Revija - Revija Ognjišče

Magnificat – nova bogoslužna revija

Napisal Benjamin na 13. septembra 2013. Objavljeno v Zanimivosti.

Predvidevali bi, da bi revijo, ki ljudem pomaga pri globljem doživljanju bogoslužja in poglobljenemu stiku z Bogom, ustanovil kakšen redovnik. Pa ni tako! Njen ustanovitelj je Pierre Marie Dumont, francoski laik, oče dvanajstih otrok. Maša mu je bila vir moči za življenje, zato se mu je zdelo potrebno, da katoličani to resnico postavljajo bolj v ospredje in da se srečujejo z božjo besedo tudi takrat, ko ne morejo biti pri maši. Ta mednarodna revija, ki izhaja že v več svetovnih jezikih, je odslej na voljo tudi v slovenščini. Ureja jo frančiškan p. Miran Špelič.

V reviji lahko poleg vsakodnevne jutranje in večerne molitve, ki je oblikovana po vzoru molitvenega bogoslužja (brevirja), najdemo mašna besedila za vsak dan, za ves mesec pa je skupna molitev pred spanjem in blagoslov. Vsakemu dnevu je dodan življenjepis svetnika ali meditacija, del besedil je prevedenih, del pa jih prispevajo slovenski pisci. Revija Magnificat (po latinskih besedah Moja duša poveličuje Gospoda) bo izhajala vsak mesec.

Ko odletijo lastovke

Napisal marko na 11. septembra 2013. Objavljeno v zgodbe.

Stala je na pragu domače hiše s težkim kovčkom v rokah in ni imela toliko moči, da bi naredila še nekaj korakov do avta, v katerem jo je čakala mama, da jo odpelje.
Kot da bi prirasla k tlom, kot da se z vsakim korakom, ki ga bo naredila, bolj oddaljuje od doma – nekaj korakov do avta in odpeljali se bosta na letališče. Tam pa jo bo bela ptica ponesla daleč, v tuji svet. Bog ve, kaj jo čaka tam, v megleni Angliji, kamor odhaja. Pomežiknila je, ko se je zazrla v sonce, ki je prijazno pošiljalo tople jesenske žarke. »Kdo ve, koliko ga bom videla tam gori in ali me bo tudi tako prijazno grelo?« je pomislila. S pogledom je obšla dvorišče, hlev, ki je bil prazen, živina se je pasla, pa vrt, kjer so se vzpenjale vrtnice …
»Tak pohiti že no, Marta, zamudila boš letalo!« jo je pokarala mama, da se je le prestopila in sedla v avto. Odprla je okno in pogledala kvišku. »Mama, glej, lastovke,« je rekla in se branila solz, ki so ji silile v oči. »Kmalu bodo odletele, se že zbirajo.«
Mama ji je sledila s pogledom: »Saj se bodo spomladi vrnile,« je rekla, tudi ona ganjena do solz.
»Počutim se kot te lastovke,« je zašepetala. »Grem v širni svet … one se bodo na pomlad vrnile, jaz pa – kdo ve?«
»Pokonci glavo, dekle, tudi ti se boš vrnila,« se je delala mama pogumno, čeprav je tudi njo ganilo slovo, le da tega ni hotela pokazati, in pritisnila na plin.
Molče sta se odpeljali, zatopljeni vsaka v svoje misli. Saj je težko odhajala od doma že vsako jesen, ko je v Ljubljani študirala jezike, a to je bilo blizu in skoraj vsak vikend je bila doma. Zdaj pa …
»Če se želiš izpopolniti v angleščini, se ti ponuja čudovita priložnost,« ji je predlagal profesor angleščine. »V manjšem kraju blizu Londona išče družina za svojo hčerko družabnico, da bi jo kak mesec ali še dlje učila slovenščine, ona pa tebe angleščino. Vse boš imela zastonj, še lep honorar te čaka. Pojdi, ne bo ti žal. Kaj zato, če na faksu pavziraš eno leto, tam boš veliko več pridobila.«
Tako je sprejela ponudbo, čeprav se je zavedala, kako težka bo zanjo pot v neznani svet.
»Ne pozabi na Boga,« ji je zašepetala mama ob slovesu in ji v dan stisnila rožni venec. »Ko ti bo hudo, ga pritisni na srce, pa ti bo odleglo.«
Že prvi vtis ob prihodu v novo družino je bil dober. Malce okrogla prijazna gospa jo je potegnila k sebi in jo glasno poljubila na lice, njena roka pa se je kar izgubila v veliki dlani prijaznega moža. Tudi dekle, s katero bosta veliko časa preživeli skupaj, jo je objela čez rame in jo peljala v njeno sobo. Obstala je na sredi velikega, svetlega in z okusom opremljenega prostora. Predstavila se ji je: »Ime mi je Evelin in sem v tretjem letniku na univerzi.« Marta svojim očem ni mogla verjeti: nad njeno posteljo je visela podoba Brezjanske Marije!
Kot da bi dekle brala njene misli, je rekla: »Pred tremi leti smo bili vsi trije v Sloveniji in obiskali smo tudi Brezje. Marijo Pomagaj smo prosili za moje, takrat zelo slabo zdravje. In res se je zgodil čudež, začela sem prihajati k sebi in danes kar kipim od zdravja,« je dejala smeje. »Podobo imam obešeno v svoji sobi, pa sva z mamo sklenili, da jo obesimo nad tvojo posteljo, da te bo spominjala na dom. Sem se pa zaobljubila, da se naučim vašega jezika, da se ji, ko spet poromamo k njej, v slovenščini zahvalim za Njeno neskončno dobroto,« je rekla preprosto.
Izpoved dekleta jo je ganila do solz in hvaležno ji je stisnila roko.
Tako so pričeli teči njeni dnevi v daljni Angliji. Ko je bila Evelin na faksu, je ona pridno študirala, zraven pa še pomagala njeni dobri mami. Dekleti sta se v medsebojnem pogovoru izpopolnjevali v obeh jezikih. Za domotožje skoraj ni bilo časa, ko pa jo je včasih le obšlo, je vzela v roke rožni venec in se zazrla v podobo Marije Pomagaj na steni.
»Vrnem se, ko se bodo vrnile lastovke,« je sredi zime pisala domov. »Res sem v tujini, toda pri teh prijaznih ljudeh sem našla drugi dom. Prijazna gospa me večkrat poboža, kot ti mene, mami. V Evelin sem našla sestro, ki je kot edinka doma nimam. Čeprav je sonca bolj malo, vedno sije v tej hiši, v kateri je tudi trdna vera. Kjer je vera, je tudi svetloba. V srcih nas vseh. Prišla bom z lastovkami. Pa bom vedno znova odhajala in se vračala, dokler se ne bom nekoč za zmeraj vrnila v varno zavetje doma.«
Anica Kumer, zgodbe, v: Ognjišče (2013) 09, str. 32.

Od spovedi do spovedi se nič ne spremenim.

Napisal marko na 10. septembra 2013. Objavljeno v Pismo meseca.

Sem dolgoletna naročnica ‘naše revije Ognjišče’, ki je pravzaprav mladinska revija, vendar jo tudi starejši radi prebiramo, mogoče še bolj zvesto kot mladi.
K temu pisanju sta me nagovorile ugotovitve v vaših odgovorih, da je zelo zaskrbljujoče dejstvo, da so ljudje izgubili občutek za greh, kjer sem se našla tudi jaz. Zelo težko se odločim za sveto spoved (k spovedi grem približno na tri mesece), ker se od spovedi do spovedi nič ne spremenim.
Kako naj rečem: trdno sklenem in da mi je žal, ker mi v bistvu nič ni zares žal (ne bi rada izpadla kot farizej), čeprav se vedno trudim, da bi bila boljša.
Sem redno pri nedeljski sveti maši, tudi med tednom grem k maši in obhajilu, molim, premišljujem Sveto pismo, čeprav ga težko razumem, obiščem kakšnega bolnika, saj sem tudi sama bolnica (stara sem 82 let). Hvala Bogu, povsod me pelje moja snaha.
Odriniti na globoko? Saj imamo božje zapovedi, ki se jih moramo držati, če smo kristjani. Mesečna spoved, ki se zelo priporoča, se mi ne zdi potrebna, saj so nam mali grehi odpuščeni pri vsaki sveti maši, smrtnega greha pa človek tudi ne naredi kar tako. Vem tudi, da “kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen”.
Vse to me vznemirja in ne najdem tistega notranjega miru, ki si ga tako želim in to me spravlja v obup. Nimam veselja do življenja in ne morem se strinjati z Jezusovimi besedami ko pravi: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Kdor more razumeti, naj razume!
Mira

Od spovedi do spovedi se nič ne spremenim.« To je problem, ki ga čutimo vsi. Bog nas kliče, da “odrinemo na globoko”. To pa ne pomeni, da ne bomo po spovedi naredili nobenega greha ali napake. Bog tega niti ne pričakuje. Naše slabosti in mali grehi nas silijo k priznanju, da smo grešniki. Bog ima rajši ponižnega grešnika, kot ošabnega pravičnega. To nam je jasno povedal s priliko o farizeju in cestninarju, ki jo omenjaš. Oba sta prišla v tempelj molit, toda kako različna je bila njuna molitev! Farizej je molil: “Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.” Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: “Bog, bodi milostljiv meni grešniku!” Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan,« (Lk 18,11–14). Seveda se nam je težko ponižati pred Bogom in njegovim duhovnikom ter priznati, da smo grešniki. Zato nam je spoved neprijetna in se izmišljujemo razne izgovore. Mnogi rečejo, da nimajo nobenega greha in karkoli jim spovednik omenja kot greh, ki so ga morda storili, rečejo, da ne. Takemu spovedancu duhovnik ne more dati odveze, ker ga nima česa ‘odvezati’. Za to, da prejmemo zakramentalno odvezo, moramo imeti ‘materijo’ in to ni težko najti, saj pravi apostol Janez: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas« (1 Jn 1,8). Brez greha sta bila samo Jezus in Marija.
Ti sicer ne praviš, da nimaš greha, ampak da imaš vedno iste grehe od ene spovedi do druge, torej da se nič ne poboljšaš. Tudi to ne bo držalo. Vsak greh, ki ga storimo, je ‘nov’. Če se iskreno trudimo, da bo teh ‘novih’ grehov vedno manj. In to Bog od nas pričakuje: da se trudimo, da bi bili boljši in da ga prosimo odpuščanja, ker bi lahko bili boljši.
Lahko si pri tem pomagamo s prispodobo. Ljudje moramo jesti in piti, da ohranimo svoje telo pri življenju. Ko jemo, vemo, da bomo zopet lačni, in ko pijemo, vemo, da bomo zopet žejni. Pa ne rečemo: čemu naj jem, če bom zopet lačen, in čemu naj pijem, če bom zopet žejen? K temu nas sicer sili naša narava, naš organizem. Žal za duhovno hrano ne čutimo tako močne potrebe, pa bi jo morali, če bi dobro premislili. Tudi za to duhovno lakoto moramo prositi Gospoda, da nam jo da kot posebno milost.
Zavedati pa se moramo, da je spoved zakrament, ki nam daje milosti, ki so temu zakramentu lastne, da se varujemo grehov in jih ne ponavljamo tako pogosto. Poglablja nam spokornega duha, pomaga nam rasti v ponižnosti, zmanjšuje napuh in vsa druga grešna nagnjenja, ki nas oddaljujejo od Boga. Nekateri svetniki so se zaradi milosti zakramenta spovedovali vsak dan.
Moram te pohvaliti, da hodiš tako pogosto k maši in obhajilu pa tudi, da greš na obisk h kakemu bolniku. (Dovolim si, da te tikam, saj sva po letih skoraj na istem ‘klinu’ življenjske lestvice.) Žal mi je, da nimaš pravega veselja do življenja, da ne najdeš notranjega miru. To so preizkušnje, ki ti jih Bog dopušča in kot take jih moraš sprejeti. Nihče nima toliko razlogov, da se veseli življenja, kot kristjan. In tudi, da sprejme križe, ki mu jih Bog pošilja. Saj nas je Jezus učil: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Res je težko razumeti Jezusove besede: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«, vendar pred tem pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,29). Jezusa moramo vedno imeti kot vzor. Praviš, da težko razumeš Sveto pismo; beri evangelije in apostolska pisma, morda tudi Apostolska dela, to je večji del Nove zaveze, vsebuje Jezusovo oznanilo.
Morda bi bilo prav da vzameš v roke kakšno versko knjigo. Danes jih imamo, hvala Bogu, veliko na razpolago. Ko smo bili mi mladi, veš, da ni bilo tako. To je naša duhovna hrana, ki dopolnjuje evharistično hrano (mašo in obhajilo) in molitev.
Bog ti pošilja preizkušnje. Po apostolu Pavlu nam zagotavlja, da »je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1 Kor 10,13). Daje pa ti tudi veliko milosti, priložnosti za dobra delo in molitev. Mnogi nimajo toliko duhovnega bogastva kot ti. Njegove darove moramo ceniti in ‘zaklade’, ki nam jih je dal, pomnožiti, ker bomo ob svojem času morali dati odgovor.

BOLE, Franc (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 6-7

Kdo je ‘izumil’ oratorij

Napisal Benjamin na 9. septembra 2013. Objavljeno v Kratki odgovori.

Med počitnicami potekajo po številnih župnijah oratoriji, ki pritegnejo veliko število otrok. Pod vodstvom mladih animatorjev se družijo v molitvi, petju, igrah in drugih dejavnostih. Kdo je začetnik te oblike krščanske vzgoje? (Rajko)

Zamisel se je porodila v glavi in srcu sv. Janeza Boska (1815–1888), ustanovitelja salezijancev in velikega apostola (moške) mladine. V mestu Turinu, kjer je deloval kot mlad duhovnik, je srečeval fante, ki niso imeli ne dela ne doma. Lakota jih je prisilila, da so kradli in počenjali marsikaj slabega. Don Boško je spoznal, da je te fante mogoče rešiti samo tako, da jih duhovnik ob nedeljah in praznikih zbira okoli sebe in jim nudi primerno razvedrilo, obenem pa najde tudi primerno vajensko mesto, naredi z mojstrom ustrezno delovno pogodbo ter jim da možnost stanovati in se vzgajati v posebnih, prav zanje ustanovljenih zavodih. Don Bosko jih je imenoval ‘oratorije’. Prvi je zaživel 8. decembra 1841 v Turinu. Oratoriji po župnijah seveda niso ‘zavodi’, temveč druženje otrok in mladih po načelih sv. Janeza Boska. (sč)

Božja matematika

Napisal marko na 8. septembra 2013. Objavljeno v zgodbe.

Ko je profesor Albert šel mimo cerkve, ga je kar potegnilo vanjo. Bolj sesedel kot usedel se je v eno od klopi. Nekaj časa je obsedel brez misli, potem pa je začelo kar vreti iz njega: »Gospod, le kaj še počnem na šoli?! Vse se mi drobi v nič. Moji dijaki, in prav razred, v katerega sem tako rad prihajal, so se vedli, kot da me ni v razredu. Vsevprek so govorili, se smejali in kričali, se pogovarjali po mobijih in pošiljali mesiče na vse strani. Ves nebogljen sem stal pred njimi, jih miril in prosil, naj utihnejo. Oni pa so se še naprej smejali in kričali. Samo čakal sem, da me je odrešil zvonec …« Malo se je presedel in polglasno zavzdihnil: »Nikoli, nikoli si nisem mislil, da me bo strah stopiti v razred.«
Sedel je tam v klopi in misli so se mu začele sprehajati skozi čas.
Bolj ko je preraščal v fanta, raje je zahajal v naravo in iskal mirne kotičke, kjer se je predajal svojim mislim, opazoval drobna dogajanja okoli sebe in poslušal žvrgolenje ptic, ki so brezskrbno skakljale okoli njega. Potepanju z vrstniki in tekanju za žogo se je, če je le mogel, izognil. Ob večerih se je najraje predajal tišini. Tako nekaj popolnega kot tišina se mu je zdela samo še matematika. Vedno bolj je občudoval neskončno modrost, položeno v stvarstvo, in matematiko. Z leti ga je začela privlačevati tudi astronomija. V njej je odkril vse, kar ga je najbolj vznemirjalo: zakonitosti narave in neskončno modrost, ki je bila položena vanjo.
Nikogar ni presenetil, ko se je vpisal na matematiko in fiziko. Znanje, ki so mu ga posredovali, si je vtisnil ne samo v spomin, ampak tudi v srce. Ko je končal študij, je hotel pridobljeno učenost posredovati mladim. Vse, kar ima človek rad, mora z nekom deliti. In delil je svoje znanje in svoja spoznanja tako prepričljivo, da so bile njemu, pogosto pa tudi dijakom, šolske ure prekratke. Včasih mu res niso mogli slediti, saj je zaplaval pregloboko v svet zakonitosti, vedno pa jih je prevzemal s svojim bogatim znanjem in svojim navdušenjem. Če ga že niso popolnoma razumeli, so ga spoštovali zaradi njegove predanosti poklicu in njegovega spoštljivega odnosa do vsega presežnega. Vedno pogosteje jih je vodil na izlete, na tabore, na opazovanje nočnega neba. Ni mu bilo žal ne časa ne napora, ki ga je vlagal v svoje delo, in nikoli se ni spraševal, ali bo za vse to dobil plačilo ali vsaj pohvalo.
Leta pa so tekla.
Spreminjal se je on in spreminjali so se rodovi mladih. Da so vedno zahtevnejši in vedno težje obvladljivi, je menila večina profesorjev. Razočarano so tudi ugotavljali, da se dijaki vedno bolj borijo le za ocene, namesto da bi si nabirali pravo znanje. Vsi po vrsti so tožili, da so mladi vedno bolj nemirni in da prihajajo iz razredov vedno bolj utrujeni.
Tudi njemu je začelo vse pogosteje zmanjkovati moči. Vedno težje jih je obvladoval, vedno težje jih je navdušil za kar koli, saj jih je vedno manj zanimalo vse, kar jim je s tako ljubeznijo posredoval. Vse težje je našel pot do njih. Čutil je, da živijo v nekem svojem svetu, kamor ne spustijo nikogar. »Tako drugačni so in tako težko jih razumem,« je premišljeval. »Nekdaj smo se skupaj potrudili, da smo prišli stvarem do dna, zdaj pa…« je trpko pomislil. »Kadar se jim razlaga zdi predolga ali prezahtevna, to brez pomisleka povedo in sicer ne s preveč izbranimi besedami. No ja, po svoje je ta njihova odkritost nekaj dobrega,« jih je sam pri sebi opravičeval.
Skušal se je pogovoriti z njimi. Poslušali so ga, spremenilo pa se ni kaj prida. Vedno pogosteje se ga je lotevala misel, da postaja star in da bo to mladino vsak dan težje obvladoval. Svoje skrbi je nekoč zaupal ženi in nekaj časa mu je bilo nekoliko lažje. Ko pa se je potožil kolegicam in kolegom, so mu rekli »Misliš, da se to dogaja samo tebi?« Mlajša kolegica je priznala, da ji vse uhaja iz rok in mu rekla: »Ti imaš srečo, da se boš kmalu umaknil v pokoj, jaz pa …«
Še sam ni vedel, koliko časa je sedel tam v klopi. Malo manj utrujen kot je prišel, je odšel proti domu.
Pri maši v nedeljo je njegovo pozornost pritegnil nagovor pred pozdravom miru. »Mir vam bodi!« je vernike nagovoril duhovnik. »S tem pozdravom je stopil Jezus med svoje učence na dan svojega vstajenja. Pred tem so bili zadnjič skupaj pri zadnji večerji. In kaj vse se je vmes dogodilo! Juda Iškarijot ga je izdal, Peter ga je zatajil, drugi pa so se, razen Janeza, poskrili. Od daleč so spremljali divjanje in kričanje nahujskane množice, ki je zahtevala Jezusovo smrt. Tem svojim strahopetnim učencem On nič ne očita, temveč jim prijateljsko reče: “Mir vam bodi!” To je božja matematike. Po njej dvakrat šest ni dvanajst, ampak, recimo, sto. Zato božjo modrost tako težko razumemo. Naj bo nekaj te matematike tudi v nas, v našem življenju. Podajmo si roke!« Kot poklicnega matematika ga je zbodla nelogičnost teh besed. »Taka matematika ne more obstajati!« je kar vzvalovalo v njem. Sosed na desni mu je podal roko in se mu nasmehnil. Vrnil je stisk roke in se obrnil k sosedu na levi.
»To je matematika neskončne ljubezni,« ga je prešinilo. Vanj se je prikradlo vzdušje zadnjih šolskih ur: nemirni razred, glasno govorjenje, pogledi, ki so govorili, da so z mislimi vse drugje kot pri pouku … pred njimi pa on, ki bi najraje na ves glas zakričal, da mu gredo neskončno na živce.
Stisnil je še roke gospe iz klopi pred njim, ki se je obrnila k njemu. »V božji matematiki je rešitev,« je pomislil. »Naj bo dvakrat šest vsaj petindvajset! Za toliko neugnanih glav!« Vse okoli njega in v njem se je umirilo. Ko se je vračal od obhajila, se je spomnil, da bo moral jutri spet stopiti pred nepredvidljive dijake. “Gospod, stopiva skupaj!” je zaprosil Jezusa.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2013) 09, str. 50

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Angelik Hribar

Napisal marko na 4. septembra 2013. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 3. marec 1843, Zgornji Tuhinj nad Kamnikom, † 6. april 1907, Ljubljana

Frančiškanski glasbenik in skladatelj p. Angelik Hribar je s svojimi preprostimi, prisrčnimi melodijami nagovoril ljudsko dušo. Njegove pesmi za vse dobe cerkvenega leta vedno radi pojemo, prav do srca seže njegova otroško zaupna Ti, o Marija. Ob njegovi prezgodnji smrti je Andrej Kalan, urednik Cerkvenega glasbenika, zapisal: »Prištevati ga je med najpopularnejše cerkvene glasbenike. In ker ima vsak boljši skladatelj tudi svoje posebno mesto v kulturni zgodovini, bi glede njega izrekli svoje skromno mnenje takole: Izšel je iz ljudstva, delal je za ljudstvo, ki se je hvaležno poprijelo njegovih skladb. V zgodovino preporoda slovenskega cerkvenega petja bi ne mogli pogrešati p. Angelika Hribarja – on je trden most, ki je strnil dobo Riharjevo in dobo cecilijansko v lepo harmonijo, v trajno celoto. Začetek njegovega glasbenega delovanja sega v dobo Gregorja Riharja (1796–1863), ko je gospodovala lahka, poskočna melodija v preprostem narodnem tonu, cecilijanstvo pa je vpeljalo resno umetno pesem, ki se je postopoma uveljavljala tudi po naših cerkvah.«

Peti sin glasbeno nadarjene družine

Skladatelj, ki ga predstavljamo, je bil sin Tuhinjske doline. Rodil se je 3. marca 1843 v Zgornjem Tuhinju, kjer je bil oče cerkovnik in je imel pet sinov, ki so bili vsi glasbeno nadarjeni. Glasbeni dar sta s študijem mogla razviti in uveljaviti zadnja dva: Anton in Jožef. Anton se je samo iz ljubezni do glasbe učiteljskemu poklicu. Najdlje je služboval na Goriškem in je užival velik ugled kot pevovodja, organist in skladatelj. Peti. najmlajši, je bil Jožef, ki je pozneje kot redovnik dobil ime Angelik. Šolal se je v Kamniku in v Ljubljani. Kot gimnazijec se je posvetil glasbi, učil se je petja in igral je na klavir. Njegova učitelja sta bila Kamilo Mašek in Anton Nedved. Po šestem gimnazijskem razredu je stopil v frančiškanski red. Po maturi in študiju bogoslovnih ved je leta 1867 prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil učitelj glasbe na ljudski šoli v Kamniku. Leta 1873 so ga redovni predstojniki poslali v Ljubljano in mu zaupalo vodstvo cerkvenega kora v frančiškanski cerkvi. Kot organist je na njem ostal vse do smrti. Opravljal je tudi službe: več let je bil kurat v bolnišnici, ki takrat ni imela lastnega duhovnika, bil je kurat na Gradu (zapori) in v prisilni delavnici; dolgo časa je bil katehet v Šiški, priljubljen spovednik in pridigar. Težišče njegovega dela je bila cerkvena glasba: bil je skladatelj in organist. Ko je bila leta 1878 ustanovljena orglarska šola, je takoj prevzel mesto učitelja za klavir, figuralno petje in gregorijanski koral. Na pobudo ljubljanskega škofa Jakoba Missia je z nekaterimi drugimi glasbeniki odšel v benediktinski samostan Seckau v Avstriji, da sliši, kako se pravilno poje koral. Na tej šoli je poučeval nad sedemindvajset let in se ob Antonu Foersterju tudi sam glasbeno izpopolnjeval.

Orglanje je bila njegova življenjska naloga

Ko je p. Angelik Hribar prevzel nalogo pevovodje in organista, so na frančiškanskem koru za višje glasove uporabljali še deške glasove. To pa je povzročalo velike težave: dečki so kmalu mutirali in pevovodja je moral iskati vedno nove višje glasove. Leta 1890 je prišel iz Novega mesta v Ljubljano p. Hugolin Sattner, da bi prevzel vodstvo frančiškanskega kora, je sklenil temu narediti konec. Namesto deških glasov je vpeljal ženske glasove in šele zdaj je bilo mogoče, da se je frančiškanski povzdignil do dovršenosti. Delo na koru sta si p. Hugolin in p. Angelik delila tako, da je prvi navadno dirigiral, drugi pa orglal. Orglanje pri službi božji je imel za svojo življenjsko nalogo. Igral je vedno umirjeno in v cerkvenem duhu. Skladatelj Franc Ferjančič v svojem zapisu o p. Angeliku pravi: »Naj omenim iz njegovega orglanja malenkost, ki pa je naredila name velik vtis. Na dan nekega občnega zbora Cecilijanskega društva v Ljubljani je bila popoldne v frančiškanski cerkvi adoracija pred izpostavljenim svetim Rešnjim telesom s petjem in z litanijami. Orglal je p. Angelik. Od začetka je igral najmogočneje s polnimi orglami. Prav v tistem trenutku, v tisti sekundi, ko je diakon odprl tabernakelj, se je naenkrat mogočno orglanje spremenilo v tiho, nežno igranje. Človeku se je zazdelo, kakor da bi tedaj, ko so se odprla vratca tabernaklja, orgle same padle na kolena v globokem spoštovanju pred Najsvetejšim. Bil je duhovit domislek p. Angelika, ki je dosegel popoln uspeh.« V dolgoletnem sodelovanju sta si p. Angelik in p. Hugolin, ki je bil priznan skladatelj, izbistrila največ glasbenih vprašanj. Ob izvajanju raznih skladb sta odkrivala, kaj je pisano za zbor in kaj ne. To ju je tudi spodbujalo k ustvarjanju.

Zadel je harmonijo, ki ustreza ljudski duši

V zgodovino slovenske cerkven glasbe se je p. Angelik Hribar zapisal predvsem kot skladatelj. »Njegov duhovni obraz, ki se zrcali iz njegovih skladb, je tako svojstven, tako domač, tako res slovenski, da ga ni mogoče zamenjati s kom drugim: je v vsakem oziru samonikla glasbena osebnost,« je o njem zapisal glasbenik Anton Dolinar. Se danes velja, kar je dognal pred sedemdesetimi leti: »Pogledi po naših cerkvenih korih jasno spričujejo, da je Angelikova pesem med nami tako zakoreninjena, da je postal nepogrešljiv del njihovega repertoarja: šteti ga moremo za Riharjem med najpopularnejše skladatelje.« Naj navedem nekaj njegovih pesmi, ki so postale prav ljudske: Čuj iz višav veseli glas, Kedaj, Zveličar, prišel boš, Ponižno tukaj pokleknimo, Pridi skoraj, Jezus moj, Srce jaz ljubim presladko, V zakramentu vse svetosti, višek pa je Ti, o Marija. Njegove pesmi, zlasti prvih let, so povsem preproste, a sočne in živahne. Njihova posebna odlika je, da se naslanjajo na ljudsko melodijo, zato so njegove cerkvene pesmi povsod priljubljene. Nekaj skupnih zbirk sta izdala s p. Hugolinom Sattnerjem, tako Marijinih kakor tudi mašnih pesmi. Angelikove se jasno ločijo od Hugolinovih in takoj bi jih spoznal, četudi ne bi bile imensko označene. Vsaka pesem spričuje, da je Angelik ves izšel iz ljudstva in da drugačen ni hotel biti. Več njegovih skladb in tudi vse tri latinske maše so izšle v Cerkvenem glasbeniku. Sam je izdal nekaj zbirk. Blaga melodija njegovega življenja je izzvenela 6. aprila 1907. Po njegovi smrti sta p. Hugolin Sattner in Stanko Premrl izdala tri zvezke njegovih skladb.

Silvester Čuk

Matej (umrl ok.69)

Napisal Benjamin na 3. septembra 2013. Objavljeno v Pričevalec evangelija.

21. september

Na današnji praznik apostola Mateja se pri maši bere odlomek iz evangelija po Mateju, ki pripoveduje, kako je Jezus tega apostola poklical in kako je ta takoj pustil svojo službo in šel za njim. Za stare cerkvene očete je bila stvar preprosta: prvi evangelij je napisal apostol Matej. Sodobni razlagalci Svetega pisma pa pravijo, da pisca tega evangelija ne smemo enačiti s cestninarjem Matejem, ki ga je Učitelj iz Nazareta poklical med svoje izbrane učence – apostole. Evangelista Marko in Luka, ki sta tudi zabeležila ta dogodek, poklicanega cestninarja imenu–jeta Levi, Marko pa dodaja še ime njegovega očeta – Alfej. Danes je med strokovnjaki skoraj soglasno prepričanje, da je Matejev evangelij zapis ustne kateheze apostolov, zlasti apostola Petra, katerega je okoli leta 80 opravil izobražen Jud, ki je bil postal kristjan.

Preden ga je Gospod poklical, je Matej–Levi opravljal službo cestninarja ali mitničarja v Kafarnaumu. Ta poklic je bil pri Judih na slabem glasu: cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Dejstvo, da se je Jezus ozrl nanj, ga je tako prevzelo, da je brez oklevanja pustil vse in šel za njim. Gospoda je spremljal po Palestini, vpijal njegove besede in strmel nad njegovimi deli. Po Jezusovi smrti, vstajenju in vnebohodu si je zadal nalogo, da svoje rojake prepriča, da je Jezus iz Nazareta pravi Mesija, ki so ga napovedovali preroki stare zaveze.

Staro izročilo pripoveduje, da je apostol Matej dolgo časa deloval v Etiopiji, kjer je spreobrnil veliko ljudi, celo samega kralja z vso družino, potem ko je obudil od mrtvih njegovo lepo hčerko Ifigenijo. Ta je po prejemu svetega krsta naredila zaobljubo devištva in je zavrnila novega kralja Hirtakusa, ki se je hotel z njo poročiti. Kralj se je razsrdil na apostola Mateja, češ da ji je on vtepel v glavo te misli, in ga je dal prebosti s sulico, ko je obhajal sveto daritev. To naj bi se zgodilo okoli leta 69. Za časa papeža Gregorija VI. (1046) so njegove posmrtne ostanke prenesli v italijansko mesto Salerno. Njegov grob kažejo v kripti tamkajšnje stolnice in obiskujejo ga številni romarji.

Apostola Mateja upodabljajo s človekom ali z angelom kot simbolom prvega evangelija (po videnju preroka Ezekijela), s knjigo, z mečem ali s sulico (orodjem mučeništva), pa tudi z mošnjo in računsko deščico, kakršno so imeli cestninarji. Kot svojega zavetnika ga častijo finančni in davčni uradniki, cariniki, menjalci in knjigovodje.

Na Slovenskem je apostol Matej dokaj češčen svetnik, vendar pa nima nobene župnijske cerkve, posvečenih mu je le nekaj podružnic. Ob godu sv. Mateja se pričenja koledarska jesen, zato ta svetnik velja za napovedovalca vremena. Pregovor pravi: »Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen.«

Ime Matej je med Slovenci zadnje čase vedno bolj priljubljeno. Razširjene so najbolj te oblike: Matej, Matevž, Tevž, Tevžek, Matejko, Matko, Tejko, Teo. Pogoste so tudi ženske oblike: Mateja, Matejka, Matka, Teja, Tejka.

Evstahij (umrl 337)

Napisal Benjamin na 3. septembra 2013. Objavljeno v Pričevalec evangelija.

20. september

V hudih stiskah poznega srednjega veka (v 14. stoletju, ko so razsajale razne kužne bolezni) se je med ljudmi začelo širiti češčenje ‘štirinajstih zavetnikov v sili’, to je 14 svetnikov, ki so jih častili za posebne potrebe in jih zato tudi slikali. To češčenje je najverjetneje nastalo takole: v življenjepisih in v cerkvenih obrednih knjigah so brali, kako je Bog te svetnike za njih življenja v posebni potrebi izredno, včasih tudi čudežno uslišal, zato so se obračali k njim po pomoč. Za večino teh zavetnikov v sili nimamo povsem zanesljivih zgodovinskih podatkov, temveč povečini samo legende (pobožne povesti). Vse legende, pravijo poznavalci, pa imajo zgodovinsko jedro.

Med ‘štirinajstimi zavetniki v sili’ najdemo tudi današnjega godovnjaka sv. Evstahija. Njegovo grško ime pomeni ‘rodoviten, poln klasja’. Poleg sv. Huberta (njegov spomin obhajamo 3. novembra) ga časte kot svojega zavetnika lovci in gozdarji in pogosto oba svetnika zamenjavajo, ker sta si tudi njuni legendi zelo podobni. Evstahijevo češčenje je prišlo v Evropo z Vzhoda. Po ugotovitvah milanskega kardinala Schusterja je Evstahij istoveten s sv. Evstatijem, antiohijskim patriarhom, ki se je izkazal kot odločen nasprotnik arianizma na koncilu v Niceji ter je umrl okoli leta 337 v pregnanstvu v Traciji. Sveti Evstahij, ki je prišel v seznam ‘štirinajstih zavetnikov v sili’, je bil po legendi mučenec. Njegovo slikovito zgodbo je sprejel v svojo znamenito knjigo Zlata legenda (Legenda aurea), ki je bila dokončana leta 1264 Jacobus de Voragine. Mož naj bi bil rimski častnik za časa cesarja Trajana (98–117). Ime mu je bilo Placidus. Nekoč se mu je na lovu med košatim rogovjem jelena, katerega je zasledoval, prikazal križani Odrešenik, ki ga je nagovoril in ga povabil, naj se da krstiti. Poslušal ga je in se dal krstiti z vso svojo družino. Pri krstu je dobil ime Evstahij. Po tem je v življenju veliko trpel; njegova usoda je bila podobna usodi svetopisemskega trpina Joba. Vse se srečno konča, Evstahij se vrne v rimsko vojsko in kot general premaga barbare. Po zmagi se noče udeležiti zahvalne daritve na čast poganskim bogovom in pove, da je kristjan. Zaradi tega obsodijo na smrt njega, ženo in oba sinova. To naj bi se zgodilo pod cesarjem Hadrijanom (117–138). V resnici ni bil noben rimski mučenec, njegovo češčenje je prišlo k nam, kot rečeno, z Vzhoda.

Upodabljajo ga z jelenom, ki ima sredi rogov lesketajoči se križ; včasih tudi kot viteza ali lovca na konju, ki trobi v lovski rog. Poleg lovcev in gozdarjev so ga za svojega zavetnika izbrali tudi kramarji, pletilci nogavic in suknarji. Njegove prigode in prigode njegove družine so upodobljene na 33 barvnih slikah na oknih veličastne gotske katedrale v Chartresu. Nemški slikar Albrecht Dürer ga je upodobil v lesorezu s čudežnim jelenom.

Ime Evstahij je pri nas žeto redko. Skrajšane, v glavnem klicne oblike imena Evstahij so Stahi(j), Staš in Staško (zadnji dve sta lahko tudi iz imena Stanislav).

Januarij (umrl 304)

Napisal Benjamin na 3. septembra 2013. Objavljeno v Pričevalec evangelija.

19. september

Kdor je le malo časa preživel v Neaplju, ve, kaj Neapeljčanom pomeni prostorna kapela v desni stranski ladji njihove stolnice, ki je posvečena svetemu Januariju – po italijansko ‘san Gennaru’. To je zanje najdragocenejše svetišče. Nad vhodom je napis v latinščini, ki pove, da so ta prostor posvetili “svetemu Januariju, ki je s čudežem svoje krvi rešil Neapelj lakote, vojske, kuge in ognja z Vezuva, svojemu someščanu, zavetniku, varuhu”. Relikvije tega mučenca častijo v Neaplju že od petega stoletja. Ob treh njegovih najpomembnejših praznikih, tako pravijo, njegova strnjena kri, ki jo hranijo v dveh stekleničkah, postane tekoča. To je znameniti ‘čudež sv. Januarija’. Ta ‘čudež’ se ponavlja vsako leto prvega maja, na spominski dan, ko so prenesli njegovo truplo iz Beneventa v Neapelj; danes, 19. septembra, ko se spominjajo njegove smrti, in 16. decembra, ko so njegovo truplo dokončno prenesli v Neapelj. Ta ‘čudež’ opirajo na izročilo, da je kristjanka Evzebija pri obglavljenju sv. Januarija vzela nekoliko njegove krvi in jo shranila v dveh steklenih posodicah. Ko so ga pokopali v katakombah pri Neaplju, so posodici dali k truplu. Pozneje so truplo in stekleni posodici prenesli v svetniku posvečeno cerkev pred mestnimi vrati, od tam v Benevent, nazadnje pa spet v Neapelj.

Neapeljčani častijo sv. Januarija kot svojega posebnega zaščitnika, ki jih je reševal pred lakotami, vojsko in kugo, predvsem pa pred grozečo lavo Vezuva. Ob izbruhih tega ognjenika so v procesiji nosili svetnikove ostanke in bili prepričani, da so bili rešeni vsega hudega na njegovo priprošnjo. Še danes se vsako leto na njegov trojni praznik zberejo v stolnici, molijo in pojejo. Na glavni oltar prinesejo glavo sv. Januarija, shranjeno v dragoceni skrinjici, in monštranco z dvema stekleničkama njegove krvi. Temnikasta strjena kri postane za nekaj časa tekoča, nato pa se spet strdi. ‘Čudež svetega Januarija’ je še do danes nepojasnjen.

Življenje in mučeništvo svetega Januarija sta prepletena z legendarnim izročilom. Rodil se je verjetno v Neaplju sredi tretjega stoletja v ugledni plemiški družini. Postal je duhovnik in zaradi krepostnega življenja in temeljite izobrazbe kmalu tudi škof v mestu Benevent severovzhodno od Neaplja. Med Dioklecijanovim preganjanjem so zaprli njegovega prijatelja sv. Sozija ter druga dva diakona in nekaj kristjanov. Beneventski škof Januarij se je odpravil v Neapelj, kjer mu je uspelo skrivaj priti v ječo, da je tam zaprte kristjane tolažil in spodbujal k srčnosti. Ob nekem takem obisku so ga prijeli in peljali pred cesarskega namestnika Timoteja. Ker ga ta ni mogel pripraviti do tega, da bi zatajil vero, ga je dal grozovito mučiti, po mučenju pa ga je skupaj z drugimi kristjani prepustil zverem v amfiteatru, ki pa jih niso raztrgale. Cesarski namestnik jih je tedaj dal obglaviti. To se je zgodilo na današnji dan leta 304.

Svetega Januarija upodabljajo kot škofa z mečem, obdanega z zverinami; stoječega sredi plamenov ali v žareči ognjeni peči, kjer je ostal nepoškodovan; s stekleničkama s svojo krvjo nad evangeljsko knjigo v levi in s škofovsko palico v desnici; zraven bruhajočega ognjenika. Neapeljčani ga, kot rečeno, častijo kot svojega velikega zavetnika.

Jožef Kupertinski (1603-1663)

Napisal Benjamin na 3. septembra 2013. Objavljeno v Pričevalec evangelija.

18. september

Danes bomo zvedeli zgodbo moža, ki je bil po človeških merilih neroden in nesposoben, Bog pa ga je izbral za uspešno orodje svoje milosti. V življenju ni storil na zunaj nič posebnega: ni ustanovil nobenega novega reda, ni napisal nobene knjige, ni začel z nobenim novim načinom v dušnem pastirstvu.

Naš svetnik se je rodil 17. junija 1603 v kraju Copertino na jugovzhodnem robu italijanskega polotoka in po njem dobil pridevek Kupertinski. V šoli je bil trde glave in le z največjo težavo se je naučil brati in pisati. Imel pa je neki poseben dar, ki ga drugi, od njega bolj nadarjeni otroci niso imeli: večkrat je bil kakor odsoten, ves zatopljen v notranji svet in neobčutljiv za vse, kar se je dogajalo okoli njega. Že pri osmih letih je bil ves prevzet od notranjih doživetij in tovariši so mu dali vzdevek ‘odprta usta’, ker je božja sporočila sprejemal z odprtimi usti.

Od osmega do štirinajstega leta je bil prav beden otrok. Bilo ga je groza pogledati, ker je bil ves v ranah, ki so tako smrdele, da mu je še mati težko stregla. Jožefa je obhajala misel, da bi šel v samostan. Pri frančiškanih, kjer je imel dva strica, ga niso sprejeli, ker bi radi imeli le take novince, ki bi postali mašniki. Več sreče je imel pri kapucinih, ki pa so ga obdržali le osem mesecev. Vrnil se je domov in mama je šla prosit minorite, naj njenega sina vzamejo vsaj za hlapca. Uslišali so jo. Tukaj se je Jožef naučil gladko pisati in brati. Leta 1628 je bil posvečen v mašnika.

Če je bilo njegovo zunanje življenje podpovprečno, pa je bilo izredno bogato njegovo notranje življenje. Ta ubogi fant je bil pogosto zamaknjen. Glas o tem je v samostan privabil preproste ljudi in plemiče, da bi videli tega nenavadnega redovnika in govorili z njim, se mu priporočili v molitev ali odnesli od njega kakšen spomin. Spričo tega se je zanj začela zanimati inkvizicija, pri kateri ga je nekdo zatožil. Zasliševali so ga in se prepričali, da je bila ovadba lažniva, vendar je to Jožefa močno prizadelo. Hudo mu je bilo tudi, ker so ga prestavili v drug samostan. Vendar je povsod čutil božjo bližino. Dovolj mu je bilo, če je le slišal o Jezusu ali Mariji ali o nebesih, že se je zamaknil. Najmočnejše doživetje zanj je bilo vsakdanje maševanje. Zmerom ga je prevzelo zamaknjenje, tako da je njegova maša trajala tudi do pet ur. Pri njem ni šlo za igro domišljije, temveč za bližino tega, kar je ljubil.

Imel je tudi dar, da je videl na daljavo. Tako je na primer vedel za papeževo smrt, preden se je o tem zvedelo. Kdor se je srečal z njim, je moral računati s tem, da mu bo videl na dno srca in mu bo preiskal vest. Nič čudnega torej, da se je o njem vedno bolj govorilo in da se je glas o njem razširil po skoraj vsej Evropi. Ta njegova slava je povzročala predstojnikom nemalo skrbi. Prestavljali so ga iz samostana v samostan, nazadnje je bil v Osimu pri Anconi. Tam je živel skrit, popolnoma ločen tudi od sobratov, zato pa v zamaknjenjih tem bolj povezan z Bogom.

V začetku avgusta leta 1663 je zbolel. “Osel začenja stopati v hrib,” je dejal v šali, ko je začutil, da se mu bliža konec. Zadnje dneve je ležal kakor v zamaknjenju. Kot da bi ga použival notranji ogenj, je pel: »Moja duša, ljubi, ljubi!« 18. septembra 1663 je umrl v krogu svojih sobratov. »Sveti oče je umrl,« so rekli ljudje, ko so zvedeli za njegovo smrt. Za svetnika je bil razglašen leta 1767.

Jožefa Kupertinskega upodabljajo kot frančiškanskega redovnika v zamaknjenju (s perutmi). Za svojega zavetnika so ga izbrali abstinenti, ponekod se mu priporočajo študenti pred težjimi izpiti. Leta 1963 so ga za svojega zavetnika izbrali vesoljci (kozmonavti): svetnik se je namreč v zamaknjenju večkrat dvignil s tal ali krožil po zraku več minut.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing