* 20. maj 1913, Kubed, † 19. november 1991, Klanec pri Kozini

»Ne, ni mi žal, da sem duhovnik!«

»Senčnih dni, mladost si moja, / le preveč naštela,« je v zapisal Alojz Kocjančič v eni svojih pesmi. Njegovo otroštvo je bilo vse prej kot lahko, vendar je v svoji duši ohranil nanj lepe spomine. Rodil se je 20. maja 1913 v Kubedu kot najmlajši od osmih otrok matere Ane in očeta Matija, ki ga je nemirni duh gnal v Ameriko in je umrl kot vojak v drugem letu prve svetovne vojne. Mlada mati Ana je ostala sama s tremi otroki, ki so preživeli. Po vojni so bili izgnani iz rojstnega doma. Leta 1923 je prišel za župnika v Kubed Ivan Brezavšček, goreč duhovnik in pokončen Slovenec. Ob njem se je v Stanku, kakor so mlademu Lojzu pravili, vnela iskra duhovniškega poklica. Po končani ljudski šoli v Kubedu, eni najstarejših v Slovenski Istri, je odšel v goriško semenišče, kjer so bili profesorji in vzgojitelji povečini zavedni Slovenci, čeprav je bilo to pod fašizmom nevarno in težko. Že kot gimnazijec je začel pisati pesmi in se spoprijateljil z leto dni mlajšim Ladom Piščancem, pesnikom, ki je bil umorjen kot kaplan v Cerknem leta 1944. Pisal je tudi dnevnik, ki pričuje o njegovem človeškem in pesniškem zorenju.

Po maturi je skupaj z drugimi slovenskimi sošolci spoznal, “da mora biti naše mesto samo ob Brezavščku in njemu podobnih”. Vstopil je v bogoslovje in bil po štirih letih študija 29. junija 1937 v goriški stolnici posvečen v duhovnika. Naslednjo nedeljo, 4. julija, je pel novo mašo v svojem rojstnem Kubedu. »Okrog pet tisoč ljudi se je zbralo za to slovesnost, ki je prerasla v pravo versko in narodno manifestacijo. Primerjali so jo s prvim slovenskim taborom v Istri iz leta 1870, ki je bil prav v Kubedu,« se je z veseljem spominjal vse življenje.

“Kar sem, si, istra, ti mi dala, / pečat si vžgala za vse dni”

Mladega duhovnika Alojza so po novi maši poslali za kaplana v Buzet v Hrvaški Istri, kjer pa je ostal samo eno leto. Leta 1938 je bil prestavljen v svojo ljubljeno Slovensko Istro – v Koštabono, kjer je deloval petindvajset let – najprej kot župnijski upravitelj, potem pa kot župnik. Vmes je devet let upravljal župnijo Pomjan, šestnajst pa župnijo Šmarje pri Kopru. Bil je med svojimi ljudmi, ki se jim je znal približati s svojo človeško toplino. Svoje duhovniško poslanstvo je vedno opravljal z globoko osebno predanostjo in zavzetostjo. Ljudje so se zatekali k njemu v raznih stiskah in težavah. »Zaupali smo mu. On nas je vselej branil: pod fašisti, pod Nemci, po vojni pred novimi oblastniki.

Bil je naš zagovornik in naš učitelj. Med vojnama nas je učil slovenščine in učil nas je peti … Zaupali smo mu dokumente, tudi denar. Pri njem je bilo najbolj varno.« Leta 1945 mu je umrla ljubljena mati Ana, ki je živela z njim v Koštaboni. Tam tudi čaka vstajenja. Na njenem grobu je njegov hvaležni napis: »Pot je zginil s tvoj’ga čela, / žalost s tvojega srca, / za vsa tvoja dobra dela / naj ti Bog plačilo da. // Ne bo le govoril zate / mrzel kamenit spomin: / v sveti maši vsak dan nate / se spominjal bo tvoj sin.« Podobne napise je daroval mnogim svojim pokojnim faranom. Kot božji otrok je znal občudovati lepote istrskega sveta in je to izpovedal v pesmih, ki so predvsem domoljubne, izpoved ljubezni do istrske zemlje. Leta 1962 je izšla njegova pesniška zbirka Šavrinske pesmi. Posvečena je bila Istri, kot je izpovedal v motu: »Kar sem, si, Istra, ti mi dala, / pečat si užgala za vse dni, / zato se vsaka moja pesem / ob tvojih strunah oglasi.«

“Zahvaljen, Bog, za slast, / da bratom vračam, kar si meni dal”

Zadnja pesem v tej zbirki je Zahvaljen, Bog, ki je njegova zahvala za vse, kar mu je Bog naklonil v življenju – kot človeku, duhovniku in pesniku. V istrski zemlji je pognal tako globoke korenine, da mu je krvavelo srce, ko se je moral od nje ločiti. Leta 1963 je bil namreč iz Koštabone prestavljen v Klanec pri Kozini, iz Šavrinske Istre na Mali Kras. »Za mano so ostali ljudje in zemlja, katerih lepoto, toplino in bolečino je vase srkalo moje srce dolgih petindvajset le, polovico mojega dotedanjega življenja.«

Tudi tam se je njegovo srce hitro odprlo ljudem. »Ob nedeljah zvečer, ko se po tretji, večerni maši, vračam truden domov iz te ali druge podružničnih cerkva, si v avtu pojem in vriskam … pijan od sreče, da verujem z lahkoto v božjo in človeško dobroto!« Računal je, da bi se po upokojitvi preselil v hišo, ki jo je bil kupil v rojstnem Kubedu. Leta 1987 je obhajal petdesetletnico duhovništva – zlato mašo. Naslednje leto je izšla njegova druga pesniška zbirka Brumbole, ki jo je uredil pisatelj Marjan Tomšič, Štajerc, ki je postal Istran. Ob petstoletnici fresk v Hrastovljah je zanosno prebral nekaj svojih pesmi – ljubezenskih izpovedi svoji Istri. Poldrugo leto zatem, 19. novembra 1991, je njegovo srce utihnilo. Ko je v krsti odhajal iz Klanca v svoj Kubed, kjer je končno našel svoj dom, je lilo kot iz škafa. »Zdelo se je, da tudi nebo z ljudmi joče za njim« (Tone Pavček). Po njegovi smrti je koprska založba Lipa izdala njegovo pripovedno knjigo Ljudi opeval sem, vode in skale. Tam beremo njegovo izpoved: »Življenje duhovnika je tako pestro in bogato, da bi izbrane poti ne hotel zamenjati z nobeno drugo potjo, z nobenim drugim poklicem.«

(obletnica meseca 06_2013)