14. december

Ko Bog človeka kliče v določen poklic ali službo, mu podeli darove in sposobnosti, da ta poklic čim uspešneje izvršuje. Seveda mora človek imeti posluh za božje navdihe in mora sodelovati z njegovo milostjo. Današnji svetnik je imel zelo revno in trdo mladost. Mati, ki je ostala sama s tremi otroki, ga je želela čimprej spraviti do kruha in je bistrega fantiča dala za vajenca pri raznih obrtnikih, pa nikjer se ni obnesel. Dobro pa se je znašel med bolniki v neki zasebni bolnišnici, kjer se je tako izkazal, da mu je gospodar omogočil šolanje. Po ovinkih ga je Bog pripeljal tja, kjer ga je hotel imeti. V svojem kratkem življenju se je izkazal kot izreden mistični teolog in pisatelj ter prenovitelj karmeličanskega reda.

Ta mož je bil Janez od Križa. Rodil se je leta 1542 v španski pokrajini Kastilji. Njegova mati, revna žena, ki je morala sama skrbeti za svoje tri otroke, je s svojo zdravo vzgojo položila temelje Janezove svetniške osebnosti. Njegovo mladost smo že opisali. Ko mu je dobrotnik omogočil šolanje, se ni odločil za to, da bi postal duhovnik v bolnišnici, kjer bi lahko skrbel tudi za svojo mater. V sebi je čutil klic, da se mora ves posvetiti molitvi in kontemplaciji, zato je leta 1563 vstopil v karmeličanski red. Štiri leta kasneje je bil posvečen v duhovnika. Bolelo ga je, da se je v karmeličanski red vtihotapil posvetni duh, da se je oddaljil od prvotnih pravil in ostrosti. Nekega dne je prišla v samostan, kjer je živel Janez, karmeličanska redovnica Terezija Velika, ki je nekaj let pred tem z dovoljenjem predstojnikov začela s prenovo ženskega karmeličanskega reda. Janez je takoj spoznal, da ima opraviti z ženo izrednih sposobnosti, obdarjeno z velikimi nadnaravnimi darovi, Terezija pa je videla v mladem redovniku velikana božje ljubezni, v katerem je duh kontemplacije dosegel že visoko stopnjo, in da je zato on poklican, da prenovi moški karmeličanski red.

Janez se je dela nemudoma lotil. Terezija mu je dala na razpolago hišo, ki jo je njej poklonil neki plemič v vasici Durvela. V tej hiši je 28. novembra 1568 zaživel prvi samostan prenovljenih ali bosonogih karmeličanov. Vsi redovniki so sprejeli novo redovno ime, da že na zunaj pokažejo, da se začenja novo življenje. Janez si je izbral ime Janez od Križa. Kmalu so zrasli še novi reformirani samostani. Duša prenove je bil Janez od Križa, velik učenjak, zlasti pa globok molivec in mistik. Hiter razmah prenove je vznemiril tiste karmeličane, ki so živeli po prejšnjih olajšanih pravilih. Šli so tako daleč, da so Janeza od Križa vrgli v umazano samostansko ječo in ga vse načine poniževali, Janez pa je ostal miren. Mir je ohranil celo takrat, ko je doživljal strašno notranje trpljenje, ki ga je nato opisal v knjigi Temna noč duše. Med drugimi njegovimi spisi sta najbolj znani deli Vzpon na goro Karmel in Duhovna pesem (vse tri imamo tudi v slovenskem prevodu).

V življenju je veliko pretrpel in trpljenje je bilo zanj vir luči in moči. Zadnja leta je preživel v samostanu Ubeda, kjer je imel hudo oblastnega predstojnika. Njegovo hudobijo je Janez vračal z dobroto. Uresničeval je svoje načelo: »Kjer ni ljubezni, jo vnesite, pa boste živeli v ljubezni.« Umrl je v noči od 13. na 14. december leta 1591, star komaj 49 let. Za svetnika je bil razglašen leta 1726, leta 1926 pa mu je Cerkev podelila naslov cerkvenega učitelja.

13. december

Ime današnje svetnice Lucije izhaja iz latinske besede lux, v rodilniku lucis, ki pomeni svetloba, svetlost, sijaj, dan, življenje. Deloma zaradi tega pomena njenega imena, še bolj pa zaradi legende velja sv. Lucija za zavetnico vida. Legenda namreč pripoveduje, da naj bi se njen poganski snubec zaljubil v njene lepe oči, ona si jih je izdrla in mu jih poslala, toda angel ji je prinesel druge. Prav zaradi te legende likovna umetnost sv. Lucijo upodablja s pladnjem z očmi. Tako upodobitev, slikarsko ali kiparsko, zasledimo dokaj pogosto po naših cerkvah, saj je bila sv. Lucija med pobožnim ljudstvom povsod po Evropi zelo priljubljena svetnica.

Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji za časa cesarja Dioklecijana na prehodu od 3. na 4. stoletje. Bila je iz premožne hiše in zaročena. Ko je romala na grob mučenke Agate v Katanijo, da bi izprosila zdravje svoji bolni materi, se ji je prikazala svetnica in ji napovedala skorajšnjo mučeniško smrt. Takoj po vrnitvi domov je Lucija razdrla zaroko in začela svoje imetje razdajati revežem. Užaljeni zaročenec jo je zatožil konzulu Paskaziju, da je kristjanka. Taka obtožba je bila po odloku cesarja Dioklecijana o iztrebljenju kristjanov in vzpostavitvi verske enotnosti v državi smrtno nevarna. Konzul jo je takoj vrgel v ječo in jo postavil pred sodišče. Ker kljub grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je Paskazij ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil, dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Konzul jo je obsodil na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še mogla prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana in konec preganjanja kristjanov. Prerokba se je uresničila: po Konstantinovi zmagi pri Milvijskem mostu v Rimu leta 312 je krščanstvo v rimski državi naslednje leto dobilo svobodo, Dioklecijan pa je umrl leta 316.

Nad Lucijinim grobom so sezidali cerkev. Češčenje sv. Lucije je izpričano na Siciliji že v 5. stoletju, malo kasneje je bila ta svetnica češčena tudi v Rimu in kmalu po vsej Italiji, hitro pa je zajelo ves zahodni krščanski svet in tudi naše kraje.

Z njenim godom so povezani razni ljudski običaji, od katerih bi omenili samo tistega, ki je povezan s pripravo na bližajoči se božični praznik. Na njen god ponekod po naši deželi narežejo vejic in jih dajo v vodo, v plitve posode pa nasejejo žita. Češnjevih vejic nalomijo na Lucijino na Koroškem. V toplem in svetlem prostoru oživijo in se do božiča razcveto. Pšenice pa nasejejo na dan sv. Lucije v plitve posodice marsikje na Slovenskem (na Koroškem, v Beli krajini). Zrnje vzkali in ozeleni do božiča in potem ga postavijo v jaslice.

Na Slovenskem lepo ime Lucija ni prav pogosto, druga znana oblika je Lučka.

12. december

Svetopisemska hvalnica vrle žene, ki ji zaupa srce njenega moža in ki se boji Gospoda, v najpolnejši meri velja za današnjo svetnico Ivano Frančiško Fremiot de Chantal ali Šantalsko. Njeno življenje, polno preskušenj, je rodilo veliko bogatih sadov, ker je svoje srce odprla delovanju božje milosti.

Rodila se je 28. januarja 1572 v Dijonu. Komaj osemnajst mesecev je bila stara, ko ji je umrla mati. Zdaj je oče sam prevzel vzgojo otrok. Vcepil jim je gorečo ljubezen do Boga in jih utrdil v odločnem premagovanju samega sebe. Ta očetova vzgoja je položila temelje za stavbo Ivanine svetosti.

Po očetovi volji se je dvajsetletna poročila in osem let živela v najsrečnejšem zakonu. Z možem, ki mu je bila v vsem močna opora, sta jo vezala popolno medsebojno razumevanje in neskaljena ljubezen, katere sad je bilo šest otrok. Mož je moral večkrat za dalj časa oditi zdoma, zato je na njenih ramah poleg vzgoje otrok slonela še skrb za gospodarstvo. Z močno roko in možato odločnostjo, obenem pa z materinsko nežnostjo je vodila veliko družino otrok in poslov. Zjutraj je zgodaj vstajala in bila najprej z vsemi pri maši, nato se je začelo dnevno delo. Posli so jo imeli tako radi, da ves čas, ko je ona vodila dom, nobeden ni zapustil hiše.

V njeno srečno življenje je kot strela z jasnega prišla vest o smrti ljubljenega moža, ki ga je prijatelj po nesreči ubil na lovu. Osemindvajsetletni vdovi je krvavelo srce, toda prav v teh težkih trenutkih se je z močno voljo vedno znova dvigala k Bogu. Mirno in vdano je ponavljala: »Bog dela vse iz usmiljenja.« Verovala je v božjo ljubezen, ki se skriva za tem udarcem. Prav v tem času je srečala na svoji življenjski poti svetnika, ki ji je kot duhovni voditelj pokazal pot, po kateri jo hoče Bog voditi. To je bil Frančišek Šaleški. Po njegovih nasvetih je sredi družinskega življenja naglo napredovala v svetosti. Uredila si je delo in molitev tako, da ji pobožnost ni bila v oviro, temveč v pomoč pri izvrševanju stanovskih dolžnosti. Premagovala je svojo osorno in gospodovalno naravo in vse svoje napake. Skušala je biti do vseh dobra.

Bog ji je poslal tudi hude notranje preskušnje: mučili so jo verski dvomi in duševna zapuščenost. Vse to jo je pripravljalo na nove velike naloge, ki jih ji je Bog namenil. Vedno jasneje je spoznavala božjo voljo, da se mu popolnoma posveti kot redovnica. Ko je poskrbela za svoje otroke, se je temu božjemu klicu odzvala. Po dogovoru s sv. Frančiškom Šaleškim je sklenila, da bo ustanovila novo redovno družbo, v kateri ne bo strogih zunanjih pokor, pač pa bodo morale sestre gojiti toliko večjo notranjo pokoro in služiti Bogu v premagovanju samih sebe. Njena redovna družba, ki si je privzela ime red Marijinega obiskanja (vizitatinke), je bila ustanovljena leta 1610, Cerkev pa jo je potrdila leta 1618.

Za ustanovitev in duhovno usmeritev reda ima veliko zaslug sv. Frančišek Šaleški, Ivanin duhovni voditelj, toda Ivana je redu dala neizbrisen pečat s svojo osebnostjo. Ko je postala redovnica, ji je bilo 38 let, v samostanu je živela še 31 let. Kot močna žena je uspešno vodila mlado redovno družbo vse do smrti 13. decembra

1641. Rimski martirologij (svetniški koledar) jo slavi zaradi njene svetosti, v kateri se je odlikovala v štirih stanovih: kot devica, žena, vdova in redovnica.