Svoje življenje velikokrat povežem s priliko o talentih

Andrej Šifrer letos (2022) praznuje okroglo obletnico življenja in 45 let glasbene kariere. Nekatere od njegovih pesmi so postale ponarodele, druge morda še bodo. V pogovoru sva obujala spomine na prehojeno karierno pot in spregovorila o resnejših življenjskih tematikah. Ter vedno prišla do tega, da »sreče ne moreš imeti sam, moraš jo znati razdeliti še drugam«.

Srečala sva se na sončen jesenski dan v enem izmed angleških lokalov v prestolnici. Pravi, da kraj srečanja ni povezan z njegovo naklonjenostjo Angliji, saj gre v tem primeru le za naključje. Tu se vsak teden sreča na kolegiju s svojimi glasbenimi prijatelji. To je eden redkih ritualov, ki jih upošteva v svojem življenju. Med druge rutine prišteje še malico z domačo skupino prijateljev, ponedeljkovo igranje tenisa v Radovljici in torkovo gostilniško druženje v Stražišču. Gre za stvari, ki se mu zdijo v življenju potrebne, a niso nujne in jih lahko brez slabe vesti kdaj izpusti.
Letošnjo jesen je izšla njegova nova skladba »Kdo to prav‘?«. Pesem je namenjena vsem, »ki so izgubili luč na koncu tunela«. V njej med drugim zapoje: »Ni pomembno, kolikokrat vdihneš, pač pa kol‘k‘rat ti zastal je dih … ker v nebesa pridejo le tisti, ki uspeli so pobegnit‘ iz pekla.« S pesmijo je Šifrer želel sporočiti, da so porazi “šmirgl papir”, ki nas izbrusi, in da nas preizkušnje delajo močnejše. Besedilo pesmi naju napelje na pogovor o posebnih trenutkih življenja, ko človeku »zastane dih«. Andrej z nasmehom na obrazu pove, da se mu je to v življenju zgodilo večkrat, ob različnih priložnostih. Dih mu je zastal, ko je prvič srečal svoje glasbene učitelje. Eden izmed njih je bil Jackson Browne, ki je bil njegov idol na daljavo, brez da bi sam to vedel. Dih mu je zastal, ko je prvič igral v Kaliforniji pred večtisočglavo množico. Dih mu je zastal vedno, ko je prvič prijel v roke svojega otroka. Sedaj pa mu dih najpogosteje zastane ob druženju z vnučki, in ko gleda nazaj, kaj je v življenju dosegel.

SEDEMDESETLETNIK
Andrej Šifrer se je rodil na prvi majski dan, pred sedemdesetimi leti. Okroglo obletnico je proslavil v velikem slogu. V domači dnevni sobi sta skupaj s partnerko Mirjam priredila 24 zabav. A največ mu je pomenilo, da je svoj rojstni dan lahko praznoval v krogu družine. »Ko sem februarja poklical sina Martina in mu povedal, da bi rad praznoval rojstni dan z najožjimi družinskimi člani, mi je rekel, da sem ravno malo prepozen, saj so že rezervirali avtodom za Sardinijo. Nato pa sem predlagal, da gremo vsi na Sardinijo. Najeli smo vilo in bilo nas je štirinajst.« Doda, da je z leti spoznal, da največje trenutke najraje proslavlja v miru in sede. Otroci so mu za rojstni dan podarili karto za Wimbledon, kar je izkoristil še za obisk njegovega ljubega Londona in snemanje novih komadov.
Kljub temu da je rad obkrožen z ljudmi in da mu družbe ne manjka, pravi, da ga zares pozna zelo malo ljudi. Pri tem doda: »Moja najslabša lastnost je, da od drugih zahtevam tako visoke standarde, kot jih imam zase.« Širši publiki pa se razkriva skozi svoje pesmi, ki so nekakšen dnevnik. S tem, ko se spreminja sam, se spreminjajo tudi njegove pesmi. Danes verjetno ne bi več napisal tako enostavnega komada, kakršen je »Zaljubil sem se v zobozdravnico«, pove smeje in k temu hitro doda, da se »ne spreminjajo samo mrtvaki in bedaki«.

VEČ DOBREGA KOT SLABEGA
Tekom življenja se je učil skozi različne preizkušnje. Nekaj pa mu jih je bilo verjetno prihranjenih, saj je imel ob sebi odličnega mentorja in pravkar preminulega prijatelja Jureta Robežnika, ki mu je dejal: »Pazi, kako se boš obnašal do ljudi na poti navzgor, kajti vse boš srečal na poti navzdol.« V njegovi karieri so bili tako lepi kot manj lepi trenutki. Najhuje mu je bilo, ko je začutil zavist. Malo je namreč ljudi, ki se uspeha lahko iskreno veselijo s teboj, a jih tudi razume, da se vsak vpraša, zakaj pa ni on na njegovem mestu. Najpomembneje pa je, da v 45 letih glasbene poti beleži bistveno več dobrega kot slabega. Zelo lepo je od drugih slišati, da imajo doma vse njegove zgoščenke, nekateri celo intervjuje. Pred kratkim so mu v Gorenjskem muzeju pripravili enomesečno razstavo. Potrudil se je, da je bil vsak četrtek tudi sam na prizorišču, kjer so ga ljudje lahko osebno spoznali. Pravi, da se splača biti Šifrer, ko mož pripelje ženo za rojstni dan na tvojo razstavo ali ko ti učiteljica po šestdesetih letih vrne pesmico, ki si ji jo napisal in podaril v tretjem razredu osnovne šole.

DESETLETJA NAZAJ
Čas zavrtiva nekaj desetletij nazaj, v osemdeseta leta, ko je bilo preveč nastopov. Zato se je moral ustaviti in sedem let ni snemal novih pesmi. Ustvarjati je ponovno začel po tem, ko je v sebi nabral dovolj »materiala«. V karieri je kar nekajkrat sodeloval tudi z velikimi imeni domače in tuje glasbene scene. Z nekaterimi od teh (Aleksander Mežek, Vlado Kreslin, Toni Meglič) je zapel na svojem koncertu ob jubileju, ki ga je priredil 17. septembra v Kranju. Na koncertu je imel tudi posebne goste, otroški zborček Škrjančki iz Argentine. Gre pravzaprav za družino Angelce in Jerneja Bajde iz Mendoze, katerima so trije sinovi in hči podarili 20 vnukov, ki tvorijo to pevsko zasedbo.
V ponos mu je bilo, da sta bila z njim stara glasbena prijatelja, Dave Cook in Bill Thorp, s katerima je pred 45 leti snemal svoje prve pesmi.
Andrej Šifrer zase pravi, da zna uživati življenje in da je zaradi tega pred kratkim zavrnil povabilo ene izmed slovenskih političnih strank, da bi kandidiral za župana. V šali doda, da bodo morali najti nekoga drugega, ki ni tako zadovoljen sam s sabo. Pravi, da je preobčutljiv za politika. Kljub hudomušnim odgovorom pa sem ob pogovoru hitro začutila, da gre za globokega, razgledanega in čustvenega človeka. V svojih pesmih se večkrat dotakne tudi minljivosti. Vprašam ga, kako gleda nanjo. Pravi, da se ne boji smrti, boji pa se trpljenja. »Svoje življenje velikokrat povežem s priliko o talentih. Vedno sem se bal hudobnega hlapca, ki je zakopal svoj talent. Jaz si želim, da bi v primeru, da bi se moral zagovarjati, lahko rekel, da sem izkoristil vse talente.«

BOG DELUJE SKOZI NAS
Eden izmed njegovih novih komadov se imenuje »DNK od Boga«. Pravi, da Bog ne mara lenuhov. Meni, da nas On ni naredil za mlake, ampak za studence. Najprej moramo mi opraviti svoj del, šele nato Stvarnik naredi svoje. »Bog hoče, da smo njegove cevi, da lahko deluje skozi nas. Biti ta cev je največ, kar lahko narediš. To je zame vera. Dobro delo je samo tisto, za katerega nisi pohvaljen, plačan in za katerega nihče ne ve. Ko se enkrat začneš hvaliti s svojo dobroto, to nima več veze z Bogom. Mislim, da je največje poslanstvo kristjana dovoliti Stvarniku, da deluje skozi tebe.« Meni, da Bog ne vrednoti dobrih del na velika in majhna.
Razmišljanje o veri in Bogu zaključi s tem, da zase čuti, kdaj je prevoden za Božje delovanje. V primeru dobre povezave se lahko dogajajo tudi čudeži. Pri tem pa dodaja, da pozna veliko dobrih ljudi, ki niso pripadniki nobene religije, in da dela človeka dobrega predvsem njegova pripravljenost za pomoč drugemu. »Bolj veličastnega občutka ne poznam.«
Na koncu se dotakneva še načrtov za prihodnost. Svoj jubilej praznuje pod sloganom »70 let – NIČ proti VEČnosti«, kar bo tudi naslov nove zgoščenke. Pesmi zanj je snemal v Sloveniji in Angliji.
Bralcem revije Ognjišče pa želi: »(P)ostanite Božje cevi.«

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 11 (2022), 66-67.