Stanko Cajnkar
* 25. april 1900, Savci, † 17. januar 1977, Ljubljana
Ob smrti bogoslovnega profesorja in pisatelja Stanka Cajnkarja (1977), ki je s svojimi spisi krepil moč krščanske misli pri nas, je dr. France Perko, pokojni beograjski nadškof, zapisal: “Tudi njegova zasluga je, da je Cerkev na Slovenskem uspešno prebrodila prelomno obdobje po zadnji vojni.” Po sodbi mnogih je bil preveč “vprežen” v voz tedanjih oblasti. “Pravi ocenjevalec njegovega dela bo Kristus.” Ob stoletnici rojstva ga predstavljamo kot plodovitega pisatelja.
Prvorojenec verne kmečke družine
Stanko Cajnkar je spomine na svoje otroštvo, mladost in šolanje opisal v povesti Križnarjevi. Rodil se je 25. aprila 1900 v vasi Savci, župnija Sv. Tomaž pri Ormožu kot prvorojenec kmečke družine z enajstimi otroki. Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Tomažu; šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, osmi razred pa je dokončal na Ptuju. Po maturi se je vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru, kjer se je dejavno vključil v mladinsko gibanje, ki si je prizadevalo za prenovo Cerkve in verskega življenja. Spomladi leta 1926 je bil posvečen v duhovnika in po slovesni “primiciji” v domači fari je bil nekaj mesecev kaplan v Vuzenici. Zatem se je dve leti izpopolnjeval na Katoliškem inštitutu v Parizu. Po vrnitvi domov je postal profesor bibličnih ved nove zaveze v mariborskem bogoslovju. Leta 1933 je bil prestavljen na Ptuj kot profesor verouka na tamkajšnji gimnaziji. Leta 1938 je doktoriral na ljubljanski teološki fakulteti.
Ob nemški zasedbi se je leta 1941 umaknil pred nacisti s Ptuja. Zatekel se je najprej v Ljubljano, od tam pa v Košano na Pivki, kjer je ostal kot kap1an do jeseni 1944, ko je odšel na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, kjer je na gimnaziji poučeval verouk, latinščino in filozofijo. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v ustavodajno skupščino in v svet narodov. Bil je med ustanovitelji duhovniškega društva (CMD), s katerim so tedanji oblastniki hoteli slovensko Cerkev ločiti od Rima. Jeseni 1947 je postal izredni profesor bibličnih ved na teološki fakulteti v Ljubljani, ki jo je 16 let (1950-1966) vodil kot dekan. V tem času je opravljal še številne druge funkcije. Njegove ustvarjalne načrte je 17. januarja 1977 prekrižala srčna kap.
Razmišljajoči pisatelj
Ko literarni zgodovinarji ocenjujejo pisateljsko delo Stanka Cajkarja, so si edini, da mu v njegovih dramah, povestih in romanih “ne gre za razpletanje nekih življenjskih zgodb, ampak za ustvarjanje okvira, v katerem on in njegovi ljudje premišljuejo in razpravljajo. Cajnkarju ne gre za zunanja dejanja, temveč za notranji svet in notranja odločanja” (Viktor Smolej). Pravi začetki njegovega pisateljevanja segajo v “ptujsko dobo” (19331941), ko je navezal stike s pisateljem Finžgarjem, urednikom Mohorjeve družbe. Za Mohorjevo revijo Mladika je napisal vrsto esejev, črtic in pogovorov, v katerih je odkrival svoje poglede na tedanji svet, poln družbenih in drugih krivic. Izšli so v knjigi Razgovori (1942).
Pri Mohorjevi so izšla skoro vsa njegova leposlovna dela. Povest V planinah (1940) je zgodba o dveh mladih ljudeh, ki se srečata v planinah, in ob njiju pisatelj razpleta svoj pogled na svet. Leta 1938 je izšla njegova drama Potopljeni svet, katere glavna oseba je duhovnik, ki se oddaljuje od vere in Cerkve, potem pa znova odkriva lepoto tega “potopljenega sveta”. Med bivanjem v Košani je napisal svoje najobsežnejše delo, roman Noetova barka (1945, 1970), v katerem je upodobljena ptujska gimnazija s svojimi dijaki in profesorji pred drugo vojno. Povest Križnarjevi (1952, 1966) podaja podobo pisateljevega doma in vasi ter njegovo šolanje do nove maše. Od drugih njegovih leposlovnih del omenimo še dramo Za svobodo (1946), povest Po vrnitvi (1947), zgodovinsko povest Sloven iz Petovije (1955), ki jo je sam dramatiziral in ji dal naslov Petovijska tragedija.
Posluh za iskalce Boga
Poleg Cajnkarjevega leposlovnega ustvarjanja je treba posebej omeniti njegove religiozne spise. “Umetnost mu je samo ena izmed poti za umevanje življenja, v religiozni literaturi pa teži za tem, da verska vprašanja na razumljiv in aktualen način približa sodobnemu človeku,” je zapisal Jože Dolenc ob Cajnkarjevi šestdesetletnici. Po prvih stikih s Finžgarjem je Mohorjeva na njegovo pobudo ustanovila religiozno zbirko z naslovom Studenci žive vode in kot prva je v tej novi zbirki izšla Cajnkarjeva knjiga razmišljanj Luč sveti v temi (1937). V njej na kramljajoč način, dobrohotno in obzirno, podaja verske resnice. V sodobnem človeku odkriva ne ateista, marveč iskalca Boga in ga skuša razumeti. V isti zbirki je izšla tudi njegova knjiga Očenaš (1940) z izvirnimi razmišljanji o Gospodovi molitvi.
Kot strokovnjak na področju svetopisemske znanosti je z veseljem sodeloval (z uvodi) pri izdaji slovenskega Svetega pisma (Mariibor 1958-1961). Leta 1962 je izdal knjigo Misli o svetopisemskih knjiga. Veliko bogoslovnih razprav je objavil v reviji Nova pot, glasilu duhovniškega društva, katere ustanovitelj in urednik je bil. Pozorno je spremljal delo drugega vatikanskega koncila, v katerem je videl potrditev svojih pogledov in prizadevanj, in o njem napisal obsežno delo Misli o koncilu. Njegovo zadnje natisnjeno delo je dolg esej o Francu Saleškem Finžgarju. Pero se mu je ustavilo sredi pisanja spominov na svoje ustvarjalno in razgibano življenje.
(obletnica meseca 04_2000)
Na velikonočno jutro, 18. aprila 1965, so verniki župnij Koper in Postojna ob izhodu iz cerkve dobili v roke posebne sorte “pirh” – prvo številko Farnega ognjišča, glasila teh dveh župnij. Na zunaj je bilo kar se da preprosto: na ciklostil razmnožen zvežčič formata 13 x 20 cm, ki je imel 28 strani. Na naslovni strani je bil nad “imenom in priimkom” lističa križ, ki se je dvigal iznad plamena. Ta plamen je postal “zaščitni znak”, ki smo mu ostali zvesti do današnjih dni, saj ta plamen govori o poslanstvu, ki si ga je listič zadal od vsega začetka: ljudem hoče posredovati svetlobo evangeljske resnice in toplino Božje ljubezni.
“Nočem več tvoje dejavnosti, hočem tvojo molitev!”
Leta 1940 je postal šolski ravnatelj v mestu Bono na Sardiniji, kjer je kmalu prišel v spor s tamkajšnjimi fašističnimi veljaki, zato je moral otok zapustiti. Aprila 1945 je bil med ustanovitelji Združenja katoliških učiteljev. 12. oktobra 1946 ga je papež Pij XII. imenoval za narodnega predsednika Katoliške akcije mladih. Zavzeto je podpiral stranko krščanskih demokratov, ki je premočno zmagala na volitvah 18. aprila 1948. Kmalu pa je spoznal, da to ni prava pot. “Povezanost Cerkve s političnim sistemom nikoli ni rodila nič dobrega… V evangeliju ne najdete niti ene besede, ki bi govorila o oblasti. Vedno se govori o služenju…” To spoznanje ga je privedlo do tega, da se je jeseni 1952 odpovedal vodstvu Katoliške akcije mladih. Dve leti zatem je doživel tretji Božji klic, omenjen na začetku. Vstopil je v skupnost Jezusovih malih bratov, ki jo je ustanovil Charles de Foucauld, in 8. decembra 1954 je odšel v noviciat v saharsko puščavo. Tam je ostal dobrih deset let in se je na zunaj povsem izenačil z revnim beduinskim prebivalstvom, v njegovi notranjosti pa je vedno močneje žuborel studenec molitve. Svoje izkušnje iz teh let je posredoval v knjigi Pisma iz puščave. Na povabilo škofa iz mesta Foligno je brat Carlo Carretto prišel nazaj domov. V revnih prostorih nekdanjega frančiškanskega samostana v kraju Spello v sončni italijanski pokrajini Umbriji, ki je rodila sv. Frančiška Asiškega, je ustanovil puščavniško bivališče, ki ga je poimenoval po svetopisemskem očaku Jakobu, velikem “borivcu z Bogom” v molitvi. Tam se je posvečal predvsem molitvi, ki je narekovala njegove številne knjige (vseh je dvajset), zaradi pisateljeve iskreno zelo priljubljene. V slovenskem prevodu imamo dve: Bog, ki prihaja in Jaz, Frančišek. Njegova molitev se je spremenila v gledanje Boga, h kateremu je odšel 4. oktobra 1988. Bil je velik prijatelj mladih in o njih je dejal: “Zdijo se mi dobri. Imajo več smisla za svobodo, manj so navezani na denar, bolj poznajo probleme človeka. Nevarno zanje pa je, da so otroci civilizacije, ki vse dopušča, se pravi, družbe, ki odklanja križ in jim pripelje avtomobil do postelje. To iskanje ‘lahkega’ je nevarno. Če odstraniš križ, se izprazni uboštvo, razvrednotenje uboštva pa ti odvzame radost življenja in tako ne veš več, čemu sploh še živiš.”
Dobri dve leti zatem, ko se je, “v srcu in duši otrok”, Bogu zahvaljeval za bogatih šestdeset let, je sredi dela in načrtov omahnil. Rodil se je 2. marca 1890 v Kredu pri Kobaridu. Izšel je iz družine malega kmeta. “Pri nas je bila revščina,” je zapisal. “Leto za letom je oče odhajal v svet, mama pa se je doma gnala in gnala z delom, da ni bilo treba najemati drugih in jim plačevati, ko včasih še za sol ni bilo. Jaz sem bi najstarejši in neštetokrat mi je potožila, kako ji je težko. Smilila se mi je in pomagal sem ji, kolikor sem mogel… Pa bi rad mami še kako drugače pomagal.” Stara mati mu je pravila, da je gori pri cerkvi svetega Jelarja (Hilarija) zaklad. Fantič ga je šel iskat, a vrnil se je praznih rok. Več uspeha je imel, ko je iskal zaklad modrosti. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimnazijo v Gorico, kjer je bil do sedmega razreda gojenec Alojzijevišča in Malega semenišča. Po maturi leta 1910 je študiral na univerzi v Gradcu slavistiko in latinščino ter študij končal z doktoratom o goriškem narodnem buditelju Valentinu Staniču. Poučeval je najprej na goriški gimnaziji, ki se je pred soško fronto umaknila v Trst. Potem je živel kot begunec na Gorenjskem; po vojni je bil imenovan v začasno narodno predstavništvo v Beogradu kot zastopnik Goriške.
Konec leta 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Parizu. Za stalno se je naselil v Ljubljani, kjer je poučeval na gimnaziji in na učiteljišču. Med drugo svetovno vojno je bil v Gorici ravnatelj slovenske gimnazije, ki so jo ustanovili Nemci. Zaradi tega “greha” je bil po vojni nekaj časa zaprt ter kazensko upokojen. 11. decembra 1952 je “odrezan od sveta” nenadoma umrl.
Na koncu je Deveta dežela, dramski prizor v verzih v slogu ljudske pesmi. Po tej zbirki je pri njem prevladala epika. “Začutil je, da je njegova moč v zgodovinskem in narodnem blagu, preoblikovanem v epsko pesem” (Janko Moder). Leta 1921 je izdal Gorske pravljice, zbirko legend, bajk, pripovedk, balad in romanc, ki so se mu porodile iz spominov na dom. Skoraj trideset let je je nastajal njegov Sholar iz Trente, najobširnejši in motivno najbogatejši slovenski ep, ki je izšel v knjigi leta 1939. V verze je prelil legende o nastanku božje poti na Svetih Višarjah, na Sveti Gori in na Brezjah (Tri božje poti, 1944).
Iz zgdovinskega in narodnega blaga je Lovrenčič zajemal snov tudi v svojih proznih delih. Vaško življenje v Kropi in njeni okolici opisuje povest Pereči ogenj (1928), zgodovinski roman Publius in Hispala (1939) zajema snov iz rimske dobe, prav tako romen Karnska kraljica (1997); roman Cesta in njen vozel (1931) pripoveduje o križarski vojski, ki jo je leta 1331 oglejski patriarh poslal v kobariški kot, kjer je živelo še nekaj poganov. Cerovškov gospod (v knjigi 1973) je biografska povest o Valentinu Staniču (izhajala je kot podlistek v listu Goriška straža 1924-25). Lovrenčič je tudi veliko prevajal: na tem področju bi mogli navesti vsaj štirinajst obsežnih knjig, prevedenih iz italijanščine in nemščine, zlasti za mladino (prvi je v slovenščino prevedel znamenito delo Pinocchio Carla Collodija, ki mu je dal ime Storžek). Janko Moder je ob Lovrenčičevi prezgodnji smrti posebej poudaril njegovo pisanje za mladino: Prvi koraki, Med Scilo in Karibdo (spomini na mladost in šolanje), Tonca iz lonca (pravljična povest iz tlačanskega življenja). Eno njegovih zadnjih del je bila hudomušna pesem o sraki Piki, zapeta vnuku Andreju (1952). “Pri tem ne smemo prezreti njegovega profesorskega dela na raznih učnih zavodih, kjer je budil ljubezen do slovenščine in vzgajal mlade literate. Še posebno pa se je kot svetovalec uveljavljal pri urejanju dijaškega lista Mentor (1931-32, 1940-42), kjer je toliko slovenskih književnikov preizkušalo prve korake ob dobrodušni in dobrohotni opori Joža Lovrenčiča.”
Kardinal Franz Konig, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlogo je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po “stažu” je najstarejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical papež Janez XXIII. pred davnimi 42 leti. Tudi po letih je najstarejši: pred nedavnim (3. avgusta) je obhajal 95. rojstni dan. Proslavili so ga v božjepotnem svetišču Mariazell.
Mladi profesor se je vedno posvečal znanstvenemu delu in objavil je številne knjige. Njegovo prvo večje delo je bila knjiga Stara zaveza in stara vzhodna verstva (1947), v salzburških letih pa je nastalo njegovo zajetno delo Kristus in verstva sveta, ki je izšlo v treh knjigah (1951). Kmalu pa izidu tega dela, ki je za preučevanje verstev temeljnega pomena, je bil imenovan za pomožnega škofa v Sankt Poltnu. Iz znanstvenih krogov so se zaslišali ugovori: “Ali ni takega strokovnjaka škoda? Za škofa bi lahko dobili koga drugega!” Škofovsko posvečenje je prejel leta 1952 in štiri leta pomagal svojemu ostarelemu škofu. Leta 1956 je postal dunajski nadškof, dve leti pozneje ga je papež Janez XXIII. imenoval za kardinala. Ko je ta “prehodni” papež 25. januarja 1959 napovedal koncil, je postal kardinal Konig član osrednje komisije, ki je morala zarisati glavne koncilske teme, med samim koncilom pa je sodeloval v teološki komisiji, v komisiji za nekrščanska verstva, odigral je pomembno vlogo pri oblikovanju Izjave o verski svobodi, ki je bila slovesno razglašena 7. decembra 1965.
Papež Pavel VI. mu je zaupal vodstvo Tajništva za neverujoče, ustanovljeno zadnje leto koncila (1965), in predsedoval mu je do leta 1980. Na željo papežev Janeza XXIII. in Pavla VI. je opravljal razne “posredovalne” naloge: navezoval je stike s Cerkvami “za železno zaveso” – v komunističnih deželah vzhodne Evrope, šel je na obisk k pravoslavnim, k Judom, k muslimanom. Leta 1985 je odložil breme vodstva velike dunajske škofije, ostal pa je “pojem” moža Cerkve, ki zna prisluhniti sodobnemu človeku. Pred dvajsetimi leti je dejal: “V prihodnjih letih bo mir, ki nam je potreben za molitev, vse bolj ogrožen. Če bomo torej hoteli zaznati in najti Boga, ga bomo morali srečati v soljudeh.”
Tischlerjeva nagrada je najbolj ugledno priznanje, ki ga na Koroškem vsako leto podelijo ljudem, ki imajo velike zasluge za slovensko skupnost. Lansko leto je to priznanje – dvajseto po vrsti prejel Lovro Kaselj, župnik v Hodišah blizu Celovca. “Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev sta s tem odlikovanjem počastila človeka, ki je v obe osrednji organizaciji vložil ogromen delež svojega truda in svojega umskega potenciala,” je zapisal Janko Zerzer. Oba odbora sta nagrajenca razveselila s tem, da sta izdala izbor njegovih besedil (razmišljanj in pesmi) v knjigi Sadovi večerne zarje. Razmišljanja tega modrega duhovnika so tako lepa, da so vredna pozornosti.
Hitro je navezal pristne stike z ljudmi, vse bogoslužje je bilo slovensko, saj je bila v vsej fari ena sama družina, ki je govorila nemško. Začel je s cerkvenim petjem in še danes, ko je govorica v Hodišah skoraj le še nemška, pri šmarnični pobožnosti vedno vsi prepevajo slovensko. Zaradi odmiranja slovenske besede silno trpi. Kaj bi se dalo storiti, da se to ustavi? Mladi slovenski izobraženci “naj ostanejo živi udje domače vaške družbe ter sovaščanom prikazujejo lepoto kultivirane domače govorice. Posebej pa naj brez vsiljevanja vplivajo na mlade starše, da svojo domačo govorico posredujejo tudi svojim otrokom,” svetuje Kaselj. “Kaj koristi narodu srednja ali višješolska ali celo akademska izobrazba njegovih sinov in hčera v njegovem jeziku, ko pa ne postane kvas za naslednje rodove!? Ali naj pogumna pesem ‘Slovenec sem, tako je mati djala, ko me je dete pestovala’ res prej ali slej postane ter ostane le še otožen spomin na minule čase?”
Sam si je prizadeval in se še vedno trudi, da bi slovenska beseda med našimi koroškimi rojaki ostala živa. Že kot gimnazijec in bogoslovec je prijel za pero. Ko je svojo župnijo Hodiše nekoliko “uredil”, mu je ostalo več časa za literarno delo in drugo javno delovanje. Dvanajst let je bil urednik mesečnika Vera in dom (zdaj Družina in dom), ki ga je bogatil s svojimi razmišljanji; pisal je tudi za Nedeljo, Naš tednik, Mohorjev koledar. Bil je med ustanovnimi člani Narodnega sveta koroških Slovencev in več let njegov preudarni odbornik. Največ zaslug si je pridobil kot predsednik Krščanske kulturne zveze, ki jo je vodil 12 let. Ves čas si je prizadeval za dobre odnose z organizacijami “z drugega brega”. Lovro Kaselj je po besedah Janka Zerzerja “lik slovenskega idealista, po katerem bi se splačalo zgledovati”.
“Dosegel sem precej visoka leta”
Kot mlad duhovnik je Jurij Trunk veliko potoval: 1906 je obiskal Egipt in Sveto deželo, leta 1909 je dvakrat potoval v Ameriko (ZDA) in naslednje leto še tretjič. Potopisne črtice s potovanja po Sveti deželi so izšle leta 1911 pod naslovom Na Jutrovem; o vtisih s svojega prvega potovanja po Ameriki je spisal v nemščini knjigo Quer durch Amerika (Križem po Ameriki). Leta 1912 je začelo v mesečnih zvezkih izhajati Trunkovo najbolj znano delo Amerika in Amerikanci z odličnimi ilustracijami Ivana Vavpotiča. Svoje prispevke je objavljal tudi v Mohorjevem koledarju in koroških slovenskih listih. Ker je slovenski jezik ohranjal ne le z govorjeno besedo, ampak tudi s peresom, je bil nemškim nacionalistom trn v peti. Kot “Hauptmacherja” (kolovodja) Slovencev na Koroškem so ga skušali odstraniti že pred prvo svetovno vojno. Svoj načrt so hoteli uresničiti med prvo svetovno vojno. Obtožili so ga protidržavnih dejanj (vohunjenja) in ga sredi marca 1916 zaprli. Naslednji mesec so ga poslali v “konfinacijo!” na Jezersko, kjer je ostal do novega leta 1917 kot duhovni pomočnik. Konec prve svetovne vojne in vse burne dogodke po njej je dočakal kot župnik v Borovljah. Bil je član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu, kjer je bilo o usodi Koroške že vse vnaprej odločeno. Po nesrečnem plebiscitu (10. oktobra 1920) se je moral umakniti iz Beljaka na svoj dom v Bače, kjer je kmalu prejel odlok, da mora v treh dneh zapustiti domačo občino. Uvidel je, da mu je vsako delovanje v domovini onemogočeno, zato se je (s težkim srcem) odzval vabilu, naj pride v Ameriko.
Na pot “čez veliko lužo” je odšel 20. julija 1921. V Spominih je zapisal: “V Ameriko sem prišel kot naseljenec, vendar z mislijo, da se utegnejo razmere spremeniti, pa se vrnem. Kmalu vidim, da bo na Koroškem ostalo, kakor je nastalo in je.” Njegova prva postaja v Ameriki je bila Fulda blizu mesta Berwick v zvezni državi Severna Dakota; tam je tri leta deloval med nemškimi priseljenci. “Zdaj sem čisto sam na nepregledni severnodakotski preriji. Le cerkvica in Bog v njej sta mi soseda. Srečen in zadovoljen sem, a vendar – brez domovine.” Ohranjal je redne stike s Koroško. Koroške Slovence je prepričeval, kakšna škoda bi bila, če bi se vključili v nemško krščansko socialno stranko. Zagovarjal je načelo, da se morajo Slovenci samostojno politično organizirati, poživiti je treba delovanje slovenskih prosvetnih organizacij, kjer jih ni, jih je treba ustanoviti, treba je osnovati slovensko zadružno centralo v Celovcu… Iz Fulde se je Jurij Trunk preselil na slovensko župnijo v rudarskem mestu Leadville (Kolorado), ki je nastalo v času “zlate mrzlice” sredi 19. stoletja in je s svojimi 3.109 m nadmorske višine najvišje ležeče mesto v ZDA. Temu kraju je župnik Jurij Trunk vtisnil neizbrisen pečat s svojim dušnopastirskim in narodnim delovanjem ter s poslikavami cerkve sv. Jožefa. 1. septembra 1946 se je preselil v San Francisco v sončni Kaliforniji, kjer je ostal vse do svoje smrti 11. marca 1973. “Nasičen z leti” se je preselil v večno domovino, potem ko svoje rodne domovine kljub dolgi odsotnosti ni pozabil, pogrešal pa vedno.
“Prehodil sem dolgo pot, da sem postal ljudem brat.”
Med študijem v Parizu je odkril nekaj, kar je bilo zanj popolnoma novo. Dominikanec p. Thomas Phillippe, s katerim se je spoprijateljil, ga je uvedel v svet duševno prizadetih. “Kadar sem bil s svojimi študenti, sem moral biti ‘zlikan’ profesor. Med prizadetimi osebami pa sem čutil, da moram biti to, kar sem dejansko v svojem bistvu. Pomagali so mi odkriti skrivnost medsebojnih odnosov ter najgloblje človeške potrebe po prijatelju, po skupnosti in po Bogu. Potrebna je bila dolga pot, da sem pridobil sposobnost postati vsem brat. To pot so mi odprle osebe z duševno prizadetostjo, ki bolj kot vsi drugi zahtevajo vzajemno zaupanje. Zelo sem se trudil, da vzpostavim sproščen odnos do duševno prizadetih. Nagradili so me s tem, da se je ob njih odprlo moje srce. Omogočili so mi, da sem odkril svoje zavore, svoje težave v odnosih na poti trpljenja. Potem pa je prišlo jutro vstajenja, ko sem odkril, da je ljubezen občestvo src.”
Leta 1964 je pustil vse in se posvetil izključno duševno prizadetim. V vasi Trosly-Breuil nad Parizom je začel skupno življenje z Rafaelom in Filipom, duševno prizadetima fantoma. Skupnosti so dali ime Barka (L’Arche) po svetopisemski Noetovi barki, s katero se je rešil pred vesoljnim potopom. “Barka je družina, katere srce je prizadeta oseba.” Takih skupnosti je zdaj že nad 100 in posejane so po 23 deželah sveta. Osnovni zakon teh skupnosti je Kristusova evangeljska ljubezen, zato so to “kraji odpuščanja in praznovanja”, kakor je zapisano v naslovu njegove knjige, prevedene tudi v slovenščino. Za veliko noč leta 1971 je s “prebivalci” svojih Bark romal v Lurd in ob tej priliki je vzniknila misel o gibanju Vera in luč, ki povezuje starše in svojce duševno prizadetih otrok. Zamisel mu je pomagala uresničiti Marie-Helene Mathieu. Nadvse razveseljivo je, da pri tem gibanju – tudi pri nas – velikodušno sodeluje veliko mladih.
Življenjsko pot Tomaža Hrena je na tem simpoziju orisal Franci Petrič, ki je odstrl pogled tudi na glavna področja njegovega delovanja, ko je postal ljubljanski škof. Izšel je iz premožne ljubljanske meščanske družine. Njegov oče Lenart, večkratni mestni sodnik in tudi župan, se je po tedanji “navadi” odličnejših meščanov oklenil “nove vere” – protestantizma. Poročil se je z Uršulo Žitnik in v zakonu se jima je rodilo več otrok: poleg Tomaža vemo še za enega sina in tri hčere. Oče in mati sta vseskozi ostala protestanta, otroci pa so se vsi odločili za prestop v katoliško vero. Tomaž se je rodil 13. novembra 1560. Kot osemletnega ga je vzel k sebi na Dunaj njegov stric Gašper Žitnik, profesor na tamkajšnji univerzi. Že naslednje leto pa ga je poslal v samostansko šolo v Admont. Po treh letih je nadaljeval šolanje pri jezuitih v Gradcu. Potem je štiri leta študiral na Dunaju filozofijo. Ko je bil namenjen v Padovo, kjer bi študiral pravo, se je spotoma ustavil doma v Ljubljani in je nevarno zbolel. Ko je ozdravel, se je dokončno odločil za duhovniški poklic.Posvečen je bil leta 1588 in še isto leto postal stolni kanonik in pridigar v Ljubljani, leta 1596 stolni dekan, po smrti škofa Janeza Tavčarja (1597) ga je nadvojvoda Ferdinand določil za ljubljanskega škofa. Papež Klemen VIII. je to imenovanje potrdil šele leta 1799 in Hren je v Gradcu prejel škofovsko posvečenje. Leta 1600 je postal predsednik reformne komisije za Kranjsko, v letih 1614-1621 je bil tudi namestnik nadvojvoda Ferdinanda v Notranji Avstriji. Umrl je 10. februarja 1630 v svoji rezidenci v Gornjem Gradu.
Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po načelih tridentinskega koncila (1545-1563). Papež Klemen VIII. in cesar Ferdinand II. sta si bila edina: v državi je treba najprej “pomesti” s protestantizmom, šele potem bo mogoča katoliška prenova. Cesar je začel ustanavljati reformne komisije, ki so jih sestavljali državni pooblaščenci in zastopniki Cerkve: ti so ljudstvo poučevali o razlikah med katoliško in protestantsko vero. To so bile politične, ne pa verske ali cerkvene ustanove. Najprej so zaživele na Štajerskem in Koroškem, kjer jih je vodil sekovski škof Martin Brunner. Na Kranjskem je bilo njihovo vodstvo zaupano škofu Hrenu, ki si je ob polni podpori predstojnikov (papeža in cesarja) in v skladu s svojo gorečnostjo in značajem prizadeval to nalogo čim bolje izpolniti. Tod so komisije delovale tri leta (1600-1603).
Ena od njihovih nalog je bila, da so ljudem odvzemali knjige naših protestantov, ki so bile protikatoliškega značaja; sprva so jih sežigali, kasneje pa jih izročali univerzi v Gradcu oz. jezuitskim kolegijem. Škof Hren se je močno trudil, da bi imel čimbolj izobražene in zgledne duhovnike, zato je ustanovil v Gornjem Gradu semenišče Collegium Marianum, kjer so se šolali in vzgajali njegovi duhovniki. Duhovnike je vsako leto (od 1602 do 1629) zbiral na škofijskih sinodah, na katerih “so preverjali razmere med duhovniki in verniki, urejali poslovanje škofije ter sprejemali sklepe, ki so postajali program prenovitvenega dela do naslednjega shoda” (Bogdan Kolar).
Škofa Hrena radi prikazujejo kot “požigalca knjig slovenskih protestantov”; pošteni preučevalci njegovega življenja in dela pa mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoličanom dal v roke potrebne knjige. Nameraval je izdati prevod Velikega in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija; v njegovem času je izšel le Mali (1615) po zaslugi jezuita Janeza Čandeka. Z njegovim sodelovanjem je škof Hren izdal Evangelije inu liste (1613). “Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato… Glavno pa je – in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po nasvetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, četudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini” (Ivan Grafenauer). Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem brevirju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen naslov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustanoviti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: “Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli brati protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki.”