Zakonca Zelija in Ludvik Martin
VARUHA IN VZORNIKA KRŠČANSKIH DRUŽIN
Zelijo Guerin in Ludvika Martin je Bog združil po svojem skrivnostnem načrtu. Ludvik Martin se je rodil 22. avgusta 1823 v Bordeauxu; ko mu je bilo sedem let, se je družina preselila v Alencon v Normandiji. V tem mestu je 23. decembra 1831 zagledala luč sveta Zelija Guerin. Kot fant in dekle sta se oba hotela posvetiti Bogu v redovnem poklicu. Ludvika je privlačilo življenje menihov na prelazu Veliki sv. Bernardu, a ni bil sprejet, ker ni znal latinščine. Zelija pa je želela postati redovnica usmiljenka, pa jo je prednica zavrnila: “Vi ste preveč slabotni, da bi bili kos vsem naporom, ki jih ima bolniška sestra.” Zelija je v tem videla božjo voljo in to izpovedala v molitvi: “Moj Bog, ker me nimaš za vredno, da bi postala tvoja nevesta kakor moja sestra, se bom takoj poročila, da izpolnim tvojo voljo. Prosim te, daj mi veliko otrok in daj, da se bodo vsi tebi posvetili.”
Ludvik se je izučil za urarja in je odprl svojo delavnico, Zelija pa se je posvetila izdelovanju znamenitih alensonskih čipk. Ko je nekega dne šla po mostu čez reko Orne v Alençonu, je srečala mladega moža, ki je nanjo napravil globok vtis. Neki notranji glas ji je rekel: “To je tisti, ki sem ti ga namenil.” Bil je Ludvik Martin. Kmalu potem ko sta se seznanila, sta se zaročila, med polnočno mašo z 12. na 13. julij 1858 pa sta se poročila. Bog, Gospodar življenja, je uslišal Zelijino prošnjo, da bi imela veliko otrok, ki bi jih rodila za nebesa.
Zakonca Martin sta kot božja sodelavca podarila življenje devetim otrokom, od katerih so trije umrli nekaj mesecev po porodu, ena hčerka pri šestih letih. Bog je izpolnil tudi drugo željo matere Zelije: da bi se vsi njeni otroci njemu posvetili: pet deklic, ki so ostale pri življenju, se je odločilo za redovno življenje – štiri so postale karmeličanke, ena pa sestra Marijinega obiskanja. Zakonca Martin sta vseh svojih devet otrok posvetila Brezmadežni, zato so vsi imeli dve imeni – prvo je bilo vedno Marijino. Rojstva vseh otrok sta se skupaj z možem iskreno veselila in pred seboj sta imela samo en cilj: da bi od Boga jima dane otroke vzgojila v dobre kristjane. Silno sta si želela sina, da bi ga Bogu dala kot duhovnika, toda oba dečka, rojena 1866 in 1867, sta po nekaj mesecih umrla. “Ko sem svojim mrtvim otrokom zapirala oči in jih spremljala na pokopališče, sem morala izkusiti vso bolečino, ki pa jo je vselej omilila vdanost v Božjo voljo.”
Zelija je decembra 1876 zvedela, da ima raka v zadnji stopnji in da ji preostaja le nekaj mesecev življenja. Romala je v Lurd, da bi si pri Mariji izprosila zdravje iz ljubezni do svojih otrok. Ni bila uslišana, vendar je to mirno sprejela. Njeno življenje je ugasnilo 28. avgusta 1877. Pokopali so jo naslednji dan v Alençonu; leta 1894, po smrti njenega moža Ludvika, je dal njen brat Izidor njene posmrtne ostanke prepeljati v Lisieux, v grob njenega moža.Ob materini smrti sta imeli najstarejši hčerki, Marija in Pavlina, sedemnajst let in pol, oziroma šestnajst. Terezija, najmlajša, pa štiri leta in pol. Vmes sta bili Leonija (14) in Celina (8 let). Osirotela družina se je na povabilo strica Izidorja, mamine brata, 15. novembra 1877 preselila v Lisieux, v vilo Buissonets. Hčerke so ena za drugo odhajale v samostan h karmeličankam, kamor je vleklo tudi Terezijo, njegovo “kraljično”, ki se ji je ta želja izpolnila leta 1888, ko je imela komaj petnajst let. Za očeta, ki ga je prizadela huda arterioskleroza, je do njegove smrti, 29. julija 1894, skrbela hči Celina, ki je po njegovi smrti odšla h karmeličankam.
“Prav nič se ne čudim, če hoče Bog imeti otroke tako zglednega očeta za sebe,” je zapisala Marija, prvorojenka družine Martin. “Oče in otroci so mu tako ljubi, da njegov pogled na poseben način počiva na njih. Kako gleda na tebe /oče/, šele naša mati iz nebes! Kako vesela je tega, da krmari čolnič življenja vseh svojih dragih s tako zanesljivo roko v pristan srečne večnosti.”
(pričevanje 01_2009)
Janezova mladost – Božja šola za misijone
Po treh letih redovniške vzgoje in bogoslovnega študija je bil 13. januarja 1851 posvečen v duhovnika. Služboval je po različnih krajih vse do leta 1871, ko se je pri dvainštiridesetih letih odločil, da gre za misijonarja v Čile, kjer so imeli kapucini svoje misijone med Indijanci. Na željo brazilske vlade pa so ga predstojniki poslali med Indijance v pragozdu v provinci Minas Gerais na severu Brazilije. Za sodelavca si je sam izbral petnajst let mlajšega redovnega sobrata očeta Angela iz Sassoferrata. Prihodnost je pokazala, da je res dobro izbral: oče Serafin je bil odličen predstojnik, oče Angel pa zvest in vztrajen sodelavec.
Iz Rima sta odpotovala 8. februarja 1872 in po petindvajsetih dneh plovbe s parnikom sta 7. aprila 1872 prispela v Rio de Janeiro. Od tam sta na konjih odpotovala v svoj misijon v dolini reke Mukuri in prišla tja 13. aprila 1873, na Veliko noč. Na nekem posestvu belih naseljencev, kjer so imeli kapelo, sta darovala praznično mašo, ki se je je udeležilo tudi nad sto že krščenih Indijancev. S tega posestva sta več mesecev raziskovala okolico, da bi našla kraj, primeren za misijon. Svetovali so jima, naj bo ta kraj na še nezasedenem področju pragozda, primeren za zbiranje več rodov Indijancev; lega kraja naj bi nudila lep razgled in omogočala ustanovitev naselja, župnijskega središča in kasneje mesta, v bližini naj bi bilo dovolj zemljišča za obdelovanje in močni izviri pitne vode. Ko sta po dolgem iskanju tak kraj odkrila, je oče Serafin, prevzet nad čudovitim razgledom, vzkliknil: “Od tod ne pojdemo proč!” In res sta oba ostala tam do smrti: oče Serafin 45 let, oče Angel pa 63 let. Tam sta pustila vzorno župnijo in urejeno mesto Itambakuri.
Veliko teh let, zlasti prvih dvajset, je bilo zelo težkih in misijonarja sta bila pogosto v smrtni nevarnosti, ki jima je grozila s strani belih naseljencev kot tudi od Indijancev. Beli naseljenci so v svojem pohlepu hoteli zasesti ozemlje, na katerem so živela indijanska plemena, ki so se preživljala z lovom, in da bi to dosegli, so Indijance brezobzirno izkoriščali kot sužnje ali jih kar pobijali. Ti pa so se jim maščevali. Oče Serafin je že v svoji prvi pridigi poudaril vzvišen namen poslanstva misijonarjev. Priseljence je prosil, naj se družijo z Indijanci kot z brati, naj jih ščitijo in skušajo pridobiti njihovo zaupanje. Tak odnos do Indijancev okoliškim veleposestnikom ni bil všeč in so vse mogoče načine spletkarili proti očetu Serafinu. On je čez noč postal upravitelj ogromnega veleposestva, da bi pridelovali hrano za indijanske naseljence. Zanje je ustanovil šolo ter jih učil poljedelstva in raznih obrti in še kako prav mu je prišlo znanje, ki si ga je nabral v mladosti. Kasneje je ustanovil redno šolo za otroke in mladino; šolo za dekleta je zaupal redovnicam, ki jih je povabil iz Italije.
Pri graditvi naselja, zlasti velike cerkve, je bil on sam arhitekt, nadzornik in delavec in tako z zgledom spodbujal svoje Indijance. Ob koncu življenja, ki se mu je izteklo 3. decembra 1918, je lahko z zadovoljstvom gledal na opravljeno delo. Nedvomno je papež Janez Pavel II. imel v mislih tudi njega, ko je 11. julija 1980 v Manausu, središču Amazonije, v nagovoru misijonarjem dejal: “Še z eno besedo bi rad ganljivo počastil tisoče misijonarjev, ki so se od odkritja Brazilije do danes trudili na vsem tem brazilskem ozemlju… Poklekujem pred vsakim od teh grobov in pred vsakim od teh misijonarjev…”
Na pročelju palače Slovenske filharmonije na Kongresnem trgu v Ljubljani je napis Academia Philharmonicorum (Akademija filharmonikov) in nad njim letnica 1701. Konec tega davnega leta se je na domu ljubljanskega patricija Janeza Bertolda pl. Hofferja zbralo enako mislečih in sklenilo ustanoviti Akademijo filharmonikov, podobno Akademiji operozov (1693), ki je bila znanstveno društvo. Može je vodila in združevala ljubezen do glasbe, pa tudi takratne družbene norme, po katerih naj bi se ukvarjal z glasbo vsakdo, kdor je hotel veljati za izobraženega. Akademija filharmonikov, ki ni smela imeti več kot enaintrideset članov, glasbenikov ali vsaj ljubiteljev glasbe, je delovala po italijanskih vzorih, svoje naloge in poslanstvo so člani orisali v zakonih, ki so obsegali osem členov. Namen Akademije ljubljanskih filharmonikov, je rečeno v prvem členu, “ni le, da se od časa do časa z ubranim igranjem dostojno razvedrijo, temveč tudi, da z občasnim igranjem pobožno prikličejo v spomin tisto nebeško glasbo, ki bo večno trajala. Zato so bile izbrane za akademski simbol orgle nebeške device Cecilije, katerih piščali so po zemlji razlivale presladko harmonijo, ob tem pa vsakogar tudi k nebesom povzdigovale, z geslom: OŽIVLJA, A DUHU NEMINLJIVOST KAŽE.”
Vsakoletna dolžnost članov je bila praznovanje godu sv. Cecilije (22. novembra). Člani so morali poskrbeti tudi za dostojne maše zadušnice za umrlimi kolegi. Njihove dejavnosti so bile deloma zaprtega tipa (le članom namenjeni nastopi), nastopali so pa tudi javno, vendar le ob posebnih priložnostih, na primer v zvezi z dogodki v vladarski družini. Redno so sodelovali pri slavnostnih mašah v ljubljanskih cerkvah. Ljubljančanom so se predstavljali z vsakoletnimi poletnimi regatami po reki Ljubljanici, kjer so izvajali “kar najbolj izbrano glasbo”. Prvi javni nastop naj bi bil ob predstavitvi Akademije 13. decembra 1701 v ljubljanskem škofijskem dvorcu. Na čelu Akademije je bil ravnatelj, ki je moral znati voditi zbor, kar se je zahtevalo tudi od njegovega namestnika. Orkester je štel od 50 do 60 izvajalcev; najmočneje je bil zaseden s strunskimi glasbili, s pihali, trobili in tolkali so se jim pridružili mestni muziki. Akademija je bila najbolj dejavna v prvih dveh desetletjih svojega obstoja. V tem obdobju je bila vodilna ustanova pri uveljavljanju baroka na Slovenskem. Zadnji znani podatek o Akademiji imamo še za leto 1769. Spomin nanjo je ostal in brez njenega zgleda ne bi mogla leta 1794 nastati Filharmonična družba, eno prvih podobnih združenj v Srednji Evropi.
Razsvetljenstvo na Slovenskem je pustilo svoj pečat tudi na glasbenem področju. Leta 1794 so namreč v Ljubljani ustanovili Filharmonično družbo (Philharmonische Gesellschaft), v kateri so složno sodelovali Nemci in Slovenci in je v svoje vrste privabila ugledne meščane, trgovce, učitelje, duhovnike in druge. Njen ustanovitelj in prvi direktor je bil Karl Moos. Z nekdanjo Akademijo filharmonikov ji je bilo skupno hotenje gojiti glasbo, zlasti instrumentalno. Bistvo in namen družbe sta bila nakazana v njenem statutu: plemenitenje čustev z izbiro dobrih skladb in oblikovanje okusa z dobro izvedbo in v družbinem krogu. Člani so se delili na izvajalce – profesionalne glasbenike in uspešne diletante ter na poslušalce. Glede žensk je statut določal, da so lahko članice samo glasbenice, ki pripomorejo k ciljem družbe (pozneje so ta člen omilili). Častni člani so postali “tuji glasbeni ljubitelji, ki so s svojimi sijajnimi glasbenimi talenti in zaslugami družbi lahko koristni”. Častni člani so bili nekateri veliki glasbeni mojstri: Josef Haydn (1800), Ludwig van Beethoven (1819), Nicolo Paganini (1824) in kasneje Johannes Brahms (1885).
Filharmonična družba si je prizadevala za ustanovitev javne glasbene šole, kjer bi se šolali kvalitetni izvajalci. Ta predlog se je uresničil prvič leta 1806, drugič pa leta 1816, ko se je za mesto učitelja glasbe prijavil tudi takrat dvajsetletni Franz Schubert, ki je kasneje zaslovel kot odličen skladatelj. V času Ilirskih provinc pod francosko zasedbo (1809-1813) je Filharmonična družba razglasila “kulturni molk” in s tem pokazala svojo zvestobo Avstriji.
On je tudi najbolj zaslužen za gradnjo nove stavbe Filharmonične družbe 1891 na mestu nekaj let prej pogorelega Stanovskega/Deželnega gledališča. Njegov naslednik Josef Zohrer (1883-1912) je bil kot dolgoletni dirigent naklonjen tudi sodobni simfonični ustvarjalnosti. V Ljubljano so kot gostje prihajali znani tuji umetniki: violinski virtuozi Pablo de Sarasate, Fran Ondriček, Bronislav Huberman, pianisti Alfred Grunfeld, Eugen Sauer, Paul Weingarten, Alfred Hoehn, mnogi pevci, med njimi Leo Slezak, orkestri z dirigenti Richardom Straussom, Hansom Richterjem, Oskarjem Nedbalom. V sezoni 1881-1882, ko je v Deželnem gledališču v Ljubljani deloval mladi Gustav Mahler, je nastopil kot pianist na koncertu družbe.
Sprva so Nemci in Slovenci v Filharmonični družbi složno sodelovali, ko se je v drugi polovici 19. stoletja začela dvigati slovenska narodna zavest, so se vedno bolj vnemala nasprotja med Slovenci in Nemci. Leta 1872 je bila ustanovljena Glasbena matica, ki je skrbela za razvoj domače Glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. Iz leta 1867 osnovanega Dramatičnega društva se je razvila slovenska opera (1892). V zadnjem desetletju 19. stoletja je zbor Glasbene matice zlasti pod vodstvom Mateja Hubada izvajal zahtevna vokalno-instrumentalna dela. Napetosti med Slovenci in Nemci so dosegla višek jeseni 1908, ko je po demonstracijah Ljubljana dobila slovensko podobo. Že nekaj let so tekle priprave za preoblikovanje “društvene godbe”, ustanovljene leta 1900, v slovenski orkester, ki je bil za slovensko glasbo nujno potreben. Po dogovoru z Glasbeno matico je bil ustanovljen 23. oktobra 1908 in je dobil ime SLOVENSKA FILHARMONIJA. Za kapelnika so angažirali mladega češkega dirigenta Vaclava Talicha. Zaradi finančnih težav je moral orkester nastopati na zabavnih prireditvah in “ob pogrnjenih mizah” v hotelu Union. Vmes pa so se pripravljali na koncertni nastop, ki je bil popoln uspeh. Vaclav Talich je brž postal osrednja glasbena osebnost v Ljubljani.
Na sporedih simfoničnih koncertov Slovenske filharmonije je bila v načelu vsa svetovna literatura, še posebej pa je orkester izvajal dela slovenskih skladateljev Parme, Sattnerja, Premrla, Lajovca, Schwaba in drugih. V prvi sezoni je imela Slovenska filharmonija kar 190 nastopov, ne upoštevajoč rednega sodelovanja v operi in pogoste nastope ob raznih slovesnostih in prireditvah zabavne narave z lažjim sporedom. Poleg Talicha so orkester vodili nekateri drugi domači in tuji dirigenti, med solisti pa so nastopili pevec Julij Betetto, pianist Andrej Trost in pianistka Vida Prelesnikova. Ko je Talich v sezoni 1910-1911 odšel na izpopolnjevanje v Leipzig in Milano, ga je nadomeščal mladi dirigent Fritz Reiner, ki je dosegel velik uspeh z izvedbo Beethovnove pete simfonije. Po Talichovi vrnitvi k Slovenski harmoniji in v Deželno gledališče je dosegla glasbena sezona 1911-12 v predvojni Ljubljani najvišji vzpon. Konec marca 1912 pa je Talich odšel iz Ljubljane, kar je imelo usodne posledice. Delo orkestra je nazadovalo, zaradi finančnih težav in strankarskih nesoglasij je prišlo do krize v operi in Slovenski filharmoniji. Jeseni 1913 je imel orkester še dva koncerta, 27. septembra pa so ga razpustili. Prva svetovna vojna je za več let zavrla glasbena prizadevanja na Slovenskem.
Konec prve svetovne vojne je prinesel Slovencem narodno državo v sklopu Jugoslavije, velik del našega narodnega ozemlja (Koroška, Primorska) je ostal zunaj meja matične domovine. Kmalu po koncu vojne je bila razpuščena Filharmonična družba zaradi njene nemške narave (formalno šele leta 1945), a novi oblastniki njene tradicije niso znali ohraniti in Ljubljana je za dolgo časa ostala brez rednih simfoničnih koncertov. Glasbeno življenje se je osredotočilo na zbor Glasbene matice, ki je dosegal vidne uspehe, obnovila se je opera in nastal je konservatorij, s čimer je bil omogočen razvoj glasbenega šolstva. Septembra 1919 so pri Glasbeni matici ustanovili Orkestralno društvo – amaterski godalni orkester, ki je vsa leta med obema vojnama nastopal samostojno ali skupaj s člani opernega in vojaškega, kasneje tudi radijskega orkestra ter študenti v simfonični zasedbi. Med dirigenti se je uveljavil mladi Lucijan Marija Škerjanc. Večkrat so v Ljubljani nastopali vojaški orkestri.
Na samostojnih koncertih je nastopal tudi operni orkester z dirigentom Mirkom Poličem. Iz tega orkestra so leta 1934 ustanovili Ljubljansko filharmonijo, ki je do druge svetovne vojne pripravila dva redna koncerta v sezoni, v goste pa vabila znane dirigente, med njimi tudi Lovra Matačića, ter soliste: violinista Zlatka Balokovića, pianista Rudolfa Firkušnyja. Vedno pomembnejšo vlogo je dobival radijski orkester, ki ga je vodil odlični dirigent Drago Mario Šijanec. Zlasti med vojno so bili koncerti radijskega orkestra pomembni glasbeni dogodki. Po izbruhu druge svetovne vojne pri nas, 6. aprila 1941, so nastopile nove razmere tudi za glasbeno življenje. Ob glasbi, ki je govorica ljubezni in miru, človek v najtežjih trenutkih najde uteho. Simfonični koncerti so postali bistveni sestavni del glasbene ponudbe v okupirani Ljubljani. V tem času je na pobudo radijskega in opernega orkestra nastal simfonični orkester, ki je s svojimi koncerti ljudem lajšal skrbi. Koncerti so bili večinoma v Unionski dvorani in večkrat razprodani.
Po drugi svetovni vojni so nastale nove razmere na vseh področjih, tudi na glasbenem. Na pobudo skladatelja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba je bila “obujena” Slovenska filharmonija z odlokom ministrstva za prosveto z dne 30. decembra 1947. Slovenska filharmonija je dobila svoj simfonični orkester, mešani in mladinski zbor (do leta 1952), godalni kvartet in koncertno poslovalnico. Orkester so sestavljali glasbeniki simfoničnega orkestra Radia Ljubljana in člani Tržaške filharmonije, s katerimi je prišel v Ljubljano tudi njen dirigent Jakov Cipci. Prvi umetniški direktor SF in njen vodja je bil Marjan Kozina, stalna dirigenta sta bila Jakov Cipci in Samo Hubad, zborovodji pa Rado Simoniti in Valens Vodušek- Prvi koncert novega orkestra Slovenske filharmonije je bil 11. januarja 1948 v veliki unionski dvorani, vodil ga je španski dirigent Salvador Bacarisee. V sezono 1954-55 je Slovenska filharmonija z novim načrtom: uvedli so tri abonmaje (rumeni, zeleni, rdeči). V letih 1958-1964 je bil direktor in umetniško vodja Marjan Lipovšek, zborovodje pa Janez Bole, Jože Hanc in Samo Vremščak. Ob koncu petdesetih let je Slovenska filharmonija uvedla ljudski abonma. Poudarek je bil na mladinskih koncertih in koncertih mladih umetnikov.
Abonmajske koncerte Slovenske filharmonije so obogatili mnogi sijajni solisti in dirigenti, med njimi violinista Yehudi Menuhin in Henryk Szering in pianistična zvezda tistega časa Arthur Rubinstein. Vsi so nastopali pod taktirko Boga Lajovica.
V duhovnika je bil posvečen 27. decembra 1937 pri Sv. Justu v Trstu, v stolnici takrat združene tržaško-koprske škofije. Po novi maši je nekaj časa deloval v rojstnem Piranu, potem pa med verniki v hrvaški Istri. Najprej dve leti v Novigradu, kjer se je posvečal predvsem mladini. Poleti 1939 je bil poslan v revno duhovnijo Krasico, ki je spadala v župnijo Buje in je v razkropljenih zaselkih takrat štela okoli 1300 prebivalcev. Veljal je mirnega, pobožnega in preprostega duhovnika, bil je globoko vere in kljub bolehnosti izredno delaven. Med vojno in po njej se je posvetil predvsem ostarelim in nemočnim. Kljub nagajanju komunističnih oblastnikov in številnim grožnjam je vztrajal na svojem mestu. Že leta 1944 je zapisal v svoj dnevnik: “Pripravljen moram biti tudi na mučeništvo, če bo potrebno.” Leta 1946 pa je pripisal: “Kdor si ne upa umreti za svojo vero, ni vreden, da jo izpoveduje!” Ko se je 11. septembra 1946 vračal z obiska pri sobratu v Grožnjanu, so ga ustavili in odvedli uniformirani oboroženci.
Kako in kje je umrl, se ne ve zanesljivo. Skoraj gotovo je, da so ga po mučenju umorili in vrgli v eno od številnih brezen. Škofijski postopek za njegovo beatifikacijo je že leta 1956 sprožil tedanji tržaški škof Santin, nadaljeval ga je njegov naslednik Lorenzo Bellomi, končal pa se je leta 1998. Julija 2008 je papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega.
“Rada trpim, ker vem, da moram za nebesa trpeti.”
Ko prebiramo to knjigo, kar ne moremo razumeti, da je (bila) ta izredna mistikinja tako dolgo čisto pozabljena. Njeno življenje je bilo polno zamaknjenj in hudega trpljenja, sedeminštirideset let je prebila brez hrane. Pri vsem tem pa ni bila nič “čudaška”, temveč prav blizu vsakdanjemu dogajanju. Ko bi bila Magdalena Gornik pripadnica kakšnega “velikega” naroda, bi jo poznal ves svet. Vse kaže, da se zdaj začenja uresničevati njena prerokba, za katero je vedel škof Stanislav Lenič, več let župnik v Sodražici, “da se bodo čez šest rodov začeli goditi čudeži na njeno priprošnjo”. Enega je doživela že Martina Kraljič, avtorica te knjige, ki jo je izdala v samozaložbi. Za tisk ni imela denarja, pa je njeno zadrego (po dobrih ljudeh) čudežno rešila pozabljena mistikinja in zamaknjenka, o kateri je pisala.
Njeno življenje je po svoji knjigi na kratko opisala v Koledarju goriške Mohorjeve družbe za leto 2005. Magdalena Gornik se je rodila 19. julija 1835 kot tretji od sedmih otrok preproste kmečke družine v zaselku Janeži in bila še isti dan krščena v cerkvi Marije Snežne na Gori nad Sodražico. “Mala Magdalena je bila povsem običajna deklica. Staršem je rada pomagala pri delu, do ljudi je bila prijazna in ljubezniva. Rada je bila v družbi svojih vrstnic. Že kot otrok je gojila posebno ljubezen in spoštovanje do Jezusa v najsvetejšem zakramentu.” Bog je na poseben način posegel v njeno življenje spomladi leta 1847. Mati jo je poslala na njivo po krmo za prašiče. Ko je prišla blizu njive, je pred seboj zagledala neznano ženo, ki se ji je po prisrčnem pogovoru predstavila kot Jezusova mati in mati vseh ljudi. Poučila jo je, naj Jezusa ljubi , kolikor more, in mu daruje vsako delo. Na dan prvega obhajila ji je dal Jezus začutiti del svoje ljubezni. Njene telesne moči so začele slabeti, vedno močneje pa je čutila Jezusovo bližino. Leta 1847 je začela obiskovati nedeljsko šolo, a je tako hudo zbolela, da je morala ostati v postelji. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo. Avgusta 1848 pa je z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravela. Marija ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela vse, tudi hrano za svoje življenje. Odtlej Magdalena do konca svojega življenja ni zaužila nobene telesne jedi, hranila se je s skrivnostno nebeško jedjo.
Pri Magdaleni so se začele vsak dan dogajati nenavadne reči: zamaknjenja, videnja, stigme (znamenja Jezusovih ran), mistično obhajilo, dar spoznavanja notranjega stanja duše… To se je hitro razvedelo in ljudje so v procesijah prihajali na Goro, kar je vznemirilo svetne oblasti, ki so zahtevale pojasnila od cerkvenih oblastnikov. Leta 1852 je sodraški župnik Jožef Lesjak s škofovim dovoljenjem izvedel cerkveno preiskavo. Magdalena je bila 40 dni v župnišču v Sodražici. Ob koncu preiskave je škofu poročal: “Pri vseh svojih opazovanjih nisem mogel odkriti nobene prevare. Zelo bi bil zadovoljen, ko bi se najtrdovratnejši nasprotniki hoteli kot člani raziskovalne komisije prepričati o resnici zadeve.” Med temi nasprotniki so bili nekateri duhovniki. “Ko sem jim pripovedoval o dogodkih na Gori, so gledali name večinoma kot prenapeteža ali celo lažnivca.”
Janez Bleiweis je deloval na Slovenskem polnih štirideset let. Vsa ta leta je posvetil svojim Novicam in delu za narod. Pri svojem delu je imel pred očmi predvsem kmečkega človeka. “Prizadeval si je vzgojiti kmeta in obrtnika v gospodarsko sposobnega, nacionalno osveščenega in politično trdnega človeka. Negativne ocene, ki so mu jih dali predvsem literarni zgodovinarji, so v veliki meri zmotne in krivične,” pravično sodi zgodovinar Vasilij Melik. Njegov “delovni dan” se je pričel 19. novembra 1808 v Kranju, kjer se je rodil v trgovski družini. Ljudsko šolo je obiskoval v rodnem mestu, v Ljubljani pa gimnazijo in dvoletni licej. Potem je odšel na dunajsko vseučilišče študirat medicino, kjer je leta 1832 postal doktor medicine, leto kasneje magister porodništva, leta 1835 diplomiran živinozdravnik. Sprva se je hotel posvetiti pedagoškemu poklicu. Po vrnitvi v domovino je leta 1841 postal profesor veterine in sodne medicine na ljubljanskem liceju in to službo opravljal do ukinitve liceja (1850). Leta 1842 je postal in do smrti ostal tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko. Ko so 5. julija 1843 začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, je postal njihov urednik. Opravljal je še številne druge naloge: do smrti je bil ravnatelj in predavatelj podkovske in živinozdravniške šole, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo. Živahno je deloval tudi na političnem in družabnem področju: bil je poslanec, predsednik političnega društva Slovenija, predsednik Slovenske matice. Bil je tako znan in priljubljen, da so ob njegovem pogrebu 2. decembra 1881 (umrl je 29. novembra) zvonili po vsej Sloveniji.
Slavo in ugled pri slovenskih ljudeh je Bleiweisu prineslo urejanje Novic. Znal jih je približati ljudem in po njegovi zaslugi so bile dolgo edini slovenski list in glasilo ljudstva. Novice so bile prvenstveno gospodarski časopis. “Ker pa je za gospodarski napredek potrebna tudi širša izobrazba, je Bleiweis lahko v njem objavljal tudi splošne kulturno-politične vsebine in nekatera literarna dela, zlasti pesmi” (Stane Granda). Glavni noviški pesnik je bil Jovan Vesel Koseski. Po sodbi zgodovinarjev je pomen Novic trojen: gospodarski, kulturni in politični. V kulturnem oziru so imele Novice četvero zaslug: združile so vse slovenske pisatelje, ki so bili dotlej brez glasila, središča in ognjišča; zedinile so Slovence med seboj pravopisno (po gajici) ter pripravljale enotnost pisnega jezika; ohranile in utrdile so slovenščino kot knjižni jezik ter končno razširile veselje do branja in s tem slovensko zavednost (F. Levec). Svoj čut za potrebe slovenskega človeka je Bleiweis kot urednik Novic pokazal že ob prvi številki.
Tri številke kasneje so se Novice lahko pohvalile, da imajo naročnike ne samo na Kranjskem, temveč tudi na Štajerskem, Koroškem, Tržaškem, Goriškem, Hrvaškem in celo v Dalmaciji. Lata 1850 je urednik bralcem obljubil: “Vse pisanje v podučnih sostavkih bo v navadnim čisto slovenskim in lahko umevnim jeziku Novic, ktere so slovenskemu ljudstvu namenjene, morajo pred vsim skerbeti, de se v bravcih veselje do branja obudi in se jim ne odtegnejo, rekoč: tega ne razumemo.” Poleg Novic je Bleiweis urejal priljubljeno Veliko in Malo pratiko Kmetijske družbe ter Letopise slovenske matice (1877-1881). Sodeloval je tudi pri slovenskih berilih za nižjo gimnazijo.
Marčna revolucija leta 1848 je zahtevala, da se Novice usmerijo vse bolj tudi na politiko in reševanje vprašanj naroda ter programa Zedinjene Slovenije, ki so ga sestavili člani društva Slovenija na Dunaju. Program je zahteval eno upravno enoto, enakopravnost jezika in druge pravice ter je pomenil slovenski politični program skoraj za nadaljnjih sto let. Bleiweis je v Novicah razlagal bistvo ustave ter razvijal slovenske politične “zvezde vodnice”: samostojna, ustavna in monarhična Avstrija, nedotakljivost katoliške vere in varstvo slovenske narodnosti. Tako je nastalo politično geslo: “Vse za vero, dom, cesarja!” Zagovarjal je najnujnejše kulturne potrebe svojega naroda: pomnožitev ljudskih in ustanovitev dekliških šol, da se v ljudske šole uvede izključno slovenski jezik, v normalke (šole v večjih krajih) slovenščina in nemščina, v vse šole pa enoten pravopis (gajica). Zahteval je, da morajo uradniki na Kranjskem biti popolnoma vešči slovenščine, da se morajo vsi zakoni in ukazi izdajati v slovenskem jeziku. Nasvetoval je tudi prošnjo za ustanovitev slovenske univerze. Leta 1861 je v članku Naš program zapisal načelo: Narodnost in svoboda sta nerazdružljivi sestri, ker narod ni svoboden, če se ne sme razvijati po svoji naravi – po svoji narodnosti. Ni zagovarjal centralizma, temveč se je potegoval za kolikor mogoče obširno avtonomijo vsake dežele v monarhiji. Leta 1868 je začel v Mariboru izhajati časnik Slovenski narod, glasilo mladoslovencev, katerega gibalo sta bila Josip Jurčič in Fran Levstik. Bleiweisu, voditelju staroslovencev, so mladi možje očitali boječnost in preveliko opreznost. Tak je bil po svojem značaju, nekaj pa je prispevala tudi starost.
Večkrat se spomnim neke gospe in njene izjemne življenjske zgodbe, ki mi jo je sama pripovedovala, ko je ob hudi prometni nesreči izgubila svojega mladega sina. Po tem strašnem udarcu je našla vero in začela živeti po njej. Toda to so redki primeri. Vsak dan umrje toliko ljudi vseh narodnosti, jezikov, vernih in brez vere. Vedno bolj me vznemirja, kaj je z njimi. Saj molim za te ljudi, toda ali je to dovolj?
Leta 1848, v letu “pomladi narodov”, je začel v Ljubljani izhajati Slovenski cerkveni časopis, ki je že naslednje leto dobil ime Zgodnja danica. Ustanovitelj, založnik in prvi urednik Janez Zlatoust Pogačar, kasnejši ljubljanski škof, je list izdajal ob sobotah kot versko prilogo Bleiweisovih Novic. Od leta 1852 vse do svoje smrti leta 1896 je Zgodnjo danico urejal in večinoma tudi pisal Luka Jeran, ki si je sicer “zaradi svojih sodb o svetnem pesništvu in slovstvu pridobil slabšo oceno v slovenski kulturni zgodovini, njegove zasluge za dvig bralne kulture, zlasti na podeželju, pa so neizbrisne,” je pravilno presodil Marijan Smolik. “Pomembna je tudi njegova povezanost s slovenskimi misijonarji, ker so njihova pisma, ki jih je objavljal v Zgodnji danici, hitro postala znana po vsej Sloveniji, kjer so bili redni naročniki ljubljanskega lista. Mnogim so ta pisma pomenila prve vesti iz neznanega sveta.” Tega zanimivega moža se spominjamo ob 190-letnici njegovega rojstva.
Rojstni kraj Luka Jerana so bile Javorje, idilična vas v Poljanski dolini, kjer je zagledal luč sveta 10. oktobra 1818. Prvo šolsko učenost je nabiral v Škofji Loki; v gimnazijo, ki jo je obiskoval v Karlovcu in Ljubljani, je šel šele pri šestnajstih letih. V Ljubljani je končal tudi licej in bogoslovje. V Karlovcu se je seznanil z ilirskim gibanjem, ki si je prizadevalo za povezavo južnoslovanskih narodov na podlagi skupnega knjižnega jezika. V Ljubljani je bil Jeran duša narodnega delovanja med dijaki in bogoslovci. Sošolcem je bil učitelj in voditelj v slovenskih jezikovnih zadevah. Zelo se je zanimal za slovanske književnosti, zlasti češko. Kot bogoslovec se je osebno seznanil s Stankom Vrazom in si z njim dopisoval v ilirščini. V duhovnika je bil posvečen leta 1845, zatem je deloval kot kaplan v Poljanah nad Škofjo Loko, v Horjulu in pri Sv. Petru v Ljubljani. Leta 1853 je odšel kot misijonar v Afriko, kjer je deloval Ignacij Knoblehar, a ker je zbolel, se je že po nekaj mesecih vrnil in bil nastavljen za kaplana v Trnovem v Ljubljani. Želja po misijonskem delu ga še ni minila in julija 1854 se je z novo skupino mladih navdušencev spet odpravil v Afriko za Knobleharjem, toda bolezen se je ponovila in moral se je vrniti že iz Kaira. Iz njegove vroče želje po misijonih se je rodila njegova dobrodelna akcija za odkup “zamorčkov” – črnskih otrok, in kar nekaj jih je prišlo v naše kraje. Enemu od teh so dali ime “Jožef Kranjski”, zato, “ker tako bo naj več dobrotnikov veselje imelo, namreč imeti svojega zamurčika”. Njegova dobronamerna zamisel pa ni rodila zaželenih sadov.
Po neuspelih poskusih delovanja v afriških misijonih se je Luka Jeran z vsem srcem posvetil svoji največji ljubezni – časniku Zgodnja danica, katerega uredništvo je sprejel leta 1852 (do leta 1856 je bil sourednik Andrej Zamejic). Pritegnil je nekaj dobrih sodelavcev in list je prinašal zgodovinske, teološke, umetnostne, liturgične, glasbene prispevke, poezijo in prozo, sprotne preglede domačega in tujega verskega tiska in dogodkov, pisma škofov, papežev in misijonarjev. “Zgodnja danica je zato osrednji vir za preučevanje verskega življenja na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja” (M. Smolik). V dijaških letih je Luka Jeran pisal pesmi, v katerih je opeval letne čase, domovino ali razne osebe, ki razodevajo njegovo ljubezen do slovenstva. Njegove pesmi iz te zgodnje dobe se odlikujejo po nenavadno čistem verzu in izpiljenem jeziku. Kot duhovnik pa je popolnoma opustil posvetno pesništvo in se posvetil skoraj izključno nabožni in prigodniški pesmi. Njegove nabožne pesmi (Marija, skoz’ življenje, O Marija, naša ljuba mati, Pred tabo na kolenih) spadajo med najboljše, kar imamo zapisanega iz tistega časa. Napisal je tudi veliko nabožnih knjig, kar sedem zvezkov šmarnic. Posvetno pesništvo je imenoval zablodo v prepričanju, da “mora vsaka pesem imeti določen dober namen, postavim podučiti, geniti, srca za kako čednost močno vneti”. V tej luči je v Zgodnji danici presojal tudi književna pojave na Slovenskem. “Presojal jih je kot asket in prijatelj mladine le z vzgojnega stališča; ker pa je pri tem dostikrat obsodil tudi dobra, tudi nravno neoporečna dela, če po snovi (po njegovem mnenju) niso bila primerna za mladino, njegov vpliv na literarni razvoj ni bil vselej ugoden” (Ivan Grafenauer).
Celo najstrožji literarni zgodovinar mora Luku Jeranu tudi glede takih polemik priznati, da je bil kot nasprotnik vedno pošten in ni vedoma nikoli nikomur delal krivice. Ob njegovi smrti 27. aprila 1896 v Ljubljani je njemu nasprotni Ljubljanski zvon zapisal: “Izza njegove polemike nikdar ni štrlel napuh, marveč istinita, blaga verska vnema.”To njegovo strogost je v obilni meri “prekrila” njegova srčna dobrota, ki se je razodevala predvsem v njegovi dejavni ljubezni do mladih. Bil je velik podpornik slovenskih dijakov. V Ljudski kuhinji, za katero je vodil finance, je ustanovil posebno “dijaško mizo” (1880), kjer so se hranili revni dijaki za majhen denar ali zastonj za posebne “marke”, ki jih je delil Luka Jeran. Take “marke” je dajal tudi Ivanu Cankarju nekako prva tri leta njegovega šolanja v Ljubljani, prav tako pa je poravnaval stroške za hrano in stanovanje njegovemu bratu Karlu, ki je leta 1892 prišel na ljubljansko gimnazijo. Ivan Cankar je Jeranu postavil lep literarni spomenik v avtobiografski črtici Zgodba o nepoštenosti. “Rajni Luka Jeran, ki je zdaj v nebesih in me sliši, mi je dal nekoč srebrn goldinar in mi je naročil, da naj ga ponesem – ne vem, kam.” Spotoma je podlegel skušnjavi in je tisti goldinar zapravil za reči, ki so mikale njegov želodec in oči. Obšel ga je tak nemir vesti, da je vse tisto zmetal proč. Po morasti noči je šel k Jeranu in po pravici povedal, kaj je storil. “Nisi storil prav! Nisi storil prav! mu je rekel tiho, počasi in pogrkovaje. Potem mu je dal desetico: “Na, kupi si štrukljev za nedolžen denar!” Rahlo se je nasmehnil, ga pokrižal po čelu in dejal: “Pojdi v božjem imenu! Le pojdi!”
Ko smo namreč z našim dojenčkom vsi vznemirjeni čakali na zdravnika, je moj pogled zataval po sobi. Prestrašeno sem iskala uteho v skrbi za svoje dete, kajti v tistem trenutku nisem uspela zbrati toliko miru, da bi zmolila vsaj kakšno desetko rožnega venca k Materi, ki me vedno tako dobro razume … Ustavila sem se ob otroku, ki je ležal v sosednji postelji in je kazal očitne znake zaostalosti. Ob njem pa mati, vsa zatopljena vanj. Neverjetno mirna se mi je zdela, nič zagrenjena, kot bi človek lahko pričakoval. Kmalu se ji je približal zdravnik in začela sta se pogovarjati o otrokovem razvojnem stanju. Presenetila me je mati z izjavo: »Vem, da bi po teoriji moral naš otrok dosegati višje rezultate, a vem, da ima on svojo pot. Mi smo se s tem sprijaznili in ga sprejeli, takšnega, kot je, kajti naš je.«
Ko sem sedla na klop pod prvi hrast, sem zagledala pri cerkvenih vratih moškega. Sam je bil. Bil je visok, zelo suh, nervozno si je popravljal pas na širokih mahedravih hlačah, kot kakšen šolar. Pogledala sem še enkrat tja. Malo bolj natančno. »On je!« me je spreletelo. »Seveda je on! Benjamin. Nihče mi ni rekel, da je doma. Le kaj ga je prineslo prav na rožnovensko nedeljo na Malo Goro? Ali morda spomini? Ali…«