Kdo je Ambiciozna človeška ribica?
Pravzaprav ne gre za žival – pod tem zanimivim skavtskim imenom se skriva pridna, uspešna in vsestransko aktivna Ana Grahor. Letos je bila izbrana za Naj prostovoljko 2012, kar je že samo po sebi lep dosežek. V prostem času se poleg prostovoljstva ukvarja tudi z glasbo. Ves ostali čas ji vzame študij – še malo in dokončala bo šestletni študij medicine. Če bo vse prav, bo svoje poklicno področje nadaljevala v smeri pediatrije, pravi. Ta želja v njej tli že od konca osnovne šole. Torej bo z otroki delala kot skavtinja in kot zdravnica. Sta morda skoraj dve desetletju skavtstva tisto, kar je Ano tako oblikovalo?
Med pogovorom s slepimi in slabovidnimi, ki so se spominjali svojih vstopov in korakov v šolskih dneh, sem imel pred očmi, kako dobrodošla je lahko spodbuda, da se mladi v šoli vzgajajo za vrednote življenja. Mogoče bi kdo vzdihnil, da gre za temo primata vzgoje ali izobraževanja na drugi strani. V mislih imam zgolj spodbudo k občutljivosti za sočloveka. Koliko bomo v tem šolskem letu drug drugega spodbudili, da bi bili občutljivi za sočloveka? Ne samo tekmovalnost, kdo bo imel najboljše ocene, ampak kdo bo opazil, kaj se dogaja s sošolci in učitelji oz. profesorji, kdo se bo najbolj iznajdljivo učil občutljivosti za sočloveka.
Pesmi, veselje, igre, duhovna rast, razposajenost in povezanost – vse to so stvari, ki jih v poletnih mesecih doživljamo na oratorijih, duhovnih vajah, skavtskih taborih in še v kakšnih skupinah. Ob začetku šolskega leta in kopici novih obveznosti pa ta doživetja in druženja velikokrat ostanejo samo še bled spomin, ki ga odložimo v kakšen zaprašen kot naših možganov. Pa ni treba, da je tako! Namesto da odštevamo mesece do naslednjega oratorija ali duhovnih vaj, lahko prej našteto podoživljamo na tedenskih srečanjih v mladinskih skupinah.
In kaj zdaj, Bog?
Njegov rojstni kraj je Veliki Lipovec v župniji Ajdovec pri Žužemberku na robu Suhe Krajine. Janez je bil prvi otrok Jožefa in Jožefe roj. Pust; luč sveta je zagledal 29. septembra 1873. V družini so bili vsi pogoji, da je Janez postal plemenit človek, vzoren duhovnik in škof, svetniška osebnost. Otroci so bili deležni trdne človeške in krščanske vzgoje. Mati je bila mirna, krotka žena, oče pa je bil podjeten kmet, odločnega značaja in vsaka tri leta je šel k Sv. Jožefu v Celje in tam opravil tridnevne duhovne vaje. Vsak večer so otroci s starši pokleknili ob družinski mizi in molili rožni venec. Ob zimskih večerih je oče bral iz knjige Življenje svetnikov. Mati Jožefa je umrla v 33. letu starosti po porodu tretjega otroka, ko je bilo Janezu osem let. Oče se je znova poročil; v drugem zakonu so se rodili prav tako trije otroci. Oče je dal kar tri sinove v šolo k frančiškanom v Novo mesto. Vsi trije – Janez, Karel in Anton so postali duhovniki. Janez je bil vseskozi – od ljudske šole do univerze marljiv učenec. Leta 1892 je z odličnim uspehom končal gimnazijo in vstopil v ljubljansko bogoslovno semenišče. Po štirih letih študija je 23. julija 1896 v ljubljanski stolnici prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Idrijo, naslednje leto pa je bil prestavljen v Vipavo. Vsi so ga takoj vzljubili in splošno so mu ljudje rekli sveti Alojzij.
Leta 1898 je vodstvo ljubljanske škofije prevzel škof Anton Bonaventura Jeglič. Ena njegovih prvih zamisli je bila ustanovitev škofijske klasične gimnazije, kjer naj bi poučevali profesorji duhovniki. Na škofovo željo je vipavski kaplan Janez Gnidovec leta 1899 odšel na Dunaj, kjer se je vestno posvetil študiju klasične filologije in slovenskega ter nemškega jezika.
Začetki prve slovenske gimnazije so bili težki. Predvsem je bilo čutiti pomanjkanje slovenskih učnih knjig. Sproti so jih sestavljali šentviški profesorji in s svojim delom omogočili, da so še na drugih srednjih šolah začeli s poukom v materinem jeziku. Vsako leto so začeli z novim razredom in tako je bila gimnazija popolna v šolskem letu 1912/1913. Na koncu tega šolskega leta je bila prva matura. Ravnatelj Gnidovec se je trudil, da bi bili gojenci deležni splošne izobrazbe. Predvsem pa mu je šlo za to, da bi bilo v dušah mladih bogato duhovno življenje, zato je za svoje učence veliko molil. Uspeh zavodske vzgoje je videl v samostojnem gledanju na svet v luči vere. Šentviška gimnazija je dijake navajala k resnemu delu, zato je v času pred drugo svetovno vojno, ko je prenehala delovati, veljala za najboljšo v Sloveniji.
Leta 1919 je Janez Gnidovec prosil škofa Jegliča, naj ga razreši službe ravnatelja, ker se je želel še bolj posvetiti duhovnemu življenju in apostolskemu delu. Odločil se je za vstop v Misijonsko družbo lazaristov, ko je bil že oblikovana svetniška osebnost. Vstopil je 7. decembra 1919. Po dveh letih notranjega semenišča je leta 1921 naredil večne zaobljube in še pred tem postal voditelj novincev. Upal je, da bo v Misijonski družbi varen pred novimi odgovornostmi.
Tam je vernike pozdravil v srbskem in albanskem jeziku, ki se ga je neverjetno hitro naučil. Njegova škofovska služba je bila eno samo neprestano darovanje: božje ljubezni, ki ga je razvnemala, materialne pomoči, ki je nikomur ni odrekel, življenjske moči, ki je v hudih naporih naglo izgorevala. Ko je 9. januarja 1939 bolan odhajal v Ljubljano, je dejal: »Grem domov umret.« Prišel je k lazaristom na Taboru, ki so ga prepeljali v sanatorij Leonišče, kjer je 3. februarja 1939 izdihnil svojo svetniško dušo. Jakob Šolar, profesor na šentviški gimnaziji, je dejal, da bi si Slovenci “dali spričevalo duhovne lenobe, če takega moža ne bi spravili na oltar”.
