Revija - Revija Ognjišče

Greste za mano

Napisal Marko na 4. marca 2023. Objavljeno v zgodbe.

Naša teta Ana je živela sama na drugem koncu naše mlade države. Rada je prihajala domov, v svojo rojstno hišo.
Ko se je upokojila, smo ji rekli: »Pridite domov za stalno, saj boste imeli svojo sobo v novi hiši.«
»Dokler bom lahko skrbela sama zase, bom ostala v svojem stanovanju v mestu. Ko bom onemogla, bom prišla k vam, če me boste hoteli sprejeti,« je bil njen odgovor.
»V redu, kakor želite,« smo se strinjali z njo.
Nekaj dni po svojem petinosemdesetem rojstnem dnevu nas je poklicala. Povedala je, da je padla in ne more hoditi. Z možem sva se takoj odpeljala k njej, ji pomagala v avto in jo odpeljala na urgenco. Po pregledu noge – poškodovanega kolena – je zdravnik priporočil opornico in hoduljo, ker operacije morda ne bi preživela.
Z vso opremo sva jo pripeljala k nam domov. Čez nekaj tednov smo spraznili njeno stanovanje, oddali ključ lastniku in teta se je uradno preselila v svojo rojstno hišo.
Nekaj časa je vztrajno nosila opornico in se s hoduljo počasi premikala po hiši in balkonu. Potem pa se je kar naenkrat odločila, da bo poskusila brez opornice. Sama je bila v hiši. Ko smo se vrnili s polja, smo jo našli ležečo na hodniku.
»Kje pa imate opornico? Zakaj si je niste pripeli?« smo bili ogorčeni.
»Sem poskusila brez nje, ker mi je zoprno, ko me tišči na več mestih,« je rekla.
»Malo je treba potrpeti, če hočete še hoditi, vsaj po hiši.«
»Saj greste za mano,« je rekla teta Ana.
Smejali smo se ji, saj kdo ve, da bo dočakal tako visoko starost.
Rada je delala, pomagala pri delu, ki ga je lahko sede opravljala. Ko je luščila fižol, je na koncu pustila nekaj strokov: »To bom pa jutri zluščila, danes ne morem več.« Nasmejala sem se tistim desetim strokom fižola, ki jih sama gotovo ne bi pustila za naslednji dan.
»Kar smej se, saj greš za mano!« je bila teta Ana užaljena in prizadeta. »Boš že videla, kako boš luščila, ko jih boš imela devetdeset na grbi!«
Ko smo nekega dne sedeli pri kosilu, je pojedla juho, potem pa položila roki v naročje.
»Zakaj pa ne jeste, teta?« smo jo spraševali.
»Malo se bom spočila,« je rekla. Vsi smo se začeli smejati, saj držati žlico ali vilice v roki ni tako težko delo, da bi bilo treba počivati.
»Boste že videli, kako se utrudiš z žlico v roki, saj greste za mano,« nam je napovedala.
Tete že precej let ni več med nami, mi pa gremo za njo, kot nam je govorila. Luščim fižol, malo ga je še v skledi, vendar me tako bolijo prsti, da postavim skledo v shrambo in pravim: »Jutri bom dokončala.«
Takrat se spomnim tete in njenih pogosto izrečenih besed: »Greste za mano.«
Kako hitro je prišel čas, ko sem že tam, kjer je bila ona pri devetdesetih, jaz pa jih imam trideset manj. Prehitro grem za njo. Kar sram me je, da sem se ji smejala in se posmehovala, kako nore misli se ji motajo po glavi. Vsak dan sem bližje njenemu koncu, moja glava je že dolgo siva, staram se morda hitreje kot se je ona.
»Greste za mano, boste že videli, kaj vse doleti človeka!«
Vsak večer smo zbrani pri molitvi rožnega venca. Na koncu odmolimo vse molitve, ki jih znamo. To smo začeli, ko sta bila otroka majhna, in s tem nadaljujemo. Sredi molitve me začne nadlegovati spanec in komaj se še zadržujem, da se mi oči ne zaprejo.
Spominjam se, da je teta Ana med molitvijo večkrat zaspala, pa smo jo kregali, zakaj se ne zadrži, saj ne molimo celo uro, tiste četrt ure bo pa že vzdržala.
»Greste za mano!« je bil njen odgovor.
»Teti gre na otročje,« smo se pogovarjali v družini.
Nazadnje je nepokretna in skoraj nema obležala v postelji.
V trgovino sem šla kupit stekleničko, da bo iz nje srkala in ne bo polivala po postelji. Prišla sem na otroški oddelek in povedala, kaj bi rada kupila.
»Koliko pa je star otrok?« je vprašala sestra.
»Kmalu jih bo petindevetdeset,« sem povedala.
Nasmejala se je, ker je mislila, da se šalim. Dobila sem stekleničko, ki pa je teta ni znala in mogla uporabljati.
Ko je bila čisto nepokretna in nema, je še vedno v rokah trdno držala rožni venec, si ga ovila okrog prsta, da so se jagode kar zajedle v kožo. S tem nam je govorila, naj ne izpustimo iz rok tega najmočnejšega orožja v boju zoper sile zla.

Heli, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2023), 41.

Urednikova beležnica marec 2023

Napisal Marko na 28. februarja 2023. Objavljeno v Beležnica.

Letošnji marec v celoti sovpada s postnim časom. Zato boste v tokratnem Ognjišču našli več vsebin, povezanih s postom, ter nekaj namigov za postno branje. Tako je prav postni čas vsebina Teme meseca. V zadnjih letih se je rodilo veliko pobud, akcij in načinov, kako 40 dni pristopati k neki postni dejavnosti. Zato se v tokratni vsebini vračamo k bogastvu tradicije, k iskanju oblik posta, ki jih lahko prepoznamo iz Svetega pisma, predvsem v želji, da kljub izjemnemu razvoju človeške misli v središče ne bi postavljali samega sebe, ampak bi postavili v središče Kristusa.

Za postni čas smo vam pripravili tudi posebno knjižno ponudbo Za rodoviten post – za notranji mir, kjer si lahko ogledate knjige za odrasle, postna razmišljanja in spodbude; v ponudbi Z Gospodom na križevem potu pa je nabor križevih potov za odrasle in otroke. Dobra knjiga z duhovno vsebino nam lahko zelo pomaga pri rasti v veri v svetem času, v katerem se pripravljamo na največji krščanski praznik – veliko noč.

V duhovniških molitvah v postnem času je tudi spodbuda, naj bomo hvaležni Jezusu za vse, kar je pretrpel za nas. O drži hvaležnosti lepo piše Drago Tacol, ki to držo svetli z mislimi več različnih avtorjev.

V tokratni Prilogi smo veliko pozornosti namenili sinodi, kronološkemu pregledu dosedanjega dogajanja, predvsem pa njeni sporočilnosti. Po zadnjem evropskem zasedanju sinode se je pokazalo, kako je Evropa na veliki preizkušnji, kako ni več krščanska in je zato zelo pomembno, da spremljamo vsebino sinode, za katero mnogi upajo, da bo podala smer, kako živeti vero sredi današnjega časa.

Na straneh o sodobnih vidikih bioetike s sogovornikom Gabrielom Kavčičem tokrat razlagamo, kako je s pojmovanjem dostojanstva življenja in svetega v današnjem času. Ne smemo pozabiti, da smo ustvarjeni po Božji podobi in mogoče je ravno to točka, na kateri se nam zatakne in v ospredje spet preveč dajemo svoj individuum. Tudi postni čas nas lahko povabi, da si naravnamo kompas, kaj je res svetega za nas.

Kot gosta meseca tokrat predstavljamo misijonarja v Sloveniji. Mlad afriški salezijanec deluje v Sloveniji že leto in pol, v zadnjem obdobju kot vzgojitelj mladih. Pogovoru z njim je dodan še pogovor z drugim salezijancem, ki je prišel pred kratkim v Slovenijo, doma pa je iz Konga, ki ga je nedavno obiskal papež Frančišek.

Čipkarska šola Idrija nepretrgoma deluje že od leta 1867, vsako leto se klekljanja uči več kot 450 otrok, od tega kar 20 % fantov. Tudi odrasle klekljarice ne zaostajajo, od domačih do tistih na drugi polobli, ki ponoči vstajajo, da se lahko prek spleta udeležijo delavnic klekljanja idrijske čipke. A bistvene niso številke, pač pa vrednote, ki jih rokodelstvo privzgaja.

Rešitve križank nam odslej lahko pošljete tudi po spletu, na naslov www.revija.ognjisce.si. Več o tem si preberite na strani 94. Tako smo ugodili prošnji več bralcev, da omogočimo tudi tak način pošiljanja rešitve križank.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 3 (2023), 4.

Spreminjanje

Napisal Marko na 28. februarja 2023. Objavljeno v MP kolumna.

ČUDEŽI

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.
(Jn 2,1-11)

Nisem verjel, da se človek lahko spremeni, da lahko postane drugačen, nisem verjel. Ker se v bistvu ne more, človek je tak, kot je, samo maske menjava, enkrat lepšo, drugič gršo, ko se potrudi, je nekoliko bolje, ko se ne, pa je tak, kot je. Berite psihoanalitike, človek nezavedno sledi vzorcem svojih staršev, obnaša se kot oni, enake barabije počenja, in se ne spreminja, samo maske menjava. Voda je voda. Baraba je baraba.
Potem pa sem sedel na postelji svojega očeta. Čudna svatba je to bila, ne bi ji tako rekli, bolezen, krivična do tako dobrega človeka, trda in zahtevna, premočna do močnega moža, spremenila ga je. Najprej je protestiral, vstajal, ko ni mogel stati, padal na tla, potem je vpil. »Domov, domov,« je neutrudno ponavljal v domu upokojencev, hotel je biti spet to, kar je bil prej, in jaz sem hotel, da bi bil nekdo, ki je bil prej. A ni več mogel biti.
Človek se spremeni. Ne takrat, ko sam hoče, ampak ko pusti, ko sprosti svoje stisnjene mišice, ki se trudijo biti kot prej, ko končno izpusti svoja trda prepričanja, ko se poslovi od svojih želja in načrtov, ko se končno neha upirati in pusti, da ga življenje izkleše v skulpturo po Božji zamisli. Iz vode v vino. Ne vem, v kaj se je spremenil moj oče, nisem mogel videti, samo čutil sem, kako zelo mehak je postal njegov utrujeni objem, bolj kot kadar koli prej, kako zelo sijoče njegove oči, kako zelo zgovorna njegova tišina, z njo je molil, z njo me je ogrel, tudi ko ni več dihal, ko sem se samo naslonil na njegove prsi in srkal to toploto. Spremenil me je.
Ljudje se spreminjamo, a počasi, kot slika v ogledalu. Ko kdo potrpi z nami, ko kdo razume, zakaj smo taki, kakršni smo, ko kdo odpusti, ne enkrat, sedemdesetkrat sedemkrat. Ljudje se spreminjamo, ko kdo verjame, da se lahko. Takrat se namreč šele pustimo spremeniti, nehamo se upirati spremembi, spreobrnjenju, ko čutimo, da je nekdo celo s preizkušnjami nežen z nami, da nas tako spreminja iz vode v vino, kakor se zarja počasi iz teme prelevi v dan.
»Kar koli vam reče, storite.«

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 2 (2023),73.

Kam bi se dal? Nekaj bi bral!

Napisal Marko na 25. februarja 2023. Objavljeno v MP Tema meseca.

Uh, ta teden imaš končno malo oddiha od učenja. Stopiš v knjižnico z iskrico v očeh in z željo po dobri knjigi, ki bo carska, ki te bo potegnila, ki ne bo kr neki. Planeš po prvem špehu na polici v višini oči, prebereš obnovo, prelistaš prvih nekaj strani … Eh, kaj pa vem … vrneš knjigo na prejšnje mesto, čeprav se ti malo zasmili, ker si jo sodil po prvem vtisu (pravzaprav dobesedno po platnici), in vzameš njeno sosedo … Mogoče bo pa ta bolj kulska? Ti malo pomagamo? Tule je nekaj predlogov knjig za najstnike slovenskih avtorjev, ki nas niso pustile ravnodušnih. Morda pa očarajo tudi tebe …

Vinko Möderndorfer
KIT NA PLAŽI
Nika je nadvse priljubljena devetošolka, ki se čudovito razume s svojimi sošolci v novem kraju, kamor se je preselila z družino. Vse je videti lepo in prav, vendar ima dekle skrivnost, za katero niti pod razno noče, da pride na beli dan. Čeprav se Niki zdi razkritje njene skrivnosti nekaj najhujšega, nazadnje spozna, da tudi njeni bližnji doživljajo velike stiske, ki jih, zaverovana v svoje, ni niti opazila.
Kit na plaži je zgodba o sprejemanju drugačnosti, vendar se (niti ne tako bežno) po življenjskih izkustvih junakinj in junakov dotakne še stremljenja po popolnosti, neslišanosti, telesnega kaznovanja in poskusa samomora. Pravzaprav bralec pride do spoznanja, da smo vsi drugačni in da ravno to bogati naša življenja. Zgodba je precej ganljiva, zato je ob branju obvezen najmanj en paket robčkov, vendar je hkrati tako simpatična, da bralca nazadnje pusti v vedrem razpoloženju. Zakaj tak naslov in kakšno zvezo ima kit z vsem tem? Tega pa ne bomo razkrili, tako kot ni Nika svoje skrivnosti. Najbolje, da se kar lotite branja – knjiga ni tako obsežna kot pravi kit.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker pokaže, da je sprejemanje drugačnosti med mladimi mogoče ter da drugačnost omogoča zorenje in bogati odnose.
Osrednje teme: sprejemanje drugačnosti, sramovanje
Priporočamo za starost: 12+
Naša ocena: 8
Zanimivost: Knjiga je bila v letu 2016/2017 sprejeta v projekt Rastem s knjigo za 7. razred.

Nataša Konc Lorenzutti
AVTOBUS OB TREH
Tine je najstnik s primorskega podeželja, s katerim del počitnic preživi njegovo popolno nasprotje: Uroš iz Ljubljane. Fanta se odlično razumeta, opravljata kmečka opravila in se zabavata, vendar ju zaznamujejo tudi manj lepi dogodki – enega od njiju privajanje na krušnega očeta po smrti njegovega pravega očeta, drugega pa resna očetova bolezen.
Pri knjigah pisateljice Konc Lorenzutti ni kaj zgrešiti – čeprav njene najstniške zgodbe vključujejo tudi resne problematike, se ne izogne pristnemu humorju, ki dokazuje, da je lahko več kot odličen, aktualen in najstniški tudi brez prostaških izrazov ali perverznosti. Avtorica v tem delu nevsiljivo vključuje krščanske vrednote in preden te prešine misel: »Oh, pa ne spet s tem moraliziranjem!«, naj te potolažimo, da tega ni zaslediti niti trohice. Bi torej kot podeželski mulc bil pripravljen sprejeti v svojo družbo fino mestno srajco? Ali bi se kot mestni najstnik odpravil na podeželje, stran od civilizacije, v gnoj in znoj? Ali bi morda raje od tam pobegnil na avtobus ob treh, ki pelje naravnost domov?

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker je kljub nekaterim resnejšim tematikam polna optimizma, humorja, zdrave kmečke pameti in vrednot, ki so nam, kristjanom, blizu.
Osrednje teme: prijateljstvo, prva zaljubljenost, težave v družini
Priporočamo za starost: 12+
Ocena: 9
Zanimivosti:
– Knjiga je prejela znak za kakovost otroških in mladinskih knjig ZLATA HRUŠKA in bila nominirana za nagrado večernica.
– Avtorica se je tudi sama preselila iz notranjosti Slovenije na Primorsko, zato ji je bilo različnost teh dveh svetov vedno zanimivo opazovati.

Nataša Konc Lorenzutti
GREMO MI V TRI KRASNE
Saj vemo, verjetno te naslov spominja na naslov filma Gremo mi po svoje, vendar z njim nima veliko skupnega. No, razen tega, da gredo najstniki v obeh primerih v tri krasne, torej v naravo, na tabor. Ampak razlog za odhod v in the middle of nowhere je v knjigi povsem drug: tabor je organiziran za pomoč mladostnikom, odvisnim od mobilnih telefonov, računalniških iger ali predstave o popolnem zunanjem videzu. Nanj se skoraj vsi udeleženci podajo bolj pod prisilo kot prostovoljno, zato se seveda začne zapletati, še preden dobro prispejo na cilj. V ospredju sta dva glavna lika, Uroš in Valentina, vendar zgodbe drugih ravno tako presunljivo kapljajo v ospredje. Uroša poznamo že iz knjige Avtobus ob treh (ni nujno, da prej prebereš to knjigo, ampak se vseeno splača prebrati obe), njegova težava pa je odvisnost od mobilnega telefona in računalniških iger. Valentina je najstnica z motnjami prehranjevanja, zaznamovana s težavami v družini. Seveda se med junaki spletejo tudi simpatije, razplet med odnosi pa te bo morda presenetil. Kaj torej dobiš, ko v tri krasne pošlješ kup najstnikov z resnimi odvisniškimi težavami? Najbolje, da odpreš knjigo in začneš z branjem.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker se s pravim občutkom za najstniško dušo loti obravnave novodobnih odvisnosti, ki jih velikokrat zanikamo.
Osrednje teme: odvisnost od sodobne tehnologije, motnje hranjenja, težave v družini
Priporočamo za starost: 13+
Naša ocena: 8
Zanimivosti:
– Knjiga Gremo mi v tri krasne ni edini roman Nataše Konc Lorenzutti s tematiko odvisnosti. Leta 2013 je izšel roman za odrasle Kava pri dišečem jasminu, ki govori o odvisnosti od igralništva in odnosov.
Opomba:
V branje priporočamo tudi mladinski roman Nataše Konc Lorenzutti Lica kot češnje, ki je na prvi pogled le ljubezenska zgodba, na drugi pa zgodba o srhljivi prepletenosti preteklosti osrednjih dveh likov. Dobra iztočnica za pogovor o tem, da so tudi povzročitelji žrtve lastnih kaznivih dejanj.

Lucija Čakš
POTEM PA SVIZCI ZAVIJEJO
Štirinajstletni Anže je zavzet skavt in kolesar. Ko postane vodnik voda Svizcev, mu je kmalu jasno, da shajati s štirimi vsega naveličanimi šestošolci ne bo tako enostavno. Vodnik Gašper mu predlaga, naj jih odpelje na kolesarski hajk, da se bolje spoznajo in zbližajo med seboj. Tako se peterica poda na odročno Kozjansko, kjer s svojimi kolesi premagujejo takšne in drugačne ovire – strme klance kozjanskih hribov in lastne notranje prepreke.
Knjiga je ena tistih, ki jih ni tako lahko odložiti na nočno omarico in nadaljevati z branjem naslednji dan. Zaradi realističnih opisov brez pretiravanj se s skavti zlahka spustiš v kolesarske dogodivščine in se poglobiš v njihove različne značaje. Dogajanje je napeto, pustolovsko in predvsem zabavno. Čeprav gre za skavtski roman, je verska komponenta nevsiljivo vtkana v dogajanje, zato lahko knjigo priporočiš tudi nevernemu sošolcu.
Pozor: ne beri v knjižnici, saj se zna zgoditi, da se boš več kot enkrat glasno zasmejal!

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker je prava oaza optimizma sredi puščave preresnih mladinskih romanov. Svizci so preprosto drugačni. V njih ni ljubezenskih zapletov, ki so jih ostale najstniške knjige polne, ni velikih zateženih socialnih problemov, vsaka vrstica je pospremljena s humorjem in igrivostjo. Edina pomanjkljivost knjige je, da moraš takoj nato spet v knjižnico, ker jo prehitro prebereš.
Osrednje teme: pustolovščina, medsebojno povezovanje, skavti
Priporočamo za starost: 11+
Naša ocena: 9
Zanimivosti:
– Avtorica je bila dolga leta tudi sama skavtinja in je, tako kot Anže, postala vodnica pri 14 letih. Nekatere prigode iz knjige so tesno povezane z njenimi skavtskimi spomini.
– Napoveduje se izid drugega dela Svizcev, zato: »Bodi pripravljen!«

Vinko Möderndorfer
SONČNICA
Knjiga za tiste najstnike, ki ob spoznanju, da gre za ljubezensko zgodbo, zavijejo z očmi in vzkliknejo: »Pa ne že spet!« Ker v Sončnici nikakor ni v ospredju zaljubljenost, prvi dotiki in vse, kar spada k tovrstni tematiki. Ajda in Voranc sta soseda, prijatelja in sošolca. Nekega dne pred staro zapuščeno vilo spoznata žensko, ki jo večina označuje za brezdomko, čeprav sama trdi, da je vila njen dom. Nenavadno se oblači in še bolj nenavadno obnaša, kljub temu (ali prav zato) pa Voranca in Ajdo začne zanimati, zato se z njo zbližata. Vsi pa nad njunim prijateljevanjem s starko niso navdušeni in ga skušajo preprečiti, pri tem pa na plan prihajajo nepričakovane skrivnosti.
Sončnica ni samo tihi krik brezdomcev, mimo katerih tako brezbrižno hodimo vsak dan, je tudi zgodba o pristnem prijateljstvu, sočutju in spoznavanju resnične sreče. Je opomin predsodkov polnim odraslim, ki z dvignjenim nosom in stran obrnjenim pogledom stegnemo roko in spustimo kovanec v dlan brezdomca, pri tem pa se še dobro počutimo, ker naj bi naredili nekaj dobrega. Vendar ljudje na robu niso edina tema zgodbe – Ajda se sooča z motnjami hranjenja, Voranc pa s stisko zaradi prezgodnje smrti očeta. Sončnica, kot brezdomko poimenujeta najstnika, pa je ves čas v središču in nastavlja ogledalo, tako odtujenim staršem kot odraščajočima otrokoma. Nevsiljivo servira resnico, pa čeprav je ta lahko tudi boleča. Postavlja vprašanje, kaj je v današnji družbi bolj normalno: materialno preskrbljena, a znotraj odtujena družina, ali v vrečo oblečena klošarka s klobukom, ki na ulici kriči v rimah, a dobro ve, kaj sta hvaležnost
in pristno veselje.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker prebudi sočutje in empatijo do brezdomcev in drugih ljudi na robu, s katerimi običajno ne želimo imeti opravka. Poleg tega v liku Sončnice poudarja preprostost, iskrenost in dobronamernost.
Osrednje teme: ljudje na robu, brezdomci
Priporočamo za starost: 13+
Naša ocena: 9
Zanimivost:
– Avtor je idejo za zgodbo dobil iz lastne izkušnje: pred leti je na ljubljanskih ulicah srečeval gospo s klobukom na glavi in cvetjem v naročju, ki je govorila v verzih, se smejala in pela. Njena podoba se mu je tako močno vtisnila v spomin, da se jo je odločil upodobiti v mladinskem romanu.

Mateja Gomboc
BALADA O DREVESU
Ada je delovna in tiha srednješolka, njena strast je igranje violine, v čemer je izjemno nadarjena. V osnovni šoli je bila večkrat tarča posmeha, zato rane iz preteklosti nosi s seboj. V srednji šoli se zanjo začne obračati na bolje, vendar ne za dolgo, saj v njen vsakdan z vso silo trešči tragedija: njen fant Majk naredi samomor.
Balada o drevesu je balada v pravem pomenu besede, saj je vzdušje v zgodbi skoraj ves čas mračno, na trenutke celo zamorjeno. V Adi se mešajo občutki krivde, žalosti in jeze, ki jih sprva ne zmore preseči. Nekaj svetlobe prinese občasno tavanje v prijetne spomine, vendar misel na Majkovo smrt Ado skupaj z bralcem vsakič znova z vso silo trešči ob tla. Ada ni verna, vendar je v zgodbi zaznati nekaj njenega iskanja in spraševanja o Bogu, tudi zaradi njene pobožne najboljše prijateljice Veronike. Čeprav se zgodba zaključi z odločnim sklepom o novem začetku, odsvetujemo branje v meglenih in deževnih dneh ter ob slabi volji. Sicer pa je knjiga odlična iztočnica za pogovor o samomoru, razlogih zanj in trpljenju bližnjih, ki ostanejo.
Roman je nadgrajen z razmislekom Janje Istinič, univ. dipl. psih., ki o samomoru spregovori z vidika stroke, pa tudi iz osebne izkušnje v svoji družini.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker se dotika teme, o kateri se premalo pogovarjamo: samomora. V razmislek nam daje, koliko trpljenja povzroči takšno dejanje osebam, ki ostanejo, vendar hkrati opozori, da samomor ni vedno dejanje, storjeno iz sebičnosti.
Osrednje teme: samomor, žalovanje
Priporočamo za starost: 15+
Naša ocena: 8
Zanimivosti:
– Knjiga je prejela nagrado desetnica 2022.
– Na spletni strani https://www.miszalozba.com/knjige/balada-o-drevesu/ je mogoče poslušati in prebrati pesem, ki jo je Ada napisala za preminulega fanta in jo na violino zaigrala na njegovem pogrebu.
Opomba:
Občasno se najde nekaj sočnih izrazov Majkovih prijateljev in sošolcev, ki pa jih bralec v dani situaciji razume. Iz njih je razbrati predvsem jezo na prijatelja, ki jih je samovoljno zapustil in jih potegnil v neizmerno žalost.

Sonja Pungertnik
MISLIŠ RESNO?
Sara je slepa petnajstletnica, ki polna strahov prestopi prag srednje šole. Kljub začetnim težkim korakom je v razredu lepo sprejeta, spoprijatelji se z Majo, ki ji v življenju ni z rožicami postlano, in se prvič zaljubi. Čeprav je ljubezen obojestranska, se mlademu paru na pot postavijo predsodkov polni posamezniki, ki drugačnosti ne znajo sprejeti.
Morda nimaš slepega sošolca ali sošolke, a nikoli se ne ve, kdaj boš srečal osebo, ki ne vidi. Kakšen je njen svet? Kako se počuti, ko ve, da vsi bolščijo v njeno belo palico? Kako se obnašati, da bi ji bilo lažje? Zgodba z vidika slepega človeka predstavi njegov pogled na svet. Ja, res je, slep je, a svoj pogled na svet ima vendarle, čeprav ne dobesedno. Predsodki in stereotipi še posebej bolijo odraščajočega najstnika, ki si kljub svoji hibi želi enako kot videči: da bi bil sprejet in ljubljen.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker skozi zgodbo gimnazijke bralca seznani z vsemi doživljanji in strahovi slepega mladostnika in je bralcu odličen izobraževalni pripomoček, da lažje razume vso temino njegovega sveta.
Osrednje teme: slepota, sprejetost, drugačnost, predsodki
Priporočamo za starost: 15+
Ocena: 7
Zanimivosti:
– Sonja Pungertnik je, tako kot junakinja Sara iz knjige, slepa. Čeprav je v roman vpletla svoja občutja iz življenja, je zgodba povsem izmišljena in v njej ni nič avtobiografskega.
– Avtorica je bila leta 2014 razglašena za Slovenko leta.
– Naslov na platnici knjige je zapisan tudi v Braillovi pisavi.

Nejka Omahen Šikonja
VIHAR V MENI
Tjaša je tiha devetošolka, ki želi biti nevidna. Viktorija je njena uspešna, na videz popolna sošolžka, lepa, delovna in priljubljena. Ker jo Tjašina pasivnost živcira, se ji večkrat odkrito posmehuje in jo skupaj s sošolci ponižuje. Urban je uspešen nogometaš, ki spoznava, da mu nogomet sploh ni tako pri srcu, in ki vse prevečkrat seže po mobilnem telefonu. Anej si želi postati košarkar, čeprav imata starša drugačna pričakovanja za njegovo kariero. Erika je najstnica z izostrenim čutom za pravičnost in empatijo, vendar jo tarejo skrbi iz preteklosti. Zgodbe se prepletajo, razkrivajo, odkrivajo in pripeljejo do preprostega spoznanja, da drug o drugem preprosto ne vemo dovolj, da bi lahko kogarkoli sodili. Nič ni tako, kot je videti na prvi pogled. Se za zlobnimi dejanji skriva ranjena duša? Se na videz odločna oseba lahko zlomi?
Najbrž si je težko predstavljati, da bi se za vsakim tvojim sošolcem skrivala kakšna posebno dramatična zgodba, izkušnje, ki so ga naredile takšnega, kot je, družina, ki mu je brez slabih namenov v naročje potisnila kovček vzorcev in navad, ki ga mora nositi. A viharji so v tej zgodbi odprli kovčke, in devetošolci so se na valeti srečali popolnoma drugačni kot ob začetku leta. Morda pa je tudi v tvojem razredu tako viharno, kdo ve …

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker izpostavlja, da bližnjega v nobenem primeru ne gre soditi, pa čeprav so njegova dejanja še tako nerazumljiva, in da ima vsak človek v sebi kak vihar. Pri junakih se pojavljajo težave in občutja, s katerimi se je najstniku čisto lahko poistovetiti. Spodbuja nas, da se nehamo vrteti le okrog svojega viharja in se kdaj zazremo tudi v prijateljevega, sošolčevega ali celo maminega.
Osrednje teme:
medvrstniško nasilje, odtujeni odnosi, pričakovanja staršev
Priporočamo za starost: 14+
Naša ocena: 7
Zanimivost:
– Avtorica Nejka Omahen Šikonja je po poklicu učiteljica, kar ji pisanje za mlade olajša. Kljub temu pa sama meni, da je tempu mladih danes težko slediti.
Opomba:
Eden od prizorov vključuje drzne komentarje fantov pri opazovanju deklet na bazenu, zato kak pogovor s starši o primernosti takih dialogov v resničnem življenju ne bo odveč.

Karmen Jenič
RABI RABUNI
Poznaš tisto pesem What if God was one of us, ki jo poje Joan Osburne? No, prav ta bi lahko povzela temo čudovite knjige, ki je hkrati hudomušna in resna, polna vsakdanjosti in globine. Rabi Rabuni je Bog (natančneje pooseblja Jezusa), ki je na iskreno prošnjo osmošolca Jona prišel v osnovno šolo in se tam zaposlil kot začasni svetovalni delavec. V šoli se sreča z materialističnim ravnateljem, zagrenjenim hišnikom, prezaposleno sodelavko, vzvišeno mamo in kopico otrok s prav tolikšno kopico težav, tudi tako resnih, kot je alkoholizem v družini. A on razdaja ljubezen vsem brez razlike, čeprav njegovih besed in dejanj večina ne razume najbolj. Seveda ne sme nikomur izdati, da je Bog, zato se zaradi svoje iskrenosti včasih znajde v zagati. Dialogi so skrbno začinjeni s citati iz Svetega pisma in spretno
umeščeni v današnji čas.

Zakaj knjigo priporočamo:
Pri branju Rabija Rabunija ti bo za slajše uživanje humorja prav prišlo poznavanje Svetega pisma, če pa ga ne poznaš dobro, tudi nič hudega, verjamemo, da boš kljub temu padel not. Vsak napisani stavek v knjigi ima svoj smisel in globlji pomen, nobena beseda ni slučajna in noben dialog prazen. Če torej (poleg višjih resnic, seveda) želiš izvedeti, ali se Bog kdaj vozi z Audijem A8, kako zna učencem razložiti, kaj so verižna gonila, in kateri je njegov najljubši sladoled, bo tale knjiga zate prava poslastica.
Osrednje teme: Bog kot eden od nas
Naša ocena: 10
Priporočamo za starost: 12+
Zanimivosti:
– Karmen Jenič je učiteljica na osnovni šoli, zato so njeni opisi osnovnošolske vsakdanjosti povsem pristni in se je vanje čisto lahko vživeti.
– Avtorica je za prvenec Orientiraj se po soncu leta 2018 prejela literarno nagrado svetlobnica.

P. Šergon, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 2 (2023), 52-56.

Franci Petek

Napisal Marko na 20. februarja 2023. Objavljeno v Moj pogled.

Svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju v edinstveni Planici

Le še malo nas loči do največje zimskošportne prireditve v Sloveniji. O tej prireditvi, ki bo potekala v našem nordijskem biseru Planici, sem se pogovarjal z dr. Francijem Petkom, ki je direktor Zavoda za šport RS Planica in tudi del organizacijskega komiteja za pripravo tega prvenstva, sicer pa je tako ali drugače v slovenski zimski šport vpet že več kot tri desetletja.

– Glede na količino snega, ki je zapadel, skrbi vsaj s tega naslova verjetno ni več …
Naj se sliši še tako čudno, novozapadli naravni sneg je težava in bo še lahko težava. Vsakič, ko zapade, ga je treba odstranjevati. Trenutno je največji izziv, kam ga odstranjevati. Planiško prizorišče je kompaktno, po svoje fantastično in edinstveno na svetu, je pa za potrebe tako velike prireditve, kot je nordijsko svetovno prvenstvo, treba zelo dobro načrtovati, kam postaviti vse objekte, tribune, kje bodo speljane trase, in to pomeni, da za odstranjeni sneg zmanjka prostora. Odvečni sneg je zato treba enostavno odpeljati iz doline.
Poleg tega se je treba zavedati, da naravni sneg ni tako kakovosten in obvladljiv kot umetni, zato se ga odstranjuje in si želimo, da bo osnova tako na skakalnicah kot na tekaških progah vseeno umetni sneg.

– Kakšni so vaši spomini na tisti majski dan leta 2018, ko je bila razglasitev organizatorja letošnjega prvenstva?
Spomini na tiste dogodke so še zelo živi, prijetni. Planica se je že od leta 2012 potegovala za izvedbo prvenstva. Po treh neuspelih kandidaturah je četrta uspela in Mednarodna smučarska zveza FIS je za izvedbo nordijskega prvenstva izbrala Planico. Vesel sem, da nismo obupali in smo vztrajali s svojo vizijo, ki pa se je skozi vsako kandidaturo tudi nadgrajevala.

– Spomnim se, kako ste leta 2017 z veliko gotovostjo napovedovali, da je pa 2023 tisto ta pravo leto, da bo prvenstvo v Planici.
Tega se ne spomnim točno, lahko pa odseva notranje občutke in zavedanje, da smo za izvedbo prvenstva res dozoreli. Čeprav popolnoma prepričani nismo bili vse do razglasitve – vseeno gre za proces in izbiro med kandidaturami.

– Je bilo na dan razglasitve poleg vsega veselja tudi kaj skrbi? Če da, v kakšni smeri?
Da, tega ne zanikam. Seveda se ob tisti razglasitvi prepustiš čustvom, veselju, da je uspelo, saj smo se zavedali, da je to velika stvar. Prevevalo nas je veselje, zadovoljstvo. Smo se pa že tisti večer ob proslavljanju uspeha zavedali tudi odgovornosti. Spomnim se predsednika Smučarske zveze Enza Smrekarja in takratnega generalnega sekretarja organizacijskega komiteja Primoža Finžgarja, ki sta vse to zajela v vprašanje: Kaj pa sedaj?
To je bilo samo izražena skrb, da nas čaka velika naloga, ki smo se je zelo zavedali. Zavedali smo se pa tudi, da imamo v Sloveniji dovolj znanja, ljudi, tudi prizorišč in naprav, da vse to lahko res izvedemo. V teh petih letih je bilo opravljenega veliko dela, do vrhunca pa nas loči še manj kot mesec dni.

– Kaj se v organizacijskem smislu še ureja in kaj se sploh še da opraviti v tem zadnjem mesecu pred dogodkom?
Celoten nordijski center ima sedaj bolj podobo gradbišča. Sicer v nordijskem centru potekajo redni treningi različnih ekip skakalcev, tudi tekači na smučeh lahko imajo svoje treninge, tako da redne dejavnosti potekajo ustaljeno.
Zraven tega pa je veliko območij ograjenih, ker so v delu in postavljanju različni začasni objekti. Potreb po tovrstnih objektih je zelo veliko, hkrati pa morajo biti postavljeni pod strogimi varnostnimi standardi in so te zahteve zelo obsežne. Zdaj smo v fazi, ko se vse načrtovane stvari nadgrajuje, predvsem pa izvaja na terenu, kar pomeni, da to niso več samo skice na papirju, ampak da gre zares. Postavljajo se začasne tribune na več lokacijah, postavlja se mesta za kamere in druge novinarsko-tehnične ekipe, postavlja se tekmovalne vasi … Veliko del se izvaja za potrebe številnih televizijskih prenosov. Potem se ukvarjamo s projekcijami, kje vse zagotoviti mesta za gledalce, kako urediti logistiko, kako bo potekalo premikanje po prizorišču za posamezne tipe ljudi – od navijačev in gledalcev do tehničnega osebja, novinarjev, trenerjev, športnikov.
Glede na obseg načrtovanja in dela je to res prvo večpanožno prvenstvo takšnega obsega pri nas in v fazi načrtovanja smo morali razmišljati zares široko, da smo vključili vse te vidike. Brez izjemno predanih in strokovnih ljudi tako ekipe Nordijskega centra Planica pod vodstvom Jelka Grosa kot ekipe Organizacijskega komiteja Planica pod vodstvom Tomaža Šušteršiča tako obsežne in zahtevne naloge ne bi mogli opraviti. Res so izjemni!

– Planico seveda najpogosteje povezujemo s smučarskimi skoki in poleti. To pomeni, da je z organizacijo skokov še najmanj težav?
Gotovo imamo pri organizaciji skokov najbolj utečene ekipe in največ znanja. Skakalna prireditev je bolj obvladljiva. Skoki se izvajajo na enem mestu, potrebuješ snega v razdalji cca 300 m in širini 30 metrov in kar ga je še treba za zaletno smučino, vso to pripravo lahko opravi relativno majhna skupina izkušenih delavcev. Seveda pa je velika razlika med pripravo letalnice ali pa Bloudkove velikanke. Na letalnici je za pripravo in vodenje treba veliko več ljudi.

– Kakšne so v primerjavi s tem priprave za smučarske teke?
Pri tekaškem delu gre za kilometre prog v širini najmanj devet metrov, povsod mora biti najmanj 40 cm kompaktnega snega. Tukaj je treba veliko več načrtovanja, kje speljati proge, kako na vse skrajne točke tekaških prog pripeljati umetni sneg, ga razporediti po trasi, imeti za vse te proge na voljo štiri ratrake za teptanje …

– Za tekaški del prvenstva se verjetno vsem, ki poznamo Planico in dolino Tamar, postavlja vprašanje, kako in kje bodo speljane proge, da bodo fantje in dekleta lahko odtekli tudi maratonske razdalje – govorimo o tekmah na 30 km in 50 km …
Prirejanje tekaških tekem v vseh letih od 2015 naprej je gotovo dalo precej informacij in uvida, kaj to pomeni za Planico. Je pa seveda vedno šlo za sprinterske razdalje, in kot pravite, se nismo še soočili s tako dolgimi razdaljami.
Odgovor na to vprašanje naj začnem pri iskanju širše vključenosti v naše prvenstvo. Želeli smo s tem prvenstvom presegati meje in ideja je bila, da bi tekaška maratona štartala v Trbižu. Po lanskem septembru je italijanska stran sporočila, da tega ne zmorejo pripraviti, tako da je v veljavo stopil rezervni načrt. Proge bodo zato potekale od Rateč pa do Tamarja, kjer se lahko pripravi progo do 7,5 km v eno stran in toliko potem naokrog nazaj. Tovrstna rešitev z večjim številom manjših krogov je seveda zanimivejša za gledalce, saj bodo na tak način lahko tekmovalce videli večkrat.

– Poleg organizacijskega vidika sta pomembna vsaj še dva – športni in navijaški. Če se najprej dotakneva športno tekmovalnega, vi ste pred 32 leti osvojili naslov svetovnega prvaka. Kaj lahko pričakujemo po športni plati?
Navijači, gledalci si seveda želimo uspehov, tudi na glas lahko kdaj govorimo, da medaljo moramo dobiti. Iz lastnih izkušenj vem, da športniki tekmujejo sami s sabo. Vsak ima najprej cilje in zahteve do sebe.
Moje videnje je, da vemo, česa so sposobni naša dekleta in fantje, tako v skokih kot v tekih. Imajo toliko znanja in sposobnosti, da so konkurenčni za medalje. A medalja se mora še zgoditi. Medalje se ne določa, ampak jo je treba doseči na tekmi. In to je čar športa, da nekomu na pravi dan uspe najboljši skok ali tek.
Drugo pa je zavedanje, da tekmuješ na domačem prizorišču. Ko je pravo vzdušje, kot tekmovalec čutiš energijo v zraku, ki kar lebdi, in se res zna zgoditi, da te ponese, tudi do vrhunskih rezultatov. Za nekatere pa zna biti to tudi preveliko breme.

– In še tretji, navijaški vidik: kako bo v dogajanje vpeto občinstvo, sama Kranjska Gora in tudi okoliški kraji?
Še dolgo po koncu kariere nisem razumel pomembnosti prisotnosti gledalcev, navijačev, medijev, televizije. Če zelo realno in ne iz športnega vidika gledam na vse skupaj, se na koncu določeno tekmovanje ne vrednoti toliko po tem, kateri športniki so nastopali, ampak koliko ljudi bo dogodek prišlo pogledat, ga podpret, koliko ljudi bo dogodek videlo po televiziji. Povedano drugače: pri pripravi športnega dogodka je organizacija športnega dela tekmovanja precej lažji zalogaj kot priprava vseh podpornih stvari in potreb za gledalce. Tudi iz tega razloga se je dobršen del priprav nordijskega prvenstva osredotočal na gledalce. Razpored prostorov, dostop, nastanitve, logistika itd. In kar je zanimivo: ravno gledalci bodo nastanjeni najbližje prizorišču. Tekmovalci so razporejeni v razdalji nekako do 30 minut vožnje. Tudi sam se spomnim, da smo se na več prvenstvih do skakalnic vozili po eno uro.
Sicer bo pa vsak dan veliko športnega in tudi spremljevalnega programa. Spremljevalnemu programu je bilo namenjenega veliko premisleka, da se obiskovalcem med enim in drugim tekmovanjem omogoči oddih, zabavo, glasbo, tudi dobro gostinsko ponudbo; posebej se potem pripravlja še dogajanje v večernih urah v Kranjski Gori, kjer bodo podelitve medalj in spet pester program. Iz vsega tega je jasno, da je zelo velik poudarek na skrbi za gledalce.

– V prodaji so tudi že vstopnice. Na družabnih omrežjih je precej govora o tem, saj eni trdijo, da so predrage, spet drugi zagovarjajo, da ustrezajo veličini dogodka. Kakšen je vaš pogled na to?
Če najprej odgovorim kot običajen obiskovalec prireditev, se moram zavedati, da gre za zelo velik dogodek, za katerega moram kupiti vstopnico, in da bo ta vstopnica nekoliko dražja. Lahko jo primerjamo s cenami vstopnic kje drugje in tudi za druge dogodke. Danes je za dogodek svetovnega formata težko dobiti vstopnice pod 50 ali celo 100 evrov.
Hkrati se je treba zavedati, da je iz organizacijskega vidika to zelo velik stroškovni zalogaj in izvedbo prvenstva je treba pokriti. Zato se mi o cenah ne zdi primerno polemizirati, navsezadnje se je treba tudi zavedati, da gre za takšen format tekmovanja, ki lahko pride v Slovenijo enkrat na nekaj desetletij.

– Kako pa je s pričakovanim številom obiskovalcev v času prvenstva?
Ravno v teh dneh smo imeli sejo organizacijskega komiteja in je Tomaž Šuštaršič, ki je generalni sekretar in direktor organizacijskega komiteja, dejal, da bo v dneh, ko bo največ športnih dogodkov, približno do 15 tisoč gledalcev, v preostalih dneh pa med 8 in 10 tisoč. To so tudi optimalne številke, kar prizorišče prenese in da je za gledalce dobro poskrbljeno. Je pa dogajanje raztegnjeno na 11 tekmovalnih dni, tako da se gledalci razporedijo na več dni. In četudi bi kazalo, da bi za kak dan lahko prodali več deset tisoč kart, to ni možno, saj je število vstopnic omejeno.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 2 (2023), 41-43.

Maškarada

Napisal Marko na 18. februarja 2023. Objavljeno v zgodbe.

»Ne morem ti kupiti kostuma za maškarado, razumi že vendar, res ne morem. Nimam denarja. Še ena položnica čaka: če ne plačam, nama bodo odklopili elektriko!« je svoji hčerki dopovedovala mama, naveličana njenega sitnarjenja, da bi rada šla na maškarado.
»Vsi bodo tam, vsi,« je šlo mali na jok, »samo jaz ne morem iti … Vsi lahko gredo v šolo v naravi, le jaz ne bom šla, ker mi ne moreš kupiti kombinezona. Zakaj samo jaz ne morem dobiti ničesar?« je bila vsa nesrečna desetletna Silva. Mama ji je že drugič ta mesec zavrnila prošnjo: najprej za šolo v naravi, na snegu, zdaj pa še za maškarado.
»Ti bom pa jaz kaj sešila in te namazala. Boš pač drugačne od ostalih, morda še lepša od njih,« jo je skušala potolažiti mama.
»A res ne razumeš, da moramo biti vsi enaki, cel razred? Ne smem biti drugačna!«
»O moj Bog, ne morem več, ne morem!« se je sesedla na kavč. In res ni mogla. Končala je trgovsko šolo, vendar se ni mogla zaposliti v trgovini, kjer bi delala tudi popoldne, ker ni imela nikogar, ki bi pazil na njeno hčerko, ko bi prišla iz šole. Čeprav je Silva imela že deset let, je ni mogla pustiti same, zato je od takrat, ko je rodila, delala kot čistilka in sicer samo dopoldne, toda za precej manjšo plačo, da se je lahko posvetila otroku.
Živeli sta v najemniškem stanovanju. Bilo je skromno, toda suho in toplo. Silva je imela svojo sobico, ki sta jo naredili tako, da sta z omaro pregradili večjo sobo, in tako sta imela vsaka svoj kotiček. Bili sta zadovoljni. Lastnika, starejša zakonca, se nista vmešavala v njuno življenje, edino denar za najemnino sta zahtevala ob datumu, kot so se zmenili.
Tako sta se vseeno imeli lepo, edino mesec je bil vedno predolg in morali sta stiskati. Bila je sama, oče deklice se je »pogreznil« v zemljo, ko mu je povedala, da je noseča. »Naredi splav!« ji je zabrusil. »Jaz hočem biti mati, ne morilka!« je zavpila nazaj. Tudi starši so ji pokazali vrata, češ: na vasi bodo s prstom kazali za teboj. »Krščansko smo te vzgajali, zdaj pa tole!« je bila ostra mati. Kasneje so se sicer pobotali, vendar nista pogosti zahajali k njim. Kar nekam so se odtujili. Tudi mala ni nič silila k dedku in babici, ki je nikoli ni objela. »A to je tole,« je rekla ob prvem obisku, kot da je otrok zaznamovan samo zaradi greha, ki ga je v zaslepljeni zaljubljenosti storila ona. Otrok ni bil nič kriv. Zato se je vsa posvetila svoji punčki in se je kar bolestno bala zanjo.
Tako se je zatopila v misli, da je preslišala zvonec in je začudeno gledala starejšo gospo, ki je vstopila, ko ji je Silva odprla vrata.
»Jaz sem vaša nova soseda,« je rekla. »Že dvakrat sva se samo srečali, danes pa sem sklenila, da se vam predstavim. Sem sestra vašega župnika, ker je gospo Pavlo izdalo zdravje in je morala v dom za starejše, mu bom jaz gospodinjila. Pred kratkim sem se upokojila in ker sem bila sama – nikoli se nisem poročila, sem pustila stanovanje in prišla sem. Saj me je brat, ki živi na kmetiji, vabil domov, a jim nočem biti v nadlego, mislim pa tudi, da me ta brat, vaš župnik, bolj potrebuje,« se je razgovorila. »Videla sem vašo malo, kako pridno ministrira, pa sem si rekla, da moram spoznati tudi vas,« je bila prijazna.
»Ja, Silva res rada hodi k maši in k verouku, rada pa je zahajala tudi h gospe Pavli, da sem morala biti včasih kar huda. Star človek ima rad mir.« Zelo dobro ji je dela pohvala in vesela je bila, da stanujeta v bližini župnišča in cerkve, da je imela Silva od malega dobro družbo.
***
»Pa sem te prepoznala, ti si, mamica, ti si,« je vreščala. »Izpod maske ti kukajo črni lasje, pa tvoje čevlje poznam,« jo je vrtela, ko sta se zaletavali v druge maškare. Solze so se ji ulile izpod maske, ko je videla, kako srečna je mala, in vključila se je v sprevod, ki je plesal po ulici.
***
Po tistem, ko ju je obiskala gospa Zinka, nova gospodinja gospoda župnika, se je njuno življenje obrnilo na bolje. Kadar je bilo treba, je rada šla pomagat v župnišče kaj skuhati in speči.
»Jaz sem dobra za vsa dela, peka pa mi nikoli ni šla od rok, pa tudi kuha ne preveč,« je priznala nova gospodinja. »Vsa leta sem bila sama, veliko sem jedla zunaj, zase se mi večkrat ni ljubilo kuhati. Vaš gospod pa rad dobro je, pa še velik sladkosned je ta moj brat,« se je pošalila. »Zelo vam bom hvaležna, če me boste česa naučili, pa tudi lepo mi je v vaši družbi. Jaz pa vam bom popazila Silvo, da si boste lahko poiskali bolje plačano delo in ne boste v večni stiski z denarjem. Mala bo pri meni v varnih rokah.«
»Silva, ali veš, da se danes še dogajajo čudeži? Nama se je zgodil,« je rekla svoji mali nekega dne.
»Mami, to niso čudeži, to pomeni, da so na svetu še dobri ljudje,« je ta modro odvrnila. »Gospa Zinka pravi, da sva medve dobri, ona pa je zame najboljši človek na svetu!«
»Seveda zate, saj ti je kupila kostum za maškarado,« ji je pomežiknila mama. »In vse to sta skuhali za mojim hrbtom.«
»Ker ti ne bi pustila, ker ne maraš, da ti kdo naredi kaj iz usmiljenja. Zinka pravi, da ni sramota biti reven, sramota je biti bogat, a skop.«
»Jaz pa sem za vajinim hrbtom našla novo službo. Od jutri bom delala v tovarniški kuhinji, kjer se dela na dve izmeni in imajo delavci tudi popoldanske malice,« se je nasmehnila in se vsa srečna predala toku ulice.
Pust bo pregnal zimo, prihaja pomlad, z njo toplo sonce, zelenje, cvetje. Ona pa je vse to čutila v srcu že danes.

A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 2 (2023), 82-83.

Dvorec Visoko

Napisal Marko na 18. februarja 2023. Objavljeno v Na obisku.

V letu 2023 obeležujemo 100-letnico smrti pisatelja Ivana Tavčarja (+19. februar 1923). Zato je na pobudo Občine Gorenja vas – Poljane Ministrstvo za kulturo leto 2023 razglasilo za Tavčarjevo leto. Ob tem imamo priložnost, da pobliže spoznamo osebnost in delo enega najpomembnejših literarnih ustvarjalcev v obdobju realizma in politikov tedanjega časa na Slovenskem.

Dvorec Visoko, ki je bil Tavčarjev drugi dom, z umeščenostjo v osrednji del Poljanske doline predstavlja vstopno točko za celostno raziskovanje te kulturno, etnološko, obrtno in naravno bogate pokrajine, ki je bila skozi stoletja navdih mnogim umetnikom.

Občina Gorenja vas – Poljane je dejavno pristopila k obeležitvi Tavčarjevega leta. Skozi vse leto se bodo povezovali z različnimi akterji s področja kulture in znanosti, spodbudili so tudi druge ustanove v občini, da se pridružijo praznovanju. Želijo si dogodkov, ki bi imeli vsebinsko močno sporočilo in odmev v širšem slovenskem prostoru.

Eden izmed vidnejših je Ivan Tavčar, ki je Visoko in Poljansko dolino dvignil visoko, predvsem v literarne višave, saj le redkokdo ni vsaj slišal o Visoški kroniki in Cvetju v jeseni.

POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO
Z Juretom Ferlanom, ki je bil ta dan moj vodič, sva zgodbo o Ivanu Tavčarju in dvorcu Visoko začela v Poljanah, pri pisateljevi rojstni hiši, kjer pred nekdanjo hišo stoji spomenik Ivanu Tavčarju, izdelan po načrtu še enega slovenskega velikana Jožeta Plečnika. Avgusta 1851 se je v kmečki družini rodil Ivan in živel tam vse do leta 1863, ko je začel šolanje na gimnaziji v Ljubljani.
Od hiše sva se sprehodila do pokopališča na Poljanah, kjer je pokopana rodbina Kalanovih, ki je še kako povezana z dvorcem Visoko. Dvorec je do srede 17. stoletja pripadal različnim rodbinam, takrat pa je za skoraj dve stoletji in pol prešel v last rodbine Kalan.

VISOKO
Iz Poljan sva se nato odpravila proti dvorcu Visoko. Če bi imela na voljo več časa, bi se na to pot gotovo odpravila peš, saj po desni strani Poljanske Sore vodi do dvorca zelo lepa sprehajalna pot, ki v uri hoda povezuje Poljane in Visoko.
Dvorec Visoko se nahaja na desnem bregu reke Sore in ima zelo lep pogled proti cerkvi sv. Volbenka, ki stoji slabih 500 metrov visoko. Ta cerkev je prvič omenjena nekako v istem času kot dvorec Visoko, to je v 13. in 14. stoletju.
Dvorec je posebej zaznamovalo lastniško obdobje že omenjene družine Kalan – od leta 1650 pa vse do konca 19. stoletja, ko je prešel v last Tavčarjev. V tem času se je na domačiji zamenjalo 11 lastnikov Kalanovega rodu. Kalani so se kot visoški gospodarji ukvarjali s kmetijstvom: poljedelstvom, živinorejo, gozdom, v 18. stoletju pa tudi s trgovanjem z vinom. To je bilo obdobje, ko je Kalanova hiša, lahko rečemo tudi kmečki dvorec, doživela vrh svojega razvoja, saj je poleg stanovanjske stavbe stalo obsežno gospodarsko poslopje, zraven pa je bil postavljen velik lesen kozolec – toplar. Vse te tri stavbe so tvorile zaključeno celoto in predstavljale višek kmečkega stavbarstva v tistem času.

IVAN TAVČAR IN VISOKO
Tavčar je na svoji pestri življenjski poti vedno ostajal povezan s Poljansko dolino. Potem ko je Kalanova rodbina po seriji tragičnih dogodkov izumrla, je leta 1893 pisatelj Ivan Tavčar od dediča Antona Kalana kupil posestvo Visoko.

Širši slovenski javnosti je Ivan Tavčar dobro poznan kot avtor novel, črtic, povesti in romanov, v katerih je prikazoval predvsem življenje v rodni Poljanski dolini. Ustvarjal je vse od srednješolskih let do pozne starosti, njegov ustvarjalni opus pa obsega več kot 40 umetniških del. Njegovi priljubljeni temi sta bili zgodovina in opisi življenja ljudi na podeželju.

Tavčar je na podstrešju dvorca našel staro okovano železno skrinjo, polno zapiskov in dokumentov o rodbini Kalan, ki mu je služila kot osnova za Visoško kroniko. Skrinja, ki je hranila visoški zgodovinski zaklad, je shranjena v Loškem muzeju, njeno repliko pa si je možno ogledati tudi v dvorcu Visoko.
Ivan Tavčar je dvorec in okolico uredil po svojih zamislih. Poskrbel je za parkovno zasaditev različnih, predvsem tujerodnih okrasnih dreves in grmovnic, na svojem posestvu je uredil prvo teniško igrišče na Slovenskem. Tako urejeno posestvo je družini Tavčar služilo za oddih in umik iz Ljubljane, kjer so živeli. Sem so v goste vabili tudi prijatelje. V tistem času je bilo počitnikovanje omogočeno le mestni gospodi, ki se je z druženjem kratkočasila ob ribolovu, sprehajanju, igranju tenisa in dobri hrani.

ISKANJE LASTNIKA IN IDENTITETE
Mnogo podobnih gosposkih zgradb in posestev je bilo uničenih v času med in po drugi svetovni vojni, veliko je bilo nacionaliziranih. Dvorec na Visokem je te pretrese relativno dobro prestal. Je pa temu sledilo obdobje nekaj desetletij, ko so se menjavali lastniki pa tudi ideje, kakšno vsebino dati dvorcu. Med drugim so bili v načrtu velik konjeniški center, šola za ravnatelje, turistični in kongresni center in še kaj.
Od leta 1985 je bila lastnica dvorca občina Škofja Loka. Po delitvi te občine na manjše leta 1994 se je lastništvo dvorca razdelilo. Občini Gorenja vas – Poljane je pripadel 74-odstotni delež, v nadaljnjih letih pa je zaradi lažjega upravljanja odkupila še preostali delež, in tako leta 2016 postala edina lastnica dvorca na Visokem.

KORAK ZA KORAKOM
Prelomno je bilo leto 2012, ko so se začela izvajati prva obnovitvena in urejevalna dela. Očiščena je bila okolica dvorca ter delno obnovljeni vhodna veža in prvi notranji prostori. Zaveza je bila, da bodo vsako leto kaj dodali in obnovili – po dobrih desetih letih je pokazati in videti že marsikaj.
Danes je dvorec Visoko lično obnovljen: tako zunanjščina kot notranji prostori v pritličju, kjer se nahaja kavarna z letnim vrtom na dvorišču. Poleg kavarne so urejeni prostori, v katerih je na ogled postavljena stalna muzejska zbirka, ki prikazuje čas in življenje rodbine Kalan ter življenje in delo Ivana Tavčarja in njegove družine. Posebna zanimivost je še vedno delujoče Kalanovo ognjišče z napo iz 18. stoletja, na katerem lahko obiskovalcem pripravijo tople napitke ali jedi. Vse skupaj zaokroža skrbno urejena poročna dvorana, kjer po dogovoru pripravijo lep sprejem za mladoporočenca z dobrodošlico in nagovorom samega Ivana Tavčarja.
Poleg obnove stavb so v zadnjih letih poskrbeli tudi za ureditev širše okolice dvorca. Med drugim so naredili rekonstrukcijo travnatega teniškega igrišča, ki vsako leto v poletnih mesecih vabi na partijo tenisa. Izvedli so tudi oskrbo parka in s sečnjo odstranili poškodovana in odmrla drevesa ter jih nadomestili z novimi. Streljaj od dvorca na razglednem pobočju se nahaja grobnica rodbine Tavčar, ki si jo je pisatelj Ivan izbral za svoje zadnje počivališče.
Konec avgusta 2017 je bil objavljen Odlok o razglasitvi Ambienta Visoške in Debeljakove domačije na Visokem pri Poljanah za kulturni spomenik državnega pomena, s čimer je bil dvorec z okolico postavljen na najvišji nivo spomeniškega varstva pri nas.
Kljub kopici opravljenega dela pa so smeli načrti tudi za naprej. V načrtu je projekt dokončne ureditve večnamenskega prostora za večje skupine v obokanem pritličju gospodarskega poslopja, potekajo tudi aktivnosti občine za postavitev pokritega mostu čez Poljansko Soro v bližini dvorca na lokaciji, kjer je nekoč že stal. S tem bi olajšali dostopnost do posestva. Pod kavarno se nahaja slikovita obokana klet, ki bo v kratkem urejena za obiskovalce.

VSEBINA DAJE PEČAT
Vsem obnovljenim prostorom je treba dati primerno vsebino, da zaživijo in so privlačni za obiskovalce.

Poleg že omenjene muzejske zbirke, kjer se lahko sprehodimo skozi različna obdobja življenja na Visokem, se na dvorcu trudijo tudi s prirejanjem različnih rednih ali občasnih dogodkov. O vsebini in ponudbi dvorca mi je več povedala vodja kavarne na Visokem Martina Ambrožič Tušar, ki je dejala, da se v prostorih dvorca izvajajo različne delavnice, ki potekajo čez celo leto. Tu so še literarni večeri, zelo dobro so bili sprejeti kulinarični večeri po vzoru Tavčarjevega menija ter s prikazom takratne meščanske in kmečke kulinarike. V toplejšem delu leta v parku organizirajo različne prireditve, kot so koncerti, gledališke predstave, tržnice in tematski dnevi. Redno mesečno vodenje po dvorcu je vsako drugo soboto v mesecu ob 10. uri.
Sogovornica Martina je predstavila tudi ponudbo kavarne na dvorcu, kjer so bili skrbni pri izbiri lokalnih ponudnikov, saj želijo tudi s svojo ponudbo obujati lokalno kulinarično dediščino.Tako ponujajo domače zeliščne čaje, edinstvena posebnost je njihov terjakov čaj, z okoliške kmetije jih oskrbujejo z domačimi buhtlji, ocvirkovco in drobnjakovo potico, na voljo so tudi slaščice, med njimi izstopajo posebej za dvorec narejene torte, poleti pa odličen sladoled.
Dvorec Visoko predstavlja slikovito izletniško točko, in kot sem dejal na začetku, zelo dobro izhodišče za raziskovanje zgornjega dela Poljanske doline. Tu se lahko odločimo za obisk še dveh znamenitosti, ki ju – tako kot dvorec – upravlja Zavod Poljanska dolina: rojstne hiše slikarjev Janeza in Jurija Šubica z muzejsko zbirko v Poljanah nad Škofjo Loko in impresivne velike podzemne utrdbe Rupnikove linije na Golem vrhu, katere obisk je posebno doživetje. Mimo dvorca poteka etapa občinskega kolesarskega kroga, nedaleč stran, čez bližnji Bukov vrh, pa je speljan tudi Pohodni krog občine Gorenja vas – Poljane.
Dvorec Visoko je zasijal v novi, vsebinsko avtentični podobi, ki s svojo ponudbo, za razliko od mnogih drugih dvorcev in krajev, kjer smo danes priča samo ruševinam, prinaša res pestro obogatitev za vse generacije.

M. Erjavec-J. Ferlan, Dvorec Visoko. Dvorec v poljanski idili: Na obisku, v: Ognjišče 2 (2023), 75-77.

“Je ostalo kaj drobiža?”

Napisal Marko na 8. februarja 2023. Objavljeno v zgodbe.

»Povsod so. Kar veliko jih je. Zdi se mi, da vedno več. Stojijo pred trgovinami, pred bankami, na avtobusnih postajah, pred kioski, pred bankomati. Pred cerkvami tudi. Mladi, malo manj mladi, zelo mladi, zelo stari. Ponavadi neobriti in slabo oblečeni. Umazani. Zanemarjeni. Zebe jih. Dihajo v dlani. Brez rokavic so, ponavadi tudi brez toplih kap in brez volnenih šalov. Tudi njihova obleka je bolj jesenska kot zimska. Ponošena. Umazana. Raztrgana.
»Gospa, je ostalo kaj drobiža?« – »Gospod, vam je ostalo kaj drobiža?« – »Kaj pa vam, je vam ostalo kaj drobiža?«
Ustavijo vsakogar. Ogovorijo vsakogar. Bogve kolikokrat na dan izrečejo to vprašanje? Stokrat? Tisočkrat? In zraven naredijo tak vljuden in žalosten in prijazen in zaskrbljen izraz na obrazu … Ja, kar moraš jih pogledati in jim prisluhniti. In seči v žep. V torbico. V denarnico.
So cel dan tam? Verjetno da. Morda gredo vmes v trgovino ali gostilno, pa se spet vrnejo. Morda se vmes premaknejo na drugo lokacijo, pa spet pridejo na isto.
Morda imajo vsak svojo lokacijo in velja med njimi nenapisan dogovor, da si ne hodijo v zelje. Kdo bi vedel.
Enkrat jim daš kovinski drobiž, drugič spet, pa tretjič… in jih potem srečaš v trgovini za vogalom. Kupujejo vino. Tisto najcenejše. Dobrovoljček. En starček.
Si kupijo tudi kruh? Mleko? Ne vem. Nisem še videla, da bi kupovali hrano.
In zadnjič sem si dovolila, da sem enega, ki je stal pred vrati trgovine, vprašala, če je lačen. Rekla sem mu, da mu denarja za pijačo ne bom dala, naj pa gre z mano v trgovino, pa mu bom kupila kruh, sir, salamo in mleko.
Malo čudno me je pogledal in rekel, da ga kruh in mleko ne segrejeta!!!
Ne vem, ali se mi je zasmilil ali mi je odprl oči ali mi je povedal samo bridko resnico?
Pa saj je vseeno. Hudo jih je gledati. Hudo jih je poslušati. Ali res ne morejo dobiti dela ali ga morda nočejo dobiti? Pravijo, da tisti, ki išče delo, ga prav gotovo najde. Ali jim je tako lepše? Lažje? Jim je nerodno ali so se že navadili ‘fehtati’?
Kaj se zgodi takrat, ko ne dobijo ničesar? Kako se takrat segrejejo?
Morda pa ne znajo in ne zmorejo več živeti drugače? Kdo ve, kakšna je njihova zgodba, kakšno žalostno usodo nosijo s seboj?
Morda jim je celo lepo stati tam, opazovati ljudi, ki hodijo mimo, gledati na uro in čakati pomlad in toplejše vreme ter vedno znova in znova ponavljati: »Ali vam je ostalo kaj drobiža.«

Ester, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2023), 26.

Prešernov Bog ljubezni

Napisal Marko na 8. februarja 2023. Objavljeno v Za začetek.

Pesnik dr. France Prešeren se v svojih nesmrtnih pesnitvah nikoli ni sramoval zapisati besede Bog. Naš prešernoslovec dr. France Kidrič je zapisal, da je Prešeren zelo pogosto v svojih pesmih uporabljal besedo Bog (več kot 70-krat!). Pogosto je omenjal Jezusa, Svetega Duha, Sveto Trojico, milost, Marijo, svetnike, molitev, sv. mašo, duhovnika, dušo …
Prešernova sestra Lenka je rada pripovedovala: »Boga je imel moj brat vedno pred očmi, v besedi in vsem vedenju!« Tudi Prešernova hči Ernestina je zapisala: »Moj oče je bil dober kristjan … Bil je pesnik, čigar srce je od Boga. Boga ni nikoli hudo žalil … Ljudi je učil imeti vero vase, upati v prihodnost in ljubiti.« Njeni materi Ani Jelovšek je rekel: »Kadar boš zaslišala navček, moli z otrokoma zame.«
Prešerna je pred smrtjo spovedal kranjski dekan Dagarin, naslednje jutro pa ga je obhajal in mazilil kaplan Košir. In ko so pesniku hoteli ponuditi vodo, ker je imel suhe in ožgane ustnice, je rekel: »Ne, tudi Kristus na križu je bil žejen in ni pil vode!«
V trpljenju in neizmerni bolečini ob izgubi najboljšega prijatelja Matije Čopa, ki je pri 38 letih utonil v Savi pri Tomačevem, je Prešeren spesnil Krst pri Savici. V tej izjemni pesniški umetnini so omenjene vse glavne verske resnice, ki jih vsebuje katoliški katekizem. Da je Bog stvarnik vesolja, zemlje in tudi našega življenja, da je po Adamu in Evi prišel na svet greh, da se je Božji Sin učlovečil, da bi vse narode odrešil. Prešeren je dobro poznal Janezov evangelij, kjer je ljubljeni Jezusov učenec najbolj jedrnato sporočil človeštvu, da je Bog Ljubezen, ki ljubi vse ljudi brez izjeme.
Pesnik, ki je pisal pesmi iz trpljenja in bolečine, je v Krstu priznal, da je zemlja solzna dolina, kjer divjajo jezni viharji in kjer so trpljenje, bolezen in veselje dar Božje roke. Bog, ki je Ljubezen sama, na skrivnosten način vodi k sebi ljube otroke in ne želi nobenega pogube (iz Krsta pri Savici).
Z žalostjo se spominjam zelo pristranske in docela materialistično-marksistične razlage Prešernovih poezij, ki smo je bili deležni v osnovni in srednji šoli. Zelo subjektivno, krivično in lažnivo so nam nekateri učitelji in profesorji prikazovali Prešernov svetovni in življenjski nazor. Prepričevali so nas, da je bil Prešeren do vseh verskih vprašanj zelo skeptičen, nagnjen k ateizmu in materializmu. Hvala Bogu, da sem že kot mlad kaplan kupil preroško navdahnjeno knjigo jezuitskega patra dr. Vladimirja Truhlarja Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju. Ob soočenju s Prešernovimi pesmimi je na str. 18 v tej knjigi zapisal: »Tu stojimo pred samo skrivnostjo Prešernove veličine. Stojimo pred bolečino, ki reže do zadnjega, ki razpira pesnikovo najgloblje dno. Stojimo pred bolečino, ki pesnika prav s tem rezanjem, prav s tem žgočim vdorom pogreza hkrati v razsežnost absolutnega … Pred bolečino, ki nam je dala pesnika Prešerna.«
Prešeren, ki je bil pesniški velikan z viharjem človeškega srca, nas še vedno uči, da se Slovenci ne smemo kregati med seboj, ampak moramo z dobroto, ljubeznijo in usmiljenjem graditi mostove drug do drugega. Tudi v našem izjemno težkem času prepevajmo s Prešernom: »Šele ko bo ves prepir iz sveta (iz Slovenije) pregnan, bomo doživeli svojega soseda ne kot vraga – hudiča, ampak kot prijatelja.«
Upam, da bomo kmalu doživeli, da bodo v Cankarjevem domu za Prešernov dan zapeli originalni sklep Zdravljice: »Dokaj dni naj živi Bog (ne vsak!), kar nas dobrih je ljudi!«

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 2 (2023), 80.

Logika grešnega kozla – kdo bo naslednji?

Napisal Marko na 8. februarja 2023. Objavljeno v Kolumna - Kristovič.

Znani francoski mislec René Girard je resnično odlično osvetlil eno izmed izredno pomembnih družbenih potez našega delovanja v povezavi z nasiljem, reševanjem notranjih konfliktov in s tem ponudil ključ za razumevanje človeške kulture (družbe). Girard preko pojava »grešnega kozla« prikaže, da v sodobnem času, v sodobni kulturi, temeljne konflikte in vprašanja rešujemo na povsem enak način, kot so to počeli naši predniki dolga tisočletja nazaj. Družba ni hotela sprejeti in priznati resnice – svoj obstoj je reševala in si ga zagotavljala preko mehanizma »grešnega kozla«. To pomeni, da družba ob stopnjevanju nasilja (psihičnega in/ali fizičnega) na nezavedni ravni izbere žrtev, ki jo lahko in dejansko tudi jo okrivi za nastalo krizo. Žrtvovanje žrtve je skupnosti ali družbi prinesla harmonijo, spravo in mir. Notranje napetosti so se sprostile.
Pojav »grešnega kozla« v sodobnem času poznamo iz judovskega sveta, kjer so Judje v puščavi obredno žrtvovali kozla – nanj so »zmetali« vse svoje krivde in grehe ter ga izgnali v puščavo, kjer je poginil. Kozel je na ta način ljudstvo odrešil zla. Tako so pomirili svojo vest, se rešili zla, krivd, frustracij in se očistili svojih grehov ter ponovno vzpostavili odnos z Jahvejem. Nič krivega običajnega kozla so na ta način spremenili v »grešnega kozla«.
Če logiko »grešnega kozla« aktualiziramo in se nekoliko globlje zazremo v človekovo delovanje in vedenje, hitro ugotovimo, da ta psihološko-duhovni mehanizem deluje tudi na individualni ravni, pri posamezniku. Tovrstno vedenje je zelo nevarno in škodljivo tako za tistega, ki se v ta vedenjski vzorec zaplete, kot tudi za ljudi, ki tega posameznika obkrožajo, ter družbo, v kateri živi.
Frustracije, lastna negotovost, občutek manjvrednosti, zakompleksanost, ljubosumnost, poškodovana samopodoba, samozavest in samospoštovanje, in še in še bi lahko naštevali. Vsa ta občutja so pri posamezniku najpogosteje potlačena in na zavedni ravni zanikana. Ob tem se pojavljajo še občutja sramu in krivde, ko se posameznik zaveda, da so ta občutja del njega, da so njegova, da vsa ta čustva določajo celo njegovo identiteto; po drugi strani pa se jih sramuje. Vsa ta potlačena občutja se morajo nekje akumulirati – na nezavedni ravni. Na ta način se nezavedna raven začne spreminjati v ekonom lonec. Newtonovi zakoni in fizika so nas naučili, da vse, kar se nekje tlači in potlači, ustvarja nasprotni pritisk. Psihološke znanosti so skozi desetletja resnih znanstvenih raziskav jasno pokazale, da potlačena čustva in frustracije ne povzročajo samo različnih psihosomatskih obolenj, ampak ljudi vodijo tudi v iracionalna vedenja, delovanja in odločitve. In prav iracionalna vedenja so tako zelo nevarna za družbo in posameznika.
Če so ozremo okrog, bomo hitro videli, koliko posameznikov deluje na ta način, da jim drugi ljudje predstavljajo »strelovod«. Nenehno potrebujejo nekoga, na katerega lahko usmerijo svoje frustracije, svoj gnev, svoje ljubosumje, svoje neuspehe, razočaranosti, svoje komplekse in nerazrešene ranjenosti. Gre za toksične posameznike, ki zastrupljajo odnose, kolektive in družbo. Mehanizem »grešnega kozla« je za te posameznike modus operandi njihovega počutja in samozavesti. Sebe potrjujejo in povzdigujejo na način, da druge tlačijo, obtožujejo, sodijo in tudi obsodijo. Včasih to poteka na tih, preračunljiv, prefinjen manipulativni način, včasih pa na zelo grob in tudi krut način. V medijih vidimo vse polno takšnih zgodb. V političnem prostoru je mehanizem grešnega kozla pogosto osnovni način delovanja in boja za obstanek. Nekateri celo svojo identiteto in lastno »dobrost« gradijo na logiki uničevanja drugega. Ker je psihologija množice drugačna od psihologije posameznika, javnost tega pogosto ne razpozna. Velikokrat ravno nasprotno – javnost se pridruži kamenjanju. Zlo se na ta način širi kot virus in je po svoji definiciji iracionalna, razdiralna sila. Odličen primer najdemo v evangeliju – samo od sebe se zastavi vprašanje, od kod in zakaj v množici tako nenaden gnev in bes. Še danes odmevajo kriki: »Križaj ga, križaj ga!« Odziv na delovanje zla Jezusa iz Nazareta je zgodovinsko-kulturno gledano totalna novost, nekaj nezamisljivo radikalno drugačnega. Eksplozija ljubezni na planetu Zemlja je v konkretnem zgodovinskem času in konkretni družbi dobila galaktične razsežnosti. Logiko grešnega kozla je nadomestila logika ljubezni, ki edina lahko ustavi virus zla. Vendar je ljubezen tudi stvar odločitve, za katero pa se ne odloči vsak. Tragičnost je v tem, da ta posameznik nevede obenem žrtvuje sebe in drugega. Dostojevski je na najbolj pretanjen način pokazal, kako lahko posameznik z enim dejanjem žrtvuje drugega in obenem tudi samega sebe. S svojim početjem uničuje tako žrtev kot samega sebe.

S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 2 (2023), 11.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing