25. oktober
Doma sta bila iz Rima, v času Dioklecijanovega preganjanja pa sta se okoli leta 303 zatekla v Galijo (sedanjo Francijo), kjer sta se izučila čevljarske obrti in revežem zastonj popravljala obutev. Kmalu so ju zaradi krščanske vere prijeli in usmrtili. Omenjamo ju zato, ker sta zavetnika čevljarjev, strojarjev, sedlarjev ter krojačev in tkalcev in je bilo njuno podobo mogoče najti v številnih delavnicah, zlasti čevljarskih.
25. oktober
Ni mogoče natančno ugotoviti, kdaj sta svetniška zakonca pretrpela mučeništvo; izročilo govori za tretje ali četrto stoletje. Njun grob na rimskem pokopališču ob novi salarijski cesti je papež Damaz sam okrasil z latinskim napisom. Ob navalu Gotov v 6. stoletju je bil razdejan, papež Hadrijan I. pa ga je dal kasneje obnoviti. Njuno češčenje se je iz Rima širilo proti severu Italije ter od tam v Francijo in nemške dežele. Njun praznik se obhaja na današnji dan že od leta 450 dalje in ga navaja Hieronimov martirologij. Njuni sveti ostanki danes počivajo v pozlačeni leseni krsti v benediktinskem samostanu Münsterfeld južno od Kölna. Nekaj relikvij je prinesel leta 830 v Salzburg nadškof Adalwin z romanja v Rim. Krizanta in Darijo so za svoja zavetnika izbrali sodniki.
Opis njunega trpljenja je iz poznejše dobe in se bere kot poučna zgodba, nima pa zgodovinske vrednosti. Krizant je bil že kristjan, ko ga je oče silil, naj se krščanski veri odpove. Vse je bilo zaman, zato ga je dal zapreti s petimi deklinami, ki naj bi ga zapeljale. Te so se pogreznile v trdno spanje, tako da z njimi ni bilo nič. Modra, boginji Vesti posvečena devica Darija naj bi Krizanta pregovorila, da zataji krščansko vero. Med njima se je razpletel pogovor o verskih vprašanjih in Krizant je o krščanstvu govoril tako prepričljivo, da je Darijo spreobrnil. Končno sta v očetovo veselje sklenila, da se bosta poročila, med sabo pa sta sklenila zaobljubo devištva. Zdaj sta skupno spreobračala ljudi h krščanstvu. Neki knez (sodnik), ki je preganjal kristjane, je dal Krizanta vreči v smrdljiv hlev, ki pa se je napolnil s prijetnim duhom, ko je svetnik stopil vanj. Darijo je dal zvleči v hišo k vlačugam. Toda lev, ki je ušel knezu iz ograjenega prostora, je varoval Darijo pred moškimi. Tudi služabnike, ki so hoteli Darijo zgrabiti, je prestrašil, ni jim pa storil nič hudega. Zdaj je knez ukazal, naj zakurijo veliko grmado, na kateri naj bi sežgali Krizanta in Darijo z levom vred. Darija je levu ukazala, naj gre proč. Svetnikoma tudi ogenj ni nič škodoval, zato so ju vrgli v jamo ter živa zasuli s peskom in kamenjem, kjer sta se zadušila. Tako sta dosegla venec mučeništva.
Danes godujejo tiste žene in dekleta, ki jim je ime Darija, Darja ali Darinka in jih je na Slovenskem kar precej. Ime Darija izhaja iz perzijščine, kjer so se trije kralji imenovali Darij oziroma Darej, kar je prvotno pomenilo ‘posestnik, mogočnež’.
24.oktober
Kar me je najbolj ganilo in spodbujalo, je bilo branje Svetega pisma, ki sem ga zmerom ljubil. Nekatera mesta so napravila name tako močan vtis, da se mi je zdelo, kot da mi je neznani glas hkrati govoril na uho vse tisto, kar sem ravno bral.« V tej ljubezni do božje besede je treba iskati začetke svetniške poti moža, ki se ga danes spominja Cerkev.
Anton Marija Claret je bil največja osebnost Cerkve v Španiji v 19. stoletju. Rodil se je 23. decembra leta 1807 v mestecu Sallento v španski pokrajini Kataloniji kot peti izmed enajstih otrok staršev, ki so imeli tkalsko obrt. Skupaj z drugimi brati in sestrami je moral pomagati v očetovem podjetju, kjer se je tako izkazal, da so mu ponudili mesto tehničnega ravnatelja v velikem tkalskem podjetju, ki pa ga je odklonil, kajti sklenil je, da bo študiral bogoslovje.
Ko mu je bilo osemindvajset let, je bil posvečen v duhovnika. Nekaj časa je deloval v domačem kraju. Takrat je bilo v Španiji duhovnikov dovolj, zato je šel v Rim in se dal na razpolago Kongregaciji za širjenje vere kot misijonar. Vstopil je k jezuitom, ki pa So mu zaradi bolezni svetovali, naj se vrne v Španijo. Začel je hoditi okoli kot misijonski pridigar, veliko je spovedoval; njegovo delovanje je Bog potrjeval z izrednimi dogodki. Izkazal se je tudi kot uspešen pisatelj. Ustanovil je versko književno družbo, ki je razširila milijone knjig med ljudstvom. Med njimi so bila številna njegova dela. Katalonijo je spet pokristjanil, podobne sadove je žel tudi na Kanarskih otokih, kamor ga je poslal njegov škof, ker Anton v Španiji ni bil več varen svojega življenja. Ko se je čez leto dni vrnil v Španijo, je v mestu Vigo ustanovil semenišče za misijonsko družbo Sinov brezmadežnega Srca Marijinega. Ta družba naj bi po vsem svetu vršila podobno apostolsko poslanstvo, kot ga je opravljal on.
Ko je mislil, da se bo lahko posvetil tej svoji redovni ustanovi, je prišlo iz Rima njegovo imenovanje za nadškofa v mestu Santiago de Cuba, ki je bilo že štirinajst let brez pastirja. V svoje škofovsko mesto je prišel februarja 1851 in se takoj lotil zdravljenja zares bednega verskega in moralnega stanja. Predvsem si je prizadeval vzgojiti dobre duhovnike. Tudi tam si je zaradi svoje premočrtnosti in zavzetosti za resnico in pravico nakopal številne sovražnike, zlasti med bogataši. Hoteli so ga celo spraviti s poti. Ko jim to ni uspelo, so ga na najbolj prostaške načine obrekovali. Sredi teh gonj je marca 1857 dobil pismo kraljice Izabele II., naj nemudoma pride v Madrid, da bo njen duhovni voditelj in vzgojitelj njene hčerke. Papež Pij IX. mu je dovolil, vendar je Anton Marija Claret vodil nadškofijo na Kubi še tri leta, dokler niso imenovali naslednika.
Zadnjih deset let svojega življenja je bil Anton Marija Claret v službi na španskem dvoru. Ves čas se je popolnoma vzdržal vmešavanja v politiko. Skrbel je predvsem za to, da so bili za škofe imenovani duhovniki, ki so se odlikovali v krepostih, vnemi in znanju. V tem času je s posebno ljubeznijo skrbel tudi za svoj red, misijonsko družbo Sinov brezmadežnega Srca Marijinega, ki se po njem imenujejo klaretinci. Ko je leta 1868 v Španiji izbruhnila revolucija, je s kraljevo družino zbežal v Francijo. Na smrt bolan se je moral zateči v cistercijanski samostan Fontfroide, kjer je 24. oktobra 1870 sklenil svoje bogato življenje. Papež Pij XII. ga je leta 1950 razglasil za svetnika.
23. oktober
V osmem stoletju in v prvi polovici devetega je bilo cerkveno in politično življenje v Carigradu zaznamovano z bojem za češčenje svetih podob. Kristjani v prvih treh stoletjih niso imeli podob v prostorih, kjer so se zbirali k bogoslužju. Nastanek svetih podob je povezan s češčenjem mučencev. Najprej so se jim priporočali na njihovih grobovih, nazadnje pa so začeli izdelovati tudi njihove podobe. Ko so jih imeli pred seboj, so bili v veri prepričani, da jih te podobe nekako povezujejo s tistimi, ki jih predstavljajo. Enako so čutili ob podobah Kristusa in Matere božje. V 6. in 7. stoletju se je češčenje svetih podob v vsej Cerkvi utrdilo, pojavile pa so se tudi razne praznoverske razvade, ko so mnogi svete podobe imeli za nekakšne ‘talismane’. Na začetku 8. stoletja se je v vzhodni Cerkvi razbesnel boj zoper češčenje svetih podob, ki je šel v zgodovino pod imenom ikonoklazem. Ikonoklasti, ki jih je podpiral tedanji bizantinski cesar Leon II. (ta je bil pod vplivom judovstva in islama, ki prepovedujeta likovno upodabljanje Boga), so razbijali svete podobe po cerkvah, samostanih, na javnih mestih in tudi po hišah, zagovornike češčenja ikon pa so zapirali, pošiljali v izgnanstvo, jih mučili in pobijali. Konec temu boju je naredila cesarica Teodora, ki je leta 843 obnovila češčenje svetih podob. Katoliški nauk o tem je razglasil sedmi vesoljni cerkveni zbor v Niceji leta 787.
Žrtev ikonoklastov je bil tudi carigrajski patriarh Ignacij, ki se ga danes spominjamo. Bil je najmlajši sin bizantinskega cesarja Mihaela I. in je bil rojen okoli leta 798 v Carigradu. Pri krstu so mu dali ime Niketa. Njegov oče Mihael je vladal komaj eno leto in devet mesecev, ko se mu je uprl njegov vojskovodja Leon Armenec, ga pahnil s prestola in se oklical za cesarja. Odstavljenega cesarja je z Niketom in njegovim bratom pregnal na otok Porti v Marmornem morju.
Tam je potem Niketa v svojem štirinajstem letu vstopil v samostan in dobil meniško ime Ignacij. Samostanski predstojnik je bil sprva do njega precej oster, ker je Ignacij zagovarjal češčenje svetih podob, predstojnik pa je bil na strani cesarja Leona. Ignacij je potrpežljivo prenašal vsa ponižanja in zapostavljanja in s svojim zgledom je blagodejno vplival na druge menihe. Po predstojnikovi smrti so ga izvolili za njegovega naslednika. Tudi kot samostanski predstojnik je Ignacij ostal ponižen. Splošen ugled si je pridobil kot branilec svetih podob, kajti pobožno ljudstvo se je zgražalo nad njihovimi razbijalci.
Njegov ugled je bil tako velik, da ga je cesarica Teodora, ki je vladala namesto mladoletnega sina Mihaela, leta 847 predlagala za carigrajskega škofa in patriarha. Ignacij je to težko službo sprejel le zato, ker je želel koristiti Cerkvi. Veliko težav mu je povzročal cesaričin brat Bardas, ki si je lastil veliko vladarskih pravic, bil pa je pokvarjenec. Zavajal je tudi svojega nečaka. Zaradi spora z njim je bil Ignacij obtožen veleizdaje in pregnan na otok Terebint. Na prošnjo škofov se je Ignacij odpovedal patriarškemu sedežu, da bi rešil mir v Cerkvi. Za njegovega naslednika so izbrali Fotija, učenega in prebrisanega moža. Papežu Nikolaju I. je pisal, da se je Ignacij službi prostovoljno odpovedal in stopil v samostan. Papežu je kljub vsem Fotijevim zvijačam uspelo priti do resnice. Fotija je najprej odstavil, nato pa ga zaradi nepokorščine še izobčil in Ignacij se je lahko vrnil v Carigrad kot patriarh. Deset let je potem krmaril carigrajsko Cerkev po vse prej kot mirnih vodah. Umrl je 23. oktobra leta 877.
22.oktober
Apostoli in drugi Jezusovi učenci so strahopetno pobegnili, potem ko so plačanci judovskih velikih duhovnikov in pismoukov Jezusa prijeli ter ga peljali najprej pred veliki zbor, nato pa pred Pilata, da ga je obsodil na smrt. Peter je šel nekaj časa za svojim aretiranim Učiteljem, vendar ga je kmalu zatajil. Častna izjema je bil apostol Janez, ki je šel s svojim Gospodom do konca. V svojem evangeliju poroča, da je stal pod križem na Kalvariji skupaj z Jezusovo Materjo Marijo; z njima so bile tudi štiri žene, ki so Učitelja iz Nazareta spremljale že prej, ko je hodil iz kraja v kraj in oznanjal božje kraljestvo. Ena od teh žena je bila Marija Saloma, ki jo Janez imenuje ‘sestra njegove matere’.
Marija Saloma, žena ribiča Zebedeja, je bila mati Jezusovih učencev in apostolov Jakoba (starejšega) in Janeza. Zdelo se ji je, da ima kot mati dveh Jezusovih spremljevalcev pravico reči kakšno dobro besedo zanju. V Matejevem evangeliju beremo, da je nekoč, ko so šli proti Jeruzalemu in je Jezus napovedal svojo smrt in vstajenje, “stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se priklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: ‘Kaj hočeš?’ Odvrnila je: ‘Reci, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.’ Jezus je njej in njenima sinovoma odgovoril, da njegovo kraljestvo ni kraljestvo gospodovanja in vladanja, temveč služenja. S tem odgovorom je vsem apostolom pa tudi spremljevalkam, med katerimi je bila tudi Saloma, priporočal ponižnost. Saloma zaradi tega ni bila prav nič užaljena, dasi Jezusovega odgovora morebiti ni popolnoma doumela. Prepričana je bila v Jezusovo božje poslanstvo in je ta na videz trda beseda ni omajala v veri in zvestobi, saj mu je ostala zvesta do konca – do križa na Kalvariji. Po vsej verjetnosti je bila Saloma ‘ona druga Marija’, ki je po besedah evangelista Mateja tisto zgodnje nedeljsko jutro, ko je Gospod vstal od mrtvih, skupaj z Marijo Magdaleno šla pogledat grob. Videli sta angela, ki je sedel na odvaljenem kamnu in jima sporočil presenetljivo novico: »Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je bil rekel!« Ženi sta z največjim veseljem izpolnili njegovo naročilo: »Pojdita in brž povejta njegovim učencem: ‘Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli. ‘«
Soloma ali Salome kot osebno ime pri nas ni znano, razmeroma pogosto pa ga slišimo v anglosaškem svetu.
22. oktober
Papežu, rimskemu škofu, nasledniku apostola Petra, pravimo ‘sveti oče’ v prepričanju, da se mož, ki je bil izbran za to odgovorno službo, odlikuje po kreposti in svetosti. Palestinski ribič Simon Peter, ki mu je Jezus izročil ‘ključe nebeškega kraljestva’ in mu dal nalogo, da v veri potrjuje svoje brate, je dalj časa oznanjal evangelij v Rimu, kjer je zvestobo Kristusu potrdil z mučeniško smrtjo leta 67. Od takrat se je na sedežu rimskega škofa zvrstilo 265 mož najrazličnejših značajev, lastnosti in sposobnosti. Niso bili vsi papeži ‘vzor čredi’, kot je želel papež Peter, ampak pastirji, ki so ‘pasli sami sebe’. Kljub temu je Cerkev obstala, kar je dokaz, da ni človeško, ampak Božje delo. Za svetnike je bilo doslej razglašenih 77 papežev, največ iz prvih krščanskih stoletij, ko so mnogi od njih skupaj s svojimi verniki umirali kot mučenci. Ko je Cerkev v svobodi postopoma pridobivala svetno veljavo, je pešala njena duhovna moč. Prav v zadnjem stoletju, ko je papež izgubil svetno oblast, je močno narasel moralni ugled papeštva. Veliko sta k temu pripomogla tudi blažena papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II., ki sta bila 27. aprila 2014, na nedeljo Božjega usmiljenja, razglašena za svetnika.
JANEZ PAVEL II. (papež od 1978–2005) – Poljak Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu v dvatisočletni zgodovini Kristusove Cerkve, je ob nastopu svoje službe 22. oktobra 1978 vsemu svetu zaklical: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristus!« S tem klicem je napovedal program svojega izredno dolgega papeževanja. Vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. Ko je bil izvoljen za 264. naslednika apostola Petra, si je izbral ime Janez Pavel II., kot papeško geslo pa je obdržal svoje škofovsko geslo Totus Tuus (Ves Tvoj), s katerim je svojo apostolsko službo zaupal Mariji. Po vzoru apostola Pavla je kot oznanjevalec evangelija veliko potoval: na 104 apostolskih potovanjih je obiskal 129 držav, mnoge večkrat (v Sloveniji je bil dvakrat: leta 1996 in 1999). Na vernike in vse ljudi dobre volje je naslovil štirinajst pomembnih okrožnic in številne druge dokumente, v katerih je potrjeval svojo vodilno misel: “Pot Cerkve je človek.” Svojim mladim prijateljem je podaril Svetovne dneve mladih. Zadnja leta je pričeval z vdanim prenašanjem bolezni. Ko se je 2. aprila 2005 vrnil v Očetovo hišo, so ob njegovem pogrebu številni napisi klicali: Santo subito (Svetnik takoj). Glas ljudstva je uslišal njegov naslednik Benedikt XVI., ki ga je 1. maja 2011 razglasil za blaženega, 27. aprila 2014, na nedeljo Božjega usmiljenja, pa je bil prištet med svetnike.
Zgodba
Mladenič je nagovoril opata: »Rad bi vstopil v samostan. Prej pa bi rad zvedel, zakaj morajo menihi, ki učijo, da je Bog povsod, živeti v samoti, ločeni od drugih ljudi? Saj Boga lahko ljubim, tudi če živim sredi sveta.«
Opat je vzel svečo, jo prižgal in jo izročil mladeniču ter rekel: »Pridi z menoj ven in pazi, da ti sveča ne ugasne.«
Mladenič je ubogal redovnika in stopila sta skozi glavna vrata samostana. Tedaj pa je zapihal veter in ugasnil svečo. Mladenič je skušal svečo prižgati, a vedno jo je veter brž ugasnil.
»Če želiš, da sveča gori,« je tedaj nejevoljno rekel mladenič, »potem morava ostati notri. Zunaj piha veter, zato je nemogoče, da bi sveča ostala prižgana.«
»Glej, kakor je nemogoče, da bi ostala sveča prižgana zunaj, kjer piha veter,« mu je dejal opat, »tako je težko ohraniti trajno ljubezen do Kristusa zunaj, kjer te raztresa toliko stvari. Da ohraniš tako ljubezen gorečo, jo moraš kot zaklad čuvati v samoti.«
Misel
Samota je stanje, ko smo sami in je dobrodošla, če jo potrebujemo sami. Pripovedujejo, da je h grškemu basnopiscu Ezopu, ki je sedel sam v svoji sobi, prišel nekdo in ga vprašal: »Kako lahko živiš sam?« Ezop mu je odgovoril: »Osamljenega sem se počutil v trenutku, ko si ti vstopil.« Razložil mu je, zakaj: ker je v njegovi navzočnosti izgubil svojo samoto.
Koristno je, da si znamo včasih privoščiti samoto. To je znamenje, da smo sami mirni v sebi in da zmoremo živeti sami s seboj. Zlepa nam nič ne povrne duhovne moči tako kot samota: obogati našega duha in okrepi našo osebnost.
Molitev
Gospod Bog,
kako bi lahko živeli v samoti,
ko pa povsod okrog sebe vidimo tvoje dobrote
in Tebe, ki si Stvarnik, začetnik vsega dobrega?
Zavedamo se:
bolj ko se umikamo v samoto,
jasneje čutimo tvojo dobroto do nas.
Prav v samoti te lahko najdemo.
Tam lahko slišimo, kako nam govoriš.
Tam vse naše bitje počiva v tvojem miru.
Tam laže premišljujemo o tvoji ljubezni.
Iskra
V jeziku smo skovali besedo osamljenost, da bi izrazili bolečino, ker smo sami in besedo samota, da bi izrazili veselje, ker smo sami. (Paul Tilich)
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 68.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
Imam ogromno vprašanj in marsikaj mi še ni jasno. Če boste pri volji, bom vesela vašega razmišljanja.
Kot prvo naj napišem, da sem bolj mlačna vernica. Tako se je izrazila gospa pri Prenovi v Duhu. Pa ne, da ne bi verjela v Boga, … o, to verujem in predvsem verjamem, da ko svet zapustimo odgovarjamo za dejanja, ki smo jih storili. Bolj me bega to, da pri svojih srednjih letih še nisem našla svojega poslanstva. Ne bi rada slišala od Boga: »Irena, kako si izrabila darove, ki sem ti jih podaril, si jih pomnožila?« Stala bom pred njim in ne bom vedela kaj reči, kaj pokazati.
Neprijetno, mar ne?
Sem poročena žena, mama dveh malih otrok. Zavedam se, da je to blagoslov in lepo poslanstvo. Ampak čutim in nekaj mi ne da miru, da ni to vse, da je še nekaj, pika na ‘i’… Samo nekako še ne vem, kaj bi to bilo, še nisem našla … gotovo moram neki dar, ki mi je bil dan, izkoristiti in dodati nekaj dobrega, svojega. Pravijo, da sem zelo vesela in nasmejana in znam čutiti ljudi … duša mi zapoje, ko vidim, da sem komu kaj dobrega naredila … mogoče je to dar … Išči in boš našel …
Pravijo, da se vsi odgovori skrivajo v nas, le pogledati, zazreti se moramo vase. Menda je to novodobno razmišljanje, new age – nekako tako rečejo temu. Ampak po mojem je to delal že Jezus, tudi on je šel v samoto in razmišljal. Torej to ne more biti neka nova znanost. Zakaj bi torej to bilo tako narobe?
Ko sem prebrala knjigo Zadela me je strela (verjetno jo poznate), sem se zamislila in sama pri sebi dejala: »Irena, glej, ne da greš v pekel! Ker v nebesa pridejo samo svetniki in mala peščica, ki gre po ozki in strmi poti …«
Če prav razumem Sveto pismo, je pomembno, da svoje misli, besede in dejanja uravnavam po ‘zlatem pravilu’, ki ga je povedal Jezus v svojem govoru na gori: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12).
Verjetno se tole bere vse skupaj malo zmedeno.
Ura je že pozna in tudi moje misli so že utrujene.
Malo sem opisala svoja razmišljanja, res malo. Zanima me vaše mnenje, ko boste imeli čas in voljo.
Irena
Največji zaklad, ki nam ga Bog daje, je čas, ki ga imamo na razpolago. Ta je tako dragocen, da nam ga ne daje ‘na debelo’, v večjem kosu, ampak ga daje sproti, da ga ne moremo zapraviti. Vsak trenutek lahko uporabimo za različna opravila. Imamo čas za spanje, čas za poklicno delo, čas za odmor, čas za klepet, čas za kosilo, večerjo, čas za gledanje televizije, čas za molitev… Tako si razporedimo čas. In prav je tako. Če rečemo: “Nimam časa”, je to samoprevara. Lahko pa rečemo: to ima prednost, to moram nujno narediti, vendar ves čas je naš. Uporabimo ga lahko, kakor hočemo. Pravilno stališče je: uporabiti čas, kakor Bog hoče. On hoče, da delamo, in tudi da počivamo, da jemo in spimo, tudi, da se zabavamo, da skrbimo zase in za druge, kot si zapisala po zlatem pravilu: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12). Torej vprašanje je, ali delam tisto, kar Bog pričakuje od mene? Ali pravilno uporabljam svoj čas, za katerega bom moral dajati Bogu odgovor?
To vprašanje je lahko zastrašujoče, kot si brala v knjigi, ki jo omenjaš (tudi jaz sem jo bral). K sreči vemo, da moramo verjeti le evangeliju, Jezusovemu nauku, in ne dogodkom, ki jih opisuje knjiga Zadela me je strela. Če se je njej dogajalo to, kar opisuje, je dolžna verjeti in se po tem ravnati samo ona, ne pa tudi jaz. Temu pravimo privatno razodetje, ki ga upoštevamo pod pogojem, da se sklada z razodetjem v evangeliju. In nisem prepričan, da se tisto, kar je zapisano v tej knjigi, povsem sklada s Svetim pismom, začenši s tem, da bi morali biti vsi v peklu.
Če pogledamo na svoje življenje, vemo, da nam ga je Bog dal, da bi naredili kaj dobrega, čim več dobrega. Kaj to pomeni? Izkazati bližnjim čim več ljubezni. Zlato pravilo, ki ga navajaš, je povezano z ljubeznijo do Boga. Ko ga je neki učitelj postave vprašal, katera je prva zapoved, je Jezus odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37–39). V tem smislu je treba razumeti zlato pravilo: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim. To je namreč postava in preroki« (Mt 7,12).
Nisi zadovoljna sama s seboj. To je koristen občutek, ki se pojavlja v tvojih letih, ko se sprašuješ: Kaj sem pomembnega naredila do sedaj v svojem življenju? Imaš družino, moža, otroke, službo … To je že veliko, kar si dosegla. Tudi glede vere si dejavna, iščeš. Morda ne vedno na pravem kraju in pri pravem izviru. ‘New age’, kot imenujemo sodobno iskanje. Pobira malo tukaj ‘malo tam’, vzamem, ‘kar mi je všeč’. Nobene obveznosti, nič stalnega, nič obvezujočega, nobena trdna skala, o kateri govori Jezus, na katero bi lahko zidali stavbo svojega življenja, svoje družine. In bi je viharji in nalivi ne porušili. Po mojem moraš od sebe zahtevati več discipline. Ne vem, kako je s tvojo molitvijo, z molitvijo v družini? Nedeljska maša in obhajilo bi mora biti tvoja ‘trdna skala’. Ne pravim, da bi se morala ozirati na oceno Prenove v Duhu, ki najbrž ni edini pravilni način ’verovanja“, za nekatere pa je spodbuda za globlje versko življenje. Osnova naj ti bo Sveto pismo, zlasti Nova zaveza, ki jo pogosto beri in premišljuj, evharistija in pobožnost k Mariji. Če si boš dobro razporedila čas, boš lahko poglabljala svojo vero. To ti bo še najbolj dalo občutek, da si naredila nekaj pomembnega – v sebi. Potem boš lahko to prenašala na otroka, moža, svoje okolje. To ne sme biti neko pobožnjakarstvo, ampak trdna navezava na Boga.
Morda ti manjka neka zdrava opora v kakšni prijateljici ali skupini, ki ima čisto določen dobrodelni načrt. Prilik je danes, ko smo v takih težavah, prav veliko. Biti določeni družini v pomoč, starejšim, bolnim … Imeti vpogled v svojo okolico in pomagati. Si inteligentna in podjetna, škoda bi bilo zakopati vse te talente. To pomeni tudi izkoristiti čas, ki ga nam Bog daje sproti, po kapljicah, da bi ga čim bolj cenili.k
F. Bole (oče urednik), Pismo meseca, v: Ognjišče 10 (2013), 6-7.
Imam vprašanja, na katera bi rada bolj konkretne odgovore.
Ni mi jasno, kaj se zgodi z dušo človeka po njegovi smrti. Na pogrebu namreč župnik pravi: “Vzemi, zemlja, kar je tvojega …” in pa, ponesite njegovo dušo pred obličje Najvišjega” … ali nekako tako. Ampak božje sodba bo ob koncu sveta, ob drugem Kristusovem prihodu. Torej se duši ne sodi takoj, kako potem gre lahko duša v nebesa ali pekel, dokler se ji ne sodi? Vice oziroma svet duš niso v Svetem pismu nikjer omenjene, pred leti sem celo brala, da bo papež vice ukinil – ali je že – potem pa o tem nisem več nič zasledila. V Veri tudi pravimo, da bo Jezus “prišel sodit žive in mrtve”, torej šele na sodni dan bo odločeno, kdo bo šel v nebeško kraljestvo. V Svetem pismu tudi piše, da mrtvi spijo, da mrtvi ne vedo ničesar, da človek, ko umre, gre v podzemlje, da bo vstajenje ob Jezusovem drugem prihodu in pa da ima nesmrtnost samo Bog. Torej se to, kar piše v Svetem pismu, in kar slišimo na pogrebih, izključuje …
Drugo vprašanje: ena izmed božjih zapovedi pravi: “Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj!” Ko sem pogledala zadaj razlago, sem videla, da sobotni dan pomeni dan počitka. Šest dni delaj, sedmi dan počivaj. In ker začnemo delovni teden v ponedeljek, se mi je zdelo vse v redu. Potem pa sem neko nedeljo po televizijskem prenosu slišala župnika reči: “Zbrali smo se na prvi dan v tednu …” Če je prvi dan v tednu nedelja, potem je sedmi dan sobota?
Imam še nekaj: mama je zelo gluha, pri maši ne sliši niti ene besedice. Kaj je potem bolj smiselno, da hodi k maši, samo da je pri maši, ali da ta čas doma moli?
Helena
Mesec november začenjamo s praznikom Vseh svetnikov in Spominom vseh vernih rajnih. V teh dneh gremo radi na pokopališča, nesemo na grobove svojih dragih cvetje, prižgemo sveče … To storijo tudi taki, ki morda sploh ne gredo v cerkev. To je lep običaj, spomniti se pokojnih, ki so nam naredili veliko dobrega ali nam celo dali življenje. Spoštovanje do rajnih je najstarejša oblika verovanja v zgodovini. Arheologi odkrivajo grobnice iz pradavnine. To je dokaz, da so ljudje že od začetka verjeli v dušo, ki ne propade skupaj s telesom.
Največ o usodi naših rajnih najdemo v Svetem pismu, predvsem v Novi zavezi. V Stari zavezi je tudi nekaj zapisov, zlasti v psalmih, ki nas morda začudijo. Nekoliko je to pesniška oblika in pa vpliv takratnega verovanja okolice, tudi poganov. Tudi razodetje se razvija postopoma. Ljudje nekdaj ne bi bili sposobni razumeti stvari, ki jih mi danes z lahkoto razumemo.
Tvoje osnovno vprašanje je: kam gre duša po smrti? Res je, da bo vesoljna sodba ob koncu sveta. Tega ne bi vedeli, če bi nam Jezus ne govoril tako obširno in s poudarkom. Hotel nas je prepričati, da bomo dajali odgovor, kako smo izpolnjevali najbolj osnovno zapoved: ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato nam je že vnaprej povedal, kako bo ta sodba potekala (Mt 25,31-46). Kje pa bo duša do vesoljne sodbe? Vemo, da je Jezus na križu skesanemu desnemu razbojniku, ki ga je prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« obljubil: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« ( Lk 23, 42-43). To pomeni, da ne bo čakal do sodnega dne. Katoliški nauk je, da po smrti duša pride pred Boga in Bog jo sodi. To je osebna sodba. Duša na temelju te sodbe gre ali v nebesa ali v vice ali v pekel, kakor si je zaslužila.
Ni res, da bi papež vice ‘ukinil’. Časopisi pišejo marsikaj, kar ni res. Res je, da se o vicah v Svetem pismu ne govori izrečno, razen v nekem odlomku Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom: » Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj« (1 Kor 3, 15). Razlagalci Svetega pisma vidijo v tem stavku nakazan obstoj vic. Nauk v vicah v Cerkvi sloni tudi na izročilu, ki je eden od virov razodetja. Vemo, da so grehi lahko zelo različni, majhni ali veliki. Čudno bi bilo, da bi nekdo, ki je živel v grehih, naredil veliko hudega, tudi če se je pred smrtjo skesal in očistil, bil izenačen z eno od tistih duš, ki so se stalno trudile za dobra dela, se žrtvovale za svojo družino, kot so to delale po večini naše mame. Čut za pravičnost narekuje, da take duše ne morejo biti izenačene z toliki sebičneži, ki niso naredili skoraj nič dobrega, pač pa povzročili veliko hudega. Neko povračilo zanje mora biti. Če povemo s primero. Nekoga, ki je ves umazan in razcapan, povabijo naj pride pred kralja. Seveda bo rekel: »Tak ne morem pred kralja, me je sram. Dajte mi možnost, da se okopam, čisto obleko, potem bom šel pred njegovo obličje.« Podobno je z dušo, ko pride pred Boga: uvidi, da še ni sposobna njegove večne ljubezni, dokler se ne očisti.
Tvoje drugo vprašanje se nanaša na praznovanje sobote in prvega dne v tednu. Evangelist Luka poroča, da so šle nekatere žene, ki so hodile za Jezusom, prvi dan po soboti h grobu. V petek so Jezusa na hitro pokopali, ker je bila drugi dan sobota, ko Judje niso smeli opravljati nobenega dela, sobota pa je po njihovem načinu računanja nastopila z sončnim zahodom v petek. Dan po soboti so hotele dokončati pogrebne običaje, kot beremo: »Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu« (Lk 24,1). Za kristjane je ‘prvi dan v tednu’, dan po soboti, t. j. nedelja, Gospodov dan. Največji dogodek v zgodovini človeštva, Jezusovo vstajenje, je zanje postal glavni praznik, ki so ga obhajali vsak teden. V Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, beremo: »Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha«, to pomeni, pri maši. Tako so že apostoli zamenjali judovsko soboto z našo ‘nedeljo’, čeprav so še nekaj časa, ko so bili med Judi, obhajali tudi soboto, da niso pohujševali Judov. Judje še danes obhajajo kot dan počitka in molitve soboto.
Glede maše tvoje ostarele mame pa je tako: maša je ponovitev Jezusove daritve na križu. Mi se združujemo z njim v duhu in pri svetem obhajilu tudi telesno. Niso najbolj važne molitve, ampak Jezusova prisotnost na oltarju. Pri maši smo kot občestvo in zato, če le zmore, naj prisostvuje sveti maši v cerkvi, je mnogo več kot, če doma moli.*
BOLE, Franc (oče urednik). (pismo meseca), Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 6-7.
21. oktober
Nobena svetniška zgodba ni tako skrivnostna kakor zgodba o devici in mučenki Uršuli z njenimi enajst tisoč tovarišicami. Legenda izvira iz desetega stoletja, ima pa nedvomno zgodovinsko jedro: gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov (na začetku 4. stoletja) in so bile v sedanjem Kölnu žrtve svojega krščanskega prepričanja ali devištva, morda tudi obojega.
Zgodovinarji so skušali že na mnoge načine posvetiti v zgodovinsko temo okrog svete Uršule. Nekateri domnevajo, da so bile te mučenke sestre, neveste in hčere vojakov tebajske legije, ki jih je dal na ozemlju sedanje Švice umoriti Dioklecijanov sovladar Maksimijan. Ali je morebiti bližja resnici kronika, ki poroča, da je bila Uršula prednica nekega samostana pri Kölnu in se je ob času preseljevanja narodov s svojimi redovnicami zatekla za obzidje Kölna in je ob padcu mesta šla raje v smrt kakor v sramoto. Po pripovedovanju v Zlati legendi Jakoba de Voragine je bila Uršula baje hči britanskega kralja. Zasnubil jo je neki anglosaški kraljevič. Dobil bi jo, ko bi se pokristjanil in počakal tri leta, da Uršula s tovarišicami poroma v Rim. Uršula se res odpravi z 11.000 tovarišicami na pot, ko pa se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomore Huni. Hunski kralj hoče Uršulo za ženo; ker ga ne mara, jo sam z lokom ustreli. Odmeve te legende najdemo v ljudskih pesmih, ki so v visokem srednjem veku nastale na naših tleh.
Število enajst tisoč Uršulinih tovarišic je seveda pretirano. Vsekakor gre tu za nepravilno branje okrajšave XI. M. V. (11 Martyres Virgines – enajst mučenk devic), ki so jo nekateri razlagali 11 milia (tisoč – M je namreč rimsko število za tisoč). To bajno število je bilo ljudski domišljiji seveda takoj všeč. Veliko število je mogoče pripisati tudi srednjeveškemu pretiravanju.
Sveta Uršula je danes zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, kajti sv. Angela Merici, ki je leta 1535 ustanovila redovno družbo, ki ji je bil namen vzgoja deklet, je za zaščitnico te svoje ustanove izbrala sveto Uršulo, zato se članice te družbe imenujejo uršulinke. Na Slovenskem so se uršulinke naselile najprej v Gorici (1672), od tam so prišle leta 1702 v Ljubljano. Njihov samostan je ob cerkvi Svete Trojice na Kongresnem trgu. Tam so predvojno imele odlično gimnazijo. Delovale so tudi v Škofji Loki in v Mekinjah pri Kamniku. Danes imajo uršulinke svoje postojanke v Ljubljani, v Mekinjah, pri Svetem Duhu pri Škofji Loki ter v Izoli.
Sveto Uršulo upodabljajo s puščico v roki, z mučeniško palmo, z zastavo s križem, s krono, s plaščem, razprostrtim nad svojimi tovarišicami, z ladjo poleg sebe. Na Slovenskem je sv. Uršuli posvečenih več podružničnih cerkva, od katerih je najbolj znamenita tista na koroški Uršlji gori.
Uršula, raje Urška ali Urša, je vedno bolj priljubljeno žensko ime na Slovenskem. Ime Uršula izhaja iz latinskega Uršula, ki ga razlagajo kot pomanjševalnico besede ursa, kar pomeni ‘medvedka’.