Revija - Revija Ognjišče

Ivan Dolenec

Napisal Marko na 1. februarja 2001. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 24. oktober 1884, Sopotnica, † 10. februar 1971, Ljubljana

Po duhovnih vajah se je odločil: profesor bom!

Svoje življenje je Ivan Dolenec začel popisovati v novomeški jetnišnici, »ko je končno imel nekaj prostega časa«. Rodil seje 24. oktobra 1884 na kmečki domačiji Pri Jamniku v vasi Sopotnica v škofjeloški župniji kot peti od osmih otrok. Ko mu je bilo pet let, je izgubil mater. »Materinske ljubezni torej ne poznam iz lastne izkušnje. Njeno toploto in svetlobo sem opazoval samo, ko seje razlivala po srečnejših tovariših, in sem jo bridko pogrešal posebno v letih svojega šolanja.« Oče, ki je znal ceniti izobrazbo, je z naklonjenostjo sprejel pobudo tedanjega loškega kaplana Ferdinanda Erkerja, naj Janez pride v šolo, »da bo gospod«. Devetleten je šel v Škofjo Loko v šolo, a je v njej ostal nerad, ker ga je silno mučilo domotožje. Pa je šolo vendarle končal in jeseni 1896 seje vpisal na gimnazijo v Kranju, kjer je dobil za razrednika dr. Josipa Tominška, s katerim ga je potem vezalo iskreno prijateljstvo. Profesor Tominšek je svojim dijakom ob smrti svoje ljubljene matere dejal:

»Kakor je mati ljubila mene kot svojega otroka, tako ljubim jaz vas vse kot svoje učence.« V dijaških letih seje Dolenec preživIjal sam z instrukcijami – poučevanjem manj nadarjenih učencev iz »boljših« družin, ki so imele denar. »S poučevanjem sem dobil veselje do profesorskega stanu. Ko je bilo treba v prošnji za pripustitev k maturi napisati, kaj nameravam študirati, sem napisal: teologijo in filozofijo. Res sem mislil, da bom šel v bogoslovje.« Po maturi je šel na duhovne vaje k jezuitom v Ljubljano in po njih sklenil, da postane profesor.

Profesor, stenograf v parlamentu pa spet profesor

»V počitnicah po maturi meje čakala sreča, za katero ne morem biti Bogu dovolj hvaležen. Seznanil sem se namreč z dr. Krekom.« Ta zapis v njegovih spominih je zelo pomemben, saj je bil Janez Evangelist Krek osrednja osebnost njegovega življenja in veliko svojih pisateljskih sposobnosti je porabil za to, da Krekov spomin ohrani prihodnjim rodovom. Krekova ognjevita beseda pri javnih nastopih ga je spodbudila, da se je naučil stenografije, da bi lahko njegove govore zapisoval.

Študij klasičnega jezikoslovja na dunajski univerzi je končal leta 1909. Leta 1911 seje poročil z Dunajčanko Leopoldino Bachler, ki mu je ostala zvesta družica do poznih let. Prvo profesorsko službo je nastopil marca 1909 na I. državni (klasični) gimnaziji v Ljubljani, kjer je poleg latinščine in slovenščine poučeval še stenografijo. Med vojno, ko je bil brat vpoklican k vojakom, je pustil službo in šel domov kmetovat, da je domačijo rešil propada. Znanje stenografije mu je omogočilo, daje za dobrih pet let (1917-1922) pustil šolsko službo in postal stenograf najprej pri slovenski narodni vladi v Ljubljani, zatem pa v beograjskem parlamentu. Konec leta 1922 ga spet najdemo v šoli in sicer na III. realni gimnaziji v Ljubljani. Ker za časa šestojanuarske diktature ni šel volit, je bil kazensko premeščen v Mostar, kjer si je kot srčno dober človek kmalu pridobil veliko prijateljev. Po treh letih pregnanstva se je vrnil v domovino: najprej je bil prosvetni inšpektor pri banski upravi, nato ravnatelj na učiteljišču v Ljubljani, nazadnje pa ravnatelj gimnazije v Novem mestu.

Zaprt in oropan vsega je postal veseli kmet

V mesto ob Krki je prišel sredi novembra 1939 in službo ravnatelja je opravljal do »izbruha svobode« 9. maja 1945. Novo mesto je med vojno večkrat menjalo gospodarje: najprej so nekaj dni vladali Nemci, sledilo je dve leti in pol italijanske okupacije. Največ hudega je prebivalstvo doletelo pod partizansko vlado, ki je trajala šest tednov: od kapitulacije Italije 6. septembra pa do 21. oktobra 1943, ko so ponovno prišli Nemci. 28. novembra 1943 je imel Ivan Dolenec protikomunistični govor, zaradi katerega je bil 10. maja 1945 aretiran in 22. marca 1946 obsojen na dve leti zapora, na zaplembo premoženja in na pet let izgube volilne pravice. »Ko sem govor pismeno sestavljal, sem imel željo, da ne bi zapisal ničesar, kar bi moral obžalovati, če bi zaradi tega moral umreti. Vsaj glede govora moram stopiti čist pred Sodnika.« »Bog mi je dal tako srce: po cele dneve sem lahko rekel ne samo, da žal besede v ustih ni, ampak tudi, da Žale misli v srcu ni.« V novomeških zaporih je bil do začetka septembra 1946, ko je bil pomiloščen.

Naselil se je na svojem rojstnem domu. Rad je prijel za poljska dela, veliko je bral, imel je veliko obiskov, ljudje so ga vabili na svoja praznovanja. Prijatelju Tinetu Debeljaku je pisal: »Živim v Sopotnici in uživam veselje, po kakršnem se mi je tožilo, odkar sem zapustil srečno vas domačo.« S krščansko vedrino se je pripravljal na obisk »sestre Smrti«, ki je prišla ponj 12. februarja 1971. Sam je izbral napis za nagrobnik: »Zgodi se Tvoja volja!«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 2, str. 22.

Zdenko Lovše

Napisal Marko na 24. januarja 2001. Objavljeno v Pričevanje.

* 18. februar 1918, Sv. Katarina pri Zadru; 20. oktober 2000, Maribor

Betlehemski čudež

Zdenko Lovše je svojo življenjsko pot, na katero je stopil 18. februarja 1918 v Zadru, kjer je bil takrat v službi njegov oče, dokončal 13. oktobra 2000 na Dunaju. Čutil se je Mariborčana, kajti njegovi so se leta 1923 naselili v štajerski metropoli. Po končani gimnaziji je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil v vojnih razmerah zaradi pomanjkanja duhovnikov, ker so jih Nemci izgnali, pred koncem študija posvečen v duhovnika 18. maja 1941. Po posvečenju je pomagal v škofijski pisarni in opravljal duhovniško službo pri Sv. Petru pri Mariboru, dokler ga niso Nemci leta 1942 zaprli. Dvakrat je stal z zavezanimi očmi v vrsti talcev, toda Bog ga je rešil.

Po vojni je bil nekaj časa profesor verouka na gimnaziji in duhovni pomočnik pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru, dokler ga niso zaprli. Po zaporih v Ljubljani, na Žalah in v Medvodah je bil imenovan za škofijskega arhivarja in nato za župnijskega upravitelja v Gornjem Gradu. Pri njegovem delu so ga na vse načine ovirali, zato se je leta 1959 preselil v Avstrijo. Kot župnik je deloval v okolici Innsbrucka in v dunajski nadškofiji. Leta 1962 je na bogoslovni fakulteti insbruške univerze promoviral za doktorja bogoslovja. Kot upokojeni župnik je do svoje smrti živel na Dunaju, vstajenja pa čaka na božji njivi na Gorci – pri Sv Petru pri Mariboru, kjer so ga pokopali 20. oktobra 2000.

Ko smo se vrnili s težkega dela, je bil že sveti večer. Ne poznam ga, ki bi mogel opisati to čudovito blaženo stanje, ki se je razlilo po vseh barakah. Bog sam ve, kakšni spomini so napolnjevali srca očetov, bratov, nedolžnih in zadolženih kriminalcev, Ciganov, južnih bratov… Posebno pa so doživljali božični večer moji sobratje, ki bi to noč stali pred oltarjem in obhajali polnočnico.
Duhovniki nismo imeli svoje barake, ampak so nas namenoma razkropili, da smo bili še bolj osamljeni. Bilo nas je enaindvajset: jezuiti, lazaristi, razni profesorji…
Po neužitni “čorbi”, ki naj bi bila večerja, je bila zapoved: “Pogasi luči! Spanje!” Luč za lučjo je ugašala in neusmiljena tema je objela taborišče sredi gozda. Le ena baraka je svetila in iz nje je zadonelo:”Sveta noč, blažena noč…”
Takrat se je prebudilo celotno taborišče. Kakor na povelje so se ponovno začele prižigati luči, čeprav se je iz stolpov oglašalo:”Pogasi luči! Tišina!”
Glasovi arestantov so se pridružili knapom in začelo se je romanje v tisto barako, kjer je stalo božično drevesce, razsvetljeno s svečkami, jaslice ob častni straži trboveljskih rudarjev.
Božične pesmi so se vrstile druga za drugo. V baraki so kuhali čaj (kdo ve, kje so ga dobili) in ga delili v majhnih ameriških dozicah za kavo. Bile so prave bratske agape. Celo muslimani so se ta večer čutili eno z nami, ki smo se radovali božjega rojstva.
Od duhovnikov ni nihče poromal k jaslicam, ker so se upravičeno bali, da bi ves sum padel nanje, saj so imeli jezuite še za posebne “hudiče” in sva jim bila kos samo še dr. Dokler in jaz. Edini, ki ga je radovednost premamila, je bil lazarist Čontala. Ta je oznanjal in pripovedoval drugim sobratom o čudežu na betlehemskih poljanah v Medvodah…
Slavje je trajalo vso noč, do jutranje zore, ko smo videli, da je taborišče obdano z dodatnimi vojaškimi enotami, ki so imele strojnice. Ozna je to smatrala za očiten upor kazenskega taborišča. Na sam božični dan ni smel nihče iz barake in tako je po sili razmer postal prost dan.
Začelo se je zasliševanje. Posebna komisija oznovcev je prišla v rudarsko barako. Prvo povelje je bilo: “Skini jaslice in božično drevo!” Odgovorilo jih je štirideset: “Nam niso napoti!”
Nato se je oglasil nekdo: “Radi bi videli tistega, ki bo prvi zagrabil.” Bili so kot en mož – železna falanga. Drugo vprašanje: “Kdo jih je postavil?” Kakor eden so odgovorili: “Ne vemo.” Ozna je pozvedovala naprej: “Ko ste prišli z dela, jih še ni bilo. Torej jih je moral nekdo postaviti. Kdo?”
“Bile so tukaj!”
Ker množično zasliševanje ni prineslo nikakega uspeha, so se lotili posameznikov in skušali izigravati enega proti drugemu. Ker pa ni bilo izdajstva, so rekli, da so to gotovo organizirali farji. Zato so morali na zaslišanje vsi duhovniki. Toda nihče ni imel pojma, kdo bi to bil. Huda je bila nevihta in razburjenja nič koliko, pa je šlo vse mimo. Jaslice so ostale v baraki rudarjev na častnem mestu do novega leta in so jih ves čas pridno obiskovali. Kdo jih je pospravil in kam, se ni vedelo.
Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč… kakšna je tvoja moč!

ČUK, Silvester. Zdenko Lovše. (Pričevanje). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 1, str 27.

Edvard Rusjan

Napisal Marko na 23. januarja 2001. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 6. junij 1886, Trst, † 9. januar 1911, Beograd

Iz sodarske delavnice pod nebo

Rojstno mesto Edvarda Rusjana je Trst. Oče Franc, Slovenec, je bil po poklicu sodar, mati Gracija Garbas, furlanskega rodu, je tudi bila obrtnica in sicer izdelovalka copat. Z delom svojih pridnih rok sta “spravila h kruhu” osem otrok: štiri hčere in štiri sinove, med katerimi je bil Edvard drugi. Rodil se je 6. junija 1886. V družini so govorili šti.ri jezike: slovenskega, furlanskega, italijanskega in nemškega. Do leta 1890 so živeli v Trstu, potem pa odšli v očetov rojstni kraj Renče, leta 1898 pa so se preselili v svoj novi dom v Gorico, kjer je oče nadaljeval s sodarsko obrtjo, mati pa s copatarsko. Po osnovni šoli je Edvard v Gorici končal meščansko srednjo šolo in še večerni trgovski tečaj. Z dve leti starejšim bratom Jožetom sta se pri očetu izučila tudi sodarske obrti, Edvard je prevzel še knjigovodstvo. Že v šolskih letih je bil dejaven v kulturnem in športnem življenju goriških Slovencev. Izkazal se je zlasti kot odličen kolesar. Od leta 1905 je zmagoval na dirkah s kolesom, ki ga je sam naredil. Očitno je bil tehnično zelo nadarjen. Od kolesarstva ga je pot vodila v motorizem, iz motorizma je “skočil” v avtomobilizem in od tam v letalstvo.

Brata Rusjan kot brata Wright

Ameriška letalska pionirja brata Wilbur in Orville Wright sta z motornim letalom lastne izdelave 17. decembra 1903 prvič poletela. V zraku sta ostala 59 sekund in med tem preletela razdaljo 260 metrov. Svoje letalo sta vedno bolj izpopolnjevala. Podobno sta delala pri nas – vendar v neprimerno bolj skromnih razmerah – brata Jože in Edvard Rusjan. Za letalstvo sta se začela zanimati leta 1897, ko sta bila še otroka. Delala sta poskuse in leta 1900 izdelala dobro leteč model letala s pogonom na urino vzmet. Uspeh bratov Wright leta 1903 ju je privedel na misel, da bi z modelarskimi izkušnjami prešla k izdelavi pravega letala. Oče Franc, ki je “sanjarijam” svojih dveh sinov dolgo časa nasprotoval, je leta 1908 sklenil njune načrte finančno podpreti. Po Edvardovem ogledu letalskega mitinga v mestu Brescia septembra 1909, kjer se je seznanil z najnovejšo letalsko in pilotsko tehniko, sta brata v mesecu dni (oktobra 1909) izdelala svoje prvo motorno letalo. Ko sta ga še nekoliko popravila, je z njim Edvard 25. novembra 1909 izvedel več krajših poletov – najdaljšega 60 metrov daleč v človeški višini.

Tako se je začelo motorno letenje na Slovenskem in v vzhodnem delu Evrope. Brata Rusjan sta svoja letala imenovala z Edvardovim domačim imenom Eda in zaporedno številko. V manj kot letu dni sta izdelala 7 letal; z njimi je Edvard letel večinoma do razbitja in vsakikrat sta začenjala znova. Z Edo V je Edvard Rusjan 28. marca 1910 priredil letalski miting na travnikih med Gorico in Mirnom. Na njem se je zbralo nad 10.000 ljudi, vendar mu polet ni uspel. Gledalce je znova razočaral s svojo Edo VI., z Edo VII pa je od avgusta do konca leta 1910 nekajkrat uspešno letel.

“Tovarna letal Rusjan” in “Ikarov let”

Brata Rusjan sta sanjala o lastnem industrijskem podjetju, v katerem bi za prodajo izdelovali letala, ki sta jih izpopolnila na podlagi lastnih izkušenj. O teh “sanjah” priča tudi na pol šaljivi napis (v francoščini) na notranji steni sodarske delavnice “Tovarna letal Rusjan”. Za uresničitev teh sanj je bil potreben velik kapital, ki ga sama nista premogla. Edvard se je kot kolesar seznanil z zagrebškim podjetnikom Mihajlom Merčepom, ki je imel v Zagrebu donosno fotografsko delavnico, ogreval pa se je tudi za letalstvo. Sredi leta 1910 sta se brata Rusjan povezala z njim. Merčep je prevzel vodstvo in finansiranje celotnega načrta, Rusjana pa svoje konstruktorske in pilotske sposobnosti in izkušnje. V Merčepovi delavnici sta zasnovala lahko enokrilno in enosedežno letalo z razpetino kril 14 metrov. Zaradi močnejšega motorja je letalo pokazalo prav dobre letalne sposobnosti. Lahko se je dvignilo v zrak že po 28 metrih zaleta, kar je bil najboljši tedanji dosežek te vrste na svetu.

Z njim je Edvard opravil nad 20 poletov, najznamenitejšega na mitingu 26. decembra 1910, ko je na višini 100 metrov šestkrat obkrožil zagrebško letališče. Merčep je računal na naročilo letal iz svoje delavnice. Prva postaja “reklamne turneje” je bil Beograd. Pri sklepanju kupčij bi bilo odločilnega pomena uspešno letenje, zato je Edvard Rusjan 9. januarja 1911 sklenil poleteti kljub neugodnemu vremenu. Vzletel je z ravnice pod kalemegdansko trdnjavo, blizu sotočja Save in Donave. Ko se je začel spuščati za pristanek, mu je sunek vetra zlomil krilo. Letalo je strmoglavilo na železniški nasip, pilot je umrl na kraju nesreče – kot legendarni Ikar. Z vsemi častmi so ga pokopali v Beogradu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 1, str. 22.

Janez Bitenc

Napisal Marko na 3. januarja 2001. Objavljeno v Gost meseca.

skladatelj in pisatelj za otroke

Otroci morajo sami zapeti, brez prisile

Kdo jih ne pozna in kdo jih ni prepeval kot otrok ali pa vsaj s svojimi otroki: Naša četica koraka, Zajček dolgoušček, Metuljček cekinček… Če bi ljudi vprašal, kdo je napisal te pesmi, bi najbrž rekli, da so narodne, da so bile od nekdaj med nami. Pa ni tako! Napisal jih je naš tokratni sogovornik, skladatelj Janez Bitenc. S posebnim veseljem je o nastajanju svojih pesmic in glasbenih pravljic spregovoril za bralce Ognjišča.

● Glasba je stalni spremljevalec vašega življenja? Je bil kdo v vaši družini glasbenik?
Tako oče kot mama sta bila velika ljubitelja glasbe. Oče je igral violino, mama pa klavir. Popoldne po službi smo doma imeli nekakšne glasbene popoldneve. Z največjim veseljem sem očetu vzel iz omare gosli, jih vzel iz omota, dal očetu lok, mami pa odprl pokrov klavirja, pripravil stojalce in položil note, za katere sem vedel, da jih bosta z očetom rabila. Iz te sta potem igrala, jaz pa sem ležal na divanu iz ju poslušal z vso pozornostjo. Takrat mi je bilo šest let.

● Najbrž so vam starši omogočili glasbeno izobrazbo.
Da, oče me je vpisal v glasbeno šolo. Sodeloval sem tudi v otroškem zboru, ki ga je on vodil, in tam sem se nalezel lepote otroškega petja in skladbic, ki smo jih prepevali. Najbrž se mi je to tako vtisnilo v spomin, da sem veliko pozneje tudi sam začel pisati pesmi za otroke. Mislim, da se je pravzaprav vse že takrat začelo…

● Kaj pa pripovedništvo? So vam starši ali stari starši kot otroku pripovedovali zgodbe, da ste postali mojster pripovedovanja?
Imel sem imenitno staro mamo. Imela je sorodnike v Trstu in sem jo zato klical nona. Ona mi je pripovedovala zgodbe in kupovala knjigice, slikanice in me uvajala v pravljični svet. Težko opišem, kakšna sreča je imeti tako dobro in tako darežljivo staro mamo. Bila je tudi pevka v Foersterjevem stolnem zboru. Zanimivo je, kako je prišla tja. Skladatelj Anton Foerster se je večkrat sprehajal pod oknom, kjer je stanovala. Med sprehodom je zaslišal prekrasen dekliški glas. Ustavil se je pod oknom in se ni mogel umakniti. Glas je bil tako lep, da ga je vlekel in prišel je do skromnega stanovanja. Mamo je vprašal, kdo tako lepo poje. “Moja hči Slavica,” je odgovorila njena mama. Zaprosil je, če bi lahko prišla peti k njemu v stolni zbor. Starši so seveda dovolili, da hodi na kor, kjer je bila tudi solistka. Foerster je bil zelo dober človek in je zato mojo “nono” priporočil svojim prijateljem na Dunaju, da je dobila štipendijo in je tam študirala solo petje. Ko se je vrnila v Ljubljano, je dobila mesto altistke v deželnem gledališču ljubljanskem.

● Danes združujete v sebi otroškega skladatelja, pesnika in pripovednika. Kako ste začeli? Kaj ste bili najprej?
Moja življenjska pot se je zelo spreminjala. Najprej sem diplomant glasbene zgodovine na glasbeni akademiji. Tu nastopi profesor France Marolt, dirigent Akademskega pevskega zbora. Z njim sva bila tudi dobra prijatelja. Bil je že bolan, ko sem ga obiskal. In takrat mi je – še sedaj ga vidim – s težavo dvignil desnico – bil je prizadet od kapi – in dejal: “Janez, zapomni si: ti boš pa pisal simfonije za mamenke!” “V redu,” sem mu odgovoril. “Kaj so simfonije, vem, a kaj so mamenki?” “Mamenki so otroci, ki se držijo mam še za krilo. In simfonije ne bodo dolge – od osem do šestnajst taktov.” Jaz sem bil užaljen in sem mu odvrnil :”In zato hodim na akademijo, da bom pisal 16-taktne pesmice!” “O, vrednejše so osemtaktne pesmi, ki jih ljudje razumejo in sprejmejo, kot pa debele partiture, ki gredo mimo njih!” Marolt je bil prerok. To se je zgodilo. V tistem času sem živel v neprijaznih razmerah in želel sem si poleg študija še kaj zaslužiti.

● Ste se zato zaposlili na radiu?
In Marolt me je spravil tja. Toda to je bil križev pot. Začel sem v političnem uredništvu, popolnoma brez smisla za politiko. Pot me je dalje vodila v glasbeno uredništvo. Prevzel sem uredništvo slovenske narodne glasbe. Začelo je “šepati”. Kajti jaz sem se učil glasbeno narodopisje pri Maroltu. Glasba, ki so jo predvajali na radiu, pa je bila tako daleč mojim, še bolj pa Maroltovim ušesom! Imel sem neverjetno veselje do otrok in pedagogike. Tako sem prevzel honorarno mesto predšolske glasbene vzgoje. To so bili otroci, kakšnih 18 – 22 po številu, stari od 5 do 7 let. Imel sem sedem podružnic v Ljubljani in moral sem skakati od ene do druge, saj takrat še nisem imel avtomobila. Tako je prišlo do tega, da sem “ponavljal” očetovo delo. Celo njegove pesmi sem imel še v arhivu. In te smo prepevali. Toda kmalu sem spoznal, da je zelo malo slovenskih ljudskih pesmi, primernih za otroke. Tudi je malo takih, ki otroku ležejo v srce. Poleg tega imajo velik razpon, da se otrok muči in napenja glasilke ter izgublja veselje do petja. Tako je zmanjkalo pesmi.

● In tako so vas otroci “prisilili” k pisanju novih pesmic zanje?
Ko sem otrokom rekel, da je zmanjkalo pesmic, sem jih vprašal: Kaj pa zdaj? In eden je rekel, kakor bi izstrelil iz topa: “Ja, nove napiši!” “Že, ampak to ni hec, to ni kar tako,” sem se izgovarjal. “Se pa potrudi!” je bil še krajši otroški odgovor. Kot vidite je bilo vzdušje kar sproščeno. Spet se je oglasil eden izmed otrok: “Jaz imam doma kužka. Pa napiši kaj o kužku!” Drugi je dejal, da ima strica na Dolenjskem, ki ima koze. “Bi o kozah tudi kaj napisal?” Tretji je imel muco. Otroci so me spodbujali, da sem pisal pesmi o živalih. V mojem opusu je največ pesmi o živalih in naravi. Tako so se rodile moje otroške pesmi.

● Morda bo kdo rekel: “Kaj pa je pisati pesmice za otroke! Osem taktov – pa je!” A najbrž ni tako, saj ima ta glasba posebne zahteve.
Če gledate moje pesmi, vidite, da nobena ne preseže septime v razponu. Običajno pa ljudje gledajo podcenjevalno na otroško ustvarjanje. Mene društvo skladateljev ne prizna za skladatelja.

● Pesmi ste otrokom približali na poseben način.
Preden sem začel uvajati otroke v petje, sem jim pesmico predstavil s kratko pravljico. Tako sem jim približal vsebino pesmi. Imam, hvala Bogu, še dar pripovedovanja, da sem otroke osvojil.

● Vi ste v pripoved vpletli pesmico, ki se je na določenih mestih ponavljala in tako se je rodila glasbena pravljica. Ta je gotovo novost.
Poznam veliko literature, a nikjer na svetu ne poznajo česa podobnega. Prepričan sem, da bi tudi kakšna tuja založba to ponatisnila, a je silno težko dobiti prevajalca, ki bi tako prevedel, da bi tudi v glasbenem smislu to prišlo do pravega ritmičnega in melodičnega izraza.

● Veliko pesmic in pravljic ste napisali. Za celo polico knjig in kaset jih je. Se spominjate točne številke?

Pesmi je malo manj kot tristo, glasbenih pravljic pa malo manj kot 60.

● Otroci ne vedo, kdo je napisal pesmi Naša četica koraka, Zajček dolgoušček ali Metuljček cekinček, jih pa radi pojejo in so jih sprejeli za svoje.
To je pa res, ne vedo, kdo jih je napisal, ker so te pesmi “ponarodele”. Poglejte, pesem Naša četica koraka, ki sem jo napisal za otroke, velikokrat pojejo maturanti, ki veselo korakajo po ulicah. Janez Bitenc se bo umaknil, Zajček dolgoušček, Jurček in Metuljček cekinček ter drugi pa bodo ostali.

● Veliko stvari ste počeli v življenju: učili ste v glasbeni šoli, bili urednik na radiu, predavali na univerzi… Kaj bi še enkrat najraje delali?
Najraje bi bil urednik na radiu, kajti to me je popolnoma osvojilo. Ustanovil sem dva zbora. Tako sem žlahtno delal, da radia ne morem pozabiti. Nerad se pa spominjam predavanj na univerzi. Nisem bil usposobljen za to, da bi predaval o pedagogiki za celo osnovno šolo. Jaz sem se posvečal otrokom. Če bi predaval metodiko glasbenega pouka za predšolske, bi šlo.

● Spominjam se pripovedovanja, da ste morali pustiti službo, ker ste držali h krstu otroka sodelavke. Kdaj je bilo to?
Ko sem poučeval v glasbeni šoli. Prijateljica me je prosila, če bi bil boter njenemu otroku. In to je bilo dovolj, da so me začeli šikanirati. Pobral sem šila in kopita ter odšel. Bila so to bridka leta, ker nisem dobil nobene službe. Bog že ve, zakaj je moralo tako biti. Sem pa takrat veliko pisal in v tistem času napisal veliko radijskih (šolskih) ur.

● Tako dobro se razumete z otroci. Od kod ta sposobnost?
To je dar, razsvetljenje. Morda me je pobožal Sveti Duh.

● Opažate v srečanju z otroki pomanjkanje ljubezni, ker nimajo očka ali mamice. Ker so starši ločeni ali se kregajo?
Za otroke prvih razredov sem imel v Vodnikovi domačiji v Šiški uro pravljic. K meni je prišla neka punčka. “Janez,” me je poklicala – otroci so me vedno klicali kar po imenu. Jaz sem jo takoj vprašal, kako je pa njej ime. Ko mi je odgovorila, je nadaljevala: “A bi bil ti moj očka!” Jaz pa sem ji odvrnil: “Veš, ti imaš doma očka!” “Saj ga nikoli ni doma!” je ustrelila kot iz topa.

● To kaže to na žalostno podobo naše družbe, ko…
reciva kar naravnost, ko starši zanemarjajo otroke in družino!

● Najbrž zlepa nihče ni obiskal toliko šol, kolikor ste jih vi.
Najbrž res ne. Veliko, res veliko sem jih obiskal. Otroci in učitelji so najprej poznali moje pesmice. Prej ste mi pripovedovali, kako ste me vi kot otrok, ko ste v šoli prepevali moje pesmice, želeli videti in spoznati. Podobno so želeli tudi drugi učenci po Sloveniji in tudi v zamejstvu. Pozneje so zvedeli tudi za glasbene pravljice, ki sem jih pripovedoval, in so me še bolj vabili.

● Spominjam se vas, kako ste na nekem mladinskem srečanju ob novi cerkvi v Dravljah imeli otroški šotor in ste otrokom pripovedoval pravljico in med pripovedovanjem so otroci navdušeno peli.
Najprej sem pripovedoval pravljico in zapel pesmico. Petje sem spremljal s klavirjem ali sintetizatorjem. Počasi so se otroci oglašali s petjem. Nič jih nisem silil. Nobenega drila nisem uporabljal. Draž tega načina je, da se otrok tako vživi v pravljico, da potem z veliko večjim čustvenim zamahom zapoje, kot če bi ga učil in priganjal: “Dajmo! Zapojmo! Sedaj pa vsi!” Pri meni pa so kar sami, spontano poprijemali.

● Ali danes še hodite okoli ter obiskujete šole in vrtce.
Žal ne morem več. In to je moja velika bolečina. Sedaj pripravljam samo v bližini doma glasbene pravljice. Otroci, stari od štirih do sedmih let, sodelujejo kot igralci. To je čudovito!

● Vendar pa še ustvarjate, saj pišete.
Pišem pa še. Po Sloveniji pa ne morem hoditi, ker ne morem več voziti avta. Prej pa sem se sam vozil. To je bil napor! Utrujen priti na konec Slovenije in potem nastopati.

● Kako pa običajno ustvarjate?
Najprej napišem besedilo. Ko pišem besedilo, se mi že poraja tudi glasba. To je neka posrečena ustvarjalna kombinacija, ki jo težko razložim.

● V zadnjem času vas je zaznamovala težka bolezen, ki je močno spremenila način vašega življenja.
Že to, da se gibljem skoraj samo v stanovanju, je zame ogromna sprememba. Sedaj je že veliko boljše, saj že dobro hodim. Do mojega stanovanja je precej stopnic, ki so zame velika ovira. Koliko kontrol, terapij, koliko pregledov sem dal skozi v zadnjem času! Belih halj sem dodobra sit! Sem se pa ob moji 75-letnici zdravniku, ki me je operiral, zahvalil, ker je tudi on s svojo veščo roko pri operaciji pripomogel, da sem še danes tu! Kajti ne gre samo za praznovanje življenjskega jubileja, ampak predvsem za dejstvo, da že 50 let ustvarjam za otroke. Odgovoril mi je s čudovitim pismom.

● Napisali ste tudi precej božičnih pesmi za otroke. Ste kot otrok božič globoko doživljali? Vas ta praznik tako nagovarja?
Sami ste odgovorili. Kot otrok sem božič zelo globoko doživljal. Zame je bila to čista otroška romantika. Pa tudi pozneje. Ko sem učil, sem kmalu ugotovil, da je otroških pesmic za božič izredno malo. In tako sem napisal božične pesmi. Knjigo božičnih pesmi je čudovito ilustrirala Jelka Reichman. Božič me tudi popelje v mojo družino, k očetu, mami, noni. Ob mojem 75. rojstnem dnevu je p. Edmund Bohm maševal. Želel sem se mu oddolžiti in sem šel v trgovino Zvon po sveče. Tam sem videl jaslice, pastirčke… in pri srcu mi je postalo tako toplo. Zaželel sem si, da bi spet postal otrok, da bi spet premikal pastirčke in ovčke. Božič se mi je tako globoko vtisnil v spomin, da tega ne more nihče izbrisati!

● Za našo založbo ste za zbirko Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbili deset pesmic. Ali katera še posebej odmeva v vas?
Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge.

“Bog že ve, zakaj,” je bil pogost stavek Janeza Bitenca. Čeprav ga je bolezen v zadnjem času močno ovirala pri delu, je vztrajal. “Vi ne veste, kolikokrat obhodim stanovanje. Moram se gibati. Moram delati! Rad bi še dokončal spomine na otroštvo. Koliko lepega je v njem! Miklavž, božič, cvetna nedelja, igrače, skromne, a prisrčne.Tudi tu so mi marsikatero idejo dali otroci, ko so me spraševali najnenavadnejše stvari.” Med njegovimi papirji, knjigami, notami je tudi molitvenik. Zdel se mi je nekakšna oporna točka sredi mnogoterih dejavnosti. Poslovila pa sva se kot običajno: “Spomin pri oltarju!”

OSEBNA IZKAZNICA
Skladatelj, glasbeni pedagog, pesnik in pisatelj Janez Bitenc se je rodil leta 1925 v Ljubljani. Večino svojih ustvarjalnih energij je posvetil otrokom. Od staršev, ki sta bila navdušena glasbenika, je podedoval ljubezen do te umetnosti. Po končani gimnaziji se je vpisal na glasbeno akademijo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Na Radiu Ljubljana, kjer se je zaposlil že kot študent, je ustanovil radijski otroški zbor, leta 1956 pa postal urednik mladinskih in radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj glasbene šole in v njenem okviru je vodil glasbeni vrtec. Dirigiral je številnim zborom, številne otroke po vrtcih in šolah po vsej Sloveniji in zamejstvu pa je razveseljeval s svojimi nastopi, predvsem z glasbenimi pravljicami. Teh je napisal več kot petdeset, uglasbil pa je skoraj tristo pesmic.

“UGLASBENE” POBARVANKE
Za Ognjišče je Janez Bitenc v zbirki Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbil deset pesmic. “Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge,” je rekel o teh pesmicah. V zbirki je doslej izšlo že dvanajst pobarvank. Vse je likovno opremila Silva Karim.

RUSTJA, Božo, skladatelj in pisatelj za otroke Janez Bitenc (Gost meseca), Ognjišče. 2001, leto 37, št. 1, str. 8-12.

Emilijan Cevc o jaslicah

Napisal Marko na 3. januarja 2001. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

* 5. september 1920, Kamnik, † 30. januar 2006, Ljubljana

Akademik dr. Emilijan Cevc je izreden poznavalec jasličarstva. Njegove jaslice niso le prijetne ljudskemu očesu, ampak tudi umetniško dovršene. Cevčeve jaslice so zares prava umetnina in prava paša za oči. Nič čudnega torej, da v božičnih dneh k Cevčevim prihajajo številni obiski. Profesor Cevc pravi, da jih je bilo nekoč naenkrat kar 26. Pridite ob svetih treh kraljih, takrat so najlepše, nas je z nasmehom povabil upokojeni profesor, ko smo zaključili ta pogovor.

V naši družini je bil moj oče zelo zavzet zanje. Imeli smo tako imenovane “salonske” jaslice. Napravil je hribček iz blaga, brez mahu, v ozadju pa je bil naslikan Betlehem. Motilo me je, da niso bili vsi pastirci postavljeni k hlevcu, zato sem jih kar sam tja prestavil. Prav svoje prve jaslice pa sem postavil na polico na hodniku. Bile so izrezane iz papirja, kičaste. Takrat še ni bilo elektrike. Šele pozneje sem z baterijo naredil razsvetljavo hlevčka. Te prve jaslice so ostale pri starših. Tudi kasneje figuric ni bilo mogoče dobiti, ovac pa tudi ne. Za silo sem si postavil čredo ovac kar iz glinenih piščalk. Postavljanje jaslic je zame obred, ki me spremlja še danes. Kdor se v mladosti nanje navadi, se jih tudi na starost ne bo mogel odreči.

– Vaše sedanje jaslice so prava paša za oči. Kako jih oblikujete?

Sedanje jaslice so posnete po srednjeveških freskah. Niso trdne, ampak pregibne. Vidni deli so iz mase, ki sem jo dobil iz Muenchna. Drugi deli so iz žice, ki omogoča spremembo drže telesa. Noša je srednjeveška. Želel sem upodobiti Jezuščka na Slovenskem, zato sem jih postavil v bližino Kamnika. Vsaj trije slikarji so mi že upodabljali ozadje Kamniških planin.

– Hlevček je nekaj posebnega?

Spraševal sem se, kako izoblikovati lep in prepričljiv hlevček. Dve možnosti sta – po enem opisu je to bila votlina, po drugem opisu pa naj bi se to zgodilo v razvalinah Davidovega stolpa. Sam sem skušal združiti oboje. Jaslice postavljam deset dni, podiram pa dva. Najlepše so v času po Gospodovem razglašenju, ko postavim pred hlev svete tri kralje. Pri postavljanju jaslic veljajo pravila, ki jih pogosto kršimo.

– Katere so osnovne napake?

Napak je precej. Ne znamo pravilno razporediti figur- velike bi morali dati v ospredje, manjše nazaj, ne pa obratno. Paziti je treba tudi na mah, saj ta ne sme biti previsok. Ljudje radi mešajo orientalne elemente, ki ne sodijo tja – minarete ipd. Detajli ne smejo biti preveč natančno izdelani – poglejmo, kako preprosto so bile narejene pastirske ograje. Stiliziranih jaslic ne maram. Sam za ozadje uporabim moder papir, ga preluknjam z zvezdami in zadaj postavim luč. Osnovno pravilo je, da se nobena luč ne sme videti. Zato je najbolje jaslice postaviti na oder, podobno kot v gledališču. Tako lahko obešamo na strop tudi angele na nevidnih plastičnih nitkah.

– Kaj pa moderne jaslice, ki imajo posebna sporočila?

Pri jaslicah ne gre za poudarjanje revščine in socialnih problemov. Revščino vidimo tudi brez tega. V jaslicah mora biti nekaj romantike in poezije. Božič ni pravljica, a je nekaj toplega, prijetnega. Ekspresija ne spada v jaslice.

– Na prodajnih policah je težko najti lepe jaslice. Kaj nam svetujete, kako izbirati figurice?

Najslabše so iz plastike, ker so najbolj zanikrno odlite. Naj si jih ljudje samo naredijo! To je najbolje. Ali pa naj jim jih izdela človek, ki ima nekaj ročne spretnosti. Pri nas ni veliko napisanega o tem.

– Pa vendar je nekaj slovenskih knjig o jaslicah?

Seveda, a še vedno premalo. Jasličarstvo je treba razvijati in kultivirati. Morali bi ustanoviti organ, ki bi se ukvarjal s tem. V tujini je vrsta revij, posvečenih jaslicam, ki redno izhajajo. Pri nas bi morali ustanoviti revijo o jaslicah, ki bi redno izhajala vsaj dvakrat letno. Poznamo tudi katehetske jaslice, ki se postavljajo tudi v drugih obdobjih cerkvenega leta – beg v Egipt, vstajenje, pot v Emavs, itd. Nove cerkve bi morale imeti poseben prostor, namenjem katehetskim jaslicam.

– Ali jasličarsto na Slovenskem izumira?

Nikakor. Jasličarstvo se krepi, a žal ne vedno v pravi smeri. Ostaja samo forma, oblika, vsebine pa ni več. Take jaslice so izgubile dušo. To je povezano s splošno kulturo. Ugašajo tudi naše stare postne in božične pesmi. Vem za cerkev, kjer v vsem postnem času ne zapojejo niti ene same postne pesmi več.

(rubrika pogovor o … 01_2001)

dr. Janez Janež

Napisal Marko na 10. decembra 2000. Objavljeno v Pričevanje.

*14. januar 1913, Dolsko pri Ljubljani, Slovenija, † 11. oktober 1990, Luodong, Tajvan

“Prišel sem dajati, ne jemati!”

“Lepo prosim in rotim – nobenega procesa za kanonizacijo po smrti … za to so potrebni čudeži, a jih ne bo,” je dr. Janez Janež avgusta 1970 v šali pisal misijonskemu dobrotniku Ladislavu Lenčku. Pa verjetno čudeži bodo, kot je en sam čudež bilo že njegovo življenje. Podarjeno mu je bilo 14. januarja 1913 v Dolskem pri Ljubljani. Globoko verna mati Ana je v srca svojih otrok prelila ljubezen do Boga. Srčno je upala, da bo Janezek, ki je tako lepo stregel pri maši, nekoč stal pri oltarju kot mašnik. Po štirih razredih osnovne šole v Dolskem je postal za osem let dijak: najprej v Škofovih zavodih v Šentvidu, zatem pa na klasični gimnaziji v Ljubljani. Bil je resen fant in marsikdo je pomislil, da bo po maturi šel v bogoslovje. Sam pa je mislil drugače. Prijatelju Janezu Oražmu, kasnejšemu ravnatelju ljubljanskega bogoslovnega semenišča, je zaupal: “Vi boste zdravili duše, jaz pa telesa.” Odločil se je za študij medicine. “Mater je hudo zabolelo, ko sem prinesel papirje za vpis na univerzo, da jih podpiše. Tri dni ni nič jedla, samo jokala je in se žalostila.” Medicino je začel študirati leta 1931 v Ljubljani, nadaljeval pa v Zagrebu. 28. maja 1937 je dosegel naslov doktorja na medicinski fakulteti graške univerze, potem pa se je na Dunaju specializiral za transfuzijo. Leta 1938 je dobil službo na kirurškem oddelku Ljubljanske javne bolnišnice. “Ko je prišla vojna, so me potrebovali vsi tisti, ki so se borili, in pomagal sem vsakemu, kdorkoli me je prosil.” Maja 1945 je po zanesljivih kanalih zvedel, da je na seznamu za likvidacijo, zato se je umaknil čez Karavanke. Ko je videl, da Angleži izročajo begunce, domobrance in druge, v roke partizanom, se je skril v njivo rži in si tako rešil življenje. To je bilo 28. maja 1945, na osmo obletnico njegove doktorske diplome. “Takrat sem obljubil ostanek življenja dati bolnim, predvsem tistim, ki si ne morejo privoščiti kirurgov.”

Odšel je v Rim, kjer je srečal znamenitega slovenskega misijonarja Jožefa Kereca, apostolskega administratorja škofije Čaotung na južnem Kitajskem. V svojem misijonu je imel bolnišnico in slovenske bolničarke, iskal pa je zdravnika. Dr. Janez Janež je brez oklevanja rekel “da”. Najprej je odšel v Argentino, kjer se je pripravil na svoje misijonsko poslanstvo, ki ga je nastopil 23. maja 1948. V Čaotungu je deloval štiri leta (1948-1952). Sprejemal je vse brez razlike. “Ne vprašam te, kdo si in kaj si, komunist ali kaj, povej mi, kje te boli, da ti bom pomagal.” Spomladi 1952 je bil iz Kitajske, ki se je “rdeče pobarvala”, izgnan. Prek Hongkonga je 15. junija 1952 prišel na otok Tajvan.

Ustavil se je v ribiškem mestecu Lotung, kjer so imeli italijanski redovniki kamilijanci bolnišnico. Dr. Janež je v njej ustanovil kirurški oddelek, ki se je naglo širil in v katerem je opravil neverjetno visoko število uspešnih operacij. Kmalu je začela rasti nova, moderna bolnišnica, ki je leta 1986 imela 600 postelj. Urnik dr. Janeža je bil preprost: 24 ur na dan in 365 dni v letu v bolnišnici pri bolnikih. Bil je silno zahteven do bolniškega osebja in zelo dobrohoten do bolnikov. Leta 1990 so odprli novo, enajstnadstropno bolnišnico, v kateri pa dr. Janež ni več delal. Umrl je 11. oktobra 1990. Še mesec in pol pred smrtjo je operiral. Če bi hotel, bi dr. Janez Janež lahko postal milijonar, vendar je odločno vztrajal pri svojem življenjskem geslu: “Prišel sem dajati, ne jemati!”

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2000) 12, str. 58.

Zgodba o koledarju

Napisal Marko na 4. decembra 2000. Objavljeno v Priloga.

Kdaj in kako je nastal, kako se je v teku časa spreminjal? Kakšen koledar uporabljamo danes? Ali je mogoče sestaviti “popoln” koledar?

NASTANEK KOLEDARJA
Koledar je oznaka za različne načine računanja časa oziroma za razdelitev časa po dnevih, tednih in mesecih. Koledar nam je postal tako domač, da si skoraj ne moremo misliti, da ga nekoč ni bilo.Narekovale so ga življenjske potrebe ljudi v pradavnini.

Kdaj se začenja dan

Najbrž je že prazgodovinski človek v starejši kameni dobi znal najti vzročno povezavo med zaporednimi menjavami klimatskih pogojev (vročina, mraz, suša, dež, sneg), dogajanjem v živalskem (parjenje) in rastlinskem svetu (zelenitev, cvetenje, zorenje sadežev, odpadanje listja) z rednim ponavljanjem nekaterih astronomskih pojavov (lunine mene, spreminjajoči se položaj sonca na nebu). Sodijo, da je izsledke teh opažanj znal izrabljati šele v mlajši kameni dobi (ok. 4000 do ok. 2000 pred Kr.), ko se je začel načrtno ukvarjati z živinorejo in poljedelstvom in je moral izbrati najprimernejši čas za setev in druga dela.

IZNAJDITELJI KOLEDARJA
Prvi poklicni “koledarniki” so bili duhovniki v Babilonu in Egiptu. Preučevali so gibanje Sonca, Lune in drugih nebesnih teles ter sestavili koledarje tako dobro, da so nekateri od njih še danes uporabni. Sama beseda “koledar” izvira iz starega Rima. Prvi dan njihovega štetja časa se je imenoval “calendae” (po glagolu calo kličem), ker ga je za to določen duhovnik oklical na Kapitolu in sicer zato, ker so morali biti na začetku meseca poravnani vsi dolgovi.

Koledar starih Babiloncev se je ravnal po Luni in po Soncu, imel je 12 Luninih mesecev po 29,5 dni, tako da je leto imelo 354 dni.

Meseci so različni

Razliko 11 dni in 6 ur so izravnavali tako, da so od časa do časa dodajali “skrajšani mesec”. Stari Egipčani so bili prvi, ki so Lunin koledar zamenjali s Sončnim koledarjem. Pri njih se je Ieto začenjalo tedaj, ko je Nil, “hranitelj dežele”, preplavil bregove. Prav takrat pa je malo pred sončnim vzhodom na vzhodnem nebu zašla zvezda Sirius. Zvezdoslovci so izmerili, da se ta pojav ponovi redno vsakih 365 dni. Tako so dobili časovno enoto, ki je zelo blizu današnjemu sončnemu letu, katero traja 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund. Egipčansko leto je bilo razdeljeno na 12 mesecev po 30 dni, na koncu leta pa so dodajali še pet dni. Pomanjkljivost tega koledarja so odpravili pod faraonom Ptolomejem III., ki je leta 238 pred Kr. odredil, da se vsake štiri leta doda en dan. Egipčanski koledar je postal podlaga za vse poznejše koledarje, tudi našega.

Dolžina leta

Leto je časovno obdobje, ki ga potrebuje Zemlja, da naredi poln krog po krožnici okoli Sonca. Ko se za čas izteče, je Zemlja na istem “startnem mestu” v svoji krožnici in Sonce je navidez na istem mestu na nebu. Za svoj krog okoli Sonca Zemlja potrebuje 365,2422 dni, kar pomeni 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund. Vsak koledar, katerega leto ne odgovarja temu številu, bo brez glave potoval skozi letne čase.

RIMSKI/JULIJANSKI KOLEDAR

Naš koledar je urejen po vzoru rimskega koledarja, ki ga je leta 46 pred Kr. izdelal grški matematik in astronom Sosigen po naročilu takratnega vladarja Julija Cezarja in se zato imenuje julijanski. Prvotni rimski koledar iz 7. stol. pred Kr. je imel 10 mesecev s 304 dnevi v letu, ki se je pričenjalo z marcem. Kasneje so dodali še meseca januar in februar, ki pa sta prišla na konec. Vsaka štiri leta so duhovniki v koledar samovoljno vstavili dodaten mesec, kar je povzročalo veliko zmedo. Tej je hotel napraviti konec Julij Cezar. Sosigen mu je nasvetoval, naj za osnovo leta vzame 365 dni in 1/4, vsako navadno leto naj ima 365 dni, vsako četrto leto pa naj bo prestopno s 366 dnevi. Takrat so tudi določili število dni posameznih mesecev, ki velja še danes: 7 mesecev (januar, marec, maj, julij, avgust, oktober, december) po 31 dni, 4 meseci (april, junij, september, november) po 30 in februar z 28 dnevi v navadnem oziroma 29 v prestopnem letu. Za začetek novega leta je določil januar. Po Juliju Cezarju je dobil ime sam koledar pa tudi sedmi (prej peti) mesec – julij. Ko so duhovniki spet naredili zmedo, je leta 8 pred Kr. koledar nekoliko popravil cesar Avgust in v spomin na to se po njem imenuje osmi mesec avgust.

“NAŠ” GREGORIJANSKI KOLEDAR

Tropsko leto, časovni presledek med dvema zaporednima prehodoma Zemlje skozi točko pomladnega enakonočja (21. marca), ni dolgo točno 365 dni in 6 ur, kot predpostavlja julijanski koledar, temveč je za 11 minut in 14 sekund krajše.

Tuja in naša imena dni

Tuja imena dni v tednu:so povezana s sedmimi planeti, ki so jim stari zvezdoslovci pripisovali velik vpliv na življenje. Planeti nosijo imena antičnih bogov, vladarjev prve ure določenega dneva. Ponedeljek (dan po nedelji) je dan Lune (it. lunedi); torek je dan Marsa (it. martedi), po naše pa drugi (vtori) dan tedna. Sreda je dan Merkurja (it, mercoledi), v slovenščini pa “sredina tedna”. Jupitrov dan je na Slovenskem četrtek (t.j. četrti). Dan Venere je na Slovenskem petek – peti dan. Naša sobota, ki je v drugih jezikih dan Saturna (angl. Saturday), pri nas nosi ime po hebrejskem izrazu za dan počitka v stari zavezi (sabat), nedelja, dan Sonca (nem. Sonntag), je pri nas posvečeni dan, ko se ne dela.

Do leta 1582 je ta razlika narasla na skoraj 10 dni: pomladno enakonočje bi bilo namesto 21. že 11. marca. To bi vplivalo na datum praznovanja velike noči, glavnega krščanskega praznika. Koncil v Niceji (leta 325) je namreč določil, naj se velika noč praznuje vsako leto v nedeljo po prvi pomladni polni luni. Papež Gregor XIII. je zato ukazal, da se leta 1582 izpusti deset dni; tako je 4. oktobru sledil 15. oktober. Odredil je tudi, naj bodo prestopna samo tista 100-letna leta, ki so deljiva s 400. Določil je, naj velja kot začetek pomladi 21. marec. Ta preurejeni koledar, ki se po tem papežu imenuje gregorijanski, so brž sprejele katoliške dežele Italija, Španija, Portugalska in Poljska, dolgo časa so ga zavračali protestanti in vzhodni kristjani, ki so se za bogoslužno rabo še naprej držali julijanskega. Med njima je 13 dni razlike, zato naši pravoslavni bratje obhajajo svoje praznike kasneje kot katoličani (božič 6. januarja).

BOMO IMELI SVETOVNI KOLEDAR?

Tudi naš gregorijanski koledar, ki ga uporabljamo, ni najpopolnejši. Modre glave že dolgo razmišljajo o koledarju, ki bi ga sprejeli po vsem svetu. Že leta 1923 je Svetovna koledarska zveza poslala Društvu narodov v Ženevi, predhodniku današnje OZN, predlog novega koledarja, po katerem bi leto imelo štiri enaka trimesečja s po 91 dnevi. Novo leto in vsako trimesečje bi se vedno začelo z nedeljo. Po mnogih sejah so razni odbori svetovne organizacije sklenili, da se predlagana reforma zaenkrat odloži, ker ima sedanja koledarska ureditev tako trdno tradicijo, da bi jo težko odpravili.

Lepa slovenska imena mesecev

Imena mesecev, ki jih danes uporabljamo, so iz rimskega koledarja, ko je leto, ki se je pričenjalo z marcem, imelo le deset mesecev, kasneje, kot že povedano, so jim na koncu dodali dva. Slovensko ime za januar je prosinec (sonce že proseva), februar je svečan (sečnja – krčenje sveta), marec je sušec (mesec brez dežja), april mali traven (trava začne poganjati), maj veliki traven (trava je visoka), junij rožnik (vse je v cvetju), julij je mali srpan (začenja se žetev), avgust veliki srpan (žetev je na višku), september je kimavec (živina “kima” na paši), oktober vinotok (vino se pretaka), november listopad (listje odpada) in december gruden (zemlja zmrzuje v grude).

O preureditvi koledarja se je razpravljalo tudi na drugem vatikanskem koncilu. Mnogi so izrazili željo, da bi največje krščanske praznike, zlasti veliko noč, obhajali vsi kristjani istočasno. Po predlogu zgoraj omenjenega “svetovnega” koledarja bi bila velika noč redno 8. aprila, kar bi bilo zelo blizu datumu judovske velike noči. Katoliška Cerkev modri preureditvi koledarja ne nasprotuje. Na koncu Konstitucije o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koricila je dodatek z izjavo o popravku koledarja. Tam je rečeno, da se “sveti Cerkveni zbor ne upira določitvi stalno iste nedelje za velikonočni praznik, če na to pristanejo prizadeti, zlasti bratje, ločeni od edinosti z apostolskim sedežem”. V drugi točki pa je rečeno, da je za katoliško Cerkev sprejemljiv samo tak koledar, ki “ohrani in brani teden s sedmimi dnevi in nedeljo”.

Koledar cerkvenega leta

Poleg običajnega koledarja, ki mu pravimo tudi civilni, poznamo še koledar za cerkveno ali bogoslužno leto. To se pričenja na prvo adventno nedeljo – navadno je to zadnja nedelja novembra ali prva v decembru – končuje pa se na praznik Kristusa kralja (četrto nedeljo novembra).

Kitajski živalski koledar

Kitajski lunin koledar je najdaljši kronološki zapis v zgodovini: sega nazaj v čas ok. leta 2600 pred Kr, ko je cesar Huang Ti uvedel uvedel prvi ciklus zodiaka – živalskega kroga. Celoten ciklus traja 60 let, sestavlja pa ga pet krogov s po 12 leti. Kitajski lunin koledar daje vsakemu od dvanajstih let ime po eni od živali, ki so prišle, kot pripoveduje legenda, pozdravit Buda, preden zapusti Zemljo. Povabil je vse, prišlo pa jih je samo dvanajst (podgana, vol, tiger, zajec, zmaj, kača, konj, koza, opica, petelin, pes, svinja) in Buda jih je nagradil, da je po njih dal imena letom. Kitajci verujejo, da žival leta, v katerem se nekdo rodi, vpliva na njegovo osebnost in pravijo: “Ta žival se skriva v tvojem srcu.” (Leto 2001 je leto kače.)

Ta koledar, ki po datumih civilnega koledarja ureja bogoslužje katoliške Cerkve, je bil preurejen leta 1969 po smernicah drugega vatikanskega koncila. V splošnih določbah tega odloka o cerkvenem letu in koledarju je rečeno: “Sveta Cerkev na določene dneve v teku leta obhaja sveti spomin Kristusovega odrešilnega dela. Vsak teden se na dan, ki mu pravimo Gospodov dan ali nedelja, spominja Gospodovega vstajen.ja; enkrat na leto, to je o veliki noči, na svoj največji praznik, obhaja Gospodovo vstajenje skupaj z njegovim zveličavnim trpljenjem. V teku cerkvenega leta pa razgrinja celotno Kristusovo skrivnost in obhaja spomin svetniških godov.” Adventni čas (adventne nedelje, ki uvajajo v praznovanje Jezusovega rojstva na božič, 25. decembra, so štiri, adventni tedni pa lahko le trije) pripravlja na praznik Jezusovega rojstva in kratek božični čas. Priprava na največji krščanski praznik, Jezusovo vstajenje, je nekoliko daljši postni čas, salvje se potem raztegne na nekaj tednov velikonočnega časa, sledi pa najdaljše obdobje “med letom” ali “navadni čas”. Bogoslužni koledar katoliške Cerkve je splošni, ki velja za vse katoličane rimskega obreda, in posebni za krajevne Cerkve. Tak koledar vsako leto izdaja tudi Cerkev na Slovenskem.

Različna štetja

Koledar je tudi knjiga

Pod geslom “koledar” najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika tudi razlago, da se tako imenuje “knjiga, ki vsebuje poleg koledarskih podatkov še praktično poučne in literarne sestavke”. Od takih knjig je nedvomno najbolj znan Mohorjev koledar, ki ga od leta 1873 izdaja Slomškova Mohorjeva družba, najstarejša slovenska knjižna založba. Leta 1895 je Mohorjeva družba imela ok. 66.000 članov, takoj po prvi svetovni vojni pa celo 90.000 in toliko koledarjev je tisto leto romalo v slovenske domove. V Mohorjevih koledarjih, ki so bili zelo priljubljeno branje, so sodelovali številni mojstri peresa in čopiča. Poznamo še veliko raznih drugih podobnih koledarjev. Predhodnica koledarja je bila pratika.

Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 2001, se bo zaključilo jubilejno sveto leto ob 2000-letnici Kristusovega rojstva. Za kristjane je to osrednji dogodek v zgodovini našega planeta, za velik del svetovnega prebivalstva pa izhodišče za štetje let naprej in za računanje nazaj. Mnogi dosledno govorijo in pišejo “pred Kristusom” in “po Kristusu”, drugi uporabljajo izraza “pred našim štetjem” in “po našem štetju”. Znano je, da izračun letnice Jezusovega rojstva, ki ga je leta 532 napravil skitski menih Dionizij Mali v Rimu, ni prav točen, vendar to bistva stvari ne spremeni. Njegovo štetje let je v 8. stol. prevzela Francija, kmalu še druge evropske države. Uzakonil pa ga je pravzaprav šele gregorijanski koledar. Letnice krščanske ere/dobe se označujejo z latinskima črkama AD (Anno Domini – leta Gospodovega), kar pomeni: toliko let je preteklo od rojstva našega Gospoda, ki je isti “včeraj, danes, vedno”, kot je zapisano v logotipu iztekajočega se svetega leta.

Poznamo še druge načine štetja let. Stari Grki so jih šteli po raznih vladarjih, najbolj znano pa je njihovo štetje po olimpiadah. Naše leto 2001 je leto 2777 olimpijske ere, kajti prve olimpijske igre antike so bile leta 776 pred Kr. Rimljani so se v štetju let ravnali po ustanovitvi mesta Rim (ab urbe condita) leta 753 pred Kr. Izhodišče judovskega merjenja časa je leto 3761 pred Kr., ki je po izračunih njihovih učenjakov datum ustvarjenja sveta: preprosto so sešteli leta raznih seznamov in rodovnikov, ki jih navajajo starozavezne knjige Svetega pisma. Za muslimane pa se čas začenja z datumom 16. julija 622 po Kr., ko je ustanovitelj njihove vere Mohamed bežal iz Meke v Medino. Leto 2001 je po muslimanskem koledarju leto 1379.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2001) 1, str. 58.

Po Prešernovih poteh

Napisal Marko na 4. decembra 2000. Objavljeno v Priloga.

* 3. december 1800, Vrba, † 8. februar 1849, Kranj

3. decembra 1800, se je v vasici Vrba na Gorenjskem rodil največji slovenski pesnik France Prešeren. Še isti dan ga je v tedanji župnijski cerkvi v Rodinah krstil kaplan Jakob Machtig na ime Frančišek Ksaverij, čigar god je 3. decembra. Rodine so bile sedež župnije od leta 1783 do 1821, ko je to vlogo prevzela Breznica. Tja so prenesli tudi rodinske matične knjige, zato je krstni kamen v brezniški cerkvi “naslednik” rodinskega. Ob času Prešernovega rojstva je štela Vrba 19 kmečkih domov. Vas je bila zelo stara; o tem priča stoletna lipa sredi vasi, okrog katere je bilo razvrščenih 16 velikih kamnov. To so bili sedeži 16 vrbenjskih posestnikov-posvetovalcev, ki so tukaj urejali srenjske zadeve. Domače ime hiše, v kateri se je prvak naših pesnikov rodil, je Pri Ribičevih. Po velikosti je bila to tretja kmetija v vasi (posestvo je merilo 13 hektarov). Prešernov oče Šimen je veljal za dobrega in umnega gospodarja. Domačija je stala sredi vasi in je tedanjo podobo ohranila do danes. Izvirna je tudi zibelka, v kateri so zibali Franceta, sto let pozneje tudi njegovega pranečaka Antona Vovka, ljubljanskega nadškofa (1900-1963). V veži je med “hišnimi” in kuhinjskimi vrati spominska plošča z rodovnikom Prešernove družine. Na prednji steni pa sta vzidani spominski plošči dvema sinovoma Ribičevega rodu: pesniku Francetu Prešernu in nadškofu Antonu Vovku.

RODNI DOM IN SVETI MARKO
Od leta 1939 je Prešernova rojstna hiša “last” slovenskega naroda. Na pobudo pisatelja Finžgarja so jo odkupili – dve tretjini denarja zanjo je zbrala slovenska šolska mladina – in jo preuredili v spominski muzej. Po Finžgarjevih besedah je Prešernova rojstna hiša “predstavnica vseh naših kmečkih domov, iz katerih so izšli veliki možje naše preteklosti”. Zunanja podoba hiše in notranja ureditev prostorov je bila ista kot jo vidimo zdaj: iz vasi stopnice do vhoda v vežo, iz veže na levo vrata v hišo s kamro, potem v črno kuhinjo, na dvorišče, v shrambo za jedila, na podstrešje z majhno sobico. V sedanji hiši je notranja razdelitev ostala stara z dvema izjemama: žitnico so predelali v začasno stanovanje za oskrbnika, shrambo za jedila pa v njegovo kuhinjo. Cerkvica sv. Marka, zavetnika vasi, ki ga Prešeren v svojem “sonetu nesreče” imenuje “bližnji sosed”, stoji na gričku vzhodne strani vasice. Cerkvica je sedanjo podobo dobila v prvi polovici 17. stoletja; umetnostni zgodovinarji pa sodijo, da je na tem mestu stala cerkvica že v 13. stoletju. Sveti Marko je bil do leta 1783 radovljiška, nato do 1821 rodinska, odtlej pa je brezniška podružnica. V lopi pred cerkvijo je doprsni kip nadškofa Antona Vovka, Prešernovega pranečaka in slovenskega svetniškega kandidata. Zvonik, ki je zdaj šilast, je imel v Prešernovem času še baročno čebulasto obliko.

KOPANJ – RIBNICA
Rod Prešernov v Vrbi sega v polovico 15. stoletja. Do leta 1828, ko je France napravil doktorski izpit, je znanih okoli 50 Prešernov, ki so se šolali. Naš pesnik je imel v svojem ožjem sorodstvu šest duhovnikov: starega strica Jožefa, strica Franca in Jakoba, brata Jurija, nečaka Janeza Vovka in pranečaka Antona Vovka, poznejšega ljubljanskega nadškofa. Prešernova mati Mina, ki se je šolala najprej v Beljaku, potem pa pri uršulinkah v Ljubljani, je svoje otroke – rodila jih je devet – sama učila branja in pisanja in sicer v zimskem času. Želela pa je, da bi bili deležni boljše izobrazbe. Sinove je želela šolati s pomočjo sorodnikov duhovnikov, hčere pa zaposliti v župnijskih gospodinjstvih. France, po rojstvu tretji otrok in prvi sin, ni bil njen “učenec”, saj ga je oče Šimen sedemletnega peljal k svojemu stricu Jožefu, župniku na Kopanju pri Grosupljem, kjer ga je stari gospod sam uvajal v umetnost pisanja in branja. Bistrega pranečaka je jeseni 1810 poslal na trivialko (osnovno šolo) v Ribnici, ki je imela dva razreda. France je opravičil zaupanje svojega dobrotnika: kot odličen učenec je prišel v “zlate bukve”, ob koncu šole (1812) pa je dobil tudi nagrado.

LJUBLJANSKE ŠOLE
Kopanjski župnik Jožef Prešeren je svojega pranečaka-odličnjaka poslal v ljubljanske šole, kjer je France v nabiranju znanja preživel devet let: najprej je obiskoval “malo šolo” (3. razred normalke), zatem “latinske šole” – gimnazijo (1813-1819) in nazadnje še licej. Licejsko poslopje, ki so ga po potresu leta 1895 podrli, je stalo na današnjem Vodnikovem trgu; v tem poslopju so bile vse ljubljanske šole, ki jih je Prešeren obiskoval v letih 1812-1821. V normalki je bil njegov ravnatelj pesnik Valentin Vodnik, ravnatelj liceja pa je bil tedaj Matevž Ravnikar, kasnejši tržaško-koprski škof. Med njegovimi sošolci na liceju je bil nekaj časa tudi Anton Martin Slomšek, poznejši lavantinski (mariborski) škof, prvi slovenski blaženi, s katerim se je Prešeren spoprijateljil in ga ljubeznivo “ošvrknil” s svojim epigramom o devištvu. Prešeren je bil vedno med prvimi v razredu in je ob koncu leta dobival za nagrado “bukve”. Njegov največji tekmec je bil Anton pl. Scheuchestuhel, ki mu je pozneje “prevzel” Primicovo Julijo. Kot dijak ljubljanskih šol je France Prešeren v počitnicah obiskoval svoje strice duhovnike, med njimi tudi starega strica Jožefa na Ježici pri Ljubljani.

DUNAJ – LJUBLJANA
Mati Mina je srčno želela, da bi njen France postal duhovnik, on pa se je končanem liceju odpravil peš na Dunaj, se vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. Med slušatelje prava se je vpisal jeseni 1822. V svojem (edinem ohranjenem) pismu domačim (24. maja 1824) sporoča, da ne misli več na bogoslovje, temveč hoče dokončati študij prava. Ko je z odličnim uspehom opravil vse izpite, je bil marca 1828 razglašen za doktorja prava (“jezičnega dohtarja”.). Nastopil je službo odvetniškega pripravnika, zatem je bil dve leti praktikant pri finančnem uradu. Po novem letu 1832 je šel v Celovec, kjer je ostal pet mesecev in opravil odvetniški izpit. Zaprosil je za samostojno odvetniško mesto, vendar je bila njegova prošnja odbita. Marca 1834 je šel za odvetniškega pomočnika k odvetniku dr. Blažu Crobathu, prijatelju in sošolcu, in ostal pri njem vse do odhoda v Kranj leta 1846, kjer je končno dobil samostojno odvetniško mesto.

KRAJI NJEGOVIH POEZIJ
Svojim neuresničenim željam je dajal duška v svojih pesmih in pesnitvah, med katerimi sta najlepši in najbolj znani Sonetni venec ter Krst pri Savici. Prizorišči slednjega sta Ajdovski Gradec, kakih 100 metrov visok, klobuku podoben grič severovzhodno od Bohinjske Bistrice, in slap Savice ob izviru reke Save: ob tolmun tega slapa je postavil svojega junaka Črtomira, ki ga je Bogomila pregovorila, da se je dal krstiti. Sonetni venec pa je posvetil avoji “veliki ljubezni” Primicovi Juliji, za katero se je nesrečno vnel na “soboto sveto”, ko je šel “molit božji grob” v cerkev v Trnovem v Ljubljani: to je bilo 6. aprila 1833. Prešeren ni mogel ustanoviti družine, ker ni bil samostojen “gospodar”. Iz ljubezenskega razmerja z Ano Jelovškovo, ki je bila od njega 23 let mlajša, so se mu rodili trije otroci, ki jim je po smrti zapustil svoje borno imetje.

KRANJ IN PREŠERNOV GAJ
Sredi leta 1846 je bil France Prešeren le imenovan za deželnega odvetnika v Kranju. Konec septembra ali v začetku oktobra se je pesnik odpravil “s trebuham za kruham” na svoje novo službeno mesto. S seboj je vzel svojo dolgoletno gospodinjo sestro Katro in mladoletnega Rudolfa Smoleta, sina pokojnega prijatelja Andreja, ki mu je bil za pisarja. V Mayrovi hiši sredi Kranja je najel prostore za stanovanje in pisarno. V pritličju je bila kavarna, v prvem nadstropju pa sta bili poleg kuhinje in dveh manjših sob še dve večji in ena od njiju mu je služila za odvetniško pisarno. Dela je imel toliko, da je moral najeti še enega pisarja, kajti ljudje so mu zaupali: bil je spreten in izkušen pravniki ter pošten in nič oderuški. Že po dveh letih se mu je zdravje začelo krhati in od začetka novembra 1848 sploh ni šel več iz svoje sobe. Zaradi vodenice je silno trpel. “Prebiral je Sveto pismo in Tomaža Kempčana,” piše Anton Slodnjak, “in si zaželel, da bi umrl v veri svoje matere.” Dal je poklicati dekana Jožefa Dagarina, ki mu je podelil zakramente za umirajoče. 8. februarja 1849 ob pol osmih zjutraj je tiho umrl. Mrtvega pesnika so z vsemi častmi pokopali 10. februarja. Tri leta kasneje so mu postavili nagrobni steber, na katerem je pod zlato liro napis: “DR. FRANCE PREŠIREN, rojen v Verbi 3. decemb. 1800 / umerl v Krajnji 8. februarja 1849. Ena se tebi je želja spolnila, / v zemlji domači da truplo leži.”

ČUK, Silvester. Po Prešernovih poteh. (Priloga). Ognjišče, 2000, leto 36, št. 12, str 37-48..

dr. Anton Mahnič

Napisal Marko na 1. decembra 2000. Objavljeno v Obletnica meseca.

“Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kakor je Bog v nebesih.” Ta stavek na spominski plošči dr. Antonu Mahniču v cerkvi v Štanjelu, kjer je bil pred 150 leti krščen, razodeva življenjsko usmerjenost tega velikega moža, ki je vse presojal v luči razodete resnice. S svojim načelnim, logično neizprosnim pisanjem je pospeševal “ločitev duhov” v slovenskem ozračju. Preveč so poudarjali njegovo kritiko slovenske književnosti, zlasti nekaterih Gregorčičevih pesmi, zanemarjali pa njegovo delo za narod.

Prekaljen v kraški burji

Mehki “goriški slavček” Simon Gregorčič, ki ga je Mahnič s svojo strogo sodbo nekaterih njegovih pesmi silno prizadel, je zapisal, da je nadenj “prihrula nevihta s Krasa”. Anton Mahnič je bil sin kamnitega Krasa, prekaljen v burji, ki neusmiljeno piha in čisti ozračje. Rodil se je 14. septembra 1850 v kmečki družini v Kobdilju, ki spada pod župnijo Štanjel. Po končani osnovni šoli v Štanjelu je 1863 vstopil v goriško semenišče. Maturiral je z odliko in odločil se je za študij bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen leta 1874. Naslednje leto je dovršil bogoslovne študije ter postal prefekt v dijaškem semenišču v Gorici, hkrati pa je bil vpisan na dunajsko univerzo, kjer je bil leta 1881 promoviran za doktorja bogoslovja. Že od leta 1880 je v goriškem bogoslovju predaval biblične vede, po doktoratu pa je postal redni profesor.

Leta 1884 je prevzel uredništvo škofijskega lista Folium periodicum in v njem objavljal vzgojne članke v latinščini. Leta 1888 je začel izdajati revijo Rimski katolik, 1891 je postal ravnatelj semenišča, 22. novembra 1896 pa ga je cesar imenoval za škofa na Krku. Škofovsko posvečenje je prejel 7. februarja 1897 v Gorici, škofijsko stolico na Krku je zasedel 27. marca. Kmalu je sklical škofijsko sinodo. ki je rešila uporabo glagolice v bogoslužju. Med prvo svetovno vojno je organiziral pomoč beguncem. Po vojni je pri italijanskih okupacijskih oblasteh protestiral proti krivicam, ki so jih trpeli njegovi duhovniki in verniki. Italijani so ga z zvijačo odpeljali v konfinacijo, od koder se je po enem letu hudo bolan vrnil na Krk. Šel se je zdravit v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl.

Nosil je baklo načelnega boja

“Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,” je zapisal v Rimskem katoliku dr. Anton Mahnič, ki je bil “izrazito filozofsko usmerjen duh, neoporečnega poštenja, zato je povsod in za vsako ceno iskal idejno jasnost” (Drago Klemenčič). To je pokazal že s svojimi latinskimi sestavki, v katerih se je lotil tudi “bolne” slovenske književnosti (Stritarja), vendar je to šlo neopazno mimo. S svojimi pogovori Dvanajst večerov, ki so leta 1884 izhajali v Slovencu, pa je zanetil ogenj v strehi. V njih je Mahnič proti umetnostnemu skepticizmu razvil svojo zamisel “metafizične trojice”: resnično-dobro-lepo. Nič ne more biti dobro, kar ni resnično, in nič ne more biti lepo, kar ni resnično in dobro. Po njegovem je namen umetnosti “dvigati”. Obsodil je Prešernovo ljubezensko poezijo in odklonil Stritarjevo svetožalje, ki da izhaja iz Schopenhauerjeve protikrščanske filozofije. V Dodatku je dokazoval, kako je pesimistična filozofija kvarno vplivala na slovensko slovstvo, ki ja imenoval “slovstveno malikovanje”. S temi podlistiki je je Mahnič “vrgel v slovenski kaos baklo načelnega boja” (Ivan Prijatelj). Načelnost ga je vodila pri ustanavljanju in pisanju Rimskega katolika. Poudarjal je, da breznačelnost pomeni nejasnost spoznanja, negotovost hotenja, nestanovitnost delovanja. Te svoje misli je zastopal na prvem slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani (29.-31. avgusta 1892), kateremu je postavljal za cilj ločitev duhov na Slovenskem.

“Ko sem pisal, sem imel pred očmi mladino”

Od vseh literarnih zgodovinarjev, ki zavračajo Mahničevo obsodbo slovenske književnosti, posebej nekaterih Gregorčičevih pesmi, je še najbolj blag dr. Ivan Grafenauer, ki piše, da je te pesmi “sodil s stališča mladinskega slovstva. Pesmi kakor Izgubljeni cvet, Dekletova molitev idr. so se mu zdele nevarne nežni mladini. Pesmi kot Človeka nikar, Lastovkam idr., ki so bile izraz bolestnega čustvenega razpoloženja, je imel za odsev pesimističnega filozofskega naziranja in zato za nasprotne krščanski veri”. Vso literaturo je presojal s stališča mladinskega vzgojitelja, ko je gledal, kaj srednješolska mladina bere in mora brati. “Mladino, Bog mi je priča, imel sem pred očmi pri vsaki vrsti, ko sem pisal,” izpoveduje v Dodatku Dvanajstim večerom. Največjo skrb je posvečal dijaštvu, ker je bil trdno prepričan, da prenove javnega življenja ni mogoče doseči brez novega rodu. Že v prvem letniku Rimskega katolika se je obrnil na slovenske dijake, v četrtem letniku je začel objavljati Pisma srednješolcem in je zanje razpisal razne naloge, jih v pismih kratko ocenjeval, boljše pa objavljal in honoriral, dokler niso liberalne šolske oblasti dijakom Rimskega katolika prepovedale. Pri svojih bralcih je budil narodno zavest. “Dolžni smo narod ljubiti in si narodnost ohraniti.” Na podlagi narodnega jezika ima vsak narod pravico do šol vseh stopenj, ki mu omogočajo izobrazbo. Malo pred smrtjo je napisal svojo oporoko slovenskemu in hrvaškemu katoliškemu dijaštvu in tako svoje življenjsko poslanstvo končal z dejanjem ljubezni do mladine.

obletnica meseca 12_2000

Slomšek: Sedem prošenj materam in očetom

Napisal Marko na 1. novembra 2000. Objavljeno v Iskrica.

BLAŽENI ANTON MARTIN SLOMŠEK

Med vsemi znamenitimi Slovenci je prav gotovo največjo slavo dosegel prvi mariborski škof Anton Martin Slomšek, ki ga je poglavar vesoljne Cerkve, papež Janez Pavel II. 19. septembra 1999 razglasil za blaženega – člana “akademije” božjih izvoljencev.. O njegovem življenju in delu smo v Ognjišču že večkrat izčrpno pisali, zato želimo tokrat prepustiti besedo njemu. Spregovoril nam o nadvse pomembni zadevi: vzgoji mladih. V skrajšani obliki objavljamo “sedem prošenj materam in očetom”, ki so izšle v njegovih Drobtinicah leta 1845 in (vsaj za nas kristjane) veljajo še danes.

Preljube matere in očetje, katerim je dobri Bog otroke dal, izročil srečo ali nesrečo prihodnjih dni, zaslišite moje prošnje mili glas: sedem milih prošenj imam do vas.

1. Skrbite svojim otrokom za zdravje.

Bog za svoje skrbi, človek pa vendar sebe pozabiti ne sme… Otrok ne zapirajte doma, naj gredo z vami na polje, vadite jih po malem mraza in vročine; naj se igrajo, naj skačejo, dokler so majhni in nedolžni. Človek se mora zdravja iz mladega privaditi; kar se v mladosti zamudi, se svoje žive dni ne popravi… Zdravo telo je najdražje posvetno blago.

2. Skrbite otrokom za poduk.

Kakor hitro se otrok začne zavedati, začni mu pripovedovati tudi od Boga, dobrega Očeta. In ko začne dete govoriti, mu začni tudi naprej moliti… To je otrokom prva zlata šola, v kateri jim nebeško sonce zasije. Otrokom, ki te domače šole nimajo, jim vse žive dni ne bo posijalo jutranje sonce milosti božje… Od sedmega do štirinajstega leta otroci niso za delo, ampak za nauk.

3. Skrbite otrokom za poštenje.

Otroci krivičnikov, pa naj jim starši še toliko zapustijo, pojdejo kruha prosit. Na ramah krivica, v rokah pa beraška palica… Vadite otroke poštenja od mladih nog. Ne dajte jim nikoli lagati: vsaka laž mora biti prvič, drugič posvarjena – tretjič pa tepena. Ne dajte otrokom goljufati, ne krasti ali samim jemati, tudi kruha ne; kar človek izprosi, svobodno nosi; kar pa ukrade, naj bo tole jabolko, naj vrne in sam nazaj nese.

4. Skrbite otrokom za varuhe.

Prvi varuh otrokom je strah božji. Iz mladega jim pravite, da Bog vse vidi, Bog vse ve, naj bo tema še tako trdna, stena še tako debela; Bogu se skriti ne moremo… Drugi varuh nedolžnih otrok je sramežljivost… Vadite fante in dekleta, da se spodobno oblačijo in vedejo… Tretji varuh nedolžne mladine za dušo in telo

je angel varuh, vsakemu od Boga poslan, da ga vodi, opominja, svari in varuje… Vadite otroke, da se vsako jutro in vsak večer priporočajo angelu varuhu in ga ne žalijo.

5. Skrbite otrokom za posebni strah.

Prvi strah mora biti šiba… Ne igraj se s šibo; šiba mora biti sveta reč. Ne tepi v jezi, jeza je iz pekla, iz pekla pa kaj prida ne pride… Drugi strah otrokom mora biti izguba vaše ljubezni. Nikar da bi jim obljube dajali in si z darovi kupovali, da vas ubogajo. Brez obljube mora iti in, če prav pridno stori, naj kaj dobi. Terjati otroci staršev nikoli ne smejo, le poprositi jim gre… Tretji strah za otroke naj bo zamera božja. Povejte otrokom, kako hudo se človeku godi, ki Boga zapusti.

6. Skrbite otrokom za pošteno tovarišijo.

Otrok ne more biti sam – sam je volk. Glejte pa skrbno, kaj otroci počnejo; ena grintava ovca celo čredo okuži! Odraslim otrokom skrbite za dobro službo pri poštenih ljudeh, pa tudi ob času poštenega tovariša ali tovarišico za zakon. Toda ne siliti, temveč le svetovati v službo ali pa v zakon, je staršev prava pravica… Poštena tovarišija zlata reč; slaba tovarišija in pa smola na suknji.

7. Skrbite za pravo pobožnost.

Pobožnemu kristjanu so potrebne tri svete reči: prvič vsako jutro in vsak večer moliti. Rajši pustite živino brez krme, kakor otroka brez molitve. Ne veliko: le sveti križ pa dober namen storiti jih z mladega navadite. Ako Boga ne bodo pozabili, tudi Bog njih ne bo pozabil. Druga reč, potrebna pobožnemu kristjanu, je, da vsako nedeljo in zapovedani praznik obhaja službo božjo, da je pri sveti maši in božji besedi… Tretja reč, potrebna pobožnemu kristjanu, je pogostno prejemanje svetih zakramentov. Pogostna spoved je roka božja za mlade ljudi, pogostno sveto obhajilo pa venec nebeški.

Preljubi očetje in matere! Sreča ali nesreča prihodnjih dni leži v vaših rokah – to so vaši otroci. Kakor jih boste zredili, take čase, dobre ali slabe, bomo imeli mi – šibo krvavo ali zlato krono po svojih otrocih. Vsak dan prosite v očenašu, da bi Bog uslišal vaši sedem prošenj.

ČUK, Silvester. Blaženi Anton Martin Slomšek (Obletnica meseca). Ognjišče, 2000 leto 36, št. 11, str. 20-21.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing