Muzej slovenskih filmskih igralcev
Muzej slovenskih filmskih igralcev, Kraška cesta 26, 6215 Divača, tel.: 05 731 09 49 in 05 73 10 947
spletna stran: www.muzejdivaca.si
Slovenski filmski igralci so svoje muzejsko bivališče našli v Divači. In to z razlogom. Prav v Divači se je rodila prva slovenska filmska zvezda Ida Kravanja, z umetniškim imenom Ita Rina.
Leta 1998 je občina Divača v sodelovanju s Slovensko kinoteko pripravila stalno razstavo o tej igralki in hkrati začela razvijati misel o nastanku muzeja. Ta je zaživel leta 2011 in tako vabi na ogled.
»Navezal sem se na uboge, oni pa name. Iz ljubezni do Marije Pomočnice sem se zaobljubil, da bom kaj storil zanje.«
Videl je, da so najbolj potrebni šole in vzgoje, zato je prve otroke 3. aprila 1961 zbral v šoli – leseni baraki. 5. novembra 1961 je bil blagoslovljen temeljni kamen prve stavbe za obrtno šolo, ki je bila prva ustanova Don Boskovega mesta. Oče Ernest je iskal pomoč pri bogatih someščanih, a je naletel na gluha ušesa. Odšel je po svetu ‘beračit’ za uresničitev svoje ustanove. Največ dobrotnikov je našel v Španiji, Italiji, Nemčiji, Franciji in tudi v Sloveniji. Stalno pomoč je prejemal od ‘botrov’, ki so se zavezali, da bodo ‘posvojili’ otroke in jim omogočili, da se izšolajo. »Šolanje je bistveni pogoj, da se bo otrok razvil v človeka, ki se zaveda svojega dostojanstva.« S pomočjo dobrotnikov in graditeljev je začelo rasti pravo Don Boskovo mesto (oče Ernest ga je rad imenoval tudi Slovensko mesto): sodoben splet stavb: šola za 2000 mladih, razne poklicne šole, igrišča, gledališče, kinodvorana, obednica (za 1800 lačnih ust), telovadnica, ambulante, cerkev sv. Janeza Boska.
Še lepša je velikanska družina otrok, mladine, odraslih, vzgojiteljev, zdravstvenega osebja. »Ustanovili smo posebno ‘mesto otrok’, v katerem pri vodstvu in upravi odločajo tudi otroci sami, zlasti nekoliko starejši. Tako se naučijo odgovornosti in so pri svojem delu bolj vestni in zavzeti. Mladi iz svojih vrst izvolijo ‘župana’ in neke vrste ‘občinski svet’, ki me nadomešča, ko potujem po svetu in iščem pomoči zanje.« V Don Boskovem mestu je doslej prejelo izobrazbo in vzgojo za življenje nad 20.000 mladih, ki bi sicer postali plen ulice. Pod strehami tega mesta se dnevno zbira okoli 3000 mladih ljudi, ki se pripravljajo na odgovorno življenje. Eden najlepših prizorov, ki se je ponavljal vsak dan, je bil: ko se je oče Ernest pojavil na dvorišču, so z vseh strani otroci tekli k njemu, se ga hoteli dotakniti in mu tako izraziti svojo hvaležnost. To je bilo tudi zanj naj lepše plačilo na tem svetu. Zdaj uživa tudi zasluženo nebeško plačilo.
Rok Žlindra je ime, ob katerem pomislimo na glasbo, zabavo, petje in ples. Malokdo pa ve, da je Rok star šele 24 let in da je pri teh letih že veliko dosegel. Pohvali se lahko z vodenjem svoje skupine, z nastopom na Evroviziji in ne nazadnje z ustvarjanjem glasbe, ki pri mladih zopet postaja zelo priljubljena.
V župniji Laško smo se z mladimi pogovarjali o skromnosti. Izzvani so bili k razmisleku, koliko stvari se jim kopiči doma po sobah, koliko so padli v kolesje potrošništva, koliko sploh potrebujejo za življenje in tudi, če mislijo, da je Cerkev skromna. 
Pridobivanje znanja je proces, ki vzame svoj čas. Ob tem moramo dejavno sodelovati, se učiti, vaditi, ponavljati. In tudi pripravljati seminarske kot ob koncu šolanja in študija diplomske, magistrske in doktorske naloge.
»Na ta konzistorij vas nisem sklical le zaradi razglasitve treh svetnikov, marveč da vam sporočim odločitev, ki je velikega pomena za življenje Cerkve,« je papež Benedikt XVI. 11. februarja 2013 presenetil kardinale. »Potem ko sem si večkrat pred Bogom izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da zaradi napredujoče starosti nimam več dovolj moči, da bi primerno opravljal Petrovo službo. Zelo se zavedam, da te službe zaradi njenega duhovnega bistva ne smemo opravljati le z dejanji in besedami, marveč prav tako s trpljenjem in molitvijo … Za krmarjenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija je kljub temu potrebna tako moč telesa kakor tudi duha, moč, ki je pri meni v preteklih mesecih tako opešala, da moram priznati, da ne zmorem več še naprej dobro opravljati zaupane mi službe. Ker se zavedam resnosti tega dejanja, v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, Petrovega naslednika, ki mi je bila zaupana po rokah kardinalov 19. aprila 2005, tako da bo od 28. februarja 2013 od 20. ure sedež rimskega škofa, sedež sv. Petra, izpraznjen in da bodo tisti, ki so za to pristojni, morali sklicati konklave za izvolitev novega papeža.« Vsi so ostali brez besed. Papeževa odločitev je bila »strela z jasnega« za katoliško Cerkev, za ves svet.
»Ko je papež odšel iz dvorane, smo kardinali v spontano oblikovanih manjših skupinah ganjeni komentirali papeževo odločitev. Prevladovala je žalost, občutek, da odhaja oče in voditelj, nekateri so bili objokani,« je pričeval kardinal Franc Rode. Po prvem ‘šoku’ pa je prevladalo prepričanje, da je bila ta papeževa odločitev ‘preroško in revolucionarno dejanje’, dejanje ljubezni do Cerkve in ponižnosti – pisatelj Alojz Rebula ga imenuje ‘enciklika ponižnosti’. Pred zadnjo opoldansko molitvijo angelovega češčenja v nedeljo, 24. februarja 2013 je, navezujoč se na evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori, dejal: »Čutim, da je ta Božja beseda na poseben način namenjena meni v tem trenutku mojega življenja. Gospod me kliče, naj se povzpnem na goro, da se še bolj posvetim molitvi in meditaciji. To ne pomeni, da se umikam iz Cerkve, nasprotno: če hoče Bog od mene to, hoče zato, da bi ji mogel še naprej služiti z enako predanostjo in enako ljubeznijo, kot sem skušal delati doslej.«
Odpoved papeža svoji službi je v dvatisočletni zgodovini Cerkve nekaj silno redkega. Najbolj znana je odpoved papeža sv. Celestina V. leta 1294 v mestu L’Aquila, šest mesecev po izvolitvi, vendar v povsem drugačnih okoliščinah: pred izvolitvijo za papeža je bil menih samotar Pietro Morrone, vladanje Cerkve mu je bilo tuje. Drugi primer je odpoved Gregorja XII. leta 1415 ob koncu zahodnega razkola. Zakonik cerkvenega prava predvideva možnost odpovedi in pravi: »Če se zgodi, da se rimski papež odpove svoji službi, se za veljavnost zahteva, da je odpoved svobodna in pravilno izražena, ne pa, da jo kdorkoli sprejme« (kan. 332, par. 2). Mnogi so se spraševali: kako to, da se je Benedikt XVI. odločil za to možnost, njegov predhodnik bl. Janez Pavel II. pa ostal na Petrovem sedežu do konca, ko niti govoriti ni več mogel? Papež Janez Pavel II. je zelo poudarjal ‘svetost življenja’ od spočetja do naravne smrti. S svojim zgledom sprejemanja bolezni in starostne oslabelosti je hotel poudariti, da je Bog gospodar življenja in smrti. Papež Benedikt XVI. pa je v tem času relativizma, ko nič ni trdno, s svojim dejanjem javno izpovedal, da se je treba za pomembne korake odločati po resnem spraševanju vesti, po kateri slehernemu človeku govori Bog. »Brez Boga človek ne ve, kam naj gre, in niti ne more razumeti, kdo pravzaprav je.«
Za medije, ki iščejo senzacije, papeževa starost in onemoglost nista ‘zadostna razloga’ za njegovo odpoved. V ozadju morajo biti kakšne zarote! Nemški časnikar Peter Seewald, ki je svoje pogovore s papežem Benediktom XVI. objavil v knjigi Luč sveta (2010 – slovenski prevod pri založbi Družina), je papeža obiskal novembra lani. Ob vesti o njegovem odstopu je zapisal, da prav gotovo ne odstopa zaradi ‘vatikanskih afer’, ampak zaradi svojega zdravstvenega stanja, saj papeža še nikoli ni videl tako izčrpanega. Vprašal ga je: »Kaj lahko še pričakujemo od vašega pontifikata?« Benedikt XVI. mu je odgovoril: »Od mene? Ne veliko. Sem star človek, moči mi pojemajo. Mislim, da bo zadostovalo, kar sem naredil.« O možnosti odstopa je spregovoril s Seewaldom že leta 2010, ko je katoliško Cerkev zajel za papeža silno boleč pedofilski vihar. Na njegovo vprašanje, če je mislil na odstop, je papež odgovoril: »Če je nevarnost velika, ne smeš pobegniti. Zato sedaj gotovo ni trenutek, da bi odstopil. Prav v takšnem trenutku mora človek vzdržati in prestati težek položaj. Tako mislim. Odstopiti moreš v mirnem trenutku, ali če dejansko ne zmoreš več. A v nevarnosti ne smeš pobegniti in reči, naj to stori kdo drug.« Kdaj pa papež lahko odstopi? »Če papež pride do jasnega spoznanja, da fizično, psihično in duhovno naloge službe ne obvlada več, potem ima pravico in morda tudi dolžnost, da odstopi.« Papežev 89-letni brat Georg je dejal: »Odločitev je bila čisto osebna, o njej je dolgo razmišljal in molil, torej ni bila trenutna odločitev. Jaz sem vedel zanjo že nekaj mesecev.«
Zadnji dan februarja 2013 se je Benedikt XVI. poslovil od Vatikana in se s helikopterjem odpeljal v Castelgandolfo, poletno rezidenco papežev, kjer bo ostal kakšna dva meseca, dokler ne uredijo njegovega bivališča v Vatikanskih vrtovih. To je samostan Mati Cerkve, ki so ga zgradili leta 1994 na željo papeža Janeza Pavla II. za redovnice, ki so se posvečale molitvi. V naslednjih letih so se v njem izmenjavale sestre različnih redov. Leta 2012 pa je bil samostan ukinjen in v njegovih prostorih se bo zdaj naselil Benedikt XVI. s svojo ‘družino’ (najožjimi sodelavci). Poleg stanovanja so še razni drugi prostori (arhiv, knjižnica, soba za rekreacijo). Benedikt XVI. ohrani papeško ime in svojo belo papeško obleko, njegov uradni naslov pa je ‘zaslužni papež’.
V svoji homiliji ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. 8. aprila 2005 je kardinal Joseph Ratzinger prikazal življenjsko pot pokojnega ponavljajoč besede »Hodi za menoj!«, ki jih je izrekel vstali Kristus apostolu Petru. Nekateri so to homilijo razumeli kot Ratzingerjevo ‘avtobiografijo’. V knjigi Luč sveta namreč beremo, da je bil njegov življenjski načrt biti teolog in profesor. Ni hotel postati škof, nerad je šel v vatikanske urade, še najmanj pa si je želel biti papež. Kot mož globoke vere pa se je vdal božjim načrtom: »Ne morem izbirati tega, kar sam hočem. Na koncu se moram pustiti voditi.«
Ob njegovi sedemdesetletnici je izšla njegova avtobiografija Iz mojega življenja, v kateri kramljaje pripoveduje o svoji življenjski poti do leta 1977, ko je bil še ‘srečen’ bogoslovni profesor. Za ‘velike reči’ je bil zaznamovan že ob rojstvu: rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem 16. aprila 1927, na veliko soboto, in bil še isti dan krščen. Imel je starejšo sestro Marijo in brata Georga (1924), s katerima je bila vse življenje tesno povezan. Z bratom Georgom sta šla leta 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je z disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština dosegel naslov doktorja teologije. Svoje temeljito bogoslovno znanje je posredoval številnim učencem na univerzah v Freisingu, Bonnu, Munstru, Tubibingenu in Regensburgu v letih 1957–1977. V letih 1962–1965 je bil ‘koncilski teolog’ kölnskega nadškofa kardinala Fringsa. Leta 1977 je ‘profesor postal pastir’: papež Pavel VI. ga je 25. maja imenoval za nadškofa v Münchnu. Za svoje škofovsko (in papeško) geslo je izbral besedi SODELAVCI RESNICE apostola Janeza (3 Jn 8). 27. junija je postal član kardinalskega zbora. Pastir bavarske nadškofije je bil le dobra štiri leta, kajti 25. novembra 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Svojo poslanstvo je opravljal z vso vestnostjo. Ko je dopolnil 75 let, se je po pokoncilskih določbah hotel odpovedati svoji službi, toda papež o tem ni hotel niti slišati. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika. Ob nastopu svoje službe prvega pastirja Kristusove Cerkve je dejal: »Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine.«
Joseph Ratzinger – papež Benedikt XVI. velja za enega največjih mislecev našega časa. To je nakazal že s svojimi študijami o sv. Avguštinu in sv. Bonaventuri, s katerimi je pridobil naslov doktorja teologije in univerzitetnega profesorja. Med njegova prva dela, prevedena v številne jezike, je Uvod v krščanstvo (1978), razlaga Apostolske vere. Seznam njegovih del d izvolitve za papeža obsega 444 strani, s prevodi v 30 jezikov. Napisal je 135 knjig ter 1375 razprav in člankov. Zbrani spisi v 16 zvezkih potrjujejo vsestransko znanstveno in pastoralno dejavnost. Kar je napisal in govoril kot papež, najdemo v zbirki Nauk Benedikta XVI., ki obsega 15. zvezkov. Med temi spisi so najpomembnejše njegove tri okrožnice: Bog je ljubezen (2005), Rešeni v upanju (2007) in Ljubezen v resnici (2009). V prvi na podlagi Prvega pisma apostola Janeza razlaga in utemeljuje povezanost zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega. »Obe sta tesno povezani med seboj, da postane zatrjevanje ljubezni do Boga laž, če se človek pred bližnjim zapre ali ga celo sovraži. To Janezovo vrstico moramo razlagati tako, da je ljubezen do bližnjega pot, da srečamo tudi Boga, in da nas zapiranje oči pred bližnjim napravi slepe tudi za Boga.« Druga okrožnica razlaga temelj krščanskega upanja. »Odrešenje nam je darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost … Upanje je v resnici osrednja beseda svetopisemske vere in sicer tako zelo, da sta besedi vera in upanje na različnim mestih zamenljivi.« Sporočilo tretje okrožnice bi lahko povzeli s papeževo mislijo: »Ljubezen blesti in jo lahko pristno živimo samo iz resnice. Resnica je luč, ki daje ljubezni smisel in vrednost. To je hkrati luč razuma in vere, po kateri razumnost prihaja do naravne resnice in nadnaravne ljubezni.« Pomembni dokumenti so njegove posinodalne apostolske spodbude o evharistiji, o Božji besedi, o Cerkvi v Afriki in o Cerkvi na Bližnjem vzhodu. Z apostolskim pismom Vrata vere (2011) je razglasil Leto vere (od 11. oktobra 2012 do 24. novembra 2013). Kot papež je ‘za svojo dušo’ napisal trilogijo Jezus iz Nazareta (2007, 2011, 2012), ki je postala svetovna uspešnica.
Kardinal Franc Rode, bivši prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja, ‘zaslužnega papeža’ odlično pozna; za bralce slovenskega katoliškega tednika Družina (24. februarja 2013) je ‘naslikal’ portret Benedikta XVI. Povzemam nekaj njegovih »potez«.
Kar je moderno, ni vedno modro
Rožmanov naslednik Anton Vovk, v pravnem pogledu ljubljanski pomožni škof (1946–1959), zatem rezidencialni škof ter nazadnje nadškof (1961–1963) pa je v najtežjih časih za Cerkev na Slovenskem, ko so komunistični oblastniki hoteli ljudem iztrgati vero iz srca, njega pa zlomiti z mučnimi zasliševanji in poskusi umora, ostal trden, zvest svojemu geslu V Gospoda zaupam. V bolezni in trpljenju je bilo iz njegovih ust pogosto slišati vzklik: »Kakor in dokler Bog hoče!« Tako govorijo svetniki. Za nadškofa Antona Vovka, ki mu posvečamo ta zapis ob petdesetletnici blažene smrti, je bil leta 2007 končan škofijski postopek za njegovo beatifikacijo.
»Nisem se še javno hvalil, pa sem primoran, da se. Rodil sem se v isti kamri kot največji slovenski pesnik dr. Prešeren,« je rekel škof Anton Vovk nahujskanim razgrajačem v Dolenjskih Toplicah. »Na svoj slovenski rod sem lahko ponosen. Še bolj pa sem ponosen na to, da sem duhovnik katoliške Cerkve.« Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem. Po babici Mini, sestri Franceta Prešerna, je bil pesnikov pranečak. Že zgodaj je izgubil oba starša: oče je umrl leta 1904, mati pa leta 1917. Dva razreda osnovne šole je končal na Breznici, naslednja dva in šest razredov gimnazije pa v Kranju, zadnja dva pa na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi se je novembra 1919 vpisal na Teološko fakulteto novoustanovljene univerze v Ljubljani. 29. junija 1923 je bil posvečen v duhovnika.
Tri leta je bil kaplan v Metliki, kjer so ga ljudje vzljubili zaradi njegovega sončnega značaja, zlasti pa zato, ker je bil odličen pridigar, spovednik in organizator. Leta 1926 je bil prestavljen za kaplana v Tržič, kjer je bilo njegovo glavno delo poučevanje verouka. Po odhodu župnika Matija Škerbeca v Kranj je škof Jeglič na željo vseh 1. decembra 1928 Antona Vovka imenoval za njegovega naslednika. Bil je najmlajši župnik v škofiji. Škofovo zaupanje je popolnoma opravičil s svojo bogato pastoralno dejavnostjo. Tržiški župnik je bil natanko štirinajst let (od 1. septembra 1926 do 1. septembra 1940). »Življenja, dela, veselja in skrbi sem doživel dosti. Bogu naj bo vse darovano, kateri naj mi bo ob sodbi za tržiška leta milostljiv.«
Škof Gregorij Rožman je leta 1940 Antona Vovka poklical v Ljubljano in ga imenoval za stolnega kanonika. Na njegova ramena, ki so bila močna, še krepkejši pa je bil njegov duh, je naložil razna bremena in službe. Najtežje breme pa je padlo nanj, ko je bil odhodu škofa Rožmana v Celovec izvoljen za generalnega vikarja. S tem se je zanj začela trnjeva pot celjenja ran osiroteli škofiji in urejanje odnosov z državnimi oblastmi, ki so izsilile izjavo o lojalnosti, niso pa izpolnile nobene obljube za nemoteno delovanje Cerkve na duhovnem področju. Slovenska posebnost v vsej komunistični Jugoslaviji je bila, da so duhovniki za svoje dušnopastirsko delo potrebovali pristanek notranjega ministra in lokalnih oblasti. Odnose z oblastniki je zaostrilo pastirsko pismo jugoslovanskih škofov 20. septembra 1945, ki ga je podpisal tudi generalni vikar Anton Vovk.
V njem so škofje opozorili na temeljne probleme, v katerih se je znašla katoliška Cerkev pod novimi oblastniki. Začelo se je sistematično preganjanje generalnega vikarja Vovka. Ko ga je papež Pij XII. 1946 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, se je slovenska vlada čutila prizadeto, ker je bilo imenovanje sprejeto brez predhodnega posvetovanja z njo in brez njenega pristanka. Hoteli so preprečiti škofovsko posvečenje, ki je po posredovanju zvezne vlade bilo 1. decembra. Slovenska vlada ga ni priznala kot škofa in mu je dala vedeti, da se z njim pogovarja le ‘kot z navadnim državljanom’. Oblast je hotela od Vovka izsiliti, da bi se Cerkev v Sloveniji ‘postavila na lastne noge’ in se odtrgala od Vatikana, kar je škof Vovk odločno zavrnil.
Vovkovo škofovsko geslo ‘V Gospoda zaupam’je bilo izpoved njegove trdne vere, s katero je zmagoval tudi v težkih urah mučnih nočnih zasliševanj, pritiskov in poniževanj, ki so mu nevarno načela zdravje. O tem pričajo njegovi osebni zapisi od 1945 do 1953, ki so izšli v knjigi V spomin in opomin (Družina, Ljubljana 2003). Največja skrb škofa Vovka so bili duhovniki, za katere se je boril in jih branil. Iz njegovi zapisov je razvidno, da oblast duhovnikov po vojni ni preganjala zaradi njihove domnevne medvojne kolaboracije ali njihovega domnevnega protidržavnega delovanja, ampak zato, ker je hotela zlomiti škofa. Dokumenti o teh montiranih procesih so več kot zgovorni. Zato si je škof Vovk še posebej prizadeval za edinost duhovnikov in njihovo povezanost s škofom. Odločno je zavračal od oblasti ustanovljeno Ciril–Metodijsko društvo slovenskih duhovnikov, bil pa je zelo razumevajoč do svojih duhovnikov, ki so se pod pritiski vanj včlanili.
Nasilje nad duhovniki, redovniki, redovnicami in bogoslovci se je nadaljevalo po letu 1950, ko je bil škof Vovk imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. Višek nasilja je bil poskus atentata na škofa Vovka 20. januarja 1952, ko je na železniški postaji v Novem mestu ‘neznanec’ škofa polil z bencinom in ga zažgal. Škof si je zaradi svoje prisebnosti rešil življenje, posledice tega zločinskega dejanja pa so ga usodno zaznamovale in bile tudi krive njegove prezgodnje smrti. Ko je bil navzoč na prvem zasedanju drugega vatikanskega koncila, je zaradi vidnih znamenj opeklin vzbujal splošno spoštovanje in občudovanje.
Po smrti škofa Gregorija Rožmana 16. novembra 1959 v ZDA je papež Janez XXIII. 2. decembra 1959 imenoval za tridesetega rednega (rezidencialnega) škofa ljubljanske škofije. Ko je končno dobil potni list, je škof Vovk januarja 1960 odšel v Rim, da opravi predpisan obisk pri papežu (ad limina). Papež Janez XXIII. ga je sprejel 1. februarja in srečanje, ki ga je škof opisal v pastirskem pismu po vrnitvi iz Rima, je potekalo v prisrčnem vzdušju. Izpustil je podatek, ki ga omenjajo priče tega srečanja. Ko se je škof Vovk papežu opravičil, da zaradi bolezni ne more pred njim poklekniti, je Janez Dobri, ki je vedel za Vovkovo junaško pričevanje, odvrnil: »Jaz bi moral poklekniti pred vami!« Škof Vovk se je udeležil dveh sej pripravljalnega odbora in sodeloval je na prvem zasedanju drugega vatikanskega koncila. Nadaljevanja koncila ni dočakal.
Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in februarja 1963 je dobil pomožnega škofa Jožefa Pogačnika. Tedaj so že potekale priprave na praznovanje petstoletnice škofije. Ob tem jubileju je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo. To je storil papež Janez XXIII., ki je visoko cenil škofa Vovka, s svojo slovesno listino (bulo) z dne 22. decembra 1961. Ena zadnjih velikih slovesnosti, ki jo je še vodil močno opešani nadškof, je bila proslava petstoletnice ljubljanske nadškofije 8. in 9. septembra 1962. V svojem slavnostnem govoru je nadškof Vovk med drugim dejal: »V petsto letih se je marsikaj spremenilo: družbeni in politični razvoj je šel svojo pot in se slednjič pri nas ločil od Cerkve. Ob tej cerkveni slovesnosti bi rad poudaril, kako zelo želimo, da bi taka ločitev ne pomenila sovražnega razmerja, da bi namreč mogli vedno najti pot pravega sožitja. Še zmeraj smo namreč z vso dušo prepričani, da je samo globoko etično oblikovan človek zanesljiv in dober državljan in koristen ud družbe.«
Življenjska pot nadškofa Antona Vovka se je iztekla 7. julija 1963. Svoje poslednje zemeljsko je na lastno željo našel pri nadškofu Jegliču na ljubljanskih Žalah, v družbi njemu tako dragih duhovnikov. Dober teden dni pred svojo smrtjo, 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla, je svojemu tajniku Franciju Vrhuncu z bolniške postelje narekoval svojo duhovno oporoko, v kateri prepoznavamo njegove svetniške poteze.
Kako rad bi hodil po župnijah, rad preprosto govoril otrokom in odraslim. Vsak obisk katerekoli župnije in slovesnosti je bil zame resničen oddih in poživitev. Bogu za vse hvala!« Na koncu svoje oporoke piše: »Svojim sodelavcem in prav vsem ki so mi pripomogli živeti in trpeti, iskrena hvala in zahvala. Zaupajmo v Gospoda! Molimo drug za drugega! To sem narekoval sam. Ne v lastno hvalo, pač pa na slavo Gospodovo. Amen.«
Duhovniki dekanije Radovljica so leta 1995 izročili nadškofu Alojziju Šuštarju prošnjo, da bi se začel škofijski postopek za beatifikacijo Antona Vovka. To prošnjo je podprl leta 1996 Duhovniški svet ljubljanske nadškofije. Ko je iz Rima prišlo ustrezno dovoljenje, je nadškof Franc Rode 13. maja 1999 začel uradni postopek za beatifikacijo božjega služabnika Antona Vovka. Po zaključku škofijskega postopka je postulator Ivan Merlak 27. oktobra 2007 zbrano dokumentacijo izročil prefektu Kongregacije za svetnike v Rimu. Zdaj je potrebna naša goreča molitev!