25. december

Na božični praznik je na koledarjih tudi ime ANASTAZIJA. Ta svetnica je bila mučenka iz Sirmija (današnje Sremske Mitrovice), ki je dala svoje življenje za Kristusa med preganjanjem za časa cesarja Dioklecijana (ok. 302). Cesar Konstantin Veliki je dal njej na čast postaviti cerkev v Rimu, kjer je bila zelo češčena. Prišla je v mašni kanon in v litanije vseh svetnikov. Danes godujejo naše Anastazije, Nastje, Aste.

25. december

Bogato vsebino današnjega slovesnega praznika rojstva učlovečenega božjega Sina razglaša bogoslužje, opevajo jo srcu ljube božične pesmi, očem jo približajo jaslice. V tem sestavku se bomo omejili na podatke o nastanku praznika Kristusovega rojstva, ki jih navaja dr. Anton Strle v Letu svetnikov.

Vsekakor je bil božični praznik uveden precej kasneje kakor velika noč, praznik Kristusovega trpljenja in vstajenja, v katerem je na neki način povzeta celotna skrivnost odrešenja, tudi rojstva, ki pomeni začetek odrešenja. Natančnega dne Jezusovega rojstva niti ne poznamo, čeprav je to rojstvo zgodovinsko dejstvo, po katerem štejemo leta. Ob koncu 2. stoletja so kristjani že začeli premišljevati o datumu Kristusovega rojstva, kar so nekateri cerkveni učitelji imeli le za streženje radovednosti. Na Vzhodu so datum Jezusovega rojstva postavljali v pomladanski čas (konec marca, začetek aprila, sredi maja). Ko so se kasneje odločali za najbolj ustrezen datum – to naj bi se zgodilo sredi 4. stoletja – so vzeli tisti čas leta, ko se začenjajo dnevi spet daljšati. 25. december kot praznik Jezusovega rojstva je za Cerkev v Rimu z gotovostjo izpričan vsaj že za leto 336. Nekateri raziskovalci menijo, da je bil 25. december kot praznik Jezusovega rojstva določen leta 275 in sicer kot krščanski odgovor na odlok cesarja Avrelijana, s katerim je ‘rojstni dan nezmaganega sonca’, ki so ga dotlej obhajali le na Vzhodu, razglasil za obvezni državni praznik. Rimska cerkvena občina je namesto tega pogansko-rimskega praznika na 25. december zavestno postavila ‘rojstni dan Kristusa’ kot resničnega ‘sonca pravice’ in kot ‘prave luči, ki razsvetljuje vsakega človeka”.

Dan praznika je bil dobro izbran: to je dan preobrata zime. Ob prihodu nove luči v naravo praznujemo novo Luč, ki nikoli ne ugasne. Kako primerno ljudski duši je bil izbran ta dan, kaže dejstvo, da je nagnjenje k češčenju sonca uveljavljalo svoj vpliv tudi še daleč v čas krščanskega Rima. Kristjani so vzhajajoče sonce sprejeli kot simbol prihajajočega Odrešenika. Praznik se je iz Rima presenetljivo hitro razširil drugam.

V vzhodni Cerkvi so praznik Kristusovega rojstva sicer sprejeli, vendar so ga prenesli na 6. januar, na nekdanji praznik Epifanije, Gospodovega razglašenja. Tudi kasneje, ko so božični praznik obhajali 25. decembra in je 6. januar spet postal le praznik Epifanije, je le-ta v primerjavi z božičem ohranil večji sijaj. Tudi zahodna Cerkev je sprejela praznik Gospodovega razglašenja in sicer v 4. stoletju, v 6. stoletju pa so začeli na ta dan obhajati god sv. Treh kraljev in praznik se je z novo vsebino ljudem zelo priljubil.

24. december

Poleg spomina Adama in Eve je na koledarju današnji dan tudi ime sv. HERMINE ali IRME, ustanoviteljice samostana benediktink Echternach v Luksemburgu, ki je umrla leta 710. Sicer pa je današnji dan, zlasti po poldnevu, zaznamovan s pričakovanjem božične skrivnosti. Božični vigiliji ali bedenjemu dnevu so naši verni predniki dali lepo ime ‘sveti večer’. Družina ga preživi skupaj z obredjem blagoslovitve doma ter z molitvijo in s petjem ob jaslicah. Zgoraj omenjena svetnica je nebeška zavetnica tistih, ki jim je ime Hermina ali Irma.

24. december

Na dan pred božičnim praznikom se Cerkev spominja svetopisemskih prvih staršev človeškega rodu – Adama in Eve. Ime Adam pomeni ‘zemljan’ ali ‘prebivalec Zemlje’, ime Eva pa ’tista, ki daje življenje’ ali ‘mati vseh živih’. Ob njuni usodi spoznavamo resnico, da je za velik greh (četudi enkraten) treba delati pokoro s trdim delom vse življenje.

Upodabljajoča umetnost spremlja naše prve starše na vseh postajah njunega življenja: od stvarjenja Adama in Eve preko življenja v raju, kjer je vladalo mirno sožitje med človekom, živalmi in vso naravo, do skušnjave in greha ter izgona iz raja. Prizore iz življenja prvih staršev prikazujejo tudi freske na oboku srednje ladje cerkvice Svete Trojice v Hrastovljah, ki so nastale okoli leta 1490. Mojster Janez iz Kastva je za nepismene ljudi tiste dobe naslikal prizore iz Prve Mojzesove knjige: stvarjenje Adama in Eve, prepoved Boga, naj ne jesta sadov od drevesa spoznanja dobrega in hudega, prekršitev te prepovedi na prišepetavanje kače-satana. Grehu je sledila kazen: izgon iz raja. Četrti prizor na teh freskah kaže Adama, ki prekopava zemljo ‘v potu svojega obraza’, kakor je rečeno v napovedi Boga po prvem grehu, Eva pa doji svoja sinova Kajna in Abela in poleg materinskih dolžnosti opravlja še druga družinska dela.

Današnji dan je simboličnega pomena: srečujeta se stari Adam in novi Adam – Kristus, prva Eva in druga Eva – Marija. Njima, ki sta človeštvu nakopala prekletstvo, stojita nasproti Odrešenik in Marija kot soodrešiteljica. Cerkev v Adamovem grehu vidi ‘srečno krivdo’, ki nam je prinesla Odrešenika. Odrešeni in od Boga z njegovim lastnim življenjem hranjeni človek stoji višje, kot je stal prvi človek pred grehom.

V Svetem pismu stare in nove zaveze je polno mest, ki se nanašajo na prvi človeški par. Evangelist Luka navaja Kristusov rodovnik do Adama, da bi pokazal, da je Kristus našega rodu. V pismih apostola Pavla je Adam simbol telesnega življenja in krivde, Kristus pa simbol opravičenja in nadnaravnega življenja.

Osebno ime Adam je na Slovenskem razmeroma redko, iz tega imena je izpeljanih več priimkov, na primer Adamič, Adamovič, Adamčič. Tudi ime Eva pri nas ni posebno pogosto; zelo redki sta različici Evica in Evelina. Eva je simbol za žensko sploh. Izraz Evine hčere pomeni ženske, Evini sinovi pa so ljudje.

23. december

Najznačilnejša poteza značaja in življenja današnjega svetnika Janeza Kancija, ki je živel v 15. stoletju na Poljskem, je bila dobrota srca. Posnemanja vredna pa je neka druga njegova lastnost: bil je zelo občutljiv za napake in grehe proti krščanski ljubezni, zlasti za obrekovanje in opravljanje, v čemer se v večji ali manjši meri pregrešimo vsi. Sam se je teh napak skrbno varoval in se trudil, da bi tudi druge od njih odvrnil. V sobi si je dal po zgledu sv. Avguština napraviti napis: »Ne delaj zdražbe, zakaj pomiritev ni lahka! Ne opravljaj in ne obrekuj, zakaj težko je popravljati krivice!« Ta napis naj bi njega in vse, ki so prihajali k njemu, opozarjal na zapoved krščanske ljubezni.

Priimek Kancij je dobil po latinskem imenu Cantius (Kancius) svojega rojstnega mesteca Kenty blizu Krakova (pogosto beremo tudi priimek Kentski). Rodil se je leta 1397 in postal duhovnik. Nekaj časa je deloval v dušnem pastirstvu, toda zaradi njegove učenosti so ga predstojniki imenovali za bogoslovnega profesorja na krakovski univerzi. Kot profesor je bil zelo naklonjen študentom in skrbel je za njihov telesni in dušni blagor. Delal je dobro, kjer je le mogel, tako med študenti kot med mestnimi reveži. Sproti je razdal vse, kar je imel: denar, obleko, obutev. Sam je živel izredno skromno in se kar naprej postil in pokoril. Tudi k temu ga je gnala ljubezen do bližnjega: s svojo spokornostjo je hotel zadoščevati božji pravičnosti za številne grehe, ki jih je videl okrog sebe. Svojim zadostilnim spokornostim je pridruževal tudi svojo vsakdanjo mašo in pogosto obiskovanje Najsvetejšega.

Moč za tako junaško službo Bogu in ljudem je ta učeni in dobri mož črpal iz stalnega premišljevanja Jezusovega trpljenja. Romal je v Jeruzalem, da bi se mogel tem bolje vživeti v posamezne prizore Jezusovega trpljenja. Malo pred smrtjo je Janez Kancij vse svoje premoženje zapustil revežem. Umrl je 24. decembra 1473, pokopali so ga v vseučiliški cerkvi sv. Ane v Krakovu. Med svetnike ga je prištel papež Klemen XIII. leta 1767. Po preurejenem koledarju po koncilu obhajamo njegov god na obletnico njegove smrti oziroma zaradi svetega večera en dan prej. Poljaki ga častijo kot ‘očeta domovine’ in imajo veliko zaupanje vanj. Upodabljajo ga z doktorskim klobukom, z roko na rami mladega študenta, kar ponazarja prijateljstvo med učiteljem in učencem.

22. december

Po letu 1880 je v Združene države Amerike prihajalo vedno več ljudi iz južne in srednje Evrope. Med njimi so bili tudi številni Slovenci. Najmočnejši val priseljencev je prihajal iz Italije: po uradnih podatkih naj bi se v letih 1876–1914 izselilo 24 milijonov Italijanov, ker v domovini niso mogli preživljati svojih družin. Večina teh priseljencev, ki niso znali jezika svoje nove domovine, je bila prepuščena sama sebi. Ljudi, ki bi jim kakor koli pomagali ali vsaj svetovali, ni bilo.

Razmere so se začele temeljito spreminjati, ko je leta 1889 prišla v Ameriko Frančiška Cabrini s skupino italijanskih redovnic. Naselile so se v New Yorku, kjer so ustanovile in oskrbovale dom za italijanske sirote, kmalu pa je Frančiška ustanovila tudi Kolumbovo bolnišnico v New Yorku, kasneje pa še po vseh večjih mestih ZDA. V svojem življenju je mati Cabrini ustanovila 67 redovnih hiš. Ob njeni smrti je red Misijonark presvetega Srca, ki ga je bila ustanovila leta 1887 v Italiji, štel nad 1500 redovnic. Njihovo temeljno poslanstvo je bilo odpiranje šol, bolnišnic in sirotišnic.

Ta močna žena, ki pa je bila po postavi krhka in bolehna, se je rodila 15. julija 1850 v kraju Santangelo pri Lodiju v Lombardiji kot petnajsti otrok kmečkih staršev. Ko je bila kot sedemletna deklica pri birmi, je živo začutila, da jo Bog kliče k apostolskemu in misijonskemu delu. Zaradi šibkega zdravja je noben samostan ni hotel sprejeti. Redovnica je postala po drugi poti. Škof iz Lodija jo je prosil, naj uredi razmere v dobrodelnem zavodu, ki sta ga dve lahkomiselni redovnici skoraj uničili. Frančiška je kmalu dosegla tak uspeh pri negi in skrbi za svoje sirote, da je škof podprl njeno zamisel, da ustanovi novo redovno skupnost. Njena pravila je potrdil papež Leon XIII. leta 1887. Materi Cabrini je svetoval, naj gre misijonarit med italijanske izseljence v Ameriki. Poslušala je njegov nasvet. Ko je s skupino svojih redovnic prišla v New York, ji je bilo devetintrideset let. Brž se je lotila dela, kot smo že zvedeli. Svojim sestram je zmerom ponavljala: »Delajmo, delajmo, spočile se bomo že v večnosti!« Leta 1909 je dobila ameriško državljanstvo. Njene ustanove so rasle po deželah Severne, Srednje in Južne Amerike, po številnih evropskih državah in celo v Avstraliji.

Omahnila je sredi dela: 22. decembra 1917 se ji je v Chicagu nenadoma ulila kri. Frančiška Ksaverija Cabrini je bila 7. julija 1946 razglašena za svetnico in je bila prva državljanka Združenih držav Amerike, ki je dosegla čast oltarja. V Italiji in Ameriki jo poznajo pod imenom ‘mati izseljencev’, zato jo je papež Pij XII. leta 1950 razglasil za zavetnico izseljencev.

21. december

Široko razgledani in v Bogu trdno zasidrani jezuitski redovnik Peter Kanizij, čigar god danes slavi katoliška Cerkev, je bil duša prenovitvenega dela na Nemškem v drugi polovici 16. stoletja. Bil je svetovalec katoliških knezov, pomočnik škofov, ustanovitelj vzgojnih zavodov in semenišč, neutrudljiv pridigar in pisatelj. Naslov cerkvenega učitelja, ki mu ga je Cerkev priznala leta 1925, ko je bil razglašen za svetnika, si je Peter Kanizij zaslužil predvsem s svojimi katekizmi, knjigami oziroma knjižicami, v katerih je na vsem umljiv način povzet katoliški verski nauk, navadno v obliki vprašanj in odgovorov. Njegov mali in srednji katekizem sta bila večkrat poslovenjena; mali po zaslugi jezuita Janeza Čandeka že leta 1615.

Ta izredni apostol je bil doma na Nizozemskem, kjer se je rodil 8. maja 1521 v mestu Nimvegen. Kot študent filozofije v Kölnu je svoj priimek Kanijs polatinil v Canisius. Leta 1543 ga je Peter Faber sprejel v novoustanovljeno Družbo Jezusovo. Študiral je na raznih evropskih univerzah, dokler ga ni Ignacij Lojolski leta 1547 poklical v Rim, kjer je pod njegovim vodstvom opravil duhovne vaje, po njih pa mu je Ignacij za področje njegovega apostolskega delovanja določil Nemčijo. V tisti uri se je Peter Kanizij zavedel, da je to njegova življenjska naloga. Opravil jo je tako odlično, da ga je papež Leon XIII. imenoval “drugega apostola Nemčije za svetim Bonifacijem”.

Slovel je predvsem kot izreden pridigar, ki je privlačil velikanske množice. Dejansko je pridigal za vse stanove. Pridigal je v domala vseh večjih mestih tedanje zahodne in srednje Evrope. Leta in leta je imel tedensko več pridig, ki so včasih trajale več ur. Ohranilo se je več kot 12.000 velikih pol njegovih zapisanih pridig. Govoril je živo, nazorno, prepričevalno, da so ga radi poslušali preprosti ljudje in izobraženci. Ogromno je pridigal, vzel pa si je tudi čas za poučevanje krščanskega nauka, veliko je tudi spovedoval.

Na poti v Nemčijo je na univerzi v Bologni dosegel doktorski naslov in bil nato profesor bogoslovja v Ingolstadtu. Vedel je: »Vzgojiti dobre duhovnike je najpreprostejša pot za posvečenje celih narodov. Kdor ljubi Boga, bo to ljubezen delil tudi drugim in svetniški pastir bo imel skoraj zmeraj tudi svetniško čredo.«

Od tam je šel po naročilu papeža Julija III. na Dunaj za profesorja in stolnega pridigarja, zatem je dve leti deloval v Pragi. Po letu 1556 je bil 13 let provincial gornjenemške jezuitske province in kot tak je veliko potoval. Ko se je leta 1569 te službe rešil, se je nekaj let posvetil le pridiganju v Innsbrucku in nato na bavarskem dvoru. Od leta 1580 dalje je živel v Friburgu v Švici, kjer je ustanovil kolegij, pridigal in neutrudno pisal. Dopisoval si se z dvema velikima reformatorjema tedanje dobe: z milanskim nadškofom sv. Karlom Boromejskim in z ženevskim škofom sv. Frančiškom Saleškim. Zadnja leta so mu opešale moči. Težave bolezni je prenašal s svetniško vdanostjo. Umrl je 21. decembra 1597. Papež Pij IX. ga je leta 1864 prištel med blažene, papež Pij XI. pa leta 1925 med svetnike, obenem pa ga je tudi razglasil za cerkvenega učitelja.