27. april

Na koncu Boke Kotorske, slikovitega zaliva, ki se zajeda globoko v obalo črnogorskega Primorja, je mesto Kotor, kjer je že nad tisoč let sedež katoliškega škofa. Škofija obstaja še danes, čeprav je katoliških vernikov v njej manj kot 10.000. Iz te škofije je bil doma sv. Leopold Mandič, rojen v mestu Hercegnovi, ki si je svetniško slavo prislužil kot izreden služabnik božjega usmiljenja in je večino svojih redovniških let preživel kot spovednik pri kapucinih v Padovi.

V kotorski škofiji je tekla zibelka tudi blaženi Hozani Kotorski, katere ime najdemo na svetniškem koledarju danes. Njen rojstni kraj ni zanesljivo znan, vsekakor pa se je rodila nekje v okolici Kotora. Luč sveta je zagledala 25. novembra 1493. Starši so bili pravoslavne vere in pri krstu so ji dali ime Kata (Katarina). Tako starši kot sosedje so občudovali bistroumnost, nedolžno veselost, blago srce in očarljivo prijaznost te deklice. Bila je pesniško nadarjena in je na paši najraje prepevala pesmi, ki jih je sama zlagala: o cvetkah, o nebu in soncu, najraje pa o ljubem, dobrem Bogu. Mati ji je pripovedovala, da Bog, ki je postal človek in je več kot trideset let živel na zemlji, še naprej živi med nami pod podobo kruha. Poslej Kata ni nehala nadlegovati svoje mame: »Pokaži mi, kje je dom ljubega Boga, da ga poiščem in bom srečna ob njem!«

Mati ji je morala pokazati cerkev v Kotoru. Kato je minilo veselje do paše, odtlej je hotela biti v bližini tabernaklja, kjer prebiva Bog pod podobo kruha. Ko ji je bilo štirinajst let, so ji domači dovolili, da se je preselila v Kotor. Osem let je živela pri mestnem svetovalcu kot služkinja. Znala je prijeti za vsako delo, s svojo živahno pesmijo je napolnila vso hišo. Gospodar ji je omogočil, da se je naučila brati in pisati. Zelo rada je obiskovala bolnike, ki jih je hotela tolažiti in razvedriti. Ko ji je bilo dvaindvajset let, je zvedela, da je v Mantovi umrla pobožna vladarjeva svetovalka Hozana, ki se je proslavila z modrostjo in predvsem z dobrimi deli. Kata je sklenila, da ji postane podobna, čeprav nima svetnega bogastva. Stopila je v tretji red sv. Dominika in si privzela ime Hozana. Poslovila se je tudi od drugega doma in si je sredi mesta Kotor priskrbela tesno celico, kjer je lahko nemoteno molila, sicer pa je čas uporabila za delo in za strežbo bolnikom.

Lotila se je vseh opravil iz velikodušne ljubezni do trpečih, svoje telo je krotila s trdim ležiščem in strogim postom. S strogostjo do sebe je združevala rahločutno ljubezen do ljudi, ki so se k njej zatekali v dušnih ali telesnih stiskah. Ko je potres leta 1521 porušil njeno celico, se je preselila k samostanu ob cerkvi sv. Pavla. Tam je prebila še preostalih štiriinštirideset let življenja. Meščani so ji prinašali hrano, ona je zase obdržala le toliko, kolikor je najbolj nujno potrebovala, drugo je razdelila revežem in svojim ljubljenim bolnikom. Od blizu in daleč so prihajali k njej premožni in revni, katoličani in pravoslavni, sveta in pomoči potrebni, in se ji priporočali v molitev.

Zadnja dva meseca življenja je silno trpela. Toda Hozana je bila ob tem srečna, ker ji je Jezus dal delež pri njegovem trpljenju. Vse je prenesla z veseljem, ker je bila uslišana njena mladostna želja: biti v bližini dobrega Boga. Bog jo je vzel s tega sveta k sebi 27. aprila 1565. Njeno nestrohnjeno telo počiva v stekleni krsti na stranskem oltarju Marijine cerkve v Kotoru. Njeno svetniško češčenje, ki je bilo med preprostim ljudstvom razširjeno vse od njene smrti, je Cerkev potrdila s tem, da jo je leta 1927 razglasila za blaženo pod imenom Hozana Kotorska.

25. april

Po soglasnem izročilu, ki sega v apostolske čase, je pisec drugega evangelija Marko, učenec apostola Petra, kasneje njegov sodelavec v Rimu. Na željo rimskih kristjanov je med letoma 65 in 70 napisal svoj evangelij, ki je po obsegu najkrajši, po nastanku pa najstarejši. Marko velja za iznajditelja književne vrste, imenovane evangelij. Izbor iz izročila, ki mu je bilo na voljo Jezusove besede in pripovedi o Jezusu je vpel v kronološki in geografski okvir navideznega življenjepisa, od tedaj, ko je Janez krstil Jezusa v Jordanu, pa do tedaj, ko so v Jeruzalemu našli prazen grob.

Marko je bil doma iz ugledne družine v Jeruzalemu. Njegova mati je bila lastnica hiše, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbirala prva krščanska občina. Nekateri iz tega sklepajo, da je bila v Markovi hiši obednica, v kateri je Jezus na veliki četrtek obhajal s svojimi apostoli zadnjo večerjo in med njo postavil evharistijo. Marko, pravijo, je Jezusa gotovo osebno poznal, vendar je bil še premlad, da bi postal njegov učenec. Za prestop iz judovstva v krščanstvo ga je pridobil apostol Peter, ki ga je tudi krstil. Po svojem bratrancu Barnabu se je Marko leta 44 po Kr. seznanil z apostolom Pavlom, ki je prinesel iz Antiohije darove za revne kristjane v Jeruzalemu, kjer je bila huda lakota. Ko sta se Pavel in Barnaba vračala v Antiohijo, sta vzela s seboj mladega Marka. Kmalu zatem sta šla na prvo misijonsko potovanje na Ciper in v južne pokrajine Male Azije in Marko jima je bil pomočnik. Ko so stopili na maloazijska tla, se je Marko na lepem vrnil v Jeruzalem. Morda ga je premagalo domotožje, morda se je ustrašil nevarne poti po gorskem svetu, morda se kot pokristjanjeni Jud ni strinjal s širokimi Pavlovimi nazori. Ko sta se Pavel in Barnaba vrnila v Jeruzalem in pripovedovala o uspešnem delu med pogani, je bilo Marku žal, da ni vztrajal in ju je prosil, če bi smel iti z njima, ko bosta šla na novo potovanje.

Pavel ga ni hotel vzeti s seboj, čeprav je Barnaba to želel. Ker ni prišlo do soglasja, se je Pavel odpravil sam na svoje drugo misijonsko potovanje, Barnaba in Marko pa sta uspešno misijonarila na Cipru. Okoli leta 54 sta otok zapustila in po starem izročilu je Marko odšel v Aleksandrijo v Egiptu, kjer je postal prvi škof tega cvetočega mesta. To bi utegnilo biti med letoma 54 in 62.

Leta 62 je bil Marko spet pri Pavlu, ujetniku v Rimu. Zdaj ga je cenil tudi Pavel, ker je Marko dozorel v dobrega misijonarja. Po Pavlovi osvoboditvi je bil v Rimu nekaj časa skupaj s Petrom, ki ga omenja v svojem prvem pismu. Tedaj je na prošnjo rimske krščanske občine napisal svoj evangelij. Ko je bil Pavel drugič v ječi, Marka ni bilo več v Rimu, zato apostol Pavel učencu Timoteju v Efez piše, naj pride k njemu v Rim in s seboj pripelje še Marka, ‘ker mi je zelo koristen za službo«. Po mučeniški smrti obeh apostolskih prvakov je Marko postal povsem samostojen in je z govorjeno in pisano besedo oznanjal, kar je slišal od njiju. Umrl je mučeniške smrti, verjetno v Aleksandriji. Od tam so njegove svetinje pozneje prenesli v Benetke, kjer so v 11. stoletju njemu na čast sezidali veličastno baziliko. Iz Benetk in Ogleja se je češčenje sv. Marka širilo tudi v naše kraje. Benetke so se na višku svoje pomorske slave imenovale ‘Republika sv. Marka’ in za mestni grb imajo še danes krilatega leva, ki je simbol evangelista Marka. Tega leva vidimo po mestih na slovenski obali, ki so bile nekoč pod beneško oblastjo.

24. april

Vsako leto na cvetno nedeljo in na veliki petek v cerkvi poslušamo pasijon poročilo štirih evangelistov o Jezusovem trpljenju. Na cvetno nedeljo se zvrstijo evangelisti Matej, Marko in Luka, na veliki petek pa nam leto za letom govori evangelist Janez. Slišimo tudi njegove besede: »Poleg Jezusovega križa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena«. Marije Klopajeve, ki je bila med ženami, ki so stalno spremljale Jezusa in mu stregle na njegovih potih, se zaradi te dobrote pa tudi zvestobe božjemu Učitelju do konca, Cerkev spominja na današnji dan.

Evangelist Janez imenuje Marijo Klopajevo ‘sestro Jezusove matere’, vendar je to treba razumeti po načinu judovskega izražanja o sorodstvu. Po starem izročilu je bila današnja svetnica žena Klopaja (po starem prevodu Kleopa), ki je bil Jakobov sin in brat svetega Jožefa. Marija Klopajeva je bila torej svakinja Jezusove matere Marije. Namesto Klopaj srečujemo v Svetem pismu še ime Mej kot očeta Jakoba in Jožefa, zato lahko današnji svetnici rečemo tudi Marija Alfejeva. Njen sin Jakob je bil član apostolskega zbora Jakob mlajši, čigar praznik obhajamo 3. maja.

Marija Klopajeva je vztrajala ob umirajočem Jezusu in njegovi trpeči Materi pod križem na Kalvariji. Pomagala je pri snemanju Jezusovega telesa in ostala tam, dokler ga niso položili v grob. Zaradi bližajočega se praznika Jezusovega trupla niso mogli maziliti, kakor je bil običaj. Zato je Marija Klopajeva z Marijo Magdaleno v velikonočnem jutru navsezgodaj prihitela h grobu, da bi dopolnili njegovo maziljenje. Po poročilu drugih evangelistov je bilo žena več. Žene so presenečene zagledale grob odprt in prazen in angela, ki jim je govoril: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: “Sin človekov mora biti izročen v roke grešnikov, biti križan in tretji dan vstati”. Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim« (Lk 24,5–7). Marija Klopajeva je bila torej med prvimi pričami Gospodovega vstajenja.

Iz zapisa v Apostolskih delih, da so apostoli po Jezusovem vnebohodu šli v Jeruzalem in v dvorani zadnje večerje “enodušno vztrajali v molitvi z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati” (t.j. sorodniki) ter pričakovali prihod Svetega Duha, razlagalci enodušno sodijo, da je bila med tistimi ženami tudi Marija Klopajeva. Torej je bila od Boga izbrana, da bo napolnjena s Svetim Duhom. Potem je bila s svojim spodbudnim življenjem zgled prvim kristjanom, čeprav o njeni življenjski usodi po prvih binkoštih ni nobenih trdnih poročil.

Med svetniškimi lastnostmi Marije Klopajeve je na prvem mestu njena brezpogojna vdanost Jezusu, odkar je začel z javnim delovanjem. Prav tako sta občudovanja vredni njena vztrajnost pod križem in požrtvovalna ljubezen, ki jo je Odrešeniku izkazovala še pri pokopu in grobu. V njeno materinsko čast je treba šteti gorečnost apostola Jakoba mlajšega in Jezusovega učenca Jožefa Pravičnega. Mati Marija Klopajeva jima je svetila z dobrim zgledom pa tudi s svojo tiho in nesebično službo Jezusu. Marija Klopajeva ali Alfejeva se uvršča med najpopolnejše svetopisemske žene in matere. V krščanskem občestvu zato velja za veliko priprošnjico dobre verske vzgoje. Temelje te vzgoje postavlja družina, predvsem starši z zgledom svojega življenja.

24. april

Sveti Frančišek Asiški je v uboštvu in veselju živel Kristusov evangelij. Njegov zgled je privabil veliko število učencev. Zanje je sestavil Vodilo redovna pravila, ki jih je leta 1223 potrdil papež Honorij III. Frančiškova evangeljska širina je kasneje povzročila, da so ta pravila razlagali različno in tako so se iz njegove prvotne zamisli rodili trije frančiškanski redovi: minoriti, ki so živeli v skupnih samostanih; observanti, ki so hoteli živeti dobesedno po Frančiškovem Vodilu (različne veje observantov so se pozneje združile v današnji red frančiškanov), in kapucini, strožja reformna veja, ki je nastala v 16. stoletju, kmalu po Lutrovi reformi.

Prvi mučenec mladega kapucinskega reda je bil sv. Fidelis iz Sigmaringena, ki ga slavimo danes. Doma je bil iz mesta Sigmaringen na Švabskem, kjer je zagledal luč sveta 9. oktobra 1578 kot predzadnji od šestih otrok zakoncev Johannesa in Genovefe Rov. Pri krstu so mu dali ime Marko. Že v deških letih je prišel v šolo k benediktincem, kjer se je dobro naučil latinščine, kar mu je prišlo zelo prav na raznih univerzah v tujini. V nemškem Freiburgu je končal študij modroslovja in prava, potem se je z majhno skupino plemiških sinov odpravil na študijsko potovanje po Italiji, Franciji in Španiji. Ko se je po šestih letih vrnil domov, je naredil še doktorat iz cerkvenega in državnega prava in mlademu doktorju se je odpirala lepa prihodnost.

Postal je član najvišjega sodišča za zahodno Avstrijo in iskreno se je zavzemal za pravice revnih ljudi, zato so ga imenovali ‘advokata siromakov’. Ko je videl, kako so sodniki podvrženi podkupovanju, je sklenil temu poklicu dati slovo. Najprej je mislil iti h kartuzijanom, potem pa se je odločil za kapucine, kjer je že bil njegov mlajši brat Jurij. 4. oktobra 1612, na god sv. Frančiška, je postal duhovnik, isti dan je v Freiburgu opravil tudi slovesne redovne obljube in dobil ime pater Fidelis (Zvest). Potem je nekaj časa nadaljeval bogoslovne študije, nato pa nastopil pridigarsko službo, ki jo je opravljal v raznih mestih, predvsem v krajih, kjer sta se katolicizem in protestantizem bojevala za vsako ped zemlje in kjer je izbruh tridesetletne vojne (16181648) razvnel strasti do skrajnosti.

V takih okoliščinah je mogla prinesti rešitev samo še junaška krepost in zanjo je pater Fidelis prosil Jezusa. Najgloblji vir njegovega apostolskega življenja je bila evharistična skrivnost. Iz spoznanja božje besede, da mora zrno, če naj obrodi sad, umreti, je imel za največjo milost, da bi dosegel mučeništvo in tako postal deležen Gospodovega trpljenja.

Sredi januarja leta 1622 je prišel v popolnoma protestantski vzhodni del Švice, da bi pridobil ljudi nazaj za katoliško vero. Naletel je na fanatičen odpor kalvinskih pridigarjev, ki so ga pri ljudstvu očrnili kot avstrijskega biriča. Z zvijačo so ga zvabili v kraj Seewis, češ da kmetje želijo, naj jim pride pridigat. Ko je v nedeljo, 24. aprila 1622 stopil na prižnico, je nastal hrup, pred cerkvijo so kriki in streli pretresli zrak. Uporni kmetje so najprej pobili avstrijsko varnostno stražo. Strel, namenjen pridigarju, je zgrešil cilj. Fidelis je še prišel s prižnice in se skušal rešiti skozi zakristijska vrata. Komaj je bil zunaj cerkve, je z meči, vilami in koli planilo nanj kakšnih dvajset mož in zahtevalo od njega, da sprejme njihovo vero. Fidelis jim je odgovoril: »Prišel sem semkaj, da se bojujem proti krivi veri, ne pa da jo sprejmem!« Ko je množica to slišala, je planila nadenj in ga pobila.

Njegova molitev za milost mučeništva je bila uslišana. Za svetnika je bil razglašen leta 1746.

Njegovo telo leži v stolnici v Churu, glava pa v kapucinski cerkvi v Feldkirchu.

23. april

Po ljudskem koledarju je pravi začetek pomladi Jurjevo spominski dan sv. Jurija, vojaka in mučenca, ki je bil nekoč 24., zdaj pa je 23. aprila. Ta svetnik, ki ga upodabljajo kot zmagovalca nad zmajem o njem pa vemo malo zgodovinsko zanesljivega je med pokristjanjenimi Slovani nadomestil neko pomembno pomladansko božanstvo, najbrž Jarila. O Jurjevem naj bi bila narava že zelena, zato se glavni junak obrednih obhodov na ta dan imenuje Zeleni Jurij: eden od fantov je od nog do glave ovit v zelenje. Jurjevanje, ki se je danes ohranilo samo še v Beli Krajini, je bilo nekoč razširjeno po vseh slovenskih pokrajinah. Jurjaši so med petjem posebnih kolednic in plesom obhodili vso vas, pri vsaki hiši voščili srečo in dobili od gospodinje darove.

Kaj je zanesljivo znanega o sv. Juriju? Njegov grob je v palestinskem mestu Uda, kjer napis že iz leta 368 poveličuje “svetega in zmagoslavnega mučenca Jurija”. Sledovi bazilike v njegovo čast, pozidane že v Konstantinovi dobi, so še zdaj dobro vidni. Obstoji obilo prič iz naslednjih dob, ki govore o velikih čudežih, ki se tu dogajajo. Iz številnih opisov njegovega trpljenja najstarejši in najbolj utemeljeni soglašajo, da je bila njegova domovina maloazijska provinca Kapadokija. Njegov oče je bil po rodu iz Perzije, mati pa domačinka, oba sta bila dobra kristjana. Sin si je izbral vojaški poklic in je hitro napredoval v službi. Hkrati pa je v Juriju rasla njegova globoka in močna vera. Ko se je začelo preganjanje, je razdal svoje imetje med reveže in se sam oglasil na dvoru v Nikomediji, da je kristjan. Začelo se je dolgotrajno mučenje, ki ga je junaško prenesel. S svojo izpovedjo vere in s svojim zaupanjem v Kristusovo zmago nad smrtjo je spreobrnil mnogo ljudi. Nazadnje je bil obglavljen. Njegovo telo je dal cesar Konstantin prenesti v Lido in nad njegovim grobom so sezidali lepo baziliko.

Njegov življenjepis je pomešan s slikovitimi legendami, iz katerih je teže razbrati zgodovinsko jedro. Ena od teh legend ve povedati, da je rešil deklico (dušo) iz zmajevih krempljev, zmaja pa ubil. Zmaj pomeni nevero ali poganstvo. Podoba velja za vse zmagovalce nad božjimi sovražniki od nadangela Mihaela dalje.

Kdaj je dal sv. Jurij življenje za Kristusa? Najstarejše izročilo pravi, da se je to zgodilo pod perzijskim kraljem Dacijanom, vendar se v tem imenu verjetno skriva ime rimskega cesarja Dioklecijana. Zdaj na splošno prevladuje misel, da je prestal mučeništvo pod Dioklecijanom, najbrž leta 303 ali malo prej, ko je ta cesar ‘iztrebil’ krščanstvo v svoji armadi.

Cerkve in ustanove (tudi viteški redovi), posvečeni sv. Juriju, obstoje po vseh krščanskih deželah od Etiopije do Georgije (Gruzije), ki ima po tem svetniku celo ime. Cerkve na Vzhodu že od prvih časov slave njegov spomin 23. aprila; tega se drži tudi latinski Zahod, razen oglejskega patriarhata, kjer so njegov god že od nekdaj praznovali 24. aprila. To je veljalo tudi za slovenske dežele južno od Drave. Po novem se tudi mi glede datuma pridružujemo vesoljni Cerkvi.

22. april

Ime Hugo je nemškega izvora in po naše pomeni ‘duh, pamet«. V nemško govorečih deželah so razširjene številne oblike tega imena, vendar s priponami: npr. Hugbert, Hugimar, Hugold. V Franciji in Belgiji pogosto naletimo na ime Hugo, čigar knjižna oblika je Hugues, ker so bili tam doma vsi trije svetniki s tem imenom. Na koledarju najdemo kot prvega sv. Hugona, škofa v mestu Grenoble, katerega spomin se obhaja na današnji dan. Pri nas je Hugonov izredno malo, večina njih pa goduje danes.

Opisovalci življenja svetega Hugona pravijo, da je delal čast svojemu imenu, ker je bil moder mož, ki je vsaki stvari hotel priti do dna. Gotovo so k njegovi duhovni globini veliko prispevali tudi njegovi starši. Oče Odilo, ugleden gospodar gradu Chateau-neuf blizu mesta Valence, je na stare dni vstopil v strogi kartuzijanski red, mati pa je kasneje spremljala sina Hugona in živela v njegovem škofijskem domu kot redovnica. Sin Hugo se jima je rodil leta 1053. Ko je nekoliko odrastel, se je odločil za duhovniški poklic in zato si je najprej šlo za temeljito bogoslovno izobrazbo. Ko je dokončal študije, so ga nastavili za kanonika v mestu Valence. Kot najmlajši član zbora kanonikov, ki jim je šlo predvsem za donosne dohodke, se je Hugo trudil biti neoporečen in goreč duhovnik. Svoje starejše sobrate je vabil k posnemanju bolj z zgledom kot z besedo. Nekaj let je bil desna roka lvonskega nadškofa Hugona, ki je kot papežev poslanik potoval po francoskih škofijah.

Leta 1080 je prišlo odposlanstvo iz Grenobla in prosilo nadškofa Hugona, naj kot papežev legat potrdi izvolitev kanonika Hugona za grenobelskega škofa. Hugo se je odgovorne škofovske službe branil in sicer predvsem zaradi svoje neizkušenosti, saj je bil star komaj sedemindvajset let. Legat ga je poslal v Rim k papežu Gregorju VIL, ki ga je primerno poučil, pomiril in ga sam posvetil za škofa. Dve leti je škof Hugo z mladostnim ognjem poskušal odpraviti splošen nered, ki ga je našel v grenobelski škofiji. Predvsem je hotel odpraviti hudo nevednost v verskih vprašanjih, nravno propalost, kupovanje cerkvenih služb in poklicno neresnost duhovnikov. Škofija je bila skoraj brez dohodkov, ker so njeno premoženje razgrabili razni velikaši. Delo je bilo tako trdo, da se je škofovanju odpovedal in se umaknil v samostan, kjer je bil preprost redovnik med redovniki.

Na ukaz papeža se je vrnil v škofovsko službo v Grenoblu. Ubogal je in se takoj lotil dela, zaupajoč v božjo pomoč. Kmalu po njegovi vrnitvi se je v samoti nedaleč od Grenobla naselil sv. Bruno s šestimi prijatelji, ki so postavili Veliko kartuzijo, zibelko kartuzijanskega reda (na Slovenskem obstaja kartuzija Pleterje). Kartuzijani so mu bili z molitvijo in pokoro veliki pomočniki pri prenavljanju škofije. Hugo je v škofovski službi vztrajal polnih štirideset let. Bila so to leta prizadevne verske obnove na vseh področjih, leta velikih uspehov, v začetku pa tudi leta porazov. Za svetniškega škofa res niso bila lahka leta. Malodušje mu je sicer prešlo, nadomestilo pa ga je telesno trpljenje: mučila sta ga želodčna bolezen in hud glavobol. Bolj ko je trpel, bolj blag je postajal. Njegovo delo je Bog podpiral z obilnim blagoslovom. Mnogi, ki so bili njegovi sovražniki, so postali njegovi zavezniki in sodelavci, ko so videli Hugonovo srčno plemenitost in ljubezen do pravice. Ko je telesno opešal, ga je za posvetne zadeve spomin popolnoma zapustil, za nebeške reči pa je njegov razum ohranil nekdanjo bistrino. Umrl je v osemdesetem letu 1. aprila 1132, na veliki petek. Že dve leti kasneje ga je papež Inocenc II. prištel med svetnike. Častijo ga kot zavetnika zoper glavobol.

21. april

»Glejte, bratje, kakšni ste bili poklicani!« razlaga apostol Pavel v svojem Prvem pismu Korinčanom. »Ni vas veliko modrih v očeh ljudi, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko imenitnih. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta nespametno, da bi osramotil modre. Tisto, kar je v očeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je močno.« Te njegove besede potrjujejo, da so bili med prvimi kristjani v večini preprosti ljudje, ljudje nizkega stanu. Vendar pa se že od začetka prihajali v krščanstvo tudi ljudje iz višjih slojev: izobraženci, ugledni in premožni, sprva bolj redki, polagoma pa v vse večjem številu.

Eden takih je bil Apolonij, zelo ugleden in vpliven rimski aristokrat, po vsej verjetnosti senator. Za krščanstvo se je odločil, ko je poslušal svetega Justina in bral njegove spise v obrambo krščanske vere. Zgodovinar Evzebij piše, da je bil Apolonij za časa cesarja Komoda (180–192) zaradi svoje izobrazbe in modrosti med kristjani zelo spoštovan. Njegov suženj ga je oblasti naznanil, da je kristjan. Sodnik Perenij je ovaduškega sužnja obsodil, da se mu potarejo kosti, Apolonija pa je povabil, naj se zagovarja pred senatom.

Cesar Komod kristjanom ni bil sovražen; da je moglo priti do kazenskega postopka zoper rimskega senatorja zaradi njegovega krščanskega prepričanja v tem času, si je mogoče razložiti iz dejstva, da so bili vodilni rimski krogi nagnjeni k podkupljivosti. Po pričevanju zgodovinarjev je Perenij, zmožen, a brezvesten človek, obsojal podložnike rimske države samo zaradi njihovega bogastva, da si ga je po njihovi usmrtitvi lahko prilastil. Tako je postal eden največjih bogatašev svoje dobe.

Apolonij se je moral pred sodno obravnavo, ki jo je vodil Perenij, na dolgo in široko zagovarjati. Pri tem je ta lakomni načelnik cesarske straže skušal zbujati vtis, da želi biti Apoloniju čimbolj naklonjen. Apolonij se je odlično zagovarjal, naposled pa je le bil obsojen na smrt z obglavljenjem, ker je ostal stanoviten v svoji veri. Apolonijeve odgovore sodniku in njegov zagovor je Evzebij uvrstil v zbirko poročil o starih mučencih. Proces se je vršil v Rimu najbrž med letoma 183 in 185, ko je bil Perenij na višku svojih moči.

Sodnik je Apolonija najprej pozval, da mora priseči pri cesarjevi boginji sreče. Apolonij je odgovoril, da je kot kristjan pripravljen priseči, da cesarja spoštuje in moli zanj, ne more pa priseči pri njegovih poganskih božanstvih. Za Apolonijeve dokaze je bil sodnik nedostopen in Apoloniju je dal tri dni odloga, ‘da zase preudari o svojem življenju’. Po treh dneh se je sodna razprava nadaljevala in Apolonij je sodniku Pereniju bistroumno odgovarjal. Med drugim je dejal: »Spoznaj, Perenij, da je za kralje in senatorje in mogočne oblastnike in bogataše in berače in svobodne in sužnje in velikaše in majhne, modrece in neuke Bog določil eno smrt za vse in po smrti sodbo vseh ljudi. Je pa razlika v smrti. Zato učenci Besede, ki je pri nas, vsak dan odmirajo nasladnostim, krotijo poželjivost z odpovedjo in hočejo živeti po božjih zapovedih.« Z neupogljivo trdnostjo je Apolonij poudaril, da smo se od križanega Jezusa “učili lepo živeti in pričakovati prihodnje upanje, četudi prav nasprotno trpimo”. Svoje pričevanje je potrdil s smrtjo.

Apolonij ni ostal osamljena priča med rimskimi kristjani. Za njim jih je bilo čedalje več, na katerih se je uresničeval Tertulijanov izrek: »Več nas je, kolikorkrat nas žanjete: seme je kri kristjanov.« V naslednjih stoletjih je rimsko cesarstvo vedno huje propadalo, vrste kristjanov pa so se množile.

21. april

Enajsto stoletje je bilo obdobje, ko je Cerkev z največjim naporom branila svojo zunanjo in notranjo svobodo; v tem času so se evropski narodi navduševali za osvoboditev Palestine izpod muslimanskega jarma. Tedaj se je na krščanskem Zahodu zbudilo tudi novo znanstveno zanimanje. Mož, ki skuša, zvesto stoječ na temeljih vere, z naporom umskih sil pogumno prodirati v kraljestvo resnice in ga osvajati, je današnji godovnjak sveti Anzelm. Njegovo znanstveno delo je pomembno v dvojnem pogledu: jasno je začrtal pot, po kateri naj hodi klasična sholastika, in spravil je v sistem nauk o odrešenju, ki ga je visoka sholastika spopolnila. Anzelmu dajejo naslov ‘oče sholastike« cerkvene filozofije, ki se je obdržala vse do danes.

Ta bistri mož se je rodil leta 1033 v mestu Aosta v družini lombardskega plemiča Gundulfa, osornega in razsipnega moža, in njegove žene Eremberge, blage, modre in pobožne žene ter skrbne gospodinje. Očeta Anzelm nikdar ni maral, mati pa je odločilno vplivala nanj kot njegova prva vzgojiteljica. Ko je bil deček nekaj časa pri benediktincih v Aosti, je že mislil postati menih, kmalu pa ga je začel mikati svet. Po materini smrti je tri leta hodil po Franciji. Nazadnje je pristal v samostanu Bec blizu Rouena, ki je slovel po odlični šoli, katero je vodil Anzelmov rojak Lanfrank. Pod njegovim vodstvom se je Anzelm poglobil v študij. Ko mu je bilo 27 let, je postal menih v Becu. Ko je prior Lanfrank dobil nove naloge in se je preselil drugam, so za priorja izvolili Anzelma. Kot prior in voditelj samostanske šole je Anzelm pokazal izredne učiteljske in vzgojiteljske zmožnosti. Po smrti opata je bil soglasno izvoljen za njegovega naslednika in bil je skrben in ljubezniv oče samostanski družini.

V tem času je že veliko pisal. V svojih spisih se je loteval vprašanj s področja filozofije in teologije. Večino svojih del je pisal za meniške prijatelje, ki jim je odgovarjal na vprašanja, zato je rad uporabljal obliko dialoga pogovora. Anzelm ni imel namena, da bi obravnaval vso teologijo, marveč je obravnaval le posamezna važnejša vprašanja.

Kot opat je moral trikrat potovati na Angleško, kjer je imel njegov samostan posestva. Ko je prišel na Otok tretjič, je bil njegov učitelj Lanfrank, ki je bil postal canterburyjski nadškof in primas Anglije, že tri leta v grobu, njegov sedež pa je bil še vedno prazen. Angleški škofje so zahtevali, naj njegov naslednik postane Anzelm. Ta je novo visoko in odgovorno službo le nerad sprejel. Kralju je postavil tri pogoje: da vrne canterburyjski cerkvi odtujeno imetje; da se bo v cerkvenih zadevah ravnal po nadškofovih nasvetih; da prizna Urbana II. za papeža. Kralj Viljem II. je vse to obljubil, toda kasneje je besedo požrl in nadškof Anzelm je imel z njim in še z njegovim naslednikom hude boje za svobodo angleške Cerkve.

Kralji bi jo namreč hoteli čimbolj odtrgati od Rima in si jo podrediti. V vseh sporih, ki jih je imel z angleškimi kralji, je Anzelm pokazal neomajno trdnost v temeljnih vprašanjih, ki so zadevala svobodo Cerkve, v nepomembnih stvareh pa je znal popuščati.

Zaradi teh sporov je večkrat zapustil Anglijo ter živel v Italiji ali v Franciji. Zadnjič se je vrnil v Anglijo po sporazumu, ki je bil sklenjen v samostanu v Becu leta 1106. Kralj se je odpovedal investituri (vpeljevanju škofov v njihovo službo), obljubil je tudi, da si ne bo lastil dohodkov izpraznjenih škofovskih sedežev. Kralj je Anzelma poslej tako spoštoval, da ga je, ko je moral v Normandijo, postavil za državnega upravitelja. Anzelm je začel naglo pešati in 21. aprila 1109 je umrl. V svetniški koledar ga je uvrstil papež Aleksander VIII. leta 1690, papež Klemen XI. pa mu je leta 1720 priznal naslov cerkvenega učitelja.

20. april

Ko slišimo besedo Huni, nam vstane pred očmi podoba njihovega kralja ali vojskovodja Atila, imenovanega tudi ‘bič božji’. Iz zgodovine vemo, da je kot nenasiten osvajalec povzročil veliko gorja. Huni so na Zahod, v Evropo, prodrli z Vzhoda, od koder je izviral njihov rod.

Dva bizantinska zgodovinarja sodobnika današnjega godovnjaka, občudujeta vsak v svoji Zgodovini Cerkve izredno uspešno misijonsko delo sv. Teotima. Oba pripovedujeta, da je bil Teotim prej znan kot poganski filozof, ki se je v zrelih letih spreobrnil h krščanstvu, se ga z vso dušo oklenil ter ga začel oznanjati. Proti koncu 4. stoletja je prejel škofovsko posvečenje. Sedež njegove škofije je bilo mesto Tomi ob Črnem morju. Prizadeval si je, da pridobi za krst Hune in Gote v spodnjem Podonavju. Kar se je prej zdelo nemogoče, je Teotim dosegel s svojo silno zgovornostjo, ljubeznivostjo, učenostjo in čudodelnostjo. Med Huni in Goti je dobil ime ‘bog Rimljanov’. Bil je pač Grk, ki je prišel iz rimske države na njihova tla in prikupil se jim je s svojo človekoljubnostjo.

Sveti Hieronim današnjega svetnika omenja v svoji knjigi O slavnih možeh iz leta 392 in pravi, da je Teotim napisal več manjših spisov v obliki dialogov in da še vedno sestavlja nove. Žal se nam Teotimovo pisateljsko delo ni ohranilo. Bil je prisrčen prijatelj plodovitega pisatelja sv. Janeza Krizostoma, katerega je odločno branil pred napadi Teofila iz Aleksandrije. Ko je sv. Epifanij s Cipra leta 403 na sinodi v Carigradu hotel, da obsodijo nekatere zmote veleuma in asketa Origena, se je Teotim temu upiral, češ da ni primerno obsojati takega moža, ki je vse svoje učeno delo podvrgel sodbi cerkvenega učiteljstva in neštetim ljudem odkril največje zaklade vere, pa naj se je tudi osebno motil v kaki stvari. Tako stališče razodeva izredno širino Teotimovega duha in blagost njegovega značaja.

Na žalost nam niso znane podrobnosti iz Teotimovega življenja. To, kar vemo, pa zadostuje za sodbo, da je bil velik bogoslovni mislec in zelo plemenit človek. Ker se je mnogo mudil na misijonskih potih, tudi onstran meja rimske države, ni zanesljivo znano niti to, kdaj je pravzaprav umrl. Gotovo je samo to, da ga je smrt doletela pred letom 431. Takrat se je koncila v Efezu udeležil že novi škof iz mesta Tomi, Teotimov naslednik.

19. april

Leta 1054 je prišlo do razkola med grško in rimsko, vzhodno in zahodno krščansko Cerkvijo, ki ga je povzročila različna miselnost in različne politične razmere na obeh straneh. Neposredni povod za to usodno ločitev so bile razne ‘drobnarije’. Carigrajski patriarh Mihael Cerularij je prepovedal latinsko bogoslužje v Carigradu, ki je bilo v navadi po mnogih grških cerkvah, kakor tudi grško bogoslužje v Rimu. Zahodnim kristjanom je očital, da uporabljajo pri mašah nekvašen kruh, da se postijo ob sobotah, da zavračajo ženitev navadnih duhovnikov. Sovraštvo Grkov se je še stopnjevalo,ko so zvedeli, da se je papež pobotal z njihovimi nasprotniki Normani. Papež Leon IX. je v Carigrad poslal skupino cerkvenih mož, da bi te nesporazume izgladili. Vodstvo poslanstva je zaupal kardinalu Humbertu, ki pa je nastopal preveč nestrpno, ko je videl, da je bizantinski cesar želel spravo s papežem, nahujskano ljudstvo in patriarh pa sta jo preprečila. Kardinal Humbert je 16. julija 1054 izobčil patriarha in somišljenike ter se vrnil v Rim. Napravil je to v imenu papeža, ki je bil tedaj že štiri mesece v grobu.

Papež Leon IX. je bil doma iz francoske pokrajine Alzacije, kjer se je rodil leta 1002 v grofovski družini. Pri krstu je dobil ime Bruno. Bil je izredno vedoželjen otrok, zato so ga starši izročili v šolanje in vzgojo škofu Bertoldu v mesto Tul, ko mu je bilo komaj pet let. Zrastel je v učenega, ljubeznivega in pogumnega mladega moža, ki je bil sicer pobožen, zanimal pa se je tudi za državniške zadeve. Po premišljeni osebni izbiri se je odločil za cerkveno službo. Z mladostnim ognjem je odobraval obnovo vere, redovništva in klera, kakor si jo je zamislil in jo je po knežjih dvorih širil sv. Odilo, opat v Clunyju. Ko je leta 1024 umrl cesar Henrik II., je novi vladar postal Brunov sorodnik Konrad II. Ta ga je povabil na cesarski dvor, da mu je kot kaplan opravljal tudi državniške posle.

Leta 1024 so kanoniki iz Tula cesarja prosili, da Brunu dovoli prevzeti izpraznjeno škofijo. Cesar je to odobril in Bruno je ostal škof v Tulu 22 let. Bil je mladostno delaven in je z žilavo vztrajnostjo kljub mnogim težavam prenovil versko življenje po klinijskih vzorih. Občasno je delal za Konrada II., vendar se je čim hitreje vrnil v svojo škofijo.

Ko je bil leta 1048 izpraznjen papeški sedež, se je cesar Henrik III. obrnil na državni zbor, naj mu predlaga kandidata za papeža. Izbira je zadela Bruna, ki se je tedaj mudil na dvoru. Cesarjevi prošnji je ustregel pod pogojem, da ga bodo v Rimu izvolili po cerkvenih predpisih. To se je zgodilo in Bruno, ki si je kot papež vzel ime Leon IX., je bil 12. februarja 1049 ustoličen. Ime Leon si je privzel zato, ker si je vzel za zgled svetega papeža Leona Velikega. Najvišjo službo v Cerkvi je opravljal pet let in ta čas izkoristil z neutrudno delavnostjo. Natančno je preučeval versko življenje v posameznih pokrajinah, ki so bile zvečinoma zanemarjene, se posvetoval in odločal o izboljšanju. Njegova poglavitna skrb je bila, da odstrani iz cerkvenih služb vse, ki so si taka mesta pridobivali s podkupovanjem. Zgodovinsko najpomembnejša sprememba na papeškem dvoru je bila ta, da je v kardinalski zbor imenoval najsposobnejše in Cerkvi vdane može iz vse Evrope. Tem je prepustil odgovornost za red v papeških uradih in jih pošiljal kot svoje delegate na vladarske dvore. Sam je tako dobil več možnosti, da je prepotoval krščanske dežele, kjer je skliceval reformne sinode in jih sam vodil.

Proti koncu življenja se je, čeprav silno nerad, zapletel v vojno z Normani, ki se je končala s porazom. Nekaj časa je bil njihov ujetnik, nekaj mesecev pred smrtjo se je hudo bolan vrnil v Rim in tam je 19. aprila 1054 umrl.