10.november

Izredna osebnost današnjega slavljenca, papeža in cerkvenega učitelja Leona Velikega, potrjuje resničnost latinskega izreka ‘nomen est omen’, po naše: ‘ime vse pove’. Njegovo ime namreč pomeni ‘lev’ in ta mož je z levjim pogumom branil Cerkev pred notranjo nevarnostjo krivih ver in pred zunanjimi sovražniki: pred divjim hunskim poglavarjem Atilom in pred Vandali. S svojo odločnostjo je reševal ne samo Cerkev, kateri je bil postavljen za voditelja, temveč tudi Evropo in njeno kulturo.

Ni znano, kdaj in kje je bil ta veliki papež rojen. Kristusovo Cerkev je vodil 21 let. Že pred izvolitvijo za papeža je opravljal odgovorne službe v rimski Cerkvi. Odlikoval se je po temeljiti bogoslovni izobrazbi, izredni iznajdljivosti, znal se je hitro odločati in imel je dober posluh za potrebe časa. Kot naslednik apostola Petra je na škofovski sedež v Rimu sedel 29. septembra leta 440. V svojem govoru ob škofovskem posvečenju je rekel: »O Bog, slišal sem glas tvojega klica in sem se zbal; premišljal sem delo, ki si mi ga naložil, in sem se ustrašil. O ti, ki si mi naložil to težko breme, nosi ga z menoj, te prosim! Bodi mi vodnik in opora! Daj mi moči, ko si me poklical!«

V dolgih letih papeževanja je imel Leon veliko priložnosti, da je kot najvišji pastir Cerkve branil in varoval čistost vere. Komaj je sedel na Petrov sedež, je že moral nastopiti proti manihejcem, ki pribežali v Rim iz Severne Afrike in so širili nauk o nasprotju med dobrim in zlim počelom v človeku (proti njim se je boril sv. Avguštin). V tako imenovanih kristoloških bojih (bogoslovnih prepirih o Kristusovi človeški in božji naravi), je papež Leon z vso jasnostjo razložil nauk o dveh naravah v Kristusu: da je Kristus pravi Bog in tudi pravi človek v eni osebi. »Skrivnost našega odrešenja bi postala prazna, če bi več ne verovali, da je Kristus privzel pravo in popolno, resnično človeško naravo!« je zapisal. Ta nauk je bil slovesno razglašen na sinodi v Kalcedonu ob azijski obali Bosporja, ki velja kot 4. vesoljni cerkveni zbor ali koncil (451). Ko so prebrali papeževo pismo, je okoli 600 navzočih škofov z navdušenjem sprejelo njegov nauk in klicali so: »To je vera očetov, to je vera apostolov. Tako verujemo mi vsi. Peter je govoril po Leonu!«

Papeža Leona Velikega se s spoštovanjem spominja tudi svetna zgodovina, ker je Evropo in zahodno kulturo dvakrat rešil pred uničenjem. Leta 452 je hunski poglavar Atila, imenovan ‘šiba božja’, pridrl v severno Italijo, zavzel, oplenil in porušil Oglej in vrsto drugih mest proti jugu. Pot v Rim mu je bila odprta. Cesar Valentinijan se je v skrajni stiski obrnil na papeža in Leon je šel Atilu naproti do Mantove ter dosegel, da se je divji hunski vojskovodja umaknil v Panonijo. Tri leta kasneje Leon spet posredoval za premirje pri vandalskem kralju Gejzeriku.

Papež Leon, ki si je zaradi svojih izrednih zaslug za Cerkev in za svetno družbo zaslužil naziv Veliki, je umrl 10. novembra leta 461. Od 7. stoletja dalje so njegov spomin obhajali 11. aprila, na spominski dan prenosa njegovih posmrtnih ostankov; po novem se obhaja njegov spomin na današnji dan, dan njegove smrti.

Upodabljajo ga s papeškim križem, s tiaro (papeško krono) in evangeljsko knjigo, včasih tudi z zmajem zraven sebe, kar naj bi ga predstavljalo kot rešitelja Rima pred Atilom.

Ime Leon pri nas ni ravno pogosto, še redkeje zasledimo obliko Leo; tistim redkim je zavetnik današnji svetnik.

9.november

Sv. Teodor iz Euhaite v Mali Aziji je bil grški svetnik in vojak – kakor sv. Jurij in sv. Demetrij. Upodabljajo ga kot rimskega vojaka ali častnika s ščitom in kopjem, zažigajočega s plamenico poganski tempelj; včasih ga upodabljajo podobno kot svetega Jurija, kako prebada zmaja. Teodor je bil navaden vojak v vojski cesarja Maksimijana, ki je bila nastanjena v severovzhodnem delu Male Azije. Mučeniško smrt naj bi pretrpel okoli leta 306.

Legendarno poročilo o njegovem trpljenju, ki ga je bil zapisal sv. Gregor Nacianški nekaj desetletij pozneje, ve povedati, da je bil Teodor vojak rimske vojske. S svojo legijo je prišel v mesto Amasia v Mali Aziji, kjer je imela svoje prezimovališče. To je bilo v času, ko je bil Maksimijan sovladar v rimski državi in je razglasil nove odloke zoper kristjane. Splošno znano je bilo, da je Teodor kristjan in višji poveljniki so ga poklicali na zagovor. Ukazali so mu, da mora darovati bogovom. »Ne poznam nobenih bogov,« je odvrnil vojak Teodor, »poznam samo demone, ki jih vi častite. Moj Bog je Kristus, edini božji Sin. Zanj sem pripravljen pretrpeti vse muke tega sveta.« Dali so mu tri dni časa, da se premisli in daruje rimskim bogovom. Ponoči pa je Teodor vzel bakljo in zažgal tempelj Kibele, boginje rodovitnosti, katere praznik so obhajali z razuzdanim veseljačenjem. Zgrabili so ga in ga vrgli v ječo. Ko je po strašnem mučenju napol mrtev ležal v temni, smrdljivi ječi, se mu je v blesteči svetlobi prikazal Kristus in ga vneto spodbujal k srčnosti. Spremljal ga je zbor mož v belih oblačilih s palmami v rokah, ki so peli psalme, in ohrabrjeni jetnik se jim je pridružil. Ko so stražarji slišali petje, so se v strahu razbežali. Naslednji dan so pogumnega pričevalca živega sežgali na grmadi.

Teodorja so šteli kot ‘velikega mučenca’ med najbolj sloveče in najbolj češčene svetnike starega sveta. Od 9. stoletja dalje se obhaja njegov god tudi na Zahodu. Mesto Euhaita, kjer je bil njegov grob, je bilo eno najbolj obiskanih božjepotnih mest krščanskega Vzhoda. Že v 5. stoletju se je preimenovalo v Theodoropolis (Teodorjevo mesto). Pozneje so – verjetno križarji – prenesli njegove relikvije v Benetke, kjer je bil pred sv. Markom mestni patron. Za svojega zavetnika so si ga izbrala še mesta Ferrara, Zaragoza, Savoja in Montserrat. Njegovo življenje in smrt sta upodobljena na enem od slovitih oken katedrale v Chartresu.

V bogoslužnem koledarju je danes praznik posvetitve lateranske bazilike v Rimu, ki velja za prvotno in pravo papeževo stolnico. Papeži so vse do začetka 14. stoletja, ko so se za nekaj desetletij naselili v francoskem mestu Avignon, bivali ob lateranski baziliki, v Vatikanu so se naselili šele po vrnitvi iz Avignona leta 1376. Lateranska bazilika, ki jo je dal zgraditi cesar Konstantin, je že od nekdaj veljala za najimenitnejšo vseh cerkva v Rimu.

Ime Teodorje bilo pri kristjanih zelo priljubljeno, saj po svojem pomenu nakazuje, od koga izvira človeško življenje. Ime namreč izhaja iz grških besed Theos (Bog), in doron (dar). Po slovensko torej Teodorju pravimo Božidar; pri Angležih je skrajšana oblika imena Teodor, Ted, Rusi pravi jo Teodoru tudi Feodor ali Fjodor, skrajšano Fedja. Ženska oblika je Teodora ali v prevodu Božidara, skrajšano Boža.

8. november

Slovenski pregovor pravi: »Nehvaležnost je plačilo tega sveta.« Resničnost tega pregovora je na lastni koži bridko občutil sveti mož, čigar ime je vpisano na koledar katoliške Cerkve za današnji dan. To je sv. Bogomir, benediktinski redovnik, samostanski predstojnik in škof.

Rodil se je okoli leta 1065 blizu mesta Soissons severovzhodno od Pariza. Oče in mati, ki sta tam imela posestvo, sta tega otroka dobila pozno: veliko sta molila, da bi jima Bog naklonil srečo starševstva in še benediktince v samostanu Peronne sta prosila, naj skupaj z njima molijo v ta namen. Še pred rojstvom sta ga iz hvaležnosti zaobljubila Bogu in že v nežni mladosti sta ga izročila v vzgojo redovnikom. Bogomir je bil v veselje vsem. Bil je bister, nežno čuteč otrok, zlasti sočuten do bolnikov. Samostanski predstojnik mu je še zelo mlademu zaupal nego bolnikov, kasneje pa skrb za samostanska posestva. Ko je dosegel primerno starost in ustrezno izobrazbo, je bil posvečen v duhovnika. Kmalu po posvečenju so ga hoteli imeti za opata menihi Marijinega samostana v Nogentu, ki je bil zelo zanemarjen. V njem je živelo le šest menihov, posestvo je bilo skoraj neobdelano. Ko je prišel za opata Bogomir, so bile v kratkem času njive spet lepo zorane in posejane, jeseni je bil pridelek tako bogat, da so morali postaviti nova gospodarska poslopja. V samostanu je v vsakem pogledu zavel nov duh.

Leta 1104 je moral opat Bogomir zapustiti mirni samostan, kajti sinoda v Troyesu ga je proti njegovi volji izbrala za škofa v Amiensu. Tam so ga ljudje prisrčno sprejeli. Ubožci in gobavci iz vse dežele so trkali na njegova vrata, on pa jim je pomagal, kolikor je mogel. Ko je leta 1106 požar upepelil skoraj vse mesto, je Bogomir razdal vse, kar je imel, da bi mesto zraslo še lepše. Toda ljudje so se izkazali nehvaležne.

V sporu z mestno samoupravo je bil škof sicer na strani meščanov, ni pa mogel dovolj podpreti revnih slojev proti samovoljnemu grofu Ingelramu. Novembra leta 1114 se je po hudih razočaranjih zatekel v Veliko kartuzijo, vendar zbor škofov njegove odpovedi škofovskemu sedežu v Amiensu ni sprejel. Še leto dni je Bogomir potrpežljivo prenašal “neznosen strah in surovosti kalivcev miru”. Ko je 8. novembra leta 1115 dotrpel v samostanu blizu svojega rojstnega mesta Soissonsa, so njegovi nehvaležni verniki spoznali, koga so s svetniškim škofom izgubili.

Danes obhajajo svoj godovni dan tisti, ki jim je ime Bogomir, Bogo, Miro, Mirko ali Bogomira. Nemška oblika imena Bogomirje Gottfried.

7. november

Drugi godovnjak današnjega dne je sveti Vilibrord, ki je bil eden glavnih anglosaških misijonarjev na germanskih tleh. Na ozemlje Srednje Evrope je prišel še pred sv. Bonifacijem, apostolom Nemčije, s katerim sta lepo sodelovala. Vilibrord se je rodil leta 658 na severu Anglije. Še zelo mlad je vstopil v benediktinski samostan blizu rojstnega kraja, ko mu je bilo dvajset let, je odšel na Irsko, kjer je tudi prejel mašniško posvečenje. Na evropsko celino je odšel kot misijonar leta 590. Evangelij je oznanjal v Friziji, ko ga je papež Sergij I. leta 695 imenoval za škofa, si je za svoj škofijski sedež izbrai mesto Utrecht. Deležen je bil podpore nemškega plemstva. Od neke plemkinje je dobil v dar opatijo Echternach v sedanjem Luksemburgu, kjer je 7. novembra leta 739 umrl in kjer je tudi pokopan. Sveti Vilibrord ja zavetnik Luksemburga.

7. november

Kristjani so zelo radi romali v Palestino, ki so jo imenovali Sveta dežela, ker je bila posvečena z zemeljskim biva–njem Jezusa, božjega Sina. Okoli leta 1000 so bili sveti kraji v Palestini v rokah muslimanov. Papež Urban II. je krščanske viteze spodbujal, naj gredo osvobodit svete kraje izpod rok muslimanskih Arabcev in Turkov. Leta 1096 so res šli zoper nje in ta pohod se imenuje križarska vojna, ker so krščanski vitezi in vojaki imeli na svojih plaščih in zastavah dobro vidno znamenje križa. Čeprav se križarji leta 1099 osvojili Jeruzalem, se prva križarska vojna ni končala s takim uspehom, kot ga je želel doseči papež Urban II. Približno petdeset let kasneje je sledila druga križarska vojna. Kot pridigar zanjo je največ storil sveti Bernard. Gospodo in ljudstvo je v svojih ognjevitih govorih vabil, naj gredo na križarsko vojno kot na romanje: v duhu spokornosti, s ponižnim srcem in s pripravljenostjo zadoščevati za svoje grehe. Ko je Bernard v mestu Speyer pridigal pred nemškim cesarjem Konradom III., je bil ta tako prevzet, da je objel križ in s tem pokazal pripravljenost, da s svojimi četami gre na križarsko vojsko. Za križarski pohod se je odločil tudi francoski kralj Ludvik VIL Žal pa ne enega ne drugega vladarja na Vzhod niso vodili pravi nameni: o romarskem zadržanju križarjev ni bilo ne duha ne sluha, bilo je veliko ropanja in nasilja, zato se je pohod končal z neuspehom.

Med udeleženci druge križarske vojske je bil tudi današnji godovnjak sv. Ernest, opat benediktinskega samostana Zwiefalten blizu mesta Ulm na Württemberškem, deželi na jugozahodu Nemčije. Po starem izročilu je bil plemiškega rodu – in to je zelo verjetno, saj so bili v tistih časih na vodilnih mestih v Cerkvi plemiški sinovi. Mlad je vstopil v benediktinski red in okoli leta 1140 postal opat samostana Zwiefalten, ki sta ga bila ustanovila kneza Kuno in Liutold von Achalm. Leta 1146 pa se je svoji visoki službi odpovedal in se skupaj s freisinškim škofom Otonom pridružil križarski vojski cesarja Konrada III. Njegov življenjepis, ki je nastal v 12. stoletju, ve povedati, da je padel v roke Saracenom, kakor so tedaj pravili muslimanskim Arabcem, in ti so blizu svojega svetega mesta Meka po strašnem mučenju usmrtili. Ko je vest o njegovi smrti prišla do samostana v Zwiefaltenu, so ga tam začeli častiti kot mučenca in njegov spomin so obhajali 7. novembra.

Osebno ime Ernest pri nas sicer ni med najbolj pogostimi, vendar pa je kar dosti udomačeno; Janez Keber v svoji knjigi Leksikon imen piše, da je bilo leta 1971 na Slovenskem 2018 oseb s tem imenom, ženske različice imena Ernest so Ernesta, Ernestina, Erna (slednja je še najbolj pogosta), klicni obliki le–teh pa sta Nesta in Stina. Ime Ernest je nemškega izvora in pomeni ‘resen’, tudi ‘odločen borec’.

6. november

Današnji godovnjak sv. Lenart ima na slovenskih tleh blizu 70 cerkva, kar priča o njegovi priljubljenosti med našimi vernimi predniki. Prve cerkve njemu na čast so nastajale v 12. stoletju, večina od njih pa je bilo zgrajenih po 15. stoletju: sezidali so jih ljudje, ki so se srečno rešili iz turškega ujetništva, ker so se priporočili sv. Lenartu, zavetniku jetnikov. Iz njegovega življenjepisa bomo videli, s čim si je ta naziv zaslužil. Značilnost nekaterih cerkva sv. Lenarta je, da so opasane z verigo, skovano iz verig, ki so jih rešeni jetniki prinašali svetniku v dar. Ena takih cerkva stoji na Dolenjem Cerovem v Goriških Brdih. To opasanje z verigo pa ni le znamenje zahvale za rešitev iz jetništva, ampak je tudi ostanek prastarega obredja opasovanja, ki jih je poznalo že pogansko verovanje. Naš ugledni narodopisec dr. Niko Kuret razlaga, da so z opasovanjem “predvsem hoteli zavarovati vsak sveti, posvečen prostor, v katerem je bila potem mogoča nemotena pobožnost”. Potem navaja pričevanje pisatelja Frana Levstika, da je za (cerkveno) žegnanje v jugozahodni Sloveniji znan naziv ‘opasilo’, ker je bil “nekdaj običaj, da so o taki priliki cerkev s svečami opasali”.

Lenart je bil sin plemiške frankovske družine in deležen je bil viteške vzgoje na dvoru kralja Klodvika. Kmalu je postal upoštevan kraljev svetovalec. Reimski nadškof sv. Remigij, ki je krstil kralja Klodvika, je tudi Lenarta poučil v krščanski veri, katere se je oklenil s tako ljubeznijo, da je bil po nekaj letih študija posvečen v duhovnika. Zdaj je neutrudno misijonaril na dvoru. Nadškof Remigij ga je posvetil v škofa, toda Lenart ni hotel sprejeti škofovskega sedeža, ki mu ga je ponujal kralj Klodvik, zato je zapustil Reims in se umaknil v samostan pri Orleansu. Že čez malo časa pa je samostan zapustil, ker se je hotel poglobiti v krščansko življenje kot samotni puščavnik. V tisti samoti je živel v skrajni spokornosti in premišljevanju. Glas o njegovem svetništvu je privabljal mnoge ljudi, ki so pri njem iskali nasveta in duševne pomoči. K njemu so se zatekali tudi okoliški kmetje, ki jim je pomagal z nasveti pri živinskih in kužnih boleznih. Nekateri so se naselili ob njegovi celici in tako je zrastlo samostansko naselje Noblac, v katerem je Lenart opravljal službo opata. Samostan je privabljal številne romarje, ki so pri svetniškem opatu iskali sveta in tolažbe. Največje zadoščenje mu je bilo, če je mogel spreobrniti kakšnega zakrknjenega kaznjenca. Pri kralju je posredoval za neštete jetnike in dosegel, da so bili izpuščeni. Potem jim je priskrbel primerno zaposlitev bodisi pri krčenju zemlje, pri obdelovanju polja in na ta način ustvaril cela kmečka naselja, nekdanje kaznjence je obvaroval brezdelja in vrnitve v stare grehe.

Sveti Lenart je zavetnik jetnikov in običajno ga upodabljajo z razbitimi verigami, ker mnogim nedolžnim jetnikom izprosil prostost. Časte ga tudi za zavetnika živine, zlasti konj. Umrl je leta 559 kot opat v Noblacu. Njegovo češčenje v 12. stol. prišlo iz Francije v Nemčijo, zlasti na Bavarsko, od tam pa tudi k nam. Pri nas je sv. Lenart tudi vremenjak. Slovenski vremenski pregovor pravi: »Kakršno je vreme na Lenartovo, tako bo do božiča.«

Osebno ime Lenart je pri nas razmeroma redko, še redkejši sta obliki Leonard in Leonarda; skrajšana oblika imena Lenart je Narte.

5. november

V Lukovem evangeliju beremo, da je angel Gabrijel, ki je Mariji oznanil, da bo rodila božjega Sina Jezusa, povedal, da njena sorodnica Elizabeta tudi pričakuje otroka, čeprav je že ‘v starosti’. Ko je angel odšel od nje, pove evangelist, “se je Marija odpravila na pot v hriboviti svet”. Namenjena je bila v vas Ain Karem na judejskem pogorju, kjer je živela ta njena sorodnica Elizabeta, poročena z Zaharijem, duhovnikom iz Abijeve vrste. Mož je opravljal svojo službo v čudovitem templju, narodnem svetišču v prestolnici Jeruzalem, ki je od Ain Karema oddaljen kakšnih 7 kilometrov.

Evangelist Luka zakonca Elizabeto in Zaharija lepo predstavi: »Oba sta bila pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih. Otrok pa nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna, in sta bila že zelo v letih.« Edino to je kalilo njuno zakonsko srečo in soglasje; otrok sta si namreč – kot vsi verni Judje – zelo želela, kajti bili so znamenje božje naklonjenosti in blagoslova. Dolgo sta upala, zdaj pa sta vsem upom dala slovo, kajti po zakonih narave jima je bila pot do starševstva zaprta.

Zato Zaharija ni mogel verjeti, ko mu je božji poslanec med zažiganjem kadila v templju sporočil: »Ne boj se, Zaharija, kajti tvoja molitev je uslišana! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez.« Ko je ostareli duhovnik izrazil dvom, je bil kaznovan z onemelostjo dotlej, ko je bilo novorojenemu otroku treba izbrati ime. Ob tej priložnosti je Zaharija počastil Boga, ki daje življenje, s hvalnico, katero služabniki Cerkve molijo vsako jutro pri svojem molitvenem bogoslužju: »Hvaljen Gospod, Izraelov Bog«. Na tablico je napisal ime sina, ki ga je prejel od Boga kot nepričakovani dar, ime, ki mu ga je bil povedal angel ob oznanjenju: ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni ‘Bog je milostljiv’. Z imenom otroka je označeno tudi njegovo poslanstvo.

Ko se je blaženi čas pričakovanja prevesil že v drugo polovico, je Elizabeto obiskala njena mlada sorodnica Mirjam iz Nazareta. In Elizabeta je po božjem razsvetljenju spoznala, koga nosi Mirjam-Marija v svojem deviškem telesu in vsa presrečna je izrekla pozdrav, ki ga že skoraj dva tisoč let ponavljamo Jezusovi učenci: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Ko sta se pozdravili materi, sta se na skrivnosten način pozdravila tudi njuna otroka: Jezus in Janez Krstnik.

Elizabeta zasluži naše češčenje v dvojnem pogledu: Bog jo je izbral, da je po njej izvršil del odrešitvenega načrta, ona pa se je z vso vdanostjo podredila božjemu ravnanju. Kakor Marija, se je tudi Elizabeta s svojo vdanostjo pokazala ‘vredno’ izredne božje milosti. Tako je čisto prav, da Elizabeto častimo kot svetniško ženo, ki z veliko vero in zaupanjem potrpežljivo in vdano prenaša svojo usodo, potem pa, ko angel Zahariju oznani, da bo rodila sina, hvaležno in zaupno sprejme božjo voljo. Elizabetino spočetje v njeni visoki starosti kaže popolno svobodo božjega delovanja in neomejeno vsemogočnost Boga, pri katerem “ni nič nemogoče”.

Ime Elizabeta je pri nas zelo pogosto ime, vendar je poleg današnje godovnjakinje na koledarju še več svetnic s tem imenom; znani sta zlasti dve kraljici: Elizabeta ali Izabela Portugalska, katere god obhajamo 4. julija, in Elizabeta Ogrska, ki goduje 17. novembra. Ime Zaharija pa je pri nas praktično neznano.

4. november

Današnji svetnik je posebno zanimiv in prikupen zato, ker je z versko obnovo v duhu tridentinskega koncila (1545–1563) začel od zgoraj navzdol: z nastopom na papeškem dvoru, v škofiji, ki ji je bil postavljen za

pastirja, od tod je našel pot med preproste vernike in se končno izčrpal v delu za njihovo večno srečo.

Karel Boromejski je izhajal iz ene najuglednejših rodbin v milanski kneževini, ki je bila v sorodstvu z več vladarji. Rodil se je 2. oktobra 1538 kot tretji otrok senatorja Gilberta Borromea in Margerite Medici. Starši so bili pobožni, globoko verni in dejavni v ljubezni do bližnjega. Mati je umrla, ko je bilo Karlu komaj devet let. Oče se je ponovno poročil, kajti družina s šestimi otroki je potrebovala drugo mater. Družina je upravljala vrsto cerkvenih posestev in je tako bila v tesni zvezi s predstavniki Cerkve. Po tedanji navadi je bil Karel že s sedmimi leti uvrščen med klerike, da je lahko sprejel v upravo cerkveno posest.

Šolanje je pričel v Milanu; ko mu je bilo štirinajst let, se je vpisal na univerzo v mestu Pavia, kjer je študiral pravo in študij po sedmih letih dokončal z dvojnim doktoratom. Leta 1558 je izgubil očeta, leta 1559 pa je njegov stric (materin brat) Gian Angelo Medici poslal papež Pij IV. Oče je Karla veš čas študija navajal k resnemu delu in Karel je užival ugled vzornega študenta. Zato ni čudno, da ga je stric – papež hotel imeti ob sebi, da bi mu s svojim znanjem prava pomagal pri vodstvu Cerkve. Leta 1560 je komaj dvaindvajsetletnega Karla imenoval za kardinala in mu podelil naslov ‘stalnega upravitelja’ milanske nadškofije, vendar z obveznostjo, da ostane v Rimu kot njegov pomočnik. Mladi ‘kardinal-nečak’, kot so mu pravili, je bil zelo moder svetovalec stricu – papežu. Tudi na Karlovo prigovarjanje je Pij IV. ponovno sklical in leta 1563 dokončal cerkveni zbor v Tridentu. Tega leta se je Karel po duhovnih vajah dokončno odločil za duhovniški poklic: julija je prejel mašniško posvečenje, decembra istega leta pa je bil posvečen še v škofa. Leta 1565 je v njegovem naročju umrl stric-papež in Karel Boromejski je smel zapustiti Rim.

V Milanu so ga slovesno sprejeli septembra 1565. Mladi nadškof se je nemudoma lotil dela. Najprej je napravil red v nadškofijskih uradih, potem pa je obiskal čisto vse župnije v svoji prostrani nadškofiji. Vtise s teh obiskov je zapisoval in iz teh zapiskov so nastali njegovi sloveči Opomini ljudstvu. Dobro je čutil: če hočem škofijo prenoviti po smernicah tridentinskega koncila, potrebujem dobre sodelavce. Zato je začel ustanavljati semenišča, zavode za vzgojo bodočih duhovnikov. Za vernike je ustanavljal šole, v katerih so poučevali verouk.

Nadškof Karel Boromejski se je izkazal v odpovedi samemu sebi in ljubezni do bližnjega za časa velike kuge, ki je v letih 1576/77 pustošila po njegovi škofiji. Zgodovinarji poročajo, da je bil milanski nadškof tedaj pravi oče kužnih bolnikov.

Oktobra leta 1584 je šel na duhovne vaje v kraj Monte Varallo pri Novari. Z zadnjimi močmi je odpotoval proti Milanu, kjer je 3. novembra 1584 izdihnil svojo dušo, star komaj 46 let. Med svetnike je bil prištet leta 1601. Za svojega zavetnika so si ga izbrali dušni pastirji, vzgojni zavodi in semenišča.

Danes obhaja svoj god večina tistih oseb na Slovenskem, ki nosi ime Karel, Karol, Karl, Karlo, Karla, Karlina pa tudi Drago, Dragotin, Draga, Dragica, Draguška.

3. november

Ptuj je najbrž najstarejše mesto na slovenskih tleh. Grajski grič je bil naseljen že vsaj 2.000 let pred Kristusom, o čemer pričajo stara grobišča. Rimljani, ki so na svojih osvajalnih pohodih leta 15 pred Kr. prišli do Drave, *so na tleh nekdanje keltske naselbine zgradili vojaško postojanko Poetovio, ki se je spričo cvetoče obrti in trgovine kmalu razvila v eno najbogatejših rimskih provincialnih mest. V Poetovio je zgodaj prišlo krščanstvo in poročila pravijo, da je bila tukaj že v 3. stoletju škofija. Prvi znani in hkrati najbolj slavni ptujski škof je današnji godovnjak sv. Viktorin.

O njem na kratko, a zanesljivo poroča znameniti prevajalec Svetega pisma sv. Hieronim v svoji knjigi O odličnih možeh. Tam pove, da je Viktorin svoje delavno in Bogu vdano življenje sklenil z mučeniško smrtjo. Bil je izobražen in plodovit pisatelj. Napisal je razlage k prvim trem Mojzesovim knjigam, k prerokom Izaiju, Ezekijelu in Habakuku, k Pridigarju in Visoki pesmi, razložil je Matejev evangelij in Janezovo Razodetje. Njegova spisa O stvarjenju sveta in Razlaga Razodetja sta se ohranila v latinskem jeziku, čeprav sv. Hieronim pravi, da je Viktorin bolj obvladal grščino kot latinščino.

Po tem so nekateri sklepali, da je bil najbrž grškega rodu. Večina poročevalcev o Viktorinu pa je mnenja, da je bil domačin, vzgojen v grškem okolju. Neznana sta kraj in čas njegovega rojstva, bolj zanesljiv pa je čas njegove smrti. Po vsej verjetnosti je prejel mučeniško krono o velikem preganjanju kristjanov za časa cesarja Dioklecijana leta 303. Njegov rojstni dan za nebesa je bil 2. november; ker pa ta dan praznujemo spomin vernih duš, obhajamo njegov god 3. novembra.

Ptujski škof Viktorin je z govorjeno besedo širil Kristusov nauk v svoji škofiji, s svojimi spisi pa je bil učitelj vere tudi drugod, saj so jih uporabljali pri verskem pouku od Afrike do Irske. V svojih razlagah Svetega pisma se je naslanjal na grške cerkvene očete, ki pa jih ni kar prepisoval, temveč je težja poglavja samostojno pojasnjeval. Sv. Hieronim pravi, da so njegova dela znamenita po vsebini, a manj pomembna po obliki. V njegovem času verski nauk še ni bil v celoti natanko določen, zato je Viktorin brez lastne krivde v svojih izvajanjih podal nekatere nazore, ki jih je pozneje Cerkev zavrnila. To je pisal v trdnem prepričanju, da je nauk pravilen, kajti vse življenje se je vneto boril proti verskim zmotam.

Ob preseljevanju narodov je bilo mesto Poetovio razdejano in krščanstvo v tej pokrajini iztrebljeno. Ni znano, kaj se je zgodilo s svetniškimi ostanki škofa Viktorina. Po raznih knjižnicah so se ohranili Viktorinovi spisi in na podlagi teh so nekateri raziskovalci sklepali, da je bil Viktorin škof v mestu Poitiersu v Franciji, zato se je njegovo češčenje razširilo najprej tam. Pred dobrimi dvesto leti pa so znanstveniki dokazali, da je Viktorin deloval in za Kristusa z mučeništvom pričeval v današnjem Ptuju. Tedaj so ptujski cerkveni in svetni gospodje prosili v Rim, da bi smeli tega svetnika v domačem kraju javno častiti, toda brez uspeha. Šele blaženi škof Anton Martin Slomšek je (leta 1848) dosegel, da se sme Viktorinu v mariborski škofiji izkazovati javna čast pri bogoslužnih opravilih – pri maši in molitvenem bogoslužju.