23. maj

Svetega Janeza Krstnika de Rossi, ki se ga danes spominjamo, imenujejo ‘apostol zapuščenih’, ker se je kot duhovnik posvetil službi revnih, brezdomcev, ubogih, jetičnih bolnikov, jetnikov. V čim večji bedi so živeli ljudje, tem raje jih je obiskoval in jim nudil telesno in duhovno pomoč. Imel je pred očmi prizor vesoljne sodbe ob koncu časov, kakor ga je naslikal Jezus svojim učencem pred odhodom s tega sveta in ga je zapisal evangelist Matej. Zavedal se je, da bomo sojeni po delih ljubezni do bližnjega.

Janez de Rossi se je rodil 22. februarja 1698 v mestecu Voltaggio pri Genovi. Zgodaj se je naučil streči pri maši in to službo je opravljal tako lepo in pobožno, da je postala pozorna nanj neka bogata gospa iz Genove, ko je bila na počitnicah v Voltaggiu. Z možem sta se dogovorila, da ga vzameta s seboj v Genovo in mu omogočita šolanje. Ko je prišel v Genovo, mu je bilo deset let. Po treh letih mu je umrl oče in tedaj se je za Janeza zavzel stric, kanonik pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske v Rimu. (Ime je tej cerkvi dala starodavna Marijina slika, ki so jo prinesli iz Kozmedina pri Carigradu v osmem stoletju, ko so na Vzhodu uničevali svete podobe.) Stric je dal Janeza v jezuitsko šolo. Bil je odličen učenec, odkritega in vedrega značaja. Živel je kar preveč spokorno, tako da si je pokvaril zdravje. V duhovnika je bil posvečen, ko je bil star triindvajset let. Novo mašo je daroval pri oltarju sv. Alojzija, ki ga je častil vse življenje.

Svoje duhovniško srce je odprl revnim in zapuščenim pastirjem, ki so enkrat na teden prignali živino na stari rimski forum. Ti mladi ljudje so bili od otroških let samo pastirji in niso poznali ne šol ne verskega pouka. Po svojih močeh se je zanje zavzel. Vsak dan je petkrat do šestkrat pridigal v cerkvah, kapelah, samostanih, bolnišnicah in ječah. Več let je deloval v zavetišču sv. Gala, ustanovljenem leta 1650 za prenočevanje rimskih ubožcev in brezdomcev. Janez de Rossi je leta 1731 ustanovil zavetišče za dekleta, ki so po mestu prosila živeža, pa niso imela stalnih bivališč in so bila v nevarnosti, da se izgubijo. Zavetišče je postavil pod varstvo sv. Alojzija. Tudi po zasebnih hišah je obiskoval revne in bolne. S posebno ljubeznijo se je zavzel za bolnike. Rad je hodil v bolnišnico sv. Hijacinta za jetične. Iz večletnih izkušenj je vedel, da najbolj vdano umirajo tisti na pljučih bolni, pri katerih je le počasi uspel, da jih je pripravil na smrt. Sam je večkrat priznal, da je ob vdani smrti teh ljudi občutil več notranjega veselja kakor žalosti.

Bil je brez dohodkov, zato ga je stric pregovoril, naj prevzame dušno pastirstvo pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske. Po stričevi smrti je Janez dobil njegov kanonikat. Cerkev, ki je bila dotlej bolj slabo obiskana, se je začela vedno bolj polniti. Svetnik je vsak dan ure in ure presedel v spovednici. Duhovnik pride po najkrajši poti v nebesa, je govoril, če drugim prek spovednice pomaga priti v nebesa. Spovedovat je hodil tudi v druge cerkve, v samostane, bolnišnice in jetnišnice, pa tudi k bolnikom na dom, če so ga poklicali.

Njegovo vse življenje šibko zdravje je začelo leta 1763 naglo pešati. Nekajkrat ga je zadela kap, od katere se je sicer deloma opomogel, pomnožili so se tudi napadi božjasti. 23. maja 1764 je umrl, star šestinšestdeset let. Pri njem so našli samo nekaj drobiža. Tudi postelja, na kateri je umrl, ni bila njegova, ker je vse, kar je imel, sproti razdal revnim.

Papež Pij IX. ga je leta 1857 razglasil za blaženega, Leon XIII. pa leta 1881 za svetnika.

22. maj

Navadno pravimo, da je zakon srečen, če zakonca ne iščeta svoje sreče, temveč srečo drugega; pa je vendarle to plemenito čustvo obeh zakoncev v veliki meri delež ženine kreposti, njenega materinstva in ljubezni. Žena z veseljem vrača dobro tudi tedaj, ko smo odurni. Ko jo žalimo, odgovarja dostojno in spoštljivo. Kakor sonce je, ki oblačnemu jutru prinaša zoro in ob večerih zlati oblake s svojimi prameni.« Te besede pohvale na račun dobre žene je izrekel papež Pij XII. leta 1942 v svojem nagovoru novoporočencem. Veliko vprašanje je, če danes še držijo. Gotovo pa je bila zgled takšne žene sveta Marjeta ali Rita Kasijska, katere spomin danes obhajamo.

Bila je otrok sončne italijanske pokrajine Umbrije, kjer se je rodila okoli leta 1381. Že zgodaj je rada premišljevala Kristusovo trpljenje in se pokorila. Sklenila je, da se ne bo poročila. Na željo priletnih staršev pa je le privolila v možitev. Poročila se je z možem, ki je bil znan po nagli jezi in surovosti, da se ga je vse balo. Z njim je preživela osemnajst let v zakonu, ki je bil prva leta vse prej kot srečen; s svojo blagostjo in potrpljenjem pa je ublažila možev značaj. Rodila sta se jima dva sinova – dvojčka. Preden sta otroka odrasla, je družino zadela nesreča: umorili so očeta. Marjeta je morilcem odpustila, sinova, ki sta podedovala očetov jezljivi značaj, pa sta se zaklela, da bosta očeta maščevala: ‘krvna osveta’ je bila tedaj v mnogih italijanskih pokrajinah še v navadi. Marjeta se je bala, da se bo zlo tako množilo. Oba sinova sta kmalu drug za drugim umrla in mati je ostala sama, stara štiriintrideset let.

V njej se je spet zbudila mladostna želja, da bi šla v samostan. Napotila se je v samostan avguštink v bližnjem mestu Cascia in prosila za sprejem. Vendar so jo odslovili, kjer vdov niso sprejemali. Enako se ji je zgodilo tudi drugič in tretjič. Potem pa – pripovedujejo življenjepise! – so se ji v sanjah prikazali svetniki, ki jih je Rita najbolj častila: Janez Krstnik v spremstvu Avguština in Nikolaja Tolentinskega. Ti so jo ponoči skozi zaklenjena vrata pripeljali v samostan. Ko je zjutraj začudenim nunam povedala, kako je prišla v samostan, so naposled njeni prošnji ustregli. Ko je opravila noviciat in se zavezala z redovnimi obljubami, je bila njena edina želja, da bi bila vzorna, svetniška redovnica.

Rada je premišljevala Jezusovo trpljenje in se ostro pokorila. V samostanu so ji zaupali službo bolniške negovalke, ki jo je zgledno opravljala štiriinštirideset let, dokler ni sama hudo zbolela.

V zamaknjenju je nekoč prosila Jezusa, naj ji da okusiti nekaj muk, ki jih je trpel na križu. Takrat, pravijo, se je odtrgala bodica od Jezusove trnove krone in se zapičila v njeno čelo (pogosto je ta prizor prikazan na njenih upodobitvah). Ko je kasneje obiskala Rim, je izprosila, da je njena rana prenehala na zunaj krvaveti. Ko je ležala na bolniški postelji, jo je prišla obiskat znanka iz domačih krajev. Soseda jo je ob odhodu vprašala, če ji more napraviti kakšno veselje. Rita jo je prosila, naj ji prinese z domačega vrta cvetočo vrtnico in prgišče svežih fig. Žena se je nasmehnila, saj je bilo v mesecu januarju, toda ko je prišla domov, je našla na vrtu cvetočo vrtnico in figo z nekaj sadeži: utrgala je in ji nesla.

Umrla je 22. maja 1457. Papež Urban VIII. jo je leta 1627 razglasil za blaženo, med svetnice pa jo je šele leta 1900 prištel papež Leon XIII. Marjeto Kasijsko častijo kot zavetnico bolniških negovalk. Upodabljajo jo klečečo pred Križanim.

21. maj

Živel je v 6. stoletju, umrl pa okoli leta 581. Samotar je posnemal zglede egiptovskih puščavnikov glede ostrih pokoril s postom, mrtvičenjem svojega telesa in veliko molitveno zbranostjo. Rad je sprejel vsakogar, ki je prihajal k njemu iskat duhovno pomoč. Sv. Hospicij se je preživljal s kruhom, gozdnimi sadeži, dateljni in zelišči, vedno pa je bil pripravljen ta borna živila deliti z obiskovalci. Da bi bilo njegovo telo pokorno duši, ga je krotil še s težko verigo in spokorno raševino. Gospod Bog mu je dal tudi dar prerokovanja, da je mogel tudi s tem postreči ljudem svoje okolice. Tako je leta 574 napovedal bližnji napad Langobardov na Nizzo; ti so res prišli, zavzeli in izropali mesto, puščavniku pa niso nič žalega prizadejali. Tri dni pred smrtjo je škofu v Nizzi napovedal svoj odhod z zemlje in se na srečanje z Bogom v večnosti skrbno pripravil. Ko je prišla zadnja ura, je z blagim smehljajem na ustnicah zatisnil oči, ki so spregledale spet, da vse srečne smejo videti lepoto in dobroto božjo. Vse življenje sv. Hospicija je bilo prepričljiv dokaz, da Bog vsakogar, ki se prepusti vodstvu milosti, osrečuje že na zemlji.

Hospicijeve relikvije hranijo stolnica v Nizzi in druge cerkve v okolici. Njegov god obhajajo 21. maja, verjetno zato, ker so na ta dan prenesli njegove relikvije v mestno stolnico.

21. maj

Rimski martirologij se 21. maja spominja mučencev v egiptovski Aleksandriji med letoma 356 in 358, ko je pod vplivom cesarja Konstancija besnel zoper katoličane vsiljeni arijanski patriarh Jurij. Takrat so pregnali s škofijskega sedeža sv. Atanazija (gl. 2. maj) in hoteli z nasiljem zatreti odpor pravovernih kristjanov. O tem dogajanju poroča sam sv. Atanazij in videti je, da so to bile edine mučeniške žrtve arijanske nestrpnosti v Egiptu.

Patriarh Atanazij poroča, da se je začelo preganjanje že v postu leta 356, najhuje pa se je razvilo po veliki noči in trajalo vse do binkoštne osmine. S pomočjo vojaščine in arijanskih fanatikov so vrgli v ječo device, vklepali v verige škofe, plenili po hišah vdov in sirot ter ponoči lovili katoličane. Na ta način so arijanci zgrabili tudi EVTIHIJA. Bil je subdiakon in zelo zaslužen za aleksandrijsko cerkveno občino. Z biči, napravljenimi iz bikove kože, so ga tako dolgo pretepali, da je bil že napol mrtev. Pa mu niso dopustili, da bi ozdravil svoje rane, ampak so ga obsodili na prisilno delo v razvpitih rudnikih z imenom Feno. Mučenec ni zmogel dolgega potovanja, ampak je obležal ob cesti in tam izdihnil svojo Bogu vdano dušo.

Sv. Atanazij poroča tudi o drugi skupini mučencev, kjer je bil glavna oseba duhovnik SEKUND iz mesta Barkas v Egiptu. Tega zvestega božjega služabnika je posebej v letu 357 dal zgrabiti arijanski škof, ki se je tudi imenoval Sekund. Ta je nato o binkoštih silil katoličane, naj z njim skupno obhajajo praznike. Ker so bili trdni v pravi veri, so odločno odklonili, da bi bili v občestvu s krivoverci. Domenili so se, da se bodo zbrali na nekem pokopališču, pripravljeni na beg. Preden se je to zgodilo, so jih obkolili vojaki vojvoda Sebastijana, ki je bil pristaš manihejskih zmot. Nekaj dekletom so strgali obleko in jim tako razmesarili obraze, da jih ni bilo mogoče spoznati. Moške so bili s palmovimi vejami, polnimi trnjev. Napadu je prvi podlegel Sekund in za njim mnogo drugih, ostale pa so poslali v izgnanstvo.

Njihov skupni god je zato nastavljen na 21. maj, da vedno pride nekako v čas okoli binkoštnega praznika.

20. maj

Podobo ali kip današnjega svetnika Bernardina Sienskega, sijajnega govornika in spokorniškega pridigarja, prepoznamo po frančiškanski redovni obleki in po napisu IHS na plošči ali svetinji. Napis IHS so kratice Jezusovega imena (Jezus Kristus Odrešenik). »Ime Jezus,« je dejal sveti Bernardin v enem svojih govorov, »je pridigarjem svetla luč, saj doseže, da božjo besedo jasno oznanjajo in jo ljudje poslušajo. Odkod, misliš, da je po vsem svetu takšna, tako nenadna in goreča luč vere, če ne zaradi oznanjanja Jezusa?«

Rodil se je 8. septembra 1380 v kraju Massa Maritima, ki je spadal pod tedanjo republiko Sieno. V nežni mladosti je izgubil najprej mater, nato še očeta in k sebi so ga vzeli očetovi bratje v Sieni. Omogočili so mu najboljšo izobrazbo. Študiral je pravo, ob tem pa se je zanimal tudi za Sveto pismo in bogoslovne knjige. V dvajsetem letu je stregel kužnim bolnikom v sienski bolnišnici in tudi sam zbolel. Ostal je suh in bolehen vse življenje, kljub temu pa je zmogel silne napore in je le malo počival.

Pri dvaindvajsetih letih se je odločil, da postane frančiškan. Ko je bil posvečen v duhovnika, je prevzel skrb za bolnike v bolnišnici della Scala, poleg tega pa je zgradil nov samostan za brate, ki so se odločili za višjo popolnost. Veliko je bral in si tudi ogromno zapomnil, zato so mu pravili ‘živa knjižnica’. Do sebe je bil skrajno zahteven in nikdar ni od nikogar zahteval, česar ni prej sam preskusil. Znal je biti tih in skromen, pa tudi neizprosno odločen v nastopu, kadar je bilo potrebno. Notranje je bil zbran in zelo stvaren v presoji zunanjega položaja, zato je postal prava voditeljska osebnost, kar se je pokazalo, ko je nastopil v javnosti.

To se je zgodilo leta 1417, ko je bil izvoljen za vikarja toskanske frančiškanske province in se je preselil v Fiesole. Prvič je nastopil namesto nekega pridigarja, ki je nenadno zbolel. Nalogo je opravil s takim zanosom in vplivom na duše, da se šele tedaj spoznali njegov izredni govorniški talent. Zdaj so ga vabili na vse strani in povsod je nastopal kot božji sel in zastopnik božjega reda na zemlji. Njegova beseda je bila silno stvarna, ostro naperjena zoper vsako zlo in zavzeta za božjo pravico in resnico, za božjo ljubezen in človeško plemenitost. Kot pridigar je prepotoval vso srednjo in severno Italijo. Povsod je njegova navdušena, jasna in odločna beseda rodila kar vidne sadove spreobrnjenja. Ker je bil glasnik Najvišjega, se ni plašil pred nobeno namišljeno človeško veličino.

Preden je Bernardin nastopil z govori za versko prenovitev kakega kraja, se je dobro pripravil na dva načina: natančno je preučil družbene razmere in preudarjal, kako naj bi jih spremenil, da bi ustrezali božjim zapovedim. Po drugi strani pa je to stanje primerjal zlasti z evangeljsko resnico. Lagodnežem njegove pridige niso bile všeč, zato so ga večkrat hoteli spraviti pred cerkveno sodišče, a jih je z lahkoto odbil.

Poleg Jezusovega imena je globoko častil nebeško Mater Marijo in svetega Jožefa. S seboj je nosil banderce, na katerem je bilo napisano IHS (Jezusovo ime) in poslušalcem delil deščice s tem napisom. Imel je tudi odgovorno službo v svojem redu in obiskal je številne samostane.

Bernardin je umrl na apostolskem pohodu. Moči so mu pošle na poti v Aquilo. Mimo se je pripravljal na odhod s tega sveta in izdihnil dušo 20. maja 1444. Že naslednje leto se je začel svetniški proces, leta 1450 pa je bil slovesno razglašen za svetnika.

19. maj

Tudi slovenski bralci poznajo odličnega italijanskega pisatelja Ignazia Siloneja (1900–1978), saj imamo prevedene vse njegove glavne romane, v katerih se ta iskalec resnice dotika tudi vprašanja vere. Posebej pa se z vprašanjem pristne vere ali svetništva ukvarja v eni svojih zadnjih knjig z naslovom Zgodba ubogega kristjana. To je drama o življenju nenavadne svetniške osebnosti – puščavnika Pietra da Morone, ki je bil proti svoji volji nekaj mesecev papež.

Ta nenavadni mož se je rodil okoli leta 1215 preprostim kmečkim staršem sredi gričev vzhodno od Rima kot predzadnji med dvanajstimi otroki. Gotovo je nanj vplivala pobožna mati, da se je z dvajsetimi leti odločil za redovniško življenje. Kmalu se je odločil za pravo puščavniško obliko meništva. To je poskušal uresničiti na več krajih, nazadnje v neki votlini gore Pelleno, kjer mu je bilo kar všeč. Leta 1238 je šel v Rim, kjer je prejel mašniško posvečenje in tudi dovoljenje papeža Inocenca IV., da sme ostati puščavnik. Nekaj let po vrnitvi iz Rima se je podal na goro Morrone v Abrucih in tam z dvema učencema zasnoval večje samotarsko selišče. Njihovo središče je bila cerkev Svetega Duha. Glas o njegovi sposobnosti za duhovnega voditelja in o njegovih osebnih krepostih se je hitro raznesel daleč naokrog in oglašali so se vedno novi učenci.

V strahu, da bi nove redovne ustanove razpustili, je Peter šel na koncil v Lyon, kjer ga je sprejel papež Gregor X. in njegovi redovni družini potrdil obstoj kot samostojni veji reda sv. Benedikta.

Zdaj se je red hitro razmahnil: v nekaj letih se je priglasilo okoli 600 kandidatov. Svoje samotarje je Peter razdelil v štirideset skupin in jih razmestil po gorah Abrucov in drugod. Peter je vse obiskoval, čeprav nerad, ker je zase iskal popolno samoto. Odpovedal se je vodstvu reda in se z majhno skupino puščavnikov naselil na težko dostopnem pobočju gore Morrone, kjer ga niso mogli nadlegovati obiskovalci, ki jih je privabljala slava njegove svetosti. Bil je prepričan, da bo tu v miru molil in čakal smrti, pa ga je presenetila novica, da so ga kardinali, zbrani na konklavu v Perugii, 5. julija leta 1294 izvolili – za papeža.

Zakaj so izvolili prav njega? Hoteli so Cerkvi izbrati pastirja, ki je zavzet za svetost in ga ne zanimajo politične spletke. Izvolitev je izzvala velikansko navdušenje med ljudstvom. Vse je upalo, da bo novi papež prinesel pravega duha pobožnosti in miru namesto neprestanih razprtij. Peter je izvolitev silno nerad sprejel. Sele ko je videl, da bo nesreča še večja, če izvolitve ne sprejme, je privolil vanjo in si vzel ime Celestin V. Ni hotel iti na kronanje v Perugio, temveč so to opravili v mestu Aquila.

Brž je prišlo veliko razočaranje: papež Celestin V. je ostal stari preprosti puščavnik, v katerem ni bilo zvijače, zato ni bil dorastel spletkam pretkanih politikantov niti ni poznal predpisov kanonskega prava, ki jih njegova dobrosrčnost ni mogla nadomestiti. Njegovo dobroto so na veliko zlorabljali. Ko ga je kardinal Benedikt Gaetani prepričal, da za vladarstvo veljajo drugačna pravila kakor za vodstvo duš k odpovedi in popolnosti, je Celestin V. 13. decembra sklical kardinale in odstopil od vodstva Cerkve, da napravi prostor sposobnejšim. Pri tem sta ga vodili ponižnost in modrost – temeljni potezi prave svetosti.

Želel se je vrniti v svojo samoto, pa mu novi papež Bonifacij VIII. – kardinal Benedikt Gaetani – tega ni dovolil, ker se je bal, da bi njegovi pristaši utegnili zahtevati njegovo vrnitev na papeški sedež. Peter je bil dejansko papežev ujetnik. Imel je že skoraj osemdeset let, ko ga je smrt 19. maja 1296 rešila vseh zemeljskih spon. Svetniško čast mu je priznal papež Klemen V. leta 1313.

19. maj

Kdor ima ljubezen v svojem srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da,« je zapisal sveti Avguštin in to se je v polni meri uresničilo v življenju svetnika, ki se ga danes spominjamo. Izučil se je za čevljarja in postal je preprost kapucinski brat, zaradi svojega izredno dobrega in odprtega srca pa je bil vedno vesel. Radost je namreč sestra dobrote. Dobroti in veselju se je pridružila še modrost in ta ponižna duša je bil mnogim svetovalec v njihovih življenjskih stiskah.

To je bil sveti Krispin iz Viterba, enega najstarejših mest severno od Rima. Tam se je rodil 13. novembra 1668 preprostima, a zelo pobožnima zakoncema Fioretti. Pri krstu je dobil ime Peter. Deček je v šoli dobro napredoval in zanimal se je za pesnike. Njegov ljubljenec je bil Torquato Tasso in iz njegovega epa Osvobojeni Jeruzalem je znal Peter navajati najlepše odlomke. Še bolj kot pesništvo pa je vzljubil verske resnice. Pri materi se je naučil prisrčno ljubiti božjo mater Marijo, ki jo je imenoval ‘moja Gospa’ in je hotel vedno biti njen najboljši otrok. Rad je krasil Marijine kipe in slike in najraje je imel Marijine cerkve. Zelo rad je stregel pri maši, a nikdar ni sprejel od duhovnikov nagrade za svojo službo. Preprosto se je zahvalil: »Moja Gospa mi je že plačala.«

Starši so ga dali v uk za čevljarja. Ko je opravljal svoje delo, je zraven prepeval, ljudem rad postregel in prenašal vse sitnosti svojih odjemalcev. Skrivaj se je pokoril in si pritrgoval v jedi, da je mogel deliti vbogajme zapuščenim revežem in bolnikom. Prav v tem je bil vir njegove vedrosti, saj je čutil, da njegovo dobroto hvalita ‘njegova Gospa’ Marija in njen božji Sin.

Pri petindvajsetih letih je prosil za sprejem v kapucinski red. Ker je bil izučen čevljar, so mu v samostanu dali ime Krispin – svetnik tega imena je namreč zavetnik čevljarjev. Brat Krispin pa je opravljal še razne druge službe: bil je vrtnar, strežnik bolnikov, kuhar in zbiralec miloščine po mestih, kjer je bil, najdlje v Orvietu. Povsod so ga imeli radi zaradi njegove vedrine. Veselil se je svojega uboštva, še bolj pa priložnosti, da je mogel komu v stiski ali zadregi pomagati. Njegova ljubezniva pozornost je veljala zlasti duševno zapuščenim revežem in grešnikom. Bil je presrečen, če jih je mogel spraviti z Bogom. Pri tem je bil rahločuten in obziren, nikdar vsiljiv. Meščani Orvieta so ga dobro poznali, ker je 45 let pobiral miloščino za svoj samostan in ubožne znance. Za vsak dar se je znal brat Krispin zahvaliti s kakšno duhovno uslugo. Kmalu so začeli prihajati tudi k njemu v samostan in ga prositi nasveta. Če ni našel pravega odgovora, je za hip šel pred tabernakelj in se od tam vrnil razsvetljen. Če je videl koga, ki je v cerkvi klepetal ali se premalo spoštljivo obnašal, je stopil k njemu in s prstom pokazal na oltar, spregovoril pa je samo: »On je tukaj!«

Veselemu bratu Krispinu pa ni bilo življenje samo z rožicami postlano. Veliko grenkobe so mu pripravili redovni sobratje in predstojniki. Tudi pri nabiranju miloščine je slišal marsikatero trpko in žaljivo besedo, pa je vse sprejel z enako mirnostjo kot pohvalo.

Na stara leta, ko je že težko hodil, so ga prestavili v Rim, kjer je bil spet ministrant kot v otroških letih. Kadar je bil prost, je hodil od oltarja do oltarja, včasih je pri katerem dlje obstal, zatopljen v molitev. Srečen smehljaj ni več izginil z njegovih ustnic. Ko je 19. maja 1750 umrl, star 82 let, je šel z istim blaženim smehljajem Bogu naproti. Cerkev ga časti kot blaženega in njegov spomin obhaja 21. maja.

18. maj

Od 260 papežev, ki so vodili Kristusovo Cerkev v njeni dvatisočletni zgodovini, jih je bilo 23 z imenom Janez. Prvi je bil današnji svetnik, ki je nosil breme papeške službe manj kot tri leta. Ta leta pa so bila zelo težka, saj je bil stiskan od vseh strani. V najtežji položaj ga je spravil vzhodnogotski kralj Teodorik, ki se je z vsem svojim ljudstvom oklepal arijanske krive vere (tajili so Kristusovo božanstvo ob rojstvu). Od papeža je zahteval, naj gre na dvor vzhodnorimskega cesarja v Carigrad in ga pripravi do tega, da bo Gotom na ozemlju svoje države pustil mirno živeti v arijanski veri. Papež je sicer šel, vendar Teodorikove zahteve cesarju ni predal. Ko se je vrnil v Rim, ga je razjarjeni kralj vrgel v ječo. Zgodovinarji pravijo, da so skoraj vsi papeži Janezi vladali v težkih časih. Tudi časi, v katerih je na Petrovem sedežu sedel Janez XXIII. ali Janez Dobri, so bili prelomni. Zlasti za Cerkev, ki je stopila na pot posodobljenja in prenove z drugim vatikanskim koncilom.

Med papeži z imenom Janez je edino Janez I. prištet med svetnike. Janez XXIII. je tega svojega prednika zelo častil. Službo najvišjega pastirja je v Cerkvi opravljal nekaj manj kot tri leta: od avgusta 523 do 18. maja 526. O njegovem rodu vemo samo to, da je bil sin nekega Konstantina, da je od mladih let živel v Rimu in je bil zelo izobražen. Bil je prijatelj slavnega filozofa Boetija, ki ga je gotski kralj Teodorik dal vreči v ječo. Teodorik si je zamislil vlado kot mirno sožitje med vojaško oblastjo Vzhodnih Gotov in civilnimi prebivalci, ki so bili Rimljani. Dasi je bil arijanec, je kralj spoštoval katoliško Cerkev in tudi papeža.

V času papeža Janeza I. pa se je mir med Rimljani in gotskimi gospodarji začel krhati. Teodorik je sumil, da si Rimljani žele nazaj staro rimsko oblast, ki jo zastopa cesar vzhodne rimske države. Sumničavost Teodorika je postala že bolestna in papež je moral uporabiti vso svojo modrost, da kralj ni odtegnil zaupanja tudi njemu.

Leta 525 je Teodorik poklical papeža Janeza I. k sebi in mu kot svojemu podložniku naročil, naj gre v Carigrad ter prepriča cesarja Justina, naj Gotov, ki živijo v njegovi državi, ne spreobrača iz arijanstva v katoliško vero. Papež je vedel, kako huda zmota je arijanstvo in je to skušal kralju dopovedati in mu pokazati, da on kot prvi pastir katoličanov tega ne more odobravati. Dobro pa je vedel: če se kralju upre, ga čaka ječa. Zato je neljubo poslanstvo sprejel. Pred odhodom je izročil svoje življenje v božje roke.

V Carigradu je bil sprejet z najvišjimi častmi. Na različne načine so mu pokazali, da ga tudi na Vzhodu priznavajo za vrhovnega pastirja v krščanskem občestvu. Ob tej priložnosti je papež znova kronal cesarja Justina. Ni znano, kaj sta se papež in cesar dogovorila glede arijancev. Za kralja Teodorika je papež dosegel premalo, zato ga je, ko se je vrnil k njemu v Raveno, vrgel v ječo. Papež je bil že prej bolan in je v zaporu umrl že 18. maja 526. Kristus je sprejel žrtev njegovega življenja, kakor se mu je papež izročil pred odhodom v Carigrad. Papeževa smrt je bil usodna za Teodorika in njegove Gote, ki so bili kmalu zatem poraženi od vojske, katero je poslal v Italijo carigrajski cesar. Papeža so čez štiri leta slovesno pokopali v Rimu. Na njegov grob so vklesali besede: »Gospodov škof padel kot žrtev za Kristusa.«

17. maj

Današnjega svetnika življenjepisa imenujejo ‘evharistični serafin’ ker je bilo že izza nežnih otroških let njegovo najljubše opravilo češčenje svetega Rešnjega telesa. Resnica o Jezusovi navzočnosti v evharistiji je Paskalu segla tako globoko v dušo, da so ga starši od devetega leta naprej iskali in našli zatopljenega v molitev pred tabernakljem, kadar so ga doma pogrešali. Zaradi tega ga je papež Leon XIII. leta 1897 določil za zavetnika evharističnih pobožnosti. Pri nas je sv. Paskal Baylon postal zavetnik vednega češčenja svetega Rešnjega telesa, uvedenega pod evharističnim papežem sv. Pijem X., in posebne bratovščine, ki skrbi za primerno cerkveno opravo.

Rodil se je 16. maja 1540, prav na binkoštni praznik. V njegovi domovini Aragoniji, pokrajini na severu Španije, so binkoštni praznik imenovali Pascua kakor veliko noč, zato so novorojenčku dali ime kar po prazniku. Preprosti starši so ga naučili za silo brati in pisati, predvsem pa so ga vzgajali v prisrčni vernosti. Ko je nekoliko odrastel, je postal pastir: poleg domače črede je čuval tudi živino nekaterih sosedov. Čredo je znal tako lepo urejati, da se je mirno pasla, on pa se je potopil v molitev.

Pri devetnajstih letih je želel vstopiti v samostan reformiranih frančiškanov, da bi prišel za stalno v bližino tabernaklja. Redovnikom se je zdel premlad in so ga odklonili. Paskala je tedaj vzel za pastirja bogataš Martin Garcia. Fant mu je bil všeč zaradi vsestranske razumnosti in uporabnosti, da ga je hotel posinoviti in ga postaviti za svojega dediča. Paskal je vabljivo ponudbo odklonil in po dveh letih spet zaprosil za sprejem v samostan. Sloves njegove pobožnosti je bil že tako razširjen, da je bil zdaj sprejet in leta 1564 je že napravil redovne zaobljube.

Zaradi njegove globoke in razumne vernosti so ga predstojniki nagovarjali, naj se izobrazi in postane duhovnik. Paskal pa se za tako vzvišen stan ni čutil vrednega in je želel ostati preprost brat laik, kar je dejansko ostal vse do smrti. V različnih samostanih je odlično opravljal razne naloge. Največkrat je bil vratar, posebno v samostanu Svetega rožnega venca v Villa Real pri mestu Valencia, kjer je bil najdlje in kjer je tudi umrl. Iz globokega molitvenega stika z Bogom je črpal izredno modrost. Številni ljudje, bogati in revni, preprosti in izobraženi so se zatekali k Paskalu po nasvete in navodila. Neuki brat nikogar ni odbil, vendar je pogovore opravil na kratko – mudilo se mu je k molitveni zbranosti. Rad se je udeleževal skupnih molitev samostanske družine, prosti čas pa je uporabljal za češčenje svetega Rešnjega telesa, kjer je najgloblje doživljal srečo božje bližine. Srčno rad je stregel pri mašni daritvi; ni čutil utrujenosti, tudi če je ob raznih slovesnostih ministriral več ur po vrsti. Svoje versko znanje je bogatil z branjem dobrih knjig, iz katerih si je izpisoval lepe misli, katerim je dodajal še svoje molitvene navdihe.

Brat Paskal je bil vsak trenutek pripravljen na smrt in v svojem dvainpetdesetem letu je začel pešati. Sestra Smrt ga je popeljala v večnost 17. maja 1592. Bil je spet binkoštni praznik. Ljudje so bili prepričani, da je Bog s tem opozoril na tega svojega izvoljenca. Njegovega pogreba so se udeležile velikanske množice ljudi. Glas o njegovih čudežih se je širil po vsem svetu. Leta 1619 je bil razglašen za blaženega, za svetnika pa leta 1690. God tega svetnika že od nekdaj obhajamo 17. maja.

16. maj

Leta 1672 so na znamenitem Karlovem mostu v Pragi postavili kip duhovnika v koretlju, z biretom na glavi in z vencem peterih zlatih zvezd okoli nje, s križem in palmo v eni roki, pa s kazalcem druge roke na ustih. Kip je predstavljal češkega svetnika Janeza Nepomuka, ki je umrl kot mučenec za neodvisnost in svobodo Kristustove Cerkve. Češki kralj Venčeslav je namreč hotel Cerkev spraviti pod svoj nadzor in se polastiti njenega imetja. Janez Nepomuk, tedaj generalni vikar praške nadškofije, je bil na čelu tistih, ki so se kralju uprli. Kralj ga je dal v ječi mučiti, potem pa ukazal, naj njegovo truplo vržejo s Karlovega mostu v reko Vltavo. To se je zgodilo 20. marca 1393. Na podlagi zanesljivih Nepomukovih življenjepisov je mogoče dokazati, da Janez ni umrl kot mučenec spovedne molčečnosti, kakor so doslej razglašali in kar hoče povedati njegov prst na ustih. Sv. Janeza Nepomuka častijo kot zavetnika zoper obrekovanje pa tudi zoper poplave, zato so njegovi kipi krasili številne mostove po vsej srednji Evropi in v dobršnem delu zahodne Evrope.

Janez Nepomuk se je rodil med letoma 1340 in 1350 na zahodnem Češkem v mestu Pomuk, ki se je pozneje preimenovalo v Nepomuk. O njegovi mladosti ni nič znanega. Viri ga prvič omenjajo leta 1370, ko je bil že veljaven klerik praške nadškofije. Imel je službo javnega notarja, kar so dosegli samo redki pravno izobraženi in vsega zaupanja vredni možje. V naslednjih letih je delal v pisarni nadškofovega generalnega vikarja in pri cerkvenem sodišču. Mašniško posvečenje je prejel šele leta 1380; papež ga je imenoval za župnika praške fare sv. Gala, nadškof Janez Jenštejn pa si ga je izbral za svojega tajnika in zaupnega sodelavca. Poslal ga je na univerzo v Padovo, kjer je študij cerkvenega prava končal z doktoratom. Ko se je vrnil v Prago, ga je nadškof Janez Jenštejn imenoval za kanonika in nato še za generalnega vikarja praške nadškofije.

Ta čas se je, kot smo že slišali, vnel boj zoper kralja Venčeslava, ki bi rad vladal tudi v Cerkvi. Oba Jana (Nepomuk in Jenštejn) sta se mu odločno postavila po robu. Kralj je hotel razpoloviti praško nadškofijo, da bi za svojega pristaša Kralika ustanovil novo škofijo v Kladrubih, kjer je bila bogata benediktinska opatija. Redovnikom te opatije je kralj po smrti opata Račka v začetku leta 1393 prepovedal voliti novega opata, da bi jo izročil Kraliku. Jenštejn se je uprl ustanovitvi nepotrebne škofije in se je umaknil iz Prage. Menihi so si takoj izbrali novega opata in prosili, da ga nadškof potrdi. V njegovem imenu je generalni vikar Janez Nepomuk 7. marca 1393 novega opata priznal in si s tem nakopal kraljevo jezo. Kralj je v svojem besu šel tako daleč, da je dal Janeza mučiti in umoriti, potem pa njegovo telo vreči v reko. Novica o tej nasilni smrti se je razširila po vsej Evropi.

Čast oltarja je sv. Janez Nepomuk dosegel leta 1729. Njegovo češčenje so zelo širili jezuiti in tako je prišlo tudi k nam. Značilno je, piše dr. Niko Kuret, da godu sv. Janeza Nepomuka ne slavimo na njegov smrtni dan, 20. marca, temveč 16. maja. V Pragi je bil današnji dan pravi pomladni praznik, ki je nanj prihajalo na stotisoče ljudi. Med drugim so spuščali lučke po Vltavi. Drugod (npr. na Dunaju) so prirejali posebne Janezove pobožnosti, ki se je pri njih rada shajala mladina. K nam se ne eno ne drugo ni razširilo.