Jurij Dalmatin
* okoli 1547, Krško, † 31. avgust 1589, Ljubljana
Na podlagi njegovih izvirnih zapisov življenjepisci sodijo, da je Jurija Dalmatina odlikovala požrtovalna navdušenost za idejo, vztrajnost pri delu in trajna hvaležnost do dobrotnikov. V dobršni meri so mu to narekovale skromne razmere, iz katerih je izšel. Rodil se je okoli leta 1547 v Krškem, kjer je njegov oče po vsej verjetnosti izvrševal kakšno obrt. Priimek pove, da je njegov rod izviral iz Dalmacije, oče pa je bil že “poslovenjen” in Jurij se je dosledno podpisoval Dalmatin. Do osemnajstega leta se je šolal v domačem kraju pri Adamu Bohoriču in pod njegovim vplivom postal protestant. Zaradi svojega blagega značaja in učenjaške usmerjenosti je v svojih “polemikah” s katoličani nastopal vedno zelo umirjeno. S podporo deželnih stanov, ki sta mu jo posredovala Trubar in Krelj, je šel študirat na Wurttemberško: najprej v “samostanko” učilnico v Bebenhausen, kjer je končal latinske šole in se pripravil za vpis na univerzo v Tubingenu, kjer je po študiju filozofije in teologije dosegel naslov magistra s tezo Disputacija o katoliški Cerkvi in katoličanih (1569). Revni starši ga med študijem niso mogli podpirati, zato je zanj skrbel Primož Trubar, ki ga je tudi uvajal v slovstveno delo.
Že kot študent si je zadal nalogo, da bo prevedel celotno Sveto pismo. Ko je leta 1572 prišel v Ljubljano za pridigarja, je s sabo prinesel prevod začetka Svetega pisma (pet Mojzesovih knjig). Na Slovenskem je opravljal pomembne službe: bil je med nadzorniki stanovske šole, član kranjskega cerkvenega sveta, vizitator. Leta 1585 je dobil župnijo Škocjan pri Turjaku. 31. avgusta 1589 je nandoma umrl v Ljubljani.
Prvo Dalmatinovo slovensko besedilo – pesem Ena srčna molitev zoper Turke – je bilo natisnjeno v Trubarjevi pesmarici 1567. Že tedaj se je pripravljal na prevajanje vsega Svetega pisma. Leta 1575 je Janž Mandelc v Ljubljani ustanovil tiskarno in prvi tisk v njej je bil Dalmatinov prevod svetopisemske knjige Jezus Sirah.
Dalmatin je pri Mandelcu tiskal več knjig (Mojzesove knjige, Ta celi katekizem, Salomonove pripovesti, Katekizem) v želji, da bi deželne stanove pridobil za tisk svojega prevoda Biblije, ki ga je dokončal leta 1578. To velikansko delo je opravil v desetih letih sam, brez slovenske šole, brez slovarja in slovnice. Vendar pa je ustvaril “jezikovno umetnino, ki je dolgo nihče ni prekosil. Dalmatin je imel jezik v oblasti in bil tudi spreten oblikovalec novih besed. Zato še danes občudujemo bogastvo njegovih izrazov in izklesani, gladki slog” (Mirko Rupel). Leta 1578 so deželni predstavniki Kranjske, Koroške in Štajerske načelno sklenili, da bodo skupno izdali slovensko Biblijo. Do izdaje pa še ni prišlo tako kmalu. Avgusta 1581 se je v Ljubljani zbrala revizijska komisija, ki je Dalmatinov prevod pregledala in ga po dveh mesecih dela potrdila. S tiskanjem v Ljubljani ni bilo nič: spomladi 1582 je namreč moral tiskar Mandelc zapustiti Ljubljano. Iskali so tikarja v Nemčiji. Najugodnejša je bila ponudba knjigarnarja Selfischa v Wittenbergu, ki je v petih mesecih – do 9. novembra 1583 z letnico 1584 – natisnil 1500 popolnih in 25 nepopolnih primerkov Biblije. Tisk in korekture sta vodila Dalmatin in Bohorič. Lahko sta bila ponosna na knjigo, ki po lepem tisku in dobrimi lesorezi prekaša vse druge slovenske knjige 16. stoletja.
Zaradi vezave in prevoza dragocene knjige sta Dalmatin in Bohorič še nekaj časa ostala v Wittenbergu. Prve izvode, namenjene za darila dobrotnikom, so vezali posebno lepo. Celotno naklado so porazdelili takole: Kranjska je dobila 870 izvodov, Štajerska 330, Koroška 300 (danes je ohranjenih 66 primerkov). Kako Biblijo spraviti v domovino, da bi jih avstrijske oblasti ne zaplenile? Dalmatin je odločil, naj se razpošlje spočetka le del naklade in sicer po različnih poteh. Knjige so spravili v sode in jih vsebino označili kot trgovsko blago.
Z Dalmatinovo Biblijo so slovenski protestanti dobili glavno knjigo, ki jim je bila v smislu protestantskega načela, naj vsakdo bere Sveto pismo v materinem jeziku, potrebna. Čeprav Dalmatinu ni šlo za to, da bi čim bolje prevedel slovensko iz grškega in hebrejskega izvirnika, temveč se je trudil, da bi čim natančneje poslovenil Lutrov nemški prevod, je s svojo Biblijo postavil temelj slovenskemu pismenemu jeziku. Na začetku Biblije je nemško posvetilo, ki hvali slovenski jezik, sledi obširen slovenski predgovor, ki je dogmatična razprava o razlikah med staro (katoliško) in novo (protestantsko) vero; sledi neke vrste “slovarček”.
“V protireformacijski dobi je bila Dalmatinova Biblija glavna knjiga, ki je imela za slovenske pisatelje normativno veljavo. Obenem je opozarjala katoliške kroge od prvega dne, ko se je pojavila med Slovenci, naj si vzamejo požrtvovalnost protestantov za zgled in si omislijo tudi sami izdajo slovenske Biblije” (France Kidrič). Dalmatina je pri vsem njegovem knjižnem delu poleg verske vneme vodila tudi iskrena domovinska ljubezen.
(obletnica meseca 08_1999)
Imenovali so ga “žalosten kralj”, čeprav je v javnosti vedno nastopal z nasmehom. Najbrž so imeli v mislih njegovo vse prej kot veselo mladost. Rodil se je 7. septembra 1930. Ko mu je bilo štiri leta, se je v gorah smrtno ponesrečil njegov ded “viteški kralj” Albert I. Močno ga je prizadela smrt matere kraljice Astrid, ki je izgubila življenje v prometni nesreči, ko je bil star pet let. Ko so nacisti leta 1940 zasedli Belgijo, je bil Baldvin z vsemi člani kraljevske družine njihov ujetnik. Leta 1944 so otroke (njega, brata Alberta in sestro Jožefino-Karloto) odvedli v Nemčijo. Po vojni so živeli v Švici, ker je del Belgijcev zahteval odpravo kraljevine. Ko so na referendumu (tesno) zmagali zagovorniki kraljevine, se je kralj Leopold III. 17. julija 1951 odpovedal prestolu in nasledil ga je dvajsetletni sin Baldvin I., ki je s svojo umirjenostjo in dosledno vernostjo osvojil srca ljudi.
Znal je povezovati Flamce in Valonce, dve narodnostni skupnosti belgijske države, med katerima vedno vlada napetost. Trdno oporo je dobil v nadvse ljubljeni ženi Fabioli, hčerki španskega grofa Gonzalesa de Mora y Aragon, s katero se je poročil 15. decembra 1960. Ko sta se poleti zaročila v Lurdu, je Baldvin v svoj dnevnik zapisal: “Hvala, Marija, da si mi jo privedla. Vem, da bo vedno velika spodbuda, da ljubim Boga vedno bolj.” Za pravilo skladnega življenja v dvoje je izbral geslo francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exuperyja: “Ljubiti ne pomeni gledati drug drugega, pomeni gledati skupaj v isto smer.” Tudi kraljica Fabiola je bila globoko verna žena. V moči vere sta znala sprejeti bolečino, da je njun zakon brez otrok (kraljica ni mogla donositi). Kralj je zaupal dnevniku: “Spraševala sva se po smislu tega trpljenja: polagoma sva razumela, da je tako bilo najino srce bolj svobodno, da ljubiva vse, prav vse otroke.” Kraljica je bila po poklicu medicinska sestra in je zelo rada obiskovala otroke, posebno bolne.
Kardinal Danneels je v svojem nagovoru pri pogrebu dejal o kralju: “Medtem ko je služil ljudem, ni nehal misliti na Boga.” Kardinal Suenens pričuje, da je kralj vsak dan pričenjal z molitvijo ob zori. “To je bila njegova avdienca pred Gospodom, da mu Gospod pomaga biti pozoren do ljudi, ki jih bo srečal.” Vsakdanja maša je bila za kralja glavna točka njegovega dne, njegov “vir žive vode”. V tem globokem stiku z Bogom je skrivnost njegovega daru za stik z ljudmi, ki jim je znal pozorno prisluhniti.
“Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja.” To je mehka Dolenjska: lepoto njenih oblik in barv je zagledal 16. julija 1899 v Novem mestu. O svojem rodu pripoveduje v monografiji, ki jo je pripravila Dolenjska založba za njegovo devetdesetletnico, pa njenega izida ni dočakal, ker je 20. novembra 1989 umrl (knjiga je izšla 1990). “Moj oče je Istran iz vasi Jakci v slovenski Istri. Bil je zelo delaven in iznajdljiv ter bister fant. V Kopru je bil štiri mesece pri upokojenem učitelju v privatni šoli, kjer je zelo naglo sprejemal kratko, a intenzivno šolanje. Bil je zelo nesrečen, ker mu šef Jakčeve familije ni dovolil daljšega študija. To je bilo za nadarjenega fanta zelo tragično. Moja mama (Josipina Colarič iz vasi Slinovce pri Kostanjevici na Krki) je bila kot dekle poklicana v Castelvenere (Kaštel) k stricu župniku Cvitku, da pri njem sprejme službo, ker je odhajal v pokoj. Tako je prišla v Istro. Tam je spoznala mojega očeta in se z njim poročila. V Istri sta se mi rodila dva brata in dve sestri; trije od njih so tam tudi pokopani. Družina je živela sedem let v Padni, kjer je imela trgovinico.
Na željo najstarejše materine sestre v Novem mestu je prišla leta 1895 ob potresu v Novo mesto. V Novem mestu je moj oče prevzel gostilno na Bregu pri Murnu in tam sem se leta 1899 rodil; moja rojstna soba v tej gostilni je zdaj posvečena mojemu spominu. Leta 1904 je oče v Novem mestu zgradil veliko hišo kot hotel-kavarno in vinsko trgovino, a jo je zaradi lažnivega milijonarja iz Ptuja leta 1912 izgubil. V tej nekdanji očetovi hiši je zdaj galerija Jakčev dom.”
Že od otroških let ga je mikalo risanje. V ljudski šoli mu je dajal prve napotke frančiškan p. Severin Fabiani, njegov učitelj, v gimnaziji pa slikar Josip Germ. Njegov sošolec je bil pesnik Miran Jarc, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Srednjo šolo je končal na realki v Idriji, kjer je že pridno slikal. Novembra 1917 je moral k vojakom, kjer se je seznanil s slikarjem Francetom Kraljem. Tudi pri vojakih – na fronti in pozneje v bolnišnici – se ni ločil od svoje skicirke, v katero je risal, kar je videl okoli sebe in doživljal v sebi. Proti koncu vojne je doživel svoje prvo umetniško priznanje: Jakčeva mati je po slikarju Ivanu Vavpotiču posredovala nekaj sinovih slik Rihardu Jakopiču, ki je dve uvrstil v umetniško razstavo v svojem paviljonu. Odtlej so se vse bolj krepile prijateljske vezi med Jakopičem in Jakcem. Ta je po vojni (1919-1923) študiral na Umetnostni akademiji v Pragi, kjer se je navdušil za ekspresionistično umetnost norveškega slikarja in grafika Edvarda Muncha. Nekaj časa (1925-1928) je bil gimnazijski profesor risanja v Ljubljani, potem pa se je odpravil na študijsko potovanje po Evropi (Berlin, Pariz, Norveška), severni Afriki (Tunizija) in ZDA. Domov je prinesel polno risb, portretov in pastelov. Leta 1934 se je pri frančiškanih v Ljubljani poročil s Tatjano Gundrum, ki mu je bila poslej največja opora v življenju. “Med nama je bilo dvanajst let razlike,” je povedala letos. “Rada sva se imela in bila vedno skupaj… Nekaj dni pred smrtjo, ko ni mogel več govoriti, sem mu morala sneti poročni prstan z roke. Poljubil ga je in mi ga dal.” Po smrti matere (1937) se je iz Novega mesta preselil v Ljubljano. Po vojni je bil profesor za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo in je bil njen prvi rektor. Od leta 1949 je bil redni član SAZU ter več tujih akademij. Prejel je številna domača in tuja priznanja.
Zbirka Jakčevih grafik in slik je v galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, zbirka risb in slik pa v galeriji Jakčev dom v Novem mestu, ki so jo odprli leta 1984. Grafike in risbe z istrskimi motivi je umetnik podaril galeriji v Padni, odprti 12. oktobra 1990. V slikovito istrsko vas Padno je vedno rad prihajal. Jakčevo nepregledno ustvarjalno delo je na kratko orisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj v Enciklopediji Slovenije. Jakac je začel risati kot samouk, med prvo svetovno vojno je snoval realistične risbe, po vojni pa poduhovljene pastele dolenjske pokrajine v duhu liričnega impresionizma ter fantazijske podobe s problematiko življenja in smrti. Pobude je črpal iz slikarstva, literature in glasbe. V Pragi se je posvetil grafiki (lesorez, jedkanica, suha igla, litografija), pod vplivom Edvarda Muncha je slikal (otožna) “razpoloženjska” olja. Po letu 1923 je njegova umetnost spet realistično usmerjena. Jakac se je uveljavil kot najizrazitejši portretist svojega časa: njegovi obrazi slovenskih besednih umetnikov bogatijo naše literarne zgodovine in šolska berila. Dejaven je bil tudi kot avtor drobne grafike, fotograf in filmski snemalec.
Rodil se je 6. septembra 1900 v Parizu ameriškim staršem, ki se jim je po žilah pretakala mešanica škotske in irske krvi. Mati ga je vzgajala po strogih pravilih anglikanske vere in morda je bila prav ta strogost vzrok njegove “razcepljenosti”. Leta 1914 mu je umrla mati in to ga je zelo prizadelo. “Kot da bi oster kamen presekal moje srce.” Kmalu po materini smrti je prestopil v katoliško Cerkev, toda ta njegova “spreobrnitev” je bila bolj površna. Ko mu je bilo sedemnajst let, je šel kot prostovoljec Rdečega križa na fronto. Po koncu prve svetovne vojne je odšel v Ameriko, kjer je dokončal študije. Leta 1919 je tam začel pisati svoj znameniti Dnevnik (Journal), ki mu je ostal zvest skoraj do konca svojega življenja, tako da je narastel v najobsežnejši dnevnik v zgodovini svetovne književnosti (obsega 17 zajetnih knjig). V tem svojem dnevniku kritično spremlja dogajanje okoli sebe, hkrati pa postavlja na ogled svojo lastno podobo, svoj duhovni razvoj. Leta 1922 se je vrnil v Francijo in se kmalu uveljavil kot pisatelj. Svojo prvo knjigo (Psihiater vajenec) je izdal, ko mu je bilo komaj 22 let.
Leta 1926 je izšel njegov prvi roman Monte-Cinere ter pripoved Popotnik na zemlji. Sledila so dela: Adrienne Mesurat, Ključi smrti, Christine, Leviathan, Moira, Ko bi bil na vašem mestu jaz. Najbolj odmevni pa so bili njegovi dnevniki, ki jih je redno pisal in zapiske še sveže objavljal.
Med drugo svetovno vojno se je Julien spet umaknil v Ameriko, zibelko svojih staršev in prednikov. Dobil je službo profesorja na univerzi v Baltimoru. Ko je bilo vojne konec, se je vrnil v Francijo, kjer je nadaljeval svoje pisateljsko delo. To mu je odprlo vrata v “svetišče” francoske Akademije nesmrtnih, kjer je zasedel (1971) mesto svojega umrlega prijatelja pisatelja Francoisa Mauriaca, čeprav ni bil francoski državljan. Po naravi je bil samotar in tudi na časti in odlikovanja ni veliko dal, zato se je leta 1996 članstvu v Akademiji odpovedal. Z mislimi je bil že onstran. Ko je nekoč obiskal cerkev sv. Egidija v Celovcu, ga je tamkajšnja stara Marijina slika tako prevzela, da si je želel biti pokopan v kapeli blizu te slike. Ta njegova želja je bil izpolnjena 21. avgusta 1998.
“Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler,” ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove smrti, je Zemljovid slovenske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku.
Petra je slovensko brati in pisati naučil župnik pri Sv. Gregorju nad Sodražico. Potem ga je oče poslal na normalko (gimnazijo) v Ljubljano; zadnji dve leti srednje šole je končal v italijanskih mestih Padova in Pavia, ki sta bili tedaj pod Avstrijo. Ko je na Dunaju študiral pravo (1843-1846), se je dejavno vključil v tamkajšnji akademski klub Slovenija. V viharnem letu 1848 so njegovi člani izdelali program Zedinjene Slovenije in tedaj je Kozler začel razmišljati o izdelavi zemljevida slovenske dežele. Po opravljenem sodniškem izpitu je opravljal razne sodniške službe po Istri in na Primorskem. Ko je zaradi svojega zemljevida prišel pri vojaških oblasteh v nemilost, je zapustil državno službo, postal notar v Sežani in se oženil. Po očetovi smrti je prevzel njegovo trgovino na Dunaju; leta 1866 je z bratoma in s sestro kupil Cekinov grad v ljubljanskem Tivoliju, leto pozneje pa so skupaj ustanovili največjo pivovarno na Slovenskem, predhodnico današnje Pivovarne Union. Bil je vsestranski in zelo uspešen podjetnik. Umrl je 16. aprila 1879 na Cekinovem gradu v Ljubljani.
Peter Kozler slovenske zavesti ni prinesel iz domače družine; pridobil jo je s šolo, predvsem med študijem na Dunaju, kjer se je družil z jezikoslovcema Franom Miklošičem in Matejem Cigaletom ter drugimi uglednimi Slovenci. Leto 1848, ko je bil odbornik dunajske Slovenije in član Slovenskega kluba v Ljubljani, ga je potegnilo v središče slovenskega političnega življenja, piše Martin Jevnikar (Koledar GMD 1979). Podpisal je predlog 44 dunajskih Slovencev kranjskim deželnim stanovom. Potem pa je z Miklošičem prišel v Ljubljano, kjer je na zborovanju zagovarjal slovenski program, ki je obsegal štiri točke: Zedinjeno Slovenijo, enakopravnost slovenščine v šolah in uradih, ustanovitev univerze v Ljubljani ter neodvisnost Avstrije od Nemčije. Malokdo ve, da sta Peter Kozler in Anton Globočnik na podlagi kranjskega deželnega grba izbrala za slovenski znak belo-modro-rdečo barvo zastave. Tedaj je začel Peter Kozler tudi pisati o slovenskih zahtevah. Ves čas je imel pred očmi predvsem obmejne Slovence, meni Martin Jevnikar. Med drugim je poudarjal slovenski značaj Istre in zahteval za Slovenijo naslednje pokrajine: slovenski del Štajerske in Koroške, Kranjsko, goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki vred (vse to je vrisal v svoj zemljevid). Svoje zahteve je utemeljeval s statističnimi podatki, ki jih je načrtno zbiral. Po pravici torej velja tudi za prvega slovenskega statistika.
V tem času pa je Kozler kot prilogo sestavil knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je očrtal geografsko podobo domovine. “Za opisom pokrajin je posvetil posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja” (M. Bajc). Zemljevid je bil dotiskan leta 1853, toda vojaške oblasti so vse izvode zaplenile in Kozlerja obtožile veleizdaje. Kmalu je bil oproščen, toda zemljevid je smel “priti na svitlo” šele leta 1861, po koncu Bachovega absolutizma. V nekaj letih je doživel več ponatisov.
Ta preroški mož drobne in nizke postave, toda velikega srca, se je rodil 7. februarja 1909 v Fortalezzi, glavnem mestu brazilske zvezne države Ceara na njenem revnem severovzhodu (Nordeste). Njegova mati je bila učiteljica, oče pa uradnik v trgovskem podjetju. Ko je Helder, čigar ime pomeni “jasno nebo” (preroško za bodočega apostola barakarskih naselij!), odraščal, je sklenil, da postane duhovnik, ker bo tako najlažje pomagal ljudem v največji bedi in stiski. Mašniško posvečenje je prejel leta 1931, ko mu je bilo komaj 22 let. Že kot mlad duhovnik se je z vsem srcem posvečal tistim, o katerih Jezus pravi, da so “lačni in žejni pravice”. Tem je ostal zvest tudi kot škof, kar je postal leta 1952. Kot pomožni škof in član pripravljalnega odbora mednarodnega evharističnega kongresa v Rio de Janeiru leta 1955 je veliko nastopal na radiu in televiziji in se zavzemal za pravice najbolj revnih in brezpravnih. Tedaj je zanje ustanovil “banko Previdnosti”, ki jim posoja denar brez obresti in obstaja še danes.
Leta 1964 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa v Recifeju in Olindi na brazilskem severovzhodu, kjer vladajo kričeče socialne razlike: peščica bogatašev ima v lasti vso zemljo, ogromna večina ljudi pa se bori za skorjico kruha. Spričo teh vnebovpijočih krivic ni mogel molčati. O tem je govoril doma in v tujini, kakor so ga kot “preroka pravičnosti in upanja” vabili. Brazilske oblasti so ga razglašale za “komunista”, na slabem glasu je bil tudi v nekaterih vatikanskih krogih, ki so mu očitali, da preveč poudarja samo socialno stran evangelija. Nerazumljivo je, da ni bil sprejet predlog, da mu podelijo Nobelovo nagrado za mir, ki bi jo ta mož evangeljskega miru resnično zaslužil. Razne mednarodne organizacije in gibanja so skušale to krivico popraviti s tem, da so mu leta 1974 podelili “ljudsko nagrado za mir”.
Nadškof dom Helder Camara je v svojih govorih vedno znova obtoževal krivce obstoječih socialnih razlik v svetu: na prvem mestu so multinacionalne družbe, ki jim gre samo za zaslužek in jim ni mar za človeka. Zagovarjal je “teologijo osvoboditve”, vendar v smislu evangelija: Kristus osvobaja človekovo zavest in mu odpira oči za pravičnost v medčloveških odnosih na vseh ravneh. Značilne so njegove besede: “Če dam jesti ubogim, pravijo, da sem svetnik. Če pa sprašujem, kdo je kriv, da ubogi nimajo hrane, me imajo za komunista.” Ko je dopolnil 75 let, je bil v skladu z navodili drugega vatikanskega koncila razrešen nadškofovske službe. Postal je duša pobude “Leto 2000 leto brez bede”. Žal je to neuresničljivo! Kljub temu 90-letni dom Helder Camara na večer svojega življenja ljudi sprejema z nasmehom in odprtimi rokami. Kot je delal vedno.
Jean Guitton se je rodil 18. avgusta 1901 v mestu Saint Etienne v katoliški družini. Kot otrok je čutil ostro nasprotje med versko vzgojo doma in protiversko vzgojo v šoli (Francija se je leta 1904 razglasila za laično državo). Močno oporo je našel v starem, slepem duhovniku P. Pouetu, ki mu je odpiral oči za božje resničnosti. Rad je prebiral spise filozofov in vse življenje se je imel za učenca Henrija Bergsona. Pred drugo svetovno vojno je bil profesor prava, vojno je preživel kot ujetnik v Nemčiji, po vojni pa je bil do upokojitve (1968) profesor na pariški univerzi Sorboni. Živel je zelo skromno v najetem stanovanju, katerega stene so krasile njegove lastne umetniške slike. Bil je vdovec brez otrok. Njegovo skoraj stoletje dolgo življenje se je izteklo 21. marca 1999 v pariški bolnišnici Val-de-Grace (Dolina milosti).
Veliko je razmišljal o vstajenju. V svoji knjigi Problem Jezusa, ki ji je dal podnaslov Dnevnik svobodomisleca, trdi, da vstajenje ni samo čudež in večno življenje kot nadaljevanje, dopolnitev zemeljskega bivanja; vstajenje je popolna sprememba, poveličanje snovi. V tem je videl tudi ključ za odnos med časom in večnostjo. “Večnost ni podobna času in prava obrazložitev večnosti ni dolgost, ampak navzočnost. Večnost je sedanjost, ki ne mine, sedanjost vedno večnega veselja; veselja, ki je vedno navzoče. Sami vemo, koliko veselja nam daje prijateljeva navzočnost. Večnost je navzočnost Boga v nas in nas v Bogu.”
Fortunat se je rodil 6. julija 1721 Pod Mekinjami pri Kamniku v stari obrtniški družini: njegov ded je bil zidar, oče Jožef pa mizar, ki je izdeloval skrinje pa tudi oltarne nastavke. Družina se je že pred letom 1727 preselila v Kamnik. Tam je tedanji kulturno razgledani župnik Maksimilijan Rasp vodil šolo za nadarjene dečke, v katero je sprejel tudi Fortunata. Ko je odkril njegovo slikarsko nadarjenost, je po zvezah s plemiškimi sorodniki poskrbel za njegovo šolanje. Najprej ga je poslal v Ljubljano, kjer je bil učenec slikarjev Jelovška in Metzingerja. Pri svojih 25. letih je Fortunat poslikal bandero za cerkev sv. Miklavža v Tuhinjski dolini. Zatem je slikal oltarne podobe za cerkve v hrvaški Liki. Plemiška družina Taufferer mu je omogočila študij na Akademiji sv. Luka v Rimu (1756 pa 1758-1760). Tam je popolnoma spremenil svoj način slikanja. Zelo se je ogrel za beneške mojstre baroka, posebno za Tiepola in Piazetta. V svojem slikarstvu je ostal vedno blizu čustvovanju preprostega človeka iz sveta, iz katerega je sam izšel, prijatelje pa je imel med plemiškimi kulturnimi izbranci, kakršni so bili dolski baron Volbenk Daniel Erberg in njegova žena ter stiški opat Franc Ksaver Taufferer.
Glavnina Bergantovih del je iz zadnjih devetih let njegovega življenja, ki se je prezgodaj izteklo. Njegova dela sodijo v sam vrh slovenskega baroka. Poleg portretov je ustvarjal predvsem oljnate slike nabožne vsebine, večinoma za plemiške in samostanske cerkve, največ za tiste, ki so bile “pod palico” stiškega opata. Med najlepše spadajo oltarne slike za Križno Goro nad Ložem: Kristus na Oljski gori, Bičanje, Križanje. Za frančiškansko cerkev v Nazarjah je naslikal Zamaknjenje sv. Frančiška, za Veselo Goro pri Šentrupertu na Dolenjskem pa sv. Janeza Nepomuka: oba svetnika sta upodobljena v zaneseni zamaknjenosti. Umetnostna zgodovinarka Anica Cevc piše, da Bergantov osebni stil zaznamuje izrazita tipika fiziognomije; pri moških prevladujeta dva tipa: mlajši, nelep, v katerem je domnevno skrit podzavestno projicirani avtoportret, in starčevski z mehkim izrazom zamaknjenosti. Umetnikovi obrazi niso posebno lepi, so pa čustveno poglobljeni ali celo zamaknjeni. Kdor pozorno gleda Bergantove slike, dobi vtis, da je v upodobljenih osebah nekaj krhkega, bolehnega in da se v njih zrcali celo umetnikova osebna tragika: vse življenje je bil samotar, ni imel družine in le malo prijateljev. “Morda Bergantove cerkvene slike niso tako pobožne kot Metzingerjeve ali Jelovškove, zato pa so bolj iskrene in bolj zveste tragiki življenja. Ljudje so pred njimi doživljali sami sebe v krogu nebeščanov. To je res evangelij, oznanjevan ubogim” (Emilijan Cevc).
Slikarja je vezalo osebno prijateljstvo s stiškim opatom Francem Ksaverjem Tauffererjem, ki je vodil samostansko družino od leta 1764 do razpusta samostana pod Jožefom II. (1784). Ta vsestransko razgledani in delavni mož je kmalu po nastopu svoje službe pri prijatelju naročil križev pot za samostansko cerkev. Bergant se je dela takoj lotil in nastalo je 14 podob “jeruzalemskega križevega pota”: od Pilatove obsodbe do polaganja v grob, ki sloni na prastarem izročilu “pota trpljenja”, manj pa na poročilih evangelistov. Samostan Stična je leta 1974 Bergantov križev pot izdal v posebni knjižici, ki ima na desnih straneh 14 Bergantovih podob, na levih pa ustrezna kratka svetopisemska besedila. Knjižico je s čudovitim uvodom obogatil umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. V njem nazorno razčleni značilnosti Bergantovega slikanja. Med drugim piše: “V nasprotju z umirjeno Kristusovo postavo in strastnim nemirom rabljev se kaže umetnikova velika izrazna moč… Nenehoma opažamo to dvojnost: v krikih rabljev in Jezusovem molku… Kristus ni nadzemsko lep – morda je v njegovem izrazu celo nekaj črt umetnikovega obraza – rablji pa so prav po ljudski fantaziji divji, demonični, pretirani v surovosti…” Opozarja tudi na to, da Simon iz Cirene pomaga nositi križ od pete pa vse do desete postaje.
Zadnja slika prikazuje, kako mrtvo telo Križanega polagajo v kamnit sarkofag, na katerem beremo umetnikov podpis: “F. Wergant, Accademicus Capitolinus pinx: 1766”. Cevc pripominja: “Slikar torej s ponosom omenja svoje šolanje na rimski akademiji, morda tudi ponižno izraža željo, da bi bil – po Pavlovih besedah – s Kristusom pokopan.”
Pred šestdesetimi leti (3. februarja 1939) je v Ljubljani umrl skopski škof Janez Gnidovec. Do sebe je bil izredno strog, do ljudi pa blag. Kdor ga je poznal, ga je spoštoval kot “živega svetnika”. Upamo, da bo to čast kmalu tudi uradno dosegel.
Vseskozi je bil odličen dijak. Bil je zelo nadarjen zlasti za jezike, odlikovala pa ga je tudi trdna volja: kar je hotel doseči, je tudi dosegel. Po maturi se je brez oklevanja odločil za ljubljansko bogoslovje. Leta 1896 je bil posvečen v duhovnika. Triindvajsetletnega novomašnika je škof Missia poslal za kaplana v Idrijo. Zatem je bil dve leti (1897-1899) kaplan v Vipavi, kjer je malo zahajal v družbo, dokler mu ni cerkveni ključar dejal, da je v Vipavo prišel za ljudi.
Na željo škofa Jegliča, ki je ustanavljal gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu, je šel leta 1899 na Dunaj študirat klasično jezikoslovje. Študij je končal leta 1904 z doktoratom. Škof Jeglič ga je leta 1905 imenoval za prvega ravnatelja v šentviških zavodih. To službo je opravljal 14 let. Med prvo svetovno vojno je bilo v zavodih veliko vojaških ranjencev. Gnidovec je z vsemi govoril v jezikih tedanjega avstrijskega cesarstva. Leta 1919 je prosil škofa, naj ga razreši ravnateljstva, ker je želel vstopiti v misijonsko družbo lazaristov.
Škof je njegovo željo uslišal in Gnidovec je 6. decembra 1919 postal član misijonske družbe. Kmalu je postal voditelj novincev. Leta 1924 je bil imenovan za škofa v Skoplju, kjer je bil škofijski sedež že štiri leta prazen. Škofovsko posvečenje je prejel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: “Vsem postati vse”, za svojega vzornika pa sv. Frančiška Saleškega in poslej se je vedno podpisoval “Janez Frančišek”. Sedež skopske škofije, ki je obsegala vso Makedonijo, Kosovo, Metohijo in del Črne gore, je bil tedaj Prizren. Na ozemlju škofije je živelo okoli 30.000 katoličanov. Škofu je primanjkovalo duhovnikov in vztrajno je prosil za pomoč iz domovine. Pridobil je nekaj duhovnikov, med njimi Alojza Turka, poznejšega beograjskega nadškofa. Svojo prostrano škofijo je večkrat prepotoval, največkrat peš. Dal je zgraditi 11 novih cerkva, da so po vseh krajih, kjer je bilo kaj katoličanov, imeli božje hiše. Leta 1934 se je preselil v Skopje, kjer je bila vsaka njegova pot po mestu “pastoralni obisk”. O božiču 1938 je hudo zbolel in v začetku januarja 1939 so ga prepeljali v Ljubljano. Tam je 3. februarja 1939 umrl. Ob njegovi smrti je neki muslimanski uradnik v Skoplju, ki je škofa poznal, dejal: “Če ta ni v nebesih, ne bo nihče!”
“Medved je bil pesnik. Bil pa je kot človek in duhovnik zares čista duša. To potrjujem z vsem prepričanjem, ko mi nikoli ni najmanjše skrivnosti srca prikrival,” pričuje v svojih spominih pisatelj Franc Saleški Finžgar, najbližji prijatelj Antona Medveda, pesnika in dramatika, ki se ga spominjamo ob obletnici..
Po svojem mehkem značaju je bil Anton Medved “rojen” pesnik. Pesniti je začel že v dijaških letih in prve pesniške poskuse je objavljal v alojzijeviškem domačem listu. V njih je opeval lepote svojega domačega kraja in se spominjal svojega otroštva. Pred javnost je stopil kot bogoslovec, ko je bil njegov učitelj Frančišek Lampe, ustanovitelj in prvi urednik Doma in sveta, v katerem je Medved objavljal svoje prve lirične pesmi. Največji vpliv nanj je imel Josip Cimperman, ki ga je šolal v pesniki obliki in jeziku ter ga uvedel v Ljubljanski zvon. Po sodbi Franceta Koblarja je od Medvedovih pesmi, objavljenih v Zvonu, zanj najbolj značilen ciklus Iz lepših dni, ki s svojim bolestnim razmerjem do sveta sicer spominjajo na Jenkove Obujenke, vendar se v njih že uveljavlja poglobljeno razmišljanje. Medvedova lirika je v tesni povezavi z njegovim življenjem. “Življenje ga je kovalo na trdem nakovalu; temeljni akord njegovih pesmi je zato trpka bolest, le da je ta pesimizem trpljenja omiljen po etičnem idealizmu njegovega krščanskega svetovnega naziranja” (Ivan Grafenauer). Med njegove najlepše pesmi spadajo elegije, posvečene spominu pokojne matere. Pisal je tudi epske pesmi z motivi iz krajevne ali slovanske zgodovine, iz Svetega pisma ali iz legend. Izmed svojih pesmi je Medved izbral najboljše in jih izdal v dveh zvezkih svojih Poezij (1906, 1909). Finžgar sodi, da je v Medvedovih pesmih res preveč svetožalja, toda “modra glava naj bi izbrala cvet njegovih pesmi, pa bi imeli knjigo, ki bi nikoli ne zastarala.”
Poleg lirike je bila glavno polje Medvedovega literarnega ustvarjanja dramatika. Že kot bogoslovec je spesnil dramatičen prizor iz Svetega pisma Savel. France Koblar, najboljši poznavalec starejšega slovenskega gledališča, v svoji knjigi Slovenska dramatika Medvedovemu dramskemu ustvarjanju posveča 22 strani. “Medvedovo dramsko pesništvo,” piše, “se je razvijalo v treh stopnjah. Prvo je klasicistično zgodovinsko obdobje, nato goji sodobno idealistično realistično dramo, nazadnje se nagiba k ljudski igri.” Iz prvega obdobja so tri njegova najbolj znana dramska dela: romantična petdejanska drama Viljem Ostrovrhar (1894), dvodelna jambska tragedija Kacijanar (1895) ter tragedija Za pravdo in srce, v kateri je za snov izbral dogodek iz hrvaško-slovenskega kmečkega upora leta 1573. O Viljemu Ostrovrharju je Koblar zapisal, da mladi pesnik ni gradil iz življenjskih izkušenj. “Vendar delo ni brez pomena, zlasti iz dveh razlogov: prvič vidimo načrtno iskanje narodnega izročila v stari zgodovini, drugič je morda zavestno snovanje tragedije iz krščanskih osnov.” Njegove realistične drame (Krivica in dobrota, Na odru življenja) zajemajo snov iz družinskega življenja, so pa premalo “odrske”. Iz zadnjega obdobja je nekaj veseloiger (Na ogledih, Rendezvous, Prvi april) in dramatičnih slik (Cesar Friderik na Malem gradu). V zapuščini sta ostali njegovi drami Črnošolec ter Stari in mladi.