Andi Sobočan – edini učitelj cimbal v Sloveniji
Andi (Andrej) Sobočan je slovenski cimbalist in do sedaj edini učitelj cimbal v Sloveniji. Prekmurec se je s cimbalami srečal že v otroštvu. Hvaležen je, da se je igranja cimbal učil od velikih mojstrov in da lahko znanje predaja naprej na mlajše generacije. Leta 2018 je izdal tudi učbenik za učenje cimbal. Že vrsto let deluje v godčevski zasedbi Marko banda.
– Kdaj ste se srečali s cimbalami?
Cimbale so me pritegnile že kot otroka. Videval sem jih v gostilni, kamor smo z družino zahajali na koline. V glasbeni zasedbi, ki je zabavala goste, je cimbale igral lastnik gostilne Miško Baranja. Ker sem imel zelo veliko željo po igranju, sta me starša vpisala k njemu na tečaj, saj se cimbal na glasbeni šoli ni poučevalo. Pri njem sem tako opravljal praktični del, nauk o glasbi pa sem opravil v Glasbeni šoli Murska Sobota, od koder me je enkrat letno prišla ocenit izpitna komisija.
– Kako pa je potekalo učenje?
Na to me vežejo posebni spomini. Ker je bil Miško Baranja lastnik gostilne, sva imela učne ure kar v eni izmed gostilniških sob. Zanimivo je, da nisva imela urnika. Ko sem šel na učno uro, sem vedel le začetek, ne pa dolžine te ure. ? Večkrat je med uro tudi zapustil sobo, sploh takrat, ko nisem dovolj vadil. Takrat sem moral vaditi pri njem, pri tem pa nikoli nisem vedel, če stoji za vrati in me posluša ali ne. ? Spomnim se, da sem enkrat poleti prišel slabo pripravljen, zato sem moral ostati več ur. Izgovarjal sem se, da moram domov, saj bo starše skrbelo. Pa mi je rekel, naj nič ne skrbim – da jih je že obvestil, da sem pri njem, da moram vaditi in da jih bo ponovno poklical, ko bom šel od njega. Danes si takšnega načina poučevanja ne predstavljamo več.
– Pozneje ste postali cimbalist pri Marko bandi. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Marko banda je bila ustanovljena leta 1990 na pobudo Borisa Žaliga, in sicer kot spremljevalna glasbena skupina folklorne skupine Beltinci. Beltinsko folklorno skupino je pred tem spremljala Kociper-Baranja banda, ki pa je takrat začela aktivno nastopati z Vladom Kreslinom, kar je včasih povzročilo križanje urnikov nastopov. Začeli smo torej kot podmladek. Učil nas je Miško Baranja. Imeli smo srečo, da smo se lahko učili od tako velikih mojstrov, kakor so bili Kocipri in seveda Miško Baranja. Od njih smo se naučili pristnega igranja. Lahko se tudi pohvalim, da smo z Marko bando prepotovali kar nekaj sveta od Argentine, Urugvaja, Grčije, velik del Evrope. S folklorno skupino Beltinci smo gostovali na Japonskem v Tokiu. Delujemo še danes. Igramo prekmurske ljudske pesmi, ki imajo v tem okolju še vedno pomembno tradicionalno vlogo. Po smrti Baranje in drugega vrhunskega cimbalista Kardoša iz Dobrovnika, ki sta igrala v Beltinški bandi, ki spremlja Vlada Kreslina, sem na pobudo Kociprov sam pristal v zasedbi Beltinške bande. 
– Pravite, da ste se veliko naučili od svojih učiteljev. So imeli drugačen pogled na glasbo?
Da, zelo sem hvaležen za to izkušnjo. Njihov pogled na glasbo je bil drugačen od današnjega. Bili so zelo spoštljivi en do drugega, čeprav je bilo med njimi kar precej humorja. Predvsem je bil njihov cilj to, da so s svojim igranjem poskrbeli, da se je imelo občinstvo lepo. Seveda si za to prizadevajo tudi današnji glasbeniki, ampak časi so drugačni. V preteklosti denar ni igral tako pomembne vloge kot danes, ampak so si svoje nastope vedno zapomnili po doživetjih, tudi kulinaričnih ?
– Kdaj pa ste sami postali učitelj cimbal?
Konec devetdesetih let sem začel s poučevanjem cimbal. Sčasoma je namreč tudi Marko banda postala precej priljubljena, veliko je bilo nastopov, tako doma kot v tujini. To je posledično vnovič pomenilo, da nismo več mogli spremljati folklorne skupine. Tokrat sem jaz bil tisti, ki je začel učiti mlajše igranja na cimbale, nekaj časa je celo delovala Mala beltinska banda. Pozneje sem preko delavnic učil cimbale v Veliki Polani, kjer sem opazil povečan interes za učenje cimbal. Od leta 2008 poučujem cimbale na Glasbeni šoli v Beltincih.
– Omenili ste, da zanimanje za učenje cimbal narašča. Koliko učencev imate trenutno?
Zadnja leta imam vedno nekje med sedem do devet učencev, česar sem zelo vesel.
– Kako pa poteka pouk?
Na nižji stopnji imajo učenci dvakrat na teden pol ure pouka igranja, na višji stopnji (peti in šesti razred) pa dvakrat na teden po petinštirideset minut. Na koncu leta pa imamo seveda tudi izpit.
Vsak glasbenik potrebuje tudi svoj instrument. Kdaj ste vi dobili prve cimbale?
Cimbale so drag instrument, cenovni razkorak je precej velik. Sam sem prve cimbale dobil v drugem letu učenja. Prve cimbale so bile iz Čakovca, ponje sta šla kar učitelj in oče. Doma mi niso branili igranja na cimbale, dali pa so mi jasno vedeti, naj se pred nakupom odločim, če jih resnično želim igrati. Bali so se, da bi po nakupu izgubil zanimanje. Vedel sem, da izbiram med cimbalami ali novo dnevno sobo. Tudi sam sem zagovornik tega, da se otroku kupi cimbale šele v drugem letniku. Cimbale je namreč težko kupiti, prav tako pa tudi prodati. Enako velja, da lažje sam učim kot popravljam napake, storjene pri učenju.
– Ali to pomeni, da učenci prvo leto vadijo le pri vas?
Da. V prvem letu se posvetimo koordinaciji rok in učenju lestvic. Napake je zelo težko odpravljati.
– Vrniva se k nakupu cimbal. Teh se v Sloveniji ne izdeluje. Kakšne so cene? Na kaj je treba biti pozoren pri nakupu?
To je tako kot pri avtomobilu – cene so zelo različne. Šolske cimbale stanejo nekje od 3.000 EUR naprej. Koncertne cimbale dobrih znamk pa lahko stanejo tudi 15.000 EUR. Pri tem je veliko odvisno od vrste in kakovosti lesa. Bi pa tukaj rad poudaril, da je pri cimbalah skorajda bolje kupiti že rabljene. Tudi pri drugih akustičnih instrumentih je tako. Ogrodje instrumenta je iz lesa, torej živega materiala, ki pa se z leti lahko spremeni. Instrument lahko na začetku zveni zelo lepo, pa z leti izgubi lep zvok. Možen je seveda tudi drugačen obrat. Obstajajo pa tudi take, da na začetku zvenijo lepo, na koncu pa še lepše. ?
– Posvetiva se malo še učbeniku za poučevanje cimbal, ki ste ga sami izdali. Kako je prišlo do te ideje?
Ugotovil sem, da imajo učenci drugih instrumentov to prednost, da imajo gradivo, iz katerega se lahko učijo. Ta privilegij sem si želel tudi za svoje učence, in tako je leta 2018 izšel učbenik za prvi dve leti učenja cimbal. V pripravi sta sedaj še učbenika za tretji in četrti ter peti in šesti razred. Na začetku je nekaj teorije o poznavanju osnov instrumenta, nato sledijo skladbe. Pomembno se mi zdi, da učenci prva leta igrajo melodije, ki jih imajo že v ušesih. Tako sem tudi na začetku učbenika napisal citat madžarskega skladatelja Zoltána Kodályja: »Vsakomur je najbližja tista glasba, na katero se je njegovo uho navadilo v zgodnjem otroštvu.« Izbor skladb je tako v večini slovenski, iz vseh regij. Seveda pa je poudarek na prekmurskih skladbah. Omenim naj še, da je učbenik primeren tudi za samouke cimbal, ki imajo že nekakšno glasbeno predznanje.
Cimbale imajo svoj izvor v Perziji, v Evropi pa se jih zasledi v 11. stoletju, medtem ko so v Slovenijo prišle štiri stoletja pozneje. O tem pričajo tudi poslikave fresk v slovenskih kapelah. Prvotne cimbale so bile manjše, med drugim so se imenovale tudi oprekelj ali oprsnica, nosili so jih okrog vratu. Cimbale so bile v 15. stoletju zelo priljubljen instrument, a so jih pozneje izpodrinile razne izdelave klavirja. Konec 19. stoletja je Madžar József Schunda naredil velike cimbale. Instrumentu je dodal več tonov (večji obseg), dušilec tona (pedal), noge in ga povečal. Od tod prihaja tudi mišljenje, da so cimbale madžarskega izvora. Instrument postane del komornih zasedb. Danes jih najdemo po celem svetu, pod najrazličnejšimi imeni. Velike cimbale obsegajo 4,5 oktave. Spodnji del je basovski (strune so ovite z bakreno žico), zgornji violinski (srebrne žice) in uglašen na kvinto. Obstajajo šolske in koncerte različice cimbal, pri čemer ima prva 123 strun, pri koncertnih pa je dodanih nekaj tonov. Toni so precej razmetani, ni poenotenega sosledja kot pri večini instrumentov. Igranje na cimbale v resnici pomeni sprehajanje po celotnem instrumentu, v vse štiri strani.
U. Jeglič (Mladinska priloga – Glasba), v: Ognjišče 5 (2023), 66-67.
KDO?
Oprosti, ker te bom kljub spoštovanju, ki ga izražam v pozdravu, kar tikal. Saj spoštovanje ni nič manjše, pa če je izraženo v tikanju ali vikanju; in človek je enako vreden spoštovanja, če je tikan ali vikan.
Ljubi Lojze, žal mi je, da se nisem brigal zate, ko si upal še na tem svetu. Zdaj nas z one strani, kjer se družiš s Presveto Trojico, ki si ji zgradil hišo, spodbujaš, naj bomo pogumni in zvesti. Naj bomo dobri. In naj upamo, tudi ko ta svet pravi, da se ne splača več.
V slovenskem prostoru smo celoten vzgojno-izobraževalni proces zreducirali na kognitivno/racionalno raven. Poslanstvo šole ni samo edukacijske narave in tudi ne samo vzgojne, ampak tudi preventivne. Vzgoja in preventiva morata postati konstitutivna elementa vzgojno-izobraževalnega procesa. Strateški načrt, ki sem ga predstavil na konferenci, predstavlja oblikovano strategijo za celovito, trajno in učinkovito prenovo vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji. Vsebuje 12 strateških ciljev, ki so utemeljeni na strateških priporočilih in usmeritvah Unesca ter Evropske komisije. Tako zasnovana strategija, utemeljena na holističnem pristopu, se izogne nevarnim pastem redukcionizma, determinizma in delnih rešitev. Holistični pristop zajema tudi vidik skupne prihodnosti, ki ga Unesco opredeljuje v petem stebru: »Učiti se postati s svetom: izobraževanje za prihodnje preživetje.« Človeštvo samemu sebi predstavlja največjo grožnjo, bodisi v obliki vojne agresije bodisi v obliki brezvestnega uničevanja narave in celotnega planeta, ki mu botruje nebrzdani kapitalistično-potrošniški razvoj. Oblikovanje strateškega načrta in smernic je nastalo v okviru ARRS (Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije), projekta Holističen vzgojno-izobraževalni proces in krepitev duševnega zdravja (L5-1844), ter tudi na podlagi večletnega dela z otroki, mladostniki, starši, vzgojitelji, učitelji in ostalimi strokovnimi ter pedagoškimi delavci.
Fotografije pogosto filtrirajo, da so videti lepši. Na tak način se ustvari napačna predstava o zunanji podobi, kar lahko spodbudi nenehno samoocenjevanje in iskanje potrditev, da smo na sliki videti popolni.
Rada bi z vami delila izkušnjo sprehoda po Ljubljani. Pred tedni sem bila s prijateljicama po šoli na sprehodu in kavi v starem delu mesta. Šle smo mimo restavracije s hitro prehrano (ne bi delala reklame), ko sem videla prerivanje med fanti pred restavracijo, zraven so bili varnostniki in tudi že nekaj policistov. Bile so prisotne tudi punce, da ne bom krivična. Bilo je precej glasno, kar pa me je še najbolj zmotilo, je bil odnos teh mladih do policistov in predvsem varnostnikov. Nekateri mladi so bili do njih očitno žaljivi, izzivalni, tudi do policistov niso kazali nobenega spoštovanja. Ne vem, kako se je cela situacija potem iztekla, saj smo šle hitro naprej. Sem pa potem tisti večer razmišljala o tem, da med mladimi manjka vsaj minimalno spoštovanje do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov … Kaj mislite, zakaj je tako? Larisa, 17 let
Ob besedi avtoriteta ima verjetno vsak svojo predstavo.Beseda pomeni ugled, vpliv, ki izhaja iz znanja, sposobnosti, moči ali položaja. Marsikdo tej besedi mogoče pripisuje tudi negativen pomen in učinke. Marsikdo negativno razmišlja, da na drugi strani avtoritete posameznika dobivamo preveč podredljive, poslušne osebe, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo in niso zmožne kritičnega presojanja. Zato se je kot nasprotje avtoritarne vzgoje pojavila permisivna vzgoja. Osebno sem mnenja, da rešitev ni v odpravljanju avtoritete. Kdo je bil avtoriteta v mojem življenju? Učitelj, ki je na eni strani znal prisluhniti svojim učencem, na drugi strani pa je znal postaviti tudi meje in jih pospremiti s podnapisi.Zdelo se mi je, da skozi svojo držo kaže pravičnost, na eni strani je bil strog in na drugi srčen. Namenoma sem ob besedi avtoriteta pogledal v Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja, kjer še piše, da ločimo med tradicionalno in karizmatično avtoriteto. Prva naj bi svojo legitimnost črpala iz navade in tradicije, karizmatična avtoriteta pa naj bi izvirala iz prepričanja, da je oseba obdarjena s posebnimi lastnostmi. Dejstvo je, da že kar nekaj let govorimo o krizi avtoritete. Nisem ravno prepričan, da se v polnosti zavedamo, da bo ta kriza pripeljala do posledic na več ravneh: na polju socializacije, na polju funkcioniranja in interakcij v skupnostih in inštitucijah ter na področju prenašanja vsebin iz generacije v generacijo. Vsaka avtoriteta mora biti najprej priznana ali sprejeta, da zaživi v svoji vlogi. Pojavlja se mi vprašanje, če sploh znamo rasti v svojih vlogah in se izpopolnjevati, da v svoji okolici prejmemo ugled ali vpliv zaradi svoje drže oz. vsebine, ki jo prinašamo drugim. Iz otroštva mi ostaja spomin, kako se me vzgajali, naj pozdravim starejše ljudi in jih vikam, da tako spoštujem avtoriteto odraslih. 
Pravzaprav je res, kar ugotavljajo tudi mladi v svojih odgovorih na Larisino pisanje, da se spoštovanja učimo v domačem krogu, najprej v odnosu do staršev in starih staršev. Se pa danes nekateri starši postavljajo v vlogo prijateljev svojih otrok, in tako otrokom ne dajo izkušnje odnosa do avtoritete. Tako se tudi spoštovanje in kasnejša kritičnost do avtoritete težje razvije.
»Tako lepega šopka pa ne prejmeš vsak dan,« sta hiteli, si ga ogledovali in vsaj dvakrat povedali, da take pozornosti nista pričakovali, s pogledom pa še kar naprej božali šopek. 
Na veliki petek je umrl moj oče. Jokal sem mu na prsih, ko je ležal na postelji, negiben. Tako strašno mi je bilo hudo, čeprav je kot Kristus na križu končno dotrpel. Velikonočna vigilija tistega leta je bila zame čudno mračna, kakor da bi le droben plamenček migotal v kotu cerkve. In jaz sem molčal, zamišljen nad vsem, in sem hotel razumeti velikonočno zgodbo – a je nisem mogel. Tako kakor skala pri vhodu v grob nam smrt zakriva skrivnost življenja … 
Pred leti so v Ameriki predvajali film z naslovom Svet v temi. Film se je soočal s skrivnostjo Jezusovega vstajenja v velikonočnem jutru. Nenavaden je prizor, ko učenjak – arheolog izkopava v Jeruzalemu, posebno v okolici Kalvarije. Nekega dne sporoči, da je našel grob, kjer je bil pokopan Jezus, in … da grob ni prazen. V njem je našel balzamirano telo. Množica navali, da bi videla telo: Kristus torej ni vstal. Novica se po tisku in radiu raznese kot blisk. Ves svet je takoj potopljen v nepopisno temo. Vse, kar govori o Kristusu, kar živi iz njega, kar nosi njegovo znamenje, mora izginiti. Cerkve zapirajo, katedrale rušijo, Božje podobe izginjajo iz muzejev, samostani se praznijo, misijonarji se vračajo iz misijonskih dežel domov, križe mečejo iz hiš. Ko je končno svet, ki ga je ta neizmerni potresni sunek zamajal, potopljen v popolno duhovno noč, arheolog na smrtni postelji prizna, da je zadevo ponaredil in da je bil grob prazen. Omenjeni film sporoča človeku pomenljivo resnico, da za človeštvo ni nič bolj bistvenega kot to, da vemo, kaj se je zgodilo na velikonočno jutro. Kristus je resnično vstal in živi!