God: 5. maj

Gotard ali Godehard se je rodil leta 960 v Reichersdorfu pri Neideraltaichu. Njegov oče je služil v nekdaj premožnem samostanu, ki pa je obubožal v bojih z Ogri. V samostanski šoli je Gotard že zgodaj do bil trdno znanstveno in bogoslovno izobrazbo. Ker je bil zelo nadarjen, se je za dečka zavzel salzburški nadškof Friderik, ga vzel k sebi in mu omogočil nadaljevanje študija. Po vrnitvi iz Salzburga je leta 990 Gotard vstopil v samostan v Niederaltaichu, kjer naj bi vpeljal reformo po pravilih sv. Benedikta. Po opatovi smrti je sam prevzel vodenje samostana in kmalu dosegel, da je postal eden najpomembnejših samostanov obsežne salzburške nadškofije in še v druge samostane je pošiljal menihe, da so v njih uvedli lotarinško reformo. Pod Gotardovim vodstvom je samostan v Niederaltaichu tudi gospodarsko uspeval. Po njegovih navodilih so vse samostanske stavbe temeljito prezidali. Gotard je spretno združeval pametno vodenje ljudi z veliko razgledanost jo in izkušenostjo v gospodarskih vprašanjih, pa tudi z globoko učenostjo in klasično izobrazbo, ki se ni omejevala samo na branje bogoslovnih spisov.

Človek takih zmožnosti je bil poklican, da je pomagal obnoviti redovno življenje tudi v drugih samostanih. V letih 1001/1002 je bil hkrati opat tudi v Tegernsee (južno od Münchna), leta 1005 je na željo cesarja Henrika II. (gl. 13. julij) sprejel vodenje samostana v Hersfeldu in ga reformiral. Znani bavarski samostan Tegernsee je prav pod nje govim vodstvom dosegel začetek velikega razcveta na kulturnem in gospodarskem področju.

Ko se je iz notranjih nagibov odločil za ostro meniško in asketsko življenje ter se je le iz redovne pokorščine lotil obnove življenja po samostanih, mu ni bilo prav nič do visokih duhovnih časti. Ko je leta 1013 lahko ugotovil, da je svoje delo v samostanih Hersfeld in Tegernsee opravil, se je vrnil v Niederaltaich. Devet let je z vso skrbnostjo vodil svoj samostan, dokler ga ni stolni kapitelj v Hildesheimu leta 1022 na predlog cesarja Henrika II. soglasno izvolil za Bernwardovega naslednika. Kljub temu, da je imel rajši samoto in meniško življenje, se je odzval, ker je videl v tem božji klic, kateremu se ni mogel odreči. Kot škof tudi ni dosti spremenil svojega prejšnjega načina življenja, če prav je bil hkrati tudi državni knez in je moral opravljati več svetnih dolžnosti kakor prej. Zborovanjem knezov se je rad izognil in tudi o njegovi politični dejavnosti življenjepisci ne vedo dosti povedati. Z veliko vnemo pa je skrbel za gospodarsko blaginjo, kulturno in duhovno življenje svoje škofije, ki jo je v vsakem pogledu zelo dvignil.

Čisto drugače kakor njegov prednik, saški plemič Bernward, je bil Gotard človek, ki je prišel iz ljudstva in ki je zato tudi imel dar, da se je znal ljudstvu približati. Kot škof je večkrat pridigal sam in zahajal v hi še k revnim in bolnim, da jih je negoval in tolažil in jim pomagal. V svoji škofijski rezidenci je Gotard sprejel vsakega prosilca osebno, bil je ljudem vedno na voljo tudi v spovednici. Za grešnike, ki so se zate kali k njemu, je imel še posebno ljubezen in je kot človek praktičnega mišljenja skrbel tudi za njihove zemeljske potrebe ter jih tako obvaroval ponovnega padca v greh.

V hildesheimski škofiji je sezidal mnogo cerkva; najmanj trideset jih je postavil in zgodovinarji ga imenujejo »največji bavarski stavbe nik zgodnjega srednjega veka«. V Wrisbergholzenu, južno od Hildesheima, je zgradil benediktinski samostan, s čimer je hotel pokazati, da tudi na novem delovnem področju ni pozabil na redovna pravila svetega Benedikta. Zelo si je prizadeval tudi za napredek šolstva in je dal zgraditi šolo za umetnost lepega pisanja in slikarstva. Kadar se je hotel popolnoma posvetiti premišljevanju in molitvi, je šel v samostan v Wrisbergholzen. Tam se je mudil tudi o veliki noči 1038, ko je nenadoma začutil, da mu pešajo moči. Prepeljali so ga v Hildesheim, kjer je umrl 5. maja 1038, in so ga pokopali v stolnici.

Za svetnika je bil razglašen leta 1131. Njegovo češčenje se je kmalu razširilo tudi čez meje hildesheimske škofije prav na Švedsko in Finsko, v Švico in prav tako v naše kraje, kjer je postal zavetnik mnogih cerkva in romarskih krajev. Najpomembnejši prelaz v Alpah, ki drži iz Nemčije v Italijo, se imenuje po njem. Njemu v čast so bavarski vojvode na Gotardovi gori, čez katero drži prelaz, zgradili lepo kapelo. Pri nas so pod prelazom Trojane v 14. stoletju postavili cerkev njemu v čast – kraj se zdaj imenuje Šentgotard. Papež Leon XIII. ga je zaradi njegovega krepostnega življenja priporočal predvsem delavski mladini, naj ji bo zgled.

Upodabljajo ga kot škofa, z zmajem pod nogami, s cerkvico v roki in obujajočega mrtve. Ljudstvo se je zatekalo k njemu kot priprošnjiku v boleznih udnice (protina), revme, ledvičnih kamnov in otroških bolezni; nosečnice so ga prosile za srečen porod; častili so ga pa tudi kot zavetnika proti blisku in toči.

4. maj

Današnji godovnjak sveti Florijan, čigar ime v slovenskem prevodu pomeni Cvetko, spada med najbolj znane in najbolj češčene ljudske svetnike. Na mnogih hišah vidimo podobo ali kip rimskega častnika s čelado in zastavo ter z vedrom ali golido v roki, ko gasi gorečo hišo ali vas pod seboj. Njegove podobe spet krase mnoge obnovljene ali nove gasilne domove po Sloveniji, kajti sveti Florijan je zavetnik gasilcev, tistih pogumnih ljudi, ki priskočijo na pomoč ob nenadni naravni nesreči – predvsem požaru ali poplavi pa tudi ob potresu. Ko se je po naših domovih še redno molilo, so pri angelovem češčenju ali pri večerni molitvi dostavljali očenaš “v čast svetemu Florijanu, da bi nas varoval časnega in večnega ognja”.

Iz življenja svetega Florijana vemo le malo zanesljivega. Menda se je rodil v bližini današnjega Dunaja. Po rimskem martirologiju (svetniškem koledarju) je bil rimski uradnik v mestu Celtium, današnjem St. Pöltnu. Med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana je tudi v rimski provinci Norik izšel ukaz, da mora vsakdo darovati rimskim poganskim bogovom ali pa umreti. Državni namestnik Akvilinij je poskrbel za strogo izvajanje tega ukaza tudi v Noriku. Florijan je bil kot rimski vojaški uradnik tisto leto (najbrž 304) pri posadki v Lauriacu (današnji Lorch pri Linzu). Akvilinij je lovil kristjane po vsem Noriku. Ko je Florijan, ki je bil nekaj časa odsoten, to zvedel, se je takoj vrnil v mesto, da bi preplašenim kristjanom vlil poguma s svojim zgledom.

Ko se je vračal v mesto, je srečal četo vojakov, ki jo je poslal Akvilinij, da polovi še druge kristjane in jih pripelje predenj. Florijan je vojakom takoj priznal, da je kristjan. Prijeli so ga in ga odvedli pred Akvilinija, ki ga je skušal pregovoriti, naj daruje bogovom. Florijan je to odločno zavrnil in je neustrašeno priznal svoje krščansko prepričanje rekoč, da je pripravljen za Kristusa pretrpeti tudi najhujše muke. Ko se je Akvilinij iz njega norčeval, je Florijan prosil Boga za pomoč. Akvilinij je vojakom ukazal, naj Florijana prebičajo, potem pa mu z ostrim železjem tržejo meso s pleč. To mučenje je Florijan pogumno prestal. Tedaj je cesarski namestnik odločil, naj Florijana vržejo v reko Enns. Vojaki so mu okoli vratu navezali težak kamen in ga vrgli v valove narasle reke. Legenda ve povedati, da je Florijan klečal ob bregu reke in molil in nobeden izmed vojakov si ga ni upal potisniti v globoko vodo. Tedaj se je do njega prerinil mlad človek in ga sunil, da se je zvrnil v reko. Ko se je surovež nagnil čez ograjo mostu, da bi videl utapljajočega se Florijana, je nenadoma popolnoma oslepel.

Telo mučenca Florijana so pokopali verniki. Pozneje so nad njegovim grobom sezidali kapelo, okoli katere je zraslo naselje in v bližini benediktinski samostan, katerega so Madžari leta 900 porušili, kasneje pa je bil nanovo pozidan. Za svojega zavetnika časti svetega Florijana mesto Dunaj. Bolj kot to je pomembno dejstvo, da so si tega svetnika za svojega zavetnika izbrali gasilci.

Znani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret meni, da je sveti Florijan izrinil neko pogansko božanstvo, in sicer vodno božanstvo, ki je “imelo na skrbi rodovitnost zemlje”. In to zadevo so kristjani najprej izročili svetemu Florijanu. Šele kasneje so se mu začeli priporočati za pomoč pri požarih.

Ime Florijan je pri nas bolj redko, še manjkrat slišimo ime Florijana, pogostejši pa sta slovenski različici Cvetko ali Cveto in Cvetka. Vsi, ki to ime nosijo, pač že dolgo vedo, da danes godujejo.

3. maj

Apostola Filip in Jakob sta na vseh koledarjih ‘pod isto streho’. Do leta 1955 sta godovala 1. maja, tedaj pa sta se morala umakniti sv. Jožefu Delavcu. Najprej sta se preselila na 11. maj, po novem koledarju, veljavnem od leta 1970, je njun god 3. maja. Pravzaprav je čudno, da godujeta skupaj, saj razen apostolskega poklica nimata veliko skupnega. Celo na seznamih apostolov, ki jih navajajo prvi trije evangelisti, sta precej narazen: Filip je peti, Jakob pa deveti.

FILIP je bil doma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru kot Peter in Andrej. Jezus ga je prvič videl med učenci Janeza Krstnika. Ob drugem srečanju mu je rekel: »Hodi za menoj!« Filip je ne le šel za njim, temveč je k Jezusu privedel še Natanaela (Jerneja). V Janezovem evangeliju Filip nastopi še trikrat. Ob prvem čudežnem nasičenju pet tisoč mož Jezus skuša Filipa z vprašanjem: »Kje naj kupimo kruha, da bi jim dali jesti?« Filip odgovori po svoji zdravi pameti: »Za dvesto denarjev kruha ne bi bilo zadosti zanje, da bi vsak dobil le majhen kos.« Drugič je Filip prišel skupaj z Andrejem k Jezusu in mu sporočil, da bi ga radi videli tujci, ki so prišli za velikonočni praznik v Jeruzalem. Tretjič pa se je Filip oglasil pri zadnji večerji. Ko je Jezus učencem dejal: »Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta«, mu je Filip vpadel v besedo: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je odgovoril: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?«

Izročilo ve povedati, da je Filip po Jezusovem vnebohodu in po prihodu Svetega Duha oznanjal evangelij najprej v Skitiji (današnji južni Rusiji), nato pa v Frigiji (zahodnem delu Male Azije). Tam je v mestu Hierapolis umrl mučeniške smrti: bil je križan in kamnan. Najpogosteje ga upodabljajo s križem ali s palico v obliki križa. Filipu pripisujejo apokrifni spis ‘Filipova dela’, apostolske zgodbe, ki so nastale najverjetneje v 3. in 4. stol. Kot svojega zavetnika ga (skupaj z Jakobom mlajšim) častijo klobučarji in suknarji.

JAKOB MLAJŠI (v apostolsko službo je bil poklican kasneje kot prvi – starejši Jakob) je bil doma iz Nazareta. Njegovemu očetu je bilo ime Alfej, materi pa Marija in je bila ena tistih pobožnih žena, ki so hodile z Jezusom in so vztrajale ob njem tudi pod križem. V vseh apostolskih seznamih je imenovan kot ‘Jakob, Alfejev sin’, nikjer pa ne zvemo, kako in kdaj je bil poklican za apostola. O Jezusovem mesijanskem poslanstvu se je prepričal, ko se mu je vstali Kristus po pričevanju apostola Pavla osebno prikazal. Apostol Pavel prišteva Jakoba med ‘stebre Cerkve’. Zaradi svoje zvestobe Mojzesovi postavi in zaradi svojega spokornega življenja je Jakob dobil vzdevek Pravični. Postal je prvi škof jeruzalemske krščanske skupnosti in odigral je pomembno posredovalno vlogo na prvem apostolskem koncilu leta 50 v Jeruzalemu. Proti ozkosrčnim kristjanom iz judovstva, ki so od spreobrnjencev iz poganstva zahtevali, da morajo sprejeti tudi Mojzesovo postavo, je Jakob zastopal stališče apostola Pavla: poganov, ki hočejo sprejeti vero v Kristusa, ne obvezuje ne obreza ne judovska postava.

Apostol Jakob je umrl kot mučenec okoli velike noči leta 62. Nekateri viri poročajo, da so ga kamnali, drugi pa pravijo, da so ga vrgli s tempeljskega obzidja in da ga je neki suknar potem pobil s kolom. Zato ga upodabljajo s suknarskim kolom (ali kijem) in s knjigo, ki je znamenje apostolov.

Apostoloma Filipu in Jakobu je na Slovenskem posvečenih devet cerkva. Kot svoja krstna zavetnika ju častijo številni Slovenci, ki nosijo ime Filip, Lipe, Lipče, Zdenko, Zdeno ter Jakob, Jaka, Rado.

2.maj

Nikar se jih ne boj! Saj sem s tabo, da te obvarujem!« je slišal prerok Jeremija, ko ga je Bog poklical v preroško službo, ki jo je potem pogumno vršil. Besede, izrečene preroku Jeremiju, v polni meri veljajo za sv. Atanazi– ja, enega največjih in najuspešnejših branilcev pravovernosti v zgodovini Cerkve. V skoraj petdesetletnem boju, polnem preganjanja in težkih žrtev, je zmagovito zagovarjal misel, da je Cerkev samo božja ustanova, ‘en dom’ Kristusovih učencev, ‘ena tunika’ Kristusova, oblita z njegovo krvjo, ‘ena sama Luč’, ki razsvetljuje človeka in zato ne sme otemneti zaradi človeške zaslepljenosti. Čudež njegovega življenja je trajno mučeništvo, čeprav za Kristusa ni prelil krvi.

Atanazij je bil po rodu Grk iz Aleksandrije v Egiptu, kjer se je rodil najbrž leta 295. Odraščal je v času zadnjega in najhujšega preganjanja kristjanov pod Dioklecijanom. Njegovi starši, globoko verni, so ostali živi, čeprav se mučeništva niso bali. Sinu so omogočili vsestransko izobrazbo. Poznal je spise grških filozofov, še temeljiteje pa nauke cezarejske in aleksandrijske krščanske visoke šole. Nekaj časa je bil v asketski šoli pri sv. Antonu puščavniku. Z nastopom moške dobe je bil Atanazij zrel božji mož, pripravljen za boj, ki ga je čakal.

Po vrnitvi iz puščave okoli leta 320 ga je aleksandrijski patriarh sv. Aleksander posvetil za diakona in ga vzel za svojega tajnika.

V Aleksandriji je bilo tedaj več struj: pravoverni kristjani, razkolni meletijci, samozavestni poganski modrijani in žilava judovska skupnost. Vsem je Atanazij posvetil svoje moči in sposobnosti. Kmalu pa se je moral spoprijeti z nevarnim gibanjem, ki ga je sprožil njegov ognjeviti rojak Arij. Krščanstvo je hotel približati poganskim predstavam in na plitev demagoški način učil, da je bil Jezus nekak heroj človekoljubja, v začetku navaden človek, zaradi svoje pokorne smrti iz ljubezni do Boga pa šele poveličan v božanstvo. Atanazij se je ogorčen uprl nezaslišanemu pačenju krščanskih resnic o sveti Trojici in odrešenju človeškega rodu, ki sploh ne bi bilo doseženo, če Kristus ni bil pravi Bog že spočetka, ko si je privzel človeško naravo. Spustil se je zoper Arija v boj, ki je trajal blizu petdeset let. Boj je bil večkrat na zunaj videti že izgubljen, vendar Atanazij nikoli ni klonil ob porazih in nazadnje je mimo umrl v zavesti, da je zmaga že blizu.

Arijeve krive nauke je obsodil prvi splošni koncil v Niceji leta 325, na katerem je bila sprejeta veroizpoved, ki jo molimo pri maši. Leta 328 je bil Atanazij izvoljen za patriarha v Aleksandriji in s tem je postal voditelj več kot sto škofij v Egiptu. Arij je imel svoje pristaše na dvoru in cesarji so Atanazija večkrat pregnali s patriarškega sedeža. Kar petkrat je moral v pregnanstvo, ki je navadno trajalo po več let. Prvič je bil izgnan v sedanjo Nemčijo, enkrat v Rim, enkrat se je moral celih šest let skrivati v okolici Aleksandrije. Zadnjič so ga izgnali, ko je bil že starček pri sedemdesetih letih. Papeži so ga vedno podpirali pa tudi večina škofov je bila na njegovi strani.

Za zmerom se je vrnil na svoj škofovski sedež 1. februarja 366 in je egiptovsko Cerkev vodil še sedem let. Ta leta je imel živahne pisne stike z vzhodnimi in zahodnimi škofi. Sv. Bazilij Veliki je izrekel mnenje, da samo Atanazij more ohraniti ali obnoviti popolno edinost v celotnem krščanstvu. Ko je Atanazij 2. maja 373 blaženo umrl, je sv. Bazilij spet zapisal, da se je vrnila k Stvarniku ‘velika in apostolska duša’. Naslov cerkvenega učitelja mu je dal že peti koncil v Carigradu leta 553.

Ime Atanazij kot krstno ime je pri nas praktično neznano. Nekdaj so ga dajati redovnikom.

1. maj

Cerkev ima dolžnost, da o delu spregovori pod vidikom njegove človeške vrednosti in moralnega reda, h kateremu spada delo. Hkrati se zaveda svoje posebne obveznosti, da izoblikuje duhovnost dela, ki je sposobna vsem ljudem pomagati, da se z delom bližajo Bogu, Stvarniku in Odrešeniku, da sodelujejo pri njegovem odrešenjskem načrtu glede človeka in sveta in v svojem življenju poglabljajo prijateljstvo s Kristusom.« Tako je zapisal papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici O človeškem delu, ki je izšla leta 1981, ob devetdesetletnici okrožnice Rerum novarum Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju. Iste misli so vodile papeža Pija XII., ko je leta 1955 na prvi maj postavil praznik Jožefa Delavca. Prvi maj se že nad sto let slavi kot mednarodni praznik dela, marsikje tudi s protiversko ostjo.

Postavitev praznika sv. Jožefa Delavca naj bil nekak tih uvod v spravo med Cerkvijo in delavstvom, ki ga je Cerkev predolgo zanemarjala, od zgoraj imenovane okrožnice Leona XIII. pa ga spremlja z veliko ljubeznijo in skrbjo. O tem pričalo dokumenti drugega vatikanskega cerkvenega zbora ter številne okrožnice Janeza XXIII., Pavla VI. in Janeza Pavla II. o problemih, s katerimi se soočajo delavci. Škofje vsega sveta so s koncila delavcem namenili posebno poslanico.

Praznik sv. Jožefa Delavca so prvič praznovali 1. maja 1955. Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na nekaj, kar je v redu odrešenja zelo velikega pomena: na socialni položaj tistega svetega moža, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oče je bil delavec – ‘tesar’. In Cerkev kaže nanj kot na zavetnika in zgled vseh delavcev, predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok. Spomin in češčenje velja čisto določenemu delavcu, ‘tesarju’ sv. Jožefu, ki pa ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Tega preprostega, toda pravičnega moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega božjega Sina, dokler ne bi dorastel. Tudi tukaj pa nam Cerkev pove, da se versko češčenje ne sme ustaviti ob osebi sv. Jožefa in da gre vse poveličevanje navsezadnje le Jezusu, ki mu je bil sv. Jožef nadvse skrben varuh in hranitelj. Bogoslužne molitve današnjega praznika se začenjajo s povabilom: »Pridite, molimo Kristusa Gospoda, ki je hotel veljati za delavčevega sina.«

»Koliko nove luči zasije v nas, če globlje premišljujemo, kaj se to pravi: On, ki je stvarnik in neprestani vzdrževalec ogromnega vesolja, od najmanjšega atoma z nabojem silnih energij, do vrtoglave množice velikanskih zvezdnih meglenic, On, učlovečeni božji Sin, je večino svojega življenja hotel biti v očeh ljudi samo sin tesarja Jožefa, nato njegov vajenec in pomočnik, končno sodelavec. In sicer sodelavec pri neuglednem, utrujajočem, človeško gledano tako pustem ročnem delu v revščini od sveta zaničevanega Nazareta« (Anton Strle). Praznik sv. Jožefa Delavca ni praznik, ki slavi delo, temveč delavca, človeka. »Saj končno ni pravega bogastva razen bogastva človeka samega,« je dejal papež Pavel VI., ki je v začetku junija 1969 obiskal sedež Mednarodne organizacije dela v Ženevi. »Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca! Temveč vedno delo za delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!«

Godovni dan sv. Jožefa Delavca nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.