Franc Jelovšek
* 4. oktober 1700, Mengeš, † 31. maj 1764, Ljubljana
Ko slišimo ime slikarja Franca Jelovška, najprej “zagledamo” njegovo znamenito sliko Svete Družine, ki jo je naslikal za cerkev sv. Petra v Ljubljani. Po sodbi umetnostnih zgodovinarjev si ta podoba (ki jo videvamo na naslovnici vsakoletnih pratik) “po pravici zasluži ime najlepše slovenske Madone” (France Stele). Največja dela tega mojstra, ki se ga spominjamo ob dvestoletnici rojstva, so freske, s katerimi je ozaljšal številne cerkve.
Sin organista je “igral” s čopičem
Ne vemo prav veliko o življenju tega umetnika, ki je bilo bolj kratko, a izredno rodovitno. Na svojih slikah se je dosledno podpisoval Illouscheg (Ilovšek), drugi pa so ga pisali po bolj znanem priimku Jelovšek (Jellouschegg). Rodil se je 4. oktobra 1700 v Mengšu, kamor so se bili doselili njegovi straši, in ime so mu dali po sv. Frančišku Asiškem – svetniku tistega dne. Oče je bil organist “in najbrž se ne bomo zmotili, če si mislimo, da je glasbena nadarjenost zvenela tudi v slikani muziki sina Franceta” (Emilijan Cevc). Ni znano, kje je dobil prvi slikarski pouk, a Jelovškova dela spričujejo, da je imel dobro šolo. Verjetno je bil eden njegovih prvih učiteljev slikar Janez Mihael Reinwaldt, ki je bil njegova priča pri poroki, katero je Jelovšek sklenil 11. aprila 1723 z Marijo Vidmayrovo v Ljubljani, kjer se je bil naselil. Svoje slikarsko šolanje je dopolnil pri severnoitalijanskem slikarju Giuliu Quagliu, ki se je v letih 1721-1723 drugič mudil v Ljubljani in je s svojimi freskami v ljubljanski stolnici in v semeniški knjižnici močno vplival na Jelovška: slikal je tako dobro, da so njegove freske v cerkvi sv. Petra v Ljubljani dolgo pripisovali Quagliu. V zakonu so se mu rodili trije otroci. “Delo ga je spet in spet trgalo od domačega ognjišča, saj so ga slikarska naročila klicala v najrazličnejše kraje, v cerkve in na gradove” (E. Cevc). Leta 1740 si je v Ljubljani kupil hišo. Bil je bolj slabega zdravja. Spomladi 1764 ga je zadela kap, 3. maja je napisal oporoko, ki jo začenja s ponižno prošnjo: “Svojo dušo priporočam Bogu, da jo sprejme v večno blaženost.” To se je zgodilo 31. maja 1764.
Naš največji baročni freskant
Jelovšek se je uveljavil predvsem na področju stenskega slikarstva in je najpomembnejši slovenski freskant (slikar na mokri omet). Delal je največ za cerkve, zlasti na Gorenjskem in Dolenjskem ter v Vipavski dolini, deloma tudi na Štajerskem in celo na Hrvaškem. Precej njegovih del je (zaradi prezidav cerkva) uničenih. Najstarejše ohranjene slike so na Žalah v Kamniku (1730). Umetniški ugled si je pridobil, ko je v letih 1731-1734 s freskami okrasil oboke cerkve sv. Petra v Ljubljani in je za isto cerkev naslikal že omenjeno podobo Svete Družine. Leta 1734 je s freskami poslikal strop nove župnijske cerkve v Kamniku. Zatem (najbrž 1736) je na mokri omet poslikal strop romarske cerkve na Žalostni gori pri Mokronogu, na zunanji steni cerkve pa upodobil prizor Križanja. V Štepanji vasi v Ljubljani je mojstrsko uskladil freske in kipe v kapelah križevega pota. V Skaručni pod Šmarno goro je na obokih cerkve upodobil legendo in poveličanje sv. Lucije (1748). Leto kasneje je poslikal obok župnijske cerkve v Šenčurju pri Kranju. “V soseščini rojstnega Mengša so se mu barve izpele v letih 1759-1761 na obokih in stenah cerkve v Grobljah” (E. Cevc). Poslikaval je tudi grajske dvorane, risal diplome, podobice in osnutke za oltarje, kulise božjih grobov, toda “z mnogo večjim veseljem se je izživljal v stenskih in obočnih krasitvah, kjer je realno arhitekturo, steno in obok, spreminjal v fantazijsko, jo odpiral v neslutene višine nebes in v širine obzorij” (E. Cevc).
Njegova hvalnica Materi Božji
Vrh Jelovškovega umetniškega ustvarjanja pomeni poslikava romarske in župnijske cerkve na Sladki gori na Štajerskem, “kjer zares pojo v skupni hvalnici stavba, oltarji s kipi in freske” (E. Cevc). Kaj pojo? Hvalnico Materi božji. “To temo je slikar razpredel v dogajanje v nebesih in na zemlji, zdaj posega po bibličnih motivih, zdaj spet upodablja ljudi in dogodke iz življenja, ki ga obdaja” (Sergej Vrišer). Slikarije so zgrajene podobno kot glasbene kompozicije: po uvodnih akordih zazveni glavna vsebina. Sredi stropa kupole ladje je podoba Marije z Detetom v nebeški slavi. Okoli nje so razvrščeni prizori iz Marijinega življenja: srečanje Marije z Ano, Marijino darovanje v templju, Jezusovo rojstvo in Poklon štirih celin Mariji. V zožujočih se delih oboka so prizori Marijine prve poti v tempelj, Marijine zaroke, Poklona treh kraljev in Marijine smrti. Hvalnica božji materi izzveni v kupoli prezbiterija, kjer so upodobljeni štirje glavni prizori iz Marijinega življenja: Oznanjenje, Jezusovo rojstvo, Sveta družina in Brezmadežna. Ob teh slikah je upodobljenih veliko različnih bolnikov in ozdravljencev. V teh prizorih “se je združila vsa revščina življenja, ki išče in dobi rešitev na Marijino priprošnjo” (E. Cevc). Na desni strani ogradne stene pevskega kora je naslikan prizor moža, ki je padel pod voz z vinskimi sodi. Ta dogodek je slikar sam doživel in vidimo ga upodobljenega: v rokah drži srce in čopiŠ, ob sliki pa je latinski napis: “Srce in slikarsko delo daruje božji Porodnici Franc Jelovšek.”
(obletnica meseca 10_2000)
V nekem svojem pismu maja 1883 je Frančišek Lampe zapisal: “Želim si srčno dolgega življenja, da bi mogel uspešno delovati.” Želja se mu ni izpolnila, vendar je v svojem kratkem življenju dopolnil veliko let. Rodil se je 23. februarja 1859 v Zadlogu pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Osnovno šolo je obiskoval v Črnem Vrhu in v Idriji, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi je “izredno vesel in za vse dobro vnet po resnem, temeljitem premišljevanju stopil v ljubljansko bogoslovje ter se takoj z dušo in s telesom posvetil dolžnostim, ki jih je terjal od njega duhovski poklic,” piše njegov vrstnik in prijatelj Andrej Kalan. V duhovnika je bil posvečen leta 1881, ob koncu tretjega letnika. Bogoslovne in modroslovne študije je nadaljeval v Gradcu in jih končal z dvojnim doktoratom. Postal je podvodja ljubljanskega bogoslovnega semenišča, bogoslovcem je predaval filozofijo. Leta 1885 je sprejel vodstvo deškega sirotišča v Marijanišču v Ljubljani in to službo vršil vse do smrti – natanko petnajst let. “Rad jih imam kot sam sebe,” je pravil o teh zapuščenih dečkih. Osebno je vodil gospodarstvo, zidal, popravljal, širil. Posvetil se je tudi čebelarstvu in postal prvi predsednik Slovenskega čebelarskega društva (1897).
“Od vseh živalic, kar jih je Bog ustvaril, ljubim najbolj čebele. Simbol so mi marljivosti in vztrajnosti.” Čebele je v svoji silni delavnosti še prekašal in to ga je pokopalo. “Precenjeval je svoje šibke življenjske moči,” sodi Andrej Kalan v svojem spominskem zapisu ob njegovi smrti 24. septembra 1900.
“Ni delal za dva, za petero pridnih je delal!” piše Franc Saleški Finžgar v svojih spominih. “Vsak večer pri delu skoraj do polnoči, vsako jutro takoj po četrti uri spet pri molitvi in delu. Bil je profesor bogoslovja, vodja Marijanišča, pisatelj prvih modroslovnih knjig v slovenščini, imenitnih Zgodb svetega pisma in ustanovitelj, založnik Doma in sveta, ljubljenca, ki ga je iz povojev v trinajstih letih vzgojil v odlično revijo za leposlovje in znanstvo.” Že v semenišču je Lampe snoval velike načrte za svoje delovanje, zlasti za pisateljevanje. 
Leta 1881 je zasnoval prijateljsko zvezo, ki jo je imenoval Cirilsko društvo: nje člani naj bi se vadili v pisateljevanju. Ob pomoči nekaterih članov Cirilskega društva se je pred božičem leta 1887 rodil list Dom in svet: prva številka je izšla 20. januarja 1888. Lampe mu je bil urednik, upravnik in odpravnik. Iskal je zvez, dopisoval si je s pisatelji, pesniki, slikarji, fotografi, tudi sam je hodil okrog in fotografiral za list. Za Dom in svet je tudi veliko pisal. Njegove spise bi lahko razvrstili v modroslovne (filozofske), življenjepise, potopise, spise poučne vsebine, programske razprave in izjave. Namen svojega ljubljenega lista je podal takole: “Dom in svet bodi verna knjiga življenja, da se iz nje učimo, kakšno je, kakšno bi ne smelo in kakšno bi moralo biti.” Za razliko od Mahničevega Rimskega katolika je bil Lampetov Dom in svet mnogo bolj umirjen, širok in strpen. Pač v skladu z značajem enega in drugega!
Potem se je lotil dela: svetopisemsko besedilo je vzel iz Wolfovega Svetega pisma in ga ponekod malce popravil. Besedilo je preprosto, a tehtno razložil, bogatile so ga tudi lepe risbe. Pisal je “iz srca in preprosto”. Pisateljici Pavlini Pajkovi, ki je Zgodbe pohvalila, je odpisal: “O, ko bi mogel izraziti z besedo vse, kar nam naznanja Sveto pismo! Vse Sveto pismo je samo nekak ‘dokument’ božje ljubezni do nas… Tu imate tudi ključ do najvišje modrosti.”
“Dom mi je zmerom bil velika svetinja; rad sem imel domače kraje; če jih dolgo nisem videl, se jih ves ganjen skoraj nagledati nisem mogel,” je zapisal v svojih spominih (Iz nižav in težav 1938) pisatelj Ivan Zorec. Vse življenje nosil v srcu domotožje po mladosti, ki jo je preživel v Temeniški dolini. Rodil se je 25. julija 1880 v Malem Gabru, ki je tedaj spadal v župnijo Šentvid pri Stični (sedaj je v župniji Veliki Gaber). Doma se je reklo Pri Kotarju in Ivan se je pozneje kot pisatelj podpisoval “Kotarjev Nane”. Oče dninar je po rojstvu petih otrok odšel v Ameriko in od tam pošiljal težko privarčevani denar, da so potem kupili majhno hišo v Stični, kamor se je nato družina preselila.
Oče si je v ameriških rudnikih nakopal neozdravljivo bolezen in je leta 1905 umrl. Zaradi očetove odsotnosti je skrb za vzrejo in vzgojo otrok prevzela mati Marija, doma iz Stične. Ivan je po njej podedoval veliko ljubezen do knjig in pripovedni dar. Mati je želela, da bi njen Ivan postal duhovnik. Ko mu je bilo trinajst let, sta šla peš v Ljubljano, kjer naj bi hodil v gimnazijo, vendar ni bil sprejet, ker ni znal nemščine. Več sreče je imel v Novem mestu, kjer je končal dva razreda. Zaradi neke mladostne nepremišljenosti je moral Novo mesto zapustiti. Študij je nadaljeval v Ljubljani, a samo do pete gimnazije, ker so ga poklicali k vojakom. Po vojaščini se je zaposlil kot železniški uradnik, najprej v Trstu, nato v Ljubljani, kjer je dočakal upokojitev kot inšpektor državnih železnic (1932). Sanjal je o tem, da bi večer življenja preživel v svoji ljubljeni Temeniški dolini, toda krhko zdravje ga je privezalo na Ljubljano, kjer je 23. julija 1953 umrl.
Ivan Zorec je začel pisateljevati že v dijaških letih, potem je zaradi skrbi za preživetje za nekaj časa umolknil. Ko je dobil službo v Trstu, mu je spet “utripnila žilica, ki peresarjem nikoli ne da miru. Plaho sem prijel za pero in začel pisati najprej strokovne članke, kasneje pa tudi kaj malega leposlovnega,” pove v zapisu Iz mojega življenja, ki ga je poslal za Mohorjev koledar 1953 malo pred svojo prezgodnjo smrtjo. Na slovstveno delo je mogel Zorec misliti šele po prihodu v Ljubljano (1918) in predal se mu je z vsem žarom. Svoje zgodbe in črtice je pošiljal skoraj vsem slovenskim listom. Največ je sodeloval v Ljubljanskem Zvonu, kamor ga je povabil prijatelj Milan Pugelj. Sedem kmečkih novel, katerih dogajanje je postavil v Temeniško dolino, je po Pugljevem nasvetu odbral in jih izdal v knjigi Pomenki (1921), ki pa mu ni prinesla ne pisateljske ne gmotne koristi. Umetniško bledo delo je tudi povest Zmote in konec gospodične Pavle (1921). Nekaj boljša je povest Zeleni kader (1923) “iz viharnih dni našega narodnega osvobajanja”. Svoj pravi “pisateljski obraz” je Zorec odkril po pogovorih s Francem Saleškim Finžgarjem, urednikom izdaj Mohorjeve družbe. Zanjo je Zorec napisal povest Domačija ob Temenici (1929), ki se godi na Trlepovini v Gabru, pisateljevem rojstnem kraju, in opisuje prehod domačije v tuje roke in spet nazaj. To je slavospev domači zemlji, njeni čudovitosti in moči, ki jo ima do človeka. Povest je pisana v lepem, sočnem jeziku, ki se ves iskri od izvirnih ljudskih podob, posrečenih primer in jedrnatih izrekov.
Svoj pisateljski višek je Ivan Zorec dosegel v tetralogiji Beli menihi – povesti v štirih knjigah: Ustanovitev samostana (1932), Stiški svobodnjak (1934), Stiški tlačan (1935), Izgnani menihi (1937) Izhajale so kot Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi in so se ljudem silno prikupile, tako da je izšlo več ponatisov. V svojih spominih (Iz nižav in težav) Zorec pripoveduje, da ga je mama, ko sta nekoč obiskala stiško cerkev, spodbudila, naj napiše zgodovino belih menihov, ker je slišala, da zna dobro pisati. “Tale učenik mi je oni dan dopovedoval, da si tič za take reči. Če on pravi, da si, potlej si, pa je! Dokaži, da si res!” Kmalu po tem je v Slovencu bral razpis nagrade za večjo zgodovinsko povest, ki bi izhajala v njegovem podlistku. Tedaj se je odločil, da napiše zgodovino stiških belih menihov. “Mami v spomin jo napišem.” Napravil je načrt: zgodovino stiških menihov bo povezal z zgodovino svojih prednikov in ob tem upodobil najvažnejše zgodovinske spremembe, ki jih je v dolgih stoletjih doživljal slovenski človek. Ko se je pripravljal na pisanje, je v letih 1930 in 1931 več mesecev preživel v stiškem samostanu, da bi od blizu spoznal življenje redovnikov. “Zaril sem se v razne knjige, da bi spoznal domačo zgodovino, še prav posebej zgodovino kmečkega človeka.” Prišel je do sklepa: napisal bo tako knjigo, da jo bodo z veseljem brali kmečki ljudje. “Spet sem zdrsnil do urednika Finžgarja in mu vse razpovedal. Močno me je pohvalil in mi svetoval, naj vse dobro premislim in se odločim za kar največ knjig… da jih bomo vsi radi brali.”
Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodnostno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, ki si je (zlasti na Hrvaškem) prizadevalo za združitev južnih Slovanov. Močno je poseglo tudi v obrobne pokrajine slovenskega ozemlja (Štajerska, Koroška). Za Slovence je ilirizem pomenil težnjo, da bi opustili svoj jezik, česar ni sprejel noben slovenski privrženec. Med najbolj vnetimi je bil Stanko Vraz, ki mu je ilirizem pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti.
Pravni študij je bil končan že v prvem letniku. Iskal je službo domačega učitelja. Obrnil se je na Hrvaško, kamor se je za stalno preselil leta 1839. V Samoboru se je zaljubil v Julijo Cantillijevo, kateri je posvetil svoje ljubezenske pesmi (Djulabije). Ko se je ta poročila, je njegovo pesniško srce, ki ni moglo biti brez “muze”, zagorelo v ljubezni do neke Zagrebčanke. Njegova zadnja ljubezen je bila Anka Hercog iz Podčetrtka, vendar je do nje gojil bolj “sestrinska” čustva. Leta 1845 se je potegoval za profesuro ilirskega jezika v Zagrebu, naslednje leto pa je bil izvoljen za tajnika Matice ilirske. To službo je opravljal, čeprav zelo bolan, skoraj do svoje smrti, 24. maja 1851.
Stanko Vraz (to pesniško ime si je privzel leta 1836 in ga uporabljal tudi v vsakdanjem življenju) se je hotel uveljaviti predvsem kot slovenski pesnik. Zapisoval je domače ljudske pesmi in napeve, študiral svetovno ljudsko in umetno poezijo, strastno prebiral Prešerna in Mickiewicza, pozorno spremljal novo evropsko liriko (snoval je almanah svetovnega pesništva z naslovom Cvetlice iz vrtov vsakega izobraženega). Zaradi svojih ozkih in trmastih pogledov se pesniško ni mogel prav razviti. V primerjavi s Prešernom, ki ga je osebno poznal, je Vraz ostal na vrtu slovenske poezije le malo pomemben cvet. “Prešeren je videl v poeziji predvsem sredstvo za kultiviranje človeka in naroda, Vrazu pa naj bi bila klic k narodnemu prebujanju in k združevanju z drugimi Slovani” (Anton Slodnjak). Ko je Vraz odšel v Zagreb, je Prešeren vanj “izstrelil” zbadljivko Narobe Katon, v kateri ga imenuje “uskok”. Vrazovo izvirno slovensko pesniško delo je obširno, a je večinoma ostalo v rokopisu. Od ljudskih pesmi, ki jih je vneto zbiral, je leta 1839 natisnil v Zagrebu samo prvi del v knjigi Narodne pesmi ilirske, ki je prva slovenska knjiga v gajici (črkopisu, ki ga Slovenci uporabljamo še danes). Ljudske pesmi, ki jih je Vraz nabral povečini na Štajerskem, pa tudi na Kranjskem, Koroškem in v Prekmurju, so bile osnova Štrekljeve zbirke. V ilirski hrvaščini je Vraz izdal prvi del Djulabij (1840) ter zbirki Glasi iz dubrave žerovinske (1841) in Gusle i tambura (Praga 1845). V teh knjigah je objavil nekatere svoje slovenske pesmi v ilirski predelavi. V slovenskih pesmih je Vraz izpovedoval svojo ljubezen do domovine in svobode.
Za Vraza je bilo usodno srečanje z Ljudevitom Gajem, začetnikom ilirizma. Navdušil se je za njegovo zamisel, da bi Slovenci in Hrvati na področju knjižnega ustvarjanja delovali skupno, kar bi pripomoglo k duhovni osvoboditvi obojih. Ko je bil tretjič na Hrvaškem, je v Krapini obljubil Gaju, da bo odslej med desetimi slovenskimi pesmimi napisal eno v ilirščini (kasneje je razmerje postavil na glavo). Tako je po ljudski pesmi zloženo romanco Marko in Micka prepesnil v ilirsko Stana i Marko in jo izročil Gaju. Objavljena je bila v Danici s podpisom: Stanko Vraz, ilir iz Štajera. Vraz se je še vedno imel za slovenskega pesnika, vendar “je verjel v domnevo, da bi ilirščina bolj pospeševala slovensko slovstvo kakor knjižna slovenščina. Zato naj se število knjižnih jezikov skrči in le-ti naj se čimbolj poenotijo, da bo pot do edinosti čim bližja in boj za svobodo tem uspešnejši” (Anton Slodnjak). Pri Hrvatih velja Stanko Vraz za najplodovitejšega knjižnega ustvarjalca.v prvi polovici 19. stoletja (bil je pesnik, prevajalec, kritik, literarni teoretik). “Slovenci še nismo ocenili njegovega pesništva,” meni Slodnjak, “še manj se zamislili nad njegovo veliko, četudi ‘napačno’ preroditeljsko vnemo, s katero je hotel uresničiti idealno slovensko vzajemnost.” Podobno kot za vse druge, velja tudi za Vraza, kar je zapisal Lino Legiša: “Slovenski kulturni delavci, ki so se daljši ali krajši čas oklenili ilirske misli, so zaslužni predvsem kot narodni buditelji, kot zbiralci ljudskih pesmi in drugega ljudskega blaga… medtem ko je bilo njihovo leposlovno delo večkrat le poskus brez posebnega daru.”
Knez kmečkega rodu
Leta 1882 je na povabilo sarajevskega škofa Stadlerja, ki je škofijo šele ustanavljal, odšel v Sarajevo in ostal tam 16 let kot glavni škofov pomočnik. 12. septembra 1897 je postal pomožni škof. Februarja 1898 ga je cesar Franc Jožef I. imenoval za ljubljanskega škofa in marca istega leta je imenovanje potrdil papež Leon XIII. Službo ljubljanskega škofa je nastopil 28. maja 1898. Škofijo je vodil polnih 32 let in jo popolnoma preobrazil. Z osemdesetimi leti (maja 1930) se je upokojil in odšel v Gornji Grad. Dobil je častni naslov nadškofa. Leta 1932 se je preselil v samostan Stična, kjer je 2. julija 1937 umrl.
Kot kmečki sin je bil konzervativen, vendar pa je v svoji dušnopastirski vnemi doumel, da je novi dobi treba novih sredstev za oznanjevanje evangelija, novih načinov, da ohrani ljudi verne, obenem pa jim omogoči trdno izobrazbo. Brž je začel snovati versko vzgojne organizacije, zlasti v Marijinih družbah, podpiral in priporočal je izobraževalne organizacije. Doba njegovega škofovanja je pomenila “pravi versko izobraževalni narodni preporod”. Temu namenu naj bi služili tudi njegovi spisi. Vsem stanovom je napisal knjige, v katerih je podal temelje za samovzgojo: Mladeničem, Dekletom, Ženinom in nevestam, Zakoncem, Staršem. “Niso učene te razprave, niso umetniške mojstrovine, a eno bo moral vsakdo priznati: polne ljubezni in modrosti so, polne gorečnosti in svete vneme” (Mohorjev koledar 1938). Poleg knjige Mesija, v kateri je bralce vnemal za lepoto Kristusovega življenja, je mohorjanom namenil nekaj apologetskih (versko obrambnih) spisov: V boj za temelje krščanske vere, V boj za krščanske resnice in čednosti, V boj za krščansko življenje. Vernike je poučeval tudi v svojih temeljitih pastirskih pismih, v katerih je obravnaval osnovne krščanske resnice in zapovedi.
Že nekaj mesecev po prihodu v Ljubljano je škof Jeglič prišel na dan z načrtom, da ustanovi škofijsko slovensko gimnazijo z zavodom, kjer bodo dijaki imeli stanovanje in hrano. Ta načrt, ki se je zdel za tiste čase nemogoč in neizvedljiv, je bil škofov odgovor na agresivni liberalizem, ki se je širil med mladino po šolah. Pri mnogih cerkvenih ljudeh je vzbudil pomisleke, da bo tak zavod preveč stal, liberalcem pa je bil ta načrt trn v peti in so ga na vse načine skušali onemogočiti. Škof Jeglič se ni dal ostrašiti. Trdno je zaupal v Božjo previdnost. Načrte za to ogromno stavbo, ki je bila največja in najsodobnejša v tistem času na slovenskih tleh, je naredil sarajevski arhitekt Josip Vancaš. Zrasla je v rekordnih štirih letih (1901-1905). Ko mu je zmanjkovalo denarja, je šel škof osebno “beračit” po deželah tedanjega cesarstva, a je le malo dobil. Največ je priteklo iz rok revnih ljudi, ki so radi darovali v ta namen. V svojem novem zavodu, ki je prve gojence sprejel septembra 1905, je škof odprl prvo čisto slovensko gimnazijo. Že ko je začel misliti nanjo, je poslal nadarjene duhovnike na razne evropske univerze študirat, da so se usposobili za gimnazijske profesorje. Ti so pripravili tudi slovenske učne knjige. Od ustanovitve leta 1905 pa do zadnjega šolskega leta 1944/45 je bilo v zavodski gimnaziji 3.136 dijakov. Med njenimi maturanti je skoraj 300 duhovnikov ter veliko strokovnjakov v raznih svetnih poklicih. Med drugo vojno so zavod zasedli Nemci, po vojni pa so ga komunistične oblasti spremenile v vojašnico. Pred desetimi leti je bil vrnjen Cerkvi in v prenovljenih prostorih si nabirajo znanje in omiko novi rodovi.
Prešernov pranečak na poti k oltarju
Po treh letih je bil iz Metlike prestavljen za kaplana v Tržič, kjer je bilo okolje delavsko, pa tudi tam je brž osvojil srca vseh. Ko se je župnija izpraznila, je leta 1928 Anton Vovk postal tržiški župnik, tedaj najmlajši župnik ljubljanske škofije. Po dvanajstih letih uspešnega delovanja so ga poklicali v Ljubljano, kjer je postal stolni kanonik in vodja bogoslovnega semenišča. Med vojno je veliko storil za duhovnike, ki so jih Nemci pregnali
V bolezni in trpljenju je rad ponavljal: “Kakor in dokler Bog hoče!” Daritev njegovega življenja se je končala 7. julija 1963. Velikanska množica, ki se je udeležila njegovega pogreba, je bila zahvala za njegovo delo in obenem priznanje za njegovo evangeljsko pričevanje med nami.
Ob smrti bogoslovnega profesorja in pisatelja Stanka Cajnkarja (1977), ki je s svojimi spisi krepil moč krščanske misli pri nas, je dr. France Perko, pokojni beograjski nadškof, zapisal: “Tudi njegova zasluga je, da je Cerkev na Slovenskem uspešno prebrodila prelomno obdobje po zadnji vojni.” Po sodbi mnogih je bil preveč “vprežen” v voz tedanjih oblasti. “Pravi ocenjevalec njegovega dela bo Kristus.” Ob stoletnici rojstva ga predstavljamo kot plodovitega pisatelja.
Ob nemški zasedbi se je leta 1941 umaknil pred nacisti s Ptuja. Zatekel se je najprej v Ljubljano, od tam pa v Košano na Pivki, kjer je ostal kot kap1an do jeseni 1944, ko je odšel na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, kjer je na gimnaziji poučeval verouk, latinščino in filozofijo. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v ustavodajno skupščino in v svet narodov. Bil je med ustanovitelji duhovniškega društva (CMD), s katerim so tedanji oblastniki hoteli slovensko Cerkev ločiti od Rima. Jeseni 1947 je postal izredni profesor bibličnih ved na teološki fakulteti v Ljubljani, ki jo je 16 let (1950-1966) vodil kot dekan. V tem času je opravljal še številne druge funkcije. Njegove ustvarjalne načrte je 17. januarja 1977 prekrižala srčna kap.
Ko literarni zgodovinarji ocenjujejo pisateljsko delo Stanka Cajkarja, so si edini, da mu v njegovih dramah, povestih in romanih “ne gre za razpletanje nekih življenjskih zgodb, ampak za ustvarjanje okvira, v katerem on in njegovi ljudje premišljuejo in razpravljajo. Cajnkarju ne gre za zunanja dejanja, temveč za notranji svet in notranja odločanja” (Viktor Smolej). Pravi začetki njegovega pisateljevanja segajo v “ptujsko dobo” (19331941), ko je navezal stike s pisateljem Finžgarjem, urednikom Mohorjeve družbe. Za Mohorjevo revijo Mladika je napisal vrsto esejev, črtic in pogovorov, v katerih je odkrival svoje poglede na tedanji svet, poln družbenih in drugih krivic. Izšli so v knjigi Razgovori (1942).
Pri Mohorjevi so izšla skoro vsa njegova leposlovna dela. Povest V planinah (1940) je zgodba o dveh mladih ljudeh, ki se srečata v planinah, in ob njiju pisatelj razpleta svoj pogled na svet. Leta 1938 je izšla njegova drama Potopljeni svet, katere glavna oseba je duhovnik, ki se oddaljuje od vere in Cerkve, potem pa znova odkriva lepoto tega “potopljenega sveta”. Med bivanjem v Košani je napisal svoje najobsežnejše delo, roman Noetova barka (1945, 1970), v katerem je upodobljena ptujska gimnazija s svojimi dijaki in profesorji pred drugo vojno. Povest Križnarjevi (1952, 1966) podaja podobo pisateljevega doma in vasi ter njegovo šolanje do nove maše. Od drugih njegovih leposlovnih del omenimo še dramo Za svobodo (1946), povest Po vrnitvi (1947), zgodovinsko povest Sloven iz Petovije (1955), ki jo je sam dramatiziral in ji dal naslov Petovijska tragedija.
Kot strokovnjak na področju svetopisemske znanosti je z veseljem sodeloval (z uvodi) pri izdaji slovenskega Svetega pisma (Mariibor 1958-1961). Leta 1962 je izdal knjigo Misli o svetopisemskih knjiga. Veliko bogoslovnih razprav je objavil v reviji Nova pot, glasilu duhovniškega društva, katere ustanovitelj in urednik je bil. Pozorno je spremljal delo drugega vatikanskega koncila, v katerem je videl potrditev svojih pogledov in prizadevanj, in o njem napisal obsežno delo Misli o koncilu. Njegovo zadnje natisnjeno delo je dolg esej o Francu Saleškem Finžgarju. Pero se mu je ustavilo sredi pisanja spominov na svoje ustvarjalno in razgibano življenje.