God: 11. januar

Na ozemlju, kjer danes živimo Slovenci, so se naši predniki naselili po letu 568. Takrat so se od tod umaknili Langobardi, ki so ustanovili lastno državo v Italiji. Meja med Slovenci in Langobardi je tekla po robu Furlanske nižine. Slovenski mejaši na severu so bili Bavarci in meja z njimi je potekala nekako po slemenu Visokih Tur. Slovenci so imeli samostojno kneževino Karantanijo; njeno prebivalstvo je bilo pokristjanjeno pod drugim krščanskim knezom Borutom (ok. 751–769).

Južni predeli slovenskega ozemlja (Kras, Posočje, Posavje) so bili pokristjanjeni malo kasneje po letu 791, ko je Karel Veliki uničil obrsko državo v Podonavju. Tod so misijonarili blagi menihi iz Štivana pri Devinu. Misijonsko delo pa je organiziral in vodil oglejski patriarh sv. Pavlin II., zato mu po pravici gre naslov »apostol Slovencev«. Bil pa je tudi eden vodilnih škofov tedanje krščanske Evrope.

Do leta 776, ko se je sholastik (izobraženec ali učenjak) Pavlin prvič sestal s Karlom Velikim, ne vemo o njem skoraj nič. Verjetno je izšel iz stare furlanske rodbine v Ogleju ali okolici ali morda celo v Čedadu. Starši so mu omogočili najvišjo izobrazbo.

Leta 776, ko je Karel Veliki zatrl upor langobardskih voditeljev v Furlaniji, je petdesetletni Pavlin od tega frankovskega vladarja dobil v dar veliko posestvo. Obenem ga je povabil na svoj dvor, v palatinsko šolo. Tam je vladar zbiral največje učenjake tedanje dobe, ki so opravljali službo učiteljev, zaupal pa jim je tudi razne državniške naloge. Med svojim desetletnim bivanjem na dvoru je Pavlin poglobil svoje znanje, pridobil si je tudi nekaj državniških izkušenj. Leta 787 je bil izpraznjen patriarški sedež v Ogleju. Karel Veliki je papežu Leonu III. predlagal, naj na odgovorno mesto oglejskega patriarha imenuje Pavlina in papež je cesarjevo željo izpolnil.

Kot oglejski patriarh je Pavlin II. zaslovel po svoji izredni bogoslovni modrosti. Napisal je več del, v katerih je branil pravo vero, zlasti nauk o sveti Trojici in o Marijinem božjem materinstvu. Pisal je tudi vzgojne spise. Spesnil je tudi več hvalnic, ki so jih prepevali pri bogoslužju. Znal je tudi živo in prepričevalno nastopati v javnosti. Leta 796 je sklical pokrajinski koncil v Čedadu, kjer je pokazal izredno organizacijsko sposobnost. Uvedel je vrsto predpisov, ki so se obdržali dolga stoletja.

Še pred tem zborovanjem pa je patriarh Pavlin obiskal kraje, kjer so bili naseljeni Slovenci. Sestal se je s prijateljem salzburškim nadškofom Arnom in drugimi misijonskimi sodelavci. Takrat sta se oba cerkvena kneza dogovorila, da bo meja med oglejskim in salzburškim misijonskim področjem reka Drava. Ta meja je bila uradno določena leta 811, držala pa je vse do leta 1786. Na sinodi v Čedadu je določil smernice za misijonsko delo med Slovenci, ki je bilo zelo uspešno. Življenje tega velikega moža se je izteklo 11. januarja leta 802. Prezgodaj, da bi videl sadove svojega načrta za krščansko vzgojo Slovencev južno od Karavank in na desnem bregu Drave.

God: 10. januar

Ko bomo spoznali življenje in delo današnjega svetnika, bomo videli, kako mu je pristajalo ime, ki so mu ga starši izbrali pri krstu. Ime Agaton je grško in po slovensko pomeni »dober«. Imenu Agaton pomensko ustrezajo slovanska imena iz pridevnika ‘dober’, npr. Dober, Dobrej, Dobren, Dobrica, Dobrogoj. Pa menda bi lahko na prste našteli tiste pod slovenskim nebom, ki jim je današnji godovnjak krstni zavetnik.

Agaton je bil po rodu Grk s Sicilije (na tem italijanskem otoku je bilo namreč v starem veku naseljenih precej Grkov). V času njegovega življenja (v 7. stoletju) je bil njegov rojstni kraj pod bizantinsko oblastjo. Agaton je bil izredno krotek in dobrosrčen človek že po naravi. Ko je postal benediktinski menih, pa je svojo dobroto in srčno vedrino še oplemenitil. Po smrti papeža Domnija so ga 27. junija 678 izbrali za njegovega naslednika. Kmalu ga je vse vzljubilo. Z duhovniki je ravnal ljubeznivo, kakor da so njegovi bratje, rimskemu ljudstvu se je prikupil zaradi svoje izredne dobrodelnosti. Ko je v Rimu izbruhnila silovita kuga, je papež kot usmiljeni Samarijan pomagal, kjer je le mogel.

Blaga, uvidevna in spravljiva narava papeža Agatona je veliko pripomogla k reševanju perečih vprašanj v cerkveni upravi. Ko je leta 679 prišla pritožba zoper canterburyjskega nadškofa Teodorja, je papež na Otok poslal dobrega posredovalca in pomiril nesoglasja. Ob tej priložnosti je v Angliji spretno uvedel rimski bogoslužni red. Leto kasneje je grozil spor z bizantinskim cesarjem zaradi nadškofije v Raveni, ki jo je cesar skušal s podelitvijo večje samostojnosti oddaljiti od Rima. Papež je ostrino odbil s tem, da je sprejel cesarjevo vabilo, naj se vsa tedaj sporna vprašanja obravnavajo na spravni konferenci patriarhov v Carigradu. Papež je pred tem sklical v Rimu sinodo, ki je izdelala sklepe, sprejemljive za obe strani. Preteča muslimanska nevarnost je tako cesarju kot papežu nujno narekovala, da se krščanski svet otrese nepotrebnih sporov in nastopi složno.

Zborovanje v Carigradu, kamor je papež Agaton poslal svoje odposlance, je prerastlo v koncil, ki je bil eden najuspešnejših. V zgodovino Cerkve je šel kot tretji carigrajski ali šesti vesoljni koncil. Zasedal je od 7. novembra 680 do 16. septembra 681. Najprej je ta koncil za vedno odpravil s sveta dogmatične prepire glede božje in človeške narave, energije in volje v Kristusu. Prisrčna soglasnost ob verskih sklepih je pripomogla, da so se tudi za druge zadeve našle soglasne rešitve. Koncil je bil v skladu z nameni in s svetniškim značajem papeža Agatona. Ko se je zaključil, je bil na Petrovem sedežu že papež Leon II. Agaton je namreč izdihnil svojo blago dušo 10. januarja 681. Cerkev je vodil le dve leti in pol.

Za svetnika ga častijo tudi na krščanskem Vzhodu in sicer 19. ali 20. februarja.

God: 9. januar

Življenjska zgodba svetega Andreja Corsinija, čigar spomin obhajamo danes, potrjuje resnico, da se prevelika ljubezen do otrok maščuje tudi pri najboljših starših. Andrej je bil prvi otrok pobožnih zakoncev Nikolaja in Peregrine iz mogočne družine Corsini v Firencah. Rodil se jima je po dolgih letih zakona, kot otrok zaobljube, da bosta prvega otroka darovala Bogu. Svojega prvorojenca za njim sta dobila več otrok sta pretirano razvajala, tako da je postajal trmast, kljubovalen in samopašen. Oče in mati sta ga krotila, on pa se jima je upiral in se jima posmehoval.

Ko mu je bilo petnajst let rodil se je na god apostola Andreja, 30. novembra leta 1302 mu je mati z bolečino razkrila sanje, ki jih je imela ob njegovem rojstvu. Sanjala je, da je njen sin volk, ki pa se je v cerkvi spremenil v jagnje. »Volka zdaj poznam,« je rekla, »kje pa je jagnje?« Sin je prisluhnil in se zdrznil. Materina bolečina in obup sta mu segla v dno srca, kjer je že prej milost zaman klicala in ga vabila k Bogu. Andrej je z junaško odločnostjo presekal svoje stare navade, pohitel je v cerkev pred Marijino podobo in iskal pomoči tam, kjer sta ga bila oče in mati posvetila Bogu. Marijo je prosil, naj mu pomaga spremeniti svojo volčjo naravo, in ji obljubil, da bo vstopil v spokorni karmeličanski red. V veliko veselje svojih staršev je to res kmalu storil in v tem redu se je trudil, da bi živel blago in ponižno kakor jagnje.

Sprememba življenja je bila trdo delo, kajti slabe navade so terjale junaško premagovanje. Ko je v sebi zlomil napuh, je začutil v srcu mir in srečo. Predstojniki so ga morali ustavljati, da si ni nalagal prehudih pokoril. Po opravljenih bogoslovnih študijih je bil posvečen v duhovnika, novo mašo pa je opravil na tihem, daleč od svojega sorodstva, ki mu je hotelo pripraviti razkošno slavje. Po novi maši je šel za nekaj let študirat v Pariz, kjer so o njem govorili, da je »slep, mutast in gluh«, tako se je že znal zatajevati. Po vrnitvi v Firence je postal predstojnik samostana, leta 1349 pa je bil imenovan za škofa v mestu Fiesole. Odgovorne službe se je sprva branil, potem pa jo je zvesto vršil vse do svoje smrti. Uporabil je vse vodstvene sposobnosti, ki mu jih je dala očetova hiša, in slabe izkušnje iz lastne mladosti je izkoristil pri vzgoji mladih ljudi. Svojo škofijo je duhovno prenovil po načelih svojega strogega reda. Njegova umirjena in z modrostjo prepojena osebnost je vzbujala zaupanje pri preprostih ljudeh, ki jim je delil dobrote. Veljal je za velikega pomirjevalca med sprtimi mesti. Sredi nemirnega 14. stoletja je bil sv. Andrej Corsini pravi steber miru, ker je bil trdno zasidran v Bogu. Njegovo življenje se je izteklo na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1373. Takoj po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Uradno je Cerkev potrdila njegovo svetništvo leta 1629. Njegov spomin se že od tedaj obhaja 4. februarja.

V zvezi s sanjami njegove matere ga stikajo kot škofa in karmeličana, ki ima pri nogah volka in jagnje. Današnji svetnik je eden nebeških zavetnikov tistih, ki jim je ime Andrej, Drejc, Drejče…, vendar večina njih goduje 30. novembra, na praznik apostola Andreja.

God: 7. januar

Glavna masna prošnja na današnji god svetega Rajmunda Penjafortskega poudarja svetnikovo ljubezen do grešnikov in jetnikov in se obrača k usmiljenemu Bogu, da nas “na njegovo priprošnjo reši suženjstva greha, da bomo v duhovni svobodi spolnjevali zapoved ljubezni”.

Rodil se je okoli leta 1175 na gradu Penjafort nedaleč od Barcelone kot potomec katalonske plemiške rodbine. Starši so mu nudili vse možnosti za temeljito izobrazbo, ki jih je nadarjeni fant dobro izkoristil. Obiskoval je šolo pri stolni cerkvi v Barceloni. Vzporedno z učenjem svetnih predmetov se je izobraževal tudi v cerkvenih disciplinah in se pripravljal na duhovniški poklic, vendar se tedaj še ni dal posvetiti. Po končanem šolanju je bil nekaj časa profesor na šoli, katero je obiskoval. Okoli leta 1210 se je profesuri odpovedal in šel študirat cerkveno pravo v Bologno, ki je bila tedaj najbolj sloveča univerza za to stroko. Poslušal je predavanja odličnih profesorjev in dosegel doktorski naslov. Prav kmalu se je tudi sam uvrstil med sloveče profesorje. Večina profesorjev je poučevala zato, da so čimveč zaslužili, Rajmund pa je svojim študentom predaval zastonj, preživljal se je s plačo, ki jo je dobival od bolonjske občine. Sad njegovih predavanj je bila zajetna knjiga z naslovom Summa iuris (Pravna zbirka), ki je bila najboljši pravni učbenik 13. stoletja.

Ko so prišli v Bologno redovniki dominikanci, je prisluhnil njihovim pridigam in začutil željo po višji krščanski popolnosti. Za zmeraj se je odpovedal učenjaški slavi in profesuri, dal slovo Bologni in se vrnil v domačo Barcelono. Kmalu po vrnitvi je bil posvečen v duhovnika in škof ga je imenoval za generalnega vikarja. To službo pa je opravljal le malo časa, ker je vstopil v dominikanski red. Sodeloval je s sv. Petrom Nolaskom, ustanoviteljem reda mercedarijev za odkupovanje krščanskih ujetnikov iz muslimanske sužnosti. Kot izkušen pravnik je za ta red sestavil redovna pravila. Papež Gregor IX. ga je okoli leta 1230 poklical v Rim za svojega spovednika in najožjega sodelavca. Po naročilu tega papeža je Rajmund zbral pravne odloke papežev 12. in 13. stoletja ter jih spravil v sklad s cerkvenimi zakoni. Ta zbirka, ki obsega pet knjig, spada med temeljna dela cerkvenega ali kanonskega prava. Sestavil je tudi poseben priročnik za spovednike.

Ko ga je papež zaradi njegovih izrednih zaslug hotel imenovati za nadškofa v Taragoni na Španskem, se je ponižni Rajmund tako prestrašil, da je zbolel. Papeža je preprosil, da ga je pustil oditi domov v Barcelono, kjer se je želel posvetiti molitvi in premišljevanju. Toda na generalnem kapitlju dominikanskega reda v Bologni leta 1238 je bil soglasno izvoljen za vrhovnega predstojnika. Službo je sicer sprejel, vendar pa je v nova pravila vnesel tudi določbo, da se sme predstojnik iz tehtnih razlogov svoji službi tudi odpovedati. To je čez dve leti tudi storil.

Vrnil se je v Barcelono in se posvetil predvsem delu za reševanje krščanskih ujetnikov pa tudi oznanjevanju evangelija med mohamedanci in Judi, ki so živeli v Španiji. Duševna zbranost in stalna odpoved sta Rajmundu podaljšala življenje. Umrl je 6. januarja 1275 v Barceloni, star okoli sto let. Pripravili so mu veličasten pogreb. Za svetnika je bil razglašen leta 1601, mesto Barcelona si ga je izbralo za svojega patrona, je pa tudi zavetnik kanonistov. Upodabljajo ga kot dominikanca, kako se na razgrnjenem plašču vozi po morju od Malorce v Barcelono, kakor o njem pripoveduje legenda.

Danes godujejo tisti, ki jim je ime Rajmund oziroma Rajko ali Rajka.

God: 6. januar

Mohorjeva družba, najstarejša slovenska knjižna založba, je številne rodove ne le kulturno dvigala, s svojimi knjigami širila njihovo obzorje, temveč jim je pomagala tudi do globljega spoznanja krščanske vere, ki je temelj naše kulture. Ob Zgodbah Svetega pisma, ki jih je mohorjanom začel pripovedovati dr. Frančišek Lampe, po njegovi prerani smrti pa je pripovedovanje nadaljeval dr. Janez Evangelist Krek, je versko čutenje najbolj spodbujalo življenje svetnikov in svetnic božjih, ki je v dveh zajetnih knjigah izšlo pred več kot sto leti. Ni bilo malo domov, kjer so vsak večer skupaj prebirali življenje svetnika ali svetnice tistega dne. Prisluhnimo, kako je dr. Josip Rogač, duhovnik ljubljanske škofije, prikazal današnja svetnika: mučenca Julijana in njegovo ženo Baziliso.

Sveti Julijan, edini sin bogatih in pobožnih staršev, je bil rojen v Antiohiji. Krščanski učitelji so mu zgodaj vcepili ljubezen do vere in do deviškega stanu. Ko je dopolnil osemnajst let, so ga starši, da njihov rod ne bi izumrl, zaročili s plemenito devico Baziliso. Ko sta se mlada dva poročila, sta sporazumno sklenila, da bosta živela kot brat in sestra. Po smrti Julijanovih staršev sta bogato dediščino namenila ubogim. Hišo sta spremenila v zavetišče, kjer sta sprejemala preganjane kristjane in jim stregla Julijan moškim, Bazilisa ženskam.

Tedaj pa je izbruhnilo novo preganjanje kristjanov. Julijan in Bazilisa sta goreče prosila Boga, naj jima podeli stanovitnost do konca. Bazilisa je kmalu nato umrla. Cesarski namestnik Marcijan je Julijanu zapovedal, naj na svojem domu časti malike. Julijan pa mu je odgovoril, da hoče služiti le Jezusu. Marcijan ukaže, naj zažgejo Julijanovo hišo, njega privedejo pred njegov sodni stol.

Ko oblastnik spozna, da Julijan vztraja v svoji veri, ga ukaže mučiti sredi mestnega trga, da bi kristjane ostrašil. Ko ga mučijo, pridejo mimo otroci iz šole, med njimi tudi oblastnikov edinček Celz. Ta steče k mučencu in se ga oklene ter ga prosi, da bi smel z njim trpeti in umreti. Oblastnik ukaže, naj ju ločijo, pa jim to ne uspe, zato Julijana in otroka peljejo v ječo. Ponoči pride tja duhovnik, ki krsti dvajset vojakov, nekaj drugih mož in malega Celza. Naslednji dan obsodi cesarski namestnik Marcijan enaintrideset krščanskih spoznavalcev na smrt: vržejo jih v kadi, napolnjene z vrelo smolo. Čez nekaj dni ukaže na grmadi sežgati tiste vojake, ki so se dali krstiti, za Julijana in še nekatere druge pa pripravlja novo preizkušnjo. V najlepšem mestnem templju pripravi daritev, h kateri veli pripeljati Julijana in tovariše, da bi tudi oni darovali. Ko Julijan pride tja, poklekne in moli in glej, kot bi trenil, rušijo se maliki, zidovi pokajo in zasujejo mnogo poganskih duhovnikov. Tedaj so jih rablji še bolj mučili, vendar vsa mučila niso nič zmogla nad njimi, zato je Marcijan ukazal, naj jih z mečem obglavijo. Tako so nebeško slavo dosegli 9. januarja leta 303. Julijana upodabljajo z mečem v roki, okoli njega pa so razbiti kipi malikov.

God: 6. januar

Praznujemo sveti dan, ki je poveličan s tremi čudeži: danes je modre zvezda pripeljala k jaslicam, danes se je na svatbi voda spremenila v vino, danes se je Kristus dal Janezu krstiti, da bi nas odrešil.« Tako pravi odpev k hvalospevu Moja duša v drugih večernicah molitvenega bogoslužja današnjega praznika Gospodovega razglašenja. Grško ime zanj je epifania, pomeni pa razodetje Kristusovega mesijanskega veličastva. Modri so Otroka, h kateremu jih je pripeljala nenavadna zvezda, priznali za mesijanskega kralja in ga »razglasili« med svojimi rojaki. Ob čudežu spremenitve vode v vino na svatbi v Kani Galilejski, poroča evangelist Janez, je Jezus »začel delati znamenja in razodel svoje veličastvo«. Pri Jezusovem krstu v reki Jordanu pa ga je nebeški Oče sam razglasil za svojega Sina.

Vzhodne krščanske Cerkve praznujejo 6. januarja praznik bogojavljenja Gospoda Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa kot enega največjih praznikov že od najstarejše dobe. Posvečen je Jezusovemu krstu v Jordanu, kjer se je razodelo njegovo božanstvo. Pri nas in po vseh deželah sveta, kjer so evangeljsko oznanilo sprejeli iz Rima, pa se današnji praznik v ljudskem govoru ne imenuje Razglašenje Gospodovo, ampak praznik Svetih treh kraljev. Izraza »razglašenje« in »trije kralji« si nista nasprotna, temveč se med seboj dopolnjujeta. Modri, o katerih piše na začetku drugega poglavja svojega evangelija sveti Matej, so že v prvi Cerkvi veljali za »prvence poganskega sveta«: v njih so bili na neki način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje.

Evangeljsko pripoved, ki se bere leto za letom pri praznični maši, je legenda dopolnila in pesniško olepšala. Modri so Detetu darovali tri darove zlato kot velikemu kralju, kadilo kot pravemu Bogu in miro kot umrljivemu človeku zato je ljudska domišljija dala vsak dar v roke enemu. Zgodaj je določila tudi njih imena, ki so se v teku časov spreminjala do sedanjih oblik: Gašper, Miha (Melhior), Boltežar (Baltazar). Vsebino številnih legend povzema naš narodopisec dr. Niko Kuret takole: »Srednji vek je na svoj način spletel okoli domnevnih svetih treh kraljev še vrsto drugih domišljijskih podrobnosti. Melhior naj bi bil najstarejši, sivolas – Gašper mladenič dvajsetih let Boltežar pa mož; tako naj bi bili simbolično predstavljali tri človekove starostne dobe. Ali pa naj bi bili sveti trije kralji simbolično predstavljali pogane betlehemski pastirji so namreč zastopali Jude – Gašper naj bi bil predstavnik semitov, Melhior jafetidov, Boltežar pa hamitov, zato so začeli upodabljati Melhiorja kot Evropca, Gašperja kot Azijca, Boltežarja pa kot Etiopca – črnca… Vsa ta dediščina srednjeveške pobožne domišljije se je skozi stoletja ohranila v naš čas. Po njej upodabljajo umetniki svete tri kralje na slikah in kipih in v jaslicah: eden je starec, drugi je mož, tretji je črnec…« Domnevne ostanke svetih treh kraljev so hranili v stolnici v Kölnu ob Renu, kamor se je zgrinjalo veliko romarjev. Tudi pobožni Slovenci s Kranjskega, iz Štajerske in Koroške so radi romali v “Kelmorajn”.

Na današnji praznik godujejo tisti, ki so jim starši izbrali ime Boltežar (Bolte, Boltež), Gašper in Melhior (Miha). Imenoslovec Janez Keber pravi, da so vsa ta tri imena na Slovenskem zelo redka.

God: 5. januar

Že leta 616 so v Londonu, prestolnici Anglije, na otoku reke Temze ob samostanu redovnikov benediktincev postavili cerkev. Današnji godovnjak, angleški kralj Edvard III., se je zaobljubil, da bo romal v Rim, toda njegovi svetovalci so mu to branili. Papež Leon IX. mu je svetoval, naj del denarja, ki bi ga porabil za romanje v Rim, razda ubogim, en del pa naj obrne za zidavo ali obnovo kakšne cerkve apostolu Petru na čast. Edvard se je odločil, da obnovi westminstrsko cerkev. Zidali so jo petnajst let v gotskem slogu in postala je angleško narodno svetišče. V njej kronajo angleške kralje, tudi potem, ko je država zapadla protestantizmu. Kralje kronajo s krono svetega Edvarda, kraljice pa s krono njegove deviške žene Edite.

Naš svetnik Edvard se je rodil leta 1004. Že v deških letih je spoznal bridkost pregnanstva. Leta 1014 se je namreč moral pred Danci zateči k materinim sorodnikom v Normandijo. V domovino se je vrnil leta 1041 kot dedič angleškega prestola. Leta 1043 je bil kronan za angleškega kralja. Ljubezen svojih podložnikov si je osvojil s svojo izredno dobrotljivostjo, prizanesljivostjo in čistostjo. S svojo ženo Edito je živel v deviškem zakonu.

Med Edvardovimi krepostmi sta bili najbolj izraziti njegova ljudomilost in krotkost. Nikoli se ni maščeval za krivice, temveč je vse sproti odpuščal.

Imel je velik dar čudežev. Omenimo le enega, ki je pogosto upodobljen na Edvardovih slikah. Nekoč je šel s spremstvom proti westminstrski cerkvi. Na-sproti mu pride siromašen Irec, ohromel na obeh nogah, in mu potoži, da že dolgo časa hodi prosit svetega Petra za zdravje, sveti Peter pa mu je razodel, da ne bo ozdravel drugače, kakor da ga kralj sam nese v cerkev. Kralj Edvard se je brez pomisleka sklonil, vzel hromega na rame in ga nesel v cerkev, kjer je bil le-ta ozdravljen.

Svetemu kralju je Bog razodel tudi čas smrti. Začel se je pripravljati nanjo in prosil, naj tudi duhovščina in ljudstvo molita za njegovo dušo. O božiču leta 1065 ga je napadla mrzlica, vendar je še šel k posvetitvi westminstrske cerkve, ki je bila šele tedaj povsem dokončana. Potem je obležal. Kraljico je tolažil, da ji gre v nebesa pripravljat bivališče, kjer bosta za vedno skupaj. Bogat dobrih del je umrl 5. januarja leta 1066.

Edvardov naslednik Viljem Osvajalec, Norman po rodu, je bil poln spoštovanja do njega. Pripravil mu je dragoceno grobnico v Westminstru. Čez 36 let so grobnico odprli in videli novo čudo: truplo je bilo nestrohnjeno, kakor da bi kralj pravkar umrl.

Leta 1161, malo manj kot sto let po smrti, je bil kralj Edvard cerkveno uvrščen med svetnike. Ko so prezidali westminstrsko katedralo, so ga po naročilu nadškofa svetega Tomaža Becketta slovesno nesli v novo grobnico. Kralj Henrik II., njegova dva sinova in njegov brat Rihard so v sprevodu nesli svetnikovo truplo. To se je zgodilo na današnji dan leta 1269, zato se ga Cerkev na današnji dan spominja.

Danes voščimo god tistim, ki jim je ime Edvard, Edi, Edo; Edvarda, Eda, Edita.

God: 3. januar

Mogočna kupolasta stavba Panteona (»svetišča vseh bogov«) v srcu Pariza je od leta 1885 zadnje počivališče najslavnejših Francozov. Najvidnejši okras te stavbe so freske iz življenja sv. Genovefe. To je zgovoren dokaz, da se Francozi s sveto Genovefo, zavetnico pariškega mesta, ponašajo nič manj kot s sveto Ivano Arško (Devico Orleansko), ki je skoraj tisoč let mlajša od nje. Svetnici imata nekaj skupnih potez: obe sta bili v mladosti pastirici, obe neustrašeni bojevnici, obe obrekovani, nato toliko bolj priljubljeni in češčeni.

Genovefa je živela v petem stoletju. Bila je hči kmečkih staršev iz bližnje okolice Pariza. Ko ji je bilo približno sedem let, sta skozi njen rojstni kraj potovala dva svetniška škofa: German iz Auxerra in Lupus iz Trovesa, namenjena v Anglijo. Med množico, ki ju je prišla pozdravit, je bila tudi Genovefa s svojimi starši. Ko je škof German položil roke na njeno glavo, se je zagledal v njene oči, žareče v verskem navdušenju, in odkril v otroku prihodnjo svetnico. Genovefi je podaril svetinjo z naročilom, naj jo stalno nosi s seboj. Otrok je to obljubil in poslej se je Genovefa čutila na poseben način povezana z Bogom. Ko je varovala svojo čredo na paši, se je potopila v molitev in se počutila srečna samo v božji bližini. Ko ji je bilo petnajst let, je Genovefa pred pariškim škofom napravila obljubo vednega devištva. Odtlej je živela zelo strogo: do smrti svojih staršev doma, nato pa pri svoji botri v Parizu. Dnevi so ji minevali v molitvi, skrbi in delu za reveže in bolnike. S preostrim postom si je nakopala bolezen. Razen telesnih bolečin je morala prenašati tudi duševne muke zaradi grdih laži, ki so jih o njej širili zlobneži. V najhujši stiski ji je pomagal sveti škof German: prepričan o njeni nedolžnosti, je kar s prižnice zavrnil hudobne lažnivce in tako rešil čast Genovefe, ki ji je bil podeljen dar, da je znala brati v srcih ljudi.

Spomladi leta 451 je vdrl v Francijo hunski kralj Atila s svojimi divjimi četami. Bližal se je Parizu. Vse je noro bežalo iz mesta. Genovefa je bežeče Parižane ustavljala, naj ostanejo v mestu in ga branijo. Zbrala je žene, da so skupaj z njo molile, može pa trdo prijela zaradi strahopetnosti. Parižani so se obrnili zoper njo: dolžili so jo izdajstva in ji očitali, da hoče s krivim prerokovanjem ljudi zavesti v pogubo. Že so jo hoteli pobiti, da je niso rešili kleriki, ki jih je bil poslal škof German. To znamenje škofove naklonjenosti do Genovefe je na mah spremenilo javno mnenje: meščani so jo zdaj ubogali in se v naglici pripravili na obrambo mesta. Atila se je obrnil proti jugu in mesto je bilo rešeno.

Genovefa je rešila mesto še enkrat, ko so ga oblegali Franki in je v njem nastala velika lakota. Uspelo ji je z ladjami po reki Seini zbrati nekaj živeža, da je mestno prebivalstvo preživelo. Genovefa je slovela zaradi velikih čudežev. Kamor koli je prišla, so ji prinašali bolne in slabotne, ki jih je ozdravljala.

Po starodavnem izročilu je umrla 3. januarja leta 500. Dopolnila je osemdeset let. Pokopali so jo v lepi cerkvi Svetih apostolov, ki sta jo dala postaviti kralj Klodvik in sv. Klotilda. Pozneje so cerkev poimenovali po njej. Po sodbi strokovnjakov grob sv. Genovefe nikoli ni bil v Panteonu. Pariz jo je brž po smrti začel častiti kot svojo zavetnico.

God: 1. januar
Novo Leto, svetovni dan miru

Božični čas je podaljšani spomin božjega, deviškega in odrešiteljskega materinstva Nje, katere brezmadežno devištvo je svetu podarilo Odrešenika. Zares, ko Cerkev na božični praznik moli Odrešenika, časti tudi njegovo slavno Mater … V prenovljeni ureditvi božične dobe je treba obrniti pozornost javnosti na novo vpeljani praznik božje Matere. To slavje, po starodavnem bogoslužnem izročilu mesta Rima določeno na dan 1. januarja, proslavlja Marijin delež pri skrivnosti odrešenja in poveličuje dostojanstvo, ki iz tega deleža izhaja za sveto Mater, ki nam je dala Začetnika življenja. Vrh tega imamo ugodno priložnost, da se ponovno poklonimo novorojenemu Knezu miru, poslušamo veselo sporočilo angelov in da po posredovanju Kraljice miru prosimo Boga za veliki dar miru. V ta namen smo določili dan 1. januarja, ko srečno sovpadata osmi dan Gospodovega rojstva z začetkom leta, za ‘svetovni dan miru’.« Tako je zapisal papež Pavel VI. v svoji apostolski spodbudi o Marijinem češčenju, objavljeni 2. februarja leta 1974.

Današnji praznik Marije, svete božje Matere je dejansko najstarejši Marijin praznik, podaljšanje božičnega praznika. Na krščanskem Vzhodu so ga obhajali že v 5. stoletju pod imenom Spomin Bogorodice in sicer takoj naslednji dan po božiču. Ko so ga prenesli tudi na Zahod, so ga obhajali 1. januarja, na božično osmino. Po zapisu evangelista Luka o izpolnitvi predpisa Mojzesove postave se je praznik imenoval Obrezovanje Gospodovo. Pokoncilske določbe o cerkvenem letu temu prazniku spet vračajo marijanski značaj, kar izraža že samo bogoslužno besedilo.

Marija je najtesneje povezana tako s skrivnostjo božjega učlovečenja kakor tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. V koncilski konstituciji o Cerkvi beremo: »Iz Marije si je božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha.« Po Mariji se je izvršila tista ‘čudovita zamenjava’, o kateri pišejo stari cerkveni pisatelji: božji Sin je postal človek, da bi ljudje postali božji otroci.

Vera v Marijino božje materinstvo je bila v Cerkvi vedno živa. Apostolska vera, ki je nastala že v apostolskih časih, izpoveduje o Jezusu, da “je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Device Marije”. Ko so cerkveni očetje govorili ali pisali o Mariji, so vedno učili, da je bila božja Mati in da je v sebi združevala devištvo in materinstvo.

Na začetku 5. stoletja je carigrajski škof Nestorij začel učiti, da Marije ne moremo imenovati Bogorodica (grško Theotokos). Trdil je, da Marija ni božja mati, je le mati človeka Kristusa, s katerim se je združila oseba Besede. Cerkveni zbor v Efezu leta 431 je razglasil versko resnico, da je Marija prava in resnična božja Mati. Razglasitev te verske resnice je verno ljudstvo pozdravilo z velikanskim veseljem.

Leta 1931, ob 1500-letnici efeškega koncila, je papež Pij XI. določil, naj se 11. oktobra vsako leto obhaja praznik Marijinega božjega materinstva. Po prenovljenem koledarju se te njene odlike spominjamo 1. januarja.

Ta praznik naj bi katoliške vernike spominjal na Marijino visoko čast in na njeno vlogo pri uresničevanju skrivnosti odrešenja. Vsebino tega praznika povzema današnje bogoslužje.