Marcelin in Peter (umrl ok. 303)
2. junij
Pri prvi evharistični molitvi je po povzdigovanju za spominom rajnih spomin mučencev: med tistimi, ki so tam navedeni, sta tudi današnja godovnjaka Marcelin in Peter, mučenca iz Rima, ki sta dala življenje za Kristusa med preganjanjem pod vlado cesarja Dioklecijana, najverjetneje leta 303.
Papež Damaz, ki je Cerkev v vodil v letih od 366 do 384, pripoveduje, da je poročilo o mučeništvu sv. Marcelina in Petra dobil osebno od krvnika, ki je izvršil smrtno obsodbo. Sodnik je ukazal, naj oba obglavijo sredi gozda in ju tam pokopljejo, tako da bo njun grob ostal neznan. Pobožna žena Lucila pa je grob le odkrila, nakar so sveta mučenca z vso častjo pokopali v katakombah. Nad njunim grobom je dal cesar Konstantin sezidati lepo baziliko, ki jo je papež Damaz I. obnovil in je njuno življenje na kratko povzel v lepi pesnitvi.
Zanesljivih podatkov o njunem življenju imamo malo, ker je vse ovito v legendarno pripoved. Oba so zgrabili med zadnjim velikim preganjanjem kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Marcelin je bil duhovnik, Peter pa je prejel le nižji red eksorcistov. Vrgli so ju med zločince v temno, vlažno in prenatrpano ječo, kjer sta več poganov pridobila za krščansko vero. Zgodba pripoveduje, da je Peter izgnal iz ječarjeve hčerke hudobnega duha, nakar se je vsa ječarjeva družina dala krstiti duhovniku Marcelinu. Tudi njun krvnik Dorotej je ob občudovanju njune zvestobe do Kristusa začel spoštovati vero in je pozneje prejel sveti krst. O mučencih je potem pripovedoval papežu Damazu. Leta 528 je papež Gregor IV. relikvije sv. Marcelina in Petra podaril bivšemu tajniku Karla Velikega. Ta jih je shranil v Strassburgu, od koder so jih prenesli v Seligenstadt ob reki Main. Tam so še zdaj v časteh; njuna rakev je lepo umetniško delo.
Krščanske morale ne določajo predpisi in zakoni, temveč primerjava z osebo: z Jezusom. Predpisi in zakoni zastarevajo in prekrije jih prah, medosebno razmerje pa je vedno novo in sveže. In kako se je obnašal Jezus? Osnova njegovih dejanj je bila neka temeljna izbira: iz velikega, bogatega, mogočnega, kakršen je bil, je postal majhen, ubog, nemočen, da bi dal svojo moč majhnim, revnim, slabotnim. Krščansko obnašanje mora temeljiti na enaki temeljni izbiri: spustiti se k majhnim, ubogim, šibkim, pri čemer niso mišljene socialne kategorije, temveč ljudje, ki so sicer lahko odrasli po letih, živijo v blagostanju in popolnem telesnem zdravju, a ne vedo, kaj je polnost veselja. Ravno nasprotno je temu, kar ponuja svet, ki spodbuja, naj se dvignemo k tistim, ki so – navidezno – veliki, bogati in močni. Tam, kjer kristjan živi in dela, mora biti vedno na strani tistih “manj”. Zato je njegovo obnašanje, če je res krščansko, v nasprotju s prevladujočim obnašanjem in vzbuja presenečenje. Ni človeka, ki bi si zaslužil takšen posmeh kakor kristjan, ki je prilagodljivec.
Gospod Jezus, ti si neskončno dober, ti vse razumeš. In vse odpuščaš. Jaz nisem kakor ti. Pomagaj mi, da bom razumel in odpuščal in da bom dober do vseh tistih, ki hočejo krščansko življenje lažno prikazovati kot bedno življenje z zoženim obzorjem. Pomagaj mi, da bom odpuščal tistim, ki prikazujejo krščansko moralo kot zoprno pajčevino samih ne, ki človeka duši in ovira in iz katere se ne more izviti. Gospod Jezus, kako je mogoče, da smo te tako napačno razumeli? Koliko ljudi velikodušnega srca, ki so iskali velike ideale, koliko ljudi odprtega duha, željnih prostranih obzorij, smo oddaljili od tebe? Gospod Jezus, pomagaj mi, da ne bom nikoli rekel nobenega ne v tvojem imenu, če ne bom znal v njem pokazati tistega izrednega in čudovitega da, ki ga vsebuje.
Vzemite prazno konzervno škatlo. Napolnite jo s pšeničnim zrnjem. Se vam zdi polna? Potlačite zrnje z roko. Ste videli? Še je prostor. Dodajte pšenico. “Tako. Zdaj ne gre notri nič več!” Bomo videli. Močno potresite konzervno škatlo. Poglejte! Pšenica se je sesedla in konzervna škatla ni več polna. “Pa res!” Dobro. Zdaj spet dodajte pšenico. Ne, ne samo polno do roba, ampak zvrhano, s kupčkom zrnja nad robom. Tako nam poplačuje Bog. Ne daje nam to, kar je prav, ne škili od strani na tehtnico, kakor to počnejo kakšni skopuški trgovčiči. Da in še navrže in nič ne varčuje. V tolažbo nam je, da se Bog tako obnaša do nas. Toda Bog ne ravna tako z nami, če ga prosimo v molitvah, če hodimo k maši in gremo k obhajilu, če mu prižgemo kakšno lepo debelo svečo, če vsak mesec obiščemo kakšen romarski kraj, če se vpišemo k skavtom ali se vključimo v kakšno gibanje, če smo člani župnijskega pastoralnega sveta. Z nami tako ravna, če mi tako ravnamo z drugimi. Če pa smo do drugih skopuški ali celo goljufamo pri merjenju …
So ljudje, ki ničesar ne prosijo in ničesar ne dajejo. Nikomur. Tudi če jih bo konec, prosili pa ne bodo. In če so drugi na tem, da jih bo konec, toliko slabše zanje. Ne vzbujajo simpatije, ampak ne moremo si kaj, da jih ne bi vsaj malce občudovali: navsezadnje se hočejo izvleči sami. So ljudje, ki vedno prosijo, za vsako stvar, v vsakem trenutku. To so ljudje, ki ničesar ne zmorejo sami, ki vedno potrebujejo druge. Za take ljudi kratkomalo rečemo, da nam “grejo na jetra”, čeprav izraz res ni posebno lep. Navsezadnje pa se nam zasmilijo, ker ostanejo vse življenje otroci. So ljudje, ki so vedno pripravljeni dajati. Lahko jih pokličeš ob kateri koli uri podnevi in ponoči. Veš, da lahko računaš nanje. In veš, da za to velikodušnost ne boš ostal njihov dolžnik. Nasprotno, zdi se, da jim narediš uslugo. To so čudoviti ljudje, ki razveseljujejo življenje, ki ti dajejo občutek gotovosti, ki ti odpirajo srce. So ljudje, ki prosijo in ne dajejo; pograbijo in ne izpustijo; sposodijo si in pozabijo vrniti; njihove roke so kakor premazane z lepilom in srce s katranom. To je eden najbolj žalostnih in strah vzbujajočih prizorov, kar jih ponuja svet. Še bolj nas lahko potrejo samo ljudje, ki imajo polna usta ljubezni do bližnjega, toda gorje, če jih kaj prosiš.
To Jezusovo naročilo so služabniki in služabnice Cerkve neredko uporabljali, da so preprečevali kritičnost v krščanski skupnosti. Kakšna zvijača! Kajti Jezus ne prepoveduje izražati mnenja in presoje o ravnanju drugih ljudi. To bi bilo nemogoče in tudi škodljivo. Imamo pravico in dolžnost, da se učimo iz tega, kar vidimo. Kako pa naj bi vedeli, kaj je dobro in kaj slabo, ne da bi ocenjevali, kritizirali, presojali? Jezus tudi ne pravi: “Kaj te briga! Brigaj se zase! Ne vmešavaj se!”
Jezus, res si te ne znam predstavljati v vlogi nekoga, ki sprejme povabilo na kosilo, potem pa ni hvaležen tistemu, ki mu je kosilo pripravil. Gre za to, da ti ne maraš pretiravanj. In Marta pretirava: to ni več samo gostoljubje, pač pa želja, da bi se pred teboj izkazala. Zagotovo se je tudi Marija ukvarjala s pripravami. Drugače bi jo spomnil: “Ne kdor mi pravi: Gospod, Gospod …” (prim. Mt 7,21), kajti Očetova volja je, da se gostu izkazuje spoštovanje. Toda ona ve, da gospodinjska opravila ne zadoščajo. Jezus, kako bi nam bilo všeč, da bi se lahko pridružili ali Marti ali Mariji. Vidiš? Mi smo mojstri v pretiravanju. Poznam ženske, ki porabijo ves dan za pospravljanje hiše. In druge, ki jo puščajo umazano, da lahko gredo k vsem možnim mašam. Kristjani, ki hitijo ves dan, tako da ne vedo več, komu na čast sploh hitijo. In drugi, ki ne vidijo “napol mrtvega” brata sredi ceste, ker se jim mudi v tempelj (prim. Lukov evangelij 10,30). Duhovniki, ki imajo vklopljen prenosni telefon tudi med mašo. In menihi, ki se ne odzivajo niti umirajočim, ker so “pri molitvi”. Jezus, torej, Marta ali Marija? Ti: “Marta in Marija!”
Malo je tako odločnih in močnih ljudi, kakor je Pavel. Ni pa fanatik. Mladi Timotej pretirava s svojo strogo dieto. Njegov učitelj mu odločno naroča: “Nehaj piti samo vodo.” Čim dlje stran od fanatikov! S to brezupno boleznijo se Jezusovi učenci ne bi smeli nikoli okužiti. Jezus je ne samo redek, ampak edinstven primer med utemeljitelji verstev, saj se ga ni dotaknila niti senca fanatizma. Krščanska vera je zmernost, modrost, potrpežljivost; je zavest, da je vse od Boga in da nič ne more biti ne izločeno ne povišano v edino dobro. Čim dlje stran od fanatikov! Od tistih, ki žebrajo molitve in obsojajo vse drugo. Od tistih, ki pomagajo revnim in obsojajo vse drugo. Od tistih, ki hočejo samo kontemplacijo in obsojajo dejavno življenje. Od tistih, ki se navdušujejo za dejavno življenje in obsojajo kontemplacijo. Čim dlje stran od fanatikov! Zlasti od tistih, ki so topoglavo prepričani, da imajo izključno pravico do krščanstva. Čim dlje stran od vseh tistih, ki pravijo: “Samo to” ali “Samo mi”.
Primer iz življenja. Gospodinja je za veliko noč, da ne bi zamudila televizijskega prenosa papeževega blagoslova urbi et orbi, pustila pečenko, da se je zažgala. Ali ni to malo preveč?” Seveda je preveč! Pobožnost, toda s pravo mero bi ji pomagala lepo speči pečenko za družino, ne pa obsedeti pred televizorjem, kakor da je prilepljena. Kar je preveč, pravijo, še s kruhom ni dobro! In to velja vedno! Tako sem se naučil, da se ne zanesem na tiste, ki hodijo okoli vedno z rožnim vencem v rokah. Za takim razkazovanjem se pogosto skrivajo nameni, ki niso nič kaj pobožni in sveti. In tiste ženske, ki poslušajo verske radijske programe od petih zjutraj do enih ponoči, me ne navdušujejo nič bolj kakor ljudje, ki kupijo športni časopis, tudi če so vsa tekmovanja v vseh športih odpovedana. In tistim mladim, ki zanemarjajo študij, zato da se igrajo z otroki iz župnije, želim, da bi srečali koga, ki bi jih spet postavil, dokler še ni prepozno, v tirnice prave mere.
Da, Kajn, ti si varuh svojega brata, vsakega svojega brata. Brata, ki živi ob tebi, in brata, ki prebiva na drugem koncu sveta. Brata, ki se veseli, in brata, ki trpi, brata, ki se smeje, in brata, ki joče, brata, ki je bolan, in brata, ki je zdrav, brata, ki je mlad, in brata, ki je star. Ti si varuh svojega brata. Nikoli ne reci: Ne vem, kje je. Ti veš, kje je brat, ki je preveč, in brat, ki umira od lakote; brat, ki dostojno živi, in brat, ki ga tlačijo in izkoriščajo; brat, ki tlači druge, in brat, ki je žrtev nasilja; brat, ki je pravičen, in brat, ki je grešnik. Ti si varuh svojega brata. Brata, ki ima dovolj moči, brata, ki je zbolel za aidsom; brata, ki je v življenju uspešen, brata, ki se ugonablja z drogami; brata, ki ima telesne stražarje, in nemočnega otroka v materinem telesu. Da, Kajn, ti si varuh svojega brata. Vsakega svojega brata. Vedno.
Ne moremo več prenašati politikov, ki ves dan govoričijo o tem, kar so drugi politiki govoričili včeraj in kar bi spet drugi utegnili govoričiti jutri. Ne moremo več prenašati novinarjev, ki polnijo časopise in televizijske dnevnike z neskončnimi govorancami desničarskih politikov, ki se odzivajo na odgovore levičarskih politikov sredinskim politikom. Ne moremo več prenašati televizijskih pogovornih oddaj, polnih neumnih in nesmiselnih bla bla bla. Strokovnjakov, ki razlagajo vse, ne da bi prišli do kakšnih sklepov. “Vsevedov”, ki se gnetejo na vseh televizijskih programih s svojim pametovanjem, a ga že dogodki naslednjega dne ovržejo. Ne moremo več prenašati pridig brez konca in kraja. Ne moremo več prenašati neskončno dolgih dokumentov, razdeljenih na točke in podtočke, izjav, dnevnih redov, sporočil za javnost. Če bi bil naš govor da, kadar je da, in ne, kadar je ne, bi nam časa ostalo na pretek in bi ga lahko posvetili reševanju problemov zaposlovanja, sodstva, javnih in socialnih storitev, zdravstva, šolstva, bolnih, ostarelih, revnih. Jezus, pomagaj nam, da bomo ozdraveli od kuge čvekanja.
Kdor veliko govori o nebesih, na zemlji pa bolj malo dela, ne govori o nebesih iz Svetega pisma. O nebesih, ki niso kakšna dežela zabave, že lepo pripravljena v nekem koncu vesoljstva za tiste, ki vse življenje niso delali nič drugega, kakor sanjali o njih. O nebesih, ki so neko novo mesto brez “žalovanja, vpitja in bolečine” (Raz 21,4), odprto za tiste, ki so ga prizadevno gradili, premagovali žalovanje, vpitje in bolečine, ne z vzdihovanjem in sanjarjenjem, pač pa s srcem, polnim ljubezni, z znojem na čelu in z močjo svojih rok. Kdor veliko govori o nebesih, na svojem delovnem mestu pa velja za lenuha in zabušanta; kdor je vedno v prvi vrsti pri škofovih mašah in praznovanjih farnega zavetnika, doma pa pušča vse na ženinih ramenih; kdor ne izpusti nobenega škofijskega srečanja, nobenega zborovanja kakšnega gibanja, nobenega skavtskega izhoda, porabi pa dvojna študijska leta, da prileze do diplome, ne govori o nebesih, o katerih je govoril Jezus. Jezus, ki je imel tako naporne dneve zemeljskega življenja, da ni imel časa niti jesti. In v treh letih je postavil svet na glavo, ne da bi si privoščil luksuz, da bi kakšno leto pavziral.
V ameriških televizijskih filmih policisti, ki so še slabši kakor zločinci, ne odprejo ust, ne da bi stresali prostaške besede. V naših filmih so še najbolj prijazna stvar zadnjice rosno mladih igralk. V televizijskih oddajah, od pogovornih do političnih debat, vpitje in žalitve navdušujejo občinstvo. Popevke, če naj bi bile “angažirane”, morajo vsebovati vulgarnosti. V takšni šoli so medsebojni odnosi postali barbarski in nasilni. Ne pogovarjamo se, ampak grdo govorimo: uporabljamo nespodobne besede in nepotrebna mašila. Zabava je hrup in razgrajanje. Politika je spopad, pri katerem nizki udarci niso izključeni. Potem pa se pritožujemo, da ni več dobre vzgoje, da tako ne more iti več naprej. Kristjani smo že navajeni, da krenemo, ne da bi pričakovali, da se bo premaknila vsa četa. Zato je naša naloga, da v javno življenje spet prinesemo vljudnost, dobrohotnost, rahločutnost, spoštovanje. Brez fanatizma. Toda tudi brez strahu, da nas bodo imeli za pobožnjake in moraliste.
“Daj no! Kaj pa je tako slabega v kakšni grdi besedi? Pravi grehi so kaj drugega: nasilje, vojna, nepravičnost …”
Fitnes centri, polni fantov, deklet in ne več rosno mladih debelušk. V gorah invazija mahnjenih na gorska kolesa, ki jim jezik visi iz ust, ko vrtijo pedale na meji infarkta. Mestne ulice, polne ljubiteljev hitre hoje, včasih kar s celim spremstvom za seboj. In še nogomet, košarka, odbojka, borilni športi. Pa domovi, polni pripomočkov za odpravljanje trebuha, za učvrstitev zadnjice in prsi. Bolj malo pa je takih, ki trenirajo “pobožnost”, namreč tiste vrednote, ki pripomorejo k jasnejšemu in trdnejšemu odnosu z Bogom in zato tudi z brati in sestrami. Če zjutraj odpremo oči z mislijo na Stvarnika; če si vsak dan utrgamo pet minut in se vprašamo: “Kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem?”; če ne pustimo, da mine teden, ne da bi prebrali vsaj eno stran Svetega pisma; če si obljubimo, da bomo vsakomur, ki ga bomo srečali, podarili opogumljajoč nasmeh; če se pri soočanju z različnimi situacijami vedno vprašamo: “Kaj bi naredil Jezus?”; če pustimo, da nas v spanec zaziblje Božje odpuščanje; vse to koristi zdravju mnogo bolj kakor fitnes ali hitra hoja. Če ne verjamete, poskusite.
Peter, v meni so ravno taki strahovi, kakor so bili tvoji, enaka negotovost, enaka omahljivost. Peter, tudi zame so dovolj že besede kakšne dekle, posmehovanje kakšnega prijatelja, jedke opazke sodelavca, da skrijem svojo vero ali pa jo zakrinkam. Peter, tudi jaz iz strahu pred trpljenjem, pred morebitnimi težavnimi situacijami in ker se bojim tvegati, kaj kmalu zbežim in pozabim na vse obljube ljubezni in zvestobe. Peter, ampak jaz nisem kakor ti. Nimam ponižnega poguma, da bi priznal svojo šibkost, in pustim, da me moje napake in nezvestoba ustavijo. Nimam pogumne ponižnosti, da bi se vrnil h Gospodu vsakokrat in kljub vsemu, in to takoj. Peter, pomagaj mi, da bom postal kakor ti. Daj mi moč, da se bom vračal h Gospodu. Takoj in vedno. Tudi če bi moral hoditi po vodi!
Znani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev piše, da postavljanje mlajev (‘mladega drevesa’) ni slovenska posebnost in sega v predkrščansko dobo. »Po nekaterih razlagah so drevo postavljali nekoč v čast obnovljene drevesne rasti, pozneje pa se je prvotni pomen zabrisal. Predvsem so šego prevzeli mladeniči, ki so jih začeli postavljati svojim izvoljenkam. Nazadnje se je prenesla navada tudi na praznik svetega Rešnjega Telesa in na nekatere slavnostne dneve: poroko, birmo, novo mašo. Mlaj tedaj docela izgubi svoj prvotni pomen in postane zgolj glasnik občestvenega veselja.« Ko so fantje postavljali mlaje na prvi maj ali na začetku tega meseca, so vasi med seboj tekmovale, katera bo postavila višji in bolj okrašeni mlaj. (sč)
Številne med vami je gotovo razveselila knjiga o papežu Frančišku, ki smo jo izdali prej ko je minilo dva meseca od njegove izvolitve. Še enkrat bi knjigo priporočili vsem, saj v njej poleg življenjepisa najdete tudi druge zanimivosti, fotografije in zapis o stikih papeža s Slovenci.
Ste že kdaj bili v trgovini z ličili in niste natančno vedeli, kaj kupiti in kako vprašati za nasvet, da ne bi izpadli trapasto? Točno to se je nekoč zgodilo Maji, nekaj let nazaj maturantki Škofijske gimnazije, danes uspešni 26-letni podjetnici. Zanimiva in ne najbolj prijetna izkušnja je bila ena od idej in razlogov, kako začeti nekaj, pri čemer si lahko sam svoj šef. Maja danes pravi: »Bolje, da kregam sama sebe, kot da me kdo drug.«
Z mladimi iz župnije Ptuj – sv. Ožbalt smo govorili posledicah krize. Ob tem smo se spraševali, ali znamo biti pozorni, občutljivi za revščino, ki se dogaja med nami? Ob tem pa pogosto kristjani govorimo: »Ja, bi pomagali, ja, bi se pogovarjali …« – torej govorimo v oblačkih, ni pa nič konkretnega. Kako so torej mladi odgovorili na potrebe socialne stiske v njihovem okolju? Kako bi odreagirali in kako bi priskočili na pomoč nekomu, ki je pomoči potreben?
Spletni portal mladi.net je praznoval desetletnico svojega delovanja. Praznovanje so si zamislili malce drugače – Hana in Grega Strajnar, starša 3-letne Evelin, ki ima redko prirojeno okvaro, Rok Mulec, študent anglistike in glasbenik, ki je slep od rojstva, slikar Vojko Gašperut – Gašper, ki je hrom zaradi skoka v morje, in Alison Kogoj, ki se je svoja poletja odločila preživeti z otroki v Južni Ameriki in Afriki so pričevali o lepoti življenja in prav to je eden od stebrov portala mladi.net.
V času recesije ne mine dan, da nas ne bi kdo bombardiral s sporočili o varčevanju in zategovanju pasov. Tudi reklame o bančnih storitvah obljubljajo marsikaj. Pa vemo, kaj točno nam ponujajo banke, ali morda mislimo, da se nam v mladosti ni potrebno obremenjevati z denarjem? Koliko sploh poznamo stanje v lastni denarnici? Morda je skupaj s krizo napočil pravi čas za prevetritev osebnih financ – in spremembe na bolje.
Gospodarske in finančne krize, ki smo ji v Sloveniji priča že vsaj štiri leta, ne zmoremo, ne znamo ali celo nočemo pregnati iz naših krajev. Vedno bolj se mi zdi, da velja predvsem to zadnje, saj kljub kopici strokovnjakov, ki zbirajo in obdelujejo podatke, pripravljajo strategije in simulacije, nekdo na političnem parketu misli, da bo lahko po svoje naredil boljše. Rezultate takšnega početja poznamo, zato smo se po odgovore o trenutnem stanju krize pri nas odpravili k Boštjanu Vasletu, ki z ekipo več kot petdesetih strokovnjakov dnevno spremlja in pripravlja podatke, strategije in usmeritve, kaj bi morali narediti, da bi voz potegnili iz blata.