God: 16. februar 

Jezus je svoje učence dolgo časa pripravljal na to, da ga bodo judovski voditelji prijeli in dali umoriti. Govoril jim je tudi da podobna usoda čaka tudi nje kajti »učenec ni nad Učiteljem« Nekoč jim je dejal: »Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, da boste pričevali pred njimi in pogani … Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina.« Ta Jezusova napoved se je kar dobesedno uresničila v življenju današnje mučenke, ki jo je poganskim sodnikom izročil njen lastni oče.

To je sveta Julijana iz Nikomedije, mesta v bližini Carigrada, ki se je s častjo spominjajo cerkveni koledarji na Vzhodu in na Zahodu. Njene svetinje so že zgodaj prenesli iz Nikomedije v Neapelj, od tam pa so jih v 6. stoletju raznesli po številnih evropskih mestih. Krščanski starši so to svetnico radi izbirali za krstno zavetnico svojih otrok, tako da je bilo ime Julijana zelo razširjeno po vsej Evropi.

O mučeništvu svete Julijane obstaja več opisov, ki so nastali precej pozno (že v srednjem veku), a soglašajo v tem, da je bila mučena za časa cesarja Maksimina Daja, ki je zavladal v vzhodnih pokrajinah rimskega cesarstva leta 305. Po vsej verjetnosti je prišla sveta Julijana kmalu po tem letu pred sodišče. Poročila soglašajo, da so bili njeni starši pogani. Ona pa je, ne da bi starši za to vedeli, že v mladih letih prejela krst. Ko je dopolnila osemnajst let, je oče zahteval, naj se hči poroči z uglednim mladim možem Elevzijem, s katerim jo je bil zaročil, ko je bila še otrok. Elevzij je medtem postal mestni prefekt v Nikomediji. Julijana je bila pripravljena častno ponudbo sprejeti pod pogojem, če ženin prej sprejme vero v Kristusa in se da krstiti. Ugledni predstavnik državnega reda takega pogoja v času najostrejšega preganjanja ni sprejel. Očeta je nagovarjal, naj hčerko spravi k pameti, dokler je še čas. Oče ni nič dosegel, Julijana je vztrajala pri svojem sklepu in oče jo je izročil prefektu, nesojenemu ženinu. Ta ji je najprej zlepa prigovarjal, naj se premisli in raje sama odstopi od svoje vere. On svoje vere, ki jo ukazuje cesar, ne more zatajiti, sicer ga bo cesar odstavil, njo pa obglavil. Julijana mu je odvrnila: »Če se ti bojiš umrljivega cesarja, ki je prah, kako naj jaz zatajim neumrljivega Kralja? Muči me, kolikor se ti ljubi, Bog je tako mogočen, da me bo rešil vseh muk.« Res jo je dal Elevzij na vse mogoče načine kruto mučiti, vendar je vztrajala tako junaško, da so se mnogi ob njenem zgledu spreobrnili. Nazadnje je prefekt poslal Julijano in vse tiste spreobrnjence na morišče zunaj mesta, kjer so jih obglavili.

Značilno za legendo o sveti Julijani je, da pripoveduje, kako je v ječi prestajala hude boje s satanom in ga ukrotila. Legenda ve povedati, da se ji je satan prikazal v podobi angela, ona pa ga je prepoznala in ga dobila v oblast. Zaradi tega sveto Julijano pogosto upodabljajo, kako drži satana na verigi. K sveti Julijani se zatekajo po pomoč porodnice, velja tudi za varuhinjo zoper nalezljive bolezni.

Julijana je tudi pri nas kar pogosto žensko ime. Druge oblike so še: Julija, Julka, Julči, Julčka, Jula.

God: 15. februar 

Sv. Klavdij se je rodil 2. februarja 1641 v kraju Saint-Symphorien- d’Ozon (Isère) v Franciji v družini sedmih otrok. Po šoli v Lyonu je leta 1658 stopil v jezuitski noviciat. V Avignonu je študiral filozofijo in tam učil slovnico in literaturo. V Parizu je bil štiri leta (1666-1670) teolog, inštruiral je dva Colbertova sinova; duhovnik leta 1669, nato pa štiri leta v Lyonu spiritual in pridigar. Dokončno se je z obljubami obvezal 2. februarja 1675 in postal predstojnik samostana v Paray-le-Monialu. Kot izreden spovednik je tam prišel v stik s sv. Marjeto Marijo Alacoque (gl. 16. oktober). Po letu in pol je 13. oktobra 1676 prišel v London, kjer je bil kaplan in pridigar vojvodine yorške. Doživljal je ovire vseh vrst, končno so ga zaprli 24. novembra 1678 in ga po petih tednih izgnali iz Anglije. Ječa mu je pokvarila zdravje, vendar je v Lyonu še deloval kot duhovni vzgojitelj mladih filozofov. Septembra 1687 se je vrnil v Paray- le-Monial, kjer je umrl 15. februarja 1682. Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1992 za svetnika.

Njegovi vzgojni duhovni spisi in pisma bi bili najbrž pozabljeni, če ne bi bil duhovni voditelj sv. Marjete Marije Alacoque prav v letu 1675, ko je znal ugotoviti božji izvor razodetij, o katerih je govorila redovnica, pa ji seveda nihče ni prav verjel. Znal jo je tudi ohranjati ponižno in redovniško ubogljivo, kar je končno prepričalo tudi njeno neposredno predstojnico. Klavdijev god je v koledarju Družbe Jezusove.

God: 14. februar 

Priznani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret je pred nekaj desetletji v svojem znanem delu Praznično leto Slovencev zapisal: »K nam še ni prodrlo praznovanje, ki je doma menda v Ameriki in ga pozna že dobršni del Zahodne Evrope. Valentinovo namreč slavijo kot praznik mladih ljudi, zlasti zaročencev, ki si na ta dan pošiljajo darila, predvsem sladkarije. V sosednji Italiji po izložbah slaščičarn že dneve prej ponujajo bogato izbiro vabljivo pripravljenih zavitkov za ‘Valentine’.« Če bi knjigo izdal zdaj, bi moral ta odstavek popraviti, kajti na začetku devetdesetih let je to praznovanje prodrlo tudi k nam in sicer z vsemi ‘blagoslovi’ trgovcev, ki hitro zgrabijo vsako priložnost za zaslužek.

Sveti Valentin, ki danes goduje, združuje v sebi osebi dveh duhovnikov mučencev iz iste dobe in enakega imena. Ljudska pobožnost se za zgodovinske podatke ni dosti menila in je že od nekdaj častila skratka sv. Valentina. Pobožna legenda pripoveduje, da je bil Valentin duhovnik in da je prelil svojo kri za Kristusa pod cesarjem Klavdijem II. med letoma 269270. Nekako v tem času je umrl kot mučenec Valentin, škof v umbrijskem mestu Terni. Ker so spomin enega in drugega že stalno obhajali isti dan (14. februarja), gre gotovo za isto svetniško osebo, tesno povezano z Rimom, kajti tudi za mučenca iz Ternija trdi legenda, da ga je doletela mučeniška smrt v Rimu. Možno je torej, da je bil Valentin najprej duhovnik v Rimu, nato pa škof v Terniju. Prav tako smemo sklepati, da je bil njegov prvotni grob ob Milvijskem mostu, drugotni pa v Terniju. Raziskovalci svetniške zgodovine te uganke še niso dokončno rešili. Gotovo pa je, da gre za resničnega mučenca iz časa poznih preganjanj. Češčenje sv. Valentina se je naglo razširilo po vseh delih Evrope. Njegov god 14. februarja so spoštljivo praznovali in zaupali v moč njegove priprošnje. Ime Valentin izhaja iz latinske besede »valens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so svetnika imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in zoper kužna obolenja. Njegov god je v predpustu, času, ki je bil nekdaj namenjen svatovanjem, in zato so se mu priporočali novoporočenci. Valentinovo je ob koncu trde zime in naznanja bližajočo se pomlad, zato so se svetniku priporočali mladostniki in čebelarji, ker se njihove ‘muhe’ zbudijo iz zimskega spanja. Po starem kmečkem koledarju prinese na današnji dan sv. Valentin ‘ključe do korenin’, zato mu pravijo, da je ‘prvi pomladin’.

Po rimski legendi je svetnik vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti: zato je sv. Valentin tudi zavetnik za oči in za pravo spoznanje (pogled duše). Druga legenda ve povedati, da je svetnik ozdravil božjastnega sina nekega pogana, zato ga upodabljajo z otrokom, ki mu v krču zvit leži pod nogami in na podlagi tega velja za priprošnjika božjastnih bolnikov. Pri nas je sveti Valentin zelo češčen, najslovesneje pa ga častijo na Limbarski gori pri Moravčah, kjer stoji njemu posvečena božjepotna cerkev.

Danes obhajajo svoj godovni praznik tisti, ki jim je ime Valentin, Tine, Tinček ali Zdravko, in tiste, ki so pri krstu dobile ime Valentina, Tina, Tinca, Zdravka.

God: 13. februar 

Jordan je največja reka v Palestini, znana iz Svetega pisma tako stare kot nove zaveze. Izvira pod gorovjem Hermon, najprej teče po rodovitni ravnini, nato strmo pade h Genezareškemu jezeru, od tam pa se s številnimi zavoji vleče do izliva v Mrtvo morje. Ime Jordan pomeni ‘vedno tekoča’. Ko so Izraelci prišli iz Egipta v Palestino, so pod Jozuetovim vodstvom prečkali Jordan pri Jerihi. Ob Jordanu je oznanjal bližnji prihod Odrešenika Janez Krstnik. Tam je podeljeval krst pokore in krstil tudi Jezusa. Kot krstno ime se je ime Jordan uveljavilo po križarskih vojskah.

Ime je najbolj proslavil blaženi Jordan Saški, drugi vrhovni predstojnik dominikanskega reda. Njegove rojstne letnice ne poznamo, sklepamo, da se je rodil okoli leta 1185 pri Paderbornu v Nemčiji. Okrog leta 1210 je prišel študirat v Pariz in dosegel naslov magistra. Leta 1219 se je osebno srečal s sv. Dominikom in postal član njegovega reda, čez dve leti pa so na generalnem kapitlju v Parizu njega izbrali za Dominikovega naslednika. Bil je temeljito izobražen in nenavadno govorniško nadarjen. Imel pa je tudi kaj povedati, saj se je z vsem srcem poglabljal v božje skrivnosti in jih poslušalcem razlagal.

Kot predstojnik mladega reda je Jordan izpopolnil njegova pravila ter organizacijo in delovanje reda. Pod njim se je dominikanski red razširil na vse krščanske dežele, si pridobil dve profesorski stolici na pariški univerzi, začel z misijoni med Saraceni in prevzel službe pri papeški kuriji. Jordan reda ni vodil iz pisarne, temveč je potoval od samostana do samostana po vsej Evropi. Njegova osebnost je izžarevala neznansko privlačno moč. Sam je sprejel v red čez tisoč prosilcev. S svojim velikim znanjem, z izredno prepričevalno močjo, s plamenečim darom govora in bistrino duha je vplival zlasti na profesorje in študente, da so se mnogi odločili za redovniški poklic. Tako je prav po njegovi zaslugi dominikanski red prispeval velik delež k razcvetu verskega in cerkvenega življenja, saj je bilo prav med dominikanci veliko pomembnih bogoslovnih učiteljev, filozofov in mistikov. Navzlic vsemu temu je ostal Jordan v celotni Cerkvi malo znan. Morda je vzrok to, da je umrl v tujini. Ko se je vračal z vizitacije dominikanskih samostanov v Palestini, je ladjo zajel vihar in se je potopila. Jordan je utonil s svojimi spremljevalci 13. februarja 1237. Morje je vrglo njegovo truplo na sirsko obalo in pokopali so ga v dominikanski cerkvi v Akonu. Ko je kraj leta 1291 prišel v roke muslimanov, ni več sledu o njegovem grobu. Češčenje blaženega Jordana Saškega je potrdil papež Leon XII. leta 1826.

Blaženi Jordan Saški je tudi v verskem življenju cenil trezno in pametno zmernost. Svojim redovnikom je naročal: »Telesno mrtvičenje le malo koristi, v bedenju, postu in joku pa je prav lahko prekoračiti mero. Nikoli pa ne zrastejo čez mero kreposti: ponižnost in potrpežljivost, krotkost in poslušnost, ljubezen in skromnost.«

Osebno ime Jordan je pri nas zelo redko, še redkeje pa naletimo na žensko obliko Jordana.

God: 12. februar 

Devica Evlalija iz Barcelone, ki je leta 304 za Kristusa trpela in umrla, je zelo češčena španska mučenka. Verjetno je istovetna s svetnico enakega imena iz Meride ob Guadiani (vzhodno od špansko-portugalske meje), ker se pripovedi o trpljenju zvečine med seboj ujemata. V koledarjih se sicer obhajata njuna godova vsak zase. Evlalija iz Barcelone ima svoj god 12. februarja, Evlalija iz Meride pa 10. decembra. Češčenje obeh je zelo razširjeno tudi na Francoskem in v deželah Severne Afrike. Da je bila v Barceloni mučena še mladoletna Evlalija, je trdno izpričano. Nekaj podrobnosti je dodala legenda, ki je zgodovinsko jedro le okrasila. Ko je bila stara štirinajst let, je Evlalija slišala za mučenja, s katerimi je cesarjev namestnik Dacijan skušal prisiliti kristjane, da bi se odrekli svoji veri. Tedaj se je v duši mlade deklice zbudila želja, da bi tudi ona za Kristusa trpela in umrla. Ker je pa vedela, da bi jo starši in sorodniki odvrnili od tega, je skrivaj odšla s posestva zunaj mesta, kamor so jo poslali starši, hitela v Barcelono in stopila pred nasilnika. Z vso odločnostjo mu je očitala nečloveško krutost do kristjanov. Namestnik se je čudil, od kod mladi deklici tak pogum, pa jo je vprašal, kdo je in kako si upa visokemu cesarskemu namestniku očitati, da je krut. Rekel ji je, naj pomisli, da ima oblast in moč, da tudi njo da usmrtiti. Evlalija mu je z vnemo verne kristjane odgovorila: »Sama sem kristjana, služabnica Jezusa, kralja kraljev in edinega pravega Boga. Človekova oblast je kratkotrajna, kakor je kratkotrajno človekovo življenje, danes je, jutri mine. Moč Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pa nima konca, traja večno, kakor je on sam večen!« Hudo nevoljen zaradi teh besed je Dacijan ukazal, naj ji strgajo obleko s telesa in jo bičajo. Ko je bilo njeno nežno telo že vse razmesarjeno, je svojim mučiteljem še vedno klicala: »Bijte me, dokler hočete, ne čutim vaših udarcev, zakaj Bog je v meni. Bog me krepi.«

Njeno ranjeno telo so dali še na natezalnico in jo mučili na vse načine, ki so si jih mogli izmisliti: žgali so jo z baklami, jo trgali s kavlji, jo polivali z raztopljenim svincem, ji vlivali kis v rane, celo oči so ji izžgali. Sredi grozovitih muk je neustrašena deklica še klicala krvniku: »Le žgite, trgajte te iz prsti sklenjene ude, krhke stvari ni težko uničiti. Še tako blazna bolečina ne prizadene duha, duh je neuničljiv. Trpim za Jezusa, Jezus me krepi, njemu ostanem zvesta.«

Ko je sodnik videl, da s še tako strašnimi mukami ne more zlomiti stanovitnosti mlade deklice, jo je obsodil na smrt. Rimski martirologij pravi, da je njena duša v podobi goloba zletela v nebo. Po najstarejšem izročilu je umrla na grmadi, mlajše in manj verjetno poročilo pa pravi, da je bila križana. Njeno mučeništvo opeva že okoli leta 405 pesnik Prudencij in sv. Avguštin ga proslavlja v posebnem govoru. Sveti Izidor, nadškof v Sevilli, ki velja za zadnjega cerkvenega očeta na Zahodu in je umrl leta 636, pripoveduje, da je Bog, ki je hotel varovati njeno nedolžnost, naredil, da je ob njeni smrti snežilo in je bilo tako njeno telo kakor čudežno ovito v belo tančico.

Zaradi strašnih muk, ki jih je pretrpela, se ljudje obračajo k njej kot mogočni pomočnici v vsaki nesreči, posebno ob suši in nevarnostih na morju. Veliko svetnico so umetniki pogosto upodabljali. Njeni atributi so: križ, golob, železni kavlji, sneg.

God: 11. februar

Prvo prikazanje Bernardki

Tisto, kar je Bog hotel človeku povedati o sebi in o odrešenju človeštva, imenujemo razodetje. Ločimo javno in zasebno ali posebno razodetje. Javno je tisto, ki je obvezno za vso Cerkev in prek nje za vse človeštvo vseh časov. To je doseglo višek v Jezusu Kristusu, končalo pa se je s smrtjo zadnjega apostola. Vsa poznejša razodetja, katerih pristnost je dokazana, pa niso namenjena vsej Cerkvi, pač pa blagru Cerkve v določenih zgodovinskih okoliščinah, imenujemo zasebna. Osebe, ki so takega razodetja deležne, so ga dolžne sprejeti, če so o njegovem dejstvu prepričane z živo vero, drugi pa ravnajo pametno, če ga sprejmejo, potem ko ga je Cerkev potrdila. Med taka zasebna razodetja spadajo tudi prikazovanja Matere božje pastirici Bernardki Soubirous v Lurdu leta 1858.

Cerkev jih je potrdila in na današnji dan, na obletnico prvega prikazanja, obhaja spomin lurške Matere božje. 11. februarja 1858 je šla je šla štirinajstletna Bernardka s sestro in sosedo nabirat drva k rečici Gavi. Bernardka je zaostala, ko si je sezula nogavice, da bi prebredla vodo. Bila je pred votlino in v njej je zagledala čudovito lepo gospo v belem, ki jo je smehljaje povabila naprej in skupaj sta molili režni venec. Prijateljici nista nič videli. Čez tri dni je Bernardka z nekaj dekleti spet šla k votlini in gospa, ki se ji je spet prikazala, je z njo govorila v lurškem narečju, ki je mešanica španščine in francoščine. Rekla ji je, naj prihaja naslednjih petnajst dni vsak dan k votlini. Doma so ji strogo branili, tudi mestne oblasti so ji hotele preprečiti prihod k votlini. »Obljubila sem Gospe!« je dejala Bernardka in prihajala vsak dan. Zbiralo se vedno več pobožnih gledalcev in radovednežev. Pri prikazanju 24. februarja je Gospa naročila Bernardki: »Pokora! Molite za spreobrnjenje grešnikov!« Naslednji dan ji je velela, naj gre pit vodo iz majhne lužice blizu votline. Ker vode ni mogla zajeti, je začela kopati z rokami in iz zemlje je privrel studenec; ki teče še danes in ob katerem so že mnogi bolniki dobili zdravje, ko so se v tej vodi, speljani v kopeli, umili.

Ko je 2. marca Gospa naročila Bernardki, naj duhovnikom sporoči, da nad votlino sezidajo kapelo in naj ljudje tja romajo v procesiji, si je nakopala jezo domačega župnika. Ta je postavil pogoj: zidali bomo, če Gospa pove svoje ime in če stori, da vzcveti rožni grm pod votlino. Drugega pogoja ni izpolnila, svoje ime pa je povedala med prikazanjem 25. marca. Dejala je: »Brezmadežno spočetje sem!« Tako je potrdila versko resnico, ki jo je štiri leta prej, leta 1854, razglasil papež Pij IX. Sledili sta še dve prikazanji: 7. aprila in 16. julija.

Štiri leta kasneje je Cerkev po natančni in strogi preiskavi potrdila nadnaravni značaj teh prikazovanj. Takrat je bila Bernardka varovanka redovnic v Lurdu. Leta 1866 se je udeležila posvetitve oltarjev v spodnji cerkvi nad votlino, potem pa je odšla v samostan usmiljenk v Nevers v osrednji Franciji, kjer je z ljubeznijo stregla bolnikom vse do svoje smrti 16. aprila 1879. Leta 1933 je bila razglašena za svetnico. Lurd je že skoraj sto štirideset let kraj molitve in milosti, ki ga vsako leto obišče na milijone romarjev.

God: 10. februar 

Najbrž ste že slišali, da so dvojčki med sabo čustveno pa tudi drugače močneje povezani, kot pa »navadni« bratje in sestre. Če je eden bolan, se tudi drugi slabo počuti, če eden doživlja strah, trepeta tudi drugi. Zgled take povezanosti je današnja godovnjakinja sveta Sholastika, sestra dvojčica svetega Benedikta, začetnika zahodnega meništva in prvega zavetnika Evrope.

Rojena sta bila okoli leta 480 v Nursiji (današnja Norcia) severovzhodno od Rima. Velika, ganljiva ljubezen je družila brata in sestro vse življenje. Tudi Sholastika se je vnemala za velike duhovne cilje, za katere je Benedikt gorel od mladosti. Najprej je najbrž živela v samostanu pri mestu Subiaco, ki še danes nosi njeno ime. Ko je Benedikt ustanovil sloveči samostan na gori Monte Cassino, ga je sestra Sholastika prosila, če bi tudi ona smela živeti po pravilih njegovega reda. Brat ji je ustregel in ji dal zgraditi ob vznožju gore skromen samostan in jo imenoval za opatinjo. Sholastika je samostan modro vodila, s posebno ljubeznijo je skrbela za bolnike in reveže.

Po pravilih, ki jih je sestavil Benedikt za svoj red, je bil ženskam prepovedan vstop v njihov samostan. Tega pravila se je držal tako zvesto, da niti ljubljeni sestri ni dovolil izjeme. Enkrat na leto sta se shajala na praznik v eni izmed hiš blizu samostana. Dan sta prebila v duhovnem pogovoru in molitvi. Njuno zadnje srečanje je opisal papež Gregor Veliki v svojem življenjepisu svetega Benedikta.

Ko je dospela, je prišel k njej brat v družbi svojih učencev. Ves dan sta hvalila Boga in se pogovarjala o svetih rečeh. Ko se je zvečerilo, sta zaužila skromen obed. Potem je sestra prosila brata, naj ne hodi proč, temveč naj ostane v duhovnem pogovoru do jutra. Benedikt jo je odločno zavrnil. Tedaj je Sholastika sklenila roke in se v zaupni molitvi obrnila k Bogu. Komaj je pogledala kvišku, je začelo tako strašansko grmeti in se bliskati in nastal je tak naliv, da sveti mož z brati ni mogel izpod strehe. Sveti Benedikt je sprevidel, da se v takem neurju ne more vrniti v samostan. Ves žalosten je dejal: »Vsemogočni Bog naj ti odpusti, sestra! Kaj si mi naredila?« Ona pa mu je odgovorila: »Glej, prosila sem tebe, a me nisi hotel uslišati; potem pa sem prosila svojega Gospoda, ta me je uslišal. Zdaj kar pojdi, če moreš; le pusti me samo, ti se pa vrni v samostan.« Moral je ostati zaradi nevihte. Tako se je zgodilo, da sta prečula vso noč, ki jima je hitro minila, v pogovorih o duhovnem življenju.

Naslednje jutro sta se vrnila vsak v svoj samostan. Tretji dan je Benedikt videl, kako se duša njegove sestre kakor golobček dviga v nebo. Ugotovil je njeno smrt in hvalil Boga, da je Sholastiki dodelil takšno slavo. Svetnica je umrla leta 542, stara šestdeset let. Njen spomin se od 12. stoletja obhaja 10. februarja.

Upodabljajo jo kot opatinjo v črni redovni obleki s knjigo redovnih pravil in z golobom, včasih tudi pri zadnjem srečaniu z Benediktom. Časte jo kot zavetnico zoper strelo in priprošnjico za dež.

Beseda ‘sholastica’ (lat. shola = šola) pomeni tudi filozofijo srednjeveških univerz.

God: 8. februar 

Če znamo pravilno brati evangelij, vemo, da Jezus hoče, naj njegovi učenci svojo povezanost z njim dokažejo z dejavno ljubeznijo do ljudi, posebno do tistih, ki trpijo ali so zapostavljeni. Cerkev se je tega vedno zavedala in v vseh časih, posebno še tedaj, ko svetna družba ni poznala ‘socialnega skrbstva’, je ustanavljala bolnišnice in sirotišnice, kjer so dobili primerno oskrbo bolniki, brezdomci, revni ljudje vseh vrst. To oskrbo so jim nudili možje in žene, ki se jim posvetili z vso dušo in z vsem srcem kot redovniki in redovnice. Ustanovitelja ene take redovne družbe se spominjamo danes.

To je bil Hieronim Emiliani, ki je izšel iz beneške patricijske družine. Rodil se je leta 1486, ko je bila na višku renesansa, ki je vsebovala mnogo poganskih prvin. Z njo se je povezalo tudi papeštvo, kar je močno škodovalo Cerkvi in verskemu življenju. To je bilo obdobje moralnega propada in velikih stisk, ki so jih povzročale politične zdrahe. Vojaški poklic je bil zelo cenjen.

Tudi mladega Hieronima je mikalo, da bi dosegel slavo kot vojak. Poveljstvo rodnih Benetk mu je v sporu s cesarjem Maksimilijanom I. zaupalo trdnjavico Castelnuovo nad Piavo: ob napadu cesarskih čet je trdnjavica padla in Hieronim je prišel v ujetništvo. Njegovi upi v bojno slavo so splahneli, toda samotna ječa je bila zanj milost. Primerilo se mu je nekaj podobnega kot sv. Ignaciju Lojolskemu, ustanovitelju jezuitskega reda: od slavohlepnega vojaka se je spremenil v gorečega bojevnika za Kristusa. Mesec dni ječe in čudežna rešitev na Marijino priprošnjo sta zadostovala za Hieronimovo spreobrnitev. Ves se je posvetil trpečim in revnim. Za ta poklic, ki je terjal junaške odpovedi, se je utrjeval najprej tri leta v Castelnuovu s spokornimi deli in z ljubeznijo do bližnjega. Potem se je odločno odpravil na pot, o kateri je bil prepričan, da mu jo je namenila božja previdnost.

V Benetkah se je pripravljal na duhovniški poklic. Leta 1518, ko mu je bilo 32 let, je bil posvečen v duhovnika in zdaj se je s še večjo vnemo lotil svoje življenjske naloge. Ko sta malo kasneje tod pustošili lakota in kuga, je Hieronim vse svoje imetje razdal potrebnim, sam pa je negoval bolnike, ponoči pokopaval mrliče, dokler ni staknil pegavice. Ta bolezen je bila kakor noviciat za njegovo hrepenenje po krščanski popolnosti. Ko je ozdravel, se je odpovedal vsemu premoženju in se posvetil samo službi revežev, zlasti sirotam brez staršev. Priskrbel jim je stanovanje, hrano in delo. Vlada beneške republike je njegovo delo podprla, saj ji je s svojo dobrodelnostjo odvzel marsikakšno skrb in breme.

Uspehi v Benetkah so ga spodbudili, da je svojo dejavnost razširil po vsej severni Italiji. Ustanavljal je sirotišnice, skrbel je za izgubljena dekleta, negoval bolnike. Njegov zgled je pritegnil še druge. Da bi jim uredil skupno življenje, jih utrjeval in versko krepil, je najzvestejše pomočnike združil v versko bratovščino. Papež Pavel III. je leta 1540 potrdil moški red po avguštinskih pravilih, ki še danes deluje v Italiji: po ustanovnem sedežu Somasca pri Bergamu se člani redovne družine imenujejo somaski in skrbe za vodstvo sirotišnic, ubožnic in bolnišnic.

Njihov ustanovitelj Hieronim Emiliani je umrl 8. februarja 1537 v Somaski za kugo, ki si jo je nakopal, ko je stregel kužnim bolnikom. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen XIII. leta 1767.

† 316, škof in mučenec
god: 3. februar 

V hudih stiskah poznega srednjega veka, ko so razsajale razne kužne bolezni, se je začelo širiti češčenje ‘štirinajstih zavetnikov v sili’ 14 svetnikov, ki so jih častili za posebne potrebe in jih tudi upodabljali. Med nje spada tudi današnji godovnjak sv. Blaž, zavetnik zoper bolezni grla in vratu, ker je po legendi ozdravil materi sina edinca, ki je bil požrl ribjo kost. Zaradi te prigode pa tudi zaradi bližine svečnice Cerkev na današnji dan vernikom podeljuje poseben ‘blagoslov sv. Blaža’. Duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov, in pri tem moli: “Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” Vsak odgovori: »Amen.« Blagoslov sv. Blaža spada med zakramentale, sveta znamenja, ki “nekako posnemajo zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve tudi prejemamo”.

Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, ve povedati, da je bil sveti Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij, nasprotnik Konstantina Velikega, preganjati kristjane, se je umaknil v samotno votlino v nepristopnih gozdovih in divje zveri so mu, kot pripoveduje legenda, postale prijateljice. Licinijevi ljudje so ga nekoč, ko so prišli v te gozdove lovit, odkrili in ga odvlekli v mesto. Ko so ga peljali pred sodnika, je storil zgoraj omenjeni čudež: z molitvijo je ozdravil dečka in ga vrnil njegovi materi, sam pa šel v trpljenje in mučeniško smrt. Rablji so ga neusmiljeno prebičali, ga trgali z železnimi kavlji; naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316.
Njegovo češčenje se je hitro širilo. Mesto Dubrovnik, ki je bilo nekoč pomorska republika, si ga je že davno, najbrž v desetem ali vsaj dvanajstem stoletju, izbralo za svojega posebnega zavetnika in dan sv. Vlahe, kakor našemu svetniku pravijo Dalmatinci, je za Dubrovčane velik praznik.

BLAGOSLOV sv. BLAŽA
Za Blažev blagoslov duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, jih približa vratu vernika in moli: »Na priprošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha. Amen.«

IME in GOD
Ime Blaž je nastalo iz poimenovanja telesne hibe: ‘tisti, ki ima ukrivljene noge’ (gr.), ‘jecljav’ (lat.). Danes spada med tista osebna imena, ki jih slovenski starši radi dajejo svojim otrokom (6.958ꜛ – 37. mesto). Različice so: Blaže (15), Blažek, Blažo, koroško Blažej, ženska oblika je Blažka (394). Iz imena Blaž je nastalo tudi precej priimkov: Blažič, Blažej, Blažek, Blaznik.

ZAVETNIK
Sv. Blaž je zavetnik zdravnikov, mavčarjev, trgovcev z volno, tkalcev, krojačev, strojarjev, čevljarjev, klobučarjev, pekov, domačih živali in konj … sv. Blaž je tudi eden od štirinajstih pomočnikov v sili: priprošnjik proti boleznim v grlu, kašlju, boleznim mehurja, krvavitvam, zobobolu …

CERKVE PRI NAS
Pri nas imamo dve podružnični cerkvi posvečeni sv. Blažu; v Kopru in v Padni (žup. Krkavče).

VREMENSKA PREGOVORA
Če je na Blaževo oblačno, bo o sv. Juriju zelena trava.
Ljubi sv. Blaž, glej da dežja daš!

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 72-73.