14. april

Vaše poslanstvo je v tem, da se žrtvujete za druge, da delate pokoro za storjene grehe in da dejavno ljubite na najbolj vzvišen božji način.« Tako je današnji svetnici, katere ime pomeni ‘veliko trpeti’, prigovarjal njen duhovni voditelj in ona si je njegove besede vzela k srcu. Prej je nad svojo brezupno usodo jokala, potem pa je svojo voljo popolnoma podredila božji volji in premišljevala Kristusovo trpljenje in ob njegovem se ji je njeno zdelo neznatno. S Kristusovim trpljenjem se je čutila tako povezano, da je priznala, da ne trpi več sama, marveč Kristus trpi v njej.

Rodila se je 18. marca 1380 v ribiškem mestecu Schiedam pri Rotterdamu na Nizozemskem kot edina deklica izmed devetih otrok preproste družine. Na svet je prišla na cvetno nedeljo, prav tisto uro, ko so v cerkvi brali Matejev pasijon, kar je pomenljivo za njeno kasnejšo usodo. Starši in bratje so s ponosom gledali, v kakšno lepotico se je razcvetala njihova hči oziroma sestra. Začeli so se oglašati prvi snubači, toda ko je šlo zares, je Lidvina staršem povedala, da prav nič ne misli na možitev. Če bi jo pa proti njeni volji v to silili, bo prosila Boga, naj ji vzame lepoto, da se noben snubec ne bo več zanimal zanjo. Poslej je starši niso več silili, naj se poroči, in Lidvina je živela bolj zase.

Pozimi leta 1396 je zaradi dolgotrajne bolezni zelo oslabela. Ko se je nekoliko popravila, so jo prijateljice povabile, naj gre z njimi na drsališče. Po nerodnosti ene izmed deklic je Lidvina tako nesrečno padla, da si je zlomila rebro. Nesli so jo domov in jo položili v posteljo. Bilo je na svečnico, 2. februarja 1396 in od tega dne ni nikoli več stopila na tla. V veliki rani se ji je napravila bula, kmalu so se gnojne bule razmnožile po vsem telesu. Lidvina je trpela strašne muke. Spala je na golih deskah, ker se ji je posteljnina lepila na rane, kar ji je povzročalo še hujše bolečine.

Lidvina je tožila nad svojo bridko usodo in svojim vrstnicam govorila, da je živa pokopana. Počasi pa se je priborila do spoznanja, da njeno trpljenje dobi smisel, če se vda v božjo voljo. Pri tem ji je bil dragocen pomočnik njen spovednik in duhovni voditelj. Brez popolne vdanosti v božjo voljo in brez božje pomoči bi bilo popolnoma nemogoče, da bi kdo v tako hudem trpljenju vzdržal osemintrideset let. Po poročilih sodobnikov je Lidvina večkrat dobila na poseben način božjo tolažbo. Bila je vesela, da je kot bolnik imela več časa kot drugi in je zato lažje več molila. Bogu je priporočala prošnje ljudi, ki so prihajali k njeni bolniški postelji in jo prosili, naj moli zanje, ker njena molitev več zaleže. Mnogi neuki in učeni, navadni ljudje in duhovniki so prihajali k njej in postala jim je vodnica in svetovalka v duhovnem in vsakdanjem življenju.

Najgloblji pomen njenega trpljenja, njenega življenjskega poklica, je ostal nepojasnjen. Vemo le, da Bog večkrat izbere ljudi, ki trpijo in se pokorijo za druge. Takšno poslanstvo je namenil tudi sv. Lidvini, ki je živela v času, ko so bili mnogi vodilni ljudje v Cerkvi vse prej kot zgledni. Delala je pokoro zanje.

Umrla je po oseinintridesetih letih trpljenja 14. aprila 1433. Rojena na cvetno nedeljo, ki je pomenila za njeno življenje simbol Kristusovega trpljenja, je odšla tudi k večnemu počitku v velikem tednu. Njeno češčenje, ki se je kmalu po njeni smrti razširilo po Nizozemskem, je Cerkev potrdila leta 1890. Časte jo kot zavetnico bolnikov in drsalcev, upodabljajo pa jo kot s cvetjem ovenčano devico s šopkom in razpelom v roki.

13. april

V vsej njeni več kot dvatisočletni zgodovini je bilo za Cerkev pogubno, če je bila povezana s svetno oblastjo. Tako je bilo tudi proti koncu 6. stoletja v Španiji, kjer so tedaj živeli Vizigoti. Ti so se oklepali arijanske krive vere in jo hoteli z orožjem vsiliti še drugim. Kot žrtev tega nasilja je padel kraljevič Hermenegild in prav njegova mučeniška smrt je omogočila in pospešila prehod arijanskih Vizigotov v katoliško vero in s tem Vizigote spremenila v enoten španski narod.

Vizigotski kralj Leovigild je bil od leta 573 edini gospodar v državi. Njegova nesreča je bila, da se je drugič oženil z zagrizeno arijanko Gosvinto, ki je smrtno sovražila katoličane. Dotlej so arijanski Vizigoti mirno živeli sredi katoličanov in čedalje bolj spoštovali moč in lepoto njihove vere. Gosvinta pa je hotela obnoviti v državi nekdanjo popolno oblast arijancev in s tem zanetila nemir. Kralj je bil premalo odločen, da bi jo ustavil. Njegova prva žena je bila katoličanka in rodila mu je dva sina, Hermenegilda in Rekareda, ki ju mačeha Gosvinta ni marala. Kralj je njeno sovraštvo hotel pogasiti s tem, da je Hermenigildu za ženo izbral Ingundo, Gosvintino sorodnico. Gosvinta je od snahe zahtevala, da mora prestopiti v arijansko vero, kar pa je ta odklonila. Kralj Leovigild je Hermenegildu prepustil upravo pokrajine z glavnim mesto Sevillo, kamor sta se mlada zakonca preselila.

V tej pokrajini je bilo mnogo katoličanov in katoliške vere se je oklenil tudi Hermenegild. Oče ga je zaradi tega klical na zagovor v Toledo. Hermenegild ni šel, ker je imela prvo besedo Gosvinta. Katoličani so odločno stopili na Hermenegildovo stran. Pod vplivom žene Gosvinte je oče od njega zahteval, naj se vrne k arijanski veri, sicer ga bo k temu prisilil z vojsko. Hermenegild je vztrajal pri obrambi katoliške vere kaki dve leti, potem je njegova moč opešala.

Ko je oče zasedel Sevillo, se je umaknil v Kordovo. Tam ga je obiskal brat Rekared in mu obljubil očetovo odpuščanje. Hermenegild se je vdal, da prepreči bratomorno klanje, vendar pa je vztrajal v katoliški veri. Oče ga je zato vrgel v ječo, kjer so z njim grdo ravnali. Za veliko noč leta 585 mu je arijanski škof prinesel obhajilo. Če bi ga Hermenegild sprejel, bi bilo to znamenje vrnitve v arijanstvo. Kraljevič pa ga je odklonil in zato mu je poveljnik Sisbert s sekiro odsekal glavo. Nikoli se ni pojasnilo, kdo je dal Sisbertu naročilo za ta umor. Kraljeva družina za to dejanje ni hotela prevzeti odgovornosti.

Sinova smrt je kralja zelo pretresla. Umrl je že naslednje leto in pred smrtjo je sina Rekareda, svojega naslednika, izročil v skrb sv. Leandru, seviljskemu nadškofu. Viri poročajo, da je Sisbert umrl ‘najsramotnejše smrti’, kakšne, ni povedano. Oče Leovigild je bil smrti sina Hermenegilda kriv le posredno, ker je bil preveč popustjiv omahljivec.

Hermenegildov brat in novi kralj Rekared se je tako sporazumel s škofom sv. Leandrom. Sam je sprejel katoliško vero, za katero je brat dal življenje, in do leta 589 je vsa vizigotska država prešla v katoliško vero ter v njej vztrajala. Mučeništvo sv. Hermenegilda je prineslo novi državi, ki se poslej imenuje španska, verski mir. Svetega Hermenegilda upodabljajo s kraljevskimi znamenji, z verigami in s sekiro.

12. april

Cesar Konstantin Veliki je leta 313 dal krščanstvu v rimski državi svobodo. Sam se je sicer dal krstiti šele tik pred smrtjo, vendar je Cerkev spoštoval. Rimski škof in papež je bil tedaj Silvester I., ki je imel velike težave z arijansko zmoto: Arij, duhovnik iz Aleksandrije, je namreč učil, da se Kristus ni rodil kot Bog, temveč le kot človek. Dokler je cesar Konstantin prebival v Rimu, je papeža Silvestra imel za predstavnika vesoljne Cerkve. Ko pa se je leta 330 preselil v Konstantinopel (Carigrad) in je dal to mesto blagosloviti kot ‘novi Rim’, si je cesar izbral druge svetovalce in se na papeža ni več oziral. Pod vplivom svojih svetovavcev je podpiral tudi zagovornike arijanizma. Iz Aleksandrije je poslal v pregnanstvo svetega škofa Atanazija, Arijevega glavnega nasprotnika. Cesar Konstantin je umrl leta 337 in isto leto je Petrov sedež v Rimu zasedel papež Julij L, ki je bil po rodu Rimljan in tudi po duhu je bil močan predstavnik krščanskega Rima. Ob njegovem nastopu je ves krščanski svet pričakoval, kaj bo odločil glede arijanstva, ki je bilo obsojeno na cerkvenem zboru v Niceji leta 325, vendar se je še kar naprej širilo. V Rim so pisali od treh strani: najprej carigrajski metropolit Evzebij, ki je bil polarijanec; dragi odposlanci so papeža prosili pomoči zoper nasprotnike nicejskih sklepov, slednjič pa se je oglasil še glavni zagovornik resnice škof Atanazij. Papež Julij se je z vso odločnostjo postavil na njegovo stran v obrambo resnice, ki jo je razglasil nicejski koncil.

Da bi dal močnejšo oporo vzhodnim škofom, jih je leta 340 povabil na sinodo v Rim. Prišlo je 50 škofov, pristašev nicejske veroizpovedi; njeni nasprotniki, ki so sami zahtevali sklicanje sinode, pa so spričo papeževe odločnosti rajši ostali doma. Sinoda je enodušno podprla papeža Julija in zahtevala, da se mora Atanaziju vrniti škofovski sedež, s katerega je bil že drugič krivično pregnan. Enako se je sinoda zavzela za druge pravoverne škofe. Malo kasneje se je sešla v Antiohiji sinoda, kjer so se zbrali pristaši napol arijanskega carigrajskega škofa Evzebija in od papeža je zahtevala, da potrdi njeno stališče. Papež Julij I. je vsem škofom poslal pismo, sestavljeno s svetniško plemenitostjo, vredno vrhovnega pastirja Kristusove Cerkve. V njem odklanja sklepe iz Antiohije, ne da bi koga osebno žalil. Evzebij je imel močno oporo v cesarju Konstanciju, zato se za papeževo pismo ni zmenil. Pred zgodovino ostaja ta listina pomembno pričevanje, kako si je papež Julij I. prizadeval, da uveljavi avtoriteto Petrovega naslednika in obnovi edinost v Cerkvi.

Julij I. si je kot rimski škof zagotovil časten spomin tudi zato, ker je modro urejal cerkveno upravo. Ustanovil je zbor notarjev, ki so prevzeli skrb za pravilno administracijo. Določil je red za cerkvena sodišča in razmejil njihovo pristojnost tako, da poslej klerikov niso več klicali pred svetna sodišča. V Rimu je dal sezidati najmanj pet cerkva, najpomembnejša med njimi je cerkev dvanajstih apostolov.

Kot papež je vodil Cerkev polnih petnajst let. Umrl je 12. aprila leta 352 in pokopali so ga v cerkvi, ki jo je dal sezidati na Avrelijevi cesti. Njegov grob so obiskovali romarji še v 7. stoletju. Pozneje so relikvije prenesli v baziliko Santa Maria in Trastevere. Leta 1505 so ugotovili pristnost teh relikvij in tako se je češčenje tega zaslužnega papeža spet poživilo.

11. april

Leta 1966 so se Poljaki spominjali tisočletnice pokristjanjenja, leta 1979 pa devetstoletnice smrti sv. Stanislava, zavetnika Poljske. Od 2. do 10. junija 1979 je svojo domovino prvič obiskal Janez Pavel II., prvi slovanski papež v dvatisočletni zgodovini Cerkve. »Moje korake vodi dejansko jubilej škofa in mučenca sv. Stanislava,« je dejal pred vzletom z rimskega letališča. Zadnja postaja tega potovanja je bila maša na prostranem travniku pred mestom Krakov, škofovskim sedežem sv. Stanislava in Karola Wojtyla, sedanjega papeža. Ob papežu se je zbralo blizu dva milijona ljudi: v svoji homiliji je papež govoril o sv. Stanislavu in njegov jubilej povezal z dolžnostjo krščanskega pričevanja, ki izhaja iz zakramenta svete birme.

Stanislav se je rodil leta 1030 v vasi Ščepanovo pri Krakovu v družini nižjega vojaškega plemiča. Krščanstvo je bilo takrat na Poljskem še mlado in ljudi še zdaleč ni prekvasilo, zato je bilo v njih še mnogo surovosti. Stanislavovi starši so bili verni. Fant je želel postati duhovnik. Šolal se je najprej v Gnjeznu, kjer je grob sv. Vojteha, apostola Poljske, svoje bogoslovno znanje pa je utrdil v Liegu v Belgiji, kjer je bilo eno od središč prenovitvenega gibanja v Cerkvi. Mladi Stanislav se je vrnil v domovino z željo, da bi svoje moči posvetil Cerkvi, prosti državnih vezi. Rad bi postal redovnik, a na željo svojega škofa je sprejel službo župnika. Od blizu je spoznal stisko revnih slojev in rad bi jim gmotno in duhovno pomagal. Škof ga je poklical k sebi v Krakov, glavno mesto poljske kraljevine. Stanislav je želel, da bi Krakov postal tudi duhovno središče Poljske.

Leta 1070 je umrl krakovski škof in po volji ljudstva, plemstva in kralja Boleslava II. Hrabrega je postal njegov naslednik Stanislav. Bil je drugi škof na Poljskem, ki ni izšel iz vrst redovnikov. Dobro je poznal versko stanje med ljudmi in med duhovščino in rad bi ga dvignil po vzoru clunyjskega opata Hildebranda, poznejšega papeža Gregorja VII., velikega prenovitelja cerkvenega življenja. Boril se je za to, da državna oblast ne bi ovirala Cerkve pri izpolnjevanju njenega duhovnega poslanstva.

Kralj Boleslav je želel, da se Cerkev na Poljskem okrepi. Po njegovi zamisli naj bi bila opora državni moči. Prva leta je Stanislav s kraljem lepo sodeloval; njegova prva želja je bila utrditi moralne temelje države. Kralj naj bi bil vsem državljanom zgled lepega življenja. Tu so nastopile težave, kajti kralj je živel vse prej kot zgledno: za utrditev svoje moči ni izbiral sredstev in svojih strasti ni brzdal. Vsi so pred njim trepetali, škof Stanislav pa mu je spoštljivo, toda odločno očital njegove napake. 11. aprila 1079 je kralj Boleslav med mašo zunaj Krakova škofa Stanislava umoril. Nihče drug ni hotel biti za krvnika. Ljudje so škofa, ki je padel pod mečem, začeli častiti kot svetnika, kralj pa je izgubil prestol in moral je v pregnanstvo na Ogrsko. Škofa mučenca so pokopali v krakovski stolnici na Wawelu. Od leta 1253, ko je bil razglašen za svetnika, je prvi zavetnik Poljske.

Smrt sv. Stanislava je po legendi povezana tudi z našimi kraji. V samostanu Osoje na Koroškem namreč kažejo grob njegovega morilca, poljskega kralja Boleslava. Legendo je obdelal pesnik Anton Aškerc v baladi Mutec osojski. Po vrnitvi iz Rima, kamor je šel na spokorno romanje, kralj prosi za sprejem v ta samostan. Sedem let kot nemi menih opravlja najnižja dela, šele na smrtni postelji spregovori in pove, kdo je. Življenjepisa pravijo, da je Boleslav res delal pokoro za svoj zločin, ni pa nobenih zgodovinskih potrdil, da bi bil on ‘mutec osojski’.

Sveti poljski škof in mučenec je krstni zavetnik mnogih slovenskih Stanislavov, ki danes godujejo.

10. april

Simboli štirih evangelistov: Matej človek, Marko lev, Luka vol, Janez orel so nakazani v knjigi preroka Ezekijela, ki je deloval med judovskim izvoljenim ljudstvom tedaj, ko ga je zadela najhujša nesreča babilonska sužnost. Ljudem je odločno povedal, da je sužnost kazen za njihovo nezvestobo Bogu. Njegova preroška govorica je polna veličastnih pa tudi težko umljivih podob, ki spominjajo na videnja iz zadnje svetopisemske knjige Razodetja.

Ezekijel je bil po poklicu duhovnik kakor njegov oče. Njegovo ime pomeni ‘močan je Bog’. Kot mlad duhovnik je verjetno opravljal službo v jeruzalemskem templju. Leta 597 je s kraljem Joahinom (Jehonijem) prišel v babilonsko sužnost. Tam je živel med pregnanci ob prekopu Kobaru. Za preroka je bil poklican leta 593 in je deloval do svoje smrti leta 571. Ezekijelovo preroško poslanstvo je mogoče deliti na dve obdobji: prvo obsega sedem let od leta 593, ko je bil poklican za preroka, do leta 586, ko je padel Jeruzalem, drugo pa čas po padcu svetega mesta do prerokove smrti, torej petnajst let.

V prvem obdobju je napovedoval božjo kazen zaradi malikovanja in nemoralnega življenja. Bil je neizprosen varuh božjih zakonov. Ko so se njegove grozeče prerokbe uresničile, pa Ezekijel nastopa kot tolažnik nesrečnega ljudstva in v apokaliptičnih videnjih napoveduje odrešenje in vrnitev ljudstva iz sužnosti. Najbolj pomembno je njegovo videnje o kosteh, ki vstajajo in se oblikujejo v živo telo: to je podoba vstajenja judovskega ljudstva v novo svobodo, obenem pa tudi zametek vere v vstajenje mrtvih. Kot prerok kliče k prenovitvi sveta. Za to prenovitev jemlje simbol božjega svetišča: staro svetišče je bilo oskrunjeno, zato mora biti pozidano novo. Tudi ljudje morajo dobiti drugačno srce in drugačnega duha. Vendar ne sami od sebe. Bog jim bo dal novo srce in novega duha. Razlagalci Svetega pisma vidijo v tem nakazano misel o resnični milosti božji, ki je izključno božji dar in brez katere je vsako dobro dejanje nemogoče.

Istočasno kot Ezekijel v Babilonu je doma, v Jeruzalemu deloval prerok Jeremija. Oba božja glasnika sta se kljub tolikšni daljavi, ki ju je ločila, glede vsebine oznanila presenetljivo ujemala. Oba sta imela ista videnja, njuni duši je napolnjevala enaka žalost in njune oči so videle enako grozo. Ezekijel je v duhu gledal, kar se je dogajalo v domovini in je na grehe svoje domovine izrekel isto kletev kot Jeremija, ki je te grehe videl s telesnimi očmi. Prerok Ezekijel je ostal v Babilonu med ujetimi Judi, pregnan kakor oni, a ne zakrknjen kot oni. Bivanje Judov v Babilonu je bilo zanj kazen, Ezekijelovo bivanje v pregnanstvu med Judi je bilo zanje milost. V sužnosti je lajšal žalost pregnancev. Tam je bil znamenje, da Bog svojega ljudstva ni pozabil.

Prerok Ezekijel je umrl kot mučenec. Rimski martirologij pravi o njem, da je bil “od sodnika izraelskega ljudstva, ki ga je svaril zaradi češčenja malikov, umorjen pri Babilonu in bil pokopan v grobu Abrahamovih prednikov, kamor so mnogi hodili molit”. Nekateri domnevajo, da so ga kamnali, drugi pa, da je bil razčetverjen. Upodabljajo ga z mečem v roki, z vrati med dvema stolpoma, s tehtnico (božja pravičnost), z vozom, v katerega so vprežena bitja z obrazi človeka, leva, vola in orla.

9. april

Valtruda je staro nemško ime, ki pomeni ‘vladajoča božja (božanska)’ ali ‘močna’. Svetnica izhaja iz belgijske plemiške hiše; v njeni družini je bilo več svetnikov in svetnic. Bila je hči plemenitega Valberta in Bertile, sestra svete Aldegonde, mati svetega Landrika, svete Madelberte in Adeltrude, žena svetega Vincenca Madelgarija. Tudi njena mati Bertila je bila svetnica. Ko je odrasla, se je poročila z grofom Vincencem Madelgarijem, dvornim uradnikom kralja Dagoberta I. Imela sta tri otroke, vse tri svetnike: Landrik je bil opat v samostanih Soignies in Hautmont (v severni Franciji), ki ju je ustanovil njegov oče; deloval je verjetno kot misijonski škof na področju Bruxellesa in je umrl okoli leta 700; Madelberta je bila opatinja samostana Maubeuge in je umrla okoli leta 705; Adeltruda, druga opatinja v Maubeuge, pa je umrla okoli leta 696. Ko se je Valtrudin mož odločil, da gre v samostan Hautmont, je žena Valtruda živela še dve leti v svetu, se posvečala skrbi za bolnike in jetnike. Leta 656 je še sama šla v samostan. Po nasvetu svetega Gislana, apostola belgijskega Hainauta, je ustanovila in vodila belgijski ženski samostan Mons, v katerem je tudi umrla 9. aprila 688. Pokopali so jo v po njej imenovani katedrali Ste. Vaudru v Monsu.

Kot je dokumentirano, so sv. Valtrudo zelo zgodaj častili, predvsem v Belgiji in Franciji, kjer jo imenujejo Waudru. Češčena je zaradi njene življenjske zgodbe, hkrati pa častijo kot svetnike tudi njene štiri otroke, njeno sestro Adelgundo iz Maubeugea in njenega moža Vincencija Maldegarja. Njene ostanke so prekopali leta 1250, njeno glavo pa so shranili v posebnem relikviariju.Na praznik sv. Trojice (nedelja po binkoštih) Valtrudine relikvije v veliki procesiji nosijo skozi Mons. Časte jo kot zavetnico mesta Mons, ki se je razvilo ob njenem samostanu. Zdravilni vrelec v Castiauxu se imenuje po njej.

Valtrudo upodabljajo kot redovnico, samo ali skupaj s svojimi štirimi otroki, včasih tudi samo z dvema hčerkama.

8.april

V prvih krščanskih stoletjih so kristjani imeli varstvo po državnih zakonih: cesar Trajan je namreč Pliniju mlajšemu namestniku v Bitiniji naročil, naj kristjanov ne vodijo pred sodišča in tega so se modri cesarji držali. Ker pa pogani niso imeli dostopa na evharistične zbore kristjanov, so jim lahko zlahka naprtili številne protinaravne zločine in tako so kristjani kmalu veljali za ‘sovražnike človeškega rodu’, za ‘rušilce bogov’ in povzročitelje nesreč, ki so zadevale državo. Nekajkrat je to pogansko sovraštvo bruhnilo na dan in tako so v Smirni okoli leta 155 obsodili na smrt sv. Polikarpa (gl. 23. februar) in enajst drugih kristjanov, v Rimu je bil mučen apologet Justin (ok. leta 165, gl. 1. junij) in pet drugih, v Lyonu so hkrati usmrtili blizu 50 spoznavalcev vere v Kristusa (leta 177/78 – gl. 2. junij) in nekaj še drugod. Večkrat so kristjane obsodili na trdo delo v rudnikih, npr. na Siciliji ali na Sinaju, od koder se je malokdo vrnil živ.

To sovražno razpoloženje poganov zoper kristjane je dobro imeti pred očmi, da razumemo čudovito lepo vlogo, ki jo je v tedanji krščanski družbi prevzel nekako po letu 160 korintski škof Dionizij. Pri nas ta sveti mož ni splošno znan, vendar to zasluži. Sv. Hieronim ga uvršča med redke znane ‘odlične može’ prvega krščanstva in cerkveni zgodovinar Evzebij prisrčno hvali njegovo zgledno apostolsko vnemo. Zakaj? Sv. Dionizij se je posvetil nalogi, ki jo je Kristus postavil za znamenje svojih učencev: »To je moja zapoved, da se med seboj ljubite, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Spolnjevanje te zapovedi je bil najboljši odgovor na sovraštvo poganskih množic in najboljša opora za rast Cerkve. Več prič imamo, da so ljudje zunaj Cerkve morali priznati: »Glejte, kako se kristjani med seboj ljubijo!« O tem posebnem znamenju božjih otrok pričajo brž po letu 100 čudovita pisma sv. Ignacija Antiohijskega (gl. 17. oktober), kakih petdeset let pozneje pa je taka pisma razpošiljal korintski škof sv. Dionizij. Cerkvena občina v Korintu, ki ji je sv. Pavel v dveh velikih ohranjenih pismih (eno pa je izgubljeno), kazal posebno naklonjenost, je bila med najpomembnejšimi za Rimom v vsem krščanskem občestvu tistega časa. In kakor je apostol Pavel zapisal o sebi, da ima skrb za vse Cerkve, je tudi škof Dionizij, eden najmodrejših pastirjev Kristusove črede, z ljubeznivo pozornostjo spremljal vesele in žalostne dogodke drugih cerkvenih občin, ki so tedaj obveščale ostale o vsaki pomembni spremembi. Drugi vatikanski koncil je znova naglasil misel, da škof ni le odgovoren varuh in vodnik svoje črede, ampak hkrati tudi škof vesoljne Cerkve, ki jo na svojem mestu predstavlja. Prav sv. Dionizij je svetel zgled te vrste višjega pastirja. Ker ni mogel pogosto osebno obiskovati bratov v škofovski službi, jim je pošiljal pisma, vsa prežeta z ljubeznijo do Kristusa in takratnih cerkvenih občin. Osem takih Dionizijevih pisem bratom v škofovstvu poznamo. Ta pisma vsebujejo dragocena poročila o verskem stanju omenjenih krajev in o medsebojni pomoči. Pričajo tudi o Dionizijevi skrbi za čistost božjega nauka.

Najpomembnejše dopisovanje je sv. Dionizij izmenjal s tedanjim papežem sv. Soterom (ok. 166–175). Papež je Dioniziju poslal kot prvi pomembno darilo s spremnim pismom, od katerega poznamo le majhen drobec. Ker so darilo zbrali kristjani v Rimu, je Dionizij naslovil na rimsko cerkveno občino naslednje pohvalne besede: »Že od prvega začetka naše vere imate navado, da vsem svojim bratom naklanjate dobrote vseh vrst in da kar največ Cerkvam, ki so se ustanovile v posameznih mestih, pošiljate za življenje potrebno pomoč. Na tak način lajšate stisko vsem bednim, pa tudi brate, ki se mučijo v rudnikih, oskrbujete z najnujnejšim. Vi, Rimljani, ste s temi darili obdržali navado in že kar rimljansko lastnost, kakor so si jo priučili vaši predniki. Vaš blaženi škof Soter pa ni samo ohranil te plemenite navade, temveč jo je povečal še s tem, da je z vašimi darovi, namenjenim bratom, izdatno postregel, darove pa duhovno pomnožil s tem, da je brate, ki so potovali v daljne kraje, s spodbudnimi besedami potolažil kakor najljubeznivejši oče svoje otroke.«

Ne vemo natančneje, na kakšno stisko se nanašajo navedene besede, znano pa je, da je sv. Dionizij za vero mnogo trpel in se ni izmikal pred najtežjimi žrtvami. Umrl je ok. leta 180. Carigrajska Cerkev ga prišteva med mučence, čeprav ni poročil, da bi bil umrl mučeniške smrti. Iz njegovih pisem odseva misel, da je bil vedno pripravljen žrtvovati se za brate in darovati za vero tudi življenje. Tako je sv. Dionizij dobra priča o tem, kolikšno moč je imela Kristusova ljubezen v drugem stoletju.

7. april

Življenjska pot nekaterih ljudi je posejana s trnjem in posuta z bodečim ostrim peskom.

Neprestano se morajo boriti z raznimi ovirami in težavami, pri vseh svojih načrtih in dejavnostih doživljajo grenka razočaranja, povsod imajo smolo in vse jim gre narobe.

Take usode je bil deležen sveti Albert, ki se ga danes spominjamo. Bil je sin plemiških staršev in je prišel na svet leta 1149 v kraju Castro Gualtieri blizu Parme v severni Italiji. Otroštvo in mlada leta je preživel kot pravi božji otrok in zgodaj je vstopil v samostan avguštinskih menihov v mestu Mortara. Tam je pridno študiral in se poglabljal v molitev ter postal eden najbolj uglednih redovnikov, da so ga postavili za samostanskega predstojnika, ko mu je bilo komaj nekaj nad trideset let. Štiri leta kasneje pa je bil izvoljen za škofa v mestu Bobio, toda še pred škofovskim posvečenjem je bil imenovan za škofa v mestu Vercelli. Albert se je le nerad ločil od svoje samostanske celice, kjer se je lahko v miru pogovarjal s svojim Bogom, V duhu pokorščine je sprejel škofovsko posvečenje.

Kakor je bil poprej v vseh ozirih vzoren redovnik, tako je hotel biti kot škof mož na mestu. Bil je odličen učitelj in moder voditelj svoje škofije. V sporih, ki sta jih imela rimski papež in nemški cesar med seboj, je skušal biti nepristranski in pravičen do obeh, da se ni zameril ne enemu ne dragemu, ampak je posredoval pomirjevalno. Oba sta ga visoko cenila kot modrega moža. Svojo škofijo je vodil s tako modrostjo in vnemo, da je glas o tem prišel celo do Svete dežele. Ko je umrl jeruzalemski patriarh, so ga tamkajšnji verniki hoteli imeti za njegovega naslednika. Njihovi odposlanci so šli k papežu in ga prosili, naj jim za patriarha pošlje škofa Alberta.

Albert se je branil sprejeti tako težko in odgovorno službo, toda papež mu je prigovarjal in mu dokazoval, da se mora žrtvovati za dobro stvar. Poslal mu je osebno pismo, v katerem mu je živo priporočal, naj junaško sprejme to breme, ki mu ga je določila božja previdnost. Tako se je Albert slednjič vdal v božjo voljo ter sprejel ponujeno čast jeruzalemskega patriarha. Ko je uredil vse potrebno glede svoje dotedanje škofije, se je iz Genove podal na pot proti Sveti deželi.

Po naslovu je bil jeruzalemski patriarh, dejansko pa ni mogel prebivati v Jeruzalemu, ker so muslimanski oblastniki Svete dežele z vsemi močmi nasprotovali, da bi v svetem mestu Jeruzalemu prebival katoliški škof. Patriarh Albert je zato moral za svoje bivališče izbrati mesto Akon, ki ni bilo pod muslimansko oblastjo. Službo patriarha je nastopil leta 1206. Njegovo življenje in delovanje je bilo tako vzorno, da so ga spoštovali ne le kristjani, ampak tudi muslimani. Patriarh Albert je leta 1209 sestavil redovna pravila karmeličanskemu redu, ki je imel svoj sedež na gori Karmel. Kot bivši predstojnik samostana avguštinskih korarjev je dobro poznal potrebe in zahteve redovnega življenja in v tem smislu je sestavil redovna pravila.

Čeprav je bil dober in blag, ni bil brez sovražnikov, ki se radi dvignejo zoper tiste, ki so posebni božji prijatelji. Smrtno ga je zasovražil neki hudodelec, kateremu je patriarh Albert dejal, da ga bo izobčil iz Cerkve, če se ne poboljša. Ta človek ga je 14. septembra leta 1214, na praznik povišanja svetega križa pri procesiji napadel in ubil. Tako je Albert pri izpolnjevanju svojega poslanstva izgubil življenje kot Kristusov pričevalec mučenec.

7. april

Zasluga današnjega svetnika je zlasti dvojna: da je revnim in zapuščenim otrokom preprostih ljudi omogočil učenje po poti dobrodelnosti in da je vzgajal dobre učitelje. Njegove zamisli in izkušnje so posredno mnogo koristile tudi javnim obveznim šolam, ki so zaživele več kot sto let pozneje. Ustanovil je red ‘bratov krščanskih šol’ ali ‘šolskih bratov’, ki še danes uspešno deluje po številnih deželah. Danes šteje ta družba nad 10.000 članov.

K delu za ustanavljanje šol je svetega Janeza Krstnika de la Salle spodbudil pristni krščanski čut. Pri tem prizadevanju so mu zvenele v ušesih Jezusove besede: »Pustite otročičke in ne branite jim priti k meni, ker takih je nebeško kraljestvo.« Bil je otrok aristokratske družine iz Reimsa, rojen 30. aprila 1651 kot prvi od desetih otrok. Družina je bila zelo verna in vzgoja otrok skrbna, zato se ne smemo čuditi, da so kar trije sinovi postali duhovniki, hči pa redovnica. Prvorojenec Janez je bil zelo nadarjen deček, ki ga je bolj kot vse drugo osvajala misel na Boga. Domači se niso mogli upirati njegovi želji, da bi postal duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel leta 1678. Po zgodnji smrti staršev je moral prevzeti skrb za vzgojo svojih mlajših bratov in sester in tako se je v njem vzbudilo vprašanje šolstva.

Nekateri dobri duhovniki so v tistem času že skrbeli za šolanje revnih dečkov in deklic, toda pogosto so bili brez moči, ker niso našli primernih učiteljev, uporabnih za veliko delo, da v otroku odkrivajo božjo podobo, ki jo imajo od Stvarnika. Janez Krstnik de la Salle je od začetka imel šolske opravke za neko stransko opravilo. Potem pa je sam šel med otroke in videl, da se z dobroto, znanjem in živo vero da doseči mnogo več kot doslej. Začutil je, da je njegov poklic biti vzgojitelj in pripravljati druge na vzgojiteljsko službo. Učiteljski poklic je treba naravnati na spoštovanje božjega otroštva v vsakem mladem človeku. Učitelji naj bodo laiki, ki morajo vsakega otroka učiti in vzgajati tako, kakor da izhaja iz kraljevske družine. Ko je leta 1679 steklo delo v njegovi šoli, ki je že prvo leto imela 40 kandidatov, je začel voditi najprej učitelje. Janezova šola je dobila ime ‘bratje krščanskih šol’ ali ‘šolski bratje’. Sestavil ji je pravila, ki so življenjsko praktična in temeljito seznanjena z vsakdanjimi potrebami otrok, po drugi strani pa naravnana na božje otroštvo.

Leta 1688 je Janez prenesel sedež nove družbe v Pariz. Njegove šole so se kmalu razširile po vsej Franciji in povsod so se prilagodile krajevnim razmeram. Janez je okoli sebe zbral odlične sodelavce, s katerimi se je lepo ujemal. Notranje vodstvo družbe je bilo vedno v rokah laikov. Škofje in župniki so uvideli prednosti, ki so jih pridobili po šolskih bratih, tudi v pouku katekizma.

Prej je bilo v navadi učenje na podlagi vprašanj in odgovorov, šolski brat je pa so otroke predvsem vodili k življenju iz vere in po veri. Janez Krstnik de la Salle je sam napisal več učnih knjig. Že takrat je priporočal pogostno obhajilo. Jedro in višek njegove pobožnosti je stalna misel na božjo pričujočnost povsod.

Do leta 1717 je bil vrhovni predstojnik družbe. Naslednje leto je začelo njegovo zdravje naglo pešati in na veliki petek, 7. aprila 1719, je spokojno umrl. Družbo šolskih bratov je slovesno potrdil papež Benedikt XIII. leta 1725, njen ustanovitelj Janez Krstnik de la Salle je bil prištet med svetnike leta 1900, papež Pij XII. pa ga je leta 1950 razglasil za zaščitnika učiteljev in učiteljic.

6. april

Današnjega godovnjaka svetega Ireneja, škofa v Sirmiju, sedanji Sremski Mitrovici, ne smemo zamenjavati s svetim Irenejem, odličnim cerkvenim učiteljem, ki je bil škof v mestu Lugdunu v rimski pokrajini Galiji Lvonu v sedanji Franciji v drugi polovici drugega krščanskega stoletja. Ta Irenej, ki je s svojim življenjem pričeval za Kristusa na tleh, ki so zdaj slovanska in, žal, spet orošena s krvjo nedolžnih ljudi, žrtev vojne, pred Bogom ni manjši od onega velikega učitelja Ireneja. Pri njem namreč človeku daje veljavo zvestoba v njegovi službi in ljubezen do konca.

O mučeništvu svetega Ireneja iz Sirmija poročata dva mučeniška spisa, eden latinski, drugi grški, oba zajemata iz skupnih CO virov in imata razne govorniške ‘okraske’. Mučeniško smrt je Irenej pretrpel 6. aprila leta 304. V prvih krščanskih stoletjih se je pogosto dogajalo, da so za škofe predstojnike krajevnih Cerkva izvolili tudi poročene može, ki so pri ljudeh uživali spoštovanje in zaupanje. Tudi Ireneja so izvolili za škofa v velikem mestu Sirmiju, ko je bil še mlad in oženjen. Po prevzemu škofovske službe se je ločil od družine in se ves posvetil delu za božjo Cerkev. Imel je še žive starše in ti so se zavzeli za njegove nedorasle otroke, iz sodnih zapiskov pa je dobro vidno, da je bila tudi žena zavzeta za srečo otrok. Irenej je mogel tako dokaj neovirano delovati za rast božjega kraljestva v svojem velikem in pomembnem škofijskem območju. Nedvomno je moral biti res sposoben, da so ga verniki izvolili za škofa.

Ob času Irenejevega mučeništva je živel v Sirmiju ‘cezar’ Galerij, desna roka cesarja Dioklecijana. Prav Galerij je prepričal Dioklecijana, da mora ‘zaradi varnosti rimske države« začeti boj zoper kristjane, “dokler ne bo krščansko ime iztrebljeno”. Mladega Ireneja, ki je bil kot škof tako važnega mesta v veliki meri predstavnik vse Cerkve, je poklical pred sodišče Prob, prefekt v provinci Panoniji.

Škofa je najprej opozoril na ukaz obeh cesarjev, Dioklecijana, in Maksimijana, da mora, kakor vsak državljan, tudi on darovati bogovom. Irenej je to zavrnil in prefekt mu je zagrozil s smrtjo, ako ne bo daroval. »Darujem samega sebe Bogu,« je odvrnil škof Irenej, »s tem, da ga priznavam; vedno sem mu doslej prinašal to daritev.«

V skladu s cesarskimi odloki je moral Prob poskusiti vse, da bi Ireneja pripravil k odpadu. Pred sodišče so povabili njegove starše, ženo in otroke, ki jih je škof vse ohranil v ljubezni. Pokazal pa je, da ga njihovo rotenje, naj si ohrani življenje, nikakor ne more odtrgati od višje ljubezni do Kristusa. Svojo misel je izrazil z besedami svojega božjega Učitelja: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden.« Prav tako so Ireneja zaman pregovarjali njegovi ugledni prijatelji in sorodniki. Odgovoril jim je, da noče zatajiti Odrešenika pred ljudmi, da ga ne bo Kristus zatajil pred svojim Očetom. Na ponovno opozorilo prefekta Proba, da je vendar dolžan varovati svojo družino, je Irenej odvrnil: »Moji otroci imajo istega Boga, kakor ga imam in molim jaz. On more nje in mene varovati.« Prefekt mu je tedaj zagrozil s smrtno kaznijo. »Za srečo si štejem, ako boš to res storil,« je dejal Irenej, »ker mi boš z obsodbo na smrt pripravil večno življenje.«

Rimski visoki uradnik je ukazal, naj bo Irenej “zaradi nepokorščine cesarskim ukazom” na mostu zunaj mesta obglavljen, njegovo truplo pa naj vržejo v reko Savo. To se je zgodilo 6. aprila 304.