Urednikova beležnica december 2013
Decembrsko Ognjišče sklepa 49. letnik naše revije. Prihodnja, januarska in božična številka bo že prva številka jubilejnega 50. letnika. Pred vstopom v jubilejni letnik smo vam namenili posebno darilo: reviji je priložena knjiga Zgodbe za advent in božič. Je druga knjiga v zbirki Zgodbe za dušo – Nova serija. V njej so nove in stare zgodbe, ki govorijo o adventnih in božičnih dogodkih, molitve, družinska bogoslužja, barvne fotografije … Knjiga, ki je na voljo tudi v prosti prodaji, v broširani in trdi vezavi, želi pomagati, da bi se na božični praznik globlje duhovno pripravili in ne zapadli poplitvenemu potrošniškemu načinu praznovanja.
Zaradi tega knjižnega daru smo letos morali opustiti stenski koledar Ognjišča, kajti v tem kriznem času bi vam ne mogli podariti obojega: knjigo in koledar. Tej številki je priložen koledar 2014 na enem listu, ki ga boste lahko s pridom uporabili in ga lahko tudi kupite v prosti prodaji za 0,5 €. Poleg koledarja je priložen še katalog naših knjig. V njem so širše predstavljene predvsem knjižne novosti. Prepričani smo, da vam bo katalog dober ‘vodnik’ pri izbiri daril ob Miklavžu, božiču in novem letu pa tudi ob drugih priložnostih.
Še bolj pa upamo, da vam bodo vse tokratne priloge še dodatna spodbuda, da se boste odločili za obnovitev naročnine na Ognjišče. Ta znaša 27,50 EUR pri župnijskih uradih, za naročnike po pošti pa 28,25. Kljub krizi in kljub temu, da se je letos zvišal davek na dodano vrednost, se je naročnina komaj zaznavno zvišala. Ne odpovedujte Ognjišča, če ne morete naročnine plačati v celoti, nam to sporočite in iskali bomo neko rešitev. Ne pozabimo, da je naročnina na Ognjišče lepo darilo, zato ga naročimo mladi družini, prijateljem, sorodnikom … in naše darilo bo obdarovanca razveselilo kar dvanajstkrat v letu. To lahko storite tudi z bonom, ki je priložen reviji.
Z veseljem vam lahko tudi sporočimo, da je v zadnjem času izšlo kar nekaj novih knjig. Prvo, ki je priložena Ognjišču, smo že omenili. Za praznične dni pa bo zelo primerna knjiga Anselma Grüna Želim ti božičnega angela. Pisatelj nam v knjigi približa božične dogodke prek opisa angelov, ki v božičnih evangelijih velikokrat nastopajo. Več o knjigi si lahko preberete na str. 117.
Že v prejšnji številki smo vam predstavili dve novi knjigi o svetnikih. Tudi tokrat vam predstavljamo novost, ki nas prek imen vodi k svetnikom. Gre za knjigo Simona Lenarčiča Kdaj imam god? Knjiga prinaša zanesljive odgovore na vprašanja v zvezi z godovi in godovnimi zavetniki in nam omogoča preprosto in hitro iskanje podatkov o godovnih zavetnikih za posamezno ime. V enem od poglavij primerja cerkveni koledar s t. i. ljudskim. Več o knjigi si lahko preberete na str. 59.
Pred nami je advent, čas priprave na božični praznik, pa tudi čas obdarovanj. Tako v pripravi na praznovanje, kakor pri obdarovanju vam bodo koristile knjige založbe Ognjišče. Le redki si jih boste lahko ogledali na knjižnem sejmu, vsi pa si jih boste lahko ogledali v novem katalogu in vedno si jih lahko ogledate na naši spletni strani.
Eden izmed največjih izzivov danes je, kako spodbujati ustvarjalnost mladih, jim pustiti proste roke v posameznih zadolžitvah pri doseganju končnega cilja. Lahko na primer povabim mladostnika, da izdela svojo voščilnico. Zagotovo ne bi bila takšna, kot bi jo izdelal jaz, kar pa ne pomeni, da bi bila kakorkoli slabša od moje. Bistveno je, da ima mladostnik občutek, da se lahko obrne name, če potrebuje prostor, da je slišan, ko se sooča z zadano nalogo.
Za nami je dan reformacije, ki je Slovencem podarila tiskano besedo. V javnih medijih je bilo, kakor vedno v tem času, veliko govora o lepoti in pomenu našega jezika. Ga Slovenci znamo resnično ceniti oz. nam res predstavlja kako posebno vrednoto?
Leto se je prevesilo v čas, obdan s čarobnimi pričakovanji adventa in božičnih praznikov. Zato se v razredu, pri verouku ali v raznih drugih skupinah veliko pogovarjamo o trenutkih, ki jih doživljamo skupaj z družino. Kaj pa drugega, saj je božič vendar najlepši družinski praznik, ki z Jezusovim rojstvom ponazarja tudi začetek Svete družine. Med našimi pogovori pa kaj hitro lahko zaznamo, da nimajo vsi idealnih ali lepih spominov na družino, saj je mnogi v tej osnovni različici sploh niso doživeli. Odraščali so kot rejenci ali kot posvojenci.
Konstitucija o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koncila pravi: »Celotno Kristusovo skrivnost Cerkev razgrne v teku leta: od učlovečenja do rojstva in vnebohoda, do binkoštnega praznika in do pričakovanja blaženega upanja in Gospodovega prihoda« (B 102,2). Pokoncilski bogoslužni koledar postavlja med dobami cerkvenega leta na prvo mesto velikonočno dobo, ker je Jezusova velikonočna skrivnost središče bogoslužja Cerkve. Božična doba, ki zajema adventni in božični čas kot novo pričakovanja Odrešenika in njegovega rojstva, je postavljena na konec. Verni ljudje pri nas dejansko doživljajo advent kot začetek cerkvenega leta. Božični čas, ki se uradno zaključi s praznikom Jezusovega krsta, se ‘podaljša’ do svečnice, ker se takrat izteče štirideset dni od božiča. Bogoslužna slavja in praznovanja tega časa bogatijo številni blagoslovi, ki spadajo med zakramentale, kateri so nastali kot nekakšno posnemanje zakramentov, pa vedno označujejo predvsem duhovne učinke, ki jih prejemamo zaradi priprošnje Cerkve. Podeljujejo se v cerkvenem občestvu ali tudi v družini – domači Cerkvi.
Katekizem katoliške Cerkve nas poučuje: »Zakramentali so sveta znamenja, ki jih je ustanovila Cerkev; po njih so posvečene različne življenjske okoliščine. Zakramentali vsebujejo molitev, ki jo spremljajo znamenje križa in druga znamenja. Med zakramentali zavzemajo posebno mesto blagoslovi, ki so hvaljenje Boga in molitev za njegove darove, kakor tudi posvetitve oseb in posvetitve predmetov za bogoslužje« (KKC 351). Koncil je naročil prenoviti zakramentale tako, da bi pri njihovem opravljanju verniki čim bolj zavestno, dejavno in lažje sodelovali. V ta namen je Kongregacija za bogoslužje pripravila novo knjigo Blagoslovov, ki smo jo v slovenskem prevodu dobili leta 1989. Iz Splošnih navodil tega obrednika povzemam nekaj misli.
Statistični urad Republike Slovenije navaja, da je v Sloveniji v letu 2012 delovalo 167 muzejev, muzejskih zbirk, galerij in likovnih razstavišč. Njihove razstave si je v tem letu ogledalo čez 2,7 milijona obiskovalcev. V te številke pa niso zajeti številni zasebni muzeji. Tem bomo več pozornosti namenili v prihajajočem letu.
Prvi začetki muzejske dejavnosti na Kočevskem segajo že v leto 1893. Med nemškim prebivalstvom (Kočevarji) je vzniknila zamisel za ustanovitev lokalnega muzeja po vzoru muzejev na Spodnjem Štajerskem. Pobudo zanj je tega leta objavil prof. Wilhelm Linhart v časniku Deutscher Kalender für Krain. Njegova naloga naj bi bila predstavitev ‘naravnega in kulturnega življenja’ kočevske dežele. Žal je zamisel ostala le na papirju. Oživela je ob pripravah na praznovanje 600-letnice prve naselitve nemških kolonistov na Kočevsko leta 1930. Pomembno vlogo pri ustanovitvi domovinskega muzeja leta 1929 je odigral Josef Eppich, župnik v Stari Cerkvi. Muzejsko gradivo je bilo na ogled v eni izmed učilnic šolske stavbe, od tam so ga preselili v središče Kočevja ter muzej slovesno odprli leta 1935.
Ob koncu oktobra se v slovenski Istri prične delo v oljčnih nasadih. Pridobivanje zelenega zlata, kot oljčnemu olju rečejo oljkarji, je zelo tesno povezano s to pokrajino in z ljudmi, ki živijo v teh krajih. Tokratni obisk je bil namenjen družini Lisjak, kjer z oljkami in oljčnim oljem živijo vsak dan.
Medtem se je lastnik Franko z viličarjem že podajal od kontejnerja do kontejnerja in vozil oljke na tehtanje. Vsak kontejner se po tehtanju označi z imenom in s težo. Oljkarji pustijo pri vhodu v oljarno še z imeni označene posode in tukaj se njihovo delo konča, saj se morajo naslednji dan le še oglasiti in pobrati posode z oljem. Zdaj z delom začne oljar/torklar.
Sonce se je povzpelo nad gorske vršace in me s svojimi žarki poiskalo tam v moji dolini. Objelo me je v svetlobo, ko sem stopil iz kapele – od Življenja k življenju, ki me je pričakovalo. Od daleč so prihajali glasovi. “Moram jim stopiti naproti,” sem pomislil. Morda so tisti, ki še ne vedo, kje, kako najti, kar iščejo …
Že sedemdeset let bralec-menih v kapiteljski dvorani stiškega samostana dne 24. oktobra oznanja samostanski skupnosti: »Leta 1943 je umrl pater Placid Grebenc, ekonom, ki so ga zaradi odločnega nasprotovanja brezbožnemu komunizmu po kapitulaciji Italije komunisti zaprli in ga v ječi hudo mučili mesec dni, potem pa v nekem gozdu blizu Grčaric zločinsko ubili. Bil je star 34 let, redovnik 18, duhovnik 12 let. Njegovo telo so 12. avgusta 1944 izkopali, slovesno prenesli in naslednjega nedeljskega dne pokopali na pokopališču njegove rojstne fare Ribnica, kjer pričakuje slavno vstajenje z mnogimi drugimi pričevalci za vero in domovino, ki so bili obenem z njim ubiti.« Tako je v knjigi Popolna posvetitev Bogu, ki je izšla ob šestdesetletnici mučeniške smrti p. Placida Grebenca zapisal p. dr. Anton Nadrah, dolgoletni opat (1979–2007) starodavnega samostana ‘belih menihov’ v Stični, ki je bil dolga stoletja steber kulture in omike, zdaj pa je pomembno duhovno žarišče za Cerkev na Slovenskem. To je tudi sad mučeniške krvi p. Placida in številnih drugih duhovnikov in vernikov, ki so darovali svoje življenje v zvestobi Kristusu.
Pater Placid Grebenc se je rodil 12. junija 1909 v globoko verni kmečki družini kot tretji od desetih otrok v vasi Dolenji Lazi, župnija Ribnica na Dolenjskem in bil še isti dan krščen na ime Alojz. Mati je bila Marija roj. Knavs, oče pa Franc Grebenc, ki je kot fant srčno želel postati duhovnik, pa je moral prekiniti študij in prevzeti domače posestvo. Bog je njegovo mladostno željo obilno nagradil, saj so si kar štirje otroci izbrali duhovni poklic: poleg Alojza (p. Placida) je postal cistercijan v Stični mlajši brat Jože (p. Maver), sestri Miljana (1915) in Gizela pa sta postali redovnici usmiljenki. Alojz je leta 1919 prišel v stiški samostan in bil gojenec privatne gimnazije za dečke. Leta 1924 je začel z noviciatom, naslednje leto je izpovedal prve, leta 1930 pa večne zaobljube. Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani. Sledila so tri leta bogoslovnega študija na Teološki fakulteti ljubljanske univerze. Po rokah ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana je 19. decembra 1931 prejel mašniško posvečenje.
Novo mašo je imel pri božični polnočnici, v rojstni župniji Ribnica pa je pel novo mašo 27. decembra 1931. Po lepi slovenski navadi mu je sestra Miljana izročila križ z besedami: »Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.« Kot da so bile preroška napoved njegove Kalvarije! »Bil je ves srečen in kljub ostri zimi je kar žarel,« se je spominjala sestra. »Nikoli ga nisem videla žalostnega ali zaskrbljenega. Vedno je izžarevala iz njega duhovna sreča.« Po končanem študiju teologije je bil na samostanski župniji Stična nekaj časa kaplan, leta 1935 pa ga je tedanji opat Avguštin Kostelec imenoval za ekonoma takrat zelo razvejane in razvite samostanske ekonomije. Dve leti za p. Placidom je kot cistercijan v Stični pel novo mašo brat Jožef, pater Maver (leta 1945 je odšel v samostan na Tirolsko).
Načrtno je hotela zatreti vero v slovenskem narodu, zato so bili na posebnem udaru duhovniki. Od leta 1942 so pobijali tudi verne ljudi, ki zaradi svojega prepričanja niso hoteli sodelovati z njimi. V tem času so v okolici Stične umorili 17 nedolžnih ljudi, ki so se najbolj odlikovali po doslednem življenju po vedi, podobno je bilo tudi drugod po Sloveniji, zato so v obrambo življenj začeli ustanavljati ‘vaške straže’, ki so jih v glavnem sestavljali kmečki ljudje in so v njih videli edino rešitev.
Po več kot enomesečnem zaporu in mučenju so ga 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah skupaj z 22 drugimi jetniki po grozovitem mučenju usmrtili in vseh 23 skupaj pokopali. Na poti v smrt je p. Placid, ko je videl, da jih skozi okno gleda duhovnik Ivan Lavrih, zaklical: »Absolutio!« (spovedna odveza) in Lavrih jim je skrivaj skozi okno podelil skupno zakramentalno odvezo. Duhovnik Ivan Lavrih, ki mu je uspelo iz partizanskega ujetništva pobegniti, je pričeval: »Vse Placidovo življenje in ravnanje kaže, da je smrt sprejel z globoko ljubeznijo do Kristusa in Cerkve. Zlasti dokazuje njegov zadnji dan, da je šel mučeništvu svobodno in zavestno naproti.«