11. september

Kar nekaj ženskih imen je vzetih po rožah. Eno od teh je Hijacinta, pri nas sicer silno redko. V botaniki je hijacinta okrasna rastlina z zelo dišečimi raznobarvnimi cvetovi v grozdastem socvetju. Še redkeje kot Hijacinte – mislim m žene in dekleta, ki jim je tako ime, so po slovenski zemlji posejani Hijacinti; to ime spominja na poldrag kamen oranžne barve. Tisti ‘izbranci’, ki nosijo to ime, godujejo danes, ko je v bogoslužnem koledarju katoliške Cerkve spomin rimskih mučencev Prota in Hijacinta.

Sveti Prot in Hijacint sta bila rodna brata. Njuno češčenje je že zelo staro. Mučeništvo sta pretrpela v Rimu. Leta 1845 so v Hermovih katakombah ob Salarijski cesti v Rimu našli popolnoma nepoškodovan grob sv. Hijacinta. Zaprt je bil še s prvotno ploščo, na kateri je bil s preprostimi črkami latinsko napisan današnji njegov smrtni dan, potem ime in okrajšan dostavek ‘mučenec’. Ko so grob odprli, so našli v njem samo ostanke ožganih kosti in nekaj pepela; to je bilo skrbno zavito v zlato tkanino. Iz tega sklepamo, da je bil mučenec ali živ sežgan ali pa so ga na drug način umorili ter nato truplo sežgali. To se je zgodilo najverjetneje okoli leta 303 v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Najbrž je ob istem času dal življenje za Kristusa tudi sv. Prot.

Legendarni opis njunega mučeništva, ki je nastal pozneje, ju spravlja v zvezo s sveto Evgenijo (25. decembra). Po tej legendi naj bi bila Prot in Hijacint Evgenijina služabnika. Ko je njuna gospodarica sprejela krst, je še njiju pridobila za krščanstvo. Skupaj z njo sta šla na Vzhod, kjer sta nekaj časa živela kot puščavnika. Ko se je Evgenija vrnila v Rim, sta se ji služabnika pridružila. Kmalu po vrnitvi so vse tri poklicali pred sodišče in jih zasliševali zaradi vere. Plemenito Evgenijo, ki so jo skušali pripraviti do odpada, a je v veri vztrajala, so na razne načine mučili, naposled pa vrgli v reko Tibero. Tudi njena služabnika nista hotela odpasti od krščanske vere, zato so ju po krutem mučenju obglavili. Verniki so pobrali njune zemeljske ostanke in jih pokopali v katakombah ob Salarijski cesti. Papež Damaz jima je leta 366 dal napraviti kamnito ploščo z napisom, ki ga je v pesniški obliki sam sestavil. Za časa njegovega papeževanja je neki duhovnik z imenom Teodor nad tistim delom katakomb postavil cerkev njima v čast. Od leta 1934 so relikvije sv. Hijacinta v kapeli Zavoda za širjenje vere na rimskem griču Janikulu.

10. september

Sveti Nikolaj, škof v mestu Bari, bolj znan kot sveti Miklavž, je vzornik dobrodelnosti in velik prijatelj otrok, saj jim v noči pred svojim godom (6. decembra) v nastavljenih posodah pušča darove. Za starše pa so največji dar prav otroci. Današnjega godovnjaka je ‘prinesel Miklavž’ staršem, ki so bili že priletni. Romali so na grob sv. Nikolaja v Bari in iz hvaležnosti, ker jih je svetnik uslišal, so svojemu sinu dali ime Nikolaj. Po mestu Tolentino, kjer je trideset let živel in deloval kot avguštinski redovnik, je dobil vzdevek Tolentinski.

Rodil pa se je leta 1245 v kraju Sant’Angelo južno od Ancone. Kot deček je rad hodil v cerkev in bral nabožne knjige. V domačem kraju ni bilo ne šol ne knjižnice, zato so ga starši poslali v Tolentino. Med misijonom je slišal pridigo avguštinskega meniha o minljivosti posvetnega veselja in pridiga ga je tako prevzela, da je potrkal na samostanska vrata. Kljub mladim letom so ga sprejeli. Bil je kakor rojen za meniha, kar je kazal s pokorščino, ponižnostjo, spokornostjo, postom, z molitveno vnemo in željo po premišljevanju v samoti. Ko mu je bilo osemnajst let, je naredil redovne zaobljube, po končanih bogoslovnih študijih pa je bil posvečen v duhovnika.

Vsa svoja duhovniška leta je posvetil ljudem v mestu Tolentino. Njegova priljubljena kraja sta bili prižnica in spovednica. Ni bil oznanjevalec pokore, ki bi mehčal trda srca poslušalcev z ostrimi besedami, še manj z grožnjami pekla. Njegove pridige so bile polne dobrote, krotkosti, opozarjale so na božjo ljubezen in usmiljenje nebeškega Očeta do največjih grešnikov. Prav zato je spreobrnil veliko ljudi in zlasti v spovednici večkrat doživel čudovita spreobrnjenja. Kadar je šel iz samostana, ga je pot vodila k bolnikom ali pa je šel nabirat miloščino namesto kakšnega redovnega brata. V mestu so ga vsi poznali ter ga ljubili in spoštovali.

Kakor je bil do drugih dober in širokosrčen, je bil do sebe izredno oster. Hranil se je le s kruhom in sočivjem. Spal je le nekaj ur dnevno in še takrat na golih tleh. Zaradi svojega uspešnega dela za duše je bil satanu trn v peti, zato ga je pogosto mučil s svojimi skušnjavami. Ko jih je prestal, mu je Bog poplačal zvestobo z osrečujočimi zamaknjenji. Umrl je 10. septembra 1305, star šestdeset let. Na njegovo priprošnjo so se zgodili številni čudeži in papež Evgen IV. ga je 1446 razglasil za svetnika.

Upodabljajo ga v temni redovni obleki, s knjigo v eni ter s križem, ovitim z lilijo, v drugi roki; z zvezdo na prsih, ker se mu je zvezda prikazala pred oltarjem, pri katerem je maševal, in je svetila večkrat nad njegovim grobom.

9. september

Leta 1992 smo obhajali petstoletnico odkritja Amerike. Indijanci, potomci starih naseljencev te ‘nove celine’, so se te obletnice spominjali z žalostjo. Mnogi osvajalci Amerike, ki so z usti izpovedovali krščansko vero, so s svojim ravnanjem poteptali evangeljsko oznanilo, saj so s človeškimi bitji ravnali slabše kot z živalmi. Precej pa je bilo tudi takih, ki so v pravem duhu oznanjali blagovest odrešenja, namenjenega vsem ljudem, ubogim in zatiranim prav posebej. Med temi izstopa današnji godovnjak sv. Peter Klaver, ki je skoraj štirideset let deloval med črnskimi sužnji v pristaniškem mestu Cartagena de Indias (v današnji Kolumbiji), kamor so jih dovažali iz Afrike – uklenjene in sestradane, do kraja ponižane. Bil je njihov prijatelj, tolažnik in pomočnik ter duhovni oče.

V teh letih je krstil okoli 300.000 teh nesrečnih ljudi, katerim je zavestno postal ‘suženj’. Papež Leon XIII., ki ga je razglasil za svetnika (1888) in za zavetnika vseh črnskih misijonov (1896), je zapisal: »Za Kristusovim življenjem ni nobeno življenje tako globoko pretreslo moje duše kakor življenje velikega apostola, svetega Petra Klaverja.«

Rodil se je leta 1580 v preprosti kmečki družini na severu Španije. Pri krstu je dobil ime Juan Pedro. Nadarjeni deček je šel v šole in kmalu se je posvetil bogoslovnemu študiju. Ko mu je bilo 22 let, je zaprosil za sprejem v jezuitski red. Med pripravo na redovno življenje je bil nekaj časa na otoku Mallorci, kjer je spoznal svetniškega osemdesetletnega redovnika, zavodskega vratarja brata Alfonza Rodrigueza. Pri tridesetih letih je odpotoval v Ameriko, da bi deloval kot misijonar med črnskimi sužnji. Na ta svoj apostolat se je Peter Klaver pripravljal z bogatim duhovnim življenjem in z vso ponižnostjo. Na prigovarjanje očeta Alonsa Sandovala, apostola črnskih sužnjev, se je leta 1616 dal posvetiti v duhovnika, da bi lahko svojim varovancem nudil tudi duhovno pomoč.

Od prvega dne, ko se je na lastne oči prepričal o strašni bedi črncev, se je dela lotil s tako požrtvovalnostjo, da so se mu prijatelji čudili, črnci pa so ga vzljubili in spoštovali. Veliko ameriško pristanišče za uvoz črnskih sužnjev je bilo mesto Cartagena na kolumbijski obali. Noben človek ni pomislil na stisko, bolezni, strahotno umiranje, poniževanje in onečaščenje teh ljudi, ki so jih polovili v njihovi domovini ter jih iz prebivalcev svobodnih vasi naredili za delovno živino za zapahi. Peter Klaver je imel majhno celico ob vhodu v jezuitski zavod in tam je bil na voljo črncem, ki so prihajali k njemu po vsakovrstno pomoč.

Peter Klaver je spremljal usodo svojih varovancev, kolikor je le mogel. Skrbel je tudi za to, da niso ostali brez krščanskega pouka. Zanje je dobil cerkev v mestu in belce, ki so ugovarjali, da že ne bodo v cerkvi skupaj z ‘umazanimi črnci’, zavrnil, da imajo v cerkvi sužnji enake pravice kot njihovi gospodarji. Ves svoj čas in vse svoje moči je posvetil črncem. Proti koncu svojega življenja je spal le malo in v urah nespečnosti premišljeval in molil. Zadnja leta je kakor ohromel v velikih bolečinah ležal na postelji. Ko ni mogel več delati, je samega sebe daroval kot žrtev za črnce. 8. septembra 1654 je njegovo velikodušno srce prenehalo biti. Ob umirajočem se je zgrnilo vse mesto: redovniki in redovnice s škofom, bogatini in ubožci, sužnji in otroci so se hoteli posloviti od moža, ki je zgorel kot žrtev za druge. Za blaženega je bil razglašen leta 1850, za svetnika pa skupaj s svojim učiteljem Alfonzom Rodriguezom leta 1888. Upodabljajo ga s skupino črncev.

8. september

Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah: pri Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku, ker je bilo rojstvo teh treh oseb res sveto,« piše Anton Strle v Letu svetnikov in to obrazloži: »Jezusovo rojstvo je bilo sveto zaradi združenja božje narave s človeško naravo v eni osebi, obenem zaradi deviškega spočetja v moči Svetega Duha; Marijino zaradi njenega brezmadežnega spočetja, to se pravi zaradi tega, ker je bila kot mati prihodnjega Odrešenika že v prvem trenutku svojega bivanja obdarjena s posvečujočo milostjo in torej obvarovana izvirnega greha; Krstnikovo zaradi tega, ker je bil izvirnega greha očiščen še pred rojstvom.«

Praznik Marijinega rojstva so začeli obhajati v Jeruzalemu, kamor je apokrifni (t. i. od Cerkve nepriznani) ‘Jakobov protoevangelij’ ali ‘prvotni evangelij’ postavil spomine na Marijino otroštvo. Ta spis, katerega najstarejše prvine segajo v začetek 2. stoletja, pravi, da je bila hiša Marijinih staršev Joahima in Ane v jeruzalemski mestni četrti, kjer se pri Ovčjih vratih nahaja vodnjak z imenom ‘Probatika’ in je prav blizu kopeli Bethezda, kjer je, kot vemo iz Janezovega evangelija, Jezus ozdravil moža, ki je bil bolan osemintrideset let. Prvi kristjani so oboje, Probatiko in Bethezdo, istovetili. V bližini zdaj stoji cerkev sv. Ane, ki ji pravijo tudi cerkev Marijinega rojstva. Prva cerkev je bila sezidana med letoma 422 in 438, sedanja je iz križarskih časov, grajena v romanskem slogu. V tej cerkvi je bila procesija na praznik Marijinega rojstva, ki so ga v Jeruzalemu od vsega začetka obhajali na današnji dan.

Ta datum je sprejela tudi zahodna Cerkev. Praznik Marijinega rojstva je prešel v rimsko bogoslužje v drugi polovici 7. stoletja. Pod papežem Sergijem so med letoma 687 in 701 začeli ta praznik obhajati s slovesno procesijo kot tri druge Marijine praznike: očiščevanje ali svečnico (2. februarja), oznanjenje (25. marca) in vnebovzetje (15. avgusta). V Nemčiji je današnji praznik uvedel že pred letom 735 sv. Bonifacij in sinoda v Salzburgu je določila, naj se praznik Marijinega rojstva obhaja slovesno. To je veljalo tudi za Slovence, ki so bili v območju salzburške škofije. Že iz tistih časov sta slovenski imeni ‘veliki’ in ‘mali šmaren’ za praznika Marijinega vnebovzetja in Marijinega rojstva. Med tema dvema praznikoma še danes naše verno ljudstvo rado hodi na božja pota v Marijina svetišča. Drugo ljudsko ime za ta praznika je ‘velika’ in ‘mala maša’, zato tednom med njima pravimo tudi ‘medmašni čas’.

Praznik Marijinega rojstva je praznik veselja: na svet prihaja tista, ki naj postane Odrešenikova in naša mati. Marijino rojstvo je prvo vidno dejanje drame odrešenja. Vsebino tega praznika povzema odpev k Zaharijevemu hvalospevu v bogoslužni molitvi hvalnic: »Tvoje rojstvo, božja mati in Devica, je razveselilo vesoljni svet; kajti iz tebe je izšlo sonce pravice, Kristus, naš Bog, ki je odpravil prekletstvo in dal blagoslov, uničil smrt in nam podaril večno življenje.«

Danes obhajajo svoj godovni praznik številne žene in dekleta, ki so bile pri krstu postavljene pod Marijino varstvo.

7. september

Iz Francije, natančneje iz Burgundije, pokrajine med Juro in jugovzhodnim robom Pariške kotline, je bila doma današnja svetnica, devica in mučenka Regina. O njej je znano zelo malo. Njeno življenje in njeno mučeništvo sta obdajia z legendami. Zelo verjetno je, da je darovala svoje življenje za Kristusa okoli leta 300 pri mestu Alise v sedanji Franciji, tedanji Galiji. Z najrazličnejšimi mukami so jo hoteli oblastniki pripraviti do tega, da bi zatajila svojo vero, toda Regina je junaško vztrajala, zato je bila obsojena na smrt z obglavljenjem. Leta 864 so njene relikvije prenesli v mesto Flavigny–sur–Ozerain. V tem burgundskem mestecu je ohranjena kripta romanske cerkve iz karolinške dobe.

Pobožna legenda pripoveduje, da je bila Regina hčerka uglednega moža iz Burgundije, ki pa je bil zakrknjen pogan. Mati je ob njenem rojstvu umrla, zato je oče deklici poiskal dojiljo, ki je živela na podeželju in je bila goreča kristjanka. Deklico je dala krstiti in pripovedovala ji je o Jezusu in o številnih junaških mučencih, ki so umrli iz ljubezni do njega. Ko je oče prišel po svojo hčerko, je bil silno ponosen, kajti razcvetela se je v pravo lepotico. Veselil se je, da bo na bližnjih poganskih praznovanjih,

ki so bila v mestu vsako leto, njegova Regina ‘lepotna kraljica’. Regina pa ni hotela sodelovati pri slavju na čast poganske boginje in je očetu povedala, da je kristjanka. Oče jo je v navalu jeze napodil od doma. Regina se je vrnila na podeželje in je sklenila, da bo živela kot puščavnica, preživljala pa se bo s tem, da bo pasla ovce. Nekega dne je prišel mirno neki visok rimski uradnik, ki je bil očaran od lepote mlade pastirice. Šel je k njenemu očetu in ga prosil, da bi mu jo dal za ženo. Oče je privolil, vendar je hotel Regino najprej pripraviti do tega, da se odpove svoji veri. Pri tem mu je pomagal tudi obljubljeni ženin, toda vse njuno prizadevanje je bilo zaman. Ko ni hotela pristati zlepa, so jo do tega hoteli pripraviti zgrda, vendar je Regina junaško prestala vse muke. Neke noči je imela v ječi videnje: zagledala je svetel križ, ki je segal od zemlje do neba, nad njim pa je bil bel golob. Zaslišala je glas: »Bodi pogumna, ljubljena nevesta Jezusa Kristusa! Tvoj križ je lestev do nebes, tvoje trpljenje ti bo prineslo krono.« Regina je čudežno ozdravela, tedaj pa jo je rimski uradnik dal obglaviti.

Sveto Regino upodabljajo kot pastirico, ki gleda proti nebu; z mečem, stoječo v plamenih (tudi v razbeljenem kotlu), nad njo pa je križ z belim golobom. Kot svojo zavetnico jo častijo sobarice.

Okoli leta 1970 je bilo na Slovenskem, kot poroča Janez Keber v svoji knjigi Leksikon imen, nekaj nad 800 deklet in žena z imenom Regina. Ime izhaja iz latinske besede, ki pomeni ‘kraljica’. Bolj je razširjeno v Nemčiji, kjer sta znani obliki Regine in Gina, ter v Franciji – Regine ali tudi ljudska oblika Reine, ki je lahko tudi priimek.

6. september

Sodite pravično in bodite dobri in usmiljeni drug z drugim! Vdove in sirote, tujca in ubožca ne stiskajte in nihče naj ne izmišlja zlega v svojem srcu zoper svojega bližnjega!« je go voril Bog svojemu izvoljenemu ljudstvu po preroku Zahariju. Toda njegovih besed niso poslušali, zato jim je Bog po istem preroku zapretil: »Kakor sem jaz klical, pa niso slišali, tako naj oni kličejo, ne da bi jaz slišal.« Po preroku Zahariju pa Bog sporoča tudi tolažljive besede, polne upanja: svojemu ljudstvu zagotavlja svojo odpuščajočo ljubezen.

Prerok Zaharija – njegovo ime pomeni ‘Gospod se spominja’ – je eden izmed dvanajstih svetopisemskih ‘malih’ prerokov: mali so v tem pomenu, da so njihovi spisi manj obsežni. Deloval je nekako od leta 520 do 518 pred Kristusom. Kazen babilonske sužnosti, ki je zadela izvoljeno ljudstvo zaradi nezvestobe sinajski zavezi, je minila. Perzijski kralj Kir je bil Judom naklonjen in je takoj ob nastopu svoje vlade leta 538 dal po vsej državi razglasiti, da se sme vsak Jud vrniti v svojo domovino. Tisti, ki so se vrnili, so našli doma same ruševine in neobdelano pokrajino. Pri obnavljanju jeruzalemskega templja so jih ovirali Samarijani, mešanci Izraelcev in poganskih Asircev. Ljudstvo je bilo malodušno: ali se bodo nad to peščico, kolikor se jih je vrnilo iz Babilonije, sploh izpolnile veličastne mesijanske obljube, ki so jih naznanjali preroki prejšnjih časov?

V tem težavnem obdobju je Bog svojemu ‘izvoljenemu ostanku’ poslal preroka Ageja in Zaharija. Ljudstvo sta navdvševala za obnovo templja, da tako dobijo ognjišče in žarišče za svojo versko in narodno prenovo. Prerok Zaharija, o katerem vemo le toliko, kolikor v svoji preroški knjigi mimogrede sam pove, že v svojem uvodnem govoru sporoča Gospodovo besedo: »Vrnite s k meni in tudi jaz se vrnem k vam!« Prerok se predstavi kot sin Barakija in vnuk Adona ali Idona, poglavarja vplivne duhovniške rodovine, ki se je vrnila iz babilonskega ujetništva z Zorobabelom. Po letu njegovega nastopa moremo sklepati, da je bil rojen v ujetništvu.

Prerok Zaharija v svoji knjigi, ki v sedanji obliki obsega štirinajst poglavij, poudarja praktično življenje po veri in nravnosti, po pravilih pravičnosti in ljubezni. Žalostne izkušnje iz predujetniške dobe naj bodo nauk in opomin za sedanji, poujetniški rod. Izražanje preroka Zaharija je tudi nam v novi zavezi večkrat temno in nejasno. Deloma tudi zato, ker se še do sedaj niso izvršili vsi dogodki, ki jih napoveduje. Knjiga obsega dva dela, ki sta si časovno precej blizu. Prvi del je lažje umljiv, drugi pa je bolj skrivnosten.

Omeniti velja nauk preroka Zaharija o angelih, božjih poslancih, ki preroku posredujejo božja naročila za ljudstvo. Od odlomkov iz njegove knjige, ki so vključeni v bogoslužna berila, so najbolj znani tisti, ki govorijo o Bogu kot dobrem pastirju, ostro pa grajajo ničvredne pastirje, ki zaupane jim črede ne pasejo, temveč jo zrejo. Tik pred odhodom v trpljenje in smrt je Jezus svojim učencem napovedal, da se bodo tisto noč vsi pohujšali nad njim in to utemeljuje z besedami preroka Zaharija: »Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.«

Znamenita je Zaharijeva prerokba o Kristusu, mesijanskem Kralju, ki bo narodom naznanil mir: »Njegovo kraljestvo bo segalo od morja do morja, od veletoka do kraja zemlje« (9,8–10).

5. september

5. septembra 1997 je umrla žena, simbol ljubezni do bližnjega, ki jo je ves svet poznal kot Mater Terezijo. Če bi še veljali običaji prvih stoletij, bi jo že lahko uvrstili v krščanski koledar, ne bo pa odveč, da jo uvrstimo med kandidate za svetništvo prav na dan njenega rojstva za nebesa.

Albanka Agnes Gonxha (rožni popek) Bojaxhiu se je rodila 26. (27.?) avgusta 1910 v Skopju – takrat turškem mestu. V gimnaziji je začutila misijonski poklic, vstopila je v družbo loretskih sester, postala Marija Terezija Deteta Jezusa, se nekaj časa na Irskem učila angleščine in ob koncu leta 1928 že prišla v Colombo v Indiji. V Darjeelingu pod Himalajo je opravila noviciat. Že leta 1931 je prišla v Bengalijo. V Kalkuti je diplomirala in leta 1934 postala učiteljica, leta 1937 pa je izrekla večne zaobljube. Takrat in pozneje je bila v rednih stikih s slovenskimi misijonarji v Indiji. Vse je kazalo, da bo ostala profesorica in vzgojiteljica. Leta 1946 je začutila, da jo Bog kliče v drugačno delo, apostolat med ubogimi v Kalkuti. Indija je leta 1947 dosegla neodvisnost, Tereziji pa so predstojniki dovolili, da je začela poseben apostolat z dovoljenjem, ki je iz Rima prišlo 7. avgusta 1948. Takoj je opravila bolničarski tečaj, oblekla indijski sari, ki jo je spremljal do smrti in ki je redovna obleka njenih sester, misijonark ljubezni. Že jeseni 1950 je iz Rima dobila potrjena pravila nove družbe, 7. oktobra je nadškof razglasil ustanovitev prvega samostana, v katerem je bilo dvanajst sester. Kmalu je bilo sester sto in več. Leta 1954 je Mati Terezija odprla prvo hišo za umirajoče v Kalkuti, nato drugo za zavržene otroke, za gobavce.

Od leta 1959 dalje so se množile njene ustanove najprej v drugih mestih Indije, leta 1965 že v Venezueli, nato v Peruju, leta 1968 pa na povabilo papeža Pavla VI. tudi v Rimu. Pavel VI. se je srečal z njo že leta 1964 na evharističnem kongresu v Bombayu, ko ji je podaril avtomobil, s katerim se je vozil. Sestre so klicali v čedalje več dežel, saj nikjer ni manjkalo ubogih. Leta 1970 je odprla noviciat v Londonu za sestre iz Evrope. V Zagrebu je odprla prvo hišo leta 1978. Takrat se je na Reki srečala tudi z urednikom Ognjišča, Francem Boletom. Nadškof dr. Alojzij Šuštar pa jo je povabil v Ljubljano, kamor je prišla junija 1980, ko je spregovorila tudi po maši v stolnici. V Ljubljani so njene sestre začele delovati 16. julija 1987, ko so se naselile na Ježici. Svetovna javnost ni ostala brezbrižna za delovanje misijonark ljubezni, stiki Matere Terezije s svetom so doživljali vrhunce ob podeljevanju mednarodnih nagrad, z vrhom v podelitvi Nobelove nagrade za mir leta 1979. Sprejela jo je, ker je (po njenih besedah) »odbor priznal, da so na svetu ubogi. In kaj je to? … Le kapljica v oceanu trpljenja!« Ob nagradah in častnih doktoratih je ostala do smrti preprosta mati zavrženih in ubogih. Po smrti in ob pogrebu z državniškimi častmi indijske države je z neposrednim televizijskim prenosom ves svet začutil, da so na svetu ljudje, ki zaradi božje ljubezni hočejo lajšati vsakovrstno trpljenje. Splošno mnenje je bilo, da bi jo pred tisoč leti, ko še ni bilo urejene zakonodaje, takoj začeli častiti kot svetnico. Papež Janez Pavel II. je še pred drugo obletnico smrti 21. aprila 1999 dovolil, da se izjemoma že lahko začne postopek za beatifikacijo, čeprav še ni preteklo 5 let od smrti. 19. oktobra 2003, na misijonsko nedeljo, je bila prišteta med blažene.

4. september

Tudi jaz sem rožica, v božji vrtec vsajena,« poje dekle v naši ljudski pesmi Rožic ne bom trgala. V božjem vrtu – na tem svetu so rože najrazličenjših barv in vonjav. To smo mi ljudje. Nekateri pod soncem božje milosti dosežejo popolno lepoto in milino. To so svetniki in svetnice. Današnja svetnica je ‘božja roža’ tudi po imenu, kajti ime Rozalija po naše pomeni ‘roža’ in ‘lilija’.

Najstarejši življenjepisi te svetnice, ki je bila najbrž bazilijanska redovnica, so nastali šele kakšnih štiristo let po njeni smrti, zato se nanje ni povsem zanesti. Iz njih bi se dalo izluščiti nekaj dejstev. Rozalija iz Palerma je živela v 12. stol. na otoku Siciliji. Rojena je bila okoli leta 1130 v mestu Palermo, kjer je imel svoj dvor sicilski kralj Roger II. Po materi je bila Rozalija v sorodu z njim, njen oče grof Slnibald pa je bil gospodar nad mestecema Coschina in Rosa. Rozalija se je razcvetela v pravo rožo. Vzgajali so jo kot kraljično. Ko je kazalo, da bo dobila bogatega ženina, pa se je pred snubci umaknila v samoto. Naselila se je v votlini na Monte Reale (Kraljevski gori) nad mestecem Coschino. S seboj je vzela le razpelo (križ) in nekaj nabožnih knjig. Tam je živela v strogi pokori in v prisrčnem duhovnem združenju z Bogom.

Zdelo se ji je, da je preblizu ljudi, zato se je umaknila v še bolj divjo in skoraj nepristopno skalnato votlino na gori Monte Pelegrino (Romarski gori), od koder je zrla dol na Palermo. Tam je živela še bolj spokorno. Umrla je po šestnajstih letih samotnega življenja na današnji dan okoli leta 1166, stara nekaj nad trideset let. Ko so čez več let slučajno našli njeno truplo, je bilo nestrohnjeno. Pravijo, da ga je apnenčasta voda, kapljajoča s stropa, obdala s tanko plastjo prozornega kamna. Glavo je imela naslonjeno na desno roko, v levi je držala križec. Kar v votlini so ji napravili grob.

Ko je leta 1624 v Palermu divjala kuga, so njene posmrtne ostanke prenesli v mestno stolnico, kjer počivajo še danes. Od tedaj jo častijo kot zavetnico proti kugi. Je pa tudi zavetnica mesta Palerma. Popotnika, ki se pripelje v mesto z ladjo, v pristanišču že od daleč pozdravlja njen kip z iztegnjenimi rokami. Na njen god imajo v Palermu vsako leto procesijo z njenim kipom. Domačini in otoški romarji posebno radi obiskujejo votlino na gori Monte Pelegrino, kjer se je Rozalija Jezusu na ljubo odrekla posvetni ljubezni in prijetnostim dvornega življenja, ko je izbrala življenje v molitvi in pokori.

Svetnico upodabljajo kot puščavnico v rjavi obleki in z razpuščenimi lasmi, z vencem belih rož na glavi, z razpelom in mrtvaško glavo v rokah ali opasano s spokorno verigo.

Rozalija je pri nas zelo pogosto žensko ime. Manj razširjene, redke ali zelo redke so različice: Roza, Rozina, Rozika, Roža, Rozi, Rozka, Rozalka, Zalka, Zala, Žalika, Lija, Rožamarija, Rozana, Rožana, Rožica, Rožina, Rosita, Rosvita.