“Želim si dolgega življenja”

V nekem svojem pismu maja 1883 je Frančišek Lampe zapisal: “Želim si srčno dolgega življenja, da bi mogel uspešno delovati.” Želja se mu ni izpolnila, vendar je v svojem kratkem življenju do­polnil veliko let. Rodil se je 23. februarja 1859 v Zadlogu pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Osnovno šolo je obiskoval v Črnem Vrhu in v Idriji, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi je “izredno vesel in za vse dobro vnet po resnem, temeljitem premišljevanju stopil v ljubljansko bogoslovje ter se takoj z dušo in s telesom posvetil dolžnostim, ki jih je terjal od njega duhovski poklic,” piše nje­gov vrstnik in prijatelj Andrej Kalan. V duhovnika je bil posvečen leta 1881, ob koncu tretjega letnika. Bogoslovne in modroslovne študije je nadaljeval v Gradcu in jih končal z dvojnim doktoratom. Postal je podvodja ljubljanskega bogoslovnega semenišča, bogoslov­cem je predaval filozofijo. Leta 1885 je sprejel vodstvo deškega sirotišča v Marijanišču v Ljubljani in to službo vršil vse do smrti – natanko petnajst let. “Rad jih imam kot sam sebe,” je pra­vil o teh zapuščenih dečkih. Osebno je vodil gospodarstvo, zidal, popravljal, širil. Posvetil se je tudi čebelarstvu in postal prvi predsednik Slovenskega čebelarskega društva (1897). “Od vseh živalic, kar jih je Bog ustvaril, ljubim najbolj čebele. Simbol so mi marljivosti in vztrajnosti.” Čebele je v svoji silni delavnosti še prekašal in to ga je pokopalo. “Precenjeval je svoje šibke življenj­ske moči,” sodi Andrej Kalan v svojem spominskem zapisu ob njegovi smrti 24. septembra 1900.

“Za petero pridnih je delal”

“Ni delal za dva, za petero pridnih je delal!” piše Franc Sale­ški Finžgar v svojih spominih. “Vsak večer pri delu skoraj do pol­noči, vsako jutro takoj po četrti uri spet pri molitvi in delu. Bil je profesor bogoslovja, vodja Marijanišča, pisatelj prvih mod­roslovnih knjig v slovenščini, imenitnih Zgodb svetega pisma in ustanovitelj, založnik Doma in sveta, ljubljenca, ki ga je iz po­vojev v trinajstih letih vzgojil v odlično revijo za leposlovje in znanstvo.” Že v semenišču je Lampe snoval velike načrte za svoje delovanje, zlasti za pisateljevanje. Leta 1881 je zasnoval prija­teljsko zvezo, ki jo je imenoval Cirilsko društvo: nje člani naj bi se vadili v pisateljevanju. Ob pomoči nekaterih članov Cirilske­ga društva se je pred božičem leta 1887 rodil list Dom in svet: prva številka je izšla 20. januarja 1888. Lampe mu je bil urednik, upravnik in odpravnik. Iskal je zvez, dopisoval si je s pisatelji, pesniki, slikarji, fotografi, tudi sam je hodil okrog in fotogra­firal za list. Za Dom in svet je tudi veliko pisal. Njegove spise bi lahko razvrstili v modroslovne (filozofske), življenjepise, po­topise, spise poučne vsebine, programske razprave in izjave. Na­men svojega ljubljenega lista je podal takole: “Dom in svet bodi verna knjiga življenja, da se iz nje učimo, kakšno je, kakšno bi ne smelo in kakšno bi moralo biti.” Za razliko od Mahničevega Rimskega katolika je bil Lampetov Dom in svet mnogo bolj umirjen, širok in strpen. Pač v skladu z značajem enega in drugega!

“Ključ do najvišje modrosti”

Frančišek Lampe je bil doktor filozofije in teologije in uve­ljavil se je na obeh področjih. Kot profesor filozofije v ljub­ljanskem bogoslovju je napisal Uvod v modroslovje. Knjiga je iz­šla pri Slovenski matici leta 1887 in v njej je podal na kratko vse, kar je potrebno tistim, “ki se šele začenjajo učiti modro­slovja”. Tri leta kasneje je izšlo zajetno Dušeslovje (538 strani), ki je po svojem izrazoslovju temeljno delo za slovensko filozofijo. Zahtevno filozofijo je na poljuden način približal bralcem Doma in sveta v svojih “pomenkih”, ki so izšli v knjigi Cvetje s polja modroslovskega (1897). – Širšemu sloju Slovencev je Frančišek Lam­pe postal znan po svoji Zgodbah svetega pisma, ki jih je po snopi­čih (128 strani) začela leta 1894 izdajati Mohorjeva družba (do leta 1900 je izšlo 7 snopičev, po Lampetovi smrti je delo nadalje­val in končal Krek). Ko ga je Mohorjeva zaprosila za to veliko delo, je potoval v Egipt in Palestino. Znamenitosti svetih krajev je najprej opisal v delu Jeruzalemski romar, ki je izšlo v dveh delih pri Mohorjevi (1892 in 1893). Potem se je lotil dela: sveto­pisemsko besedilo je vzel iz Wolfovega Svetega pisma in ga ponekod malce popravil. Besedilo je preprosto, a tehtno razložil, bogatile so ga tudi lepe risbe. Pisal je “iz srca in preprosto”. Pisate­ljici Pavlini Pajkovi, ki je Zgodbe pohvalila, je odpisal: “O, ko bi mogel izraziti z besedo vse, kar nam naznanja Sveto pismo! Vse Sveto pismo je samo nekak ‘dokument’ božje ljubezni do nas… Tu imate tudi ključ do najvišje modrosti.”

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2000) 9, str. 20.

* 25. julij 1880, Mali Gaber, † 30. julij 1952, Ljubljana

Mati je želela, da bi postal duhovnik

“Dom mi je zmerom bil velika svetinja; rad sem imel domače kra­je; če jih dolgo nisem videl, se jih ves ganjen skoraj nagledati nisem mogel,” je zapisal v svojih spominih (Iz nižav in težav 1938) pisatelj Ivan Zorec. Vse življenje nosil v srcu domotožje po mladosti, ki jo je preživel v Temeniški dolini. Rodil se je 25. julija 1880 v Malem Gabru, ki je tedaj spadal v župnijo Šentvid pri Stični (sedaj je v župniji Veliki Gaber). Doma se je reklo Pri Kotarju in Ivan se je pozneje kot pisatelj podpisoval “Kotar­jev Nane”. Oče dninar je po rojstvu petih otrok odšel v Ameriko in od tam pošiljal težko privarčevani denar, da so potem kupili majhno hišo v Stični, kamor se je nato družina preselila.

Oče si je v ameriških rudnikih nakopal neozdravljivo bolezen in je leta 1905 umrl. Zaradi očetove odsotnosti je skrb za vzrejo in vzgojo otrok prevzela mati Marija, doma iz Stične. Ivan je po njej podedoval veliko ljubezen do knjig in pripovedni dar. Mati je želela, da bi njen Ivan postal duhovnik. Ko mu je bilo trinajst let, sta šla peš v Ljubljano, kjer naj bi hodil v gimnazijo, vendar ni bil sprejet, ker ni znal nemščine. Več sreče je imel v Novem mestu, kjer je končal dva razreda. Zaradi neke mladostne nepremišljenosti je moral Novo mesto zapustiti. Študij je nadaljeval v Ljubljani, a samo do pete gimnazije, ker so ga poklicali k vojakom. Po vojaš­čini se je zaposlil kot železniški uradnik, najprej v Trstu, nato v Ljubljani, kjer je dočakal upokojitev kot inšpektor državnih železnic (1932). Sanjal je o tem, da bi večer življenja preživel v svoji ljubljeni Temeniški dolini, toda krhko zdravje ga je pri­vezalo na Ljubljano, kjer je 23. julija 1953 umrl.

“Plaho sem prijel za pero”

Ivan Zorec je začel pisateljevati že v dijaških letih, potem je zaradi skrbi za preživetje za nekaj časa umolknil. Ko je dobil službo v Trstu, mu je spet “utripnila žilica, ki peresarjem nikoli ne da miru. Plaho sem prijel za pero in začel pisati najprej stro­kovne članke, kasneje pa tudi kaj malega leposlovnega,” pove v za­pisu Iz mojega življenja, ki ga je poslal za Mohorjev koledar 1953 malo pred svojo prezgodnjo smrtjo. Na slovstveno delo je mogel Zorec misliti šele po prihodu v Ljubljano (1918) in predal se mu je z vsem žarom. Svoje zgodbe in črtice je pošiljal skoraj vsem slovenskim listom. Največ je sodeloval v Ljubljanskem Zvonu, kamor ga je povabil prijatelj Milan Pugelj. Sedem kmečkih novel, katerih dogajanje je postavil v Temeniško dolino, je po Pugljevem nasvetu odbral in jih izdal v knjigi Pomenki (1921), ki pa mu ni prinesla ne pisateljske ne gmotne koristi. Umetniško bledo delo je tudi po­vest Zmote in konec gospodične Pavle (1921). Nekaj boljša je po­vest Zeleni kader (1923) “iz viharnih dni našega narodnega osvoba­janja”. Svoj pravi “pisateljski obraz” je Zorec odkril po pogovo­rih s Francem Saleškim Finžgarjem, urednikom izdaj Mohorjeve druž­be. Zanjo je Zorec napisal povest Domačija ob Temenici (1929), ki se godi na Trlepovini v Gabru, pisateljevem rojstnem kraju, in opisuje prehod domačije v tuje roke in spet nazaj. To je slavospev domači zemlji, njeni čudovitosti in moči, ki jo ima do človeka. Povest je pisana v lepem, sočnem jeziku, ki se ves iskri od izvir­nih ljudskih podob, posrečenih primer in jedrnatih izrekov.

Povest o belih menihih – mami za spomin

Svoj pisateljski višek je Ivan Zorec dosegel v tetralogiji Be­li menihi – povesti v štirih knjigah: Ustanovitev samostana (1932), Stiški svobodnjak (1934), Stiški tlačan (1935), Izgnani menihi (1937) Izhajale so kot Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi in so se ljudem silno prikupile, tako da je izšlo več ponatisov. V svojih spominih (Iz nižav in težav) Zorec pripoveduje, da ga je mama, ko sta nekoč obiskala stiško cerkev, spodbudila, naj napiše zgodovino belih menihov, ker je slišala, da zna dobro pisati. “Tale učenik mi je oni dan dopovedoval, da si tič za take reči. Če on pravi, da si, potlej si, pa je! Dokaži, da si res!” Kmalu po tem je v Slovencu bral razpis nagrade za večjo zgodovinsko povest, ki bi izhajala v njegovem podlistku. Tedaj se je odločil, da napiše zgo­dovino stiških belih menihov. “Mami v spomin jo napišem.” Napravil je načrt: zgodovino stiških menihov bo povezal z zgodovino svojih prednikov in ob tem upodobil najvažnejše zgodovinske spremembe, ki jih je v dolgih stoletjih doživljal slovenski človek. Ko se je pripravljal na pisanje, je v letih 1930 in 1931 več mesecev preži­vel v stiškem samostanu, da bi od blizu spoznal življenje redovni­kov. “Zaril sem se v razne knjige, da bi spoznal domačo zgodovino, še prav posebej zgodovino kmečkega človeka.” Prišel je do sklepa: napisal bo tako knjigo, da jo bodo z veseljem brali kmečki ljudje. “Spet sem zdrsnil do urednika Finžgarja in mu vse razpovedal. Močno me je pohvalil in mi svetoval, naj vse dobro premislim in se od­ločim za kar največ knjig… da jih bomo vsi radi brali.”

(obletnica meseca 07_2000)

* 30. junij 1810, Cerovec; † 24. maj 1851, Zagreb (Hrvaška)

Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodnostno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, ki si je (zlasti na Hrvaškem) prizadevalo za združitev južnih Slovanov. Močno je poseglo tudi v obrobne po­krajine slovenskega ozemlja (Štajerska, Koroška). Za Slovence je ilirizem pomenil težnjo, da bi opustili svoj jezik, česar ni spre­jel noben slovenski privrženec. Med najbolj vnetimi je bil Stanko Vraz, ki mu je ilirizem pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti.

Brez poklica in vedno zaljubljen

Njegovo pravo ime je Jakob Fras in rodil se je 30. junija 1810 v Cerovcu pri Ormožu premožnemu vinogradniku kot najmlajši izmed šestero otrok. Prva dva razreda ljudske šole je končal na Sveti­njah, zatem je bil tri leta v Ljutomeru. Oče ga je poslal na gim­nazijo v Maribor, pa ni bil posebno “bleščeč” dijak. Več kot šola mu je pomenila književnost. Leta 1830 se je vpisal na licej v Gradcu. Prvi letnik je uspešno končal, v drugem se je zanimal sa­mo za filozofijo in politiko, v tretjem ni opravil nobenega izpi­ta. Tega je bila kriva deloma bolezen, predvsem pa to, da je ho­tel biti pesnik in revolucionarni rodoljub. Ko se je jeseni 1834 vrnil domov, je starše stežka prepričal, da ni za duhovniški po­klic in da bo študiral pravo. Do tega sklepa ga je najbrž pripra­vila ljubezen do neke mlade pevke, ki mu je pela prleške in prek­murske ljudske pesmi.

Pravni študij je bil končan že v prvem let­niku. Iskal je službo domačega učitelja. Obrnil se je na Hrvaško, kamor se je za stalno preselil leta 1839. V Samoboru se je za­ljubil v Julijo Cantillijevo, kateri je posvetil svoje ljubezen­ske pesmi (Djulabije). Ko se je ta poročila, je njegovo pesniško srce, ki ni moglo biti brez “muze”, zagorelo v ljubezni do neke Zagrebčanke. Njegova zadnja ljubezen je bila Anka Hercog iz Pod­četrtka, vendar je do nje gojil bolj “sestrinska” čustva. Leta 1845 se je potegoval za profesuro ilirskega jezika v Zagrebu, naslednje leto pa je bil izvoljen za tajnika Matice ilirske. To službo je opravljal, čeprav zelo bolan, skoraj do svoje smrti, 24. maja 1851.

Slovenski in ilirski pesnik

Stanko Vraz (to pesniško ime si je privzel leta 1836 in ga uporabljal tudi v vsakdanjem življenju) se je hotel uveljaviti predvsem kot slovenski pesnik. Zapisoval je domače ljudske pesmi in napeve, študiral svetovno ljudsko in umetno poezijo, strastno prebiral Prešerna in Mickiewicza, pozorno spremljal novo evrop­sko liriko (snoval je almanah svetovnega pesništva z naslovom Cvetlice iz vrtov vsakega izobraženega). Zaradi svojih ozkih in trmastih pogledov se pesniško ni mogel prav razviti. V primerja­vi s Prešernom, ki ga je osebno poznal, je Vraz ostal na vrtu slo­venske poezije le malo pomemben cvet. “Prešeren je videl v poezi­ji predvsem sredstvo za kultiviranje človeka in naroda, Vrazu pa naj bi bila klic k narodnemu prebujanju in k združevanju z dru­gimi Slovani” (Anton Slodnjak). Ko je Vraz odšel v Zagreb, je Prešeren vanj “izstrelil” zbadljivko Narobe Katon, v kateri ga imenuje “uskok”. Vrazovo izvirno slovensko pesniško delo je ob­širno, a je večinoma ostalo v rokopisu. Od ljudskih pesmi, ki jih je vneto zbiral, je leta 1839 natisnil v Zagrebu samo prvi del v knjigi Narodne pesmi ilirske, ki je prva slovenska knjiga v gajici (črkopisu, ki ga Slovenci uporabljamo še danes). Ljudske pesmi, ki jih je Vraz nabral povečini na Štajerskem, pa tudi na Kranjskem, Koroškem in v Prekmurju, so bile osnova Štrekljeve zbirke. V ilirski hrvaščini je Vraz izdal prvi del Djulabij (1840) ter zbirki Glasi iz dubrave žerovinske (1841) in Gusle i tambura (Praga 1845). V teh knjigah je objavil nekatere svoje slovenske pesmi v ilirski predelavi. V slovenskih pesmih je Vraz izpovedo­val svojo ljubezen do domovine in svobode.

“Ilir iz štajera”

Za Vraza je bilo usodno srečanje z Ljudevitom Gajem, začetni­kom ilirizma. Navdušil se je za njegovo zamisel, da bi Slovenci in Hrvati na področju knjižnega ustvarjanja delovali skupno, kar bi pripomoglo k duhovni osvoboditvi obojih. Ko je bil tretjič na Hrvaškem, je v Krapini obljubil Gaju, da bo odslej med desetimi slovenskimi pesmimi napisal eno v ilirščini (kasneje je razmerje postavil na glavo). Tako je po ljudski pesmi zloženo romanco Mar­ko in Micka prepesnil v ilirsko Stana i Marko in jo izročil Gaju. Objavljena je bila v Danici s podpisom: Stanko Vraz, ilir iz Šta­jera. Vraz se je še vedno imel za slovenskega pesnika, vendar “je verjel v domnevo, da bi ilirščina bolj pospeševala slovensko slovstvo kakor knjižna slovenščina. Zato naj se število knjižnih jezikov skrči in le-ti naj se čimbolj poenotijo, da bo pot do e­dinosti čim bližja in boj za svobodo tem uspešnejši” (Anton Slod­njak). Pri Hrvatih velja Stanko Vraz za najplodovitejšega knjiž­nega ustvarjalca.v prvi polovici 19. stoletja (bil je pesnik, prevajalec, kritik, literarni teoretik). “Slovenci še nismo oce­nili njegovega pesništva,” meni Slodnjak, “še manj se zamislili nad njegovo veliko, četudi ‘napačno’ preroditeljsko vnemo, s ka­tero je hotel uresničiti idealno slovensko vzajemnost.” Podobno kot za vse druge, velja tudi za Vraza, kar je zapisal Lino Legiša: “Slovenski kulturni delavci, ki so se daljši ali krajši čas okle­nili ilirske misli, so zaslužni predvsem kot narodni buditelji, kot zbiralci ljudskih pesmi in drugega ljudskega blaga… medtem ko je bilo njihovo leposlovno delo večkrat le poskus brez poseb­nega daru.”

(obletnica 06_2000)

* 29. maj 1850, Begunje, † 2. julij 1937, Stična

Knez kmečkega rodu

“Zdravje gorenjskega kmeta in njega ponos sta mu dala knežjo visokost, vladarsko moč in odločnost,” je zapisal nekdo ob Jeg­ličevi smrti. Rodil se je 29. maja 1850 v Begunjah na Gorenjskem kot sin kmečkih staršev. Pri krstu so mu dali ime Anton; drugo ime Bonaventura, s katerim se je podpisoval tudi kot škof, je dobil, ko se je leta 1880 vključil v Tretji red sv. Frančiška. Šolanje je pričel v domačem kraju, že leta 1859 je prišel v Ljub­ljano, kjer je kot gojenec Alojzijevišča z odliko končal gimna­zijo in se po temeljitem premišljanju odločil za duhovniški po­klic. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil leta 1873 posve­čen v duhovnika. Škof ga je zaradi njegove izredne nadarjenosti in pridnosti poslal na višji bogoslovni študij na Dunaj, kjer je dosegel doktorat. Zatem je širil svoje obzorje na raznih evropskih univerzah. Ko je prišel domov, je bil imenovan za podravnatelja bogoslovnega semenišča in profesorja cerkvene zgodovine, prava in dogmatike.

Leta 1882 je na povabilo sarajevskega škofa Stad­lerja, ki je škofijo šele ustanavljal, odšel v Sarajevo in ostal tam 16 let kot glavni škofov pomočnik. 12. septembra 1897 je postal pomožni škof. Februarja 1898 ga je cesar Franc Jožef I. imenoval za ljubljanskega škofa in marca istega leta je imenova­nje potrdil papež Leon XIII. Službo ljubljanskega škofa je nasto­pil 28. maja 1898. Škofijo je vodil polnih 32 let in jo popolno­ma preobrazil. Z osemdesetimi leti (maja 1930) se je upokojil in odšel v Gornji Grad. Dobil je častni naslov nadškofa. Leta 1932 se je preselil v samostan Stična, kjer je 2. julija 1937 umrl.

Najprej škof, a tudi narodni voditelj

Škof Jeglič je svojo službo nastopil v zelo razgibanem trenutku življenja Cerkve in naroda. Najpomembnejša mu je bila škofovska pastirska skrb. “Karkoli je že delal drugega, od izrazito poli­tične dejavnosti prek publicistike pa do ustanavljanja različnih organizacij, vse to je bilo podrejeno temeljni skrbi za božje ljudstvo, ki mu ga je Bog – o tem je bil trdno prepričan – za­upal” (Metod Benedik).

Kot kmečki sin je bil konzervativen, ven­dar pa je v svoji dušnopastirski vnemi doumel, da je novi dobi treba novih sredstev za oznanjevanje evangelija, novih načinov, da ohrani ljudi verne, obenem pa jim omogoči trdno izobrazbo. Brž je začel snovati versko vzgojne organizacije, zlasti v Marijinih družbah, podpiral in priporočal je izobraževalne organizacije. Doba njegovega škofovanja je pomenila “pravi versko izobraževalni narodni preporod”. Temu namenu naj bi služili tudi njegovi spisi. Vsem stanovom je napisal knjige, v katerih je podal temelje za samovzgojo: Mladeničem, Dekletom, Ženinom in nevestam, Zakoncem, Staršem. “Niso učene te razprave, niso umetniške mojstrovine, a eno bo moral vsakdo priznati: polne ljubezni in modrosti so, pol­ne gorečnosti in svete vneme” (Mohorjev koledar 1938). Poleg knji­ge Mesija, v kateri je bralce vnemal za lepoto Kristusovega živ­ljenja, je mohorjanom namenil nekaj apologetskih (versko obramb­nih) spisov: V boj za temelje krščanske vere, V boj za krščanske resnice in čednosti, V boj za krščansko življenje. Vernike je po­učeval tudi v svojih temeljitih pastirskih pismih, v katerih je obravnaval osnovne krščanske resnice in zapovedi.

Jegličev “čudež”: Zavod sv. Stanislava

Že nekaj mesecev po prihodu v Ljubljano je škof Jeglič prišel na dan z načrtom, da ustanovi škofijsko slovensko gimnazijo z za­vodom, kjer bodo dijaki imeli stanovanje in hrano. Ta načrt, ki se je zdel za tiste čase nemogoč in neizvedljiv, je bil škofov odgovor na agresivni liberalizem, ki se je širil med mladino po šolah. Pri mnogih cerkvenih ljudeh je vzbudil pomisleke, da bo tak zavod preveč stal, liberalcem pa je bil ta načrt trn v peti in so ga na vse načine skušali onemogočiti. Škof Jeglič se ni dal ostrašiti. Trdno je zaupal v Božjo previdnost. Načrte za to og­romno stavbo, ki je bila največja in najsodobnejša v tistem času na slovenskih tleh, je naredil sarajevski arhitekt Josip Vancaš. Zrasla je v rekordnih štirih letih (1901-1905). Ko mu je zmanjko­valo denarja, je šel škof osebno “beračit” po deželah tedanjega cesarstva, a je le malo dobil. Največ je priteklo iz rok revnih ljudi, ki so radi darovali v ta namen. V svojem novem zavodu, ki je prve gojence sprejel septembra 1905, je škof odprl prvo čisto slovensko gimnazijo. Že ko je začel misliti nanjo, je poslal na­darjene duhovnike na razne evropske univerze študirat, da so se usposobili za gimnazijske profesorje. Ti so pripravili tudi slo­venske učne knjige. Od ustanovitve leta 1905 pa do zadnjega šol­skega leta 1944/45 je bilo v zavodski gimnaziji 3.136 dijakov. Med njenimi maturanti je skoraj 300 duhovnikov ter veliko stro­kovnjakov v raznih svetnih poklicih. Med drugo vojno so zavod zasedli Nemci, po vojni pa so ga komunistične oblasti spremenile v vojašnico. Pred desetimi leti je bil vrnjen Cerkvi in v prenov­ljenih prostorih si nabirajo znanje in omiko novi rodovi.

(obletnica meseca 05_2000)