Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda« (Mt 2,2). Božič je pika, ki jo je pri zgodbi človeštva naredil Bog. Ne taka pika, kakršna je bila tista z vesoljnim potopom, ne, takrat se je odločil, da bo delal drugačne pike, take, ki začenjajo novo zavezo, novo leto. »Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,25-26).
Vse lepo za vse naj gre v novo leto. Začnimo znova. Popolnoma na novo.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 1 (2024), 3.

Urednikova beležnica januar 2024

Napisal marko na 30. decembra 2023. Objavljeno v Beležnica.

V rokah držite prvo številko 60. letnika Ognjišča. Priložen ji je koledar za leto 2024. Zaradi tehničnih težav ga nismo mogli priložiti že prejšnji številki, za kar se vam opravičujemo. Začenjamo tudi nov letnik, ki vam prinaša nekaj novosti.

Znova se vračajo potopisi, tokrat z družino Jarc potujemo v Romunijo. Družinski izleti bodo letos romarski, po Marijinih stopinjah bomo obiskovali Marijine male in velike romarske kraje na Slovenskem. Prvič smo obiskali Marijino romarsko cerkev Marije od Prikazanja v Strunjanu. Otroško rubriko Zakajčki bodo v novem letu zamenjale družinske zgodbe z Domnovega ranča. Domen doma pomaga pri taborih za otroke, a kaj, ko se jih vedno udeležujejo samo punce …

Igralec Gregor Čušin, ki že dolga leta sodeluje z našo revijo in je v preteklosti pisal tako svetnikom kakor slovenskim svetniškim kandidatom, se je letos lotil novega izziva – pisanja ob vzklikih Lavretanskih litanij Matere Božje. Z rubriko o svetnikih je povezana sprememba na zadnji strani. Začenjamo s pisanjem o upodobitvah zavetnikov, h katerim so se zatekali naši predniki. Rubriko, v kateri bodo predstavljene umetniške upodobitve zavetnikov, pripravlja dr. Ana Lavrič.

Mag. Drago Tacol se loteva novega cikla z naslovom Psihologove spodbude, zakonca Ruparčič pa nadaljujeta pisanje o sočutju. Marta Novak bo pisala o praznikih skozi leto in o tem, kako jih praznovati.

Mistika, ki je tema tokratne Priloge, prinaša vsebino, ki je po svoje skrivnostna, nepoznana – a hkrati še toliko bolj privlačna. O mistiki zato tokrat z nekaj osnovnimi pojmi, hkrati pa predstavljamo tudi tri slovenske mistike, ki vsak na svojevrsten način pričajo o predanosti Bogu. Hrup in glasnost različnih zvokov polnita naša ušesa tudi in predvsem v decembru. Zato tokrat nekaj več o nevarnosti in nasičenosti z zvočnimi dražljaji.

Okoli božiča je osrednja pozornost namenjena dojenčku – novorojenemu Odrešeniku. Ravno dojenček pa je tudi naslovna tema sveže izdane knjige Želiva si dojenčka izpod peresa Alison Kogoj, ki jo tokrat gostimo v rubriki Moj pogled. Z novo vsebino vstopamo v nov letnik na straneh za zakonce. Govorila bo o duhovnih vajah, kjer se bodo zakonci lahko korak za korakom vzpenjali proti čim boljšemu zakonskemu odnosu. .

V letu 2024 začnemo tudi sodelovanje z Inštitutom Integrum, kjer bomo prinašali vsebine, ki bodo odsevale in predstavljale 12 odtenkov telesnosti, kot se pri mladih kaže v današnjem času.

Nov letnik Ognjišča nas vabi, da ostanemo zvesti reviji, ki že skoraj šest desetletij prihaja v naše domove in nas duhovno bogati. Ostanimo ji zvesti še naprej. Naročimo revijo Ognjišče prijateljem, sorodnikom ali znancem. To bo lahko lepo darilo mladi družini. Temu je namenjen posebni kartonček, ki je priložen tej številki.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 1 (2024), 4.

Ujeti smo v čas in prostor

Napisal marko na 28. decembra 2023. Objavljeno v Dnevnik vaškega župnika.

»O naglo, naglo čas beži, / v brezmejno večnost gine; / naj tudi kdo vesel živi, / vse časno hitro mine. / To mislimo današnji dan, / ko tek je leta dokončan; / vsa srca naj prešine.«
Tako je zapisal v pesmi, ki jo pojemo v začetku novega leta, organist in skladatelj Gregor Rihar. Doma je bil iz župnije Polhov Gradec. Glasbeno nadarjenost je podedoval po očetu, samoukem izdelovalcu glasbil. Že pri 13 letih je postal organist v domači župniji, še kot bogoslovec pa je bil že stolni organist in regens chori. Razvil se je v slovitega zborovodjo, mojstra v improviziranju, orgelskega strokovnjaka in svetovalca pri nakupu zvonov. Bil je zelo plemenit duhovnik, rad je imel reveže, katerim je razdal vse, kar je sproti zaslužil. Posebej se je posvečal bolnikom, pri katerih je ostajal tudi vso noč. Zelo je zaupal v Božje usmiljenje in bil goreč spovednik (prim. Edo Škulj, Leksikon cerkvenih glasbenikov, str. 296).
Človek na poseben način doživlja minevanje časa. Sveti Avguštin je v Izpovedih zapisal: »V nobenem času torej ni bilo, da bi ne bil že nečesa ustvaril, ker si čas sam ustvaril. In nobeni časi niso večni kakor ti, zakaj ti vztrajaš v večni istosti …
Kaj je torej čas? Če me nihče ne vpraša, vem; če pa ga hočem na vprašanje razložiti, ne vem, vendar si upam z gotovostjo trditi, da bi ne bilo preteklega časa, če bi nič ne prehajalo, da bi ne bilo prihodnjega časa, če bi nič ne prihajalo, in ne sedanjega časa, če bi ne bilo nič pričujoče« (Izpovedi, MD, Celje 1978, str. 261).
Avguštinovo izkustvo časa nam pomaga razumeti njegovo usodnost, ki jo sleherni med nami še močneje doživlja ob koncu leta in ob začetku novega leta. Že menjava dneva in noči, bitje ure nas opominja, da čas neizprosno mineva. Človek bi pogosto rad odmislil resnico, da je z rojstvom vržen v ocean časa, ki pljuska ob bregove smrti, toda ocean se ne umiri ob njenih bregovih, temveč prekipeva v večno bivanje na novi zemlji in v novih nebesih.
Zavest o minljivosti vsega časnega nas ne sme zapeljati v obup in brezizhodnost. Krščansko gledanje na naše zemeljsko bivanje je zelo stvarno, kakor so stvarne besede apostola Pavla vernikom v Korintu: »Zato ne omagujemo, ampak dasi se naš zunanji človek uničuje, se naš notranji od dne do dne obnavlja … Vemo namreč tole: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile roke in je večna« (2 Kor 4,16 in 5,1). Apostol Pavel je vse svoje oznanjevanje gradil na Jezusovem zmagoslavju nad smrtjo. Naša zadnja domovina ni zemlja, ampak nebesa, kjer je Jezus, začetek in večnost našega življenja. V njem živimo, se gibljemo in smo, kot je razlagal modrim Atencem apostol Pavel.
Skladatelj Rihar v pesmi omenja tri darove, ki jih prejemamo od Boga: zdravje, srečo in mir. Koliko je vredno zdravje, navadno ugotovimo šele takrat, ko ga izgubimo in obležimo na bolniški postelji. Kadar nas doleti nesreča, spoznamo, kako nam je bilo lepo v času sreče. Mir pa je vrednota, po kateri hrepenimo v času, ko divjajo lokalne vojne, ki lahko povzročijo novo svetovno vojno, le-ta pa bo apokaliptično uničujoča. Človeštvo danes potrebuje tisti mir, ki so ga oznanjali angeli na betlehemskih poljanah v času Jezusovega rojstva. Odrešujoči mir za človeštvo prihaja od učlovečenega Božjega Sina Jezusa, ki je naša pot, resnica in življenje.
Začetek novega leta zbuja v nas dvojno razpoloženje. Po eni strani daje upanje, da se bodo vsi bližajoči se dogodki srečno končali, po drugi pa nas navdaja s strahom, saj je prihodnost zagrnjena s plaščem negotovosti. Če smo le malo iskreni, vemo, da brez Božje pomoči ne bi zdržali pod težo bremen, ki jih bomo morali sprejeti na ramena v novem letu. Star slovenski pregovor še vedno drži: »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo!«
Naj bo leto 2024 za vse ljudi dobre volje v našem narodu leto dobrote, ljubezni in miru. Vedno se veselimo življenja, ki je velik Božji dar. V svojem okolju bodimo delavci za mir. Radi pomagajmo ljudem v stiski, nesreči in trpljenju. V drugih ljudeh ne glejmo le napak in slabosti, ampak v vsakem človeku odkrijmo kaj lepega in dobrega. Postanimo graditelji mostov do slehernega človeka. Kristjani bomo premagali peklenske sile v slovenskem narodu samo z dobroto, ljubeznijo, odpuščanjem, molitvijo in pristno vero, ki temelji na Božji besedi.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 1 (2024), 85.

Milost svete noči

Napisal marko na 23. decembra 2023. Objavljeno v zgodbe.

Bil je dan pred božičem. Po kosilu so otroci začeli postavljati jaslice.
»Sreča, da smo nabrali mah že pred tedni, zdaj je vse pod snegom,« je dejal Zvonko.
»No, vidiš, kako prav sem imela, ko sem te takrat silila, da gremo ponj, pa se ti ni ljubilo,« ga je spomnila Marta.
»Pa sem le šel in plezal po skalah, kjer je bil najlepši mah,« je odvrnil Zvonko in vprašal: »Ali boste okrasile tudi smrekico?«
»Kakšno smrekico? Saj je nimamo!«
»Imamo jo, imamo!« jih je presenetil Zvonko. »Včeraj sem jo prinesel od soseda. Rasla je pod daljnovodom, kjer bi jo prej ali slej morali posekati.«
Ko so deklice postavile jaslice, so hotele okrasiti smrekico. »Kaj pa naj obesimo nanjo?« je gledala okoli sebe Marta. »Tistih nekaj balončkov, ki jih imamo iz prejšnjih let, je izgubilo sijaj.«
»Tudi na to sem mislil,« je sestre presenetil Zvonko. »S prihranki sem kupil električne lučke. Takoj grem ponje.«
Razpel jih je po smrekici in zažarele so v pisanih barvah.
Iz vaškega zvonika se je oglasil zvon in naznanil začetek svetega večera. Bregarjevi so vzeli luč in križ ter žerjavico in blagoslovljeno vodo. Ko je oče dal na žerjavico ščepec kadila, je zadišalo kot v cerkvi in soba je bila naenkrat vsa praznična. Srca vseh je napolnilo božično veselje. Pokrižali so se z blagoslovljeno vodo in potem šli okoli ogla, kot so ta lepi družinski obred imenovali tod. Obšli so vse prostore v novi hiši, šli okoli nje in obiskali še staro hišo. Mati je tako želela: da se teh počrnelih sten dotakne vonj kadila in jih orosi blagoslovljena voda. Tako se je na sveti božični večer pri njih dogajalo skoraj sto let …
Vrnili so se v novo hišo. Zažarele so lučke v jaslicah in na drevescu. Molče so pokleknili ob kmečki krušni peči ter odmolili vse tri dele rožnega venca.
Ko so potem sedeli ob peči, se je oglasila Betka: »Kako bo s polnočnico? Na željo nekaterih faranov je gospod župnik oznanil, da bo prva božična maša že ob osmih na sveti večer, da se je bodo lahko udeležili tudi tisti, ki morajo na božič zjutraj zgodaj na delo, in seveda otroci, ki morajo iti v šolo. Večina vernih ljudi seveda želi, da je polnočnica res opolnoči, ko je vse bolj skrivnostno in kar čutiš Božjo bližino in nežnost. Med temi sem tudi jaz,« je rekla. »Kako pa se boste odločili vi?«
»Hudo mi je, da moram na najlepši praznik v letu iti v službo, zato bom šel kar k polnočnici ob osmih, pa tudi Marta in Metka naj gresta z mano, saj je maša ob osmih predvsem zaradi šolarjev,« je sklenil ata.
Tako so iz Bregarjeve hiše trije odšli k večerni maši, drugi pa so čakali, da se oglasijo zvonovi, ki vabijo k polnočnici.
»Isti zvonovi so, ki nam pojo vsak dan, toda zdi se mi, da imajo v tej sveti noči čisto drugačen glas,« je razmišljala mama Betka. »Mila in blaga je njihova pesem, saj oznanjajo mir in ljubezen, dobroto in odpuščanje. To so vsem ljudem blage volje oznanjali angeli v prvi božični noči pred več kot dva tisoč leti. Vendar ni miru, ker je preveč ljudi, ki nosijo v svojih srcih sovraštvo namesto ljubezni. Božji Otrok, ki prihajaš na našo Zemljo kot Knez miru, ogrej srca ljudi, da bi vsi prisluhnili sporočilu svete noči, ki nam govori, da je zaradi tvojega prihoda na svet vsak človek moj brat, moja sestra. Trdno verujem, da bo nekoč zmagala Ljubezen …«
Iz zvonika je donelo in odmevalo v zimsko pokrajino. Zdelo se ji je, da ne poje bron, ampak so to glasovi angelov, ki pozdravljajo Novorojenega.
Vstopili so v cerkev, ki je bila v temi. Le ena žarnica pri vratih je bledo osvetljevala prostor in večna lučka je trepetaje žarela nad tabernakljem ter pričala o stalni Božji navzočnosti pod podobo kruha. Mama Betka je sedla v klop, Zvonko se je pomešal med vrstnike, Beti pa se je povzpela na kor.
Ko je ura odbila polnoč, je do zadnjega kotička napolnjena cerkev zažarela. Najprej so zamežikale lučke pri jaslicah, potem je svetloba objela oltar, nazadnje je bila vsa cerkev ena sama svetloba, kot da se je odprlo nebo.
Mehko in narahlo so se oglasile orgle in množico v cerkvi je objela najlepša božična pesem: Sveta noč, blažena noč …
Mama Betka od ganjenosti ni mogla peti. Preveč jo je prevzela skrivnostna lepota svete noči. Le poslušala je to čudovito melodijo, ki nocoj osvaja srca ljudi po vsem svetu, in ob tem pomislila: Kolikokrat mi bo še dano doživeti milost svete noči?

I. Malavašič, (zgodbe), v: Ognjišče 1 (2024), 83-84.
knjiga: Pozabljeni, Ognjišče, Koper 1993

Anine jaslice

Napisal marko na 23. decembra 2023. Objavljeno v zgodbe.

Zgodnje petkovo popoldne je. Mož me je poklical iz službe: »Danes pridem domov prej, bomo šli po mah za jaslice. Jedel bom kar v službi,« je še dodal. Bila sem vesela klica, še bolj pa moževe odločitve.
Hčerka se je zbudila prej kot po navadi, kot da bi slutila nekaj lepega. Tako sva se lahko v miru oblekli. »Z očijem gremo po mah za jaslice,« sem ji povedala veselo novico.
»Vav, po mah gremo!« je poskočila in komaj čakala očkov prihod.
Odpravili smo se v bližnji gozd. Našli smo res lep mah, ob potoku pa nabrali še nekaj kamnov za jaslice.
Ko smo prišli domov, je Ana kar takoj hotela postaviti jaslice. Z možem sva ji razložila, da je do božiča še veliko časa, saj smo prižgali šele prvo svečko na adventnem vencu, mah pa se mora še malo posušiti.
Končno je dočakala dan, ko je mož iz omare na podstrešju prinesel glinene figurice za jaslice. Vsaka je bila zavita v papir, da se ne bi poškodovale. Ana je vsako sama odvila. Oči so ji žarele od navdušenja. Vsakič, ko je odvila novo, je vzkliknila: »Mami, glej, ovčka … Oči, glej, osliček … Glejta, Marija in Jožef … Kako lep je Jezušček!« Vse je lepo položila na mizo in si jih ogledovala.
»Ana, letos bova midva sama postavila jaslice,« je rekel očka, »mama ima veliko drugega dela v pripravi na božični praznik.«
Lotila sta se dela. Očka je na lesen podstavek razgrnil mah, Ana pa je prinašala ovčke, pastirce, volička, oslička, nazadnje pa še Jožefa, Marijo in malega Jezusa. Za vsako figurico si je vzela čas in gledala, kam bi jo postavila. Bilo jo je veselje gledati. Zelo ponosna je bila, da ji je bila zaupana tako pomembna naloga.
Zvečer smo, kot po navadi skozi ves advent, v kuhinji sedli za mizo, prižgali svečke, molili, se pogovarjali in tudi zapeli. Tisti večer je bilo še lepše. Ana nama je povedala, da je bil zanjo ta dan čudovit, ker je lahko pomagala pri postavljanju jaslic.
Naslednje jutro naju je čakalo prijetno presenečenje. Ko sva prišla v dnevno sobo, kjer smo imeli postavljene jaslice, so ovcam delale družbo tudi hčerkine igračke: medvedek, žirafa, miška, mucek in kuža.
»Tudi moje živali so prišle pogledat Jezusa,« nam je hitela razlagat. »Zgodaj zjutraj sem se spomnila tega … »Uh, pa še nekaj manjka,« se je spomnila in pohitela v svojo sobo. Precej časa je ni bilo nazaj.
»Le kaj bi bilo tako pomembno?« sva razmišljala.
Ana se je vrnila s kosmom vate v rokah. »Da malega Jezusa ne bo zeblo,« je dejala in ga skrbno pokrila. Pobožala sva jo in pohvalila njeno delo.
Tiste naše jaslice so bile res nekaj posebnega in vsak, kdor jih je videl, je pohvalil Anino zamisel.

J. Jemec, (zgodbe), v: Ognjišče 1 (2024), 84.

Zgodovina Frančiškovih jaslic

Napisal marko na 22. decembra 2023. Objavljeno v Priloga.

1223 – 2023

Leta 2023 smo obhajali pomenljivo 800-letnico jaslic, ki jih je sv. Frančišek Asiški zasnoval v svetem adventnem času leta 1223 in jih postavil v njemu ljubi rietski pokrajini v kraju Greccio, ki je kakšnih 100 kilometrov oddaljen od njegovega rojstnega Assisija.

Sv. Frančišek je v svoj nemirni čas, poln večjih in manjših vojn, krivic, nasilja, hudih bolezni, prinašal novo miselnost. Na nov, svojstven način je skupaj s prvimi brati živel po evangeliju in skrbel za gobavce do te mere, da mu je vse tisto, kar mu je bilo grenko, postalo sladko za dušo in telo … Njegovo prizadevanje za mir je bilo skoraj nepojmljivo in je ostalo nedosegljivo do danes. On, Frančišek, je namreč šel z mirom že na pot. V Grecciu je zasnoval in pripravil jaslice, ki so žlahten sad njegove duhovne poti in ljubezni do Božjega učlovečenja. Takšnih jaslic ni do tedaj naredil še nihče. Frančišek je iznašel nov način prikazovanja Gospodovega rojstva, ki ne potrebuje dodatnih razlag. Njegove jaslice na majhnem prostoru posnemajo betlehemsko votlino in naravo ter govorijo same po sebi. Z njegovo duhovno iznajdbo lahko na nov, viden, otipljiv in poglobljen način doživljamo božične skrivnosti.

LETOŠNJI ADVENTNI ČAS JE POSEBEN
Letošnji adventni čas je poseben zaradi spomina na posebnega človeka, svetega Frančiška, in na njegove posebne jaslice, ki so navdušile njegove sodobnike, njegovi bratje so jih ponesli v svet, v svoj spomin pa jih je zapisala zgodovina do današnjih adventnih dni. Tudi v letošnjem adventnem času vsako adventno nedeljo prižigamo novo svečo na adventnih venčkih in stopnjujemo svojo duhovno odprtost za Kralja, ki prihaja, pa tudi zato, da začnemo snovati in pripravljati jaslice, ki jih bomo postavili v cerkvah, v svojih domovih in še kje. Letošnji adventni čas nudi posebno priložnost, da ob spominu na Frančiškove jaslice, ki so sad njegovega globokega odnosa do Novorojenega – Kralja, ki prihaja – ozavestimo svojo duhovno pripravo na božič, da nemara tudi mi odkrijemo kakšno novost – predvsem pa novo duhovno moč, s katero se bomo postavili po robu raztreščenemu času, v katerem živimo.
Tudi v letošnjem adventu nas od vsepovsod bombardirajo napisi veseli december, zaslepljujejo nas premnoge luči in lučke po trgovinah in ulicah naših mest in trgov. Nebroj različnih stojnic ponuja mnoštvo stvari, seveda z velikimi adventnimi popusti.
Ali nam je kdo ukradel advent? Morda spretni trgovci ali še spretnejši gostinci, različni lobiji ali mogoče politika?
Toda kristjani, ki svoje čelo zaznamujemo s križem, vemo, da je veseli december samo folklora, zunanje dogajanje, ki ne pozna in ne spozna bistvenega – rojstva Božjega sina, ki je Emanuel, Bog z nami. Naš krščanski advent pač ni in ne more biti ogrožen od zunaj, od veselega decembra, kakor naša vera ni ogrožena od zunaj, kot je to bilo v težkih svinčenih časih. Danes smo kristjani bolj ogroženi od znotraj, kar razblinja naš posebni in osebni odnos do Boga. Ogroženi smo, ker raje tarnamo nad veselim decembrom, kakor da bi poglobili svojo vero, raje se hudujemo nad potrošniško miselnostjo, kakor da bi živeli velik privilegij vere in upanja, ki smo ga zastonj prejeli.
Naj bo po Frančiškovem zgledu naš letošnji advent poseben v nenehnem trudu, da bomo po evangeljski besedi vedno bolj postajali sol in kvas tam, kjer smo, tam, kjer živimo.

FRANČIŠKU JE BIL BOŽIČ POLOŽEN V ZIBELKO
Da je bil sv. Frančišku božič položen v zibelko, pripoveduje pobožna asiška zgodba, ki nas pripelje do velike podobnosti Frančiškovega rojstva z rojstvom našega Odrešenika. Pripoveduje namreč, da je tudi sv. Frančišek bil kakor Jezus rojen v hlevu na slami. Razen te pobožne zgodbe nimamo drugih poročil o tem, kako se je rodil sv. Frančišek. Zanesljivo vemo le to, da Frančiškovega očeta Pietra Bernardoneja takrat ni bilo doma, ampak je bil na trgovskem potovanju po Franciji. Ko se je vrnil s potovanja, je doma našel malega sinčka, ki je že bil krščen na ime Janez. Ko ga je zagledal, je, verjetno še poln vtisov s potovanja po Franciji, vzkliknil: »Francesco, Francesco (Francozek)!« in to ime, ki ga je otročiču nadel oče Bernardone, se je malega Janeza tako prijelo, da so ga odslej vsi klicali Francesco – Frančišek.
Omenjena zgodba pripoveduje, da Frančiškova mama Pika nikakor ni mogla roditi in glas o njenih porodnih težavah se je hitro razširil po mestu. Slišal ga je tudi skrivnostni romar, ki se je tiste dni vrnil iz Svete dežele. V preroškem videnju se je napotil do porodnice in ji svetoval, naj se iz zgornje hiše preseli v spodnji prostor, ki je služil kot hlev za živali. Mama Pika je sprejela romarjev nasvet in se preselila v štalo, kjer je na slami brez težav rodila krepkega fantiča – Frančiška. Ob tej pobožni zgodbi vidimo, da je bil Frančišku božič dobesedno položen v zibelko, saj naj bi se kakor Jezušček rodil v hlevu na slami, obkrožen z živalmi. A tudi brez te pobožne zgodbe je Frančišek kakor vsi otroci v domači hiši ob ljubeči in zelo verni mami Piki, ob mlajšem bratu in očetu od najnežnejših let doživljal lepoto in toplino božičnih praznikov. Ta dragocena družinska duhovna izkušnja je Frančiška po vijugavi, a duhovno izjemno bogati življenjski poti, polni preskušenj in Božjih navdihov, pripeljala do velikega duhovnega izuma – jaslic v Grecciu.

KAKO SO UPODABLJALI JEZUSOVO ROJSTVO DO FRANČIŠKOVIH JASLIC?
Dogodek Kristusovega učlovečenja na obrobju betlehemskih poljan je prelomni – središčni dogodek za ves svet. Opisuje ga evangelist Luka v odlomku, ki ga poslušamo pri polnočnicah. Preprosto zapiše, da je Marija »rodila sina prvorojenca, ga povila v plenice in ga položila v jasli, ker zanju v prenočišču ni bilo prostora« (Lk 2,7) in angeli so oznanjali: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,11).

PISMO PAPEŽA FRANČIŠKA OB 800-LETNICI FRANČIŠKOVIH JASLIC
Papež Frančišek je ob obisku Assisija na grobu sv. Frančiška Asiškega dejal, da si je kot papež privzel ime sv. Frančiška zato, ker je sv. Frančišek zanj vedno vir navdiha. Okrogla 800-letnica Frančiškovih jaslic je papeža Frančiška tako navdihnila, da je že dve leti pred njo napisal apostolsko pismo z naslovom Čudovito znamenje (Admirabile signum), ki govori o čudovitem znamenju in vrednosti jaslic. Apostolsko pismo je sam predstavil in podpisal v Grecciu, v svetišču jaslic, in sicer 1. decembra 2019, v sedmem letu svojega papeževanja. Pismo Čudovito znamenje je papež napisal, da bi podkrepil in podprl lepo izročilo po krščanskih družinah, pa tudi šolah, bolnišnicah, zaporih …, ki v dnevih pred božičem postavljajo jaslice. Papež Frančišek je prepričan, da nas jaslice ganejo predvsem zaradi Božje nežnosti in daru življenja, ki je vedno skrivnosten in nas očara. Med drugim papež v svojem pismu zapiše: »Jaslice nam omogočijo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz katerega je razvrščeno tudi štetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem.
Rojstvo otroka vzbudi veselje in začudenje, ker postavi pred nas veliko skrivnost življenja. Ko vidimo, kako žarijo oči mladih zakoncev pred svojim komaj rojenim otrokom, razumemo čustva Marije in Jožefa, ki sta ob gledanju otroka Jezusa zaznavala Božjo navzočnost v svojem življenju …
Pred jaslicami se duh rad poda v otroštvo, ko smo nestrpno pričakovali čas, ko jih bomo začeli postavljati. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredovana vera; istočasno pa nam dajo začutiti dolžnost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo.
Dragi bratje in sestre, jaslice so del sladkega in zahtevnega procesa posredovanja vere. Od otroštva dalje in potem v vsakem življenjskem obdobju nas vzgajajo, da premišljujemo o Jezusu, da čutimo Božjo ljubezen do nas, da čutimo in verujemo, da je Bog z nami in da smo mi z Njim.«

Ljudje so se vedno spraševali, kako neki se je to zgodilo. Hitro je pri predstavljanju evangeljskih betlehemskih jaslic na pomoč prihitela likovna umetnost. Že v katakombah sv. Priscile v Rimu najdemo upodobitev Jezusovega rojstva, ki datira v tretje stoletje po Kristusu. Upodobljena je Marija, ki drži Dete v naročju, ob strani pa stoji sv. Jožef. Spredaj so trije kralji, ki prinašajo darove, pred njimi pa zvezda. Pozneje na raznih freskah in mozaikih najdemo božične motive, na katerih so poleg Marije in deteta upodobljeni sv. Jožef, pastirji in živali. V 10. stoletju so posebej v Franciji in Nemčiji zaživele bogoslužne drame in duhovne igre ter božični oratoriji, ki so ponazarjali različne božične prizore. Ti so se odvijali po cerkvah ob postavljenih jaslih. Te liturgične drame po Evropi so bile polne blišča in očem všečnih predstav. Vse je bilo v zlatu in izbranih kostumih ob petju različnih zborov in mnoštvu sveč in pozlačenih kulis. Božični prizori so predstavljali različne elemente božičnega dogodka od premikajoče se zvezde repatice, treh kraljev, ki prinašajo darila, do bega sv. družine v Egipt. Toda vse to še niso jaslice. Vse to je Frančišek vsaj delno poznal in naredil velik zasuk, ki ga je nosil v srcu. V to vzvišeno in neživljenjsko, izmaličeno prikazovanje božičnih skrivnosti Frančišek s svojimi jaslicami prinese evangeljsko revolucijo – prvotno uboštvo, preprostost, majhnost in neizmerno ljubezen do novorojenega Kralja, ki prihaja.

FRANČIŠKOV ADVENT – PRIPRAVA NA JASLICE V GRECCIU 1223
Frančiškove jaslice so sad njegovega življenja z Bogom, ki je dolga leta zorelo in v Grecciu tudi dozorelo v žlahten sad, ki še danes prinaša stoterne sadove.
Frančišek je v Grecciu na viden način pokazal svojo evangeljsko zasidranost, pokazal na tisto, o čemer je kakor Marija tiho premišljeval v svojem srcu – na ljubezen, ki ni ljubljena.
Njegov advent za pripravo jaslic v Grecciu se je razvlekel v leta duhovnega življenja, snovanj, svetih navdihov in spoznanj, ki jih je doživljal v tihoti cerkva in svojega srca. Nekega dne, verjetno med tem, ko se je vračal iz Rima, kjer je 29. novembra 1223 papež Honorij potrdil njegovo Vodilo, se je zaustavil v Grecciu v Rietski dolini, poklical domačina prijatelja Janeza in mu naročil kaj, kje in kako naj pripravi prostor za obhajanje božične polnočnice. Dogodek opiše Frančiškov življenjepisec takole:
Petnajst dni pred božičem je Frančišek poklical nekega moža iz tistega kraja z imenom Janez ter ga prosil, naj mu pomaga uresničiti neko željo: »Rad bi predstavil Dete, rojeno v Betlehemu, in na neki način s telesnimi očmi videl stisko, v kateri se je znašlo zaradi pomanjkanja stvari, ki jih potrebuje novorojenec, kako je bilo položeno v jasli in kako je ležalo na senu med volom in osličkom.« Brž ko ga je slišal, je zvesti prijatelj takoj šel, da bi na določenem mestu pripravil vse potrebno glede na svetnikovo željo. 25. decembra je v Greccio prišlo veliko bratov iz različnih krajev, prišli pa so tudi možje in žene iz kmečkih hiš tistega področja, ki so prinesli s seboj rože in bakle, da bi razsvetlili tisto sveto noč. Ko je prišel Frančišek, je našel jasli s senom, vola in oslička. Ljudje, ki so prihiteli, so pred božičnim prizorom, ki ga dotlej niso nikdar videli, izražali neizrekljivo veselje. Potem je duhovnik na jaslih obhajal slovesno evharistijo in pokazal vez med učlovečenjem Božjega Sina in evharistijo. Ob tisti priliki v Grecciu ni bilo figuric: jaslice so ustvarili in doživljali tisti, ki so bili navzoči.
Tako so se pred 800 leti rodile jaslice, ki odmevajo v naš čas, ko smo polni veselja zbrani okoli preproste votline ali hlevčka v domači hiši ali v cerkvi. Takrat izgine razdalja med dogodkom na betlehemskih poljanah in jaslicami, pred katerimi stojimo, saj se v naših jaslicah uresničuje božična skrivnost, ki jo nosimo v sebi.

FRANČIŠKOVA VELIKA DUHOVNA IZNAJDBA
Frančišku je bilo obhajanje božičnih praznikov vedno pri srcu. Vsaj delno je poznal različne bleščeče scenske upodobitve božičnih skrivnosti, ki jih je videl v Rimu in drugih mestih.
Vse to je bilo lepo za oči, petje in glasba prijetna za ušesa, a v Frančiškovi duši je vedno glasneje odmevalo: Gospod je bil rojen v zapuščeni votlini, ki so jo osvetljevali le mesec in zvezde. Srčno je želel narediti nov korak – velik zasuk k evangeliju – in pripraviti vse vsaj približno tako, kot poročajo evangeliji. Hrepenel je po tem, da bi spremenil evangeljsko sporočilo v življenje. In uspelo mu je! V gozdu, ki mu ga je podaril grof Giovanni Valita, je vedel za votlino, poznal je okolico in naročil prijatelju, naj pripravi vse potrebno.

MOJE ADVENTNO DOŽIVETJE
Že od daleč so me klicali: »Pater, pridite, pridite na kuhančka …, pridite!« Bila je skupinica že kar malo bolj zgovornih mladih fantov in deklet, zbranih okoli mize ob eni od mnogih stojnic veselega decembra v mestu. Šale in dovtipi so bliskali na vse strani. »No, to pa je kar veselo adventno vzdušje,« sem dejal v pozdrav. »Kakšno adventno vzdušje – tu je veseli december, mi praznujemo veseli december,« me je glasno popravil eden od fantov.
»Advent je samo v cerkvi,« sem slišal iz oddaljenega kota. »Ja, pa smo vseeno v adventnem času, ko se pripravljamo na Jezusovo rojstvo,« sem vztrajal. »To govorite vi župniki in babica mi nenehno teži, da se moram pripravljati na božič in iti k spovedi in ne vem kaj še vse. Meni pa je tu blizu šanka s prijatelji ful fajn – družimo se in zabavamo, nič nam ne manjka,« mi je pojasnjevala nekdanja veroučenka. Živa debata o adventu in božiču se je nadaljevala, dobil sem občutek, da so mladi, s katerimi sem se sicer kar dobro poznal, na moje zagovarjanje adventnega časa streljali z vsemi topovi – a ne vsi. Večina je bila bolj tiho, eni so se med debato malo spogledovali, srkali pijačo, a v razgovoru niso kaj dosti sodelovali. Naenkrat je eden od najglasnejših vzkliknil: »Družba, čakajo nas nove dogodivščine, čez tri minute smo zmenjeni s klapo pri naslednjem šanku – gremo!« Začeli so odhajati, nekateri so hitro smuknili za voditeljem, drugi so se vsaj nasmehnili v pozdrav in odšli. Moj pogled je privabil pomečkan listek, ki je ostal na mizi na kraju, kjer so sedeli bolj tihi člani skupine. Vzel sem ga v roke, ga malo poravnal in na njem zagledal narisano ribo. »Hvala ti, Gospod! Hvala ti!« sem vzkliknil iz dna duše. »Hvala ti za tega mladega človeka, ki si pred drugimi ni upal spregovoriti, ni imel moči, da bi se glasno – pred prijatelji – zavzel za advent, za božič, a v svojem srcu nosi Boga.« Prestrašen je ta mladi kristjan, preganjan, kakor so bili preganjani prvi kristjani, ki so v pesek na tleh skrivoma zarisovali ribo, da so se med seboj prepoznali in se opogumljali. Mladi si ne upajo, ne zmorejo se še obrniti proti hudim verbalnim in drugim pritiskom v svojem okolju. Še mene so s svojo glasnostjo potisnili na rob starokopitnosti in nerazumevanja, gonjenja starih lajn in ne vem česa vsega še mi niso rekli. A prišel bo čas in je že, ko si bodo mladi kristjani upali spregovoriti, prišel bo čas in je že, ko mladi ne bodo tiho, prišel bo čas in je že, ko se nam bo vsak božič pokazal kot prelepo znamenje bodočnosti.

V votlino, v kateri je bilo komaj dovolj prostora za oltar, jasli, duhovnika in strežnike, je dal pripeljati vola in osla, povabil okoliške ljudi in brate iz bližnjih samotišč. Pri polnočni maši je Duh božjega otroštva, uboštva, preprostosti in evangeljske prvinskosti zavel iz Frančiškovih jaslic v prostor in čas ter v srca ljudi. Frančišek je ob jaslicah v Grecciu vsem pokazal, s kakšnim srcem, s kakšno duhovno držo, s kakšno ponižnostjo se je treba približati Novorojenemu v jaslih. Tako je Frančišek uresničil svojo duhovno vizijo – videti revščino in veliko ponižnost Božjega Sina, rojenega v Betlehemu, in doživeti duhovno povezanost med Jezusovim prihodom v betlehemske jasli ter zakramentalnim prihodom na oltar pri vsaki sv. maši. Jaslice v Grecciu so nedvomno Frančiškova novost, ki je v njegov čas prinesla evangeljsko miselnost in poglobljeno pobožnost do učlovečenega Kristusa. Frančišek ni naredil prvih jaslic, ne prve božične igre, niti živih jaslic. Frančišek je pripravil povsem realistične evangeljske jaslice, ki odpirajo naše srce in naše duhovne oči, da vidijo in doživijo ljudomilost našega Boga.
Ta prvi in enkratni dogodek v Grecciu so v naslednjih desetletjih in stoletjih v svet ponesli Frančiškovi manjši bratje – najprej po italijanskih deželah, nato skozi stoletja naprej po takrat znani Evropi – vse do današnjih dni.

FRANČIŠKOVE JASLICE SO EVHARISTIČNE
Evharistični vidik Frančiškovih jaslic je še ena izjemna novost, ki jo s svojimi jaslicami prinaša Frančišek. V Grecciu je hotel s svojimi očmi videti prihod Novorojenega, ki se je rodil v Betlehemu, želel je videti njegovo neugodje, v katerem se je znašel. Frančišek v Grecciu ni postavil jaslic z ljudmi ali kipi, ki bi predstavljali sveto družino. Želel je le uboštvo kraja, v katerem se je rodil Zveličar, da bi začutili njegovo ponižnost in ljubezen do človeka. To, kar je Frančišek hotel videti z lastnimi očmi, ni bil nek otrok, ki bi predstavljal Jezusa, niti ni bilo Jožefa in Marije, ampak je Frančišek želel z duhovnimi očmi videti Jezusa, ki prihaja na oltar – jasli. To je doumel že sv. Avguštin, ko je zapisal: Položen v jasli je postal naša hrana.
Med sveto polnočno mašo v Grecciu, ki jo je daroval kardinal Hugolin (poznejši papež), je Frančišek kot diakon bral evangelij in z nagovarjajočo pridigo strl srčne okove vsem prisotnim, da so bili vsi ganjeni in sprejemljivi za Božje skrivnosti. Pri tej sveti maši so položili v jasli resnično Jezusovo telo pod podobo kruha – sv. hostije in vsi so razumeli, da ima Božje rojstvo zakramentalno, evharistično povezavo z jaslimi – oltarjem. O tem je Frančišek že prej govoril, pridigal in tudi zapisal besede, ki jih je morda izrekel tudi pri polnočni pridigi v Grecciu: Glejte, vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke.
Zlahka ugotovimo, da Frančiškov božič in njegove jaslice v Grecciu nimajo ničesar skupnega z različnimi razkošnimi božičnimi predstavami in oratoriji tedanjega časa. Še več, Frančiškov božič in njegove jaslice so bile postavljene v novem evangeljskem duhu in z drugačnim namenom kakor dotedanje stvaritve. Frančišek se oddalji, beži od razkošja tega sveta k evangeliju, od lupine k jedru, k resničnemu uboštvu in živi veri, da se Jezus vedno znova pri vsaki sv. evharistiji rojeva na naših oltarjih – za nas.

NAŠA ADVENTNA IN BOŽIČNA NOVOST
Kaj in kako živeti, kaj v tem realnem času narediti, da bodo ljudje okrog nas spoznali, videli in uvideli, da se je Jezus rodil v štalici na slami v Betlehemu za nas – za naše odrešenje? Da bodo spoznali, da je Jezusovo rojstvo praznik luči, da bi to luč vzljubili bolj kot temo in da bi jaslice zaživele – preko mene in tebe, preko nas, ki svoje čelo zaznamujemo s križem? Kako večno novost Kristusovega rojstva ponašati svetu na živ način?
Prepričan sem, da lahko med nami kristjani, ki verujemo in doživljamo skrivnost Jezusovega učlovečenja, jaslice resnično oživijo, zaživijo, še več: to se danes tudi mora zgoditi. Jaslice, večna novost Kristusovega rojstva, danes morajo oživeti po in preko nas.
Res je, danes ne moremo biti angeli, ki so v božični noči prepevali: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem …«
Lahko pa smo kakor angeli tam, kjer smo, kjer živimo, tja kakor angeli v božični noči prinašajmo veselje, upanje in mir. To je res imenitno – privilegirano – angelsko poslanstvo vsakega kristjana.
Ne moremo biti Marija, lahko pa kakor Marija in v ponižnosti sprejemamo Božjo voljo in vsaj kdaj pa kdaj rečemo: »Zgodi se mi po Tvoji volji.« In vedno znova lahko kakor Marija v jaslicah s svojimi dejanji in besedami kažemo na Kristusa odrešenika in brata.
Ne moremo biti sv. Jožef, lahko pa smo kakor sv. Jožef pravični, skrbni, zmožni v srcu nositi velike skrivnosti, kakor jih je glede svete družine nosil on.
Ne moremo biti kralji, ki so se prišli poklonit Novorojenemu – Kralju, lahko pa smo kakor kralji, ki prinašajo darila in darove ljubezni, dobrote, odpuščanja na ta naš svet. Lahko celo svoje bližnje naredimo za kralje, jih okronamo z njih lepimi lastnostmi – da se bo dober glas o njih širil kakor kadilo.
Tudi ne moremo biti pastirji, ki so sprejeli povabilo angelov in v svoji preprostosti prepoznali novorojenega kralja.
Lahko pa smo kakor pastirji in se tudi nam, kakor se je pastirjem, ob jaslicah srce napolni s takim veseljem, da bomo v današnji svet – po Frančiškovem zgledu – tja, kjer je sovraštvo, prinašali ljubezen, kjer je dvom, vero, kjer je obup, upanje, kjer je žalost, veselje …
Tako bodo jaslice v našem srcu naenkrat oživele in božična skrivnost se bo po tebi in meni znova in znova – na nov, evangeljski način – razodela svetu kot z novim ognjem prižgana luč, ki premaga sleherno temo.

p. J. Šamperl, Priloga, v: Ognjišče 12 (2023), 42-49.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing