Egidij (umrl 7.-8. stol)
1. september
Sveti Egidij, s katerim se začenja svetniški koledar meseca septembra, je zelo češčen svetnik v Angliji, po deželah Srednje Evrope in tudi pri nas, kjer je uvrščen med pomočnike v sili. O veljavi, ki jo ima ta svetnik, ki mu pri nas pravimo Tilen ali Šent lij, na Krasu tudi Tilih (ali Tilh), pričuje dejstvo, da mu je na Slovenskem posvečenih 18 cerkva (12 sv. Egidiju, 4 sv. Tilnu, 2 Št. Ilju) – po teh cerkvah se kraji imenujejo Št. Ilj ali Šentilj. Osebno ime Egidij ali Tilen pa je danes pri nas razmeroma redko.
Ime Egidij (grško Aigidios = ščitodržec ali ščitonosec) priča o grškem izvoru današnjega svetnika. Po starih izročilih je bil doma iz Aten. Njegovo življenje je ovito z legendami, tako da je težko izluščiti zgodovinsko jedro. Bil je bogatega rodu, toda po smrti staršev je svoje veliko premoženje prodal, izkupiček razdelil med siromake, sam pa je sklenil odpluti v Egipt, da bi se pridružil tamkajšnjim puščavnikom. Toda veter je ladjo zanesel proti zahodu in pristala je na obali južne Francije. Egidij se je umaknil v samoto na levem bregu reke Ron ter tam molil in se pokoril. Kot puščavnik se je hranil z zelišči in z mlekom košute, ki je prihajala k njemu. Njegove zveze z zahodnogotskim kraljem Vambo se opirajo verjetno na legendo, ki pripoveduje, da je kralj nekoč na lovu naletel na košuto in ji sledil. Košuta se je zatekla k puščavniku. Kralj je ustrelil, toda puščica je zadela puščavnika. Ko se je kralj približal, ga je Egidij opomnil, naj živali ne stori nič žalega, ker mu jo pošilja božja previdnost. Ko je kralj videl, kako Egidij svetniško živi, mu je sezidal samostan, v katerem je Egidij umrl kot opat. Nad njegovim grobom je zrasla cerkev, ob njej pa mesto, ki se po njem imenuje Saint–Gilles, južno od Nimesa. Od prastarega samostana sta se ohranila samo cerkev z romansko fasado in mogočna kripta s kamnitim sarkofagom, v katerem so nekoč počivale svetnikove kosti. Proti koncu srednjega veka so jih prenesli v opatijo St. Sernin pri Toulousu, da bi jih obvarovali pred uničenjem s strani protestantov.
Na Egidijev grob so romali verniki, ki so se svetniku priporočali v dušnih in telesnih potrebah. Božja pot je zaslovela v 11. stoletju, ko so bili med romarji tudi cerkveni in svetni dostojanstveniki. Češčenje sv. Egidija so romarji širili tudi doma. Razširjeno je zlasti v Angliji, kjer mu je posvečenih okoli 160 cerkva. Iz Nemčije se je širilo tudi k nam. Svetniku so se priporočali za dobro letino in za srečo pri živini, za lepo vreme, proti ognju, strahu in kugi; pa tudi žene, ki niso mogle zanositi, nosečnice za srečen porod in doječe matere za zdravje otrok. Tilen je bil tudi zavetnik pastirjev in beračev. Upodabljajo ga s košuto ali smo, s puščico v prsih.
V verskem listu Oznanilo je bila leta 1947 objavljena legenda, ki pripoveduje, kako je nekoč obiskal sv. Tilna pastirček. Svetnik mu je pokazal veliko skalo, ki se je tresla, izpod nje pa je mrzlo pihalo. »Ta skala zapira vetrove, slano in mraz,« mu je rekel. »Če skala popusti – bo gorje! Zapomni si: jaz sam ne morem skale zadržati – le moč skupne molitve vseh ljudi jo lahko tako pritisne ob goro, da more kljubovati viharju. Čim bolj peša molitev, tem bolj se skala trese, vsak dan bolj. Pouči ljudi: Ko bo ugasnila molitev na vaših ustnicah, bo mraz obdal vaša srca in mrtva bodo in ledena, nič več ne bodo polja rodila …« Vrnil se je pastir med ljudi in pripovedoval je – pa mu niso verjeli.
Uf, spet ta šola. Urniki, spraševanja in omejen prosti čas. Si pomislil, da so med nami ljudje, ki so drugačni, saj brez pomoči izobraženih ljudi, prostovoljcev in posebnih didaktičnih pripomočkov šolanja ne bi zmogli? Šola je vrednota, to, da se lahko učimo in razvijamo svoje sposobnosti brez ovir, pa je velik dar! Veliko je že, da se tega zavedamo, še več pa šteje spoznanje, da lahko ljudem s posebnimi potrebami na poti do znanja pri marsičem pomagava tudi ti in jaz.
Odnos do ljudi s posebnimi potrebami je bil, in je ponekod na žalost še vedno, negativen. Zanje so uporabljali poimenovanja, kot so: idiot, prizadet, nenormalen … Tej stigmatizaciji so dodajali še, da so nesposobni in nezmožni za učenje. Minilo je kar veliko let, polnih razprav in dilem na to temo. V Sloveniji je tako lansko leto stopil v veljavo Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je na to področje prinesel veliko sprememb. Pred tem je veljalo, da otroci s posebnimi potrebami sodijo v posebne šole, z novim zakonom pa se poskuša otroke že v predšolskem obdobju usmerjati v programe vzgoje in izobraževanja, ki potekajo v navadnih vrtcih in šolah. Usmeritev poteka ob upoštevanju otrokovih potreb na vseh področjih.
Pred opoldansko molitvijo angelovega češčenja v nedeljo, 4. avgusta 2013, je papež Frančišek na kratko povzel svoja doživetja na 28. svetovnem dnevu mladih v brazilskem velemestu Rio de Janeiro od 22. do 28. julija. »To je bila še ena postaja romanja mladih po celinah s Kristusovim križem. Nikoli ne smemo pozabiti, da svetovni dan mladih ni nekakšen ‘ognjemet’, niso trenutki zanosa, usmerjeni sami vase. To so postaje dolge poti, ki se je začela leta 1985 na pobudo papeža bl. Janeza Pavla II. On je mladim izročil križ in rekel: “‘Pojdite, jaz pa bom šel z vami.” Vedno imejmo pred očmi: mladi ne gredo za papežem, ampak za Jezusom Kristusom in nosijo njegov križ. Papež pa jih vodi in spremlja na tej poti vere in upanja. Rad bi vas prosil, da molite z menoj v ta namen: da bi mladi, ki so sodelovali na svetovnem dnevu mladih to izkustvo prenesli v svojo vsakdanjo pot, v vsakdanje življenje ter tudi v pomembne odločitve in bi odgovorili na Gospodov osebni klic.« Papež, ki je prišel med nje v evangeljskem duhu sv. Frančiška, je mlade tako prevzel, da so ga pozdravljali s klici: »To je papeževa mladina.«
Tokrat bomo potrkali na vrata Koširjeve kašče, ki stoji malo dvignjena nad dvoriščem pred hišo Koširjeve kmetije v zaselku Suhi Dol pri Šentjoštu nad Horjulom. Tu nas bo prijazno sprejel zbiratelj in postavljavec zbirke Matevž Košir (r. 1931). Kašče (tudi kašta, kaša) na Slovenskem so nekdaj pomenile pomemben del kmetij. Navadno je to bila samostojna lesena oz. zidana stavba ali poseben prostor v hiši, namenjen shranjevanju žita in drugih pridelkov. Morala je biti varna pred ognjem, škodljivci in tatovi. O slednjem nas bodo prepričala tudi močna vrata Koširjeve kašče, ki jo odklepa težak železen ključ. Še preden bomo dobro stopili vanjo, bo njen gospodar Matevž začel s pripovedjo.
V mlajših letih sem v svojih planinskih potepanjih še posebej rad imel bližnjice. Na planinskih poteh jih je veliko. Tudi takih, dobro nadelanih, dobro vidnih, celo bolje vidnih od ‘pravih’ stez. No, v resnici jih je pravzaprav vedno manj, ker se vzdrževalci planinskih poti zelo trudijo, da bi preprečili njihovo uporabo, da bi planince navadili na hojo po nadelanih, markiranih planinskih poteh, kar je z več vidikov zelo dobro premišljeno početje, ki ga močno podpiram.
Kmalu je na mestu, kjer je bila prej udobna mulatjera, zazijal podor, nastal je kar nerodno prehoden graben … Popravilo teh podorov je terjalo kar veliko časa in napora. Društvo se je trudilo, da bi z različnimi ovirami preprečevalo dirjanje po teh bližnjicah, a zdelo se je, kot da je ta napor nesmiseln. No, zadnja leta se vendar nekaj spreminja: vse manj je planincev, ki pri sestopu dirjajo po bližnjicah.
In tako se dogaja pravzaprav z vsem lovljenjem bližnjic v življenju, ne le tistih na planinskih poteh. V vsakdanjem življenju jih kar naprej iščemo in kar naprej se nam zdi izjemno pomembno, če kje uspemo ubrati kako bližnjico. Pravimo, da smo potrošniška družba. In prav pri potrošništvu je to iskanje bližnjic še najbolj očitno. Kar naprej se obremenjujemo z razmišljanji, kako bomo ‘po bližnjici’ prišli do zaslužka, do avtomobila, do službe, ali do najnovejšega modela športnih copat, ali do najnovejše zgoščenke tega in tega modnega pevca … Bližnjice se zdijo nekaj najpomembnejšega v življenju!
Vsak lahko bližnjemu pomaga s talentom, ki ga je najbolj razvil. Nekateri to počnejo s svojo slikarsko nadarjenostjo v okviru mednarodne likovne kolonije pod okriljem projekta Umetniki za Karitas. Letos so se likovni umetniki že devetnajsto leto zapored zbrali na tradicionalnem kraju, Sinjem vrhu nad Ajdovščino.
Od 19. do 23. avgusta se je na Sinjem vrhu zbralo deset akademsko izobraženih ali drugače priznanih likovnih umetnikov iz domovine in tujine. Izbor povabljenih slikarjev opravijo člani organizacijskega in strokovnega sveta, med povabljenimi umetniki imajo prednost tisti, ki v kolonijah Umetniki za Karitas še niso sodelovali oz. so s podarjenimi deli uspešno podprli namene prejšnjih kolonij. Po besedah Jožice Ličen, odgovorne voditeljice projekta, se ni bati, da bi zmanjkalo slikarjev, ki želijo sodelovati, prej obratno – predlog slikarjev za naslednje leto je že narejen in mnogi, ki so že sodelovali, se zanimajo, kdaj bodo spet lahko del kolonije.
In me je spomnil na misli, ki mi jih je pred leti izrekel največji teolog takrat še jugoslovanskega prostora, Tomislav Šagi Bunić: »Edino, kar v življenju šteje so dejanja ljubezni tistim, h katerim nas je poklicala Ljubezen. Ne število knjig, ki sem jih napisal, niti predavanj, ki sem jih imel … To, kar bo štelo pred Bogom, je zapisano v Matejevem evangeliju: ko smo videli lačne, ali smo jim dali jesti, žejnim piti, ali smo sprejeli tujce in oblekli nage in bolne, ali smo jih obiskali in tiste v ječi …« (prim. Mt 25, 31–46). Edina vsebina, ki jo bomo lahko nesli čez prag večnosti, so konkretna dejanja ljubezni, zato nas vabi papež Frančišek na lov za zakladom, ki ima večno veljavo. Hudomušno je rekel, da ni videl še za nobenim pogrebnim sprevodom selitvenega kombija in je dodal: »Zaklad, ki smo ga dali drugim, je edini, ki ga bomo lahko odnesli s sabo. Ljubezen, služenje, potrpežljivost, dobrota, nežnost – to so čudoviti zakladi, ki so dragoceni v božjih očeh« in zagotavljajo tudi nam samim mir, zadovoljstvo; ne bančni računi, ljubezen do bližnjih nas najbolj obogati in izpolni.
Slovenski koroški duhovnik Janko Krištof, ki letos praznuje srebrni mašniški jubilej, je letos pripravil recital Prerok, predstavo v obliki monodrame. Ne gre za njegov prvi recital. Vse se je začelo z večerom slovenske poezije za koroške duhovnike, nadaljeval pa je z recitalom tudi za drugo občinstvo. »Ker se mi je zdelo, da se ne spodobi duhovniku recitirati le posvetna besedila, sem se lotil duhovnih. Tako sem se najprej naučil Pavlovo visoko pesem ljubezni v osmih jezikih,« pravi o drugem recitalu. V Trubarjevem letu je nadaljeval je z izborom svetopisemskih besedil v Dalmatinovem in Trubarjevem prevodu. Sledilo je Pavlovo leto in pripravil je recital z odlomki iz Pavlovih pisem. Med njimi je bilo najdaljše besedilo celotno pismo Galačanom.