God: 12. februar 

Devica Evlalija iz Barcelone, ki je leta 304 za Kristusa trpela in umrla, je zelo češčena španska mučenka. Verjetno je istovetna s svetnico enakega imena iz Meride ob Guadiani (vzhodno od špansko-portugalske meje), ker se pripovedi o trpljenju zvečine med seboj ujemata. V koledarjih se sicer obhajata njuna godova vsak zase. Evlalija iz Barcelone ima svoj god 12. februarja, Evlalija iz Meride pa 10. decembra. Češčenje obeh je zelo razširjeno tudi na Francoskem in v deželah Severne Afrike. Da je bila v Barceloni mučena še mladoletna Evlalija, je trdno izpričano. Nekaj podrobnosti je dodala legenda, ki je zgodovinsko jedro le okrasila. Ko je bila stara štirinajst let, je Evlalija slišala za mučenja, s katerimi je cesarjev namestnik Dacijan skušal prisiliti kristjane, da bi se odrekli svoji veri. Tedaj se je v duši mlade deklice zbudila želja, da bi tudi ona za Kristusa trpela in umrla. Ker je pa vedela, da bi jo starši in sorodniki odvrnili od tega, je skrivaj odšla s posestva zunaj mesta, kamor so jo poslali starši, hitela v Barcelono in stopila pred nasilnika. Z vso odločnostjo mu je očitala nečloveško krutost do kristjanov. Namestnik se je čudil, od kod mladi deklici tak pogum, pa jo je vprašal, kdo je in kako si upa visokemu cesarskemu namestniku očitati, da je krut. Rekel ji je, naj pomisli, da ima oblast in moč, da tudi njo da usmrtiti. Evlalija mu je z vnemo verne kristjane odgovorila: »Sama sem kristjana, služabnica Jezusa, kralja kraljev in edinega pravega Boga. Človekova oblast je kratkotrajna, kakor je kratkotrajno človekovo življenje, danes je, jutri mine. Moč Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pa nima konca, traja večno, kakor je on sam večen!« Hudo nevoljen zaradi teh besed je Dacijan ukazal, naj ji strgajo obleko s telesa in jo bičajo. Ko je bilo njeno nežno telo že vse razmesarjeno, je svojim mučiteljem še vedno klicala: »Bijte me, dokler hočete, ne čutim vaših udarcev, zakaj Bog je v meni. Bog me krepi.«

Njeno ranjeno telo so dali še na natezalnico in jo mučili na vse načine, ki so si jih mogli izmisliti: žgali so jo z baklami, jo trgali s kavlji, jo polivali z raztopljenim svincem, ji vlivali kis v rane, celo oči so ji izžgali. Sredi grozovitih muk je neustrašena deklica še klicala krvniku: »Le žgite, trgajte te iz prsti sklenjene ude, krhke stvari ni težko uničiti. Še tako blazna bolečina ne prizadene duha, duh je neuničljiv. Trpim za Jezusa, Jezus me krepi, njemu ostanem zvesta.«

Ko je sodnik videl, da s še tako strašnimi mukami ne more zlomiti stanovitnosti mlade deklice, jo je obsodil na smrt. Rimski martirologij pravi, da je njena duša v podobi goloba zletela v nebo. Po najstarejšem izročilu je umrla na grmadi, mlajše in manj verjetno poročilo pa pravi, da je bila križana. Njeno mučeništvo opeva že okoli leta 405 pesnik Prudencij in sv. Avguštin ga proslavlja v posebnem govoru. Sveti Izidor, nadškof v Sevilli, ki velja za zadnjega cerkvenega očeta na Zahodu in je umrl leta 636, pripoveduje, da je Bog, ki je hotel varovati njeno nedolžnost, naredil, da je ob njeni smrti snežilo in je bilo tako njeno telo kakor čudežno ovito v belo tančico.

Zaradi strašnih muk, ki jih je pretrpela, se ljudje obračajo k njej kot mogočni pomočnici v vsaki nesreči, posebno ob suši in nevarnostih na morju. Veliko svetnico so umetniki pogosto upodabljali. Njeni atributi so: križ, golob, železni kavlji, sneg.

God: 11. februar

Prvo prikazanje Bernardki

Tisto, kar je Bog hotel človeku povedati o sebi in o odrešenju človeštva, imenujemo razodetje. Ločimo javno in zasebno ali posebno razodetje. Javno je tisto, ki je obvezno za vso Cerkev in prek nje za vse človeštvo vseh časov. To je doseglo višek v Jezusu Kristusu, končalo pa se je s smrtjo zadnjega apostola. Vsa poznejša razodetja, katerih pristnost je dokazana, pa niso namenjena vsej Cerkvi, pač pa blagru Cerkve v določenih zgodovinskih okoliščinah, imenujemo zasebna. Osebe, ki so takega razodetja deležne, so ga dolžne sprejeti, če so o njegovem dejstvu prepričane z živo vero, drugi pa ravnajo pametno, če ga sprejmejo, potem ko ga je Cerkev potrdila. Med taka zasebna razodetja spadajo tudi prikazovanja Matere božje pastirici Bernardki Soubirous v Lurdu leta 1858.

Cerkev jih je potrdila in na današnji dan, na obletnico prvega prikazanja, obhaja spomin lurške Matere božje. 11. februarja 1858 je šla je šla štirinajstletna Bernardka s sestro in sosedo nabirat drva k rečici Gavi. Bernardka je zaostala, ko si je sezula nogavice, da bi prebredla vodo. Bila je pred votlino in v njej je zagledala čudovito lepo gospo v belem, ki jo je smehljaje povabila naprej in skupaj sta molili režni venec. Prijateljici nista nič videli. Čez tri dni je Bernardka z nekaj dekleti spet šla k votlini in gospa, ki se ji je spet prikazala, je z njo govorila v lurškem narečju, ki je mešanica španščine in francoščine. Rekla ji je, naj prihaja naslednjih petnajst dni vsak dan k votlini. Doma so ji strogo branili, tudi mestne oblasti so ji hotele preprečiti prihod k votlini. »Obljubila sem Gospe!« je dejala Bernardka in prihajala vsak dan. Zbiralo se vedno več pobožnih gledalcev in radovednežev. Pri prikazanju 24. februarja je Gospa naročila Bernardki: »Pokora! Molite za spreobrnjenje grešnikov!« Naslednji dan ji je velela, naj gre pit vodo iz majhne lužice blizu votline. Ker vode ni mogla zajeti, je začela kopati z rokami in iz zemlje je privrel studenec; ki teče še danes in ob katerem so že mnogi bolniki dobili zdravje, ko so se v tej vodi, speljani v kopeli, umili.

Ko je 2. marca Gospa naročila Bernardki, naj duhovnikom sporoči, da nad votlino sezidajo kapelo in naj ljudje tja romajo v procesiji, si je nakopala jezo domačega župnika. Ta je postavil pogoj: zidali bomo, če Gospa pove svoje ime in če stori, da vzcveti rožni grm pod votlino. Drugega pogoja ni izpolnila, svoje ime pa je povedala med prikazanjem 25. marca. Dejala je: »Brezmadežno spočetje sem!« Tako je potrdila versko resnico, ki jo je štiri leta prej, leta 1854, razglasil papež Pij IX. Sledili sta še dve prikazanji: 7. aprila in 16. julija.

Štiri leta kasneje je Cerkev po natančni in strogi preiskavi potrdila nadnaravni značaj teh prikazovanj. Takrat je bila Bernardka varovanka redovnic v Lurdu. Leta 1866 se je udeležila posvetitve oltarjev v spodnji cerkvi nad votlino, potem pa je odšla v samostan usmiljenk v Nevers v osrednji Franciji, kjer je z ljubeznijo stregla bolnikom vse do svoje smrti 16. aprila 1879. Leta 1933 je bila razglašena za svetnico. Lurd je že skoraj sto štirideset let kraj molitve in milosti, ki ga vsako leto obišče na milijone romarjev.

God: 10. februar 

Najbrž ste že slišali, da so dvojčki med sabo čustveno pa tudi drugače močneje povezani, kot pa »navadni« bratje in sestre. Če je eden bolan, se tudi drugi slabo počuti, če eden doživlja strah, trepeta tudi drugi. Zgled take povezanosti je današnja godovnjakinja sveta Sholastika, sestra dvojčica svetega Benedikta, začetnika zahodnega meništva in prvega zavetnika Evrope.

Rojena sta bila okoli leta 480 v Nursiji (današnja Norcia) severovzhodno od Rima. Velika, ganljiva ljubezen je družila brata in sestro vse življenje. Tudi Sholastika se je vnemala za velike duhovne cilje, za katere je Benedikt gorel od mladosti. Najprej je najbrž živela v samostanu pri mestu Subiaco, ki še danes nosi njeno ime. Ko je Benedikt ustanovil sloveči samostan na gori Monte Cassino, ga je sestra Sholastika prosila, če bi tudi ona smela živeti po pravilih njegovega reda. Brat ji je ustregel in ji dal zgraditi ob vznožju gore skromen samostan in jo imenoval za opatinjo. Sholastika je samostan modro vodila, s posebno ljubeznijo je skrbela za bolnike in reveže.

Po pravilih, ki jih je sestavil Benedikt za svoj red, je bil ženskam prepovedan vstop v njihov samostan. Tega pravila se je držal tako zvesto, da niti ljubljeni sestri ni dovolil izjeme. Enkrat na leto sta se shajala na praznik v eni izmed hiš blizu samostana. Dan sta prebila v duhovnem pogovoru in molitvi. Njuno zadnje srečanje je opisal papež Gregor Veliki v svojem življenjepisu svetega Benedikta.

Ko je dospela, je prišel k njej brat v družbi svojih učencev. Ves dan sta hvalila Boga in se pogovarjala o svetih rečeh. Ko se je zvečerilo, sta zaužila skromen obed. Potem je sestra prosila brata, naj ne hodi proč, temveč naj ostane v duhovnem pogovoru do jutra. Benedikt jo je odločno zavrnil. Tedaj je Sholastika sklenila roke in se v zaupni molitvi obrnila k Bogu. Komaj je pogledala kvišku, je začelo tako strašansko grmeti in se bliskati in nastal je tak naliv, da sveti mož z brati ni mogel izpod strehe. Sveti Benedikt je sprevidel, da se v takem neurju ne more vrniti v samostan. Ves žalosten je dejal: »Vsemogočni Bog naj ti odpusti, sestra! Kaj si mi naredila?« Ona pa mu je odgovorila: »Glej, prosila sem tebe, a me nisi hotel uslišati; potem pa sem prosila svojega Gospoda, ta me je uslišal. Zdaj kar pojdi, če moreš; le pusti me samo, ti se pa vrni v samostan.« Moral je ostati zaradi nevihte. Tako se je zgodilo, da sta prečula vso noč, ki jima je hitro minila, v pogovorih o duhovnem življenju.

Naslednje jutro sta se vrnila vsak v svoj samostan. Tretji dan je Benedikt videl, kako se duša njegove sestre kakor golobček dviga v nebo. Ugotovil je njeno smrt in hvalil Boga, da je Sholastiki dodelil takšno slavo. Svetnica je umrla leta 542, stara šestdeset let. Njen spomin se od 12. stoletja obhaja 10. februarja.

Upodabljajo jo kot opatinjo v črni redovni obleki s knjigo redovnih pravil in z golobom, včasih tudi pri zadnjem srečaniu z Benediktom. Časte jo kot zavetnico zoper strelo in priprošnjico za dež.

Beseda ‘sholastica’ (lat. shola = šola) pomeni tudi filozofijo srednjeveških univerz.

God: 8. februar 

Če znamo pravilno brati evangelij, vemo, da Jezus hoče, naj njegovi učenci svojo povezanost z njim dokažejo z dejavno ljubeznijo do ljudi, posebno do tistih, ki trpijo ali so zapostavljeni. Cerkev se je tega vedno zavedala in v vseh časih, posebno še tedaj, ko svetna družba ni poznala ‘socialnega skrbstva’, je ustanavljala bolnišnice in sirotišnice, kjer so dobili primerno oskrbo bolniki, brezdomci, revni ljudje vseh vrst. To oskrbo so jim nudili možje in žene, ki se jim posvetili z vso dušo in z vsem srcem kot redovniki in redovnice. Ustanovitelja ene take redovne družbe se spominjamo danes.

To je bil Hieronim Emiliani, ki je izšel iz beneške patricijske družine. Rodil se je leta 1486, ko je bila na višku renesansa, ki je vsebovala mnogo poganskih prvin. Z njo se je povezalo tudi papeštvo, kar je močno škodovalo Cerkvi in verskemu življenju. To je bilo obdobje moralnega propada in velikih stisk, ki so jih povzročale politične zdrahe. Vojaški poklic je bil zelo cenjen.

Tudi mladega Hieronima je mikalo, da bi dosegel slavo kot vojak. Poveljstvo rodnih Benetk mu je v sporu s cesarjem Maksimilijanom I. zaupalo trdnjavico Castelnuovo nad Piavo: ob napadu cesarskih čet je trdnjavica padla in Hieronim je prišel v ujetništvo. Njegovi upi v bojno slavo so splahneli, toda samotna ječa je bila zanj milost. Primerilo se mu je nekaj podobnega kot sv. Ignaciju Lojolskemu, ustanovitelju jezuitskega reda: od slavohlepnega vojaka se je spremenil v gorečega bojevnika za Kristusa. Mesec dni ječe in čudežna rešitev na Marijino priprošnjo sta zadostovala za Hieronimovo spreobrnitev. Ves se je posvetil trpečim in revnim. Za ta poklic, ki je terjal junaške odpovedi, se je utrjeval najprej tri leta v Castelnuovu s spokornimi deli in z ljubeznijo do bližnjega. Potem se je odločno odpravil na pot, o kateri je bil prepričan, da mu jo je namenila božja previdnost.

V Benetkah se je pripravljal na duhovniški poklic. Leta 1518, ko mu je bilo 32 let, je bil posvečen v duhovnika in zdaj se je s še večjo vnemo lotil svoje življenjske naloge. Ko sta malo kasneje tod pustošili lakota in kuga, je Hieronim vse svoje imetje razdal potrebnim, sam pa je negoval bolnike, ponoči pokopaval mrliče, dokler ni staknil pegavice. Ta bolezen je bila kakor noviciat za njegovo hrepenenje po krščanski popolnosti. Ko je ozdravel, se je odpovedal vsemu premoženju in se posvetil samo službi revežev, zlasti sirotam brez staršev. Priskrbel jim je stanovanje, hrano in delo. Vlada beneške republike je njegovo delo podprla, saj ji je s svojo dobrodelnostjo odvzel marsikakšno skrb in breme.

Uspehi v Benetkah so ga spodbudili, da je svojo dejavnost razširil po vsej severni Italiji. Ustanavljal je sirotišnice, skrbel je za izgubljena dekleta, negoval bolnike. Njegov zgled je pritegnil še druge. Da bi jim uredil skupno življenje, jih utrjeval in versko krepil, je najzvestejše pomočnike združil v versko bratovščino. Papež Pavel III. je leta 1540 potrdil moški red po avguštinskih pravilih, ki še danes deluje v Italiji: po ustanovnem sedežu Somasca pri Bergamu se člani redovne družine imenujejo somaski in skrbe za vodstvo sirotišnic, ubožnic in bolnišnic.

Njihov ustanovitelj Hieronim Emiliani je umrl 8. februarja 1537 v Somaski za kugo, ki si jo je nakopal, ko je stregel kužnim bolnikom. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen XIII. leta 1767.

† 316, škof in mučenec
god: 3. februar 

V hudih stiskah poznega srednjega veka, ko so razsajale razne kužne bolezni, se je začelo širiti češčenje ‘štirinajstih zavetnikov v sili’ 14 svetnikov, ki so jih častili za posebne potrebe in jih tudi upodabljali. Med nje spada tudi današnji godovnjak sv. Blaž, zavetnik zoper bolezni grla in vratu, ker je po legendi ozdravil materi sina edinca, ki je bil požrl ribjo kost. Zaradi te prigode pa tudi zaradi bližine svečnice Cerkev na današnji dan vernikom podeljuje poseben ‘blagoslov sv. Blaža’. Duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov, in pri tem moli: “Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” Vsak odgovori: »Amen.« Blagoslov sv. Blaža spada med zakramentale, sveta znamenja, ki “nekako posnemajo zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve tudi prejemamo”.

Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, ve povedati, da je bil sveti Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij, nasprotnik Konstantina Velikega, preganjati kristjane, se je umaknil v samotno votlino v nepristopnih gozdovih in divje zveri so mu, kot pripoveduje legenda, postale prijateljice. Licinijevi ljudje so ga nekoč, ko so prišli v te gozdove lovit, odkrili in ga odvlekli v mesto. Ko so ga peljali pred sodnika, je storil zgoraj omenjeni čudež: z molitvijo je ozdravil dečka in ga vrnil njegovi materi, sam pa šel v trpljenje in mučeniško smrt. Rablji so ga neusmiljeno prebičali, ga trgali z železnimi kavlji; naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316.
Njegovo češčenje se je hitro širilo. Mesto Dubrovnik, ki je bilo nekoč pomorska republika, si ga je že davno, najbrž v desetem ali vsaj dvanajstem stoletju, izbralo za svojega posebnega zavetnika in dan sv. Vlahe, kakor našemu svetniku pravijo Dalmatinci, je za Dubrovčane velik praznik.

BLAGOSLOV sv. BLAŽA
Za Blažev blagoslov duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, jih približa vratu vernika in moli: »Na priprošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha. Amen.«

IME in GOD
Ime Blaž je nastalo iz poimenovanja telesne hibe: ‘tisti, ki ima ukrivljene noge’ (gr.), ‘jecljav’ (lat.). Danes spada med tista osebna imena, ki jih slovenski starši radi dajejo svojim otrokom (6.958ꜛ – 37. mesto). Različice so: Blaže (15), Blažek, Blažo, koroško Blažej, ženska oblika je Blažka (394). Iz imena Blaž je nastalo tudi precej priimkov: Blažič, Blažej, Blažek, Blaznik.

ZAVETNIK
Sv. Blaž je zavetnik zdravnikov, mavčarjev, trgovcev z volno, tkalcev, krojačev, strojarjev, čevljarjev, klobučarjev, pekov, domačih živali in konj … sv. Blaž je tudi eden od štirinajstih pomočnikov v sili: priprošnjik proti boleznim v grlu, kašlju, boleznim mehurja, krvavitvam, zobobolu …

CERKVE PRI NAS
Pri nas imamo dve podružnični cerkvi posvečeni sv. Blažu; v Kopru in v Padni (žup. Krkavče).

VREMENSKA PREGOVORA
Če je na Blaževo oblačno, bo o sv. Juriju zelena trava.
Ljubi sv. Blaž, glej da dežja daš!

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 72-73.