Moj nečak pravi, da sta dobro in slabo sad vzgoje in ne neke krivde. Tudi njegovi prijatelji mu pravijo, da si je to Cerkev izmislila, da bi ljudje potem imeli slabo vest in bi ji bili pokorni ali se je bali. Nekako tako: Cerkev uči, da je neka stvar slaba, greh, ljudje poslušajo, se pregrešijo in imajo slabo vest. Nečak meni, da bi teh problemov ne bilo, če bi ne bilo take vzgoje za dobro in slabo. Pa še nekaj: če hoče Bog rešiti vse ljudi, ni bilo treba ustvariti takih negativnih tipov, kot npr. Juda, če je seveda vedel, da se bo potem ‘spridil’.
Ana
Vest, ki je notranji glas v vsakem, vernem in neverujočem človeku, ni sad krščanske vzgoje in se je ni Cerkev izmislila, saj ima vest vsak človek, in odkar obstaja človeštvo, obstaja vest in razločevanje med dobrim in zlim. Ta vest je temelj vseh verstev in kultur, je Božja danost in Božji zapis v človekovem srcu, je nekaj, kar ga napravlja Bogu podobnega. Zato izmed vseh zemeljskih bitij samo človek odgovarja za svoja dejanja, ker je edini sposoben razločevati med dobrim in zlim. Ob tem naravnem moralnem zakonu, ki obvezuje vse ljudi, pa imajo posamezni narodi, verstva in kulture zdavnaj pred krščanstvom in tudi pred judovstvom oblikovana svoja pravila, zakone, ki ščitijo dobro in kaznujejo zlo. Vest sta imela že ‘Adam in Eva’, in jo imamo tudi vsi njuni ‘potomci’. V tej luči trdi 2. vatikanski cerkveni zbor, da “zvestoba do vesti povezuje kristjane z ostalimi ljudmi pri iskanju resnice in pri pravilnem reševanju tolikerih nravnih vprašanj, ki se pojavljajo v življenju posameznikov in družbe” (CS 16). Zato je pred desetletjem nastalo gibanje, ki ga imenujejo svetovni etos, ki bi rad povezal vse tisto, kar je skupno za vse kulture in vsa velika verstva (ne ubijaj, ne kradi, ne laži, imej urejeno spolnost), da bi tako zavarovali človeštvo pred uničujočo prihodnostjo. »Čim bolj se uveljavlja prava vest, tem bolj se osebe in skupnosti oddaljujejo od slepe samovoljnosti in si prizadevajo za skladnost z objektivnimi pravili nravnosti« (CS 16).
Predjudovski in predkrščanski spisi (npr. Hamurabijev zakonik) poznajo številne zakone, ki obsojajo in kazensko preganjajo zlo in se zavzemajo za dobro. Pomislimo na Antigono, herojino v grški mitologiji, ki ji je Sofokles posvetil svojo dramo in je bila prvič uprizorjena verjetno že leta 442 pred Kristusom. Antigona, hči Ojdipa in Jokaste, kljub Kreontovi prepovedi pokoplje mrtvega brata Polinejka, ker ji to veleva vest, čeprav jo je dal Kreont živo zazidati v grob. Antigona je večna tema, ki skozi zgodovino, tudi najnovejšo, izraža dolžnost pokopati mrtve in govoriti v imenu tistih, ki ne morejo spregovoriti. Slovenski narod trpi, ker ni pokopal svojih mrtvih. Zato dr. Evgen Bavčar, pariški Slovenec, ki je oslepel pri dvanajstih letih, pravi, da je intervju Borisa Pahorja in Alojza Rebula z Edvardom Kocbekom, objavljen leta 1975 v tržaški reviji Zaliv, “eden najvažnejših dokumentov slovenske povojne zgodovine”, ki govori o umorjenih, ki niso bili pokopani. Bavčarjeva izjava je zato toliko bolj dragocena, ker je slep, in verjamem Tonetu Kuntnerju, ki pravi, da “ne vidiš vsega, če ne vidiš tudi, kar vidijo slepi”.
Spominjam se človeka, ki me je obiskal že pred omenjenim intervjujem s Kocbekom, in mi ob spominjanju na pobijanje v Kočevskem rogu vrnjenih domobrancev in drugih zaupal strašno moro, ker ni izpolnil zadnje prošnje duhovnika, ki je do brezna v Kočevskem rogu skrival in hranil štolo, simbol duhovništva. Mojemu sogovorniku, svojemu morilcu, ki je duhovnika najbrž poznal, je izrekal svojo zadnjo prošnjo, ali bi lahko štolo skril, in jo, ko bo imel priložnost, izročil, ali poslal za spomin njegovi mami. Dejal mi je, da ga vest ne muči toliko, ker je ubijal vrnjene ‘domobrance’, saj če bi jih prenehal ubijati, bi ga takoj ustrelili. »Mora me muči, ne morem spati in ponoči vpijem in je ob tem vpitju žena nejevoljna in prestrašena, ker nisem izpolnil zadnje prošnje duhovnika, ki sem ga umoril. Iščem pomoč, da bi se znebil teh morastih sanj.« Svetoval sem mu psihologa ali psihiatra. Odvrnil mi je, da mu ne morejo pomagati, ker je pomoč pri njih že iskal. Povprašal sem ga, ali je morda veren in veruje v Božje usmiljenje. Odgovoril mi je, da žal ni veren in zato tudi ne more sprejeti zakramentalne odveze, kljub temu si je zaželel pogovor z duhovnikom.
V slovenski literaturi in duhovnosti je v problematiko vesti posebno globoko in zelo tenkočutno prodrl Ivan Cankar. Pomislimo na njegovo črtico Mater sem zatajil. V črtici Skodelica kave je srce opisano kot pravičen in nezmotljiv sodnik, ki ga Cankar tako podrobno opisuje, da nas lahko zmrazi. Srce »sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani besedi; celo po koraku, po trkanju na duri. … Težak in pretežak, do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal samo v srcu kakor spomin brez besede in brez oblike. Le sam sebi ga človek izpoveduje, kadar strmi v noč in mu je odeja na prsih težja od kamna. “Ne kradel nisem, ne ubijal, ne prešuštvoval; čista je moja duša!” Lažnivec! Ali nisi lupil jabolka, ko si šel mimo lačnega ter si ga pogledal brez sramu? Hujše je bilo, nego da bi kradel, ubijal in prešuštvoval! Pravični sodnik, srce, bo rajši odpustilo ubijalcu, ki je gredoč do vislice pobožal jokajočega otroka, nego tebi čistemu! Zakaj srce ne pozna malenkosti in tudi ne paragrafov …«
Upam, da bodo gornje misli tudi vašemu nečaku lahko pomagale, da razločevanje med dobrim in slabim izhaja iz človekove narave in si krivde nista izmislila človek ali Cerkev, saj so vsa velika verstva, tudi judovstvo in krščanstvo, vest upoštevala in tako razvila svoj etični in moralni nauk in z njim pripomogla k počlovečenju človeštva. Pri posamezniku kot pri skupinah ali celo narodih, kar se je zgodilo tudi v 20. stoletju (nacionalsocializem, komunizem in fašizem), se lahko zgodi, da se premalo zmeni za iskanje resničnega in dobrega in je zaradi navajenosti na greh “vest polagoma oslepela” (CS 16).
Še misel ob zadnjem stavku v vašem vprašanju. Življenje je neizmerna vrednota, brez življenja ni nič, vsak človek, ki živi, ima možnost spreobrnjenja, tudi Juda Iškariot, Hitler, Stalin in še kdo. Bog ostaja do vseh nas neizmerno usmiljen, toda človeku daje možnost svobodne odločitve, kar nas napravlja Bogu podobne. Bogu smo lahko zelo hvaležni, da dobro ni v kakšnem nedostopnem prostoru, marveč je v nas, se nas dotika in smo po svoji naravi naravnani k dobremu nekako tako kot je oko naravnano na luč.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 10, str 54.