Ignacij Borštnik
* 1. julij 1858, Cerklje na Gorenjskem, † 23. september 1919, Ljubljana
Ignacij Borštnik je na oder življenja, da se izrazimo po gledališko, stopil 11. julija 1858 v Cerkljah na Gorenjskem. Po osnovni šoli v rojstnem kraju je najprej obiskoval gimnazijo, vendar le nekaj razredov, nato je presedlal na učiteljišče, ki ga tudi ni končal. Zgodaj si je začel služiti kruh kot uradnik banke Slavija v Ljubljani in kot ljubiteljski igralec je ob večerih nastopal v ljubljanski čitalnici pri družabnih prireditvah, ki so jih spremljali ugledni meščani, med njimi tudi pisatelj Ivan Tavčar, takrat tajnik Dramatičnega društva in poznejši ljubljanski župan. Zapazili so njegov izredni igralski dar in dali so mu priložnost nastopiti na “pravem” odru. Prvič se je to zgodilo 10. decembra 1882 in od tedaj je redno nastopal v ljubljanskem gledališču. V sezoni 1885/86 ga je Dramatično društvo poslalo v igralsko šolo na Dunaj. Od profesorjev je najmočneje vplival nanj igralec R. Tyrolt z nepatetično, naravno igro, kakršni je ostal tudi sam zvest vse življenje.
Po vrnitvi je postal prvi igralec, režiser in umetniški vodja slovenskega gledališča. Vodil je tudi igralsko šolo, ki jo je leta 1869 ustanovilo Dramatično društvo, “ker šele dramatična učilnica nam bode položila pravi temelj narodnemu gledališču”. Bodoči igralci so se učili lepega branja in deklamiranja, omike, gledališkega gibanja, dramatičnega prednašanja in petja. Borštnik je pri vzgoji opuščal patetično teatralnost in se je nagibal k realizmu. Kot igralec je Ignacij Borštnik v mejah možnosti, ki mu jih je nudil takratni ljubljanski gledališki spored, ob nekaterih vlogah izpričal širok razpon svojega daru; priznavali so mu elegantno vnanjost, lep in sonoren glas, čisti pravilni izrek.
Pisec naše prve ljudske igre s petjem
“Ob realizmu se je kot posebna dramska zvrst razvila ljudska igra ali, kakor so prvotno rekli, ‘narodna igra s petjem’… Prava ljudska igra s petjem je sad romantičnega realizma in prikazuje ljudsko življenje v posebno živih barvah ter navadno tudi izraža preprosto vzgojno misel,” piše France Koblar, zgodovinar slovenske dramatike. “Prvo tako igro je napravil znameniti igralec Ignacij Borštnik, ki je poleg dramatizacije Tavčarjeve novele Otok in Struga napisal tudi dve veseloigri: Ponesrečena glavna skušnja in Ni moj okus. Poznamo ga tudi kot odrskega prireditelja Jurčičeve Veronike Deseniške. Kot pisatelj se je najbolj izkazal s tridejansko ljudsko igro “Stari Ilija”, ki je nastala pod vplivom ljudskih dram nemškega pisatelja Anzengruberja.”
V tej igri se križajo različne snovi in oblike: dosledni realizem in naključja, trdi značaji in mehka čustvenost, pisano praznično življenje in v ljudskem duhu zložena pesem. Za gledalca je privlačna napeta vsebina. Zgodba je zgrajena na podlagi maščevalne spletke – pri tem nedolžni pade v nesrečo, na koncu pa vendarle zmaga dobra človeška narava in do sreče pridejo tisti, ki so dotlej trpeli krivico. “V tem svojem delu je Borštnik zajel veliko tipike svojega rojstnega kraja in porabil celo resnične osebe. V igri so nekateri slikoviti prizori: pred cerkvijo med semanjo mašo in po maši, slišimo cerkveno petje in vaške godce. Ilija poje pesem o svojem življenju, priča smo gostilniškemu praznovanju in večernemu plesu. Poseben značaj dajejo vložne pesmi, ki jih je uglasbil ljudski skladatelj Andrej Vavken” (France Koblar).
Bolj doma v Zagrebu kot pa v Ljubljani
Ob odprtju novega gledališča v Ljubljani, 29. septembra 1892, je Borštnik govoril Funtkov prolog in priredil Jurčičevo Veroniko Deseniško, kjer je v naslovni vlogi nastopila njegova žena Zofija. Spoznala sta se leta 1882, ko je bila šele v petnajstem letu; leta 1889 sta se poročila in ona si je privzela priimek Borštnik-Zvonarjeva. Bila je naša največja igralka prve dobe: ustvarila je nad 300 vlog. Leta 1895 je slovenski gledališki par Ignacij in Zofija Borštnik zaradi spora v Dramatičnem društvu sprejel povabilo Stjepana Miletiča, intendanta zagrebškega gledališča, da položita temelje moderni realistični drami na Hrvaškem. Čas skupnega dela z Miletičem so bila najlepša Borštnikova leta.
“Skoraj vse življenje je ostal v Zagrebu, vselej cenjen in priznan,” piše Dušan Moravec. “V poznih letih se je zapletel kot predsednik igralskega združenja v spore z novim intendantom in sledila je predčasna upokojitev. Ob koncu vojne in po njej je nastopal celo v prvih domačih filmih, in ko so po razpadu monarhije obnavljali ljubljansko gledališče, se je vrnil z željo in nalogo, da poskrbi predvsem za šolanje domačih igralcev.” Tudi nastopil je še nekajkrat na odru – zadnjikrat v vlogi svojega Ritmojstra v Strindbergovi drami Oče. Vlogo Cankarjevega župnika iz Hlapcev je prizadevno študiral na bolniški postelji, na odru pa je ni več mogel upodobiti, kajti 29. septembra 1919 je padel zastor pred odrom njegovega življenja. “Bil je naš prvi dramski umetnik, interpret najrazličnejših vlog,” je zapisal poznavalec našega gledališča Dušan Moravec. “Dunaj bi bil lahko ponosen nanj. tako so pisali, uveljaviti bi se mogel na slehernem velikem evropskem odru.”
(obletnica meseca 07_2008)
Mlinarjev sin gre v šole za duhovnika
Po dveh letih ga srečamo v Trstu na dvoru škofa Petra Bonoma. Kot dober pevec je postal član pevskega zbora v stolnici in nadaljeval je svoje študije. Škof ga je počasi uvajal v dušno pastirstvo. Ta humanist je imel smisel za žive jezike in pri pouku je uporabljal tudi slovenščino. Svojim učencem je razlagal tudi spise Erazma Rotterdamskega, čigar nazori so bili v marsičem blizu Lutrovim. Bonomo je bil Primožu zelo naklonjen. Leta 1527 mu je, komaj devetnajstletnemu, še ne duhovniku, dal župnijo v Loki pri Radečah; z dohodki te župnije mu je omogočil študij na Dunaju, a zaradi turške nevarnosti se je leta 1530 vrnil v Trst, kjer ga je škof Peter Bonomo posvetil v duhovnika in ga poslal za vikarja v župnijo sv. Martina v Laško.
Čeprav ni študiral sistematično, si je mladi Trubar pridobil znanje, ki je presegalo povprečno izobrazbo tedanjih duhovnikov. Poleg prirojenega pevskega in govorniškega daru mu je kasneje prišlo prav znanje jezikov (latinščine, nemščine, italijanščine), pri prevajanju Svetega pisma pa je zelo pogrešal znanje hebrejščine in grščine. Ko je prišel kot vikar v Laško, je pridigal in deloval drugače, kakor so bili verniki vajeni. Bil je že močno pod vplivom novega verskega gibanja, ki ga je sprožil v Nemčiji Martin Luter. V iskrenem prizadevanju, da bi postal čim boljši redovnik, je zašel v duhovno krizo. Ob prebiranju Pisma apostola Pavla Rimljanom ga je prevzel stavek: “Pravični bo živel iz vere” (Rim 1, 17). Nenadoma se mu je zazdelo, da je našel v njih rešitev iz svoje stiske: zveličan bo samo tisti, ki z močno vero zaupa v Kristusa in se da neposredno voditi Svetemu Duhu. Za zveličanje torej niso potrebna dobra dela. Nepotrebna je tudi Cerkev kot srednica med Bogom in človekom, nepotrebna in prazna je Marijina pomoč in priprošnja svetnikov, brez vrednosti so odpustki. Te misli in še mnoge druge je javno razglasil leta 1517.
Mladi vikar Trubar je bil že takrat prepričan o tem, kar je o svojih rojakih zapisal leta 1562: “To je dobro, pošteno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo ljudstvo, ki se prijazno in lepo vede do vseh tujcev. Toda preveč in premočno je praznoverno, zakaj kranjsko in slovensko dobrosrčno ljudstvo hoče vse svoje zadeve pri Bogu, pri Devici Mariji in svetnikih urediti samo s pogostim branjem, poslušanjem in ustanavljanjem maš, z biljami, z darovanjem, z rožnimi venci, z ognjem, s prižiganjem sveč, s procesijami, z blagoslovljeno vodo, s soljo… z daljnim romanjem in z zidanjem novih cerkva.” To prepričanje je navdihovalo njegove pridige tudi v Ljubljani, kamor je prišel pred letom 1536 kot vikar in slovenski pridigar v stolni cerkvi sv. Nikolaja.
Leta 1540 mu zaradi njegovih nazorov grozi zapor, zato se zateče v Trst k svojemu zaščitniku škofu Bonomu, ki ga imenuje za svojega dvornega kaplana in slovenskega pridigarja. Koprski škof Peter Pavel Vergerij sproži zoper njega gonjo, zato se Trubar umakne iz Trsta. Škof Bonomo posreduje, da protestantizmu naklonjeni ljubljanski škof Frančišek Kacijanar doseže Trubarjevo imenovanje za ljubljanskega kanonika. Kapitelj ga pošlje v Šentjernej na Dolenjskem, da uredi gospodarstvo te župnije. Od tam je v začetku leta 1548 zbežal na Nemško, ker mu je od cerkvenega sodišča grozil zapor.
V svojih spisih je Trubar večkrat poudaril, da se slovenski jezik pred njim ni tiskal niti pisal, ker so ga imeli za tako “surovega in barbarskega”, da ga ni mogoče na pisati ne brati, kaj šele, da bi se moglo v njem prevesti vse Sveto pismo. Do svojega begunstva na Nemško Trubar ni nič napisal; “ker iz tujine ni mogel več z živo besedo širiti protestantstva med Slovenci, se je po zgledu nemških luterancev oprijel tiska,” piše literarni zgodovinar Ivan Grafenauer. “In tako sta izšli leta 1550 iz Trubarjevih rok prvi slovenski knjigi: droben, le eno polo obsegajoč “Abecedarium und der klein Cathechismus. In der Windischen Sprach” in “Cathechismus. In der Windischen Sprach”. Pisatelj se ni imenoval: prva knjiga pravi, da je spisana ‘od aniga perjatila useh Slouvenzov’, druga pa ‘durch Philopatridum Illiricum’.
Tiskar Ulrich Morhart v Tübingenu pa se je skril za izmišljenim imenom ‘In Siebenburgen durch den Jernei Skurjantz.” S prvo knjižico je hotel Trubar mladini in ljudstvu, ki ni znalo nemščine, dati pripomoček, da se nauče brati, in obenem tudi že glavne točke luteranskega verskega nauka. Druga knjiga pa je bila namenjena v prvi vrsti učiteljskemu stanu: “farmoštrom, pridigarjem, šolmoštrom in starišem, da bi po njej učili mlade ljudi prave stare vere in prave stare maše”. Knjigi sta se slabo razpečavali, kajti med tistimi, ki sta jim bili – zlasti prva – namenjeni, so bili povečini nepismeni.
“Kaj je napravilo Trubarja za prvega slovenskega pisatelja?” sprašuje literarni zgodovinar Mirko Rupel, strokovnjak za zgodnjo slovensko književnost. Odgovarja: “Samo izobrazba in verska gorečnost gotovo ne. V njem je morala biti še druga sila, ki mu je potisnila pero v roke, namreč povezanost z ubogim, zapuščenim ljudstvom, sočutje z njim, ljubezen do domovine… O svojih rojakih govori zmeraj lepo, nikoli jih ne zmerja tako kakor npr. Luter, ki je ob kmečkem uporu govoril, da je treba kmete ‘pobiti kot stekle pse’. Pravi jim ‘naše ubogo, preprosto, dobrosrčno ljudstvo’ in boli ga njegova praznovernost.” Ljubezen do slovenskega ljudstva se kaže tudi v njegovih prisrčnih nagovorih: “lubi Slovenci”, “muji lubi Slovenci”, “lubi bratje”, “muji lubi bratje inu Slovenci”. Iz vseh posvetil, nagovorov in predgovorov njegovih knjig zveni njegovo toplo čustvo in povezanost z rojaki, ki presega versko čutenje.
“Ta slovenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori; drugači govore z enimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Stajerji inu Dolenjci ter Bezjaki, drugači Krašvci inu Istrijani, drugači Krovati.” Njegova odločitev, povzdigniti govor svoje rojstne vasi, torej osrednje narečje, v knjižni jezik, je bila nadvse posrečena,” pravi Mirko Rupel. Odločil se je za preprost domač jezik in slog. O prvem delu Novega testamenta je trdil: “Tale knjiga je dobro kmečko sestavljena in prevedena… Pri prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsa Slovenec… Zaradi tega sem ostal kar pri kmečkem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem se rodil.” Mirko Rupel v zvezi s tem piše: “Prava sreča je bila, da je Trubar ujel v knjigo naše osrednje narečje… Tako je Trubarjev in njegovih sodelavcev beseda postala zdrav temelj, ki je na njem zrasla stavba žlahtne knjižne slovenščine.”
Uspešno je rešil tudi vprašanje pisave. Računal je, da je tistim redkim ljudem, ki na Slovenskem znajo brati, najbolj domača nemška pisava, zato sta njegovi prvi slovenski knjigi natisnjeni v gotici. Njegov prevod Matejevega evangelij – Ta evangeli svetiga Matevsha (1555) in naslednje knjige pa so natisnjene v latinici. Bralce prvih knjig je poučil, kako se mora brati njegov črkopis. “Kot prvi je uvedel vrsto poimenovanj za tedanje jezikoslovne pojme. Pravopis je imenoval ortografija, pisavo je imenoval pismo, črko puhštab, glasove pa je delil na konzonante (soglasnike) in štimovce (samoglasnike), ki potem tvorijo silabe (zloge). Prvi je v slovenščini uporabil besede, kot so: gramatika, dialektika, retorika” (Kozma Ahačič).
Ko ni dobil potrebnih pomočnikov, se je Trubar sam lotil prevoda Nove zaveze: najprej je dokončal in dal natisniti Ta evangeli svetiga Matevsha (1555). S prevajanjem je nadaljeval in leta 1557 je izšel Ta pervi deil Noviga testamenta, tri leta za njim pa še Ta drvgi deil tiga Noviga testamenta. Trubar je že pred natisom svoje prve knjige razmišljal o potrebi tiska za hrvaške protestante. Sprva je mislil, da bi njegove slovenske prevode Svetega pisma hrvaščino in jih natisnili v glagolici. Načrt je denarno podprl baron Hans Ungnad (1493-1564), bivši štajerski deželni glavar, ki se je leta 1555 odpovedal vsem upravnim in vojaškim funkcijam in se leta 1558 naselil v Urachu na Württemberškem. Tam je na svojem novem domu Amandenhofu v začetku leta 1561 ustanovil Biblijski zavod. Ungnad je postal lastnik in blagajnik, Trubar ravnatelj, Hrvat Štefan Konzul prevajalec in korektor. Že januarja 1560 je Trubar dobil poziv deželnih stanov, naj se vrne v domovino za superintendenta (predstojnika) slovenske protestantske Cerkve. Odhod v Ljubljano je začasno odložil, ker je bila njegova navzočnost v zavodu zelo potrebna. Trubar je dobil v Urachu župnijo in se z družino preselil tja. V Biblijskem zavodu se je razvila živahna dejavnost, vendar bolj glede na hrvaške knjige. Od slovenskih je na njegove stroške izšel le Trubarjev prevod obeh Pavlovih pisem Korinčanom in Galačanom.
Sredi junija 1561 je mogel Trubar nastopiti službo kranjskega superintendenta v Ljubljani. Škof Seebach je takoj zahteval od njega pojasnila, na čigav poziv je prišel. Ko je škof dobil odgovor, ki ga je zadovoljil, se je Trubar lotil organizacije slovenske protestantske Cerkve. Poskrbel je, da so nastavili pridigarje v Ljubljani, v Kranju, na Bledu in drugod. Sam je pridigal v špitalski cerkvi (blizu današnjega Tromostovja), nadomeščala sta ga Jurij Juričič in Janž Tulščak. Kot predstojnik je potoval po deželi. Novembra 1563 je bil na Goriškem; med drugim je pridigal na gradu Rubije in v vipavskem Svetem Križu. Tudi s peresom ni miroval.
Njegovo glavno delo iz teh let je Cerkovna ordninga (1564), ki je bila natisnjena v 400 izvodih, ohranil pa se je le en primerek, ki ga hrani Vatikanska knjižnica. Med podiplomskem študijem v Rimu ga je to dragoceno knjigo, ki je veljala z izgubljeno, odkril goriški duhovnik Jože Markuža. Cerkovna ordninga (Cerkveni red) je zakonik, ki vsebuje obrednik in določila o cerkvenih službah, organizaciji cerkvene uprave, o šolstvu in zakonskih zadevah, upravljanju cerkvenih posestev, o skrbi za revne. Knjigo je Trubar sestavil po nemških virih, vendar precej svobodno, ker je imel pred očmi slovenske potrebe. Izvirno je poglavje o šolstvu, poudarjanje slovenščine kot bogoslužnega jezika in njeno upoštevanje v mestnih šolah. Trubar si je nakopal težave. Tak red je smel v protestantskih deželah objaviti samo deželni knez, ker je po značaju sodil med deželne zakone. Ko je kranjski katoliški nadvojvoda Karel zvedel za to knjigo, je ostro prijel deželne stanove in jih poučil, da gre njemu izdajati odločbe glede vere. Knjigo je ukazal zapleniti in Trubarja izgnati.
Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je v svoji Kratki zgodovini slovenskega slovstva (1917) izrazil pomislek o sadovih luteranstva na splošno in pri nas, ker oznanjevalci nove vere “pri širjenju in brambi svojih naukov” ostro napadali katoliško vero, duhovnike in vernike. To je netilo razdore, kajti “nasproti njim so potem nastopili s podobnimi sredstvi tudi katoličani”. Njegov strokovni kolega Mirko Rupel, raziskovalec našega protestantizma, je zapisal: “Trubarjevo slovstveno delo ga je preživelo, ostalo je in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja.”
Izgnanec Trubar se je junija leta 1565 z družino najprej zatekel v Tübingen. Ko je čakal na primerno službo, je porabil priložnost, da je izdal prevod psalmov Ta celi psalter Dauidou (1566). Kmalu je dobil faro v kraju Lauffen ob Neckarju, kjer pa je ostal le pol leta. Proti koncu leta 1566 se je odločil za Derendingen pri Tübingenu, da bi bil bliže tiskarni. Sezidal si je hišo in zasadil vinograd in tam je kot župnik ostal do konca svojih dni. Ves čas je pridno prevajal in pisal. Leta 1567 je izdal kar štiri knjige: Ta celi catehismvs, Svetiga Pavla listuvi, Ena duhovska peissen svbper Turke ter Eni psalmi, ta celi katehismus inu… pejsni. To je druga, razširjena izdaja protestantske pesmarice, v kateri je bilo 25 Trubarjevih, 10 Kreljevih, 1 Dalmatinova, 1 Klinčeva in 6 brezimnih pesmi. Petje je pri protestantskem bogoslužju bistveni del, zato so naši protestantski pisci postali pesniki iz potrebe. Niso šli niti čisto mimo starih ljudskih nabožnih pesmi, vendar so včasih besedila popravljali. Ta pesmarica se je ljudem priljubila in doživela je sedem izdaj. V vseh je tista znana predreformacijska velikonočna pesem “Jezus ta je od smrti vstal, od svoje bridke martre.”
Po sedmih suhih letih (zaradi stiske z denarjem in bolezni) je Trubar izdal še nekaj knjig. Leta 1575 je izšel Katehismus z dvejma izlagama, v katerem zelo ostro in ognjevito zavrača očitke in obdolžitve nasprotnikov. Zaključek njegovega življenjskega prizadevanja, da bi prevedel in razložil Novi zakon je knjiga Noviga testamenta pusledni dejl (1577), ki je v drugi, popravljeni izdaji izšel leta 1582 v dveh delih z naslovom Ta celi novi testament. Prevedel je še obsežno Lutrovo Hišno postilo, ki jo je dal natisniti njegov sin Felicijan leta 1595. Primožu Trubarju, očetu slovenske knjige in začetniku naše književnosti, je 28. junija 1586 božja dekla smrt iztrgala pero iz rok. Zadnje počivališče je našel v župni cerkvi v Derendingenu.
“Vsakdo je edini vladar svojega vesolja”
Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je že med sošolci začutil strankarska nasprotja. Bil je član dijaške Marijine kongregacije pri Sv. Jožefu, ki jo je vodil jezuit p. Venčeslav Vrtovec. Miha je veliko bral in duhovno zorel. Po maturi je 3. oktobra 1941 stopil v jezuitski noviciat v Zagrebu. Tam je tudi končal študij filozofije in teologije ter bil 22. avgusta 1951 posvečen v duhovnika. Za novomašno geslo si je izbral izrek sv. Pavla: “Tako nas vsakdo imej za služabnike Kristusa in oskrbnike božjih skrivnosti.” Teh zagrebških deset let je zaznamovala druga svetovna vojna s krvavo revolucijo, ki je besnela še leta po končani vojni (temu posveča precejšen del svojih spominov). Nepozabno je bilo njegovo srečanje z nadškofom Alojzijem Stepincem v Krašiču, kjer je bil v hišnem zaporu. Ko so se duhovniki pogovarjali o težki preizkušnji za Cerkev pod komunističnimi oblastniki, jih je nadškof vprašal, če verujejo v Boga in v to, da svet teče po tirnicah, kakor jih je položil Bog. “Potem ni treba ugibati. Rešitev bo prišla takrat in tako, kot bo hotel Gospod.” Potem je šel k vojakom. “V Skopju so me razporedili med minerje in diverzante, kot nalašč za jezuita.”
Prvih šestnajst let svojega duhovniškega dela je posvetil mestu Maribor v novoustanovljenih župnijah Brezje in Radvanje. Pogumno je delal, čeprav so mu metali polena pod noge. V veliko oporo so bile “slovenske babuške”, ki so izgorevale za vero in Cerkev. Ob delu na župniji je vodil misijone in duhovne obnove, sodeloval pri raznih komisijah mariborske škofije. Slovenski jezuiti, ki so po vojni spadali pod hrvaško provinco, so se začeli osamosvajati: 2. februarja 1963 je bil ustanovljen Slovenski distrikt Družbe Jezusove, katerega predstojnik je bil p. Miha Žužek. V tej vlogi je 15. avgusta 1969 razglasil ustanovitev samostojne slovenske jezuitske province. Prvi provincial je bil p. Pavel Berden. Bil je čas po koncilu: “Cerkev mora postati spet živo žarišče vere, okamenele navade naj se prilagode današnjim potrebam”, je začutil p. Miha Žužek in se z vsemi močmi in ognjem vrgel na delo. Iz Maribora je prišel v Borovnico, kjer je bil tudi jezuitski noviciat, od tam v Ljubljano. V teh letih je sodeloval pri medškofijskem odboru za družino, slovenskem pastoralnem svetu, pri družinskem centru Betanija, v študentskih skupinah, v številnih zakonskih skupinah, pri organizaciji tečajev za zakon in tečajev za govorništvo.
Njegove duhovne vaje in tedni duhovnosti, predvsem na Visokem pri Poljanah nad Škofjo Loko, v Logu pod Mangartom in v Srednji vas v Bohinju so prebudili mnogo duhovniških in laiških apostolskih poklicev. Kakor govorjena, mu je tekla tudi pisana beseda. Napisal je več šmarničnih beril: Kraljica duhovnikov, Mati mnogoterega življenja, Mati krščanskih družin; knjiga Kristjanov dan – praktičen vodnik za posvečevanje vsakdanjega življenja – je doživela tri izdaje. Sledile so knjige: Četrta dimenzija, Božja beseda je živa, Vzvalovana bit, V Njem živimo, Sredi vsega, Vabilo na večni ples, Gospod je blizu, Končno zorenje in Novi Jeruzalem. Zadnji dve je napisal, ko je bil že bolan v duhovniškem v domu, od koder je 14. maja 2008 odšel v večni dom.
” Prvorojenka Prešernovega šefa
Leta 1847 je v nemščino prevedla njegovo pesem Izgubljena vera. Za tedanje razmere je bila zelo izobražena: govorila in pisala je več tujih jezikov, slovenščino pa je znala samo za silo. Po očetovi smrti leta 1848 se je poročila z bogatim ljubljanskim trgovskim podjetnikom Simonom Pesjakom ter se sprva vsa posvetila družini in vzgoji petih hčerk. Po letu 1860 se je priključila slovenskemu narodnemu gibanju. Za hčere je najela profesorja Antona Lesarja, da jih je učil slovenščine, ob njih pa se je tudi sama pridno učila. Kmalu je začela pisati slovenske pesmi in različne sestavke, ki jih je objavljala v Novicah in Slovenskem glasniku.
Leto 1864 je bilo zelo rodovitno, saj je poleg vsega omenjenega priredila za ljubljansko čitalnico nemško veseloigro Strup, kmalu pa še Svitoslava Zajčka. Za čitalniške prireditve, katerih namen je bil buditi in poživljati narodno zavest, je zlagala spremna besedila, katerih vodilne misli so bile: ljubezen do matere domovine, sloga, pobratimstvo in človečanstvo. Domovinsko osnovo ima tudi dramatična slika Noč na Koprivniku (Novice 1872), v katerih je prikazala Žiga Zoisa in Valentina Vodnika. Njeni prozni začetki so vzporedni Jurčičevim. V “začetno dobo” slovenske proze spadajo njena že kar dolga povest Rahela (1870), Moja zvezdica (1871), Popotni spomini (1884) in avtobiografski zapis Iz mojega detinstva (1886). “Izvirna novelica Rahela je izšla štiri leta za romanom Goldelse Eugenie Marlitt, s katerim Nemci datirajo začetek ženskega romana” (Miran Hladnik). Ves čas je Luiza Pesjakova pisala tudi v nemščini. Še preden je Stritarjev Zvon utihnil (1880), se je Luiza Pesjakova preselila k celovškemu Besedniku in mariborski Zori, potem pa je šla k Ljubljanskemu zvonu, ki ga je urejal Fran Levec. Po sodbi (moške) literarne kritike se je Pesjakova še najbolj uveljavila v mladinski pesmi. Njene najboljše pesmi so izšle v knjigi Vijolice (1889).
Na razpis Kranjskega deželnega zbora leta 1870 za izvirno tragedijo in opereto je Luiza Pesjakova napisala Gorenjskega slavčka, ki je postal libreto za prvo slovensko opero. Na besedilo je “zložil” glasbo Anton Foerster, slovenski skladatelj češkega rodu. Opero so prvič izvajali 24. aprila 1872. Besedilo je izšlo v Novicah in v Slovenski Taliji in je prineslo Pesjakovi največ slave, saj Gorenjskega slavčka še danes uprizarjajo. Napisala je tudi tragedijo v petih dejanjih z naslovom Prešeren, ki pa je ostala v rokopisu (zadnje dejanje je izgubljeno).
Počasi je šla iz mesta in se kmalu znašla na stezi med cvetočim drevjem. Kamorkoli se je ozrla, povsod je bila ena sama lepota, ena sama cvetoča pomlad! Tudi v mojem srcu je, je pomislila Betka. Vanj se je prikradel Rudi, eden njenih sodelavcev, zato je zdaj nemirno in razdvojeno. »Saj je dober fant, ne morem reči, da ni,« je razmišljala. »Do mene in do vseh deklet v pisarni je spoštljiv, nikoli še nisem slišala nespodobne besede iz njegovih ust. Opazila sem, da sem mu všeč in tudi on je meni všeč, vendar pa to svojo ljubezen skrivam: zlasti on ne sme zvedeti zanjo!«
Sedela je na tleh sredi sobe. V rokah je držala knjigo in jo počasi listala. Oh, kdaj jo je nazadnje prebirala? Pozabila je že, da jo ima. Čakala jo je skrita v zaboju pod njeno posteljo. Danes jo je ponovno odkrila. »Naši vzorniki« – naslov je krasila še podoba svetega Štefana. Bila je knjiga o svetnikih. Dobila jo je tistega daljnega leta, ko je prvič obiskovala šmarnično pobožnost v njihovi cerkvi. Bilo ji je komaj enajst let.
Mama, mama! Tvoja podoba. Tvoje blage oči. Resnoben obraz. Dolgi lasje, spleteni v kito in zviti na vrhu glave. V meni si in te nosim s seboj, kjerkoli že sem, karkoli že delam. Mama! Kaj vse si mi dala! Slike se mi vrstijo pred očmi. Slike iz meseca maja. Kdo bi te mogel naslikati, ko prihajaš s polja?! Samo srce objame te svete trenutke in jih skrije. Pa ne na površje, prav na dno. Ne dajem teh slik na ogled. Ne, nikomur. Mama, tvoja podoba je samo zame. V majskih dneh ta podoba še jasneje zaživi. Tako močno, da me kar srce zaboli.