25.avgust

Imej srce polno sočutja do revežev, bednih in nesrečnih ter jim po svoji moči pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden še več prejeti. Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali na levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot bogatina, dokler se nisi prepričal o resnici. Trudi se, da bosta pri vseh tvojih podložnikih vladala pravičnost in mir …« Ta naročila je zaupal v svoji oporoki sinu francoski kralj Ludvik IX., ki je šel v zgodovino s pridevkom Sveti. Stavki, ki smo jih prebrali, potrjujejo, da je mogoče biti svetnik tudi na kraljevskem prestolu.

Kralj Ludvik je vladal Francijo kot deveti tega imena celih 44 let (od 1226 do 1270). Vodil je dve križarski vojski proti muslimanskim Saracenom: leta 1248 v Sveto deželo, leta 1270 pa v Tunis in tam ga je čakala smrt. Potem ko je toliko storil za svojo domovino, je moral umreti v tujini.

V osebnosti in v vladanju kralja Ludvika IX. Svetega so se otipljivo uresničile besede Svetega pisma: “Miloba žubori iz moči.” Bil je blag in ljudomil vladar, vendar je znal biti kar se da odločen, ko je bilo treba braniti pravico in resnico. Bil je pobožen in spokoren kot menih, vendar pa tudi v tem ni nikoli pretiraval, da bi trpel njegov ugled vladarja. Kot najvišji razsodnik v svoji državi je sodstvo prenovil tako, da je bilo edino merilo pravičnost. S svojimi dejanji je tudi kot vladar izpolnjeval Jezusovo zapoved ljubezni do bližnjega. Dajal je streho, hrano in obleko potrebnim, obiskoval je bolnike in jim stregel. Ustanovil je številne bolnišnice, sirotišča in zavetišča ter vrsto benediktinskih samostanov. Načelo krščanske pravičnosti ga je vodilo tudi v njegovih odnosih do drugih držav in mu pridobilo ugled razsodnika v meddržavnih sporih. Odločal je popolnoma nepristransko, četudi so bile prizadete njegove koristi.

Kot vojak je bil ‘vitez brez graje’: pošten, plemenit, bojevnik za resnico in pravico. Bil je čist v svojih željah, zatiral je v sebi tista nagnjenja, ki človeka silijo v nizkotnost in blato. Kot zakonski mož in oče je najzvesteje izpolnjeval božje zapovedi.

V mladih letih se je poročil z očarljivo komaj štirinajstletno princeso Margareto Provansalsko. Njun zakon ni bil skladen, vendar se kralj nikoli ni izneveril geslu, vrezanem v njegovem poročnem prstanu: »V tem obročku je vsa moja ljubezen.« O tem, kako se je trudil, da bi svoje otroke lepo vzgojil, pričuje oporoka sinu, ki smo jo brali na začetku.

Čeprav že v letih in bolehen, je leta 1270 šel na križarsko vojno. Najprej so odpluli proti Tunisu, kjer je njegova vojska dosegla nekaj zmag, potem pa je v taboru zaradi vročine in pomanjkanja vode izbruhnila kolera. Med prvimi je obolel kralj sam. Potem ko je prejel sveto popotnico, je 25. avgusta 1270 s komaj slišnim glasom prosil, naj ga polože na pepel in kmalu zatem je izdihnil. Kraljeva smrt je globoko pretresla Francoze. Ubogi so ga častili za svetnika že dolgo prej, ko ga je papež Bonifacij VIII. leta 1297 uradno razglasil za svetnika.

24. avgust

Dvanajsteri apostoli, Jezusovi izbrani učenci, so bili zelo pisana druščina. Med njimi je bil tudi Jernej, ki ga sinoptiki (evangelisti Matej, Marko in Luka) pod imenom Bartolomej navajajo nekje v sredini seznama apostolov. Evangelist Janez pa na začetku svojega evangelija pripoveduje, kako je božji Učitelj v svojo ‘šolo v naravi’ poklical nekega Natanaela. Razlagalci Svetega pisma pravijo, da sta Natanael in Bartolomej-Jernej ena in ista oseba.

Kratko poročilo o Jernejevi poklicanosti je tako živo, da se ga splača slišati v celoti. – Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Srečal je Filipa in mu rekel: »Hodi za menoj!« Filip je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega rodnega mesta. Filip je srečal Natanaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki. To je Jezus, Jožefov sin iz Nazareta.« Natanael pa mu je rekel: »Iz Nazareta more priti kaj dobrega?« Filip mu je odvrnil: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natanael prihaja k njemu, reče o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni , zvijače.« Natanael ga vpraša: »Odkod me poznaš?« Jezus mu odvrne: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natanael mu pravi: »Učenik, ti si božji Sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus mu odvrne: »Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ? Še več kot to boš videl« (Jn 1, 43–50).

Na podlagi tega srečanja nekateri življenjepisci apostola Jerneja slikajo kot do kraja iskrenega in poštenega človeka. Bil je pravi ‘božji dar’, kar pomeni ime Natanael, družbi Jezusovih učencev. Vanjo je prinašal vedrino, sproščenost.

Škoda, da o tem apostolu v evangelijih in Apostolskih delih ni zapisano več kot to, kar smo prebrali zgoraj. Doma je bil iz galilejske Kane, kjer je Jezus storil prvi čudež. Očetu je bilo ime Tolmaj (Bartolomej pomeni Tolmajev sin). V času, ko je hodil z Jezusom po Palestini, ni povedal ali storil nič takega, kar bi se evangelistom zdelo vredno zapisati. Po Gospodovem vstajenju ga srečamo z drugimi apostoli ob Genezareškem jezeru, kjer so lovili ribe, ko se jim je prikazal Vstali.

Izročilo ve povedati, da je Jernej oznanjal evangelij v Indiji, Mezopotamiji, v raznih pokrajinah Male Azije, Armeniji in morda celo v Egiptu. Umrl naj bi mučeniške smrti v armenskem glavnem mestu Albanopolis: na ukaz kralja Astiaga so mu živemu potegnili kožo s telesa, potem pa ga obglavili ali križali. Kot svojega zavetnika sv. Jerneja častijo knjigovezi, usnjarji, rokavičarji, strojarji, čevljarji, skratka vsi, ki imajo opravka z usnjem (kožo), pa tudi kmetje, viničarji in pastirji. Na podobah ima v eni roki nož, s katerim so ga drli, v drugi pa svojo kožo.

Na Slovenskem je sv. Jernej zelo češčen svetnik. V naših treh škofijah ima 28 cerkva (podružnic). Nekdaj je bilo Jernejevo pri nas velik praznik. Če vemo, da so bili nekoč vsi godovi apostolov zapovedani prazniki, je samo po sebi razumljivo, da se na Jernejevo ni smelo orati. Ponekod so tega dne razobesili vso zimsko obleko in perilo, da se je prevetrilo in sicer v spomin, da so sv. Jerneju živemu kožo odrli.

23. avgust

Ko je Krištof Kolumb leta 1492 odkril Ameriko, so brž odšli na ‘novo celino’ mnogi Španci, ki so plenili dežele sedanje Južne Amerike in neusmiljeno zatirali ter iztrebljali indijanska plemena. Najhuje je bilo, da so se razglašali za oznanjevalce Kristusovega evangelija. Njihovo življenje in ravnanje pa je bilo v kričečem nasprotju z oznanilom ljubezni in bratstva.

V tistih žalostnih časih se je 20. aprila 1586 v Limi, prestolnici Peruja, v družini španskih priseljencev rodila današnja godovnjakinja, ki je ‘prvi cvet svetosti v Južni Ameriki’. Pri krstu je dobila ime Isabel (Elizabeta) de Flores. Indijanka, ki je delala v hiši njenih staršev, je Elizabetin obraz primerjala roži in jo je klicala Roza (Roža). Deklica se je od najnežnejše mladosti trudila ugajati Bogu in se je na vse mogoče načine pokorila. Ko ji je bilo dvajset let, je dobila redovno obleko sester tretjega reda sv. Dominika, vendar pa je samostanska obleka ni ločila od drugih ljudi, temveč ji je pomagala, da je izpolnjevala svoje apostolsko poslanstvo v Limi.

Njena največja vsakdanja potreba je bila molitev. Vsak dan je do opoldne v svoji kočici na vrtu ob domači hiši premišljevala in molila, potem pa se je ukvarjala z raznimi ročnimi deli. S prodajo teh izdelkov je podpirala svoje domače. Čeprav ni imela šol, je bila zelo razgledana: bila je napolnjena z nadnaravno modrostjo in obdarovana z velikim znanjem, ki si ga sama ni mogla pridobiti.

Naj nam to ponazori odlomek iz njenega pisma zdravniku Castillu: »O da bi vsi ljudje vedeli, česa je vredna božja milost, kako lepa je, kako plemenita in dragocena. Brez dvoma bi se z vso prizadevnostjo trudili, da bi našli in si zagotovili vse mogoče težave in trpljenja. Vsi prebivalci zemlje bi naravnost iskali trpljenje namesto sreče … Nihče se ne bi več pritoževal nad križem ne nad napori, ki jih je slučajno kje srečal, če bi le vedel, kako dragoceno se vse to plačuje in vrača ljudem.«

Zadnja tri leta je živela v hiši prijateljice plemiškega rodu. Ustanovila je prvi samostan kontemplativnega reda na tleh Južne Amerike in svoji materi je napovedala, da bo postala prva redovnica v tej hiši. Vse življenje je služila ubogim in bolnikom. Njeno tretje pomembno delo je bil misijon.

Hudi napori, ostra pokora, nepretrgana molitev, skrbi in bolezni, zlasti mrzlica, ki jo je pogosto mučila, so použili njene moči, da je legla na bolniško posteljo, s katere ni več vstala. Umrla je 24. avgusta 1617, stara komaj enaintrideset let. Ko so jo ob pogrebu pripeljali v cerkev sv. Dominika, je privrela ogromna množica ljudi, ki so jo častili kot svetnico. Sledeč ljudskemu glasu, jo je papež Klemen IX. leta 1688 razglasil za blaženo, Klemen X. pa tri leta kasneje za svetnico. V Limi so ji postavili največji spomenik, kar jih premore Peru.

Sveto Rozo Limansko upodabljajo kot redovnico s trnovim vencem na glavi, z rožo v roki, včasih tudi s sidrom in z Jezusom na roži. Za svojo zavetnico sta si jo izbrali Južna Amerika in Indija.

22. avgust

Peta skrivnost častitljivega dela rožnega venca in obenem zaključni del te prastare molitve, v kateri spremljamo Jezusa in njegovo Mater Marijo v ‘radosti, bridkosti in slavi’, se glasi: “ki je tebe, Devica, v nebesih kronal”. Gre za govorjenje v podobi, izraža pa globoko duhovno, nadnaravno resnico. ‘Krona’ (ali ‘venec’) je bila že od nekdaj simbol zmagoslavja, najvišje časti, moči, veličastva in blažene radosti. Jezusova Mati Marija, ki jo je Sin vzel k sebi v nebesa z dušo in s telesom, sedi na desnici njega, ki je Kralj vesolja, kot Kraljica in obenem naša Mati. To vero izpoveduje že prastara molitev, ki je ljuba vsem vernim ljudem: »Pozdravljena, Kraljica, Mati usmiljenja, življenja sladkost in upanje naše, pozdravljena!«

God Device Marije Kraljice je v bogoslužni koledar katoliške Cerkve uvedel papež Pij XII. ob prvem Marijinem letu, ki ga je Cerkev obhajala leta 1954. Do pokoncilske preureditve bogoslužnega koledarja se je z godom Device Marije Kraljice zaključil njen mesec maj, zdaj pa ga obhajamo 22. avgusta, osmi dan po prazniku Marijinega vnebovzetja. Ta datum je primernejši, saj se je Marijino kraljevanje v polnosti z vso učinkovitostjo začelo uresničevati šele od dneva njenega vnebovzetja. Na številnih upodobitvah Marijinega vnebovzetja vidimo, kako jo v nebeško slavo sprejemajo vse tri osebe Svete Trojice in kako ji Bog Oče in Sin polagata na glavo kraljevsko krono.

Resnica o Mariji kot Kraljici je del izročila Cerkve izza prvih krščanskih stoletij. Marija je kraljica, ker je mati njega, ki je Kralj vseh kraljev. Sveti Efrem Sirski v 4. stol. s poudarkom naslavlja Marijo kot ‘Gospodarico’ ali ‘Gospo’, sklicujoč se na njeno ime ‘Miriam’, ki pomeni gospa, gospodarica, vladarica. V bizantinskih (vzhodnih) cerkvah nas nad glavnim vhodom pogosto pozdravi podoba oziroma relief Marije, upodobljene v veličastvu: oblečena je kot cesarica, pred svojimi prsmi nosi božje Dete in ga da je krščanskemu ljudstvu v češčenje. Marija nastopa kot Kraljica – vendar pa taka, da Kristus ostane v središču. Češčenje Jezusove Matere Marije kot Kraljice se je v srednjem veku razširilo s krščanskega Vzhoda tudi na Zahod. Verniki pa so se zavedali, da Marija v duhovnem kraljestvu nima takšne oblasti in moči, kakršno ima Kristus, njen Sin, ki je Bog. Marija je sicer Kraljica, vendar bolj Kraljica (in Mati) usmiljenja. To je lastnost, ki jo v družinah radi pripisujemo materam nasproti običajno strožjim očetom. Pogosto so Marijo imenovali ‘proseča vsemogočnost’, ker so trdno verovali, da njen sin Jezus, vsemogočni Bog, pač ne more odbiti nobene njene prošnje.

Češčenje Marije Kraljice v slovenskem narodu lepo odražajo pesmi, ki Marijo opevajo kot Kraljico in izražajo trdno zaupanje v njeno pomoč. Lepo je to izpovedano v priljubljeni pesmi Bodi nam pozdravljena, katere zadnja kitica se glasi: »Venec rajske zdaj časti / ti obdaja glavo, / k tebi rado vse hiti, vse ti poje slavo. / Milostno poglej na nas, / mati Bogu mila, / dobra bodi nam ves čas, / kot do zdaj si bila.« K Mariji kot nebeški Kraljici se obrača slovenski vernik, še posebej kot romar, v priljubljeni pesmi Veš, o Marija, moje veselje. V drugi kitici te pesmi, katere besedilo je napisal nekdanji šentviški župnik Blaž Potočnik, je prikazan namen današnjega praznovanja. »Kaj pa ti hočeš, moja Kraljica, / sladka Devica, da ti podam? / Drugega nimam, srce mi vzemi / z nadami vsemi tebi ga dam.«

21. avgust

Ob današnjem godovnjaku, papežu sv. Piju X. , vidimo, kakšen blagoslov je za človeka dobra družina, kjer »vse govori o veri, skromnosti in preprostosti«, kot je dejal papež Janez Pavel II., ko je ob 150-letnici njegovega rojstva obiskal njegov dom. Ta papež je šel v zgodovino Cerkve kot ‘evharistični papež’. Njegovo škofovsko in papeško geslo je bilo »Vse prenoviti v Kristusu« in v skladu z njim je izdal dva odloka, s katerima je opozoril na najmogočnejše sredstvo, ki to prenovo omogoča – na evharistijo. To sta odlok o pogostnem prejemanju svetega obhajila (1905) in odlok o zgodnjem prvem svetem obhajilu otrok (1910).

Giuseppe Sarto, kakor je bilo kasnejšemu papežu ime, je zagledal luč sveta 3. junija 1835 v vasici Riese v severnoitalijanski pokrajini Veneto. Njegov oče Giombatta (Janez Krstnik), kmetič in občinski sel, se je poročil z dvajset let mlajšo Marjeto Šanson, ki je bila pridna šivilja. Prvi otrok jima je kmalu po rojstvu umrl, Giuseppe, ki so ga klicali Bepi, je bil drugi po vrsti, za njim pa je prišlo v hišo Sartovih še osem otrok. Mama Marjeta je zgodaj začutila, da ima njen Bepi duhovniški poklic in vzgajala ga je tako, da je klic lahko uresničil. S pomočjo dobrotnikov mu je omogočila šolanje. Leta 1858 je bil posvečen v duhovnika.

Kmalu po novi maši ga je škof poslal za kaplana v Tombolo, župnijo na padovanski ravnini. Tam je ostal celih devet let. Njegov župnik je prijatelju pisal: »Za kaplana so mi poslali mladega duhovnika, da ga izvežbam za naloge župnika … toda ta duhovnik ima toliko dragocenih lastnosti, da se lahko jaz od njega veliko naučim.« Potem je bil poslan za župnika v Salzano, kjer je ostal prav tako devet let. Ko je spet preteklo devet let, se je Giuseppe Sarto preselil v Treviso, kjer je bil spiritual in škofijski kancler.

Po devetih letih je bil imenovan za škofa v Mantovi. Škofovsko posvečenje mu je podelil papež Leon XIII. Ko je osiveli mami Marjeti pokazal svoj škofovski prstan, je ona pokazala na tenki obroček na svoji roki rekoč: »Ti ne bi nosil škofovskega prstana, če jaz ne bi prej nosila svojega poročnega!« V devetih letih svoje škofovske službe je mantovsko škofijo globoko prenovil. Leta 1883 je bil imenovan za beneškega patriarha in obenem povišan v kardinala. Ko je prišel v Benetke, je v stolnici svetega Marka izrekel besede, ki so postale

znamenite, ker jih je ponovil tudi kot papež: »Namen mojega poslanstva je: vse prenoviti v Kristusu!« Brž se je lotil dela: odpravil se je na pastirske obiske po škofiji, sklical je sinodo, zavzel se je za semenišče.

Ko je konec julija 1903, po smrti 93-letnega papeža Leona XIII. odhajal v Rim na volitve novega papeža, je Benečanom zagotovil: »Vrnil se tlom, živ ali mrtev!« Toda 4. avgusta je bil izvoljen za papeža in privzel si je ime Pij X. V svoji prvi okrožnici je za geslo svoje papeške službe postavil besede apostola Pavla: »Vse prenoviti v Kristusu« (Ef 1, 10). O njegovih evharističnih odlokih smo že povedali. Poleg tega je nastopil zoper modernizem, veliko je storil za prenovitev bogoslužja in cerkvenega petja. Zaradi njegove gorečnosti je dobil vzdevek ‘ignis ardens’ (plameneči ogenj). Silno ga je prizadel začetek prve svetovne vojne 26. julija 1914. »Rad bi umrl, da bi odkupil bolečine tolikih ljudi.« Vojna mu je dobesedno strla srce, ki je prenehalo biti 20. avgusta 1914. Papež Pij XII. ga je leta 1951 razglasil za blaženega, leta 1954 pa ga je prištel med svetnike.

20. avgust

Velikokrat delamo krivico srednjemu veku. Razglašamo ga za mračnega, zaostalega, omejenega, toda pozabljamo ali ne vemo, da je ta srednji vek rodil duhovne velikane, ki so z lučjo svoje osebnosti prežarili ves tedanji svet. Eden takih je bil sveti Bernard, opat samostana Clairvaux (Svetla dolina) v Franciji, ki je s svojim duhovnim in kulturnim delovanjem vtisnil pečat vsemu 12. stoletju, da ga zgodovinarji imenujejo kar ‘Bernardovo stoletje’. Po redovni družini cistercijanov, katere duhovni oče je bil, je njegov vpliv segel tudi k nam, saj so se cistercijani naselili na Slovenskem že v 12. stoletju: samostan ‘belih menihov’ v Stični je zrastel leta 1136. Bernardovi sinovi med našim ljudstvom niso opravljali samo dušnopastirskega dela, temveč so ljudi učili tudi umnega gospodarjenja.

Bernard se je rodil leta 1090 visokemu burgundskemu plemiču na gradu Fontaines pri Dijonu. Fant je bil izredno bister, živahen in lep in vsi so mu napovedovali sijajno prihodnost. Nekaj časa je živel malo bolj posvetno, potem pa se je ob spominu na mater, ki jo je zgodaj izgubil, zresnil. Ko mu je bilo dvaindvajset let, je sklenil, da bo služil le Bogu. Na okolico je imel tak vpliv, da so njegovemu zgledu sledili štirje bratje in 30 drugih plemičev. Leta 1112 so potrkali na vrata strogega samostana Citeaux (latinsko Cistercium – odtod ime reda cistercijani). Življenje tukaj je bilo trdo: šest ur na dan molitev, šest ur fizično delo, šest ur duševno delo, šest ur spanja. Ko je Bernard omahoval, se je spodbujal: »Bernard, čemu si prišel?« Bernard in tovariši so redovno življenje vzeli zares in to je pritegnilo mnoge posnemovalce.

Kmalu so morali ustanoviti dva nova samostana. Leta 1115 je bila ustanovljena opatija Clairvaux in 25-letni Bernard je postal opat. Samostan je stal sredi gozda in Bernardu je tišina izredno ugajala, saj je lahko nemoteno premišljeval. Iz premišljevanja je zajemal duhovno moč, ki je razgibala vso tedanjo Evropo. »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen,« je zapisal, »sem si pridobil večji del v gozdovih.«

Bernard je kmalu zaslovel ne le v svojem redu, ampak tudi izven njega. Povsod, kjer je bilo kaj narobe, so ga klicali na pomoč. Bil je odkrit in odločen, ko je bilo treba nastopiti zoper napake pri cerkvenih dostojanstvenikih in svetnih mogočnikih. Leta 1130, ko je Cerkev imela dva papeža, je dosegel, da so vladarji podprli tistega, ki je bil pravilno izvoljen. Leta 1146 je hodil po Evropi in navduševal za drugo križarsko vojno, ki pa se je potem povsem izrodila in je Bernardu prinesla veliko grenkobe.

Napisal je ogromno govorov, pisem in pesnitev, ki so jih dolga stoletja prepisovali in kasneje tiskali, ker so bili priljubljeno vzgojno branje. Iz njih odseva Bernardova zatopljenost v Boga, izredno poznavanje Svetega pisma in čut za potrebe časa. Odlikuje jih lep, uglajen in blagozveneč jezik, zato so mu dali naslov ‘medonosni učitelj’. Čudoviti so njegovi govori o Materi božji.

Umrl je 20. avgusta 1153 v Clairvauxu, za svetnika je bil razglašen leta 1174. Leta 1830 mu je bil podeljen naslov cerkvenega učitelja – je predvsem učitelj duhovnega življenja.

Danes imajo god tisti, ki so jim starši izbrali ime Bernard ali Bernarda (čeprav imajo Bernarde od leta 1933 svojo zavetnico – sveto Bernardko Lurško, katere god obhajamo 16. aprila).

19. avgust

Sreča staršev, še posebej mater, so otroci. Nekateri zakonci morajo na to srečo dolgo čakati, mnogi pa je sploh ne dočakajo. Naš današnji godovnjak je svoje starše osrečil po mnogih letih zakona. Presrečna mati je prvorojenca iz hvaležnosti, da jo je Bog uslišal, nesla v božjepotno Marijino cerkev in ga posvetila Bogu in Materi božji. Zatem je deček dobil še tri sestre in dva brata.

Janez Eudes, eden od velikih preroditeljev verskega življenja v Franciji v 17. stoletju, se je rodil 14. novembra 1601 v mestu Ri pri Argentanu. Oče, po poklicu zdravnik, in mati sta ga skrbno vzgajala, da je rad molil, se pridno učil, pa tudi pri igrah je bil z vso dušo. Oče ga je želel izšolati za lepo prihodnost v svetnem poklicu, Janez pa se je že ob začetku svojega študija odločil za duhovniški poklic. Med študijem se je navdušil za oratorijance, družbo svetnih duhovnikov s posebno duhovnostjo. V raznih redovnih hišah je končal študij bogoslovja in bil leta 1625 v Parizu posvečen za duhovnika. Mašna daritev ga je tako prevzela, da je dejal, da bi vsako jutro potreboval tri večnosti: eno za pripravo na mašo, eno za maše vanj e in eno za zahvalo.

Zaradi bolehnosti je začel z misijonskim delovanjem šele sedem let po novi maši, potem pa bil nad štirideset let ljudski misijonar – pridigar verske prenove po župnijah. Ti misijoni so trajali dva ali tri mesece in v času misijona je imel Janez najmanj dve pridigi na dan. Če je bila cerkev premajhna, je pridigal na prostem. Imel je poln, močan glas, da so ga lahko slišali tudi oddaljeni poslušalci. Njegove besede so šle ljudem do srca in so tudi zakrknjene grešnike vodile k spovednici in trajnemu poboljšanju. Uspehe je imel zaradi preprostega, neposrednega in prepričljivega načina, predvsem pa zato, ker je zajemal ogenj iz Srca Jezusa, dobrega Pastirja.

Zelo si je prizadeval, da bi zagotovil boljšo izobrazbo in vzgojo škofijskih duhovnikov in v ta namen je ustanavljal semenišča. Leta 1643 je ustanovil novo redovno družbo Jezusa in Marije, ki naj bi se posvečala semeniščem, kjer se vzgajajo bodoči duhovniki, in ljudskim misijonom. Kot ljudski misijonar je Janez Eudes temeljito poznal razmere in življenje tedanjega časa. Njegova posebna skrb so bila ‘izgubljena’ dekleta: zanje naj bi skrbela ženska redovna družba Naše ljube Gospe pribežališča.

O vseh apostolskih vprašanjih, s katerimi se je ukvarjal, je Janez tudi pisal. Njegovi spisi se odlikujejo po preprostosti in srčni toplini. Doživeli so mnogo izdaj in bili prevedeni v številne jezike. Izviren prispevek k duhovnemu življenju predstavlja njegovo češčenje Jezusovega in Marijinega Srca. V nekem spisu o Čudovitem Jezusovem srcu je zapisal: »Vi ste eno z Jezusom, kakor so udje eno z glavo. Zato morate imeti istega duha, isto dušo, isto življenje, ista čustva, isto srce kakor on. On sam pa mora biti vaš duh, vaše srce, vaša ljubezen, vaše življenje in vaše vse. Te velike reči se v kristjanu začno s krstom, rastejo in se krepijo pri birmi in s pravilno rabo vseh drugih milosti, ki jih daje Bog.«

Zadnja leta življenja ga je Bog preizkušal z notranjimi in zunanjimi boji, iz katerih pa je izšel kot zmagovalec. Po hudi bolezni je umrl 19. avgusta 1680 v mestu Caen. Papež Pij X. ga je leta 1909 razglasil za blaženega in ga imenoval “začetnik, učitelj in apostol liturgičnega češčenja presvetega Srca Jezusovega”.

18. avgust

Ime Helena je grškega izvora – po naše pomeni ‘sijajna, bleščeča’, tudi ‘plamenica’. Iz grške mitologije poznamo Heleno, hčerko najvišjega božanstva Zevsa in boginje Lede. Veljala je za poosebljeno žensko lepoto. Poročena je bila z Menelajem, kraljem iz Šparte. Pariš jo je zapeljal in jo odvedel v Trojo, kar je dalo povod za trojansko vojno, ki jo opeva pesnik Homer v svoji Iliadi.

Drugačno lepoto, lepoto srca in duše, je gojila Helena, mati cesarja Konstantina Velikega, ki je leta 313 dal krščanstvu v rimski državi svobodo. O njeni mladosti je malo znanega. Rodila se je okoli leta 255 v Mali Aziji. Menda je bila gostilničarka, ko se je vanjo zaljubil rimski častnik Konstancij Klor. Poročila sta se v mestu Naissus (današnjem Nišu v Srbiji). Leta 274 se jima je rodil sin Konstantin. Ko je Konstancij Klor postal sovladar cesarja Maksimijana, vladarja zahodnega dela rimskega cesarstva, se je ločil od Helene ter se poročil z Maksimijanovo pastorko Teodoro. Toda pred smrtjo je za svojega naslednika določil Heleninega sina Konstantina. Ta je poklical svojo mater Heleno k sebi na dvor v Trier v sedanji Nemčiji, ji dal sezidati lepo palačo, ji podelil naslov cesarice ter dal kovati novce z njeno podobo. Ko je Konstantin leta 312 v znameniti bitki pri Milvijskem mostu pred Rimom z znamenjem križa na vojaškem praporu premagal Maksencija, je naslednje leto dal krščastvu v rimskem cesarstvu svobodo. Njegova mati Helena je kmalu zatem prejela sveti krst, Konstantin pa se je dal krstiti šele tik pred svojo smrtjo, leta 337.

Helena je po krstu živela zgledno krščansko življenje in po svojih najboljših močeh skušala vplivati na svojega sina, ki je bil precej krut človek. Ko je bila že v letih, se je odpravila na romanje v Sveto deželo. Tam je ostala dve leti, hodila je po Odrešenikovih stopinjah in molila. Dala je postaviti dve cerkvi: nad votlino Jezusovega rojstva v Betlehemu ter na Oljski gori. Cesar Konstantin pa je naročil, naj na kraju Jezusovega križanja in pokopa zgradijo dve cerkvi, ki sta bili med seboj povezani s čudovitim stebriščem. Med kopanjem temeljev so našli Jezusov križ. S tem najdenjem svetega križa legende povezujejo sveto Heleno, vendar je to brez zgodovinske podlage. Zaradi te legende krščanska umetnost sveto Heleno upodablja z Jezusovim križem v rokah.

Ko je svojo nalogo opravila, se je cesarica Helena vrnila v Rim k sinu Konstantinu ter živela pri njem vse do svoje smrti okoli leta 330. Pred smrtjo je Konstantina prosila, naj skrbi za Cerkev in naj vlada modro in pravično. Blagoslovila ga je in, ko je umirala, je bila njena roka v sinovi. Njeno truplo je dal Konstantin prepeljati v Konstantinopel ali Carigrad, svojo novo prestolnico – vzhodni Rim, in sicer v cerkev svetih apostolov, kjer so leta 337 pokopali tudi njega. Postavil ji je veličasten nagrobnik iz rdečega kamna s križem na vrhu. Na Vzhodu so jo kmalu začeli častiti kot svetnico. Leta 841 so zemeljske ostanke svete Helene prenesli v francosko benediktinsko opatijo Hautvilers pri Reimsu in tako se je njeno češčenje razširilo tudi na krščanskem Zahodu.

Sveto Heleno upodabljajo s cesarsko krono, z modelom cerkve v roki, nesočo križ in žeblje. Za svojo zavetnico so jo izbrali žebljarji, barvarji – je tudi priporošnjica proti blisku in gromu ter nevarnosti ognja.

17. avgust

V božjem vrtu ne poganjajo samo rdeče rože mučencev,« je v nekem svojem govoru dejal sveti Avguštin, “temveč tudi bele lilije devic in zeleni bršljan zvestih zakoncev, dišijo vijolice vdov.” V zboru svetnikov, ki jim je Cerkev to čast uradno prisodila, je tudi Poljak, ki je dobil ime po hijacinti, roži z zelo dišečimi raznobarvnimi cvetovi v grozdastem socvetju. v Rodil se je okoli leta 1183 v Šleziji. Njegov oče je bil najbrž iz stare poljske plemiške družine Odrovaž. Šolal se je v Krakovu, v Pragi in Bologni ter v Parizu. Po vrnitvi na Poljsko je bil posvečen v duhovnika in nastavili so ga za kanonika pri stolnici v Krakovu. Leta 1218 je novoizvoljeni krakovski škof Ivo Konsky, Hijacintov stric, potoval v Rim, da bi po papeževih rokah prejel škofovsko posvečenje. S seboj je vzel Hijacinta in še dva druga duhovnika: Česlava, ki je bil najbrž Hijacintov brat, in Nemca Hermana. V Rimu so se srečali z Dominikom, ustanoviteljem dominikanskega reda. Vsi trije škofovi spremljevalci so bili sprejeti v dominikansko družbo. Ko so se s škofom Ivom Konskym vračali na Poljsko, so v Brežah na Koroškem ustanovili dominikanski samostan, v katerem je za predstojnika ostal Herman, Česlav je ostal v Pragi na Češkem, Hijacint pa se je vrnil v Krakov.

Stric škof mu je pomagal zgraditi samostan s cerkvijo, obenem pa ga je postavil za stolnega pridigarja. Kot pridigar je močno vplival na življenje krakovskih meščanov, ki so ga radi hodili poslušat. Tudi njegova spovednica je bila vedno oblegana. Iz Krakova je hodil na misijonska potovanja po vsej Poljski, Ukrajini in po deželah ob Baltiku. Povsod je ustanavljal samostane, ki so bili duhovne trdnjave krščanske vere in žarišča kulture.

Hijacint je deloval v času velikih preseljevanj azijskih narodov. Val teh preseljevanj je pljusknil tudi na evropska tla. Od napornega dela in od pomanjkanja na misijonskih potovanjih ves izčrpan, se je na večer pred praznikom Marijinega vnebovzetja leta 1257 poslovil od svojih duhovnih sinov ter jim dajal še zadnja navodila. Toplo jim je priporočal svete vede, katere je sam do zadnjega marljivo gojil. Na Marijin praznik so ga odnesli v cerkev, kjer je prejel sveto popotnico. Izdihnil je pri besedah psalma: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo.« Pokopali so ga v dominikanski cerkvi sv. Trojice v Krakovu, kjer še sedaj počiva v krasni kapeli. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen VIII. leta 1594. Od leta 1913 se njegov god obhaja 17. avgusta.

Svetega Hijacinta upodabljajo v dominikanski obleki, kako drži v eni roki obhajilni kelih, v drugi pa kip Matere božje. Oboje je ob nekem tatarskem napadu skril pred neverniki. Obudil je od mrtvih utopljenca, ki je že dva dni ležal v vodi. Zaradi tega čudeža ga časte tudi kot zavetnika utopljencev. Seveda ga na poseben način častijo Poljaki. Preden je šel slavni poljski kralj Jan Sobieski leta 1683 šel reševat Dunaj pred Turki; je menda naročil mašo na grobu sv. Hijacinta in je stregel pri njej. Ko je Turke premagal, jih pregnal izpred Dunaja in iz Srednje Evrope, je zmago pripisoval sv. Hijacintu.

16. avgust

Večina romarskih cerkva pri nas je Marijinih, nekaj pa je tudi takih, ki so posvečene svetnikom, katerim so se naši verni predniki priporočali kot priprošnjikom v sili. Med te spada tudi današnji godovnjak sveti Rok, ki ima na slovenskih tleh precej cerkva, povečini podružnic. Njegovo značilno podobo ali kip, ko kaže kužno rano na svojem stegnu in mu pes prinaša kruha v gobcu, vidimo na številnih stranskih oltarjih in znamenjih. Ta podoba pove, da je Rok zavetnik proti kužnim boleznim; še danes pa se mu priporočajo bolniki, ki imajo rane ali pa bolne noge.

Nekdanje čase so pobožni verniki po velikem šmarnu romali vselej k sv. Roku. Na Slovenskem sta najbolj sloveli božji poti sv. Roka v Dravljah pri Ljubljani in v Brežicah. V Brežice so k sv. Roku priromali tudi iz sosedne Hrvaške, kajti ta svetnik je hrvaški deželni patron. Cerkev sv. Roka v Dravljah pa je bila na današnji dan cilj velike ljubljanske procesije, ki se je vila od stolnice vse do Dravelj in se je vanjo vključilo po več tisoč ljudi. Ko je leta 1644 in 1645 v Ljubljani divjala kuga in je samo v Dravljah v štirinajstih dneh pobrala več kot sto ljudi, so se zaobljubili, da postavijo cerkev sv. Roku v čast in to obljubo že leta 1646 izpolnili. Procesija pa je bil prvič leta 1683. Zdaj procesije ni več, še vedno pa je na god sv. Roka v Dravljah cerkveno žegnanje. Zelo slovesno so obhajali ‘šagro’ sv. Roka v Kozani v Brdih. Podružno cerkev sv. Roka ima tudi Izola in sicer od leta 1849. Tedaj je v okolici razsajala kolera, Izoli pa prizanesla in ljudstvo je sklenilo obnoviti cerkev sv. Lovrenca ter jo posvetiti sv. Roku.

Zanesljivih virov o življenju tega priljubljenega svetnika nimamo. Legendarno poročilo iz 15. stol. pove o njem, da se je rodil okoli leta 1295 v mestu Montpellier v južni Franciji. Zgodaj je osirotel, razdal svoje veliko premoženje revežem in se leta 1317 odpravil na božjo pot v Rim. Po Italiji je takrat razsajala kuga, ki so jo zanesli mornarji z Vzhoda. Ljudje so trumoma obolevali in umirali. Rok se je na svoji romarski poti ustavil v več krajih, kjer je stregel kužnim bolnikom. Tudi v Rimu je delal tako in številne je ozdravil tako, da jih je prekrižal. Ko se je vračal domov, je v Piacenzi na severu Italije še sam zbolel. Najprej je ležal med bolniki, potem pa se je mukoma zavlekel v gozd ter se naselil v zapuščeni koči. Tam ga je s pijačo krepčal angel, iz bližnjega gradu pa mu je pes prinašal kruh in meso. Po angelu čudežno ozdravljen, se je Rok vrnil v domače mesto, ki je bilo takrat vpleteno v vojsko s sosedi. Bil je tako spremenjen, da ga nihče ni prepoznal. Sam pa tudi ni hotel povedati kdo je, niti tedaj, ko so ga meščani obdolžili vohunstva in ga zaprli v ječo, kjer je po petih letih umrl 16. avgusta 1327.

Svetniku se priporočajo zoper razne nalezljive bolezni, proti bolečinam v nogah, kolenih, proti oteklinam, proti steklini in živinski kugi. Kot zavetnika ga časte zdravniki (predvsem kirurgi), lekarnarji, kmetje, jetniki, grobarji in drugi.