23. april

Po ljudskem koledarju je pravi začetek pomladi Jurjevo spominski dan sv. Jurija, vojaka in mučenca, ki je bil nekoč 24., zdaj pa je 23. aprila. Ta svetnik, ki ga upodabljajo kot zmagovalca nad zmajem o njem pa vemo malo zgodovinsko zanesljivega je med pokristjanjenimi Slovani nadomestil neko pomembno pomladansko božanstvo, najbrž Jarila. O Jurjevem naj bi bila narava že zelena, zato se glavni junak obrednih obhodov na ta dan imenuje Zeleni Jurij: eden od fantov je od nog do glave ovit v zelenje. Jurjevanje, ki se je danes ohranilo samo še v Beli Krajini, je bilo nekoč razširjeno po vseh slovenskih pokrajinah. Jurjaši so med petjem posebnih kolednic in plesom obhodili vso vas, pri vsaki hiši voščili srečo in dobili od gospodinje darove.

Kaj je zanesljivo znanega o sv. Juriju? Njegov grob je v palestinskem mestu Uda, kjer napis že iz leta 368 poveličuje “svetega in zmagoslavnega mučenca Jurija”. Sledovi bazilike v njegovo čast, pozidane že v Konstantinovi dobi, so še zdaj dobro vidni. Obstoji obilo prič iz naslednjih dob, ki govore o velikih čudežih, ki se tu dogajajo. Iz številnih opisov njegovega trpljenja najstarejši in najbolj utemeljeni soglašajo, da je bila njegova domovina maloazijska provinca Kapadokija. Njegov oče je bil po rodu iz Perzije, mati pa domačinka, oba sta bila dobra kristjana. Sin si je izbral vojaški poklic in je hitro napredoval v službi. Hkrati pa je v Juriju rasla njegova globoka in močna vera. Ko se je začelo preganjanje, je razdal svoje imetje med reveže in se sam oglasil na dvoru v Nikomediji, da je kristjan. Začelo se je dolgotrajno mučenje, ki ga je junaško prenesel. S svojo izpovedjo vere in s svojim zaupanjem v Kristusovo zmago nad smrtjo je spreobrnil mnogo ljudi. Nazadnje je bil obglavljen. Njegovo telo je dal cesar Konstantin prenesti v Lido in nad njegovim grobom so sezidali lepo baziliko.

Njegov življenjepis je pomešan s slikovitimi legendami, iz katerih je teže razbrati zgodovinsko jedro. Ena od teh legend ve povedati, da je rešil deklico (dušo) iz zmajevih krempljev, zmaja pa ubil. Zmaj pomeni nevero ali poganstvo. Podoba velja za vse zmagovalce nad božjimi sovražniki od nadangela Mihaela dalje.

Kdaj je dal sv. Jurij življenje za Kristusa? Najstarejše izročilo pravi, da se je to zgodilo pod perzijskim kraljem Dacijanom, vendar se v tem imenu verjetno skriva ime rimskega cesarja Dioklecijana. Zdaj na splošno prevladuje misel, da je prestal mučeništvo pod Dioklecijanom, najbrž leta 303 ali malo prej, ko je ta cesar ‘iztrebil’ krščanstvo v svoji armadi.

Cerkve in ustanove (tudi viteški redovi), posvečeni sv. Juriju, obstoje po vseh krščanskih deželah od Etiopije do Georgije (Gruzije), ki ima po tem svetniku celo ime. Cerkve na Vzhodu že od prvih časov slave njegov spomin 23. aprila; tega se drži tudi latinski Zahod, razen oglejskega patriarhata, kjer so njegov god že od nekdaj praznovali 24. aprila. To je veljalo tudi za slovenske dežele južno od Drave. Po novem se tudi mi glede datuma pridružujemo vesoljni Cerkvi.

22. april

Ime Hugo je nemškega izvora in po naše pomeni ‘duh, pamet«. V nemško govorečih deželah so razširjene številne oblike tega imena, vendar s priponami: npr. Hugbert, Hugimar, Hugold. V Franciji in Belgiji pogosto naletimo na ime Hugo, čigar knjižna oblika je Hugues, ker so bili tam doma vsi trije svetniki s tem imenom. Na koledarju najdemo kot prvega sv. Hugona, škofa v mestu Grenoble, katerega spomin se obhaja na današnji dan. Pri nas je Hugonov izredno malo, večina njih pa goduje danes.

Opisovalci življenja svetega Hugona pravijo, da je delal čast svojemu imenu, ker je bil moder mož, ki je vsaki stvari hotel priti do dna. Gotovo so k njegovi duhovni globini veliko prispevali tudi njegovi starši. Oče Odilo, ugleden gospodar gradu Chateau-neuf blizu mesta Valence, je na stare dni vstopil v strogi kartuzijanski red, mati pa je kasneje spremljala sina Hugona in živela v njegovem škofijskem domu kot redovnica. Sin Hugo se jima je rodil leta 1053. Ko je nekoliko odrastel, se je odločil za duhovniški poklic in zato si je najprej šlo za temeljito bogoslovno izobrazbo. Ko je dokončal študije, so ga nastavili za kanonika v mestu Valence. Kot najmlajši član zbora kanonikov, ki jim je šlo predvsem za donosne dohodke, se je Hugo trudil biti neoporečen in goreč duhovnik. Svoje starejše sobrate je vabil k posnemanju bolj z zgledom kot z besedo. Nekaj let je bil desna roka lvonskega nadškofa Hugona, ki je kot papežev poslanik potoval po francoskih škofijah.

Leta 1080 je prišlo odposlanstvo iz Grenobla in prosilo nadškofa Hugona, naj kot papežev legat potrdi izvolitev kanonika Hugona za grenobelskega škofa. Hugo se je odgovorne škofovske službe branil in sicer predvsem zaradi svoje neizkušenosti, saj je bil star komaj sedemindvajset let. Legat ga je poslal v Rim k papežu Gregorju VIL, ki ga je primerno poučil, pomiril in ga sam posvetil za škofa. Dve leti je škof Hugo z mladostnim ognjem poskušal odpraviti splošen nered, ki ga je našel v grenobelski škofiji. Predvsem je hotel odpraviti hudo nevednost v verskih vprašanjih, nravno propalost, kupovanje cerkvenih služb in poklicno neresnost duhovnikov. Škofija je bila skoraj brez dohodkov, ker so njeno premoženje razgrabili razni velikaši. Delo je bilo tako trdo, da se je škofovanju odpovedal in se umaknil v samostan, kjer je bil preprost redovnik med redovniki.

Na ukaz papeža se je vrnil v škofovsko službo v Grenoblu. Ubogal je in se takoj lotil dela, zaupajoč v božjo pomoč. Kmalu po njegovi vrnitvi se je v samoti nedaleč od Grenobla naselil sv. Bruno s šestimi prijatelji, ki so postavili Veliko kartuzijo, zibelko kartuzijanskega reda (na Slovenskem obstaja kartuzija Pleterje). Kartuzijani so mu bili z molitvijo in pokoro veliki pomočniki pri prenavljanju škofije. Hugo je v škofovski službi vztrajal polnih štirideset let. Bila so to leta prizadevne verske obnove na vseh področjih, leta velikih uspehov, v začetku pa tudi leta porazov. Za svetniškega škofa res niso bila lahka leta. Malodušje mu je sicer prešlo, nadomestilo pa ga je telesno trpljenje: mučila sta ga želodčna bolezen in hud glavobol. Bolj ko je trpel, bolj blag je postajal. Njegovo delo je Bog podpiral z obilnim blagoslovom. Mnogi, ki so bili njegovi sovražniki, so postali njegovi zavezniki in sodelavci, ko so videli Hugonovo srčno plemenitost in ljubezen do pravice. Ko je telesno opešal, ga je za posvetne zadeve spomin popolnoma zapustil, za nebeške reči pa je njegov razum ohranil nekdanjo bistrino. Umrl je v osemdesetem letu 1. aprila 1132, na veliki petek. Že dve leti kasneje ga je papež Inocenc II. prištel med svetnike. Častijo ga kot zavetnika zoper glavobol.

21. april

»Glejte, bratje, kakšni ste bili poklicani!« razlaga apostol Pavel v svojem Prvem pismu Korinčanom. »Ni vas veliko modrih v očeh ljudi, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko imenitnih. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta nespametno, da bi osramotil modre. Tisto, kar je v očeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je močno.« Te njegove besede potrjujejo, da so bili med prvimi kristjani v večini preprosti ljudje, ljudje nizkega stanu. Vendar pa se že od začetka prihajali v krščanstvo tudi ljudje iz višjih slojev: izobraženci, ugledni in premožni, sprva bolj redki, polagoma pa v vse večjem številu.

Eden takih je bil Apolonij, zelo ugleden in vpliven rimski aristokrat, po vsej verjetnosti senator. Za krščanstvo se je odločil, ko je poslušal svetega Justina in bral njegove spise v obrambo krščanske vere. Zgodovinar Evzebij piše, da je bil Apolonij za časa cesarja Komoda (180–192) zaradi svoje izobrazbe in modrosti med kristjani zelo spoštovan. Njegov suženj ga je oblasti naznanil, da je kristjan. Sodnik Perenij je ovaduškega sužnja obsodil, da se mu potarejo kosti, Apolonija pa je povabil, naj se zagovarja pred senatom.

Cesar Komod kristjanom ni bil sovražen; da je moglo priti do kazenskega postopka zoper rimskega senatorja zaradi njegovega krščanskega prepričanja v tem času, si je mogoče razložiti iz dejstva, da so bili vodilni rimski krogi nagnjeni k podkupljivosti. Po pričevanju zgodovinarjev je Perenij, zmožen, a brezvesten človek, obsojal podložnike rimske države samo zaradi njihovega bogastva, da si ga je po njihovi usmrtitvi lahko prilastil. Tako je postal eden največjih bogatašev svoje dobe.

Apolonij se je moral pred sodno obravnavo, ki jo je vodil Perenij, na dolgo in široko zagovarjati. Pri tem je ta lakomni načelnik cesarske straže skušal zbujati vtis, da želi biti Apoloniju čimbolj naklonjen. Apolonij se je odlično zagovarjal, naposled pa je le bil obsojen na smrt z obglavljenjem, ker je ostal stanoviten v svoji veri. Apolonijeve odgovore sodniku in njegov zagovor je Evzebij uvrstil v zbirko poročil o starih mučencih. Proces se je vršil v Rimu najbrž med letoma 183 in 185, ko je bil Perenij na višku svojih moči.

Sodnik je Apolonija najprej pozval, da mora priseči pri cesarjevi boginji sreče. Apolonij je odgovoril, da je kot kristjan pripravljen priseči, da cesarja spoštuje in moli zanj, ne more pa priseči pri njegovih poganskih božanstvih. Za Apolonijeve dokaze je bil sodnik nedostopen in Apoloniju je dal tri dni odloga, ‘da zase preudari o svojem življenju’. Po treh dneh se je sodna razprava nadaljevala in Apolonij je sodniku Pereniju bistroumno odgovarjal. Med drugim je dejal: »Spoznaj, Perenij, da je za kralje in senatorje in mogočne oblastnike in bogataše in berače in svobodne in sužnje in velikaše in majhne, modrece in neuke Bog določil eno smrt za vse in po smrti sodbo vseh ljudi. Je pa razlika v smrti. Zato učenci Besede, ki je pri nas, vsak dan odmirajo nasladnostim, krotijo poželjivost z odpovedjo in hočejo živeti po božjih zapovedih.« Z neupogljivo trdnostjo je Apolonij poudaril, da smo se od križanega Jezusa “učili lepo živeti in pričakovati prihodnje upanje, četudi prav nasprotno trpimo”. Svoje pričevanje je potrdil s smrtjo.

Apolonij ni ostal osamljena priča med rimskimi kristjani. Za njim jih je bilo čedalje več, na katerih se je uresničeval Tertulijanov izrek: »Več nas je, kolikorkrat nas žanjete: seme je kri kristjanov.« V naslednjih stoletjih je rimsko cesarstvo vedno huje propadalo, vrste kristjanov pa so se množile.

21. april

Enajsto stoletje je bilo obdobje, ko je Cerkev z največjim naporom branila svojo zunanjo in notranjo svobodo; v tem času so se evropski narodi navduševali za osvoboditev Palestine izpod muslimanskega jarma. Tedaj se je na krščanskem Zahodu zbudilo tudi novo znanstveno zanimanje. Mož, ki skuša, zvesto stoječ na temeljih vere, z naporom umskih sil pogumno prodirati v kraljestvo resnice in ga osvajati, je današnji godovnjak sveti Anzelm. Njegovo znanstveno delo je pomembno v dvojnem pogledu: jasno je začrtal pot, po kateri naj hodi klasična sholastika, in spravil je v sistem nauk o odrešenju, ki ga je visoka sholastika spopolnila. Anzelmu dajejo naslov ‘oče sholastike« cerkvene filozofije, ki se je obdržala vse do danes.

Ta bistri mož se je rodil leta 1033 v mestu Aosta v družini lombardskega plemiča Gundulfa, osornega in razsipnega moža, in njegove žene Eremberge, blage, modre in pobožne žene ter skrbne gospodinje. Očeta Anzelm nikdar ni maral, mati pa je odločilno vplivala nanj kot njegova prva vzgojiteljica. Ko je bil deček nekaj časa pri benediktincih v Aosti, je že mislil postati menih, kmalu pa ga je začel mikati svet. Po materini smrti je tri leta hodil po Franciji. Nazadnje je pristal v samostanu Bec blizu Rouena, ki je slovel po odlični šoli, katero je vodil Anzelmov rojak Lanfrank. Pod njegovim vodstvom se je Anzelm poglobil v študij. Ko mu je bilo 27 let, je postal menih v Becu. Ko je prior Lanfrank dobil nove naloge in se je preselil drugam, so za priorja izvolili Anzelma. Kot prior in voditelj samostanske šole je Anzelm pokazal izredne učiteljske in vzgojiteljske zmožnosti. Po smrti opata je bil soglasno izvoljen za njegovega naslednika in bil je skrben in ljubezniv oče samostanski družini.

V tem času je že veliko pisal. V svojih spisih se je loteval vprašanj s področja filozofije in teologije. Večino svojih del je pisal za meniške prijatelje, ki jim je odgovarjal na vprašanja, zato je rad uporabljal obliko dialoga pogovora. Anzelm ni imel namena, da bi obravnaval vso teologijo, marveč je obravnaval le posamezna važnejša vprašanja.

Kot opat je moral trikrat potovati na Angleško, kjer je imel njegov samostan posestva. Ko je prišel na Otok tretjič, je bil njegov učitelj Lanfrank, ki je bil postal canterburyjski nadškof in primas Anglije, že tri leta v grobu, njegov sedež pa je bil še vedno prazen. Angleški škofje so zahtevali, naj njegov naslednik postane Anzelm. Ta je novo visoko in odgovorno službo le nerad sprejel. Kralju je postavil tri pogoje: da vrne canterburyjski cerkvi odtujeno imetje; da se bo v cerkvenih zadevah ravnal po nadškofovih nasvetih; da prizna Urbana II. za papeža. Kralj Viljem II. je vse to obljubil, toda kasneje je besedo požrl in nadškof Anzelm je imel z njim in še z njegovim naslednikom hude boje za svobodo angleške Cerkve.

Kralji bi jo namreč hoteli čimbolj odtrgati od Rima in si jo podrediti. V vseh sporih, ki jih je imel z angleškimi kralji, je Anzelm pokazal neomajno trdnost v temeljnih vprašanjih, ki so zadevala svobodo Cerkve, v nepomembnih stvareh pa je znal popuščati.

Zaradi teh sporov je večkrat zapustil Anglijo ter živel v Italiji ali v Franciji. Zadnjič se je vrnil v Anglijo po sporazumu, ki je bil sklenjen v samostanu v Becu leta 1106. Kralj se je odpovedal investituri (vpeljevanju škofov v njihovo službo), obljubil je tudi, da si ne bo lastil dohodkov izpraznjenih škofovskih sedežev. Kralj je Anzelma poslej tako spoštoval, da ga je, ko je moral v Normandijo, postavil za državnega upravitelja. Anzelm je začel naglo pešati in 21. aprila 1109 je umrl. V svetniški koledar ga je uvrstil papež Aleksander VIII. leta 1690, papež Klemen XI. pa mu je leta 1720 priznal naslov cerkvenega učitelja.

20. april

Ko slišimo besedo Huni, nam vstane pred očmi podoba njihovega kralja ali vojskovodja Atila, imenovanega tudi ‘bič božji’. Iz zgodovine vemo, da je kot nenasiten osvajalec povzročil veliko gorja. Huni so na Zahod, v Evropo, prodrli z Vzhoda, od koder je izviral njihov rod.

Dva bizantinska zgodovinarja sodobnika današnjega godovnjaka, občudujeta vsak v svoji Zgodovini Cerkve izredno uspešno misijonsko delo sv. Teotima. Oba pripovedujeta, da je bil Teotim prej znan kot poganski filozof, ki se je v zrelih letih spreobrnil h krščanstvu, se ga z vso dušo oklenil ter ga začel oznanjati. Proti koncu 4. stoletja je prejel škofovsko posvečenje. Sedež njegove škofije je bilo mesto Tomi ob Črnem morju. Prizadeval si je, da pridobi za krst Hune in Gote v spodnjem Podonavju. Kar se je prej zdelo nemogoče, je Teotim dosegel s svojo silno zgovornostjo, ljubeznivostjo, učenostjo in čudodelnostjo. Med Huni in Goti je dobil ime ‘bog Rimljanov’. Bil je pač Grk, ki je prišel iz rimske države na njihova tla in prikupil se jim je s svojo človekoljubnostjo.

Sveti Hieronim današnjega svetnika omenja v svoji knjigi O slavnih možeh iz leta 392 in pravi, da je Teotim napisal več manjših spisov v obliki dialogov in da še vedno sestavlja nove. Žal se nam Teotimovo pisateljsko delo ni ohranilo. Bil je prisrčen prijatelj plodovitega pisatelja sv. Janeza Krizostoma, katerega je odločno branil pred napadi Teofila iz Aleksandrije. Ko je sv. Epifanij s Cipra leta 403 na sinodi v Carigradu hotel, da obsodijo nekatere zmote veleuma in asketa Origena, se je Teotim temu upiral, češ da ni primerno obsojati takega moža, ki je vse svoje učeno delo podvrgel sodbi cerkvenega učiteljstva in neštetim ljudem odkril največje zaklade vere, pa naj se je tudi osebno motil v kaki stvari. Tako stališče razodeva izredno širino Teotimovega duha in blagost njegovega značaja.

Na žalost nam niso znane podrobnosti iz Teotimovega življenja. To, kar vemo, pa zadostuje za sodbo, da je bil velik bogoslovni mislec in zelo plemenit človek. Ker se je mnogo mudil na misijonskih potih, tudi onstran meja rimske države, ni zanesljivo znano niti to, kdaj je pravzaprav umrl. Gotovo je samo to, da ga je smrt doletela pred letom 431. Takrat se je koncila v Efezu udeležil že novi škof iz mesta Tomi, Teotimov naslednik.

19. april

Leta 1054 je prišlo do razkola med grško in rimsko, vzhodno in zahodno krščansko Cerkvijo, ki ga je povzročila različna miselnost in različne politične razmere na obeh straneh. Neposredni povod za to usodno ločitev so bile razne ‘drobnarije’. Carigrajski patriarh Mihael Cerularij je prepovedal latinsko bogoslužje v Carigradu, ki je bilo v navadi po mnogih grških cerkvah, kakor tudi grško bogoslužje v Rimu. Zahodnim kristjanom je očital, da uporabljajo pri mašah nekvašen kruh, da se postijo ob sobotah, da zavračajo ženitev navadnih duhovnikov. Sovraštvo Grkov se je še stopnjevalo,ko so zvedeli, da se je papež pobotal z njihovimi nasprotniki Normani. Papež Leon IX. je v Carigrad poslal skupino cerkvenih mož, da bi te nesporazume izgladili. Vodstvo poslanstva je zaupal kardinalu Humbertu, ki pa je nastopal preveč nestrpno, ko je videl, da je bizantinski cesar želel spravo s papežem, nahujskano ljudstvo in patriarh pa sta jo preprečila. Kardinal Humbert je 16. julija 1054 izobčil patriarha in somišljenike ter se vrnil v Rim. Napravil je to v imenu papeža, ki je bil tedaj že štiri mesece v grobu.

Papež Leon IX. je bil doma iz francoske pokrajine Alzacije, kjer se je rodil leta 1002 v grofovski družini. Pri krstu je dobil ime Bruno. Bil je izredno vedoželjen otrok, zato so ga starši izročili v šolanje in vzgojo škofu Bertoldu v mesto Tul, ko mu je bilo komaj pet let. Zrastel je v učenega, ljubeznivega in pogumnega mladega moža, ki je bil sicer pobožen, zanimal pa se je tudi za državniške zadeve. Po premišljeni osebni izbiri se je odločil za cerkveno službo. Z mladostnim ognjem je odobraval obnovo vere, redovništva in klera, kakor si jo je zamislil in jo je po knežjih dvorih širil sv. Odilo, opat v Clunyju. Ko je leta 1024 umrl cesar Henrik II., je novi vladar postal Brunov sorodnik Konrad II. Ta ga je povabil na cesarski dvor, da mu je kot kaplan opravljal tudi državniške posle.

Leta 1024 so kanoniki iz Tula cesarja prosili, da Brunu dovoli prevzeti izpraznjeno škofijo. Cesar je to odobril in Bruno je ostal škof v Tulu 22 let. Bil je mladostno delaven in je z žilavo vztrajnostjo kljub mnogim težavam prenovil versko življenje po klinijskih vzorih. Občasno je delal za Konrada II., vendar se je čim hitreje vrnil v svojo škofijo.

Ko je bil leta 1048 izpraznjen papeški sedež, se je cesar Henrik III. obrnil na državni zbor, naj mu predlaga kandidata za papeža. Izbira je zadela Bruna, ki se je tedaj mudil na dvoru. Cesarjevi prošnji je ustregel pod pogojem, da ga bodo v Rimu izvolili po cerkvenih predpisih. To se je zgodilo in Bruno, ki si je kot papež vzel ime Leon IX., je bil 12. februarja 1049 ustoličen. Ime Leon si je privzel zato, ker si je vzel za zgled svetega papeža Leona Velikega. Najvišjo službo v Cerkvi je opravljal pet let in ta čas izkoristil z neutrudno delavnostjo. Natančno je preučeval versko življenje v posameznih pokrajinah, ki so bile zvečinoma zanemarjene, se posvetoval in odločal o izboljšanju. Njegova poglavitna skrb je bila, da odstrani iz cerkvenih služb vse, ki so si taka mesta pridobivali s podkupovanjem. Zgodovinsko najpomembnejša sprememba na papeškem dvoru je bila ta, da je v kardinalski zbor imenoval najsposobnejše in Cerkvi vdane može iz vse Evrope. Tem je prepustil odgovornost za red v papeških uradih in jih pošiljal kot svoje delegate na vladarske dvore. Sam je tako dobil več možnosti, da je prepotoval krščanske dežele, kjer je skliceval reformne sinode in jih sam vodil.

Proti koncu življenja se je, čeprav silno nerad, zapletel v vojno z Normani, ki se je končala s porazom. Nekaj časa je bil njihov ujetnik, nekaj mesecev pred smrtjo se je hudo bolan vrnil v Rim in tam je 19. aprila 1054 umrl.

18. april

Rodila se je 1. februarja 1566 v premožni pariški družini Avrillot, ki je v času hugenotskih vojn odločno branila katoliško vero in stranko. To so bili časi verskih bojev med kalvinističnimi hugenoti (protestanti) in katoliško stranko (Ligo). Pri krstu sta ji starša Nicolas in Maria Lhuillier dala ime Barbara in že v prvih letih življenja je doživela veliko hudega, tudi znamenito šentjernejsko noč, ko so katoličani množično napadli hugenote in pokol je samo v Parizu zahteval smrt vsaj 2000 hugenotov.

Njeno otroštvo ni bilo prav srečno tudi zaradi oblastne matere, zato je odrasla v zelo plašno dekletce. S sedmimi leti so jo poslali v samostan, zanjo je skrbela teta Izabela, ki je bila klarisa v samostanu Longchamp. Klarise so kot eden naj strožjih redov živele v kontemplaciji in strogi klavzuri. Vzgoja, ki jo je Barbara prejela v samostanu je zelo vplivala na njeno nadaljnje življenje. Tu se je naučila brati in moliti, ob meditaciji klaris pa je začela globoko spoznavati krščanske resnice in je vedno globlje doživljala krščanstvo. Na prvo obhajilo se je zelo dobro pripravljala in z 12 leti je bilo to zanjo eno najlepših doživetij, ki ga ni nikoli pozabila. V samostanu ji je bilo zelo lepo, tu je zaživela novo življenje in zato bi najraje postala redovnica. Toda njeni starši so imeli z njo drugačne načrte. Mati ji je našla bogatega ženina in stara šestnajst let se je morala poročiti s Pierrom Acarie iz imenitne družine in svetovalcem na kraljevemu dvoru. Živela sta v Parizu in v prvih letih zakona so se jima rodili trije otroci. Barbara je skrbela zanje, jih vzgajala v krščanskem nauku, in preživljala svoje dni v tem svetu pariških imenitnežev. Leta 1587 je nekje prebrala stavek: »Preveč požrešen je tisti, ki mu Bog ni dovolj.« Ob tem je popolnoma spremenila svoje življenje. Bog je postal njeno vodilo in spoznala je, da ni dovolj, da se predaja prijetnim čustvom, ampak mora tudi nekaj narediti. Ko svoj čas posvetiš Bogu to ne pomeni, da lahko živiš v brezdelju, ampak je treba misliti tudi na druge. Tako se je posvetila delu za bližnjega. Kasneje sta imela z možem še tri otroke. Ob obleganju Pariza leta 1590 je na ulici delila ubogim kruh in pomagala ranjenim in bolnim v bolnišnici St. Gervais. V tem času ji je Bog v tamkajšnji cerkvi tudi podelil prvo videnje in takrat je mislila, da bo ‘umrla od sladkosti’. Kmalu pa je družino Acarie čakala prva resnejša preizkušnja. V vojni je zmagal Henrik IV, Liga je bila poražena, mož se je moral umakniti na podeželje in družina je izgubila večino premoženja. Barbara je vse otroke spravila k sorodnici, sicer ne bi imeli niti za hrano. Tudi sama se je težko preživljala in morala je prodati tudi svoje osebne stvari, da je imela za hrano. Ko se je kasneje stanje izboljšalo in se je mož vrnil, se je družina ponovno zbrala, in Barbara je še bolj skrbela za socialno ogrožene. K njej so se hodili posvetovati številni imenitni ljudje, iz zdravstva, sociale, … njihova hiša je bila vedno polna. V vsem tem času je bila tudi vzorna mati in žena. Nad vse je ljubila Boga in govorila. »Da bomo vredni Božjega prijateljstva in bližine, se moramo osvoboditi vseh drugih stvari in se popolnoma podrediti njegovi volji.« V tem je bilo vse njeno življenje, zato je bilo tako polno dobrih del,m v sveto in v samostanu. Zdaj je v praksi zaživela tisto, česar se je naučila v samostanu. Pri tem ji je veliko pomagal tudi sv. Frančišek Saleški, ki jo je duhovno vodil. V jeseni 1601 je prebirala spise sv. Terezije Avilske, ki so se je tako močno dotaknili, da se je odločila, da bo redovno prenovo samostanskega življenja uvedla tudi v Franciji. Začela je zbirati kandidatke za tak način samostanskega življenja, dobila tudi pisno dovoljenje papeža Klemena VIII. in tako je 13. decembra 1603 dala zgraditi v Parizu prvi samostan bosonogih karmeličank. Duhovno jih je vodil njen bratranec in kasneje kardinal Peter de Berulle. Barbara si je prizadevala, da je odprla še samostane v Pontoiseju, Dijonu in Amiensu. To ji je tudi uspelo in med bosonoge karmeličanke so stopile tudi tri njene hčerke, ena od njih – Margareta je imela komaj 15 let.

Leta 1613 je zbolel njen mož. Vse dni njegove bolezni je skrbela zanj in se ni premaknila od njegove postelje. Ko je umrl, je prosila za razsvetljenje od zgoraj, in dobila v videnju potrditev, da je bil rešen. Zdaj je bila svobodna vseh vezi tega sveta in lahko je izpolnila svojo mladostno željo in stopila v Karmel in postala karmeličanka. Številni samostani so želeli, da vstopi k njim, ona pa je izbrala najskromnejšega v Amiensu. 7 aprila 1614 je oblekla redovniško obleko in izbrala ime Marija od Učlovečenja. Na lastno prošnjo je bila sprejeta kot preprosta ‘spreobrnjenka’, na razpolago vsem sestram, vedno je bila pripravljena opravljati vsa dela, pomagati v kuhinji, skrbela in stregla je tudi sestram, ki so bile bolne. Zelo ji je bilo pri srcu redovno uboštvo. Čeprav jo je Bog obdaril s številnimi darovi, je ostala ponižna, preprosta, prepričana, da je opravljanje navadnih vsakdanjih opravil najboljša pot k Bogu. Obdarovana z globokim duhom molitve je bila tudi polna silne apostolske gorečnosti. Zlasti med molitvijo je imela številna mistična doživetja. Iz zdravstvenih razlogov so jo leta 1616 premestili v samostan Pontoisse, kjer je po hudi bolezni je 18. aprila 1618 dotrpela in umrla. 5. junija 1791 jo je papež Pij VI. proglasil za blaženo. Ni zapustila nobenega spisa, samo nekaj pisem, bila pa je živa knjiga popolne ljubezni do Boga in bližnjega. Njen življenjepisec dr. Duval jo je nekoč srečal in o tem zapisal: »Njen obraz je bil tako svetel in bleščeč, da sem skoraj oslepel.« Žarela je od ognja ljubezni, ki jo je izgorevala. To lahko razume samo tisti, ki doume veličino ljubezni. V zgodovini mistike jo uvrščajo med velike mistične duše. Najodličnejše osebnosti njenega časa so jo cenile, zelo jo je občudoval zaradi njenih kreposti sv. Frančišek Saleški. V karmeličanskih samostanih se je lahko v bogoslužju spominjajo 18. aprila.

17. april

Pod vlado perzijskega kralja Šapurja II. (309-379), najmogočnejšega vladarja sasanidske dinastije, je doživela mlada Cerkev v Perziji dolgo in krvavo preganjanje, ki je terjalo mnogo žrtev. O tedanjih mučencih nam poročajo sodobni ali vsaj zelo stari in verodostojni uradni spisi v sirščini. Med ta stara poročila spada nekoliko govorniško okrašen, a v glavnem zanesljiv zapis o mučenju Simona Barsabejskega, škofa prestolnice Selevkeja-Ktezifon.

Do vlade Šapurja II. so kristjane v Perziji sicer mirno prenašali, imeli so celo občutek, da lahko svobodno priznavajo svoje krščansko prepričanje. Razmere pa so se hitro spremenile, ko si je Šapur postavil za cilj obnoviti nekdanji sijaj perzijske države. Za to mu je bila potrebna najprej verska edinost, torej enotna državna vera, nato pa zmagovita vojna z Rimljani, katerim je hotel iztrgati izgubljene pokrajine. Spričo takih ciljev je bilo jasno, da mora sovražiti kristjane iz dveh razlogov: trdovratno so se upirali perzijski veri, sumil jih je pa tudi, da so naskrivaj naklonjeni krščanski rimski državi. Torej je bilo skoraj neizogibno, da je moral najprej trčiti s kraljem škof glavnega mesta, ki je imel naj višji položaj v perzijski cerkvi.

Ta Simon Barsabejski (Barsabbaee — ‘barvarjev sin’) je bil učenec in naslednik škofa Pape in na nicejskem koncilu (325) razglašen za metropolita celotne Perzije. To sporočilo mu je prinesel duhovnik Šahdot (Sadot), njegov zastopnik na koncilu, ki je bil tudi njegov naslednik in je kmalu za njim umrl mučeniške smrti (gl. 20. februar). Zunanji povod tega hudega, štirideset let trajajočega preganjanja je bil odlok kralja Šapurja okoli leta 340, s katerim je zaukazal škofu Simonu, naj od kristjanov zahteva dvojno glavnino in dvojni davek, kar naj pošlje kralju, da bo tako čim prej prišel do denarja za vojskovanje z Rimljani. »Kajti kristjani,« je rekel Šapur, »žive v naši deželi, so pa somišljeniki

cesarja, našega sovražnika.« Simon, ki ga je kralj Šapur cenil zaradi njegove modrosti in pobožnega življenja, se je branil izpolniti kraljev odlok, češ da njegova oblast sega samo na območje vere, nima pa pravice vtikati se v posvetne zadeve kristjanov. Simon je hkrati s tem odgovorom poudaril svojo zvestobo kralju in državi. Šapurja je njegov odgovor raztogotil. Simonovi nasprotniki in sovražniki kristjanov na dvoru so brž izkoristili to priložnost, da so Simona obrekovali in osumili veleizdaje. Ko se je Simon drugič uprl kraljevi zahtevi, so ga prijeli, njegovo cerkev porušili, mnogo škofov, duhovnikov in kristjanov pa zaprli. Ko so Simona pripeljali h kralju, mu je ta očital nepokorščino in podpihovanje ljudstva in zopet terjal, naj pobere od kristjanov zahtevani davek. Ko se je Simon tudi tokrat upiral, kralj ni več vztrajal pri tem, da mora od kristjanov zbrati dvojno glavnino in dvojni davek, pač pa mu je ukazal, naj moli sonce in ogenj. Simon je rekel, da ognja ne bo molil, ker je nekaj minljivega, sonca pa zato ne, ker je nevedno in nima pameti. Ko so ga privedli nazaj v ječo k mnogim drugim kristjanom, jih je hrabril, naj vztrajajo. Molili so vso noč, zakaj vedeli so, da je njihov konec blizu. Zaradi starega prijateljstva, ki ga je vezalo s Simonom, je kralj Šapur poskusil še zadnje: Simon naj bi enkrat samkrat molil sonce, pa bi si rešil življenje. A zaman. Ker so magi (perzijski duhovniki) čedalje bolj pritiskali na kralja, so bili Simon in z njim ujeti kristjani obsojeni na smrt. Tako je šel sprevod obsojencev s Simonom na čelu na morišče; škofje z besedo iz Svetega pisma in z molitvijo spodbujal svoje vernike, ko je rabelj opravljal krvavo delo. Naposled so ostali le še trije, Simon in dva stara duhovnika, Kananija in Abdaikla. Ko so Kananija slekli, preden so ga usmrtili, “se mu je treslo vse telo, duh pa ne”. Pusai, ugleden mož, ki je bil navzoč pri usmrtitvi, je to videl in mu rekel: »Ne boj se! Za trenutek zatisni oči in videl boš Kristusovo luč!« Pusaia so takoj prijeli in ga privedli h kralju. Potem so obglavili tudi Abdaikla. Simon je v svoji zadnji molitvi prosil za preganjalce, za vernike svoje črede in za blagoslov kraja, kjer so umrli mučeniške smrti. Potem so obglavili še njega, in sicer okoli devete ure na veliki petek (339), kakor pravi poročilo.

16. april

Rojstni kraj te preproste svetnice, ki ni iskala lastne slave, ampak je pred njo bežala, je francosko mesto Lurd (Lourdes) pod Pireneji. Mesto je zaslovelo po najbolj obiskani Marijini božji poti v Evropi, saj se tja zgrinja vsako leto več kot tri milijone romarjev z vsega sveta. V dneh od 11. februarja do 16. julija 1858 se je tam Bernardki Soubirous osemnajstkrat prikazala Marija. Na kraju prikazovanj ob bregu reke Gave je počasi zrasla cerkev, tam je privrel na dan znameniti studenec lurške vode, ki je po kemični sestavi povsem enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Med romarji, ki hite v Lurd, je letno nad 40.000 bolnikov. Stroge zdravniške komisije so vsako leto priče 3035 primerom ozdravljenj, ki jih medicinska znanost ne more razložiti. Takih ozdravljenj je bilo doslej v Lurdu nad 5.000, Cerkev pa jih je kot čudeže priznala le kakšnih 60. Največji ‘lurški čudež’ je nedvomno to, da mnogi težki bolniki na tem svetem kraju najdejo življenjsko vedrino in odkrijejo smisel svojega trpljenja.

Bernardka Soubirous, ki jo poznamo kot Bernardko Lurško, se je rodila 7. januarja 1844 v Lurdu. Bila je najstarejša od šestih otrok v družini mlinarja brez stalnega zaslužka. Stanovali so v vlažnih prostorih nekdanje jetnišnice. Bili so večkrat lačni kot siti, zato so bili otroci bolehni. Bernardka si je v otroških letih nakopala naduho, ki jo je potem mučila vse življenje.

Bernardkina velika življenjska naloga se je pričela oblačnega 11. februarja 1858, ko je šla s sestro in prijateljico nabirat suhljad na obrežje reke Gave. Prikazala se ji je čudovito lepa in ljubezniva Gospa. Bog, ki se razodeva malim, prevzetnim pa se skriva, se je poslužil Bernardke, da je poživil češčenje Matere božje v naših časih. Gospa, ki se ji je prikazala, se ji je predstavila z imenom ‘Brezmadežno spočetje«. Štirinajstletni Bernardki je obljubila, da jo bo naredila srečno ne na tem, ampak na onem svetu. Prosila jo je, naj moli za grešnike in dela pokoro zanje. Pri enem od prikazovanj ji je naročila: »Pojdi in povej duhovnikom, da hočem, naj sezidajo na tem kraju kapelo!« Duhovniki so bili glede njenih prikazovanj zelo skeptični. Bernardko so imeli za lažnivko in nastavljali so ji pasti, da bi jo ujeli v besedi, toda ona se ni dala zmesti. Vedno je bila z vsemi potrpežljiva in obzirna. Počasi so spoznali, da je vse njeno pripovedovanje resnično in verodostojno.

Njena največja želja je bila, da bi se pred radovednimi ljudmi skrila. Ko ji je bilo štiriindvajset let, je bila sprejeta v samostan usmiljenih sester v Neversu, daleč od Lurda. Prednica jo je zapostavljala in poniževala, Bernardka pa je vse potrpežljivo prenašala. Nič se ni ponašala s tem, da se ji je prikazovala Marija. Imela se je za ‘božjo metlo’, ki je izpolnila svojo nalogo in je bila ‘odložena v kot’. Vedno bolj je zorela v spoznanju, da je na tem svetu najbolj modro živeti v skladu z resnico, da človek sam od sebe ni nič, da nič nima, ampak je vse božji dar. Zelo veliko je bila bolna. Zadnje tedne svojega življenja je hudo trpela. Umrla je 16. aprila 1879 v Neversu, stara nekaj nad petintrideset let. Za svetnico je bila razglašena 8. decembra 1933. Njen god obhajamo na obletnico njene smrti rojstva za nebesa.

15. april

Španskemu svetniku Petru Gonzalesu, čigar spomin obhajamo danes, so se v njegovi apostolski gorečnosti najbolj smilili mornarji, ki so le redkokdaj imeli priložnost iti v cerkev in poslušati božjo besedo, živeli pa so bolj kot drugi v nevednosti in surovosti. Če ni šlo drugače, je šel k njim na ladje ter jih poučeval. Mornarji na Španskem ga še dandanašnji časte kot svojega zavetnika. Že stoletja ga kličejo pod ljudskim imenom sveti Telmo ali Elmo.

Peter Gonzales je bil sin plemiškega veljaka. Rodil se je med letoma 1180 do 1196 v španski pokrajini Kastilji. Nadarjenega sina je oče poslal študirat in Peter je stopil v duhovniški stan, ne da bi zanj čutil posebno notranje nagnjenje. Najbrž se je za to odločil pod vplivom sorodnika, ki je bil škof na severu Španije in ta je Petra kot mladega duhovnika imenoval za kanonika in stolnega dekana. Gonzales je po takratni navadi temu svojemu imenovanju hotel dati tudi zunanji poudarek: v sijajnem spremstvu je jezdil skozi mesto. Njegov napuh je bil kmalu kaznovan: konj se je namreč nenadoma splašil ter nečimrnega jezdeca vrgel v cestno blato. Ta padec je bil zanj dober nauk. V nezgodi je spoznal prst božji, ki ga je kaznoval za njegovo nadutost in častihlepnost.

Šel je v samoto, veliko molil in se postil, nato pa stopil v red sv. Dominika. Bil je zgleden redovnik in predvsem odličen pridigar. Na njegove besede se je mnogo ljudi spreobrnilo. Ko je kastiljski kralj Ferdinand III. slišal o njem, ga je poklical na svoj dvor, kjer je moral biti vedno v njegovi bližini.

Peter je živel na dvoru enako spokorno kot v samostanu, zato je bil lahkoživim ljudem trn v peti. Nastavljali so mu vsakovrstne zanke, da bi ga osramotili. Njegov življenjepisec pripoveduje, da so najeli neko malopridno žensko, da bi ga zapeljala. Peter Gonzales jo je resno posvaril in stopil v sosednjo sobo, kjer je bilo odprto ognjišče. Zavit v plašč se je vrgel v ogenj in poklical zapeljivko: »Tu sem pojdi in glej!« Žensko je presunilo, ko ga je videla ležati sredi žerjavice, pa se ga ogenj ni prijel. Spoznala je svojo zablodo, s solzami v očeh obžalovala svoje grešno življenje in se spovedala. Njen zgled je ganil mnoge druge razuzdance, da so se poboljšali.

Peter je kralju s svojim modrim nasvetom velikokrat pomagal. Pri osvojitvi Kordove je rešil življenje tisočerim premaganim sovražnikom in obvaroval žensko čast mnogim ženam in dekletom pred podivjanim vojaštvom. Čez nekaj let je zapustil dvor, da se je lahko bolj posvetil misijonskemu delu med ljudmi, zlasti med najbolj revnimi.

Peter Gonzales je umrl 15. aprila 1246 v mestu Tuv, kjer je uspešno deloval zadnja leta. Tam je tudi pokopan. Upodabljajo ga kot dominikanskega redovnika, ki leži na svojem plašču sredi ognja.