Revija - Revija Ognjišče

Pozdravljen, Baraga!

Napisal Marko na 18. januarja 2023. Objavljeno v S svetniškim kandidatom na TI.

Lahko bi rekel, da se poznava od malih nog, vendar bi to držalo samo napol.
Kajti ko sem še kot predšolsko dete, ki pa je vendarle že znalo brati, na domači knjižni polici odkril vezane letnike revije Mavrica in v njih Moletov strip Črna suknja, sem bil jaz resda malih nog, ti pa si bil že več kot sto let tam, kjer se nog menda niti ne potrebuje, ker bojda tistim, ki pridejo tja, zrastejo angelska krila.
Ne vem sicer, kako je v resnici s temi krili na onem svetu, a ti si jih nedvomno ne le zaslužiš, ampak jih tudi potrebuješ, kajti tu doli si si na svojih misijonarskih poteh noge dodobra obrusil.
Jaz sem svoje že malo večje nožice brusil, ko sem vsaj enkrat tedensko odpešačil do knjižnice. Moje poglavitno čtivo v tistem obdobju so bile indijanarice Karla Maya, knjige zelenih platnic, zložene na najvišji polici, ki je – malonožec – nisem mogel doseči in sem vedno moral prositi knjižničarko za pomoč. Tako je bila tudi ona zelo vesela, ko sem dokaj hitro prebral vseh 35 prevedenih naslovov. A kaj, ko so bile rumene knjige o Buffalu Billu zložene na prav isti polici!
Kar hočem povedati, je, da sem rad bral in da me je zanimalo vse, kar je vsaj malo dišalo po Divjem zahodu ter Indijancih in kavbojcih. In da sem tudi zato vsake toliko znova obračal liste starih Mavric.
Pa vendar sem šele danes pomislil, ljubi moj Friderik, da »Baraga« pravzaprav tudi zveni nekolikanj indijansko. Kot bi rekel recimo: Winnetou ali Tatanka Jotake ali Tahsunka Witko ali Geronimo.
In čeprav te četverice mojih najljubših Indijancev nikoli nisi srečal, so v resnici tvoji sodobniki, in čeprav si pisal knjige v indijanščini, verjetno niti ne veš, kaj pomenijo njihova imena. Kako bi le lahko?! Saj že v naši mali Sloveniji velja, da ima vsaka vas svoj jezik, in v široki narečni paleti, ki jo premoremo, je treba vedeti, da se bo nekdo iz Zgornjih Gorij le s težavo sporazumel z nekom iz Doljne Bistrice. Svoje življenje si posvetil ljudem iz plemena Otava in Očipva, moji prijatelji pa prihajajo iz drugih plemen, in čeprav jih, kot že rečeno, ne poznaš, so njihova imena, vsaj v moji domišljiji, povezana s tabo.
Winnetou je seveda izmišljen lik že omenjenega Karla Maya in njegovo ime naj bi pomenilo goreča voda. Ti, ljubi moj Friderik, si svoje Indijance neprestano svaril pred ognjeno vodo – žgano pijačo, in si v ta namen ustanavljal celo Društva treznosti, predvsem pa si bil goreč v svojem oznanjevanju. Bolj kot goreča voda si bil torej goreči grm, kar je, če se nekoliko pošalim, Božje indijansko ime.
Tatanka Jotake je bil veliki poglavar plemena Sujev, njegovo ime pa pomeni sedeči bik. Tashunka Witko – nori konj je bil iz plemena Oglala, Geronimo pa Apač, čigar ime pomeni moža, ki zeha.
Ti, ljubi moj Friderik, nisi imel časa za zehanje niti si ga nisi vzel za posedanje; če kaj, potem si z noro predanostjo delal in vlekel kot konj in bik in mož … vse hkrati. Predvsem pa si bil »črna suknja«, kot so Indijanci imenovali katoliške misijonarje, oblečene v črne talarje. Oznanjevalec evangelija torej.
In če se malo zadržim pri tej misli, se mi zdi zanimivo in pomenljivo, da te je iz rodne domače grude v misijone, poleg ljubezni do oznanjevanja, vendarle pognalo predvsem tedanje janzenistično pastoralno razpoloženje. Pa si pravzaprav prišel z dežja pod kap: trgovec je trgovec, pa naj si gre za duše ali za ozemlje.
Da si se svojim poganskim bratom lahko približal, si se naučil njihovega jezika. Da bi lahko osvojil njihova srca, si najprej osvojil njihovo besedo. In se mi zdi, da smo v podobnem misijonskem položaju danes praktično vsi, ki se na delovnih mestih, na cesti, ali pa celo znotraj družine srečujemo z novodobnim poganstvom in se marsikaj izgubi v prevodu. Težko je najti prave besede in vse bolj se mi zdi, kot da pripadamo različnim plemenom. Ko pa se trudiš s prevodom, se vedno znova od nekod dvigne janzenistični vetrc, ki se ima včasih celo za »vetje Duha« (glej Jn 3,8).
Ljubi moj Friderik. Pomagaj nam, da nas ne bo sram naše črne suknje, da bomo noreli in goreli za Boga in druge, da bomo osvajali srca in prevajali Božjo ljubezen v vse jezike vseh plemen v naši okolici. Da bi bil čim prej razglašen za svetega in da se nekoč snidemo v svetosti.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 1 (2023), 99.

Ivan Skalivskyi

Napisal Marko na 17. januarja 2023. Objavljeno v Gost meseca.

Prejšnji teden je grkokatoliški škof iz Križevcev vladika Milan Stipić grkokatoliškega duhovnika v Metliki Ivana Skalivskega imenoval za škofovega vikarja za ukrajinske begunce v Sloveniji. Ivan Skalivsky že vse od začetka vojne z vso gorečnostjo skrbi za ukrajinske begunce. Ker pa je po rodu tudi sam Ukrajinec, bo službo škofovega vikarja zanje še lažje opravljal.

pogovor z njim smo objavili v božični številki Ognjišča

“Prihajam iz Ukrajine in nosim v srcu bolečino svojega naroda”

Mir ljudem na zemlji, so peli angeli ob Jezusovem rojstvu. Teden dni po božiču obhajamo svetovni dan miru. Po svetu pa divjajo vojne … Tudi v času praznikov. Tudi zato smo povabili za gosta grkokatoliškega duhovnika iz Ukrajine, ki pa deluje v Sloveniji, da nam spregovori o svoji izkušnji vojne, saj jo kot pripadnik napadenega naroda doživlja prek stika z najbližjimi.

– »Odkar sem duhovnik, še nisem objel svojih staršev,« si zapisal kmalu po začetku vojne v Ukrajini. Ali to danes še drži?
To sedaj drži samo delno, saj me je mama že nekajkrat obiskala v Sloveniji. Z njo so bile tudi nekatere sorodnice.

– Oče pa te še ni obiskal?
Ne, ker moški ne smejo iz države. Od 18. do 60. leta so vojaški obvezniki.

– Že nekaj časa živiš v Sloveniji. Kako si prišel k nam?
Zanimiva je pot, po kateri sem prišel v Slovenijo. Na neki način sem prišel sem prek Medžugorja. Ko sem obiskoval drugi letnik študija teologije v Ukrajini (Ivano-Frankivsk), smo šli na romanje in duhovne vaje v Medžugorje. Tam sem spoznal tri duhovnike iz Slovenije, med njimi tudi Martina Goloba. Bili so iz različnih škofij. Takrat smo govorili angleško, saj slovensko nisem znal. Povabili so me v Slovenijo. Tako sem do četrtega letnika teologije večkrat turistično obiskal vašo državo. Ko sem študiral na Poljskem, sem odgovoril na vabilo novomeškega škofa Andreja Glavana, da pridem študirat v Slovenijo. Skoraj leto in pol sem študiral v Ljubljani kot kandidat novomeške škofije. Na ljubljanski fakulteti sem študiral psihologijo, kanonsko pravo in seveda slovenščino. Vsak dan sem hodil k pouku slovenščine. V Ljubljani sem naredil dva semestra teologije.

– Kako je potekala tvoja pot do duhovništva in odločitev za duhovni poklic?
Rojen sem že v samostojni Ukrajini. Pot do duhovništva je bila zanimiva. Odločitev za duhovništvo ni dokončno dejanje, ampak se vsak dan, ko se zbudim, znova odločam za to. Mislim, da enako velja za vsakega duhovnika. V duhovnem življenju ni kalkulacij, tudi ni garancij, da bo vedno tako. Gre za stalen boj … Odločitev za duhovništvo ni za zmeraj, v smislu, da bo vse potekalo brez sprememb, ampak se za duhovništvo odločam vsak dan.

– Kaj pa tvoja konkretna odločitev?
Začelo se je nekje v mojem šestem letu. Kot družina smo redno hodili v cerkev in bili povezani z njo. Pomagal sem domačemu župniku. Z dvanajstimi leti sem začel peti v cerkvenem zboru.

– Omenjaš družino. Tvoja starša imata visoko izobrazbo.
Mama je profesorica zgodovine. Trenutno je ravnateljica šole v naši vasi. Oče je geolog, zaposlen na področju črpanja nafte. Je strokovnjak za naftne vrtine, zlasti če se kaj ponesreči med vrtanjem pri iskanju nafte. Jaz sem edini sin in sedaj sta oče in mama sama v Ukrajini.

– V Sloveniji opravljaš službo grkokatoliškega duhovnika.
Sem duhovnik grkokatoliške križevske škofije, čeprav delam tudi na ozemlju rimokatoliške novomeške škofije.

– Grkokatoliški verniki v Sloveniji spadajo pod križevsko škofijo.
Pod to škofijo spadajo verniki v Sloveniji, Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. Naš škof je Milan Stipić. Škofija ima sedež v Križevcih na Hrvaškem. Jaz sem župnik v Metliki, Dragah in še v vasici Radatovići, ki leži čez mejo na Hrvaškem.

– Najbrž je v Sloveniji malo grkokatoliških vernikov.
Da, relativno malo. Grkokatoliški verniki so univerzalni, pripadajo namreč različnim narodom, ne samo enemu. So pa nekateri zelo organizirani in želijo imeti bogoslužje. Tako imamo v Ljubljani bogoslužja v cerkvi sv. Jerneja v Šiški. Tam mašuje moj predhodnik, duhovnik Mihajlo Hardi. Sedaj redno mašujem tudi v Celju za grkokatoliške vernike, begunce iz Ukrajine. V cerkvi Svetega Duha so nas zelo lepo sprejeli.

– Omenil si begunce iz Ukrajine, ki so v Sloveniji. Med temi so gotovo tudi grkokatoliški verniki. Koliko se srečuješ z njimi? Najbrž tebi lažje zaupajo, znaš ukrajinščino …
Vprašati se moramo, na kakšen način bomo najbolj na voljo tem ljudem. Ko imam mašo, pridejo k njej tudi pravoslavni in rimskokatoliški verniki. Celo protestanti. Tudi pripadniki kakšne druge veroizpovedi protestantskega izvora. V tem trenutku ni tako pomembno, kateri veri kdo pripada, ampak kaj bomo ponudili tem ljudem. Ponudimo jim Božjo besedo, svojo bližino, razumevanje, sočutje … Pokažemo, da trpimo skupaj z njimi. Jaz, ki prihajam iz Ukrajine, trpim s celim narodom in nosim v srcu njegovo bolečino.
Naj povem še, da hodi sedaj k spovedi veliko grkokatoliških vernikov. Že večkrat sem bil presenečen, koliko ljudi čaka na spoved. Če pridem v Celje in se tam zbere trideset ali dvajset ljudi, jih bo dobra polovica zaprosilo za spoved.

– Ko se je začela vojna v Ukrajini, je veliko ljudi pri nas in tudi po Evropi dejalo, da si niso nikoli misli, da bo v Evropi leta 2022 prišlo do vojne. Si bil tudi ti presenečen?
Vojna se ni začela sedaj. Sedaj se je začela smo aktivna faza te vojne, ki jo lahko vidi cel svet. Prej je potekala na drugačen način, zdaj je prešla v vojaško fazo. Nikoli nismo gojili sovraštva do Rusov. Vzgojen sem v krščanski družini in nikoli nam niso govorili: »Oni so naši sovražniki.« Nikoli! So nam pa govorili, da smo vsi bratje in sestre v Kristusu. Zgodovinsko dejstvo pa je, da so v zgodovini preganjali grkokatoliško Cerkev.

– Slovenski duhovnik, ki je deloval v Ukrajini, je pripovedoval, kako so se ljudje v Ukrajini pogovarjali v dveh jezikih. Nekdo je na primer govoril rusko, drugi mu je odgovarjal ukrajinsko in ni bilo sporov.
Da. Tako je bilo. Mislim, da ni bil v Ukrajini nihče diskriminiran zaradi uporabe jezika ali zaradi narodne pripadnosti ali verskega prepričanja. Veliko mojih prijateljev v Belorusiji in Rusiji naglaša, da si v Ukrajini lahko musliman, katoličan, pravoslaven … in te nihče ne preganja. Za Belorusijo in Rusijo tega ne moremo trditi.
Najbrž po tej vojni ne bo več tako. Slišal sem, da nekateri Rusi govorijo, da jih je sram, da so Rusi, zaradi grozodejstev, ki jih je ruska vojska zagrešila v Ukrajini.
Res, tako govorijo, da jih je sram. Toda jaz mislim, da ni treba, da jih je sram, da so Rusi, sramotno pa je to, kar dela rusko vodstvo. Tudi meni ne bi bilo vseeno ob takem početju, če bi bil Rus.
Verjetno res med tema narodoma odnos ne bo nikoli več takšen, kakor je bil doslej. Pa ne samo, kar se tiče odnosov med ljudmi, ampak tudi odnosov med Cerkvami, med kulturami … Mislim tudi, da ne bo več tako veliko ljudi hodilo delat iz Rusije v Ukrajino in iz Ukrajine v Rusijo …

– Si duhovnik grškokatoliške Cerkve. Kako bi povprečnemu Slovencu razložil, katere so značilnosti te Cerkve? Morda začniva pri imenu: ne gre za »grško« Cerkev?
Gre za katoliško Cerkev bizantinskega obreda. V našem primeru slovansko-bizantinskega obreda. Katoliška pomeni, da smo v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo in je naš vrhovni predstojnik rimski škof, papež. Poznamo 23 različnih grkokatoliških Cerkva. Naša Cerkev ima svoj posebni obred, poseben način življenja in svojo tradicijo. Ukrajinska Cerkev je največja med grkokatoliškimi, križevska eparhija, v kateri sedaj delam, pa je najmanjša.

– Ukrajinska grkokatoliška Cerkev je v zgodovini ogromno pretrpela. To je mučeniška Cerkev.
Da, tako je. Od leta 1596, od unije (združitve s katoliško Cerkvijo) do danes naša Cerkev trpi. Trpi s svojim narodom. Večkrat je bila preganjana. Tudi v komunizmu so jo zelo preganjali.

– Bila je tudi ukinjena.
Leta 1946 jo je ukinil sovjetski voditelj Stalin na tako imenovani psevdo sinodi v Lvivu (tako Ukrajinci imenujejo mesto Lvov). V stolnici so bil njihovi agentje in grkokatoliško Cerkev so pridružili ruski pravoslavni Cerkvi.

– Tudi metropolita Slipyja, voditelja grkokatoliške Cerkve, so pregnali v Sibirijo.
Kardinal Josip Slipy, redovnik, pozneje metropolit, je več let preživel v sibirskem taborišču. Po posredovanju svetega papeža Janeza XXIII. in najbrž tudi nekaterih zahodnih politikov so ga izpustili iz taborišča. Odšel je v Rim in se udeležil drugega vatikanskega cerkvenega zbora. V Rimu je tudi umrl. Ta preganjani kardinal je služil kot navdih za film Ribičevi čevlji. V filmu in v knjigi, po kateri je film posnet, celo postane papež.

– Niso pa preganjali samo njega, ampak tudi številne druge.
Na to preganjanje se je ohranilo veliko spominov, saj so še žive priče. Veliko duhovnikov in njihovih žena je bilo preganjanih. Mnogi, ki so bili v taboriščih, se niso vrnili. Njihovega natančnega števila ne vemo. Mnogi so bili tudi likvidirani. Tudi v sedanji vojni sta trenutno dva grkokatoliška duhovnika na okupiranem ozemlju ujeta. Torej preganjanje naše Cerkve ni nič novega in se še nadaljuje.

– Ali so ti starši pripovedovali kaj o preganjanju, ki so ga sami doživeli?
Moja stara mama je bila dve leti v zaporu, ker ni hotela dati ključa cerkve komunistu, ki je prišel, da bi tisto cerkev likvidiral. Iz nje bi naredili muzej ali jo celo porušili. Stara mama mu je dejala: »Nimate kaj delati v naši cerkvi. Če želite, pa lahko pridete v nedeljo k bogoslužju.« Seveda njemu niti malo ni bilo do bogoslužja, zaradi teh besed pa je bila stara mama dve leti v zaporu.

– Vendar se je vera kljub preganjanju ohranila.
V času preganjanja, ko je Cerkev delovala v podzemlju, se je prečistila in postala še močnejša. Zahvala gre duhovnikom, pa tudi staršem, ki so vzgajali otroke v veri.

– Cerkev se je v preganjanju prekalila. To se je pokazalo po padcu komunizma, ko je ta Cerkev zacvetela.
Na žalost komunizem še ni propadel, ampak se še danes širi kot infekcija. Živ je tudi še v Rusiji in njegov vpliv občutimo v Ukrajini, kjer se dogajajo strašne stvari. Cerkev pa je preživela, ker je Kristusova, ni od ljudi. Ni človeška ustanova. Zato prejema svojo imunost od Boga, in zaradi tega je preživela.
Ko je Ukrajina postala neodvisna, so postale vse veroizpovedi svobodne, tudi grkokatoliška Cerkev.

– In semenišča so bila naenkrat polna.
Tudi danes so semenišča v Ukrajini polna v obeh Cerkvah: grkokatoliški in pravoslavni. Vsa zgodovina je pripomogla, da so ljudje vzeli Cerkev za temelj, na katerem lahko gradijo svoje življenje.

– Grkokatoliška Cerkev je bila v zgodovini tudi nekakšna ohranjevalka ukrajinske narodne zavesti in celo njena spodbujevalka. Znan je metropolit …
… Andrej Šepticki je bil metropolit od leta 1900 do 1944. Nekateri v Sloveniji pravijo, da bi ga lahko primerjali s škofom Antonom Martinom Slomškom ali Antonom Jegličem. Grkokatoliška Cerkev je v zgodovini imela več vlog. Ni skrbela le za dušni blagor ljudi, ampak tudi za narodno kulturo. Pomislimo samo na književnost. Tudi pisanje zgodovine je povezano z grkokatoliško Cerkvijo, pa tudi s pravoslavno. Duhovniki in njihovi otroci (grkokatoliški duhovniki se lahko poročijo) so spadali med intelektualce. Pisali so knjige, bili so profesorji, umetniki … To je ljudem veliko pomenilo. V vasi, kjer je večina ljudi obdelovala zemljo, so imeli izobraženi duhovniki poseben status.

– Omenil si pravoslavno Cerkev. V Ukrajini je nastala ukrajinska pravoslavna Cerkev, obstaja pa tudi ruska pravoslavna Cerkev. Tako imamo dve pravoslavni Cerkvi.
Na področju Ukrajine imamo več pravoslavnih Cerkva, ne samo omenjenih. Tudi manjšine imajo svoje pravoslavne Cerkve. Imamo ukrajinsko pravoslavno Cerkev, ki pravno spada pod ekumenskega patriarha v Carigradu.
Zanimivo, da je carigrajski patriarh, ki med pravoslavnimi Cerkvami zavzema posebno mesto, priznal to Cerkev.
Mislim, da je to, da jo je priznal, zgodovinska pravičnost. Krščanstvo je v Ukrajino prišlo iz Carigrada.

– Odpira se vprašanje, kaj bo z rusko pravoslavno Cerkvijo v Ukrajini, ki spada pod moskovski patriarhat. Nekateri duhovniki te Cerkve so dejali, da ne morejo več moliti za ruskega patriarha Kirila, ki se je tako očitno postavil na stran ruskega predsednika Putina.
Ruski politični aparat izkorišča rusko pravoslavno Cerkev. Precej duhovnikov in škofov pri liturgiji ne bo več javno molilo za moskovskega patriarha, ki popolnoma podpira sedanji politični režim v Rusiji. Imajo pa še drugo možnost, da gredo pod carigrajski patriarhat. To bi pomenilo, da se vrnejo tja, od koder izhajajo.

– Kaj meniš o izjavi, da po tej vojni v Ukrajini ne bo nihče več želel pripadati ruski pravoslavni Cerkvi moskovskega patriarhata?
Menim, da ne bo držalo, da ji prav nihče ne bo želel pripadati, kajti še so ljudje, ki ne poznajo vseh razsežnosti vojne in trpljenja ljudi. Vedno se bodo našli ljudje, ki bi radi sodelovali v takšnih strukturah. O tem nam govori tudi zgodovina. Pomislimo na področje Balkana.

– Pred kratkim si imel mašo za padlega ukrajinskega vojaka. Njegovi sorodniki so sedaj v Sloveniji. Najbrž je zdaj takih izgub v Ukrajini kar precej? Ali imaš stike z ljudmi, ki so izgubili najbližje?
Večina ljudi, ki jih tukaj srečujem, so ženske in otroci. Med njimi jih je veliko, ki so doma pustili starejše sorodnike pa tudi svoje može, očete in sinove. Ti so ostali doma in branijo svojo domovino. Ljudje, katerih svojci so padli v vojni, zelo trpijo. Molijo za svoje pokojne. Čakajo na dan, ko bo nastopil mir.

– Ali imaš tudi ti med sošolci in prijatelji koga, ki je padel v vojni?
Štiri sem poznal in so živeli v moji okolici. Večinoma gre za mlade fante, stare od 20 do 35 let.
Kot duhovnik želim ljudem povedati, naj sorodniki in bližnji v svojem srcu ne gojijo sovraštva proti ruskemu narodu. Kdor v srcu kopiči sovraštvo, trpi. Zato govorim, da moramo moliti za svoje sovražnike in jim odpustiti. Obenem pa poudarjam, da se ne smemo predati, odvreči orožja in reči napadalcem: »Pridite v našo domovino in ubijte nas.« Ljudje so pogumni, vojaki branijo svojo zemljo, s krščanskega vidika pa se trudimo ne gojiti sovraštva.

– V pogovoru si že omenil otroke duhovnikov v grkokatoliški Cerkvi. To kaže, da se duhovniki v vaši Cerkvi lahko poročijo. Ti pa si se odločil za neporočeno obliko duhovništva. Kako to?
V naši Cerkvi lahko izbiramo med tremi oblikami: redovniško življenje, kjer so neporočeni menihi, duhovniki pa so lahko poročeni ali neporočeni. Tako je grkokatoliška Cerkev nekakšna povezava med rimokatoliško in pravoslavno Cerkvijo. Jaz sem si izbral obliko, ki je doma v rimokatoliški Cerkvi.

– Zakaj?
V drugem letniku fakultete sem spoznal, da je to način, na katerega bi rad uresničil duhovniški poklic in svoje življenje, ter sem se odločil zanj. Ko bom končal svoje služenje Cerkvi, pa se bom verjetno pridružil kaki redovni skupnosti. Rad opravljam svoje poslanstvo, rad služim Cerkvi in ljudem. Ni običaj, da bi se vsi pridružili kaki skupnosti, ampak jaz se nameravam, saj menim, da ni dobro, da je starejši človek sam ali osamljen.

– Imaš kakšno sporočilo za Slovence, med katerimi sedaj živiš?
Slovenskemu narodu bi se zahvalil za podpro, pomoč in molitve. Hvala za sprejem beguncev iz Ukrajine. Prosim jih, naj še naprej molijo za nas in naj ohranijo naš narod v svojem srcu. Prav tako naj molijo in mislijo na vse kristjane na svetu, ki trpijo, še posebej za ukrajinski narod, ki tako trpi v tej vojni.

Ivan Skalivskyi

je bil rojen leta 1996 v zahodnoukrajinskem mestu Ivano-Frankivsku. Tam je obiskoval osnovno in srednjo šolo. Ivano-Frankivsk je tudi sedež grkokatoliške metropolije. Ta ima približno sedemsto duhovnikov in svoje semenišče, katerega gojenec je bil tudi Ivan. Potem je študij teologije nadaljeval na Poljskem, na Hrvaškem in v Sloveniji. Študiral je na rimokatoliških teoloških fakultetah in poudarja, da Ivano-Frankivska metropolija rada izmenjuje študente ter jih pošilja na druge fakultete, da se tam izšolajo in se izobraženi vrnejo domov.
Leta 2021 je bil v Križevcih na Hrvaškem posvečen v duhovnika. Po posvečenju je nastopil služno grkokatoliškega duhovnika v Metliki.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 1, 2023, str. 6-10.

Strah in zaupanje

Napisal Marko na 16. januarja 2023. Objavljeno v Za začetek.

V novo leto vsakič znova vstopam z Božjim detetom v naročju, kar me vsakič znova osupne in gane. Bog nam ga položi v varstvo, kot bi bili mi, slabotni ljudje, ki ne znamo niti s samim seboj, najprimernejši prostor za to. Ne vem, zakaj je tako zaupljiv, ker imam občutek, da ne vemo točno, kaj naj sploh z njim. Saj se kot njega tudi novega leta bolj ali manj bojimo, zdi se, da vsako leto bolj, četudi nam je vsako leto enako dobro postlano; morda pa ravno zato: tako kot otrok je tudi ono nekaj novega, nekaj neznanega, lahko rečemo tudi po svoje podivjanega, kar moti našo vpeljano vsakdanjost, nekaj neugnanega kakor plamen grma, ki je gorel, pa ni zgorel. Tak je pač Bog s svojimi nenavadnimi in nelogičnimi idejami, sem in tja se suče in nihče ga ne more ujeti. Samo sledimo mu lahko, dokler nas v podobi novega leta slej ko prej ujame On … razen če nas ne prej ujame strah.
Ta, bi rekel, je hujše narave od tiste Detetove neugnanosti, kot vrtinec lijaka nas na sunek lahko potegne v neko panično neprištevnost, ki nam zapravi tla pod nogami. Kar pomislite, ali bi se še kaj razdajali, če bi se bali prihajajoče revščine, pretehtajte, komu bi še zaupali, če bi se bali vojne – nikomur, prav nikomur. To je tisto, kar zasužnjuje: ko te je prihodnosti strah, postane človek njen ujetnik in zapuščeni puščavnik življenja, služabnik lastnega preživetja. Kar je – kako paradoksalno – pravzaprav prvi korak k lastnemu koncu.
Mirno in tiho bi si zato želel stopiti skozi še ena vrata svojega življenja kot novonastala mati, ki ji dajo v roke takega drobcenega otroka, brez pretirane evforije, da je nečesa končno konec, brez težke zaskrbljenosti na svojih plečih, kaj bo in kako, z utišanimi kričavimi glasovi o energetski krizi, vojnah, zarotah, boleznih. Kaj bo z njim in z menoj? Samo iti, mirno in tiho sprejeti to Dete, to nezaslišano novost, kot dar. Ker to resnično je: ne tak, kakršnega bi si želel, temveč tak, kot ga potrebujem, kot bi mi ga nekdo rad dal, kakor da je moje šibko naročje najprimernejše mesto zanj. Nečesa me bo naučilo, od mnogočesa se bom moral zaradi njega posloviti, jokal bom in trpel, hvaležnost in veselje mi bo vzbudilo in vse, kar bo nastalo zaradi njega, bo prav. Vse bo prav. Samo to bi rad vedel.
Zdi se mi, vsako leto bolj, da je to edina stvar, ki resnično osvobaja človeka in ga naredi pripravnega za mir: odpovedati se strahu, ki vedno, ampak res vedno prihaja od zunaj in ki nikoli, res nikoli, ni nekaj Božjega. »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18). On, ki mi daje to Dete, to neznanost v roke, mi pravi, kar naprej: »Ne boj se.« Namig, naj mu zaupam. Naj v tej utrujajoči norosti, ko mi strahovi od vsepovsod kričijo na uho vse sorte opozoril in svaril, ostanem miren in zbran ob eni sami misli, ki mi mora prešinjati srce: On je dober, On je dober, On je dober.
Pogumno novo leto!

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 1 (2023), 3.

Jožef Walland (1763–1834)

Napisal Marko na 13. januarja 2023. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Ko prevzemamo pastirsko skrb za to škofijo, gotovo želite vedeti, kako naj bi v božji Cerkvi ravnali v našem duhu in po naših zamislih … Naša edina želja je, da se držite tega in ravnate po tem, kar so zmerom in povsod vsi verovali in učili … Z vso ljubeznijo vas prosimo, da se pri božji službi držite reda, kot je v tej škofiji zapovedan. Ob nedeljah in praznikih imejte pri rani (jutranji) maši homilijo, razlago berila ali evangelija, pri veliki ali farni maši pridigajte, pri popoldanski božji službi pa poučujte v krščanskem nauku otroke in odrasle … Ne le z besedo, tudi z zgledom moramo učiti. Človeška narava je že taka, da besede poslušalcem sežejo v srce in jih sprejmejo le takrat, ko čutijo, da prihajajo iz srca pridigarja, polnega svetega ognja.« Tako je goriški škof Jožef Walland zapisal v svojem prvem pastirskem pismu (6. junija 1819). Z njim nagovarja predvsem duhovnike. Sam je bil vzgojen v jožefinskem semenišču v Gradcu in v svojem pismu predpisuje duhovnikom predpise o bogoslužju cesarja Jožefa II.

GORENJEC V GORICI
Njegova rojstna dežela je bila Gorenjska. Luč sveta je zagledal 28. januarja 1763 v Novi vasi pri Lescah. Bil je edini otrok očeta Jožefa, ki ga je izgubil že pred dopolnjenim prvim letom. Mati Barbara se je drugič poročila in v zakonu z Janezom Gogalom rodila sedem otrok. Jožefa so poslali v ljubljanske šole. Po maturi ga je mikalo, da bi se posvetil zdravilstvu, vendar se je odločil za duhovniški poklic. Filozofijo in teologijo je študiral v jožefinskem centralnem semenišču v Gradcu. Za duhovnika ga je 15. novembra 1789 posvetil ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Po posvečenju je bil kaplan v Kresnicah in Velikih Laščah, nato ga je vlada imenovala za kateheta na ljubljanski normalki, nadškof Brigido pa nato za profesorja več teoloških predmetov na škofijski bogoslovni šoli. Katehetiko in praktično (pastoralno) teologijo je poučeval v slovenščini. Skupaj z Ravnikarjem, Metelkom in drugimi si je prizadeval za ustanovitev stolice za slovenski jezik v Ljubljani. Leta 1805 je z odlokom cesarja Franca II. postal ljubljanski stolni kanonik in nadzornik ljubljanskih šol. Bil je član komisije, ki je pregledovala prevod Svetega pisma Jurija Japlja. Pod francosko okupacijo je bil od leta 1809 rektor ljubljanske centralne šole. Po odhodu Francozov pa je postal gubernijski svetnik v Trstu in zatem v Ljubljani. Po ukinitvi Napoleonove univerze v Ljubljani se je skupaj z Metelkom zavzemal za ohranitev teološke fakultete. Cesar Franc I. ga je 8. marca 1818 imenoval za goriškega škofa, papež Pij VII. pa je 2. oktobra cesarjevo imenovanje potrdil. Škofovsko posvečenje mu je 22. novembra podelil ljubljanski škof Avguštin Gruber. V goriški stolnici je bil ustoličen 10. januarja 1819. Po duhu je bil malo jožefinist, kar razodeva tudi njegovo prvo pastirsko pismo. Pozneje pa je skušal popraviti svoje napake in zaceliti rane, ki jih je bil Jožef II. zadal goriški škofiji.

GORIŠKI ŠKOF, NAZADNJE NADŠKOF
Goriška škofija je nastala na ozemlju nekdanjega oglejskega patriarhata, ki ga je v sporazumu s cesarico Marijo Terezijo in beneškim senatom papež Benedikt XIV. z odlokom z dne 2. julija 1751 ukinil in ustanovil dve novi škofiji: goriško za avstrijsko in videmsko za beneško v Furlaniji. Na pritisk cesarja Jožefa II. je papež Pij V. leta 1788 goriško nadškofijo ukinil in prenesel nadškofijski sedež v Ljubljano. Isti papež je obnovil sedež škofije v Gorici (1791). Po končanih napoleonskih vojnah je cesar Franc I. ponovno ustanovil Ilirsko kraljestvo in zahteval od papeža, naj uredi ozemeljski sestav škofij v Dalmaciji in Istri. Papež Pij VII. je raziskavo poveril goriškemu škofu Wallandu. Na podlagi njegovih predlogov je papež Leon XII. leta 1828 ukinil več škofij v Dalmaciji, nekaj drugih škofij pa je združil po dve pod enega škofa – koprsko je pridružil tržaški. Njegov naslednik Pij VIII. je z apostolskim pismom z dne 27. julija 1830 osnoval ilirsko cerkveno provinco z metropolitanskim sedežem v Gorici in ji podvrgel ljubljansko, tržaško-koprsko, poreško-puljsko in krško (Krk) škofijo. Odlok je stopil v veljavo na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1831, in so ga pozdravili zvonovi po vsej goriški nadškofiji.
Goriški nadškofje in ilirski metropoliti so v naslednjih sto letih bili po rodu Slovenci. Gorenjec Jožef Walland (od 1819–1830 kot škof, od 1830 do 1834 kot nadškof in ilirski metropolit). Sledil mu je Korošec Franc Ksaver Luschin (1835–1854), Gorenjec Andrej Gollmayr (1855–1883), Goričan Alojzij Matej Zorn (1883–1897), Štajerec Jakob Missia (1897–1902), prvi slovenski kardinal, Andrej Jordan, po očetu Slovenec (1902–1905), Frančišek Borgija Sedej (1902–1931), goriški rojak iz Cerknega, je bil zadnji slovenski goriški nadškof. Nadškof Jožef Walland, Jožef Tominc, olje na platnu, ok. 1820 (slika v goriški stolnici). – Notranje dvorišče nadškofijske palače v Gorici. – Grb nadškofa Jožefa Wallanda. Vhod v dom goriških nadškofov. – Cerkev sv. Hilarija in Tacijana je leta 1465 postala prva župnijska cerkev v goriškem mestu; sedanjo podobo je dobila v 18. stoletju, ko je postala stolnica. Notranjščina goriške stolnice. – Grof Karel Mihael Attems (1752–17774), prvi goriški nadškof. – Frančišek Sedej (1902–1931), zadnji goriški nadškof Slovenec. – Oglej v Wallandovem času. – Bronasti relief Jožefa Wallanda (Balanta) na župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v Lescah (delo ak. kiparja Staneta Kolmana, 2000), v spomin na rojaka iz bližnje Nove vasi.

“TU NAS IMATE, SVOJEGA ŠKOFA!”
»Preljubi bratje, vi sami veste, kako težka je butara nam naložena, veste tudi, da so se naši dnevi že nagnili in da naša moč od dne do dne pojema,« nagovarja 56-letni škof Jožef Walland svoje duhovnike v pastirskem pismu ob prevzemu goriške škofije. Prosi jih, naj molijo zanj in se ga vsak dan spominjajo pri maši. Takoj je začel z vizitacijami škofije, pastirskimi obiski župnij, največkrat združenimi z birmami, ko se je srečeval z duhovniki in verniki. Po zgledu iz Ljubljane je v svoji škofiji uvedel slovenščino v ljudske pobožnosti ter pospeševal krščanski nauk in pridige v ljudskem jeziku. Njegova prva misel je bila poskrbeti za primerno izobrazbo duhovnikov. Cesar Jožef II. je v okviru svojih reform združil škofijska bogoslovna semenišča v večjih mestih; 30. marca 1783 je začelo delovati v Gradcu skupno semenišče za Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko. Za obnovitev bogoslovnega študija v Gorici si je prizadeval že Wallandov predhodnik škof Francesco D’Inzaghi. Cesarjevo dovoljenje, da se v Gorici ustanovi skupno semenišče za Istro, Trst in Gorico, je bilo dano maja 1818, slovesno odprtje bogoslovnega semenišča z visoko bogoslovno šolo pa je bilo 12. januarja 1819, dva dni po Wallandovi razglasitvi za goriško-gradiškega škofa. Škof je poskrbel za dobre profesorje. Prihajal je k izpitom bogoslovcev in presojal njihove darove. Duhovnike je z osebno priljudnostjo navezal nase. Vsak duhovnik je bil povabljen k škofovi mizi. Doletela ga je čast, da je v svoji stolnici posvetil štiri škofe. Veliko skrb je posvečal. šolski izobrazbi mladine v škofiji.
Po večkratni bolehnosti je prve dni maja leta 1814 resneje zbolel. Prva dva dneva križevega tedna je še spremljal procesijo, tretji dan pa je obležal. V petek po Gospodovem vnebohodu je prejel sveto popotnico, v nedeljo, 11. maja 1814, pa je mirno zaspal v Gospodu. Pogrebne slovesnosti je vodil njegov učenec in prijatelj Matevž Ravnikar, prvi tržaško-koprski škof.

S. Čuk, Jožef Walland: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2023), 38-39.

Poseben mozaik Franca Boleta

Napisal Marko na 12. januarja 2023. Objavljeno v Zanimivosti.

Udeležence maše ob 28-letnici Radia Ognjišče, ki je bila 28. novembra 2022 na Brezjah, je prijetno presenetil poseben portret Franca Boleta, ustanovitelja te radijske postaje in naše revije. Portret, ki so ga med mašo postavili pred ambon, so si z zanimanjem ogledali prijatelji Radia Ognjišče, saj je narejen iz različnih semen. Na njem je ob ustanovitelju še podoba brezjanske Marije Pomagaj. Franc Bole je namreč tudi začetnik romanj bolnikov in invalidov na Brezje. Avtor podobe je Franci Firm, kmet iz Podšentjurja pri Litiji, ki vsako leto za zahvalno nedeljo naredi mozaik iz semen in ga s hvaležnostjo podari ustanovi, s katero je bil portretiranec povezan. Tako je lani naredil mozaik škofa Vovka, pred dvema letoma mozaik zadnje večerje, ki visi na steni zakristiji cerkve v Litiji, še prej portret Božjega služabnika Andreja Majcna … Franci Firm se ukvarja s kmetijstvom. Njihova domačija Pr’ Fakin stoji v zavetju podružnične cerkve sv. Jurija, za katero prav tako skrbi Franci in je tudi njen ključar.
v: Ognjišče 01/2023, 26

Blagoslov

Napisal Marko na 12. januarja 2023. Objavljeno v zgodbe.

Previdno in s počasnimi koraki je stopala po dvorišču v strahu, da ji ne bi spodrsnilo, saj je v rokah nosila toplo povito dete, da je kukal ven samo nosek. Oči so bile zaprte, saj je dete sladko spalo.
Pred njo sta hodila snaha in sin, ki sta na vse tri svete večere blagoslavljala dom – kropila in pokadila. Sin je imel v rokah posodo z žerjavico, na katero je nalomil vejice od butarice cvetne nedelje, snaha pa lonček z blagoslovljeno vodo in vejico pušpana, s katero je kropila. Letos prvič, kajti za lanske božične praznike je še ni bilo. Šele po njih sta se poročila, pred tremi meseci pa se je rodila punčka, mala Valentina, ki jo je zdaj ona imela v naročju.
»Mama, pridi kropit!« sta zvečer vstopila v njeno hiško, ki je služila za preužitek že več rodov. Bila je blizu družinske hiše in vanjo se je umaknila, ko je prišla k hiši snaha.
»Da bosta imela mir in da bosta zaživela po svoje,« je rekla. Pa tudi sama je potrebovala trenutke zase. Kar utrujena je že bila od vseh teh let, ko je bila gospodinja pri hiši. »Saj bom pomagala, ko me bosta rabila,« je dodala, ko je šla na svoje.
In tako so začeli živeti vsak zase, a hkrati skupaj v miru in slogi. Mir, samo mir si je želela za stare dni.
»Ne, jaz ne bom kropila, sedaj boš ti,« je odklonila lonček z blagoslovljeno vodo, ki ga ji je ponujala snaha.
»No, zmenita se,« je začudeno gledal sin. »Saj je vedno kropila stara mama, dokler je še lahko hodila,« je bil začuden.
»Ne, to mesto pripada v naših krajih gospodinji, in to si zdaj ti,« je rekla snahi.
»Tudi ti si bila gospodinja, pa je kropila babica,« ni šlo v glavo sinu. »Meni je vseeno … samo da ne boš žalostna.«
»Nič ne bom žalostna,« se ji je zatresel glas. »Bila pa sem zelo žalostna, ko sem, kot zdaj ti, Sonja, prišla k hiši in sem vzela kropilnik, pa je brž stopila k meni tašča, mi ga vzela iz rok in rekla trdo: To je pa moje delo! Še vedno sem pri hiši jaz glavna in tudi bom, dokler bom živa ta čast pripada meni! Tak je bil pri hiši moj začetek. Meni ni šlo za nobeno čast, pač pa za običaj, ki je bil v teh naših krajih. Zadrževala sem solze, bila sem silno žalostna in ponižana. In tako je bilo vsa leta, dokler ni obležala in umrla. Vsa leta mi je dajala vedeti, da naj samo tiho delam in ne silim v ospredje. Nikoli me ni sprejela. Ni me marala, zanjo sem bila mestna frajla. Bila sem učiteljica, te službe si nisem pustila vzeti in sem delala do pokojnine in sicer ob vsem delu na kmetiji. Zdaj lahko živim od svojega denarja in ne bom vama v breme. Je pa res: moja tašča je bila zelo pridna in skrbna. Vse tri najine otroke je čuvala, ko sem bila v službi, in tudi v njihovo vzgojo se ni vtikala. Čeprav me ni imela rada, sem jo spoštovala. Ko je obnemogla, sem ji stregla. Ko je čutila, da odhaja, sva se zbližali, žal veliko let prepozno.
Čeprav sem bila vsa leta odrinjena, sem jo imela po svoje rada. Če bi pa vedela, da je zaradi tega, ker je zelo zgodaj izgubila mamo, imela nesrečno otroštvo in je bila zato na zunaj zelo trda, bi jo drugače razumela. Naredila sem zaobljubo: če dobim snaho, bom do nje drugačna. Zato naj ti bo ta lepi običaj svetega večera v veselje in znamenje, da si pri nas zelo zaželena, in čutim, da nama bo lepo.«
Objela je snaho in hvaležno stegnila roke, ko ji je pomolila malo štručko, in jo pritisnila na srce.
»Vi mi zaupate blagoslovljeno vodo, jaz pa vam dete,« se je nasmehnila snaha. Radostno so stopali okrog poslopij in z molitvijo blagoslavljali domačijo.
Bila je jasna, zvezdnata, ledena noč, a mraza ni čutil nihče. Bilo jim je toplo pri srcu. Čutili so, da s tem blagoslovom postajajo srečna, povezana družina.

A. Kumer, Zgodbe, v: Ognjišče 1 (2023), 83.

Ali je bil Jezus krščen kot odrasel?

Napisal Marko na 7. januarja 2023. Objavljeno v Pisma.

Jezusov rojstni dan praznujemo 25. decembra. Kmalu po novem letu pa Jezusov krst v reki Jordan, ko ga je krstil Janez Krstnik. Zanima me, zakaj je Jezus na slikah upodobljen kot odrasel, in ne kot otrok, ter zakaj o Jezusovem otroštvu in mladosti ne vemo skoraj nič, razen tega, da je kot dvanajstletni deček ostal v templju, zatopljen v Božjo besedo.
Stanka

O tem, da je Janez Krstnik krstil Jezusa, poročajo vsi trije sinoptični evangeliji (Marko, Matej, Luka). Vsi postavljajo ta krst na začetek Jezusovega javnega delovanja, ki se je pričelo okoli Jezusovega tridesetega leta. Poleg tega iz evangelijev vemo, da sta Janez in Jezus po rojstvu ista letnika, torej je že s tem izključeno, da bi Janez lahko krstil Jezusa kot dojenčka. Iz vsega skupaj jasno sledi, da se je Jezus dal krstiti Janezu kot odrasel. Je pa prav, da posebej poudarim, da to ni bil sedanji krščanski krst (kajti ta je nastal šele po Jezusovi veliki noči – saj je njegova vsebina potopitev v Kristusovo smrt in vstajenje z njim), ampak judovsko obredno dejanje, ki je imelo spokorni značaj. Raznovrstna umivanja z vodo kot obredno očiščevanje imajo mnoga verstva, ne samo judovstvo. Jezus, ker je bil učlovečeni Bog, sicer ni potreboval takšnega očiščevanja, saj je bil brez greha; je pa hotel iz solidarnosti do grešnikov stopiti v vrsto grešnikov, ki so prihajali k Janezu Krstniku in mu priznavali grehe (Janez jih seveda ni mogel odpustiti). Tako je Jezus že vnaprej pokazal, da želi vzeti nase vse grehe človeštva, torej greh sveta (kot se je izrazil Janez Krstnik), kar se bo dokončno uresničilo skozi njegovo trpljenje in smrt na križu; v vstajenju pa bodo naši grehi dokončno premagani in krivda izmita. V ta namen se je Jezus vse svoje javno delovanje družil z grešniki, da bi jim bil blizu in bi jih lahko pritegnil v svoj odrešenjski proces. Tudi v trenutku smrti na križu je bil med razbojniki, da bi jih rešil. To je izrazil z eno izmed svojih zadnjih besed na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34). S tem je povedal, da gre do konca, do vsakega dna, z vsakim človekom, vsakim grešnikom in mu do zadnjega trenutka zemeljskega življenja ponuja možnost odrešenja.
Ker v enem cerkvenem letu podoživimo vsa leta Jezusova življenja, torej nekaj več kot trideset, so si dnevni datumi lahko zelo blizu, a je seveda med dogodki lahko razlika več let. Tako je tudi v primeru praznika Jezusovega rojstva in njegovega krsta v Jordanu datumsko le dobrih štirinajst dni razlike, a realno je med dogodkoma razlike več desetletij. Podobno kot če imata dva rojstni dan na isti dan ali datumsko zelo blizu, to še ne pomeni, da sta tudi enako stara; njuna razlika v starosti je lahko več let. Torej upodobitve Jezusovega krsta v Jordanu z odraslima Janezom in Jezusom povsem odgovarjajo dejanskemu stanju njune starosti ob dogodku.
Pravilna je ugotovitev, da o Jezusovem otroštvu in mladosti iz evangeljskih zapisov izvemo zelo malo. Poznamo nekaj osnovnih okoliščin njegovega spočetja v Nazaretu, nekaj več glede njegovega rojstva v Betlehemu; golo ugotovitev o begu v Egipt in nekajletnem bivanju tam ter nato o vrnitvi. Temu sledi le še poročilo o obisku templja ob Jezusovem dvanajstem letu, kjer imamo nato o njegovih naslednjih skoraj dvajsetih letih le skopo ugotovitev, da se je razvijal v modrosti, rasti in milosti pred Bogom in pred ljudmi (Lk 2,41-52). Zakaj je tako? Najosnovnejši odgovor je, da če bi bilo za našo vero in naše odrešenje potrebno kaj več, bi nam Sveto pismo to gotovo posredovalo. V veri torej sprejemamo, da nam je Bog dovolj razodel glede otroštva in mladosti našega Odrešenika. Poleg tega je treba poudariti, da svetopisemski spisi niso zgodovinski zapisi, marveč verski. Zato v njih tudi ne smemo iskati najprej točnih zgodovinskih podatkov, ampak verski namen, ki so ga imeli sveti pisatelji, ko so pod vodstvom Svetega Duha zapisoval besede Svetega pisma Stare in Nove zaveze. Zato nas tudi kakšna neujemanja pri opisu istih dogodkov v posameznih evangelijih ne smejo motiti, ampak naj nas spodbudijo da še natančneje poskušamo odkriti sporočilo vere.
Da pa je bila želja in potreba tudi že prvih generacij kristjanov vedeti kaj več o tem obdobju Jezusovega življenja, pričajo tako imenovani apokrifni evangeliji in podobni zapisi prvih krščanskih skupnosti, ki natančneje opisujejo dogodke in odnose v sveti družini in tudi širše iz tega obdobja. Ker ti spisi niso uvrščeni v Sveto pismo, nimajo takšne gotovosti in enake vrednosti ter veljave kot Sveto pismo; vsekakor pa vsaj delno zapolnijo življenjepisne sive cone v evangelijih in še dodatno osvetlijo marsikakšno podrobnost iz takratnega načina življenja, ki nam pomaga bolje in globlje razumeti tudi svetopisemska sporočila. Ne moremo pa vsega, kar je v njih zapisano, vzeti kot suho zlato, torej kot pravo resnico o dogodkih. Takšen evangelij je na primer Evangelij otroštva po Tomažu, ki pričuje prav o tem, da so si podobna vprašanja kot naša bralka postavljali že zdavnaj pred nami.
Apokrifnim zapisom iz prve krščanske dobe so podobni zapisi nekaterih zasebnih razodetij iz kasnejših obdobij, ki naj bi jih vidcem pripovedoval Jezus sam in prav tako podrobno opisujejo obdobje njegovega otroštva in mladosti. Tudi tem zapisom ne moremo pripisovati objektivne zgodovinske vrednosti, so pa marsikomu v veliko pomoč pri razvijanju osebnega odnosa do Gospoda. Med takšne spise spadajo med drugim zapisi Marije Valtorte.
Po eni strani je zelo prav, da bi radi vedeli kar največ iz življenja našega Gospoda Jezusa Kristusa in tako ponotranjili njegovo življenjsko držo. A po drugi strani nas ta radovednost ne sme ovirati, da se ne bi zadovoljili s tem, kar imamo o njem razodetega v Svetem pismu. To nam mora zadoščati, ker verujemo, da bi nam Bog povedal in razodel še več, če bi bilo to potrebno za našo vero in našo pot odrešenja. Zato berimo z vero odlomke Svetega pisma, jih premišljujmo, in če bo treba, nam bo Bog sam preko premišljevanja ali kontemplacije razodel o svojem življenju še kaj več, če bo menil, da nam bi to koristilo za posvečevanje našega življenja in služenje bližnjim iz ljubezni.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 1 (2023), 36.

Čas, ki prihaja?

Napisal Marko na 2. januarja 2023. Objavljeno v zgodbe.

Vsako leto pred božičnimi prazniki se Dora odpravi na pot. V vseh štiridesetih letih, odkar se je zaposlila in nato tudi ostala v tujini, se le dvakrat ali trikrat ni mogla vrniti v objem domačih krajev in spominov. Tudi lani ni šla, saj se je svet zaradi epidemije skoraj zaprl. Ostala je ujeta v svojem stanovanju in bila vesela, da je lahko spremljala božično mašo iz domače cerkve po spletu. Zdelo se ji je, da se je vzdušje iz cerkve preselilo med stene njenega domovanja. Celo mašo je skupaj z vsemi njenimi ljubimi domačimi ljudmi glasno odgovarjala, pela in vstajala. Šele ko je zbor na koncu maše odpel zadnjo kitico Svete noči, se je prav zavedla, da je sama in daleč stran od doma. Zato se je letos toliko bolj bala, da se lanska zgodba ne bi ponovila. Med vožnjo se je zato iz srca zahvaljevala Bogu, da lahko hiti proti domu.
Še sama ni vedela, kolikokrat je že prevozila to pot. Najprej sama, čez nekaj let skupaj z možem, nato z družino. Skoraj ob vsakem kilometru se je v njej zbudil kakšen spomin: na ovinkastem delu je bilo otrokom pogosto slabo, malo za dolgim predorom so imeli manjšo prometno nesrečo, na tistem počivališču jim je kuža skoraj pobegnil … Zadnja leta spet potuje sama. Otroci so drug za drugim odhajali od doma, mož pa je našel svoj večni mir po težki bolezni.
Ko je zapeljala skozi jeseniški predor, so se spomini vrnili v otroška leta. Morda ji je bilo pet ali šest let, ko jo je oče v globokem snegu na ramenih nesel k polnočnici. Med mašo je iz maminega naročja občudovala slovesno razsvetljeno cerkev in mogočno petje. Pa jo je kmalu premagal spanec in prebudila se je, ko jo je oče spet dvignil na ramena. Tako žal ji je bilo, da je prespala vsa svoja pričakovanja. Potem so vsako leto gazili proti cerkvi in si svetili z baklami. Ti občutki so za vedno ostali v njej. Ko je začela peti v otroškem zborčku, je na skrivaj občudovala fanta, ki je imel najlepši glas. On pa je še opazil ni!
»Je že bilo tako prav,« je pomislila.
Zapeljala je med ulice svojega mesta. Spet doma! Srečanje s sestro in njeno družino je bilo toplo, prisrčno. Skupaj so preživeli sveti večer. Domač, preprost. K polnočnici so se hoteli odpeljati z avtom, pa jih je preprosila, da so šli peš. Pred cerkvijo je srečala le nekaj znancev, nekatere je, skrite za maskami, komaj prepoznala. Srce ji je začelo hitreje biti, ko je vstopila v cerkev. Vse je bilo tako domače, poznano, njeno.
Ko je začela ura v zvoniku biti polnoč, se je s kora nežno oglasila Sveta noč, iz zakristije so začeli prihajati ministranti, za njimi pa ni bilo domačega župnika. Dora se je presenečena obrnila k sestri: »Kaj imate novega župnika?« je šepetaje vprašala.
»Ne. To je naš stalni diakon. Iz naše fare je. Pred kakšnim letom je bil posvečen.«
»Prav. Ampak nocoj je božični večer!« ji ni bilo prav.
Po odpeti pesmi jih je diakon nagovoril: »Drage župljanke, dragi župljan! Prav pred svetim večerom, ko se srečamo z Jezusom v praznovanju njegovega rojstva, je naš dragi župnik Zvonko zbolel. Iskala sva nadomestilo na škofiji in po sosednih župnijah, pa imajo vsi duhovniki svoje obveznosti. Gospod župnik je zdaj v mislih z nami, čeprav bi bil presrečen, če bi mogel biti na mojem mestu. Po svoji moči ga bom skušal nadomestiti. Skupaj bomo opravili bogoslužje Božje besede.«
»Prevozila sem tisoč kilometrov, zdaj pa niti pri polnočni maši ne bom,« je Dora z bolečino v srcu pomislila. Nekoliko je bila presenečena, da se bogoslužje začelo prav tako kot vsaka maša.
Besedilo evangelija, ki ga je z občutkom prebral diakon, se jo je dotaknilo bolj kot ponavadi. »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod.«
»Naj pride med nas veselje in Kristus Gospod,« si je zaželela in bila vesela, da se ji je utrnila ta prošnja, ki je prevzela njene misli, ko je diakon zaprl evangeljsko knjigo in stopil k ambonu, Dora je zaznala nekaj zadrege v njegovih začetnih besedah. Pa je trema kmalu izginila. »Prišli smo v cerkev k polnočnici, da se ob prihodu Boga med nas, umirimo, napolnimo praznino v naših srcih in jih prepojimo z upanjem, ki nam ga svet ne more dati. Toda če mu ne pripravimo prostora, bomo odšli domov prazni. Od vsakogar je odvisno, koliko prostora bomo v svojem srcu posvetili Novorojenemu in z njim posvetili vsa pota našega življenja,« je svoje razmišljanje zaključil diakon.
Izpovedali so vero, izrekli prošnje in zapeli očenaš. Pri pozdravu miru se je Dora komaj zadržala, da ni bližnjim segala v roke. Tako mogočno je doživela povezanost in bližino z vsemi okoli sebe, pa se je še zadnji hip spomnila predpisov, povezanih z epidemijo.
Ko je diakon stopil proti tabernaklju, je začutila neskončno hvaležnost, da se bo na to sveto noč osebno srečala z Jezusom pod podobo kruha, katerega je posvetil oboleli župnik. »Samo po duhovnikovi besedi pride med nas,« ji je šlo skozi misli. Srečali se bodo z Novorojenim, čeprav med njimi ni duhovnika. Duhovnik ga je priklical in On jih čaka v tabernaklju. In spreletel jo je: »Ali je ta nocojšnja polnočnica znanilka časov, ki prihajajo? Ali bomo nekoč, morda kmalu, prihajali v cerkev, pa med nami niti diakona ne bo?«
Malo dlje je zadržala Novorojenega v dlani. »Gospod, ali se dotikamo časov, ki prihajajo?« je tiho vprašala.
Z nekim posebnim občutkom je odhajala iz cerkve, saj take polnočnice še ni doživela. Vznemirjalo jo je mnogo čudnih misli in vprašanj. Zato je bila pred cerkvijo vesela vsakega prijaznega pozdrava in voščila. Zaradi epidemije si niso podajali rok, le s pogledi in nasmehi so si voščili: »Blagoslovljen božič!«

J. Jarc – Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2023), 82-83.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Darilce

Napisal Marko na 30. decembra 2022. Objavljeno v Hiška.

Na pragu tvoje hiške te čaka velik paket. Ni enak sosedovemu. Ni enako očarljivo zavit. Tudi velikost ni ista. Manj obetaven je videti. Ko boš tistega usodnega dne prispela do Pošiljatelja, te bo vprašal: »No, si bila zadovoljna z mojim darilom? Si uporabila vse, kar sem zložil vanj?« Spreletelo te bo. To darilo je tvoje življenje. Si ga res sprejela? Kako uporabljaš tisto, kar je zavito vate?
Podoba z darilom mi ostaja iz besed mamice, ki ima sedem otrok. Z vsakim otrokom spet najde pod svojim ovojnim papirjem nekaj novega. Opremljena je za celotno svojo zemeljsko misijo. Kaj pa jaz?
Pred decembrsko norijo z darili si rečem: “Stop! Kaj naj naše medsebojno obdarovanje sporoča?” Ljubi Miklavž, letos te res prosim, da se že končno naučimo drug drugemu podariti sebe – v materialni skromnosti. Otroke opeharimo bistva, če je njihov pehar prepoln. Praznik naj bo dovolj prazen, da ga lahko napolnimo z vsebino. Opustiti moram ‘kofetkanje’ in ‘čokoladkanje’, vsaj pred prazniki. Odvezati se moram od jasli sveta, če hočem videti Novorojenčkove. Božični čas ni zaman umeščen v najtemnejši del leta. Sicer bi lahko spregledali resnično Luč, ki prihaja na svet. Če advent ni posten, je božič sploh lahko naš fokus? Nekoč je advent bil postni čas, od Martinovega naprej. Lučke in ‘kuhančki’ so res fajn: oblečem najljubši plašček, nove bosonoge gležnjarje, klepetam s prijateljicami, diši po cimetu, vsi kupujemo praznik in ga po koščkih tovorimo domov za veliki finale. Toda majhen prostorček v meni ostaja prazen in trd. Jezus se vanj ne more roditi, ker v mojih duhovnih tkivih ni dovolj mehko postlano. Krščanski advent mora negovati hrepenenje, ne izpolnitve.
Kaj MORAŠ postoriti za decembrsko prazničnost v hiši? Kaj si zadaš sama, čeprav morda ni bistveno? Praznik, ki te duhovno izčrpa, je ‘antipraznik’. Veliko odvečnosti je treba prečrtati, da se dokopljemo do praznika. Bodo pa letos jaslice brez živih dodatkov, ker smo se odločili izdelati voščilnice. Ali pa: ni greh, če nam ni uspelo speči potice. Ne, res ni. Smo šli pa zato v svežem snegu peš po jelko. Ali pa: poenostavimo božično večerjo, da bomo lahko malo zakomplicirali pri kajenju hiše. Skregali smo se zaradi pospravljanja, ampak nič zato – pred molitvijo si bomo odpustili, srečni, da nam ne bo treba po prostorih spet prestopati igrač. Mož si na polnočnico želi peš na Veliko planino, da doživimo pastirje. Jaz pa najmlajšega nočem čez noč oddati v varstvo, čeprav bi preživel tudi brez mene. Zaradi nočnega dojenja bova za novo leto ‘itak’ spet zamudila Alfijev Silvestrski poljub. Vse to bo v redu, če si bova pred prazniki določila ‘fokus’ – kaj nujno mora biti, glede na najina pričakovanja in želje. Ne smeva pozabiti, da sva si zakramentalno podarjena. Da sva najprej midva darilo drug drugemu – da si tudi v naglici ostajava spoštljiva sopotnika na poti v Božjo hišo.
Kaj bodo naša darilca? »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8), nam je naročeno. V trgovinah ni nič zastonj. Razmišljam, da bi nas v peharjih čakale lične deščice, iz katerih bomo lahko naredili ptičjo hišico, in vrečka semen za ptičke. S čim pa se vi obdarite? Kristjanov, ki imamo oltar podarjanja vsak dan prisoten v cerkvah, prazniki res ne bi smeli pehati od trgovine do trgovine. Zemeljsko prasporočilo je: dar in prejetje. Tako je povedala radodarna jesen. Odvila bom pentljo na svojem darilu in prijatelje namesto ob kuhančku raje zbrala pri adventni molitvi.

M. Novak, v Ognjišče 12 (2022), str 21.

Odšel je “kralj nogometa”

Napisal Marko na 30. decembra 2022. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

V četrtek, 29. decembra 2022 je umrl Edson Arantes do Nascimento, bolj znan kot Pelé, eden najboljših nogometašev vseh časov in legenda brazilskega in svetovnega nogometa. V svoji karieri je Pelé dal več kot tisoč golov in z brazilsko državno reprezentanco osvojil tri naslove svetovnega prvaka (1958, 1962 in 1970). Za reprezentanco je odigral 97 tekem in dosegel 77 golov. Njegovo izjemno uspešno športno pot smo spremljali tudi v Ognjišču … kjer so ga naši uredniki večkrat postavljali za zgled mladim …. V njegovem življenju se je po končani nogometni karieri z osebnimi življenjskimi težavami nabralo tudi veliko takega, kar ni moglo biti ravno za zgled … toda »kralj nogometa« ostaja v srcih in mislih mnogih predvsem z vsem tistim pozitivnim, s čimer je zaznamoval svoj čas in postal živa legenda te najbolj priljubljene igre z žogo. Zato se ga tudi spominjamo, saj je bilo ime Pele sinonim za vse, kar more nogomet nuditi najlepšega. (navajamo nekaj odlomkov iz člankov v Ognjišču)

ŽIVLJENJE in NOGOMET
Edson Arantes do Nascimento se je rodil 23. oktobra 1940 v barakarskem naselju Tres Coraçoes (Tri srca) v državi Minas Gerais, revnem severovzhodnem predelu Brazilije. Bil je prvi od treh sinov Joaoja Ramosa, imenovanega Dondinho, možaka, ki je sebe in svojo družino preživljal s tem, da je igral nogomet za različna moštva, ki so ga najela. Igral je še kar dobro, zato so ga najeli za stalno v Bauru na jugu Brazilije. Dondinho je pobral svoje stvari in jih zvezal v culo ter se z ženo Celeste in s sinovi preselil v to mesto. Tu je Edson začel hoditi v šolo. Oče Dondinho je z veseljem opažal, da dečko ni brez smisla za igro in ga je še navduševal, mati Celeste pa se je jezila, ker je želela, da bi sin redno hodil v šolo in si pomagal do kakšnega spodobnega poklica – sanjala je o tem, da bo njen Edson nekoč morda zdravnik. Vsi ti načrti so ji splavali po vodi, kajti Edson je poslušal nagnjenje svojega srca in prigovarjanje svojega očeta. Dečki, s katerimi je igral, so mu dali ime Pelé (naziv ne pomeni ničesar). Sprva ga je to jezilo, zato se ga je ime prijelo še toliko bolj trdno. Takrat pač še slutil ni, da bo prav s tem imenom zaslovel po vsem svetu. Ko mu je bilo deset let in ko je končal četrti razred osnovne šole, je dal knjigam slovo. Posvetil se je samo nogometu. »Mislim, da je bilo moje veselje za nogomet Božji dar,« je dejal kasneje. S štirinajstimi leti je igral za mestno ekipo Nautilus Atletico CIus. Avgusta 1956 ga je Waldemar de Brito, ki je iskal novih talentov, pripeljal v Sao Paolo. Ponudil ga je vodstvu kluba Santos, ki ga je sprva zaradi njegove drobne postave hotelo odbiti, ko pa so videli, kako fant igra, je bil takoj sprejet 7. septembra 1956 je prvič nastopil za prvo ekipo Santosa in dosegel svoj prvi gol v profesionalni karieri (proti enajsterici Corinthians iz Sao Andre). Deset mesecev pozneje, 7. julija 1957, je prvič oblekel dres brazilske državne reprezentance, ki je igrala z Argentino. Dosegel je zmagoviti gol in svoj uspeh pozdravil s skokom in dvignjeno pestjo; ta njegov značilni “pozdrav golu” so potem prevzeli še drugi nogometaši.
Pelé je edini nogometaš na svetu, ki je skupaj s svojimi kolegi trikrat osvojil najdragocenejši pokal – ‘zlato boginjo“ Julesa Rimeta, ki jo podelijo svetovnim nogometnim prvakom. Brazilska enajsterica, v kateri je igral on, je prvič osvojila naslov najboljše na svetu na Švedskem leta 1958. Osemnajstletni Pele je s svojimi bravurami razgrel hladne severnjake; imenovali so ga “bog na igrišču”, “črni biser”, v domovini pa je dobil ime “O Rey” – Kralj. Naslov svetovnih prvakov so Brazilci osvojili še leta 1962 v Čilu in tretjič v Mehiki leta 1970. ‘Zlata boginja’ je prišla v trajno last brazilske nogometne zveze.

Kmalu po tem svetovnem prvenstvu (18. julija 1971 na tekmi z Jugoslavijo) je Pelé povedal, da ne bo več oblačil rumene majice državnega reprezentanta s številko 10. Še naprej pa je nastopal za svoj klub Santos iz Sao Paola, s katerim je šestkrat osvojil naslov državnega prvaka, v letih 1962 in 1963 Pokal osvoboditeljev (pokal državnih prvakov Latinske Amerike) in obe leti tudi medcelinski pokal (v boju z najboljšim klubom Evrope). Septembra 1974 je sklenil dati slovo nogometu, osem mesecev pozneje pa je (za približno 15 milijard starih dinarjev) podpisal triletno pogodbo za newyorški klub Cosmos, in naredil veliko za razvoj nogometa v ZDA … Po končani nogometni karieri (1. oktobra 1977) je bil športni ambasador, nekaj časa tudi minister za šport, in kot gost udeleženec velikih nogometnih dogodkov … podelitev priznanj za najboljše nogometaše in drugo. Decembru 2000 sta si Pelé in Diego Maradona razdelila nagrado nogometaš stoletja.

G. Sovič, Kralj Pele je odšel: Šport, v: Ognjišče11 (1977), 48-49.

NE ŽIVI ČLOVEK SAMO OD NOGOMETA

Ni športnika, ki ne bi poznal najboljšega nogometaša na svetu Peléa. Njegovo pravo ime je Edson de Nascimento, najboljši nogometaš najboljšega nogometnega kluba na svetu Santosa in Brazilije, svetovnega prvaka na Švedskem 1958 in v Čilu 1962 in isto pričakuje na svetovnem prvenstvu v Londonu 1966. Kadar nastopa Pelé, so do zadnjega kotička polni tudi največji stadionu sveta kot Maracana, ki lahko sprejme do 2.000.000 gledalcev. On je idol brazilskih mas. In ne samo brazilskih. Tudi tisti, ki se za šport ne zanimajo, radi gledajo svojega narodnega junaka. Reporterji ga obkrožajo, da bi za svoj list dobili kakšno njegovo izjavo Pele … Nedavno je v Santiagu (Čile) izšla bogata ilustrirana 134 številka lista Gol y gol. Na dveh straneh je reportaža o Peleju. Od štirih slik ga ena kaže, kako v beli obleki kleči pred oltarjem zelo lepe cerkve v svojem mestu Santosu in moli. O njem piše, da ni šel po poti mnogih drugih športnikov, ki so uspeli. Popularnost velik zaslužek in zunanji sijaj niso pokvarili duše tega fanta. Ostal je dober sin svojih staršev, dosleden katoličan, po duši skromen, darežljiv in velikodušen. Pod omenjeno sliko je zapisano Peléjev Bog. – Svoj poudarjeni katolicizem Pele izraža zmeraj s preprostimi besedami, ki vsebujejo filozofijo otroka, ki je izšel iz skromne družine. »Mnoge stvari se na svetu spreminjajo,« pravi Pele. »Mnogi ljudje mislijo, da Boga ni, toda jaz sem prepričan, da je.«

S. Čuk, Ne živi človek samo od nogometa: Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš, v: Farno ognjišče 2 (1965). 20-21.

TISOČI GOL PELÉJA

19. novembra 1969 je Pelé dosegel tisoči zadetek, na tekmi proti Vasco da Gami. Za Santos je dosegel kar 643 zadetkov (njegov rekord je zdržal do leta 2020, ko ga je presegel Messi (takrat Barcelona)

Vsa Brazilija je proslavljala tisoči gol svojega nogometnega idola. Poštna uprava je izdala v spomin na ta dogodek posebno poštno znamko s sliko Peléja na nogometnem polju. Predsednik brazilske republike je priredil nogometašu v čast slavnostni sprejem, pri katerem je Peleju izročil eno najvišjih brazilskih odlikovanj. časopisne agencije so poročale, da je »zlati Pelé« po svojem tisočem golu izjavil: »Ko se je žoga znašla v mreži, sem mislil na otroke po svetu, ki trpijo lakoto.« Znano je, da je Pelé sin preprostih staršev in da kljub precejšnjemu bogastvu, ki mu ga je prinesel nogomet, živi v čisto skromnem stanovanju med preprostimi ljudmi.

S. Čuk, V nekaj vrstah, v: Ognjišče 1 (1970), 25.

nekaj njegovih misli:

Z vsem srcem si prizadevaj ne za to, da postaneš as, ampak pravi športnik. Nauči se dobro poslušati in ravnaj se po nasvetu starejših soigralcev in trenerja. Predvsem pa ljubi šport, s katerim se ukvarjaš. (Pelé mladim)
Moje veliko upanje je, da si bodo nekoč narodi sveta prijateljsko stisnili roke kot vsi pravi športniki.
Vsak trenutek mislim na Boga. Prosim ga, naj mi da moči, da bi izvršil svoje dolžnosti do kluba, do soigralcev, prosim ga, naj mi pomaga, da bi mirno prenesel, kadar me nasprotniki nešportno zaustavijo. Toda vedite, nisem svetnik, čeprav igram v klubu »svetnikov «. Protestiram, se pritožujem in včasih tudi preglasno. Vedno pa mi je kasneje žal za te izpade. (za hrvaški verski časnik Veritas)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing