Kako živeti advent danes (1)
Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.
Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam? 
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!
Še preden začnemo
Še preden vzamemo v roke zelenje in okraske, začnimo z nečim zares pomembnim: ne iščimo popolnosti. Otrokom dovolimo, da soustvarjajo vse, kar je adventnega in božičnega. Opravimo z željo, da mora biti pri nas doma vse kot v izložbi. Bog se ni rodil v trgovini, rodil se je v preprostem hlevu, v ljubeče naročje.
- Ali boste v župniji izdelovali adventne venčke? Po dveh ‘koronskih’ zimah bo takšno druženje pravi blagoslov, kajne? Pri Ognjišču ugodno dobite tudi večje količine okrasnega vijoličnega traku. Za eno družino/en venec potrebujete približno 2 m traku. Otroci bodo hitro opazili, da je vsem adventnim vencem nekaj skupnega – povezuje jih enak trak. Tako tudi nas Jezus povezuje v eno veliko župnijsko družino.
Izjemno pomembno je, da spoštujemo otrokov trud: tudi če voščilnice ne bodo dosegle naših ‘odraslih’ standardov, če bo z adventnega venca kaj odpadlo, če jaslice ne bodo kot iz škatlice – ni pomembno! Pošljimo preproste, z otroškimi rokami narejene voščilnice, neštetokrat popravimo venec in pastirje – če se je otrok potrudil, praznujmo s tem, kar je uspel narediti.
Pri verski vzgoji je pomembno, da spoštujemo tradicijo in jo naredimo za svojo – hkrati pa zavržemo materialistične skušnjave, da mora biti vse popolno, vse bleščeče. Kaj otroku sporočamo, če namesto njegovega/našega skupnega adventnega venca na osrednje mesto postavimo najpopolnejši (kupljen) adventni venec, da bo ja vse ‘v stilu’, otrok pa naj ima svojega v sobi? Nekaj takega: “Tvoje ni dovolj lepo, dovolj dobro, dovolj v trendu …” (Vzemimo si minutko in se spomnimo, kako smo se počutili, ko se nam je kdaj kaj takega zgodilo. Nič kaj božičen ni ta občutek, kajne?) Edino, kar se mora ob praznikih bleščati in žareti, so naša srca. Ne upihnimo žara v malih srčkih zaradi zunanjega blišča. Otrok bo zares doživel praznike, če jih bo lahko soustvarjal – ko bo molil ob adventnem vencu, bo točno vedel, katero svečo je on pritrdil, kateri okrasek mu je delal težave, kje se je zbodel ob brin … Vsak večer se bo ob molitvi pri adventnem vencu prižgala tudi svečka v njegovem srcu. Tako gresta vera in tradicija z roko v roki naprej v naslednje rodove. Naša odgovornost je, da naredimo advent in božič pristen, poln Boga.
Adventni venec
Adventni venec izvira iz Nemčije. Prvi venec je pripravil protestantski pastor Johann Hinrich Wichern, ki je v 19. stoletju deloval med revnimi otroki v Hamburgu. Leta 1839 je iz starega lesenega kolesa izdelal velik lesen obod s 4 belimi in 24 rdečimi svečami, vsak dan so prižgali po eno. Ta lep in sporočilen običaj so povzele vse Cerkve, tudi rimokatoliška. Adventni venec naj bi bil zelen, saj zelenje v zimskem času pomeni življenje. Danes adventne vence izdelujemo iz zelo različnih materialov. Najbolje založena in najcenejša ’trgovina‘ s pripomočki za ustvarjanje je Stvarstvo. Še preden zapade sneg, naberimo storže, šiške, suhe trave, šipek, barvno listje, smolo … Poskrbimo, da bo zelenje za venec sveže, a ne mokro. Skoraj vse lahko naredite sami: če ste spretnih rok, so svečke edino, kar morate kupiti; pa morda žica za pritrjevanje okraskov. Če pa ste bolj “lesene sorte”, nikar ne dovolite, da vam to vzame voljo. Pri nas lahko kupite že pripravljene obode za adventne venčke iz naravnih materialov (slame ali vrbovih vej). Imamo tudi raznolike podlage za namizno dekoracijo ali venec na vratih ter žičke, lepila, lepilne pištole, okrasne trakove …
Če vas čas povsem prehiti, lahko kupite tudi že preprosto okrašen adventni venec, otrokom pa pustite, da mu dodajo piko na i, da bo tudi ‘njihov’. 
Ob adventnem vencu lahko prebiramo zgodbe, zmolimo desetko, pojemo, slavimo, se zahvaljujemo in prosimo. Lahko vsak večer tudi povemo, kaj nam je bilo pri družinskih članih tisti dan všeč, kaj je gradilo naše odnose, in tako rastemo drug z drugim.
Ste kdaj pomislili, da bi “luknjo” v vencu uporabili za kaj koristnega? Vanjo lahko odlagamo na papir zapisane prošnje in zahvale. Zvečer ob molitvi pa jih preberemo in zanje molimo.
Adventni koledar 
Doma lahko naredite zanimiv adventni koledar z bonbončki iz vejevja, tulcev toaletnega papirja ali pa poskusite narediti adventni vrtiljak.
- ADVENTNI VRTILJAK – navodila za izdelavo – Ognjišče december 2021
tudi pdf
Marija je živela v vasici Nazaret. Imela je zaročenca Jožefa. Nekega dne jo je obiskal od Boga poslani angel Gabriel. Rekel ji je: »Veseli se, Marija, rodila boš otroka, ki mu bo ime Jezus …« .To zgodbo že vsi poznamo, kajne? Pa vendar je najboljša zgodba vseh časov. Nepozabna je! Z adventnim koledarjem otroci odkorakajo z Jožefom in Marijo v Betlehem.
Vsako jutro otroci stečejo po koledar in odprejo eno okence. V adventnem koledarju naše založbe so bonbončki: pa ne tisti čokoladni, ampak taki, ki osladijo naše odnose, segrejejo srce, spodbudijo drobne rokice k objemu – skratka, stopnjujejo božično pričakovanje: objemi mamo; pomagaj očetu nabrati mah; 1, 2, 3, koliko svečk že gori? …
Naj bo pot do božiča za male in velike tlakovana z malimi dobrimi deli in velikim pričakovanjem.
več:
(se nadaljuje …)
M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.
izbira in pripravlja Marko Čuk
Adrijan kali zanimanja za vero vidi že v zgodnjem obdobju očetovega življenja: »Zagotovo se je dolga teološka introspekcija začela takoj po taboriščni izkušnji. Spraševal se je, čemu vse zlo, trpljenje. Če že sprejemamo zlo kot danost, kot človekovega življenjskega sopotnika, potem težje sprejemamo pojem Boga kot utelešenja dobrote, če človeka pahne v takšno nepojmljivo preizkušnjo. Za človeško logiko je to nerazložljivo, če ne paradoksalno. Tudi potem ko je zapustil semenišče, oče ni prenehal s poglabljanjem v filozofijo religije.
Zdi se mi, da so v zadnjih letih postali tatuji tako popularni, da smo tisti brez že v manjšini. Sam nisem nikoli razmišljal o tem, da bi si dal tatu, jih ima pa tudi nekaj mojih prijateljic in prijateljev. O njih so mi večkrat razlagali, tatuji imajo zanje velik pomen, precej čustveni postanejo, ko govorijo o njih. Ne vem pa, kaj naj si mislim o tem, pravijo da so vsaj na stara leta, ko se koža naguba, tatuji precej grdi. Slišal sem celo, da nekatere religije tatuje prepovedujejo … Kaj si pa ti in mladi v Ognjišču mislijo o tatujih?
Med pismi sem izbral še eno, ki je prišlo sredi poletja, in zaprosil nekaj mladih, da nanj odgovorijo. Naj najprej poudarim, da ne želim, da kdorkoli te napisane vrstice prebere kot reklamo za tatu oz. kakršenkoli izgovor. Sem mnenja, da je popolnoma OK, če človek nima nobenega tatuja. Pred leti sem imel priložnost, da sem odšel v Kairo na tečaj arabskega jezika. Med bivanjem v tem milijonskem mestu sem imel priložnost spoznati tudi koptske kristjane. Pri njih me je nagovorila posebnost, da imajo na spodnji strani zapestja vtetoviran dan svojega krsta oz. manjši križ. V pogovoru z njimi mi je postalo jasno, da ne gre za tetovažo, ki bi bila neka modna smernica. Gre pravzaprav za njihovo identiteto. V vsej zgodovini njihovega preganjanja jim je prav tovrstno znamenje služilo za oporo, spomin in jasno sliko o tem, komu pripadajo. Z mnogimi svetopisemskimi stavki so podkrepili svoje pripovedovanje o lastni zgodovini in o znamenju, ki ga nosijo. Spominjam se enega izmed njih: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, toda niti las z vaše glave se ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,17-19). Prepričani so, da so skozi vsa stoletja preživeli, ker so ohranjali močno zavedanje o cilju, večnem življenju, kamor vstopimo s svojim krstom. »Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč« (1 Kor 1,18).
Sladkorna bolezen je po svetu in doma ena najpogostejših kroničnih bolezni in velik javnozdravstveni problem. Pogosteje se pojavlja pri moškem spolu in mnogi oboleli ne vedo, da jo imajo. Sladkorna bolezen škodi celotnemu organizmu, predvsem slabo vpliva na srčno-žilni sistem (tveganje za srčno in možgansko kap, srčno popuščanje in povečana umrljivost). Prav tako sodi med glavne vzroke slepote, ledvične odpovedi, okvar živčevja, amputacij na spodnjih okončinah. Sladkorni bolniki pogosteje obolevajo za demenco, depresijo, raznimi okužbami, jetrno okvaro. Omenjene težave pa bistveno povečajo zaplete, invalidnost in smrtnost ter skrajšajo pričakovano življenjsko dobo.
Po zaključku aktivnosti ostaja v mišicah še dan do dva večja občutljivost na inzulin. In predvsem ne pozabite, da je telesna neaktivnost eden od dejavnikov tveganja za razvoj sladkorne bolezni!
