31. maj

Na zadnji dan meseca maja, ko se poslavljamo od priljubljene šmarnične pobožnosti, je Cerkev v obnovljeni svetniški koledar, ki velja od leta 1970, postavila praznik Obiskanja Device Marije. Vsebina tega praznika je dogodek, o katerem piše sveti Luka v prvem poglavju svojega evangelija. Božji poslanec angel Gabriel je Mariji – v potrdilo, da Bogu ni nič nemogoče – povedal: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno« (Lk 1,36). Ko je Marija to zvedela, je nemudoma pohitela na njen dom ‘v mesto na Judovem’: to je današnji Ain-Karem blizu Jeruzalema. Od Nazareta do tja je skoraj 150 kilometrov. Marija je pod svojim srcem že nosila Otroka – božjega Sina, ki je postal človek. Srečanje dveh mater, pravijo razlagalci Svetega pisma, je dejansko srečanje dveh otrok, saj sta materi v službi njunega poslanstva. Janez Krstnik prejme Duha že v telesu svoje matere Elizabete, kakor je napovedal angel, ki je naznanil njegovo rojstvo; svoje poslanstvo začne, ko po ustih svoje matere prepozna Mesija.

Ko je Elizabeta blagrovala Marijino vero, je iz Marijinega srca privrela znana hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ta hvalnica opeva hvaležnost Jezusove matere in tudi hvaležnost vsega božjega ljudstva, da so se spolnile obljube stare zaveze. Ta Marijin hvalospev, ki ga po prvi besedi v latinskem prevodu imenujemo Magnifikat, je vključen v vsakdanje večernice molitvenega bogoslužja. Tako se Cerkev vedno znova vključuje v Marijin spev hvaležnosti za velika božja dela v odrešenju vsega človeštva. Premišljevanje skrivnosti Marijinega obiskanja je vključeno tudi v molitev rožnega venca.

Praznik Marijinega obiskanja je – za razliko od večine Marijinih praznikov – nastal na Zahodu in sicer proti koncu 14. stoletja, dasi so ga frančiškani obhajali že prej. Tudi vzhodna Cerkev je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. Podobno je bilo tudi na Zahodu. Zelo stare so upodobitve tega prizora, zlasti v srednjem veku so umetniki neštetokrat upodobili srečanje obeh svetih žena, Marije in Elizabete. Na vso zahodno Cerkev je praznik Marijinega obiskanja leta 1389 razširil papež Urban VI., ki ga je vodila želja, naj bi si s tem praznikom kristjani od preblažene Device izprosili, da bi ‘obiskala’ in potolažila ter okrepila Cerkev v tistih žalostnih časih velikih notranjih in zunanjih stisk in zmešnjav, ko je v zahodni Cerkvi vladal razkol, ki je privedel do velikega razkola z nastopom Martina Lutra.

Splošno se je praznik ukoreninil šele proti koncu 15. stoletja in tedaj so ga začeli povsod obhajati 2. julija. Ta datum so izbrali zato, ker je tistega dne tudi v Carigradu velik Marijin praznik, ki pa se ne nanaša na Marijino obiskanje, temveč je v zvezi z relikvijami Marijine obleke, o katerih trdijo, da jih je dobil Carigrad iz Efeza, potem ko je Marija umrla.

Skrivnost Marijinega obiskanja ima v evangeljskih poročilih o Jezusovem otroštvu dovolj razločno mesto, tako da ji je zahodna Cerkev upravičeno posvetila posebno praznovanje. Lahko bi tudi rekli, da je Marijino obiskanje manj Marijin praznik kakor pa liturgično obhajanje enega od važnih trenutkov božjega odrešitvenega delovanja: je to posvečenje in nekakšna ‘umestitev’ Jezusovega predhodnika Janeza Krstnika, hkrati pa prvo razodetje učlovečene božje Besede na zemlji. Pri obeh vidikih te skrivnosti nastopa Devica Marija kot neločljivo povezana s Sadom svojega telesa. Učlovečeni božji Sin uporablja svojo Mater Marijo za izvršitev odrešenjskih dejanj svojega zemeljskega življenja.

30. maj

Zgodovina pozna le malo oseb preprostega rodu, ki bi se o njih toliko razpravljalo kakor o Jeanne d’Arc, pri nas in drugod bolj znani pod imenom Devica Orleanska. Francozi jo že nad 500 let slave kot vzornico junaške domovinske ljubezni in kot utelešenje francoskega narodnega duha. Nastop tega preprostega kmečkega dekleta je zdramil Francoze, da so se v skrajni stiski dvignili in se rešili angleškega gospostva. Ivana je vztrajno trdila, da jo je v pomoč domovini poklical Bog in da se je pokoravala zgolj njegovi volji. Drugi pa so ji spodbijali njeno versko poslanstvo, jo razglasili za čarovnico in obsodili na smrt na grmadi. Že petindvajset let po njeni smrti je Cerkev uradno ugotovila, da so njeni sodniki nastopali krivično, s političnimi cilji. Leta 1920 je bila razglašena za svetnico. Cerkev je s tem priznala veličino njene žrtve za svobodo lastne domovine in jo postavila vsem vernikom za zgled.

Ivana Orleanska je živela v prvi polovici 15. stoletja, v razdobju stoletne vojne med Anglijo in Francijo. Ivana se je rodila leta 1412 in v letih njenega otroštva se je bojna sreča obrnila v prid Angležem in sicer po krivdi nesposobnih francoskih vladarjev. Ivana je bila pobožna, dobro vzgojena, skromna, preprosta in sramežljiva dekle. Že s trinajstimi leti je nekega dne zaslišala glas, ki jo je opominjal k zglednemu življenju in k čim pogostnejšemu obisku cerkve. V tem glasu je prepoznala glas nadangela Mihaela. V letu 1429 jo je ta glas vedno pogosteje spodbujal, naj gre v Francijo in jo osvobodi Angležev. 6. marca 1429 se je pojavila na dvoru v Chinonu in omahljivemu kralju Karlu VIL dejala: »Plemeniti kralj, ime mi je Ivana Devica in nebeški Kralj me pošilja, da osvobodim Orleans in te popeljem v Reims, kjer boš kronan in maziljen. Po nalogu Gospodovem ti izjavljam, da si kraljev sin in pravnomočni dedič Francije!«

Poldrugi mesec kasneje se je Ivana na belem konju in v viteški bojni opravi podala v boj za osvoboditev domovine. Vojake je spodbujala h krščanskemu življenju, sama pa je kazala tako moralno moč, da so jo vsi nehote spoštovali in ubogali. Kmalu je pregnala Angleže izpred Orleansa ter osvobodila vso srednjo in vzhodno Francijo. 17. julija je že spremljala kralja v Reims na kronanje in s tem izpolnila svojo nalogo. Ime zmagovalke pri Orleansu je opajalo tisoče novih bojevnikov za popolno osvoboditev domovine. Kralj Henrik VII. je pod vplivom reimskega nadškofa podpisal sramotno premirje z Angleži, ko je ljudstvo hotelo osvoboditi Pariz.

Ivana zase ni iskala ničesar, čutila pa je, da ne sme odnehati, dokler domovina ne bo svobodna, zato se je spomladi leta 1430 vrnila na bojišče. Dosegla je še nekaj uspehov, pri izpadu iz mesta Compiegne so jo zajeli Angleži. Začelo se je zadnje leto njenega življenja, leto ponižanja, trpljenja in najvišje žrtve. Postavili so jo pred sodni zbor, ki ga je vodil škof Peter Cauchon, ki ga je osvobodilna vojska pregnala k Angležem in se je hotel nad Ivano maščevati. Za obsodbo pred svetnim sodiščem ni bilo najmanjše podlage, zato je prišla pred cerkveno – zaradi ‘krivoverstva in čarovništva’. Krivična in mučna sodna razprava se je vlekla pet mesecev, dokler ni bila 29. maja 1431 razglašena za nepoboljšljivo grešnico in obsojena na smrt na grmadi. Obsodbo so izvršili 30. maja 1431 v Rouenu. Nekaj več kot osemnajstletna Ivana je pred smrtjo glasno molila za vse navzoče. Izdihnila je z Jezusovim imenom na ustnicah, s trdnim zaupanjem, da je njena daritev Bogu všeč.

29. maj

V štirih vdolbinah rotunde pod kupolo ljubljanske stolnice stojijo kipi emonskih škofov Maksima, Kasta, Genadija in Florija, ki jih je izdelal leta 1713 padovanski kipar Angelo Pozzo. Pod kipom škofa Maksima, ki stoji v bližini nadškofovega sedeža, je v črni marmornati plošči ta napis: »Sv. Maksim, emonski škof, zaščitnik te bazilike in mesta, apostol v vodenju domovine, odličen v vrlini stanovitnosti, odličnejši v svetosti, najodličnejši v širjenju vere; kamenjan je dosegel krono mučeništva. Praznuje se 29. maja. Ustoličen leta 242, umrl 252.« Do leta 1961 je bil sv. Maksim drugi zavetnik ljubljanske škofije (za sv. Mohorjem in Fortunatom); zdaj sta prva zavetnika nadškofije sv. Ciril in Metod, druga pa sv. Mohor in Fortunat. Spomin sv. Maksima pa se še vedno obhaja na današnji dan.

O tem svetniku imamo le malo zanesljivih zgodovinskih poročil. Letnici, vklesani pod njegovim kipom v ljubljanski stolnici, nista točni. Ime emonskega škofa Maksima beremo med udeleženci pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381, kamor je prišlo 32 škofov, povečini iz severne Italije, 6 iz Galije in 2 celo iz Afrike. Zaslišali so dva škofa, ki nista hotela zavreči arijanske krive vere, zato so ju odstavili. Emonski škof Maksim je med glasovanjem dejal: »Paladij, ki ni hotel obsoditi Arijevega bogokletstva, marveč se mu je sam pridružil, je po pravici in zasluženju obsojen; to ve Bog in tudi vest vernikov ga je obsodila.« Podpis škofa Maksima iz Emone beremo tudi na listini sinode v Milanu leta 390. Na prvi sinodi v Ogleju je bilo navzočih osem škofov, ki jim je Cerkev priznala svetniško čast. Pa tudi o drugih, med katere spada škof Maksim, je rečeno, da so bili ‘vsi sveti možje’, učeni in slavnega imena, katerih spomin ostaja v Cerkvi in jih zato častimo kot svetnike in se jim priporočamo. Tako tudi škofa Maksima iz Emone prištevamo med svetnike.

Njegovo svetništvo potrjujejo razna posredna poročila. Znano je, da je imela Emona za časa škofa Maksima zelo razvito bogoljubnost. Mesto je imelo družbo asketov in Bogu posvečenih devic, ki so se na pobudo sv. Atanazija razvile samo v največjih zahodnih verskih središčih kakor v Rimu, Milanu in Ogleju. Sveti Hieronim je emonske askete dobro poznal in jim je večkrat pisal; ohranjeni sta dve njegovi pismi, eno na device, drugo na meniha Antonija. Težko si je misliti drugače, da je te za svetost zavzete ljudi vodil in vzgajal kdo drug kakor škof Maksim. Druga posredna priča je leta 1969 odkrita emonska bazilika, ki dokazuje razvito bogoslužje v času tega škofa ali malo pozneje. Če bazilike ni gradil on sam, pa je gotovo zanjo pripravil vse potrebno. Vse, kar vemo o emonski krščanski občini, govori v prid svetništva škofa Maksima.

Napis v ljubljanski stolnici trdi, da je bil sv. Maksim mučenec, vendar pa o tem ni trdnih poročil. Na Maksimovo mučeništvo so sklepali iz pisma sv. Hieronima škofu Heliodoru, kjer opisuje razmere leta 396, ko so te kraje preplavljali valovi raznih barbarskih ljudstev. »Koliko duhovnih oseb je postalo plen teh zveri!« piše sv. Hieronim. »Škofje so ujeti, duhovniki in njih pomočniki pomorjeni. Porušene so cerkve, k oltarju privezani konji, svetinje svetih mučencev izkopane in raztresene: povsod se razlega le jok in tožba, na vseh straneh vidiš tisočere podobe okrutne smrti.«

Nekateri pisci pravijo, da sv. Maksim ni bil škof v sedanji Ljubljani, temveč v Novigradu v Istri, ki se v latinskih virih tudi imenuje Emona ali Aemonia. Taka razlaga je možna le pri tistih piscih, ki ne poznajo zgodovine in ne vedo, da je istrska Emona nastala šele po porušenju naše Emone po odhodu Langobardov leta 568.

28. maj

Ime German boste pri nas zaman iskali. Pomeni pa brat, bratovski, pravi, resnični. V koledarju katoliške Cerkve najdemo več svetnikov s tem imenom, med njimi je tudi svetnik današnjega dne: German Pariški. Rodil se je okoli leta 496 blizu mesta Dijon v Franciji. Dolgo je živel kot puščavnik, ko mu je bilo nekaj nad trideset let, je postal duhovnik. Zaradi njegovega vzornega življenja so ga menihi samostana sv. Simforiana v Autunu izvolili za opata, nazadnje pa je postal škof v Parizu. Odlikoval se je po znanju in dobrodelnosti združeval je bistrino duha z dobroto srca, kar je krščanski ideal.

O svetem Germanu nimamo veliko zgodovinskih podatkov. Stara kronika, ki so ji dodane legendarne primesi, o njem pripoveduje, da ga je Bog obvaroval že ob rojstvu: mater, ki je imela že več otrok, je namreč obšla čudna misel, da bi ga rodila mrtvega; vsa sredstva, ki jih je zato uporabila, niso nič pomagala: German je prišel na svet čil in zdrav v letu 496. Potem ga je hotela spraviti s sveta hudobna teta, pa tudi njen načrt je spodletel. German se je hotel izogniti novim nevarnostim, zato je odšel k bratrancu, pobožnemu duhovniku. Ta ga je prijazno sprejel in ga poučeval v veri. Živela sta bogoljubno, se skupaj učila in se vadila v ostri spokornosti. Po petnajstih letih je bil German posvečen v mašnika. Postal je tudi opat v Autunu. German je ostal ponižen in skromen, imel se je za zadnjega izmed samostanskih bratov. Največje veselje mu je bilo, če je lahko pomagal ubogim. Ko nekega dne v samostanu ni bilo več koščka kruha, ker je German vsega razdal, so menihi začeli godrnjati. Tedaj je German šel tiho v svojo sobico in zaupno molil k Bogu. Ko je nehal moliti, sta se pred vrati samostana ustavila konja, otovorjena z živežem – poslala ju je neka pobožna žena. Naslednji dan so v samostan pripeljali živež še od drugod. Menihi so se sramovali svojega nezaupanja in odslej so svojega opata spoštovali kot svetnika.

Ko je umrl pariški škof, so za njegovega naslednika izvolili Germana. Štiri leta prej – pripoveduje legendama kronika – mu je Bog to že v sanjah razodel. Prikazal se mu je častitljiv starec, ki mu je izročil ključe pariških mestnih vrat rekoč: »Dajem ti te ključe, da boš rešil prebivalce Pariza pogube.« Življenje novega škofa je bilo apostolsko zgledno. Bil je mož molitve in spokornosti. Podnevi je bil vsako uro pripravljen sprejeti kogarkoli, predvsem pa tiste, ki so bili v nesreči ali stiski. Pri njegovih ognjevitih pridigah so bile cerkve vedno polne. Pariz je bil kakor spremenjen: vsi prebivalci so čutili, da jih njihov škof s svojim zgledom in življenjem molče opominja k poboljšanju. Celo kralj je skušal z miloščino zadostiti za svoje grehe.

Na škofovo pobudo je kralj Hildebert ustanovil opatijo, ki se zdaj imenuje Saint-Germain-des-Pres. Kralj Hildebert je podaril škofu konja z željo, da ga nikomur ne podari. Ko pa je Germain nekoč videl nekega jetnika v hudi stiski, je konja prodal in za izkupiček odkupil tistega jetnika. Zato danes svetega Germana časte kot zavetnika jetnikov.

German je opravil veliko delo v Gospodovem vinogradu: spreobrnil je na tisoče grešnikov, potolažil nešteto nesrečnih in jim pomagal v stiski. Umrl je 28. maja 576. Njegove kosti so slovesno prenesli v opatijo Saint-Germain-des-Pres, kjer se ohranilo njegovo češčenje do zdaj. Upodabljajo ga v škofovski obleki, z verigo in ključi v rokah ter z gorečo hišo poleg sebe, ki jo je pogasil s svojo molitvijo.

27. maj

Gospod je izbral neuke oznanjevalce, ki jih je poslal v svet, da je pokazal: sveta ne spreobrača človeška modrost, temveč božja moč. Prav tako je ravnal pri blagovestnikih v Angliji, saj je po slabotnih ljudeh dosegel velike reči.« Tako je papež Gregor Veliki pisal apostolu Anglije, nekdanjemu rimskemu menihu Avguštinu, katerega je spomladi leta 596 poslal oznanjat evangelij na Britanske otoke. Gregor je nekega dne na rimski tržnici videl angleškega sužnja in od takrat je želel iti na Angleško kot misijonar. Ko je leta 590 postal papež, je poslal v Anglijo meniha Avguština, predstojnika benediktinskega samostana na griču Celiju v Rimu.

Proti takrat daljni Angliji se je Avguštin odpravil spomladi leta 596. Spremljalo ga je štirideset sodelavcev. Pot je bila težka in naleteli so na številne ovire, tako da so mnogi izgubljali pogum, Avguštin pa jih je spodbujal, naj vztrajajo. Že na poti čez francosko ozemlje je bil opat Avguštin posvečen v škofa, da je v zboru misijonarjev imel veljavnejšo besedo. V začetku leta 597 so pristali na otoku Thanet pred vzhodno obalo Kenta. Avguštin je zaprosil za sprejem pri kralju Ethelbertu, ki jih je sprejel na gozdni jasi tega otoka. Avguštinov govor je napravil na kralja dober vtis in dovolil jim je med njegovimi podložniki oznanjati novo vero. Avguštin se je s svojimi menihi naselil v Canterburyju. Ljudem so se priljubili in kmalu so jih mnogo spreobrnili. Zgodaj poleti se je dal krstiti sam kralj, o božiču pa je prejelo krst nad 10.000 spreobrnjencev.

Avguštin je poslal dva tovariša v Rim, da sta papežu Gregorju poročala o uspehu njihovega poslanstva. Ko sta se vrnila, sta pripeljala s seboj nove misijonarje, Avguštinu pa sta prinesla nadškofovski palij. Misijonarjem je zelo olajšalo delo papeževo navodilo, naj starih poganskih templjev ne podirajo, uničijo naj le podobe malikov, nadškof Avguštin naj templje blagoslovi in jih spremeni v krščanska svetišča. Papež je Avguštinu tudi priporočil, naj med verniki čimbolj ohrani njihove stare običaje, le krščanskega duha naj jim vdihne.

Papež Gregor je dal Avguštinu cerkveno oblast nad vso Anglijo. Avguštin je spoznal, da brez sodelovanja domače duhovščine ne bo imel pravega uspeha pri spreobračanju otočanov, zato je ustanovil šolo, v kateri so se v nekaj letih in desetletjih vzgojili domači duhovniki in škofje za Cerkev v Angliji. Avguštin s svojimi sodelavci ni mogel spreobrniti celotne Anglije – za to je bilo treba sto let trdega dela. Njihovo misijonarjenje je bilo omejeno na kentsko kraljestvo, tu pa je pustilo trajne sadove.

Avguštinovo delo je bilo podobno delu apostola Pavla: kjer je on sejal, so drugi želi. Njegova naloga je bila postaviti temelje Cerkvi na Angleškem in to nalogo je odlično izpolnil, zato ga po pravici imenujemo ‘apostol Anglije’. Njegova apostolska pot se je končala 26. maja 605, njegov spomin pa se obhaja 27. maja.

Ime Avguštin spada med stara imena na Slovenskem, dasi ni posebej na gosto posejano. Večina naših Avguštinov, Gustijev in Gusteljnov goduje 28. avgusta, ko se spominjamo velikega cerkvenega učitelja sv. Avguština, enega najbistrejših duhov v zgodovini Cerkve, ki nam je zapustil bogastvo svojih spisov.

26. maj

Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v sveti kreposti napredujemo, je ta, da vztrajamo v veselosti.« S temi besedami je današnji svetnik Filip Neri označil samega sebe. Bil je izredno vedre narave in imel je velik smisel za humor. Slavni nemški pesnik Goethe, ki se je razpisal o njem v svojem potopisu po Italiji, ga imenuje humorističnega svetnika – in res ga imajo humoristi za svojega patrona. Zdrav humor je v tem, da se znaš pošaliti na svoj račun: je vedro priznanje lastnih slabosti in omejenosti. Filip Neri je imel nadpovprečne umske in srčne darove in bil je v nevarnosti, da bi ga ljudje imeli za nekaj posebnega, zato se je pogostokrat nalašč obnašal tako, kot da je ‘malo čez les’. Goethe piše o njem: »Nič mu ni bilo bolj zoprno kot nečimrnost, puhlost, domišljavost; proti temu je vedno nastopal kot proti največji oviri pravega bogoljubnega življenja, in sicer zmerom z vedrim humorjem.«

Filip se je rodil 21. julija 1515 v Firencah. Sončna Toskana mu je vzbudila ljubezen do narave, bogata firenška kultura pa ljubezen do umetnosti. Po značaju je bil odprt, prisrčno ljubezniv, šaljiv in dovtipen. Ko mu je bilo osemnajst let, ga je bogati stric povabil v San Germano, mestece med Rimom in Neapljem. Tam je ostal le eno leto – tisto delo ni bilo zanj. Vleklo ga je v samoto, a šel je v Rim, kjer je bil nekaj časa domači učitelj, ob tem pa je tudi sam študiral. Nenadoma je v sebi začutil klic, naj začne apostolsko delovati. Tej nalogi se je posvetil kot laični apostol. Obiskoval je skrajno zanemarjene bolnike, jim skušal postreči ter jih razvedriti. Hodil je po rimskih ulicah in iskal stike z ljudmi. Ljudje so radi poslušali njegove šale. Zastavljal jim je vprašanja, s katerimi je vzbujal njihovo pozornost. Ko si je pridobil njihovo zaupanje, so mu odkrili svoje težave, tudi duhovne. Tam, kjer duhovniki niso imeli nobenega uspeha, je ta mladi laik uspel napraviti pot za Boga.

Leta 1551, ko mu je bilo šestintrideset let, se je na ukaz spovednika dal posvetiti v duhovnika. Živel je v največji skromnosti. »Revščino sem zmerom ljubil,« je ponavljal za svetim Bernardom, »nikoli pa ne nesnage!« Večino dneva – tudi po petnajst ur – je presedel v spovednici. Kadar je bil prost, so prihajali ljudje k njemu v sobo. Vodil je preproste in imenitnike, berače in kardinale. Mikalo ga je iti v misijone, toda spovednik mu je dejal: »Filip, tvoja Indija je Rim!« Postal je apostol Rima in njegov misijon je segal “od papeža do zadnjega pobalina”. Otroci so ga imeli neverjetno radi. Z mladino je hodil ven v naravo in jim ob tem, kar so videli, skušal približati božjo lepoto. Bral jim je iz dobrih knjig, skušal jih je pametno zaposliti in jih navajal k temu, da so obiskovali starčke, bolnike, reveže.

Njegovo zgodovinsko delo je ustanovitev kongregacije oratorijancev, bratovščine duhovnikov, ki so se ob njem zbirali k pogovorom o duhovnih zadevah. »Naše edino redovno pravilo je ljubezen,« je dejal. Imel je tudi mistične darove: bral je v dušah ljudi kakor v odprti knjigi. Če so ga sovražniki obrekovali, se je samo nasmehnil. Umrl je 26. maja 1595. Že dva meseca po smrti se je začel proces za razglasitev za svetnika, ki je bil končan 14. maja 1622, ko je bil hkrati z Ignacijem Lojolskim, Frančiškom Ksaverijem in Terezijo Avilsko povzdignjen na oltar. V Rimu, kjer so mu pravili ‘Pippo Buono’ (Filip Dobri), obhajajo njegov god kot ljudski praznik.

25. maj

O papežu Gregorju VII., današnjem godovnjaku, ki je navidez izgubil boj z nemškim cesarjem Henrikom IV., ki si je hotel podvreči Cerkev, je neki zgodovinar zapisal: »Premagani papež je zmagal v svojih naslednikih.« Mirno lahko rečemo, da je Gregor VIL močno preokrenil tok cerkvene zgodovine v zdravo smer neodvisnosti in da je imel tudi za nevšečne korake vedno duhovno vzvišen in plemenit nagib. Osebno je bil zelo skromen, vse življenje je ohranil meniškega duha, ko pa je nastopil za pravice Cerkve, je znal biti neverjetno junaški. Dosledno se je ravnal po načelu, ki ga je potrjevala izkušnja: če hoče papež dobro opravljati svoje nadčasovno poslanstvo, mora biti svoboden in od nikogar odvisen, tudi od cesarja ne. V njegovem času se je razvnel tako imenovani ‘investiturni boj’ ali boj za podeljevanje cerkvenih služb. Ne sme jih podeljevati noben laik, tudi cesar ne. Za cerkvene službe je treba izbirati može, ki slovijo po veri in dobroti, ne pa po bogastvu in moči. Vsi, ki so svojo službo v Cerkvi – predvsem škofje in opati – kupili za denar ali so jih za denar prodajali, morajo te službe nemudoma zapustiti.

Ta mož se je rodil okoli leta 1032 v skromnih razmerah v mestecu Soana v Toskani. Verjetno je bil judovskega rodu, toda starši so bili že odločni kristjani in so mu pri krstu dali ime Hildebrand. Izredno nadarjenega dečka so rimski sorodniki izšolali in mu odprli pot v cerkveno službo. Pred tem je šel Hildebrand za nekaj časa k benediktincem, da se je utrdil v askezi. Papež Gregor VI., daljni sorodnik, ga je poklical v svojo službo. Ko je nemški cesar Henrik III. leta 1046 odstavil vse tri tedanje papeže, med njimi tudi Gregorja VI. ter tako naredil konec nesrečnemu ‘mračnemu stoletju’, je Hildebrand spremljal Gregorja VI. v izgnanstvo v Köln. Ko je leta umrl, je Hildebrand šel nazaj k menihom, pa ga je od tam poklical kasnejši papež sv. Leon IX. Hildebrand je bil med najsposobnejšimi in najbolj zvestimi sodelavci kar petih papežev. Po njegovi zaslugi je papež Nikolaj II. leta 1059 izdal zakon o papeških volitvah, ki določa, da imajo volilno pravico samo kardinali, svetne sile se v volitve ne smejo vmešavati, ljudstvo pa lahko le s pritrjevanjem potrdi odločitev kardinalov.

Po smrti papeža Aleksandra II. se je že med pogrebnimi slovesnostmi med ljudstvom sprožila zahteva, da novi papež ne sme biti nihče drug kot Hildebrand. Kardinali so takoj pristali na ljudski predlog in Hildebrand je moral izvolitev sprejeti, čeprav je to storil le nerad. V spomin na nesrečnega sorodnika Gregorja VI. si je kot papež vzel ime Gregor VII. Živo se je zanimal za splošne zadeve krščanskega sveta, največ moči pa je porabil za boj z nemškim cesarjem Henrikom IV. Ostro je prepovedal, da bi kak laik umeščal škofe. Vedel je, da je s tem prizadet stoletni upravni red v Nemčiji, kjer so bili škofje najmočnejša opora vladarju in bili tudi državni knezi. Papež se je hotel s cesarjem dogovoriti glede novih odnosov, cesar pa je še kar naprej umeščal škofe in celo zahteval, naj papež, katerega je imenoval ‘lažnivi menih’, odstopi. Papež ga je izobčil. Škofje so mu odrekli pokorščino. Henrik IV. je šel kot spokornik v Italijo in na gradu Canossa pozimi leta 1077 dobil odvezo, vendar je potem brž začel delati po starem.

Papež ga je znova izobčil, toda tokrat kazen ni bila tako učinkovita. Cesar je šel z vojsko nad Rim in bi mesto osvojil, če ga ne bi pregnali Normani, ki so prišli papežu na pomoč. Normanska vojska pa je plenila po mestu in zaradi tega se je papež Rimljanom zameril. Pred njihovo nevoljo se je z Normani umaknil v Salerno, kjer je v izgnanstvu umrl 25. maja 1085. Za svetnika ga je razglasil papež Pavel V. leta 1606.

24. maj

Francoski vojskovodja Napoleon Bonaparte, ki se je kasneje oklical za cesarja, si je hotel podvreči vso Evropo. Leta 1797 je zasedel papeško državo, leto kasneje pa je ukazal papeža Pija VI., osemdesetletnega starčka, zapreti in ga vlačiti iz ene ječe v drugo, dokler ni po dvajsetih mesecih umrl. Papeštvu so že napovedovali konec za vedno. Kljub vsem oviram je bil na konklavu v Benetkah izvoljen papež Pij VIL Kmalu je bil tudi on odveden v ujetništvo v Francijo. Pet let je bil zaprt v gradu Fontainbleau pri Parizu, kjer je bil odtrgan od sveta in od vodstva Cerkve. Toda papež jetnik se je z zaupanjem zatekal k Materi božji in po nekom iz ujetništva sporočil svojo željo, naj bi zanj in za vso Cerkev molili vsi kristjani. Leta 1814 je nepričakovano nastopil popoln preobrat: Napoleon je bil odstavljen in leto zatem poslan v pregnanstvo, papež Pij VII. pa se je mogel 24. maja 1814 slovesno vrniti v Rim. Na poti iz Francije v Italijo je slovesno kronal Marijino milostno podobo v Savoni. Rešitev iz ujetništva je pripisoval Materi božji, zato je odredil, naj se vsako leto 24. maja obhaja god Marije Pomočnice kristjanov.

Kot Pomočnico kristjanov so nebeško Mater Marijo častili že davno prej. Z velikim zaupanjem so se k njej zatekali v času, ko so muslimanski Turki grozili krščanski Evropi. Po zmagi krščanskega ladjevja nad turškim v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 je papež Pij V. uvedel praznik Rožnovenske Matere božje, v lateranske litanije pa so uvrstili vzklik: »Pomoč kristjanov, prosi za nas!« Marijini priprošnji so pripisovali tudi zmago kristjanov nad Turki pred Dunajem 12. septembra 1863. 12. september je postal praznik Marijinega imena, v zvezi s tem se je še bolj razširila pobožnost do Marije Pomočnice. Velik apostol Marije Pomočnice je bil sv. Janez Boško, ustanovitelj salezijancev in (skupaj s sv. Marijo Mazarello) družbe Hčera Marije Pomočnice. Svoje velikansko delo za vzgojo zanemarjene mladine je postavil pod varstvo Marije Pomočnice. Njej na čast je v Torinu postavil veličastno baziliko. Ko je začel graditi, je bil čisto brez denarja, vendar je zaupal v Marijino pomoč: »Marija hoče to cerkev, bo že sama skrbela za kritje stroškov!«

Pri nas se je češčenje Marije Pomočnice globoko zakoreninilo po zaslugi osrednjega slovenskega romarskega svetišča – Marije Pomagaj na Brezjah. Za kapelo Marije Pomagaj, ki jo je dal ob cerkvici sv. Vida, podružnici mošenjske župnije, leta 1800 postaviti župnik Urban Ažbe, je slikar Leopold Layer iz zaobljube, ker je bil po Marijini priprošnji rešen iz ječe, leta 1814 (v letu Napoleonovega padca in rešitve papeža Pija VII.) naslikal izredno ganljivo podobo Marije Pomagaj. V letih 1889–1900 je na Brezjah zrasla nova, veličastna Marijina cerkev, ki jo je pomagal graditi ves slovenski narod. Na tem milostnem kraju je Bog po Marijini materinski priprošnji vernim ljudem podelil nešteto dobrot in milosti. Kolikeri so se na Brezjah po dolgih letih spet približali prestolu usmiljenja in zaslišali besede: »Zaupaj, sin, zaupaj, hči, odpuščeni so ti tvoji grehi!« Pravo in zdravo Marijino češčenje vedno vodi k Jezusu.

Naslov ‘Pomočnica kristjanov’ hoče označiti Marijo kot pomočnico in oporo celotnega občestva kristjanov, celotne Cerkve. Marija nam hoče pomagati zlasti v tem, da bi se v svojem življenju resnično “dajali voditi božjemu Duhu”, kakor naroča apostol Pavel, da se ne bi prilagajali miselnosti tega sveta, ampak bi prenavljali svojega duha, da bi tako lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno; da bi bili po zgledu prvih kristjanov enega srca in enega duha, da bi ostali v resnici in bi v ljubezni in v vsakem pogledu rasli vanj, ki je glava, Kristus.