ZGODOVINSKI OKVIR POLITIČNEGA ORGANIZIRANJA KRISTJANOV

Anton Korošec govori na shodu ob 30-letnici Kmečke zveze 7. avgusta 1938 na Brezjah (iz knjige: Andrej Rahten, Anton Korošec. Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, Cankarjeva založba 2020).

(ob obletnici J. Ev. Kreka) Leta 2022 je minilo 130 let od ustanovitve Slovenske ljudske stranke (SLS), ki je na slovenskem političnem prizorišču prevladovala vse do druge svetovne vojne. Po tradiciji namreč prvi slovenski katoliški shod leta 1892 hkrati predstavlja tudi ustanovni zbor stranke, ki je povezala slovenske krščanske demokrate. Lani umrli zadnji načelnik historične SLS Marko Kremžar je leta 1992 poudaril: »Kot veste, obhaja SLS letos stoletnico svojega obstoja. Na pobudo prvega Slovenskega katoliškega shoda je bila ustanovljena na podlagi cerkvenega socialnega nauka. Rojstna hiša Antona Korošca s spominsko ploščo v Biserjanah pri Sv. Juriju ob Ščavnici. – Zborovalci na shodu ob 30-letnici Kmečke zveze 7. avgusta 1938 na Brezjah pozdravljajo Antona Korošca (iz knjige: Andrej Rahten, Anton Korošec. Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, Cankarjeva založba 2020).

Od takrat naprej je SLS vzdrževala svojo temeljno strukturo in izvoljeno vodstvo skozi vsa obdobja preganjanj, okupacije, revolucije in zdomstva.« V tem prispevku bo predstavljen zgodovinski okvir njenega delovanja. Povod zanj pa predstavlja še ena okrogla obletnica: leeta 2022 smo obeležili 150 let, odkar se je v Sv. Juriju ob Ščavnici rodil duhovnik in politik Anton Korošec, ki je kot dolgoletni prvak SLS usodno vplival na slovensko narodno zgodovino med obema vojnama.

Janez Evangelist Krek – Marko Kremžar, zadnji načelnik zgodovinske SLS.

SLS je bila sploh prva masovna stranka na Slovenskem in je bila kot taka v prvi polovici 20. stoletja povsem primerljiva s sorodnimi krščanskodemokratskimi strankami v (srednji) Evropi. Sprva se je stranka sicer večinoma še imenovala konservativna, sredi devetdesetih let 19. stoletja pa se je zanjo uveljavil naziv Katoliška narodna stranka (KNS). Odbor ljubljanskega Katoliškega političnega društva, ki je bilo ustanovljeno že 26. januarja 1890, je še nekaj let deloval vzporedno in je neformalno tvoril tudi vodstvo KNS. Za njen vzpon so bile zaslužne močne politične osebnosti Karla Kluna, Ivana Šusteršiča, Janeza Evangelista Kreka, Evgena Lampeta in Andreja Kalana. Od vsega začetka so z izjemo odvetnika Šusteršiča elito KNS predstavljali duhovniki, ki so bili večinoma kmečkega porekla.To je pomenilo dvoje. Prvič, da so bili voditelji in ideologi te stranke že zaradi svojega izvora posebno občutljivi ravno za socialne probleme kmečkega stanu. In drugič, katoliški misleci so prišli do spoznanja, da se je treba v boju proti glavnim ideološkim sovražnikom – liberalcem in socialdemokratom – nasloniti na široke ljudske sloje, kmete in delavce. Katoliški shodi, ki so se vrstili po letu 1892 vsakih nekaj let, pa so pokazali, da se je v krilu stranke razvil tudi močan sloj laičnega razumništva. Ali kot je ob stoti obletnici prvega shoda v uvodniku za Duhovno življenje zapisal eden od njenih kronistov:

»Pobude I. shoda v domovini so rodile Slovensko ljudsko stranko,Škofove zavode, Leonovo znanstveno družbo, ki je bila zarodek Slovenske univerze.« Prav trdno razumniško jedro je SLS omogočalo, da se je znala uspešno spopadati s političnimi izzivi tudi v najbolj turbulentnih časih.
Demokratizacija, vključno z uveljavitvijo splošne in enake volilne pravice, je postala nujnost, če so katoliški narodnjaki hoteli prevladati na slovenski politični sceni. Moč SLS je temeljila predvsem na zadružnem gibanju, ki se je razvilo do te mere, da je Krek na predvečer prve svetovne vojne razmišljal celo o njegovi širitvi na Argentino.Tudi kar zadeva narodnopolitična vprašanja, so katoliški narodnjaki na prelomu stoletja prevzeli pobudo. Do takrat so se sicer slovenski liberalci v javnosti predstavljali kot edini zagovorniki narodnih zahtev. Ali če citiramo besede enega od vplivnejših kranjskih duhovnikov: »Naroden biti se je reklo toliko kakor biti liberalec.« Toda nastop Šusteršiča in Kreka je tudi na narodnopolitičnem področju potisnil liberalce v defenzivo, in 17. oktobra 1909 so se na združitvenem shodu v Vseslovensko ljudsko stranko povezali katoliški narodnjaki iz vseh kronovin habsburške monarhije s slovenskim prebivalstvom. Iz enega od Šusteršičevih pisem izhaja, da so bila mesta v izvršilnem odboru združene stranke razdeljena po naslednjem ključu: Kranjska je imela štiri predstavnike, Štajerska in Goriška vsaka po tri, Koroška dva ter Trst enega. Na junijskih volitvah 1911, ki so bile zadnje državnozborske v zgodovini habsburške monarhije, je omenjena strankarska koalicija osvojila 20 od skupno 24 slovenskih mandatov. K temu pa je treba prišteti še poslanca severne Istre Matka Mandića, Hrvata po rodu, a izvoljenega predvsem s slovenskimi glasovi, ki se je v državnem zboru vključil v Šusteršičev klub.Tako velikega ozemlja ni imela pod svojim političnim vplivom nobena stranka v slovenski zgodovini. Torej je tudi edina, ki se je resno približala idealu Zedinjene Slovenije.
Ob koncu prve svetovne vojne je prišlo med katoliškimi narodnjaki do razkola, iz katerega je ob podpori knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča kot zmagovalec izšel štajerski duhovnik Korošec, medtem ko se je moral kranjski deželni glavar Šusteršič zaradi svoje brezpogojne zvestobe habsburški dinastiji umakniti v tujino.Karizmatični Korošec je znal dobro izkoristiti status enega od ustanovnih očetovJugoslavije in postal vpliven igralec na beograjski politični sceni. Z izjemo nekaj let neposredno po prevratu 1918, ko so liberalci s pomočjo srbskih centralistov potisnili katoliške narodnjake v defenzivo, iz katere pa so se pod vodstvom Korošca in ob podpori katoliške hierarhije hitro izvili, je ostala SLS dominantna slovenska politična sila do druge svetovne vojne. Na decembrskih skupščinskih volitvah leta 1938 je kot del Jugoslovanske radikalne zajednice (naziv SLS je bil namreč od začetka kraljeve diktature leta 1929 uradno prepovedan) v Dravski banovini osvojila več kot 78 % oddanih glasov.
V Koroščevi realni politiki je bila ohranitev Jugoslavije kot garanta avtonomnega razvoja slovenskega naroda stalnica. Ko je Korošec konec leta 1940 umrl, so v SLS za novega šefa stranke imenovali dotedanjega glavnega tajnika Frana Kulovca, slednjega pa je nasledil Miha Krek. Kulovec je bil ubit že ob prvem nemškem bombardiranju Beograda na začetku aprilske vojne, Krek pa se je zatekel v emigracijo, kjer je v mednarodno priznani kraljevi vladi zastopal Slovence. SLS je v dobrih treh mesecih izgubila kar dva svoja voditelja, Krek pa je bil premalo izkušen in nepripravljen na usodne dogodke. Še v veliko težjem položaju pa se je v Ljubljani znašel ban Marko Natlačen, nekoč prav tako tesen Koroščev sodelavec, ki so ga med italijansko okupacijo umorili slovenski komunisti. Slednji so do konca druge svetovne vojne prevzeli oblast, preživeli vodilni predstavniki SLS so se znašli v begunstvu v Avstriji in Italiji, nato pa so se umaknili predvsem v Združene države Amerike in Argentino.
V emigraciji je SLS pod vodstvom Miha Kreka uspešno obnovila svoje delovanje. Leta 1952 se je vključila v Zvezo krščanskodemokratskih strank iz Srednje Evrope. Dve leti kasneje je v New Yorku sprejela nov program, s katerim se je izrekla za pravico slovenskega naroda do samoodločbe, pri čemer naj bi bila Slovenija urejena po krščanskih in demokratičnih načelih. V programu je bilo ugotovljeno, da svetovne in evropske razmere silijo v tesnejšo povezanost narodov in držav. Po Krekovi smrti leta 1969 je bil za načelnika SLS izbran Miloš Stare, ki je deloval v Argentini. Za njim je leta 1984 krmilo stranke prevzel Marko Kremžar in jo uspešno prepeljal tudi čez dinamično obdobje konca hladne vojne.
Medtem ko je historična SLS, ki je za potrebe mednarodnega nastopanja uporabljala tudi dopolnilni naziv Krščanska demokracija, veljala za eno najstarejših strank te usmeritve tudi v evropskem in svetovnem merilu, se je krščanska demokracija v matični Sloveniji začela uveljavljati šele konec osemdesetih let 20. stoletja. Na vrednote nekdanjih prvakov SLS, pri čemer se je večinoma omenjalo ime Janeza Evangelista Kreka, so se med razgradnjo enopartijskega sistema sklicevali v dveh novonastalih političnih skupinah.Najprej je bila to Slovenska kmečka zveza (SKZ) Ivana Omana, ki je bila ustanovljena 12. maja 1988. Oman je sodeloval tudi na ustanovnem zboru Slovenskega krščanskega socialnega gibanja 10. marca 1989. Za predsednika je bil izvoljen Peter Kovačič Peršin, pobudniki pa so se sklicevali predvsem na izročilo Janeza Evangelista Kreka, Andreja Gosarja in Edvarda Kocbeka. Že kmalu je prišlo do razhajanj med Kovačičem in preostalimi člani vodstva, saj je prvi nasprotoval organiziranju skupine v stranko, češ da naj deluje zgolj na socialnem področju, ne pa v parlamentarnem boju za oblast. Po odstopu Kovačiča se je stranka 2. novembra 1989 preimenovala v Slovenske krščanske demokrate (SKD). Nekateri so sicer zagovarjali preimenovanje v “krščanske socialiste”, vendar je to ime vsaj nekatere preveč spominjalo na Kocbekova manevriranja v odnosih s komunisti. Kot je v enem od svojih prispevkov ugotovil zgodovinar Andrej Vovko, je bilo veliko navdušenja tudi za ime “Slovenska ljudska stranka”, vendar to ni bilo sprejeto, “ker se je večina bala, da bi to v javnosti in zlasti pri oblasteh naletelo na odpor”. Pri končni izbiri imena je prevladalo Omanovo stališče, “da se kristjani ne smejo bati tega imena”. 16. novembra 1989 pa je bil za predsednika SKD izvoljen Lojze Peterle. Stranka je na aprilskih volitvah v družbenopolitični zbor naslednje leto dobila 12,98 % glasov, s čimer je postala najmočnejša v koaliciji Demos in si po vnaprejšnjem dogovoru zagotovila tudi mesto mandatarja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da se je po številu poslancev z SKD izenačila tudi SLS in sta jih imeli skupno 22, je bila obnova krščanske demokracije na Slovenskem nedvomno uspešna.
Omenjeni uspeh je bil še toliko večji, če ga postavimo v kontekst ugotovitev Staneta Grande, da je komunistična oblast po vojni z deagrarizacijo in preganjanjem duhovščine praktično zdesetkala družbene temelje predvojne SLS. Res pa je vprašanje, ali lahko v luči omenjenega dejstva govorimo o kontinuiteti SLS v slovenskem političnem prostoru. Odgovor je da, če v tovrstna razmišljanja vključujemo tudi nepretrgano delovanje historične SLS v emigraciji, kar je zlasti s pravnoformalnega stališča edino korektno. Oman je tako v intervjuju za zbornik ob 20. obletnici SKZ zatrdil, da sicer “neposredne kontinuitete” kmečkega gibanja s historično SLS ni bilo. Vendar je hkrati povedal, da je poznal zadnjega predsednika Kmečke zveze v okviru predvojne SLS Janeza Brodarja iz Hrastja. Nekoč ga je tudi obiskal v avstrijskem Špitalu ob Dravi, kamor je ta po drugi svetovni vojni emigriral. Prav tako je prijateljeval z Ivanom Dolencem, najbolj znanim “krekologom”, ki je tudi osebno poznal Janeza Evangelista, po vojni pa je menda vzdrževal stike tudi z Mihom. Zanimivo je, da je bil za ustanovni dan Omanove SKZ izbran prav 12. maj – rojstni dan Antona Korošca.
Akronim SLS je očitno ohranil veliko simbolno moč, saj se je v času slovenske državne osamosvojitve vnel pravi boj za njegovo nasledstvo med SKZ in SKD. Proces obnove krščanske demokracije so v naslednjih letih spremljale tudi številne osebne in načelne delitve, ki pomembno vplivajo na strukturo slovenskega političnega prostora vse do danes. Ob posredovanju Kremžarjeve SLS je bila SKD hitro sprejeta v Evropsko zvezo krščanskih demokratov in Evropsko demokratsko unijo. Po drugi strani pa se je 1. februarja 1991 SKZ dokončno preimenovala v SLS. Oman je takrat izjavil, da s tem “sprejema kontinuiteto predvojne SLS, ustanovljene pred sto leti”. Historična SLS pa je na zboru zaupnikov, ki je končal glasovanje 11. maja 1992, sprejela sklep o pridružitvi SKD, pri čemer jih je med tistimi, ki so glasovali do omenjenega datuma, “za” glasovalo 85 %. Spet je pomenljivo, da je bilo glasovanje izpeljano prav na predvečer 120. obletnice Koroščevega rojstva.Tako se je naposled 16. maja 1992 SLS na II. kongresu SKD združila s Peterletovimi krščanskimi demokrati.Vrnitev SLS v domovino je bila nedvomno pomemben zgodovinski dogodek, ki so ga izseljenski politiki opisovali v čustvenih tonih, kot kaže tudi naslednji citat iz Svobodne Slovenije o njenem pomenu: »Tudi v zdomstvu ni zamrlo njeno idejno delovanje in politično prepričanje, pa tudi so še naprej skrbeli za dobro Slovenije, ohranjali krščanske in demokratske vrednote ter težko pričakovali dan, ko se bodo te spet vrnile v domovino. Nekateri tega niso dočakali, a drugi njihovi vrstniki ali otroci so le dočakali svobodo in samostojnost Slovenije.« Ugotovitev, ki tudi dobra tri desetletja po slovenski državni osamosvojitvi nedvomno da misliti. Gre namreč za dediščino, ki jo je mogoče umestiti v same temelje slovenskih prizadevanj za uresničitev narodne samoodločbe.

A. Rahten, 130 let slovenske krščanske demokracije. Zgodovinski okvir političnega organiziranja kristjanov: Priloga, v: Ognjišče 11 (2022), 44-49.