Žarko Petan
* 27. marec 1929, Ljubljana, † 2. maj 2014, Ljubljana.
Ne more biti morale tam, kjer ubijaš, da prideš na oblast
Uglajen osemdesetletnik je poln podatkov s številnih področij. Življenjske (pre)izkušnje kar vrejo iz njega. »Človek, ki veliko prestane, lahko piše knjige,« je bil odgovor na mojo pripombo, da je mu v življenju ni bilo prizaneseno s preizkušnjami. Med njegovimi zanimanji je tudi nekdanji jugoslovanski predsednik Tito in komunizem nasploh. Njegov pogled na zgodovino in dogajanja okoli nas je večkrat drugačen od »uveljavljenega« pogleda v naši družbi. Zato je bil zanimiv sogovornik.
– Vi pišete v slovenščini, čeprav ste se šolali na Hrvaškem.
Na Hrvaškem sem se šolal, ker je moj oče tam imel pred vojno kavarno v Zagrebu in smo tam tudi stanovali. Sicer sem bil rojen v Ljubljani in ko mi je bilo tri leta, smo se preselili v hrvaško prestolnico. Osnovno šolo sem naredil tam. Potem pa sem šel, podobno kot brat, ki je šest let starejši, v Senj. Tam sem stanoval v privatnem zavodu. Pred vojno je oče kupil v Mariboru kavarno in hišo. O njej je bil posnet film Kavarna Astorija. To je bil naš dom, a jaz sem ostal v Senju, saj je oče menil, naj končam šolo na Hrvaškem. Ko so prišli Nemci, so očetu vzeli kavarno in oče je zbežal v Ljubljano in ne v Zagreb, ker se je bal ustašev. Mi pa smo šli v Zagreb, ker smo imeli po mami italijansko državljanstvo. Mama je bila namreč doma iz Sela na Vipavskem, ki je takrat bilo v Italiji. Z italijanskim državljanstvom v Zagrebu nisem imel težav. Tako sem tam naredil gimnazijo do male mature.
Ko pa je leta 1943 Italija propadla, so prišli v Zagreb Nemci in za nas je postalo nevarno. Zato je mama z očetom in mojim bratom zbežala v Trst, jaz pa sem spet ostal v Zagrebu, da bi končal šolo. Dali so me v internat šolskih bratov. Očetov najboljši prijatelj, ki je bil tudi Primorec in je imel gostilno v Zagrebu, je nekako skrbel zame. V internatu smo bili mladi fantje in začeli smo pisati parole proti ustašem. Toda dobila nas je policija. Zame je postalo v Zagrebu nevarno. Očetov prijatelj me je zato odpeljal k družini v Trst, kjer sem hodil v italijansko privatno šolo. Seveda sem se moral naučiti italijanščine.
– Po vojni pa ste se vrnili v Maribor.
Da, po vojni sem šel v Slovenijo, v Maribor, tam je oče dobil nazaj kavarno, a le leto in pol, saj so mu jo potem nacionalizirali komunisti. To ga je izredno potrlo. Mene so takoj sprejeli, pravzaprav kooptirali, v komunistično organizacijo SKOJ. To pa zato, ker sem med vojno v Trstu bil član protifašistične mladine, ki pa ni bila komunistična. Tako sem kot član protifašistične organizacije imel možnost delati partizansko gimnazijo in osmi razred gimnazije sem potem normalno naredil na realki v Mariboru. Moj dober prijatelj je bil sekretar mariborske organizacije. Po dobrem letu sem šel k njemu in mu rekel, da ne morem več ostati v taki organizaciji. On mi je kot prijatelj svetoval, da ne morem izstopiti, ker me bodo zaprli. Ker sem vztrajal, da grem iz organizacije, mi je rekel, da me bo on vrgel ven, ker to lahko naredi. In od takrat sem imel težave z jugoslovansko državo.
– Zanimivo, da ste šli po gimnaziji študirat ekonomijo.
To je bila očetova ideja. Dejal mi je, naj grem študirat ekonomijo, saj bomo kavarno dobili nazaj. Pa tudi je dejal, da komunistični sistem ne bo obstal. Zato me je hotel šolati. Po končanem študiju sem dobil službo v coni B (Koper), vendar mi niso dali dovoljenja, da grem tja, ker sem bil neželena osebnost takratnega režima. Takrat sem spoznal, da v ekonomiji nimam kaj delati, pa tudi me ta ni ne vem kako zanimala. Zato sem se vpisal na igralsko akademijo, saj sem že v Trstu s Slovenci želel ustanoviti gledališče. Imeli smo tudi prvo predstavo, ko se je končala vojna. Toda oče mi je rekel: Če greš na igralsko akademijo, je to tvoja stvar, a jaz te ne bom študiral!
– Kako pa ste potem lahko delovali kot režiser?
Meni je veliko pomagal Bojan Štih, sicer komunist, a odprt človek. Med vojno je šel kot mlad fant v partizane, a ni bil vojak. Zanimivo, da se je pred smrtjo spreobrnil v katoliško Cerkev. Ustanovil je Malo dramo za eksperimentalno gledališče, jaz pa sem ustanovil Oder 57. Ko so ga ukinili, me je Štih vzel za direktorja Male drame. Glavno besedo je imel on, mi je pa dovolil, da sem zase izbral predstave, ki jih bom režiral. Ko so vrgli Štiha iz Drame, so vrgli tudi mene.
– Kako pa ste začeli režirati tudi drugod po svetu.
Ko sem bil potem brez službe, sem se po enem letu zaposlil v Mestnem gledališču, a so mi rekli, da bom pri njih režiral eno delo, potem pa naj se znajdem. In tako sem šel režirat na Hrvaško in potem še naprej. Najprej me niso pustili ven, iz Jugoslavije. Potem pa se tako zgodilo – bilo je včasih tudi sklep naključij – da sem imel srečo in srečal zanimive ljudi ter režiral tudi v velikih evropskih prestolnicah. Je pa res, da sem takrat režiral moderne stvari, ki so »vlekle«.
– Živeli ste v Zagrebu in videli nadškofa Stepinca, ki je pri po vojni veljal za »sodelavca okupatorja«, kako je Judom kupoval zvezde, da jih je rešil.
Bival sem v internatu šolskih bratov. Enkrat na teden smo hodili k maši v njegovo kapelo. Bil je nekakšen pokrovitelj našega zavoda. Dvakrat na leto nas je povabil k sebi domov v Zagorje. Kot človek je bil odprt. Bili smo mulci in igrali smo nogomet. On je igral z nami! V središču mesta je bil urad za Jude, kjer so oni kupovali zvezde, ki so jih morali nositi našite na obleki. Seveda so jih morali drago plačati. Vsi Judje pa niso imeli denarja, da bi jih plačali. Nekoč sem šel tam mimo, in ker je bilo veliko ljudi, sem se približal in videl Stepinca, kako plačuje Judom zvezde. S tem jih je rešil, ker niso smeli hoditi okrog brez tega znaka. Pa še nekaj! Mi smo doma bili liberalci in nismo redno hodili v cerkev. Takrat pa smo hodili v stolnico k maši, da bi ga poslušali, kako je govoril proti ustašem. Seveda tako, kakor govorijo duhovniki pri maši, ne direktno, ampak med vrsticami, in potem mi je mama razlagala, kaj je hotel povedati. Da ne govorimo, koliko duhovnikov, izgnanih iz Slovenije, je on sprejel.
– Tudi Tito naj bi Stepinca povabil, ko je po vojni prišel v Zagreb. Torej mu je priznaval neko vlogo.
Tito je po vojni poklical Stepinca in od njega zahteval, naj ustvari hrvaško Cerkev, ločeno od papeža. Stepinac mu je odgovoril, da tega ne more storiti. In takrat ga je Tito dal pred sodišče.
– Napisali ste dve knjigi o Titu, o njem prebrali ogromno literature … Zakaj ste se vi toliko ukvarjali z njim? Ste se mu hoteli »maščevati«, ker vas je zaprl?
Ne, kje pa! Saj so me zaprli njegovi udbaši. Pa še glede pravega vzroka, zakaj sem bil zaprt. Moj brat je ostal v Trstu, kjer smo preživeli zadnje obdobje vojne. Ni imel državljanstva, zato ni mogel dobiti službe. Ker pa je znal jezike, je končno dobil službo pri radijski postaji Free Europe (Svobodna Evropa), ki je bila protikomunistično usmerjena. Mene pa so vpoklicali k vojakom. Tam so me zaprli z obtožbo, češ, da sem govoril proti Titu. Veste, da tega nisem naredil, saj nisem neumen. Pri vojakih nisem rekel ene stvari proti Titu, ker sem vedel, kaj me za to čaka. Od mene so preprosto zahtevali, da bi moj brat, zaposlen pri protikomunistični radijski postaji, delal zanje!
O stanju duha v Sloveniji v tistem času naj vam spregovori še en primer. Ker sem pisal, sem bil član Društva novinarjev. V času sojenja je neki moj kolega šel v društvo in dejal: »Petana morate vreči iz društva!« In vsi so dvignili roke, da se strinjajo. Razen starejšega, predvojnega novinarja, ki je oporekal: »Pa saj ni bil še obsojen!« Po dolgem času sem srečal tistega kolega in mu poočital: »Kako si mogel to narediti?« »Žare, taki časi so bili,« je odgovoril. »Ne, časi, ti si bil tak,« sem mu jaz dejal. »Vi ste bili za partijo, pa ste mnogi vedeli, da to ni prava stvar.«
– No, in zakaj ste se toliko ukvarjali s Titom?
Zanimalo me je, kako lahko neki človek, sicer zelo brihten, naredi tako veliko iz samega sebe. In to sam! On ni imel nobene zveze s komunizmom, ampak je to slučajno postal. Kot avstrijski vojak je bil ranjen in je potem kot ujetnik delal v mlinu. Zaljubil se je v mlinarjevo hčerko. Po dolgih letih je povedal svojemu zdravniku, s katerim je bil zelo zaupen, kako je postal komunist: »Tisto dekle sem imel rad kot nobene druge v življenju, a sem zbežal od tam, ker sem hotel nekaj narediti v življenju!« Potem je po naključju postal komunist, ker je v tem videl priložnost, da nekaj naredi v življenju. Tisti stavek je zelo značilen: Hočem nekaj narediti v življenju.
– Za ta svoj cilj – nekaj doseči pa je bil pripravljen narediti vse.
Da, tudi izdati svoje najboljše prijatelje. Tudi s Stepincem je bil prijatelj. On je bil prijatelj z najboljšimi borci, somišljeniki …. , pa jih je dal pobiti, če so se obrnili proti njemu. Lahko so se med vojno bojevali z njim, a ko so mu nasprotovali, so bili pogubljeni! Brez milosti jih je zapiral. Tudi v Moskvi je ovadil ljudi, ki bi mu utegnili biti tekmeci! O tem je izšla posebna knjiga. Spomnite se madžarske revolucije, ko je predsednik madžarske partije, ki se je uprl Sovjetom, zbežal v jugoslovansko veleposlaništvo. Kdo ga je izročil Stalinu? Tito. To je naredil čisto gladko, čeprav je dobro vedel, da ga bodo Sovjeti ubili, saj jih je dobro poznal. Bil je človek, ki je bil pripravljen narediti vse, tudi pobiti na tisoče ljudi, da bi postal to, kar je postal.
– Napisali ste, da je bil Tito v španski državljanski vojski.
Da, to sem razkril, na podlagi pričevanja Angleža, zelo znanega španskega borca, ki je potem izstopil iz partije. Napisal je knjigo, ki je bila prepovedana v Sovjetski zvezi. Bil je v isti enoti kot Tito. Potem pa je Tito govoril, da mu je žal, da ni bil v Španski državljanski vojni.
– Zakaj so to skrivali?
Zato, ker je prišel tja z nalogo, da likvidira anarhiste. V Rusiji je prijavljal jugoslovanske komuniste in tako imel dobre stike z obveščevalno službo. Torej ga je ta poslala v Španijo z nalogo. Bil je »znanec« obveščevalne službe … Znan je Stalinov navedek: Tito je bil odličen človek. On je vse ubil.
– Pred časom so časopisi trdili, da Titovi ženi Jovanki niso srbske oblasti izdale potnega lista, ker naj bi bil Titi lastnik hotelov na zahodu. Ali so bili torej komunisti lastniki kapitala in so kupovali delnice …
Gotovo jih je Tito. Ljudje tega ne vedo in težko razumejo, da je bil Tito človek, ki je bil od sodelavcev sposoben dobiti to, kar je hotel. Nihče mu ni smel reči ne! Tako je z lahkoto rekel enemu: Nakaži na to banko toliko in toliko denarja! V Rusiji je dal pobiti veliko ljudi. To so komunisti vedeli, a so ga podprli Zakaj? Ker so vedeli, da je to človek, ki bo naredil, kar je rekel. Zato sem prepričan, da je imel tudi delnice v tujini. Vedel je, kaj to pomeni in to se sklada z njegovim značajem. Bil je človek, ki je hotel uspeti za vsako ceno.
– Titova žena Jovanka naj bi skupaj z generali kovala zaroto proti njemu. Je to mogoče?
O tem sem se tudi jaz spraševal, a menim, da to ni res, ker si nobeden od generalov tega ne bi upal. Oni so se ga izredno bali. Govorijo o sekretarju srbske partije, ki je prišel k Titu in mu dejal, da tako ne gre več, da bo treba stvari spremeniti. Tito je samo dejal: »A tako?«, a obiskovalec od tistega trenutka ni bil več sekretar partije. V sekundi je izgubil mesto. Tako je on delal!
– Napisali ste, da je Tito pred smrtjo sprejel duhovnika. Morda je sprejel celo zakramente. A ni bil on preveč samovšečen, da bi to naredil …
O tem sem prepričan, da je sprejel duhovnika. Zvedel sem za duhovnika Frančka Križnika. Tudi nekateri duhovniki so mi dejali, da je nemogoče, da bi ga Križnik obiskal, ko je bolan ležal v Kliničnem centru. Jaz pa sem najprej dobil anonimno pismo, pozneje pa se je pri meni oglasil še pisec tega pisma. On mi je zatrdil, da je poznal Križnika osebno. Vprašal sem ga, če ima kakšno pričo, kajti duhovnika so kmalu za tistim v inscenirani prometni nesreči spravili s poti. Povedal mi je telefonsko številko bolničarke. Poklical sem jo na Švedsko in ona je potrdila, da je bil ta duhovnik res pri njem. Pa s tem zgodbe še ni konec. Pred kratkim sem bil v Celju in po predstavitvi je prišla k meni neka gospa, ki je nisem poznal. Predstavila se je kot sestra pokojnega Križnika. Tudi njo sem vprašal, če kaj ve o tem. Odgovorila mi je, da ve, da so ga ubili, kajti pred »nesrečo« je prišel domov na obisk in govoril je: »Bojim se, da mi bodo nekaj naredili.« Ko ga je spraševala, zakaj se boji, je dejal: »Ne morem ti povedati, za kaj gre, jaz se bojim, da me bodo ubili«. In res je umrl v prometni nesreči v sumljivih okoliščinah.
– Sicer pa o Titu pripovedujejo neko anekdoto, kako je odvrnil na pripombo, da po smrti ni nič: »Nikoli se ne ve…«
To vem, da se je zgodilo. Peljali so se z vlakom, menda s pogreba nekega funkcionarja. In med temi »velikimi glavami« se je vnela debata o posmrtnem življenju. Nekdo je tedaj zatrdil, da po smrti ni nič in Tito mu je odvrnil, naj tega ne govori, ker se nikoli ne ve … To mi je povedal nekdo, ki je bil pri pogovoru.
Če gledate Titovo življenje v celoti, ne morete mimo tega, da je bil vzgojen v katoliški veri. Res je, da mu je duhovnik kot otroku dal klofuto, ampak imel je poseben odnos do duhovnikov. Tudi Stepinca je spoštoval, ker je bil tudi Stepinac močna, trdna osebnost, podobna kot on. Sicer pa je bil Tito »ziheraš« in je sprejel duhovnika »za vsak slučaj«. On je hotel biti gotov, če pa je koga imel na piki, da bi mu bil nevaren, ga je ubil. Končno ni bil gotov, da nekega dne ta človek ne bo ubil njega! Tako je on »razlagal stvari«. In človek s takim karakterjem najde razlago za svoje početje.
– Okrog Tita se je spletlo veliko mitov, med drugim tudi ta, da se je Tito uprl Stalinu.
Zadnjič sem bil na televiziji s svojim pisateljskim kolegom Petrom Božičem, ki je pobudnik poimenovanja ceste po Titu. Tudi on je zagovarjal to tezo. Jaz pa sem mu odgovoril: Saj se ni Tito uprl, ampak ga je Stalin ven vrgel. Tito je motil sistem. Saj bi ga Stalin ubil, a se je Tito obdal z ljudmi, ki so mu bili vdani in niso mogli izvršiti nanj atentata. Sicer pa je Tito, potem ko se je skregal s Stalinom, delal enako kot Stalin. Do nasprotnikov je bil neizprosen. Zakaj? To je edini sistem, da obdržiš tako diktaturo, s kakršno je on vladal. Drugi način je še fašistični sistem, ki pa sicer ima drugo ime, deluje pa enako.
– Imenovati ulico po Titu v Ljubljani?
To je nevzdržno, ampak Slovenci smo »prilagodljivi« ljudje. Prilagodili smo se Avstriji, kraljevini Jugoslaviji, komunizmu … Veliko sem delal na Hrvaškem in v Srbiji, oni so načelni, mi Slovenci pa ne. Pa še več! Nimam sicer dokazov, a menim, da tudi spor s Stalinom ni bil pravi spor. Onadva sta bila drug drugega vredna. Ne morem dokazati, a menim, da je šlo za dogovor. Tudi po »sporu« je v Jugoslaviji ostal komunizem in priče smo, da je danes Slovenija najbolj komunistična država v nekdanji Jugoslaviji. Žal smo Slovenci s svojim »prilagajanjem« komunizmu izgubili moralo. Nimamo je več – poglejte javno in politično življenje. Je laž še nemoralna? Komunizem ni bil nikoli moralen. Ne more biti morale tam, kjer ubijaš, da prideš na oblast!
– Znani ste po pisanju aforizmov. Ali ni bilo to nevarno početje v diktaturi? Zameriš se, pa prideš v zapor. Zakaj ste jih vi pisali?
Jaz sem bil zaprt, po štirinajst dni sem bil v samici. V popolni temi. Potem so me za en dan poklicali ven iz nje, pa me spet za štirinajst dni zaprli. Tako so delali z menoj deset mesecev. Takrat sem pisal aforizme. V glavi, seveda. Zapomnil sem si jih. Ko sem prišel ven, sem šel v hribe in napisal prvo knjigo aforizmov. Aforizme si namreč lahko zapomniš, romana si ne bi mogel. Aforizmi so bili nekako moja rešitev. Pisal pa sem tako, sistematično in dejal sem si: danes bom pisal aforizme o ženskah, drugi dan o politiki …
Gost meseca 07_2009
pogovarjal se je Božo Rustja
Ta velika iskalka resnice in pravice se je rodila 3. februarja 1909 v Parizu bogatim judovskim staršem, industrijcem. Njen starejši brat Andre je že v otroških letih kazal veliko nadarjenost za matematiko in je kasneje res postal izreden matematik. Družinska vzgoja je bila brez verskega izkustva. Simone je že kot otrok imela tanek čut ljubezni do bližnjega. Ko je kot deklica doživela prvo svetovno vojno, je sklenila, da se ves čas vojne ne bo dotaknila sladkorja; zbirala je darove za fronto. Po vojni pa se je v zimskem času odpovedala nogavicam, da se je izenačila z deklicami, ki so bile zaradi revščine brez njih.V “tekmovanju” z genialnim bratom je zelo zgodaj pokazala izredno bistrino duha. V srednji šoli se je ob dveh odličnih mislecih in vzgojiteljih ogrela za miselno poglabljanje.
Profesor Alain (Emile Chartier) je v njej prebudil željo po pisnem izražanju svojih misli. Simone si jih je začela že v šoli zapisovati in tega vse do smrti ni opustila (te zapiske so njeni prijatelji začeli objavljati po njeni smrti). Po srednji šoli se je odločila za študij filozofije, ves svoj prosti čas pa je posvetila zgodovini in družbenim vedam. Naučila se je več tujih jezikov, odkrila veroslovje ter se s posebno ljubeznijo posvetila študiju stare grške književnosti. Brala in študirala je s svinčnikom v roki. Po treh letih je z odličnim uspehom končala visoko šolo. Svojo prvo službo je dobila na šoli v mestecu Le Puy blizu rudarskega središča Saint-Etienne in tam se je kmalu zbližala z delavskim svetom. Mlada profesorica je v šoli širila revolucionarne misli, v javnosti se je udeleževala vseh delavskih akcij. Od svoje plače je obdržala le vsoto, ki je bila enaka podpori za brezposelne, drugo je dajala delavski organizaciji. Po treh letih (1934) se je poslovila od državne službe in stopile med delavce.
Odšla je v Pariz in se v Renaultovih tovarnah zaposlila kot navadna delavka, da bi delila usodo delavcev, sužnjev tehničnega sveta. Ves čas svojega življenja v tovarni je Simone pisala dnevnik. Nikoli v svojem življenju ni toliko trpela kakor za strojem, ne samo zaradi kroničnega glavobola, ki jo je mučil, temveč tudi zaradi mehaničnega življenja. V tovarni Simone še ni bila verna, vendar si je že takrat zapisala v dnevnik: “Skrajna veličina krščanstva obstaja v tem, da ne išče nadnaravnega sredstva zoper trpljenje, temveč nadnaravno uporabo trpljenja.”
Ko je 25. februarja 1956 v domu za onemogle na Bokalcah pri Ljubljani umrl enainšestdesetletni skladatelj Marij Kogoj, je bilo število tistih, ki so se docela zavedali, kdo je s Kogojem preminil, zelo majhno. Na zadnji poti so ga spremili nekateri znanci, ki so mu bili blizu v letih njegovih borb za umetnostno izpoved, spremili so ga skladatelji, ki so poznali njegova dela pa tudi njegovo usodo. Javnost pa je pri tem stala daleč ob strani in zlasti mlajši rod, pa naj je pripadal tem ali onim umetniškim strujam, ni vedel, koga smo polagali v grob. Vzrok za to ni samo v običajni trpki poti slovenskega umetnika-ustvarjalca, ki ga priznamo navadno šele po smrti, ko se nam odpro oči za njegovo vlogo v ogromnem, raznovrstnem in po svoje čudovitem liku naše kulture. Vzrok za nepoznavanje Kogoja in njegovega dela je še drugje. Pri njem gre še za prav posebno težko usodo, saj mu je neozdravljiva bolezen že pred petindvajsetimi leti preprečila nadaljnje snovanje. – Tako je ob smrti Marija Kogoja pred šestdesetimi leti zapisal skladatelj Marijan Lipovšek (Naša sodobnost 9/1956).
»Drugačna kakor drugih ljudi je bila Kogojeva življenjska zgodba,« piše Josip Vidmar v svoji knjigi Obrazi. »Spominjam se, s kakšnim čudnim smehom mi je nekoč pripovedoval o zgodbi svojega otroštva. Oče jim je umrl v začetku leta 1898. Po njegovi smrti je mati menda tri otroke zaklenila v stanovanje in izginila … Otroke so rešili iz stanovanja in jih kot sirote poslali v očetov rojstni kraj, v Kanal, kjer je zanje skrbela občina … Kogoj je dejal, da po njegovem spominu v resnici sploh ni Marij, temveč Julij, da je bil rojen leta 1892, Marij je bil njegov mlajši brat (rojen leta 1895) in je umrl kot dojenček. Po njegovi smrti so Julija začeli klicati z imenom pokojnega Marija. In ime se je prijelo.« Uganko je skušal razvozlati tržaški skladatelj Pavle Merku. 
Kogoj se je rodil 30. septembra 1892 v Trstu kot tretji otrok Štefana Kogoja, kolarja iz Kanala, in Tržačanke Angele Filippini (ob poroki je imela komaj petnajst let). Pri krstu je dobil ime Julij (Dante Alojzij – po botrih). V tretjem letu starosti je bil nekaj časa v goriški bolnišnici zaradi neznane bolezni – v tem je mogoče iskati enega od vzrokov za njegovo poznejšo duševno bolezen. Marij, četrti otrok Kogojevih, je bil rojen 27. aprila 1895, umrl pa je 31. januarja 1896 zaradi meningitisa. Ko je Julij leta 1906 iz Kanala odšel v goriške šole, so za prijavo potrebovali krstni list. Iz župnije sv. Antona Padovanskega v Trstu so poslali krstni list na ime Marij Kogoj z rojstno letnico 27. aprila 1895. Nenavadno, kajti v matičnih knjigah omenjene župnije so pravilno vodili za živega Julija, za umrlega pa Marija!
Pri Franzu Schrekerju se je učil kontrapunkta, pri Arnoldu Schoenbergu pa instrumentacije. Neomajno je zaupal v svoj talent. Ko je jeseni 1918 prišel v Ljubljano, je bil prežet z novimi idejami o preobrazbi slovenske glasbe. V ljubljanskih glasbenih krogih so Kogoju sicer priznavali znanje, vendar tam nikoli ni bil prav zaželen. »Če si hotel shajati z njim,« je zapisal Josip Vidmar, »si moral brezpogojno verjeti v njegovo umetnost in njegov uspeh. Če se v čem nisi strinjal z njim, ti je zagrozil: “Fantič, boš že videl!”« V Ljubljani je bil kratek čas korepetitor v Operi, na Glasbeni matici je predaval zgodovino slovenske glasbe. Leta 1919 se je poročil z Marijo Podlogar iz Škocjana pri Turjaku, ki je pela v ljubljanskem opernem zboru. V zakonu so se jima rodili trije sinovi. Po pričevanju najstarejšega sina Marija Emila je bil Marij ljubeč oče in je bil rad v krogu svoje družine. 
Kadar je sedel za klavirjem in je skladal, pa je moral biti mir v hiši. Njegov glasbeni opus je po številu najbogatejši v zborih. Obsega kakih 35 pesmi za mladinski, moški, ženski in mešani zbor. Po sodbi glasbenih poznavalcev so kot umetnine največ vredni mladinski zbori. Druga najmočnejša stran Marija Kogoja so samospevi. Na začetku svoje usodne bolezni (1932) je svoje skladbe podpisoval “J./ulij/ Marij Kogoj”.
“Divjaj, življenje, jaz se ne podam, za temelj samega Boga imam.”
Tega junaškega pričevalca smo predstavili v Ognjišču januarja 1993, ob petdesetletnici njegove mučeniške smrti. Takrat se je postopek za njegovo razglasitev za blaženega komaj dobro pričel; med tem postopkom je prišlo na dan marsikaj novega. Leta 2001 sta izšli dve knjigi o njem: pri založbi Družina ponatis prvega življenjepisa Lojzeta Grozdeta izpod peresa dr. Antona Strleta s podnaslovom Mladec Kristusa Kralja (izšla je poldrugo let po Grozdetovi smrti in zaradi nje je bil njen pisec zaprt), dopolnjen z dognanji Toneta Pleška; Slomškova založba v Mariboru pa je izdala knjigo Slovenski sij svetosti, ki jo je napisal Miroslav Slana-Miros. Ko je papež Janez Pavel II. leta 1996 prvič obiskal našo domovino, je pri svoji homiliji v Stožicah izrekel tudi ime Lojze Grozde – kot rdeči mučeniški cvet stoletne slovenske vernosti.
Ta cvet je pognal v prijazni dolenjski zemlji. Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah, ki spadajo pod župnijo Tržišče, v silno revni kmečki hiši in sicer kot nezakonski sin mlade matere Marije, ki se je štiri leta zatem poročila v Impolje in rodila še devet otrok. Njen mož Lojzeta ni maral, zato je ostal na rojstnem domu brez matere. Materino ljubezen je močno pogrešal, vendar zaradi tega ni obupoval, zlasti ne potem, ko je prestopil šolski prag. Bil je najboljši učenec v vseh razredih. Učitelj, ki ga je imel v šestem razredu, je o njem dejal: “Njegovi spisi, domači in šolski, so kazali, da je imel že kot otrok izredno razvito duševno življenje.” Odličnjak je bil tudi na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je ob pomoči dobrotnikov dobil streho v zavodu Marijanišče. Bil je prvi v razredu, vendar ne iz tekmovalne želje, da bi bil najboljši, temveč zato, ker je hotel sošolcem pokazati, da se je treba pridno učiti zato, ker to od tebe zahteva Bog kot tvojo poklicno dolžnost. Kmalu je pokazal tudi svoj pesniški talent: njegove pesmi, ki razodevajo resnično nadarjenost, so povečini izpovedne. Objavljal jih je v lističu Izviri, ki so ga izdajali marijaniški nižješolci in ga je Grozde nekaj časa tudi urejal. Mladi urednik je vedno bolje spoznaval, da more mlad človek le iz Kristusovega nauka in življenja po njem črpati resnično življenjsko radost, pogum in srečo sredi mladostnih težav in temin. To spoznanje je črpal iz božjih virov: iz vsakdanje molitve, mašne daritve in obhajila ter iz zaupne povezanosti z Božjo Materjo Marijo.
Ko se je bližal konec njegove srednje šole, je veliko razmišljal o svojem poklicu. Mnogi, ki so ga poznali, so bili prepričani, da se bo po maturi odločil za duhovniški poklic. Dejansko ga je ta zelo privabljal, ker je hotel “reševati duše”. Po drugi strani pa je želel v kakšnem “svetnem” poklicu sredi sveta pričevati za Boga.
Proti večeru je prisedel na voz, namenjen proti Mirni. Pred vasjo so voz ustavili partizani in prijeli Lojzeta. Zvečer so se izživljali s tem, da so ga, kot krotko božje jagnje, mučili in ga nazadnje pobili. Skoraj dva meseca po njegovi smrti so otroci v gozdu ob potoku našli njegovo telo brez znakov razpadanja in ga pokrili s prvimi zvončki. 25. februarja 1943 so njegovo izmučeno telo položili v grob v Šentrupertu. Pogreba se je udeležila ogromna množica, ki so se v svojem srcu Lojzetu zaupno priporočali v priprošnjo v živem prepričanju, da njihove molitve ne potrebuje, ker je že pri Bogu.
Ob koncu škofijskega postopka za beatifikacijo mučenca Lojzeta Grozdeta je bila 20. avgusta 1999 opravljena ekshumacija (izkop trupla) po strogo določenih cerkvenih predpisih. Strokovnjaka sodne medicine sta ob navzočnosti cerkvene komisije ugotovila identiteto Božjega služabnika in iz dobro ohranjenega skeleta ugotovila, da je umrl nasilne smrti. Njegovi ostanki so bili v dvojni krsti – cinkasti in leseni – znova položeni v isti grob na pokopališču v Šentrupertu. Trdno verujemo, da mladi mučenec Lojze Grozde že od dneva svojega pričevanja ljubezni do konca živi pri Bogu in prosi za nas.
»Razvoju športa in telesne kulture sploh je posvečal vse svoje življenjske sile; s svojo skromnostjo, temeljitostjo, požrtvovalnostjo ter mecenstvom brez primere, predvsem pa z izredno delavnostjo je bil v našem kulturnem življenju osebnost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgodovini slovenskega športa in slovenske telesne kulture.« Tako je na koncu svoje knjige o inženirju Stanku Bloudku (DZS, Ljubljana 1971) zapisal Drago Stepišnik. Ta genialni mož se je odpovedal družini, da je lahko ves svoj čas in vse svoje moči posvetil tistemu, kar je čutil kot svoj življenjski poklic in poslanstvo: posvetiti svoje izredne tehnične in druge darove za načrtovanje naprav in pobud, ki bodo v pomoč ljudem, da ohranjajo in utrjujejo svoje zdravje. Ob njegovem imenu se najprej spomnimo na smučarske skakalnice, zlasti velikanko, v Planici. Pa to je le delček tega, kar je ustvaril Stanko Bloudek, ki se ga tu spominjamo.
Družina je štela pet otrok, najstarejši je bil Stanko, ki se je rodil 11. februarja 1890, za njim pa so prišle še štiri sestre. Jaroslav se je kot zaveden Čeh tesno povezoval z narodno zavednimi Idrijčani, kar je motilo nemško rudniško upravo; to je bil glavni vzrok, da so ga leta 1894 premestili v rudnik v Mostu (Brüx) na severu Češke, ki je bil na slabem glasu, tudi prave družbe ni imel. Stanko je v Mostu obiskoval osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Oče je zaradi neugodnih razmer in skrbi za družino zbolel na srcu in leta 1904 ga je zadela kap. Mlada vdova je morala preživljati veliko družino s silno nizko pokojnino. Vrnila se je v Slovenijo, kjer si je obetala pomoč od sorodnikov (v Kranju je bil njen svak Boleslav, gradbeni inženir, v Ljubljani pa drugi svak Leon, prav tako gradbeni inženir), a je bila razočarana, še najbolj so ji pomagali njeni sorodniki iz Idrije. Stanko je gimnazijo končal v Ljubljani. Kot dijak nikoli ni bil med boljšimi, v spričevalu je imel ocene »dobro« in »zadostno«, najboljši je bil vedno v risanju in telovadbi, najslabše pa mu je šlo pri fiziki in matematiki, kar se zdi čudno, če vemo, da se je potem posvetil tehničnemu poklicu in ga je nadvse uspešno opravljal. 
Mladi Bloudek je bil bister in nadarjen fant, toda v šolskih letih ga je privlačevalo toliko drugih stvari, ki mu jih šola ni mogla dati, da je šolo zdeloval le zaradi izredne nadarjenosti in s tem, kar se je sproti naučil med poukom. Po maturi se je vpisal na strojni oddelek tehnične visoke šole v Pragi, ki jo je končal leta 1913.
Najprej se je zaposlil kot tehnično vodja vojaških remontnih avtomobilskih delavnic v Ljubljani, kjer je ostal le eno leto. Potem je bil član delniške družbe, ki je kmalu razpadla, kasneje pa se je preživljal z raznimi izumi, ki so mu prinesli precej denarja, a bi ga lahko še veliko več, če bi imel več občutka za njegovo vrednost. – Brž se je spet vključil v športno življenje. Izvoljen je bil za prvega povojnega predsednika kluba Ilirija v Ljubljani, ki je bil največji slovenski športni klub v medvojnem času. Zanj je skrbel kot oče za svojega otroka. Uredil je razna igrišča (za nogomet, tenis) in sodobno kopališče. V slovenski šport je uvedel atletiko, umetnostno drsanje, hokej na ledu, namizni tenis in kotalkanje, še posebej pa ima veliko mednarodno vrednost njegovo delo pri razvijanju smučarskih skokov. Leta 1934 so bile prve tekme na njegovi prvi skakalnici v Planici in tekmovalci so pohvalili njeno varnost. Leta 1936 v dolini pod Poncami zrasla nova skakalnica-letalnica, s katero je Bloudek skeptičnim gospodom Mednarodne smučarske zveze (FIS) dokazal, da lahko človek na smučeh poleti 120 metrov pa tudi več.
V dijaških in študentskih letih se je Stanko Bloudek naučil skromnosti v vsakem pogledu; postala je ena najznačilnejših potez njegovega značaja in tak je ostal tudi, ko je postal bogat človek. Ko je leta 1919 prišel v Ljubljano, je prinesel s sabo nekaj prihranjenega denarja in se nastanil kot podnajemnik pri gospe Sattnerjevi, sestri skladatelja p. Hugolina Sattnerja, frančiškana, in tam ostal vse do smrti. Imel je eno samo sobico, tu se je hranil, ko je gospa umrla, mu je gospodinjila prejšnja gospodinjska pomočnica Francka. Sobo si je opremil z nekaj pohištva, celo risalna naprava, na kateri je napravil vrsto različnih znamenitih konstrukcij in izumov, je bila skromna in preprosta. Nikoli ni pomislil na to, da bi kupil večje in udobnejše stanovanje, čeprav bi si to lahko privoščil. Zelo preprosto se je oblačil, izredno nezahteven je bil tudi v hrani. Edino »razkošje«, ki si ga je privoščil, so bili navadni bomboni, ki jih je imel v okrogli škatlici in je z njimi gostil tudi otroke, svoje najboljše prijatelje. Ko je patentiral nekatera izume, je postal zelo bogat človek, toda vedno brez pravega občutka za vrednost denarja. Veliko denarja je imel vloženega v razne naprave; brez obotavljanja je bil pripravljen prijatelju ali znancu posoditi večjo ali manjšo vsoto, zanašajoč se na poštenost dolžnika. Družine si ni ustvaril. Osamelost si je lajšal z delom in neprestanim snovanjem novih načrtov, česar ne bi mogel delati v družinskem okolju. Ustvarjal je do zadnjega dne: njegovo oslabelo srce je prenehalo biti 26. novembra 1959.
– Veliko predavaš o Svetem pismu. Kako si se pa ti srečeval z njim? Morda začneva kar z otroštvom in mladostjo. Ste imeli doma Kratko Sveto pismo v slikah, ki je še sedaj uspešnica založbe Ognjišče? 
– V svojih razmišljanjih o sv. Pavlu poudarjaš, da ga je gnala Božja ljubezen. Vse, kar je delal, vse napore, ki jih je prestal, je delal v zavesti, da ga Bog neizmerno ljubi. 
– Dokaj malo je znano, da je Pavel šel po spreobrnjenju v puščavo. Se ve, kam? 
Nekdaj so čevljarji in krojači veljali za “modrijane”, ker so pri svojem umirjenem poklicnem delu imeli veliko časa za razmišljanje; v njihove delavnice je prihajalo mnogo ljudi, ki so jim lahko posredovali svoja “modrovanja”. Lepo jim je bilo prisluhniti, ko so govorili o preteklosti. Te sreče je bil v otroških letih deležen tudi mož, ki vam ga predstavljamo. Josip Gruden se je rodil 14. februarja 1869 v Ljubljani (ker je bil rojen na dan sv. Valentina, so k Josipu dodali še ime tega svetnika). Njegov oče Andrej je bil čevljar, doma iz Idrije. Morda se je družina po Josipovem rojstvu vrnila v Idrijo, kajti tam je Josip hodil v ljudsko šolo. Gimnazijo pa je obiskoval v Ljubljani. Bil je dober učenec, izredno pa mu je bila srcu zgodovina, kar potrjujejo skoraj same odlične ocene iz tega predmeta.
Po maturi leta 1888 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 23. julija 1893 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval najprej na Bledu, zatem na Igu, pa spet na Bledu, v Mošnjah in na Brezjah ter v Šmartinu pri Kranju. Na vseh teh službenih mestih je pridno študiral in leta 1897 dosegel na univerzi v Gradcu doktorat iz bogoslovja. Nekaj časa je bil prefekt, nato pa ravnatelj dijaškega zavoda Alojzijevišče v Ljubljani. V letih 1904-1911 je bil profesor za zgodovino in cerkveno pravo v ljubljanskem bogoslovju. Nato je postal stolni kanonik, škofijski nadzornik za verouk na srednjih šolah. Vodil je tudi mnoge druge škofijske ustanove. Leta 1917 mu je težka bolezen vzela zmožnost za vsako delo. Božja dekla smrt ga je obiskala 1. novembra 1922, na praznik Vseh svetnikov.
Josip Gruden se je najprej poglobil v filozofijo zgodovine, potem je šel na delo kot profesor in pisatelj zgodovine. Zato so njegove razprave, študije in zgodovinske knjige temeljite in so mnogo vplivale na slovenske izobražence pa tudi na preprosto ljudstvo. Temu je spregovoril predvsem s svojo Zgodovino slovenskega naroda, ki jo je napisal po naročilu Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe. To Grudnovo življenjsko delo je izšlo v šestih zvezkih (skupaj 1088 strani) v letih 1910-1916. Tedaj je Mohorjeva družba štela okoli 90.000 članov, zato je Grudnova poljudna zgodovina prišla v skoraj vsako hišo na Slovenskem.
Zgodovina je izhajala v snopičih. V prvem je pisatelj bralcem razložil svoj načrt: “V obliki zgodovinskih sik in povesti hočem opisati značilne dogodke in osebe iz naše preteklosti, pri tem pa upoštevati prav tako politično kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino… Vso zgodovinsko snov nameravam prilično obdelati v petih zvezkih. Prvi opisuje približno prvo polovico srednjega veka (6. do 12. stoletje), drugi bo slikal osebe in razmere, kakršne so bile proti koncu srednjega veka; tretji bo obdeloval dobo luteranstva in katoliške reformacije, četrti 17. in 18. stoletje, peti najnovejši čas.” Svojega načrta zaradi bolezni ni mogel uresničiti; kasneje (1928-1934) jo je po njegovih zamislih dokončal zgodovinar dr. Josip Mal.
O njegovi Zgodovini slovenskega naroda Grafenauer piše, da “prikazuje skoraj izključno ‘politično kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino’, medtem ko gospodarski razvoj močno zanemarja… Vendar je delo zaradi zbranega gradiva pomembno za vprašanja, ki jih je posebej obdelal… Poglavitni pomen njegovega dela je odkritje vrste novih virov za obdobje reformacije.” V svoji knjigi Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije (1906) je objavil mnogo dotlej neznanih virov in zavrnil marsikatero zmoto. Ko je raziskoval vprašanje slovanskega bogoslužja pri nas, je šel iskat v furlanske arhive, v Benetke in nazadnje v vatikanske arhive, kjer je v enem tednu zbral ogromno gradiva, ki ga je potem s pridom uporabljal.
“Vsa zemlja je že sita krvi: od severa do juga, od vzhoda do zahoda teče kri – kri človeška. Grozna mora je legla na vso zemljo, v najnižje doline, na najvišje gore in vrhe, ki tlači nas, uboge zemljane, uboge zemljane do tal, do zemlje in – pod zemljo. Ves mir je izginil iz človeških src…” Tako je 29. avgusta 1917, v tretjem letu prve svetovne vojne, v spominsko knjigo svojemu prijatelju in rojaku Francetu Planini (kasnejšemu priznanemu slovenskemu geografu) zapisal tretješolec Tine Debeljak, ki mu je bilo tedaj dobrih štirinajst let. Njegove misli o krvavi moriji vojne razodevajo presenetljivo zrelost za dečka te starosti. Morebiti pa so slutnja še hujše morije – druge svetovne vojne, ki je usodno vplivala na njegovo življenje. Bil je profesor in priznan kulturni delavec, toda po zmagi “rdečih” je moral zaradi “napačne barve” zapustiti ljubljeno domovino. Novo domovino je našel v Argentini, kjer je bil glavni ohranjevalec slovenske besede in slovenskega duha. Spominjamo se ga ob dvajseti obletnici smrti.
V svojem zapisu ob stoletnici rojstva dr. Tineta Debeljaka v slovenski reviji Duhovno življenje, ki izhaja v Argentini, Metka Mizerit pove, kaj ji je rekel, ko se je srečala z njim po svojem prvem obisku v Sloveniji. “Pa ste bili v Škofji Loki?” Ko mu je povedala, da ni bila, je dejal: “No, potem niste bili v Sloveniji.” Škofja Loka je namreč njegovo rojstno mesto, kjer se je rodil 27. aprila 1903 v starodavni mestni hiši. Sin Tine (1936) je na simpoziju o očetu, ki so ga pripravili oktobra 1990 (pod komunističnim režimom je bil “izbrisan”) v Škofji Loki, pričeval: “Moj oče je bil ves navezan na svojo rojstno Loko. Ni je pozabil, čeprav je že kot mlad fant odšel iz nje v šole, dalje v službo, še dalje kot begunec, na drugo celino.
Petdeset let je ni gledal s telesnimi očmi, a videl jo je jasno z duhovnimi, s tretjim očesom spomina in ljubezni.” Oče, kmečki sin, se je s pridnostjo povzpel do trgovca z živili. V družini, ki je bila globoko verna, se je rodilo štirinajst otrok, doraslo jih je deset in vsi so študirali. Tine je obiskoval klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, Po maturi z odliko se je vpisal na slavistiko v Ljubljani, kjer je končal dva semestra, potem pa je študij nadaljeval in končal (1927) v Pragi. Po odsluženju vojaškega roka je v Krakovu študiral poljsko in slovansko književnost. Po vrnitvi je bil nekaj let profesor v Nikšiču. Leta 1934 se je poročil, dve leti zatem je doktoriral. Tega leta je sprejel tudi uredništvo revije Dom in svet in ga urejal do konca leta 1944. Med vojno ni poslušal ukaza partije o kulturnem molku in zato je padel v nemilost. Maja 1945 se je z množico beguncev umaknil v Avstrijo, od tam je odšel v Italijo, potem pa v Argentino, kamor je prišel 10. marca 1948.
Ob imenu dr. Tineta Debeljaka je poleg teh oznak naštetih še vrsta drugih. “O vsaki bi lahko napisali posebno razpravo, saj je povsod zapustil pomembne sledove svoje izjemne ustvarjalnosti” (Jože Dolenc). Pesniti je začel že v gimnaziji. Svoje pesmi je objavljal v dijaškem listu Mentor, v revijah Križ na gori in Mladika, predvsem pa v Domu in svetu. Kot pesnik je “spregovoril” predvsem kasneje, kot begunec. Leta 1946 je v Rimu nastalo njegovo najpomembnejše pesniško delo – ep “Velika črna maša za pobite Slovence”; navdih zanj je dobil, ko je v velikem tednu obiskoval rimske bazilike. Po sodbi Tarasa Kermavnerja sodi Maša med besedila, ki so najbolj pristno izrazila strašen čas in človekovo izgubljenost, ranjenost in veličino v njem. Pesnitev je kot prva leposlovna knjiga v Argentini izšla leta 1949 pri založbi Svobodne Slovenije pod psevdonimom Jernej Kalin.
S tem naslovom je dr. Tineta Debeljaka “odlikoval” pisatelj Alojz Rebula. Po prihodu v Argentino, ko si je služil kruh najprej kot pomivalec steklenic v farmacevtskem laboratoriju, potem pa kot uradnik v cementni tovarni, je Tine Debeljak kmalu postal tajnik pri Društvu Slovencev, kasnejši Zedinjeni Sloveniji. Bil je tudi med ustanovitelji Slovenskega planinskega društva. Najpomembnejše pa je bilo njegovo organizacijsko delo pri Slovenski kulturni akciji. Dolga leta je bil njen predsednik in v tej vlogi je uredil vrsto knjig in napisal o njih temeljite študije. Vse svoje življenje je bil Tine Debeljak pokončen demokrat. Svoje kulturne in politično-ideološke članke (vseh je bilo nad 900) je objavljal v Svobodni Sloveniji in v Zbornikih (pod komunističnim režimom je bilo to pri nas “strupen” in “smrtno nevaren” tisk). Veliko je pisal tudi v versko revijo Duhovno življenje, zlasti članke kulturne in verske vsebine, predvsem ob obletnicah rojstva ali smrti znanih književnikov. Bil je tudi profesor. Na podružnici Katoliške ukrajinske univerze je za Ukrajince v španščini predaval slovanske književnosti, za Slovence pa zgodovino, slovensko in primerjalno književnost. “Za nas Slovence je bil srce in duša te ustanove. Odličen profesor, ki je obvladal svojo snov tako, da je kar kipelo iz njega. Študentje smo občudovali njegovo znanje, še bolj pa ljubezen do slovenskega jezika in slovenstva sploh” (Metka Mizerit). Ko se je njegova življenjska pot 20. januarja 1989 končala, je med našimi rojaki v Argentini zazevala velika praznina.
(ob obletnici) Kdo ga ne pozna?! Slavko Avsenik, glasbeni genij, ki je skupaj bratom Vilkom in ansamblom osvojil srca mnogih, doma in v tujini. V preteklem letu smo se spominjali že 55-letnice Avsenikovega ustvarjanja, Vilko Avsenik je dopolnil osemdeset letnico, letos pa bo ta častitljivi življenjski jubilej praznoval tudi Slavko, ki je še vedno glasbeno precej aktiven. Ko sem ga med najinim pogovorom o glasbi in družini, dveh stvareh, ki ju ima Slavko najraje, vprašal, če ga morda moti, ko mu ljudje rečejo, da je legenda, mi je hudomušno odvrnil: »Ko nekomu rečeš, da je legenda, s tem hočeš reči ‘ste pa že veliko stari’ (smeh). Legenda se pač reče za take letnike kot smo mi.«
– Dobili pa ste tudi veliko polen pod noge. Zakaj nekateri na tovrstno glasbo gledajo s prezirom?