‘Bergogljev seznam’
Tako je naslov knjige, ki spominja na naslov filma Stevena Spielberga Schindlerjev seznam, v katerem je prikazal industrialca, ki je ki je pred nacisti rešil številne Jude. Napisal jo je italijanski novinar Nello Scava, govori pa o papežu Frančišku. V njej ne samo zavrača očitke, ki se vedno znova pojavljajo tudi v slovenskih medijih, da je papež, dokler je bil še provincial argentinskih jezuitov, sodeloval z vojaškimi oblastmi, ampak da je resnica čisto drugačna. Kot predstojnik jezuitov je sodeloval pri organiziranju ‘podzemne mreže’, ki je najmanj sto ljudi rešila pred terorjem vojaške hunte.
Nello Scava, časnikar italijanskega dnevnika Avvenire, je to resnico odkrival v pogovoru s številnimi pričevalci iz tistega časa. Provincial Bergoglio je nudil zatočišče ljudem, ki jih je hunta preganjala. Ni gledal na to, ali so verni ali ne. Bergoglio je deloval v kolegiju San Miguel, v predmestju argentinskega glavnega mesta. Ta izobraževalna ustanova je služila kot zatočišče za oporečnike. Ti so ‘igrali’ študente, ki obiskujejo njihove tečaje. Od tam so jih pretihotapili na varno, najpogosteje v Brazilijo. V to reševalno mrežo je bila vključena vrsta latinoameriških jezuitov, med katerimi je bil tudi Bergoglio. O tem ni sedanji papež nikomur govoril. Danes nekateri, ki so bili v tistem kolegiju, povedo, da o tem delovanju niso nič vedeli. Delovanje je bilo izrazito tajno. Bali so se, da bi koga ujeli in bi potem izdal skrito zadevo. Zanimivo je, da je ta molk papež ohranil do današnjih dni.
Decembrsko Ognjišče sklepa 49. letnik naše revije. Prihodnja, januarska in božična številka bo že prva številka jubilejnega 50. letnika. Pred vstopom v jubilejni letnik smo vam namenili posebno darilo: reviji je priložena knjiga Zgodbe za advent in božič. Je druga knjiga v zbirki Zgodbe za dušo – Nova serija. V njej so nove in stare zgodbe, ki govorijo o adventnih in božičnih dogodkih, molitve, družinska bogoslužja, barvne fotografije … Knjiga, ki je na voljo tudi v prosti prodaji, v broširani in trdi vezavi, želi pomagati, da bi se na božični praznik globlje duhovno pripravili in ne zapadli poplitvenemu potrošniškemu načinu praznovanja.
Eden izmed največjih izzivov danes je, kako spodbujati ustvarjalnost mladih, jim pustiti proste roke v posameznih zadolžitvah pri doseganju končnega cilja. Lahko na primer povabim mladostnika, da izdela svojo voščilnico. Zagotovo ne bi bila takšna, kot bi jo izdelal jaz, kar pa ne pomeni, da bi bila kakorkoli slabša od moje. Bistveno je, da ima mladostnik občutek, da se lahko obrne name, če potrebuje prostor, da je slišan, ko se sooča z zadano nalogo.
Za nami je dan reformacije, ki je Slovencem podarila tiskano besedo. V javnih medijih je bilo, kakor vedno v tem času, veliko govora o lepoti in pomenu našega jezika. Ga Slovenci znamo resnično ceniti oz. nam res predstavlja kako posebno vrednoto?
Leto se je prevesilo v čas, obdan s čarobnimi pričakovanji adventa in božičnih praznikov. Zato se v razredu, pri verouku ali v raznih drugih skupinah veliko pogovarjamo o trenutkih, ki jih doživljamo skupaj z družino. Kaj pa drugega, saj je božič vendar najlepši družinski praznik, ki z Jezusovim rojstvom ponazarja tudi začetek Svete družine. Med našimi pogovori pa kaj hitro lahko zaznamo, da nimajo vsi idealnih ali lepih spominov na družino, saj je mnogi v tej osnovni različici sploh niso doživeli. Odraščali so kot rejenci ali kot posvojenci.
Konstitucija o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koncila pravi: »Celotno Kristusovo skrivnost Cerkev razgrne v teku leta: od učlovečenja do rojstva in vnebohoda, do binkoštnega praznika in do pričakovanja blaženega upanja in Gospodovega prihoda« (B 102,2). Pokoncilski bogoslužni koledar postavlja med dobami cerkvenega leta na prvo mesto velikonočno dobo, ker je Jezusova velikonočna skrivnost središče bogoslužja Cerkve. Božična doba, ki zajema adventni in božični čas kot novo pričakovanja Odrešenika in njegovega rojstva, je postavljena na konec. Verni ljudje pri nas dejansko doživljajo advent kot začetek cerkvenega leta. Božični čas, ki se uradno zaključi s praznikom Jezusovega krsta, se ‘podaljša’ do svečnice, ker se takrat izteče štirideset dni od božiča. Bogoslužna slavja in praznovanja tega časa bogatijo številni blagoslovi, ki spadajo med zakramentale, kateri so nastali kot nekakšno posnemanje zakramentov, pa vedno označujejo predvsem duhovne učinke, ki jih prejemamo zaradi priprošnje Cerkve. Podeljujejo se v cerkvenem občestvu ali tudi v družini – domači Cerkvi.
Katekizem katoliške Cerkve nas poučuje: »Zakramentali so sveta znamenja, ki jih je ustanovila Cerkev; po njih so posvečene različne življenjske okoliščine. Zakramentali vsebujejo molitev, ki jo spremljajo znamenje križa in druga znamenja. Med zakramentali zavzemajo posebno mesto blagoslovi, ki so hvaljenje Boga in molitev za njegove darove, kakor tudi posvetitve oseb in posvetitve predmetov za bogoslužje« (KKC 351). Koncil je naročil prenoviti zakramentale tako, da bi pri njihovem opravljanju verniki čim bolj zavestno, dejavno in lažje sodelovali. V ta namen je Kongregacija za bogoslužje pripravila novo knjigo Blagoslovov, ki smo jo v slovenskem prevodu dobili leta 1989. Iz Splošnih navodil tega obrednika povzemam nekaj misli.
Statistični urad Republike Slovenije navaja, da je v Sloveniji v letu 2012 delovalo 167 muzejev, muzejskih zbirk, galerij in likovnih razstavišč. Njihove razstave si je v tem letu ogledalo čez 2,7 milijona obiskovalcev. V te številke pa niso zajeti številni zasebni muzeji. Tem bomo več pozornosti namenili v prihajajočem letu.
Prvi začetki muzejske dejavnosti na Kočevskem segajo že v leto 1893. Med nemškim prebivalstvom (Kočevarji) je vzniknila zamisel za ustanovitev lokalnega muzeja po vzoru muzejev na Spodnjem Štajerskem. Pobudo zanj je tega leta objavil prof. Wilhelm Linhart v časniku Deutscher Kalender für Krain. Njegova naloga naj bi bila predstavitev ‘naravnega in kulturnega življenja’ kočevske dežele. Žal je zamisel ostala le na papirju. Oživela je ob pripravah na praznovanje 600-letnice prve naselitve nemških kolonistov na Kočevsko leta 1930. Pomembno vlogo pri ustanovitvi domovinskega muzeja leta 1929 je odigral Josef Eppich, župnik v Stari Cerkvi. Muzejsko gradivo je bilo na ogled v eni izmed učilnic šolske stavbe, od tam so ga preselili v središče Kočevja ter muzej slovesno odprli leta 1935.
Ob koncu oktobra se v slovenski Istri prične delo v oljčnih nasadih. Pridobivanje zelenega zlata, kot oljčnemu olju rečejo oljkarji, je zelo tesno povezano s to pokrajino in z ljudmi, ki živijo v teh krajih. Tokratni obisk je bil namenjen družini Lisjak, kjer z oljkami in oljčnim oljem živijo vsak dan.
Medtem se je lastnik Franko z viličarjem že podajal od kontejnerja do kontejnerja in vozil oljke na tehtanje. Vsak kontejner se po tehtanju označi z imenom in s težo. Oljkarji pustijo pri vhodu v oljarno še z imeni označene posode in tukaj se njihovo delo konča, saj se morajo naslednji dan le še oglasiti in pobrati posode z oljem. Zdaj z delom začne oljar/torklar.