3. oktober

Poganskim narodom Srednje Evrope, med njimi tudi našim prednikom v Karantaniji, so v 7. in 8. stoletju oznanjali blagovest misijonarji iz Irske in Anglije. Misijonsko delo med germanskimi rodovi ob Renu (Frizijci, Saksi) je bilo tedaj še tvegano, ker so se krčevito oklepali svojih poganskih izročil. Menihi, ki so prihajali k njim z najbolj plemenitimi nameni, so nemalokrat tvegali življenje. Svoje kratko misijonsko poslanstvo je z mučeniško smrtjo zapečatil tudi današnji godovnjak.

Pravzaprav danes godujeta dva mučenca, ki sta bila brata ne samo po krvi, ampak tudi po svojem junaškem pričevanju za Kristusa. Najbolj nenavadno pa je to, daje bilo obema ime Evald, ki pomeni “tisti, ki vlada po zakonih”. Po barvi njunih las so ju imenovali ‘črni’ in ‘beli’ Evald. Oba sta dolgo časa živela na Irskem. Irska, imenovana ‘otok svetnikov’, je bila v tistem času središče in izhodišče vseh misijonskih prizadevanj. Od tam so odhajali misijonarji na evropsko celino. Za to poslanstvo sta se navdušila tudi brata Evalda. Poročilo pravi, da sta v pobožnosti in pogumu prekašala drug drugega.

Njuno misijonsko izhodišče na evropski celini je bil najverjetneje že pokristjanjeni Köln, kjer sta pustila svoje tovariše. Odpotovala sta po Renu navzdol in zavila v dolino pritoka Ruhr. Na prvi domačiji, do katere sta prišla, sta prosila za prenočišče in vprašala po rodovnem poglavarju. Po germanski navadi so ju gostoljubno sprejeli in ju več dni imeli pod streho. Vsak dan sta maševala in prepevala psalme, kot da sta v Kölnu. Z vsakim dnem pa se je večalo nezaupanje gostiteljev.

Kaj je zapeljalo saške kmete, da so sklenili tuja misijonarja spraviti s poti? Ali jih je premamilo zlato njunih kelihov ali lesk mašnih oblek? Ali so kot obmejni prebivalci mislili, da utegneta biti sovražna vohuna? Ali pa jih je morda zapeljalo pri Sasih tako globoko zakoreninjeno praznoverje in so se hoteli postaviti po robu oznanjevalcem evangelija? Kakor koli že – prelomili so sveto pravo gostoljubnosti in nič hudega sluteča duhovnika napadli. Najverjetneje se je to zgodilo 3. oktobra 695. Plavolasega Evalda so pobili z mečem, njegovega črnolasega brata pa po strašnem mučenju umorili. Trupli so vrgli v reko. Legenda pripoveduje, da je voda nesla trupli proti toku in da ju je obdajal svetel sij, tako da so ju lahko našli in pokopali. Frankovski kralj Pipin je dal pozneje njuni trupli prepeljati v Köln, kjer so ju zlasti v srednjem veku zelo častili. Poganski Sasi so nekaj časa še nasprotovali evangeliju, nekaj rodov kasneje pa so tudi oni prejeli krst in poslej vsako leto na današnji dan obhajali spomin svetih bratov, ki so ju njihovi predniki umorili.

Osebno ime Evald je pri nas zelo redko. Pred dobrimi dvajsetimi leti, piše Janez Keber v svoji knjigi Leksikon imen, je bilo v Sloveniji samo 43 Evaldov. Še bolj redki sta bili skrajšani obliki Valdi (29) in Valdo (17 oseb).

2. oktober

»Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj; stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani! Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me. Amen.« Ta pesmica je ena prvih molitev, ki jih z ustnic svojih vernih mater (pogosto starih mater) poberejo nedolžni otroci. Morda je prav zaradi tega nastala zgrešena podoba angela varuha: najpogosteje ga slikajo, kako spremlja otroka čez ozko brv, ki predstavlja življenjske nevarnosti. Bogoslovni pisatelji pravijo, da angel spremlja slehernega človeka od začetka do konca njegove življenjske poti. Romano Guardini je zapisal: »Angel je najbolj zgodaj ustvarjena božja stvar. Njegovo bitje je silna moč. Če se prikaže človeku, se njegova prva beseda glasi: ‘Ne boj se!’ – kar pomeni toliko kot trditev, da on sam daje moč … Med Bogom in njim vlada soglasje v tem, da angel skrbi za to, kar je svetega v človeku, ki mu je izročen od Boga; in angel čuva to sveto skozi zablodelost, trpljenje in smrt.«

Podlaga za češčenje angelov je nauk Svetega pisma. Že Stara zaveza pozna angele, ki varujejo ljudi v nevarnostih. Kakšni dve stoletji pred Kristusom se je pri Judih izoblikovala vera v angele varuhe in v tem smislu Jezus pravi: »Varujte se, da ne boste zaničevali katerega teh malih! Povem vam: njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta« (Mt 18,10). Z besedo ‘mali’ Jezus ne misli na otroke, ampak na ljudi v telesni ali duhovni stiski. Na temelju Svetega pisma je teolog Franc Suarez vlogo angelov varuhov v odnosu do nas povzel v šest točk: 1. odstranjajo od nas nevarnosti, ki ogrožajo naše telo in našo dušo; 2. nagibljejo nas k temu, da delamo dobro in se varujemo hudega; 3. odstranjajo od nas napade hudobnih duhov in zmanjšujejo moč njihovih skušnjav pa tudi moč nevarnosti, ki izvirajo iz naših slabih nagnjenj in priložnosti za greh; 4. naše molitve prinašajo pred božje obličje; 5. prosijo za nas; 6. grajajo nas in na neki način kaznujejo, če je to za nas koristno in zveličavno.

Češčenje angelov kot osebnih varuhov slehernega človeka se je v Cerkvi uveljavljalo postopoma. Na Zahodu je postalo bolj izrazito zlasti od 9. stoletja naprej. Vse do 15. stoletja pa je bilo v bogoslužju povezano s praznikom sv. Mihaela nadangela 29. septembra. Poseben praznik angelov varuhov je nastal najprej v Španiji v 15. stoletju. Od tam se je razširil v Francijo in deloma drugod po Evropi.

V bogoslužnih knjigah, ki jih je po tridentinskem koncilu izdal papež Pij V. (1570), ni posebnega praznika angelov varuhov, zato je njegov naslednik Gregor XIII. leta 1582 ta praznik dovolil španski škofiji Valencia. Papež Pavel V. pa je leta 1608 dovolil za vso Cerkev rimskega obreda obhajati praznik angelov varuhov na prvi prosti dan po sv. Mihaelu, torej na 2. oktober. Klemen IX. je leta 1667 določil, naj bo praznik angelov varuhov na prvo nedeljo v septembru in pri nas je ta nedelja dobila ime ‘angelska nedelja’. Papež Klemen X. je praznik angelov varuhov leta 1670 ukazal za vso Cerkev in ga nastavil na 2. oktober. V naših krajih pa tudi po drugih avstrijskih deželah so ga še naprej obhajali na prvo nedeljo v septembru. Zdaj je god angelov varuhov v vsej zahodni Cerkvi 2. oktobra.

Premnogim kristjanom je misel na angele varuhe v veliko oporo pri resnem prizadevanju za življenje po evangeliju.

Danes godujejo tisti, ki so jim starši izbrali ime Angel. Nebeška zavetnica tistih, ki jim je ime Angela, pa je sv. Angela Merici (27. januarja).

1. oktober

Louis Martin in Zelie Guerin, oče in mati današnje godovnjakinje Terezije Deteta Jezusa, sta v mladih letih oba hotela iti v samostan. Pa je Bog njuni življenjski poti vodil tako, da sta se prekrižali. Poročila sta se in imela sta devet otrok, dva dečka in sedem deklic. Dečka sta umrla v nežni mladosti, od sedmih deklic jih je pet izbralo redovniški poklic: štiri so bile karmeličanke, med njimi tudi Terezija; ena pa je vstopila v družbo sester Marijinega obiskanja. Vse so dočakale visoko starost – razen Terezije. Bile so skromne in preproste; med drugim se niso hotele udeležiti slovesnosti, ko je bila njihova najmlajša sestra leta 1925 v cerkvi sv. Petra v Rimu slovesno razglašena za svetnico. Teče postopek, da bi med blažene in svetnike uvrstili tudi njene vzorne starše.

Oče naše svetnice Louis Martin je bil po poklicu urar. Naselil se je v Alengonu, mestu v Normandiji, kjer je spoznal osem let mlajšo Zelie Guerin, ki je imela čipkarsko delavnico, njena želja pa je bila, da postane redovnica v družbi usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega. Leta 1858 sta se poročila in nadaljevala vsak svojo obrt. Leta 1860 se jima je rodila prva hčerka Marija.

Devetemu otroku, ki je prišel na svet 3. januarja 1873. sta pobožna starša dala ime Francoise–Therese (Frančiška Terezija), vendar jo bodo vedno klicali le Therese ali Petite Therese (Mala Terezija).

Ko je bila mala Terezija stara kaka dva meseca, je zbolela in zaskrbljena mati jo je poslala v oskrbo pestmi na deželo, kjer je punčka okrevala. Leta 1877 je mama Zelie umrla za rakom. Ob smrti je svojo družino priporočila v varstvo svojemu bratu, lekarnarju v mestu Lisieux, zato se je vdovec Louis nekaj mesecev pozneje s svojimi petimi hčerkami preselil v Lisieux, kjer se je naselil v ljubki pristavici, imenovani Les Buissonets (Gričevje). V tej hiši je zorel redovniški poklic Terezije in še prej njenih sester. Konec maja leta 1887 je petnajstletna Terezija svojemu očetu razodela željo, da bi vstopila v karmeličanski samostan, v katerem sta že bili njeni sestri Pavlina in Marija. Oče je bil takoj pripravljen ustreči želji svoje ‘male kraljice’, kakor je rad imenoval svojo najmlajšo hčerko. Z njo se je boril, da bi prišla v samostan. Po pravilih strogega karmeličanskega reda ne sme v samostan nihče pred izpolnjenim dvajsetim letom – Terezija pa jih še petnajst ni imela! Terezija je sklenila poskusiti vse, da se ji vrata Karmela odpro. Šla je celo k papežu Leonu XIII., ki ji je dejal: »Storite, kar bodo rekli predstojniki – če bo Bog hotel, boste prišli v Karmel.« 9. aprila 1888 je vstopila v karmeličanski samostan v Lisieuxu, kjer sta jo že čakali dve sestri. Petnajstletna redovnica je bila svojim redovnim sestram zgled v vseh krepostih. V samostanu je preživela devet let pod imenom ‘sestra Terezija Deteta Jezusa’. Zadnja štiri leta je bila voditeljica novink, s katerimi je imela zanimive pogovore o redovnem življenju.

Na veliki petek, 2. aprila 1896, je prvič izkašljala kri. To je bil jasen znak jetike, ki je bila do konca prejšnjega stoletja praktično neozdravljiva bolezen. Terezijo je čakalo še osemnajst mesecev hudega telesnega in duševnega trpljenja, kajti umrla je šele 30. septembra 1897. Točno leto dni po smrti so bili objavljeni njeni zapiski – slovita Povest duše. Glavna misel te knjige je: k Bogu pridemo po poti duhovnega otroštva. Za blaženo je bila razglašena leta 1923, za svetnico pa dve leti pozneje; tedaj je bila razglašena tudi za glavno zavetnico misijonov.

31. oktober

Bavarska je največja nemška dežela, ki šteje danes več kot 11 milijonov prebivalcev, od katerih je okoli 70 odstotkov katoličanov. Bavarska je bila pokristjanjena proti koncu 7. stoletja. Njeni glavni apostoli so bili sv. Rupert, sv. Emeran in sv. Korbinijan, ki so osnovali cerkvene pokrajine v Salzburgu, Freisingu in Regensburgu. Med znamenite škofe na Bavarskem spada tudi sv. Volbenk ali Bolfenk, nemško Wolfgang. Ime označuje tistega, “ki hodi kakor volk”.

Volbenk se je rodil okoli leta 924 na Švabskem kot sin srednje premožnih staršev svobodnega rodu. Bil je zelo bister otrok in tako je iz domače družine prišel v tedaj slovečo samostansko šolo Reichenau, kjer si je zaradi nadarjenosti, skromnosti in resnobe pridobil naklonjenost vseh. S te šole je prešel v stolniško šolo v Würzburgu, kjer je tudi bil eden najbolj nadarjenih učencev, vendar je vedno bolj kazal na to, da se umakne v samoto meniškega življenja. Usojena mu je bila drugačna pot. Ko je njegov prijatelj Henrik postal nadškof v Trieru, je Volbenk postal profesor na njegovi stolnični šoli in stolni dekan. Po smrti škofa Henrika je Volbenk šel v samostan v Einsiedeln, kjer pa ni dolgo vzdržal, ker se je v njem zbudila želja, da bi deloval v misijonih. Šel je misijonarit na Češko in na Ogrsko. Tam ga je spoznal Pilgrim, škof v Passauu, ki ga je nagovarjal, naj vendar sprejme vodstvo kakšne škofije. Volbenk se je dolgo časa upiral, nazadnje pa je Pilgrimu le uspelo, da je Volbenk o božiču leta 972 sprejel vodstvo škofije v Regensburgu.

Kot škof je bil skromen, daleč od kakršne koli osebne častiželjnosti, pokazal se je kot dober organizator, pripravljen na žrtve, uvideven in usmiljen, hkrati pa se je znal vživeti v krajevne razmere. Z njegovim imenovanjem se je začela resnična prenova meništva na Bavarskem. Poskrbel je, da so po vseh samostanih njegove škofije dosledno izpolnjevali redovno vodilo sv. Benedikta.

S svojo dejavnostjo in prijaznostjo, s svojim skromnim življenjem se je škof priljubil vsem ljudem. Značilna zanj je zgodba, ki jo je zapisal njegov življenjepisec Otloh. Slabo oblečen revež je ukradel kos dragocenega škofovega posteljnega pregrinjala. Eden od čuvajev ga je zalotil in nesrečneža takoj tiral pred škofa, ki pa mu je prestopek odpustil in tožilcem ukazal, naj mu na njegove stroške kupijo obleko.

Blagodejno je deloval tudi na cesarskem dvoru. Pod vplivom škofa Volbenka se je cesar Henrik II. spremenil iz prepirljivca v miroljubnega moža. Njegova hči Gizela, ki je svetnica, se je poročila z madžarskim kraljem Štefanom I., ki je prav tako svetnik.

Škof Volbenk je jeseni leta 994 – na potovanju po Bavarskem sklenil svoje bogato življenje. Ko je čutil, da se mu bliža konec, je prosil, naj ga nesejo v cerkev. Po opravljeni spovedi in poslednjem maziljenju je v noči med 31. oktobrom in 1. novembrom izdihnil svojo dušo. Papež Leon IX. ga je jeseni leta 1052 med svojim obiskom v Regensburgu razglasil za svetnika.

Njegovo češčenje se je razširilo zlasti v 15. stoletju po vsej tedanji Avstriji in na Ogrskem. Upodabljajo ga s škofovsko palico in s tesarsko sekiro – po legendi (ohranjena je tudi v narodni pesmi pri nas), da je svetnik določil kraj, kjer naj bi stala cerkev, tako, da je v tisto smer vrgel sekiro. Za svojega patrona ga časte rezbarji, pastirji, drvarji, oglarji. V mariborski škofiji sta mu posvečeni dve župnijski cerkvi.

30. oktober

Življenjska zgodba današnjega godovnjaka sv. Marcela, stotnika rimske vojske, potrjuje staro resnico, da tirani vseh časov človeške zgodovine hočejo imeti trdno oporo vojaštva, kajti laž se more obdržati na površju le s silo. Vojaki morajo misliti in delati tako, kakor hoče vladar. Za tistega, ki se temu pravilu ne podreja, v njihovih vrstah ni prostora.

Marcel po vsej verjetnosti v vojaško službo ni vstopil iz lastnega nagiba, temveč je postal vojak in častnik rimske vojske po sili razmer. Ker je bil kristjan, ga je to spravilo v hude težave. Kot vojak se je namreč moral udeleževati raznih poganskih verskih prireditev in priseči pri žrtveniku rimskih bogov. Dokler je pristojni poveljnik lahko zatisnil eno oko, si je krščanski častnik Marcel pomagal s tem, da se kljub predpisom ni udeležil poganskega daritvenega obreda. Mnogi krščanski častniki so se tej obveznosti izognili tako, da so namesto sebe poslali nekoga, ki so ga plačali, da je zanje opravil to daritev. To je nekako šlo, dokler ni cesar Dioklecijan v nekem razglasu jasno izjavil, kaj misli o tujih verah, med katere je v prvi vrsti sodilo krščanstvo: zločin je, dvomiti o tem, kar je od nekdaj priznano – torej o državni (poganski) veri.

21. julija 298 so se morali rimski častniki v današnjem Tangerju v Maroku, kakor povsod v rimski državi, udeležiti praznovanja v čast cesarjem Dioklecijanu, Maksimijanu, Konstanciju in Galeriju. To praznovanje je bilo v resnici verska slovesnost v počastitev pobožanstvenim cesarjem, ki so od svojih podložnikov zahtevali, da jih po božje časte.

Po tem razglasu so posebno v vojski strogo gledali, da se poganska verska izročila natančno izpolnjujejo. Krščanski častniki so imeli na izbiro le odpad od vere ali izstop iz službe. Razumljivo je, da je bil Marcel ta dan neizogibno postavljen pred vprašanje vesti, kako naj kot kristjan ravna v tem položaju. Ni se hotel udeležiti slovesnosti, ki so pomenile le malikovanje cesarjev in daritev poganskim bogovom, in to je svojemu predstojniku odkrito povedal. Ta se za vse to sprva niti ni dosti zmenil. Kmalu pa je spoznal, da Marcel misli resno. Teden dni kasneje, pri zaključni slovesnosti in pojedini, se je namreč Marcel javno odpovedal svojemu dosedanjemu gospodu cesarju, zastavi in službi.

Pred praporom svoje legije (čete) je vrgel od sebe vojaški pas, stotniško paličico in meč ter na ves glas povedal: »Jaz sem vojak Jezusa Kristusa, večnega Kralja. Odslej ne bom več služil vašim cesarjem.« Navzoči vojaki in častniki so onemeli nad takim vedenjem. Legijski poveljnik ga je dal vreči v ječo, po končani slovesnosti pa je ukazal, naj stotnika Marcela privedejo predenj. Junaško pričevanje stotnika Marcela je ohranjeno v spisu Martyres Christi (Kristusovi pričevalci). Poročilo se končuje z ugotovitvijo, da je bil stotnik Marcel obsojen, da se z mečem usmrti. Ko so ga gnali v smrt, je tistemu, ki ga je obsodil, rekel: »Agrikolan, Bog te blagoslovi!« Te besede so bile zahvala za skrajšano pot h Kristusu.

Ime Marcel, ki izhaja iz latinskega imena Marcellus, kar je manjšalnica imena Marcus (Marko), je pri nas zelo redko, enako velja za žensko obliko Marcela.

29. oktober

Jeruzalem, sveto mesto in narodno središče Judov, so ob judovskem uporu leta 70 Rimljani porušili in ga, kakor je pred svojim trpljenjem napovedal Jezus, »izravnali z zemljo«. Kristjani, ki so živeli takrat v Jeruzalemu, so se še pred uničenjem iz mesta umaknili. Ko je rimski cesar Hadrijan dal leta 132 na mestu nekdanjega Jeruzalema postaviti popolnoma pogansko mesto Aelia Capitolina, so se v mesto počasi naseljevali tudi kristjani, ki pa niso bili judovskega rodu.

Okoli leta 190 je bil škof v Jeruzalemu Narcis. S cezarejskim škofom Teofilom je vodil sinodo, ki je razpravljala o praznovanju velike noči v Palestini. Pod njegovim vplivom je sinoda določila, da bodo tudi v Palestini, prav tako kot v aleksandrijski Cerkvi, praznovali veliko noč na nedeljo. Naletel je na nasprotovanje mnogih sodelavcev, ki niso prenesli njegove poštenosti in stanovitnosti. Začeli so širiti lažne govorice o njem, zato se je Narcis, ki ga je tako privabljalo pobožno premišljevanje, odpovedal škofovski službi in se umaknil v blaženo samoto.

Njegovi nasledniki v Jeruzalemu so bili Dios, Germanij in Gordij. Za časa škofa Gordija; okoli leta 212, se je Narcis vrnil v Jeruzalem in na vneto prigovarjanje vernikov spet prevzel škofovsko službo. Zaradi visoke starosti pa vseh bremen te odgovorne službe ni mogel nositi sam, zato je prosil za pomoč kapadokijskega škofa Aleksandra. Umrl je neznano kdaj v častitljivi starosti 116 let. V najstarejših martirologijih zahodne Cerkve mu je kot dan spomina določen 29. oktober. Legenda pripisuje sv. Narcisu čudodelne moči. Med njegovimi čudeži se najpogosteje omenja spremenjenje vode v olje med obredi velikonočne vigilije. Na bedenji dan pred veliko nočjo je strežnikom zmanjkalo olja za svetilke, kar je povzročilo veliko razburjenje med navzočimi verniki. Škof Narcis je dejal strežnikom, ki so pripravljali oljenke, naj zajamejo vode in mu jo prinesejo. Škof je nad vodo molil in z iskreno vero v Gospoda velel, naj jo vlijejo v svetilke. Strežniki so to storili in voda je zagorela, kot da bi bilo v svetilkah pravo olje.

Ta sveti jeruzalemski škof je nebeški zavetnik tistih silno redkih Slovencev, ki so jim starši izbrali ime Narcis. Se bolj redka je ženska oblika Narcisa (tako se imenuje pomladanska cvetlica z dišečimi belimi ali rumenimi cvetovi).

V grški mitologiji je bil Narcis sin rečnega boga Kefisa in neke nimfe. Bil je zelo lep, a čustveno hladen mladenič. Zavrnil je ljubezen nimfe Eho in zaradi tega ga je Afrodita, boginja ljubezni, kaznovala tako, da se je zaljubil sam vase, ko je gledal v potoku svojo podobo in od hrepenenja po samem sebi je preminil. Po smrti so ga bogovi spremenili v narciso. Po tem mitološkem Narcisu je nastal izraz narcis – “moški, ki občuduje samega sebe”.

Osebno in krstno ime Narcis je pri nas zelo redko, isto vetja za obliko Narcizio, ki jo zasledimo na Primorskem, pogosto v skrajšani obliki Čižo.

28. oktober

Starokrščansko izročilo ve povedati, da so nekateri apostoli po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha oznanjali evangelij skupaj. Med temi naj bi bila tudi Simon in Juda, ki ju na vseh seznamih apostolov v evangelijih najdemo na desetem in enajstem mestu – na dvanajstem, zadnjem, je vselej izdajalec Juda Iškariot. Zaradi tega sta apostola Simon in Juda neločljivo povezana tudi na vseh svetniških koledarjih katoliške Cerkve in njun praznik obhajamo 28. oktobra.

Simona – ime pomeni ‘Bog je uslišal’ – sta bila med apostoli dva: prvemu je Jezus, ko ga je poklical, dodal vzdevek Peter (Skala), drugega evangelist Luka imenuje Gorečnik, Marko pa Kananejec, kar je isto v hebrejskem jeziku. To daje slutiti, da je pripadal stranki zelotov, ki je bila prežeta s politično obarvanim mesijanizmom. O njegovem življenju vemo prav malo zanesljivega. Mnogi razlagalci Svetega pisma sodijo, da je bil Simon rodni brat Juda Tadeja in Jakoba mlajšega, prvega jeruzalemskega škofa, ki ga je dal veliki duhovnik Anan leta 62 kamnati. Simon naj bi ga nasledil na škofijskem sedežu v Jeruzalemu. Preden so Rimljani začeli leta 70 oblegati Jeruzalem, je Simon, ki je imel pred očmi Jezusovo napoved o razdejanju Jeruzalema, svoje vernike izpeljal iz mesta. Za časa cesarja Trajana (98–117) je nastopilo veliko preganjanje kristjanov in med tem viharjem je leta 107 kot junaški mučenec dal svoje življenje za Kristusa tudi jeruzalemski škof Simon, ki je bil tedaj star že blizu 120 let. Po drugem izročilu pa naj bi Simon Gorečnik oznanjal evangelij v Egiptu in Juda Tadej v Mezopotamiji, nazadnje pa naj bi delovala skupaj v Perziji. Tam so poganski duhovniki Juda pobili s koli, Simona pa po hudem mučenju prežagali, zato Juda upodabljajo s kiji, Simona pa z žago.

Tudi Juda sta bila v apostolskem zboru dva: Juda Tadej in Juda Iškariot. Prvi je imel tri brate: Jožefa, Jakoba mlajšega in Simona. Slednja dva sta bila apostola in jeruzalemska škofa. Njihov oče je bil Kleofa, ki ga Sveto pismo imenuje tudi Alfej, in naj bi bil brat sv. Jožefa. Tudi njihova mati Marija Kleofova je bila v sorodu z Jezusovo materjo Marijo in je bila med tistimi ženami, ki so spremljale Jezusa na njegovih potih in mu ostale zveste do Kalvarije. Alfej naj bi že zgodaj umrl, zato je sv. Jožef prevzel skrb za nečake, odtod naziv ‘Gospodova brata’, ki ga zasledimo v Svetem pismu, dasi sta bila le Jezusova bratranca. Po binkoštnem prazniku naj bi Juda Tadej deloval v Mezopotamiji in nazadnje v Perziji, kjer je umrl mučeniške smrti skupaj s svojim bratom Simonom.

Apostola sta bila dolgo ‘pozabljena’; v 18. stoletju pa se je obnovilo zlasti češčenje Juda Tadeja, ki je v današnjih dneh zelo živo. Velja za priprošnjika v skoraj brezupnih zadevah in v številnih cerkvah najdemo njegovo podobo, ob kateri je posebna molitev njemu na čast. Simona so za svojega zavetnika izbrali barvarji, strojarji, drvarji, usnjarji, zidarji in tkalci.

Na slovenskih tleh imata apostola Simon in Juda tri župnijske cerkve in pet podružnih cerkva.

V slovenskem ljudskem izročilu veljata Simon in Juda za zimska svetnika, saj ob njunem godu nemalokrat že zapade sneg.

Imeni Simon in Tadej (‘velikodušen, hraber’) sta pri nas dokaj razširjeni. Oblike imena Simon so še: Simo, Sime, Simek, starinsko Šimen, Šmonca; priljubljene so tudi ženske oblike Simona, Simonka, Simoneta.

27. oktober

Avilo, mesto v srcu Španije, je najbolj proslavila sv. Terezija Velika (ali Jezusova), cerkvena učiteljica in prenovi– teljica strogega karmeličanskega reda (njen god je 15. oktobra). Svetniški cvetovi so tod vzcveteli tudi v prejšnjih časih. Že v prvih krščanskih stoletjih so se prebivalci Iberskega polotoka, ki je bil tedaj del prostranega rimskega imperija, oklenili evangelija. Postal je vodilo njihovega življenja in zanj so bili pripravljeni tudi umreti. Med preganjanjem za časa cesarja Dioklecijana (vladal je v letih 284–305), ki je bilo zadnje veliko preganjanje v rimski državi, so v Avili pričevali za Kristusa trije junaški mučenci: Vincenc ter njegovi sestri Sabina in Kristeta. Spominjamo se jih 27. oktobra, toda ime Kristete se na koledarjih pogosto izpušča.

Ti sveti mučenci iz Avile spadajo, kot rečeno, med tiste španske mučence, ki so žrtvovali svoje življenje za vero v času najbolj krvavega preganjanja kristjanov, ki ga je sprožil odlok cesarja Dioklecijana 23. februarja leta 303. Preganjanje je trajalo celo desetletje in je bilo zlasti neusmiljeno na zahodu rimskega cesarstva, kjer je kot Dioklecijanov sovladar gospodoval okrutni Maksimin Daja. Namen preganjanja je bil: iztrebiti krščanstvo in vzpostaviti versko enotnost v državi, da bi se velikanski imperij, ki so mu od vseh strani grozila nova, mlada ljudstva, mogel uspešno braniti pred njimi. Toda rimska država je bila moralno na tleh, zato je takšni ukrepi, kot odloki zoper kristjane, niso mogli ozdraviti.

Po zelo starem izročilu, ki se je ohranilo med krščanskim prebivalstvom osrednjega dela Španije, so okoli leta 305 prišli v Avilo iz mesteca Ebura južno od nje trije kristjani, ki jim je uspelo uiti preganjavcem. To so bili Vincenc in njegovi sestri Sabina in Kristeta. Kristjanom v Avili so pripovedovali, kaj se jim je bilo zgodilo. Kot mnogi kristjani, tudi Vincenc ni hotel žrtvovati malikom in po božje častiti vladarja. Zato so ga vrgli v ječo. Toda njegova plemenita osebnost je napravila tako silen vtis na stražarje, da so se mnogi od njih spreobrnili h krščanstvu. Vincencovima sestrama Sabini in Kristeti so pomagali, da sta brata rešili iz ječe. Vsi skupaj so pobegnili v Avilo. Toda preganjalci so prišli za njimi, jih prijeli in okrutno mučili: bičali so jih, jih obglavili in njihova trupla razčetverili, potem pa jih vrgli v divjino zunaj mesta, da bi jih požrle zveri. To se je zgodilo 27. oktobra leta 306.

Toda zveri se krvavim ostankom svetih mučencev niso mogle približati, ker jih je varovala velikanska kača, katere bivališče je bilo v tistem skalovju. Neki bogat Jud iz Avile, ki je kristjane smrtno sovražil, je šel pogledat, kje so trupla, da bi jih onečastil. Tedaj pa se mu je tista kača– varuhinja ovila okoli telesa. Jud je v tem videl božjo kazen za svoje podle naklepe. Skesano je obljubil, da postane kristjan in kača ga je takoj izpustila iz objema.

Legenda ve dalje povedati, da je spreobrnjeni Jud na tistem kraju postavil cerkev, posvečeno svetim mučencem, ki je bila zelo preprosta stavba, kajti to so bili še časi preganjanj. Kasneje je tam zrasla mogočna bazilika sv. Vincenca, ki jo danes obiskovalci Avile občudujejo kot eno najlepših cerkva tega mesta. Grajena je v romanskem slogu, ki je bil vodilen v 12. stoletju.

Na današnji dan poleg redkih Vincencev (zavetnika večine le-teh sta bolj sv. Vincencij, diakon – 22. januarja ali sv. Vincencij Pavelski 27. septembra) godujejo Sabine; drugi obliki tega imena sta Savina in Savka.

26. oktober

Ime Demetrij izhaja iz grškega imena Demetrios, kar pomeni ‘sin Demetre’, boginje poljedelstva in rodovitnosti. Ime je, razumljivo, najbolj priljubljeno pri Grkih, precej razširjeno je tudi pri Rusih, kjer je spremenjeno v Dimitrij, pa tudi pri Srbih ga pogosto slišimo. Pri nas je Demetrijev zelo malo, nekaj več je Dimitrijev, še najbolj pogosta je skrajšana oblika Mitja.

Demetrij je ime več svetnikov, od katerih je najbolj znan sv. Demetrij iz Soluna, mučenec in zavetnik vojakov. Njegovo češčenje se je že zgodaj razširilo tako na Vzhodu kakor na Zahodu. Vzhodna Cerkev ga slavi kot ‘velikega mučenca’ in obhaja njegov god 26. oktobra. Samo v Grčiji mu je bilo posvečenih več kot dvesto cerkva, od katerih je najbolj veličastna tista v Solunu, kjer je njegov grob.

Domnevo, da gre za dva svetnika z enakim imenom, od katerih naj bi eden umrl mučeniške smrti v Sirmiumu, današnji Sremski Mitrovici, drugi pa v Tesalonikah ali Solunu, je mogoče razrešiti takole: Demetrij je bil samo eden, ki je bil verjetno usmrčen okoli leta 304 za vlade cesarja Maksencija v Sirmiumu, od koder je njegovo češčenje prišlo v Solun. Tam mu je v 5. stol. Leontij, prefekt Ilirske pokrajine, v zahvalo za čudežno ozdravitev, postavil veličastno baziliko, ki so jo pozneje večkrat obnovili. Tako je postal Solun središče češčenja tega svetnika, h kateremu se je ljudstvo zatekalo kot priprošnjiku zoper sovražne napade ter zoper vse vsakdanje stiske in nadloge.

Njegov grob v Solunu je bil zlasti v srednjem veku cilj številnih romarjev, ki so se od tam vračali s posodicami zdravilnega olja. Še dandanes je svetnikov god največji praznik v Solunu, ki ga obhajajo s slovesno procesijo po mestu. Nekoč je bil ta dan tudi največji semanji dan, ki so se ga udeležile vse balkanske dežele.

Okrog tega svetnika se je spletlo mnogo legend, v katerih nastopa Demetrij kot visok častnik rimske vojske, v drugih spet kot prokonzul v Ahaji (Grčiji); po nekaterih poročilih je bil diakon. Legendam ustrezno ga tudi upodabljajo kot rimskega častnika s kopjem ali sulico, s ščitom, včasih s križem na ščitu in s petimi vrtnicami v križu. Zgodnjekrščanski relief, najbrž iz carigrajske cerkve svete Modrosti, kaže svetnika kot mladeniča v dolgi obleki, pred prsmi drži križ in obdaja ga svetniški sij. V vzhodni Cerkvi so ga pogosto upodabljali skupaj s svetim Jurijem in z drugimi tako imenovanimi ‘svetniki na konjih’. Na poslikanem oknu stolnice v Strasburgu je upodobljen v noši križarja s sulico in ščitom. Križarjem je bil namreč priprošnjik v bojih z neverniki. V ruskih cerkvah je upodobljen na neštetih ikonah. Za svojega zavetnika ga časte vojaki.

26. oktober

Med mnogimi Lucijani, ki jih katoliška Cerkev časti kot svetnike in so bili povečini mučenci iz prvih krščanskih stoletij, je najbolj znan sv. Lucijan Antiohijski, teolog in mučenec (+ 312), čigar god obhajamo 7. januarja. Danes se spominjamo sv. Lucijana in petih drugih kristjanov, o katerih obstaja več martirologijev ali opisov njihovega mučeništva, ki pa se glede nekaterih podatkov med seboj razhajajo. Skoraj vsi kot kraj njihovega mučeništva navajajo mesto Nikomedijo v maloazijski pokrajini Bitiniji, soglašajo tudi, da so umrli med preganjanjem cesarja Decija (okoli leta 250), na smrt pa jih je obsodil prokonzul Sabin. Njihov spomin se je od vsega začetka obhajal 26. oktobra in tako je ostalo do današnjih dni.

Neko latinsko in neko sirsko poročilo o svetih mučencih, ki se jih spominjamo danes, poudarjata imeni Lucijan in Marcijan. Moža naj bi bila čarovnika, ki se pri izvrševanju svojega poklica nista ozirala na pravičnost in poštenost. Bila sta brezvestna sleparja. Spreobrnila ju je neka krščanska devica, ki jo z vsemi svojimi čarovnijami in sleparijami nista mogla začarati in odvrniti od njene zaobljube čistosti. Božja moč, ki jo je devica prejemala od Kristusa, je zmagala nad gospostvom vladarja teme – hudobnega duha, ki sta mu Lucijan in Marcijan služila. Sklenila sta, da bosta tudi onadva služila Kristusu. Ko je rimski upravitelj zvedel, da sta postala kristjana, ju je dal zgrabiti in pripeljati pred sodišče. Ves drugi del poročila govori o poteku tega zaslišanja. Lucijan in Marcijan sta jasno in odločno odgovarjala na vsa vprašanja prokonzula. Niso ju omajale niti njegove obljube, da ju izpusti, če darujeta rimskim bogovom, niti njegove grožnje z mukami in smrtno obsodbo. Pogumno sta šla v smrt. Po obeh poročilih se je to zgodilo 26. oktobra. Sirsko poročilo navaja kot kraj mučeništva Lucijana, Marcijana in njunih tovarišev Antiohijo, ki je bila tedaj velemesto rimskega cesarstva.

Cesar Decij je izdal odlok zoper kristjane, misleč, da bo rimska država trdnejša, če v njej obnovi staro državno vero – poganstvo. Toda cesar s svojim odlokom ni dosegel tistega, kar je želel. Preganjanje je trajalo manj kot poldrugo leto, kajti cesar Decij je poleti 251 padel v bojih z Goti in z njegovo smrtjo je bilo preganjanja konec. Notranji vzrok neuspeha tega preganjanja je bila velika zmota, v kateri je cesar živel: previsoko je namreč cenil moč poganstva, ni pa poznal življenjske moči krščanstva in ga je zato podcenjeval.

Ime Lucijan (pomeni ‘svetel’) pri nas ni posebno na gosto posejano; pogosteje ga slišimo na Primorskem in sicer tudi v italijanski obliki Lučano.