Carlo Caretto
* 2. april 1910, Alessandria, † 4. oktober 1988, Spello
“Nočem več tvoje dejavnosti, hočem tvojo molitev!”
“Bog že ve, kako naj nagovori človeka. Vsakega na svoj način,” nas glas razmišlja Carlo Carretto. “Mene je nagovoril tako, da je v meni ustvaril praznino, ko sem bil strastno predan dejavnosti v Katoliški akciji mladih.” V letih 1946-1952 je bil celo njen predsednik. Rodil se je 2. aprila 1910 v mestu Alessandria, otroštvo pa je preživel v vaškem okolju, kjer je bila vera nekaj samo po sebi umevnega in zato nič zanimivega. Šolal se je v Torinu, kjer si je pri sedemnajstih letih pridobil diplomo osnovnošolskega učitelja. Ob delu je nadaljeval študij filozofije in pedagogike. Ko mu je bilo triindvajset let in se je nameraval poročiti, je doživel drugi Božji klic. Srečal se je z nekim globoko vernim zdravnikom, ki mu je navdušeno govoril o Cerkvi in o vlogi laikov v njej. Njegov zgled ga je tako prevzel, da mu “ni bilo težko odpovedati se zakonu in se popolnoma posvetiti Bogu”.
Leta 1940 je postal šolski ravnatelj v mestu Bono na Sardiniji, kjer je kmalu prišel v spor s tamkajšnjimi fašističnimi veljaki, zato je moral otok zapustiti. Aprila 1945 je bil med ustanovitelji Združenja katoliških učiteljev. 12. oktobra 1946 ga je papež Pij XII. imenoval za narodnega predsednika Katoliške akcije mladih. Zavzeto je podpiral stranko krščanskih demokratov, ki je premočno zmagala na volitvah 18. aprila 1948. Kmalu pa je spoznal, da to ni prava pot. “Povezanost Cerkve s političnim sistemom nikoli ni rodila nič dobrega… V evangeliju ne najdete niti ene besede, ki bi govorila o oblasti. Vedno se govori o služenju…” To spoznanje ga je privedlo do tega, da se je jeseni 1952 odpovedal vodstvu Katoliške akcije mladih. Dve leti zatem je doživel tretji Božji klic, omenjen na začetku. Vstopil je v skupnost Jezusovih malih bratov, ki jo je ustanovil Charles de Foucauld, in 8. decembra 1954 je odšel v noviciat v saharsko puščavo. Tam je ostal dobrih deset let in se je na zunaj povsem izenačil z revnim beduinskim prebivalstvom, v njegovi notranjosti pa je vedno močneje žuborel studenec molitve. Svoje izkušnje iz teh let je posredoval v knjigi Pisma iz puščave. Na povabilo škofa iz mesta Foligno je brat Carlo Carretto prišel nazaj domov. V revnih prostorih nekdanjega frančiškanskega samostana v kraju Spello v sončni italijanski pokrajini Umbriji, ki je rodila sv. Frančiška Asiškega, je ustanovil puščavniško bivališče, ki ga je poimenoval po svetopisemskem očaku Jakobu, velikem “borivcu z Bogom” v molitvi. Tam se je posvečal predvsem molitvi, ki je narekovala njegove številne knjige (vseh je dvajset), zaradi pisateljeve iskreno zelo priljubljene. V slovenskem prevodu imamo dve: Bog, ki prihaja in Jaz, Frančišek. Njegova molitev se je spremenila v gledanje Boga, h kateremu je odšel 4. oktobra 1988. Bil je velik prijatelj mladih in o njih je dejal: “Zdijo se mi dobri. Imajo več smisla za svobodo, manj so navezani na denar, bolj poznajo probleme človeka. Nevarno zanje pa je, da so otroci civilizacije, ki vse dopušča, se pravi, družbe, ki odklanja križ in jim pripelje avtomobil do postelje. To iskanje ‘lahkega’ je nevarno. Če odstraniš križ, se izprazni uboštvo, razvrednotenje uboštva pa ti odvzame radost življenja in tako ne veš več, čemu sploh še živiš.”
Silvester Čuk
Dobri dve leti zatem, ko se je, “v srcu in duši otrok”, Bogu zahvaljeval za bogatih šestdeset let, je sredi dela in načrtov omahnil. Rodil se je 2. marca 1890 v Kredu pri Kobaridu. Izšel je iz družine malega kmeta. “Pri nas je bila revščina,” je zapisal. “Leto za letom je oče odhajal v svet, mama pa se je doma gnala in gnala z delom, da ni bilo treba najemati drugih in jim plačevati, ko včasih še za sol ni bilo. Jaz sem bi najstarejši in neštetokrat mi je potožila, kako ji je težko. Smilila se mi je in pomagal sem ji, kolikor sem mogel… Pa bi rad mami še kako drugače pomagal.” Stara mati mu je pravila, da je gori pri cerkvi svetega Jelarja (Hilarija) zaklad. Fantič ga je šel iskat, a vrnil se je praznih rok. Več uspeha je imel, ko je iskal zaklad modrosti. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimnazijo v Gorico, kjer je bil do sedmega razreda gojenec Alojzijevišča in Malega semenišča. Po maturi leta 1910 je študiral na univerzi v Gradcu slavistiko in latinščino ter študij končal z doktoratom o goriškem narodnem buditelju Valentinu Staniču. Poučeval je najprej na goriški gimnaziji, ki se je pred soško fronto umaknila v Trst. Potem je živel kot begunec na Gorenjskem; po vojni je bil imenovan v začasno narodno predstavništvo v Beogradu kot zastopnik Goriške.
Konec leta 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Parizu. Za stalno se je naselil v Ljubljani, kjer je poučeval na gimnaziji in na učiteljišču. Med drugo svetovno vojno je bil v Gorici ravnatelj slovenske gimnazije, ki so jo ustanovili Nemci. Zaradi tega “greha” je bil po vojni nekaj časa zaprt ter kazensko upokojen. 11. decembra 1952 je “odrezan od sveta” nenadoma umrl.
Na koncu je Deveta dežela, dramski prizor v verzih v slogu ljudske pesmi. Po tej zbirki je pri njem prevladala epika. “Začutil je, da je njegova moč v zgodovinskem in narodnem blagu, preoblikovanem v epsko pesem” (Janko Moder). Leta 1921 je izdal Gorske pravljice, zbirko legend, bajk, pripovedk, balad in romanc, ki so se mu porodile iz spominov na dom. Skoraj trideset let je je nastajal njegov Sholar iz Trente, najobširnejši in motivno najbogatejši slovenski ep, ki je izšel v knjigi leta 1939. V verze je prelil legende o nastanku božje poti na Svetih Višarjah, na Sveti Gori in na Brezjah (Tri božje poti, 1944).
Iz zgdovinskega in narodnega blaga je Lovrenčič zajemal snov tudi v svojih proznih delih. Vaško življenje v Kropi in njeni okolici opisuje povest Pereči ogenj (1928), zgodovinski roman Publius in Hispala (1939) zajema snov iz rimske dobe, prav tako romen Karnska kraljica (1997); roman Cesta in njen vozel (1931) pripoveduje o križarski vojski, ki jo je leta 1331 oglejski patriarh poslal v kobariški kot, kjer je živelo še nekaj poganov. Cerovškov gospod (v knjigi 1973) je biografska povest o Valentinu Staniču (izhajala je kot podlistek v listu Goriška straža 1924-25). Lovrenčič je tudi veliko prevajal: na tem področju bi mogli navesti vsaj štirinajst obsežnih knjig, prevedenih iz italijanščine in nemščine, zlasti za mladino (prvi je v slovenščino prevedel znamenito delo Pinocchio Carla Collodija, ki mu je dal ime Storžek). Janko Moder je ob Lovrenčičevi prezgodnji smrti posebej poudaril njegovo pisanje za mladino: Prvi koraki, Med Scilo in Karibdo (spomini na mladost in šolanje), Tonca iz lonca (pravljična povest iz tlačanskega življenja). Eno njegovih zadnjih del je bila hudomušna pesem o sraki Piki, zapeta vnuku Andreju (1952). “Pri tem ne smemo prezreti njegovega profesorskega dela na raznih učnih zavodih, kjer je budil ljubezen do slovenščine in vzgajal mlade literate. Še posebno pa se je kot svetovalec uveljavljal pri urejanju dijaškega lista Mentor (1931-32, 1940-42), kjer je toliko slovenskih književnikov preizkušalo prve korake ob dobrodušni in dobrohotni opori Joža Lovrenčiča.”
Kardinal Franz Konig, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlogo je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po “stažu” je najstarejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical papež Janez XXIII. pred davnimi 42 leti. Tudi po letih je najstarejši: pred nedavnim (3. avgusta) je obhajal 95. rojstni dan. Proslavili so ga v božjepotnem svetišču Mariazell.
Mladi profesor se je vedno posvečal znanstvenemu delu in objavil je številne knjige. Njegovo prvo večje delo je bila knjiga Stara zaveza in stara vzhodna verstva (1947), v salzburških letih pa je nastalo njegovo zajetno delo Kristus in verstva sveta, ki je izšlo v treh knjigah (1951). Kmalu pa izidu tega dela, ki je za preučevanje verstev temeljnega pomena, je bil imenovan za pomožnega škofa v Sankt Poltnu. Iz znanstvenih krogov so se zaslišali ugovori: “Ali ni takega strokovnjaka škoda? Za škofa bi lahko dobili koga drugega!” Škofovsko posvečenje je prejel leta 1952 in štiri leta pomagal svojemu ostarelemu škofu. Leta 1956 je postal dunajski nadškof, dve leti pozneje ga je papež Janez XXIII. imenoval za kardinala. Ko je ta “prehodni” papež 25. januarja 1959 napovedal koncil, je postal kardinal Konig član osrednje komisije, ki je morala zarisati glavne koncilske teme, med samim koncilom pa je sodeloval v teološki komisiji, v komisiji za nekrščanska verstva, odigral je pomembno vlogo pri oblikovanju Izjave o verski svobodi, ki je bila slovesno razglašena 7. decembra 1965.
Papež Pavel VI. mu je zaupal vodstvo Tajništva za neverujoče, ustanovljeno zadnje leto koncila (1965), in predsedoval mu je do leta 1980. Na željo papežev Janeza XXIII. in Pavla VI. je opravljal razne “posredovalne” naloge: navezoval je stike s Cerkvami “za železno zaveso” – v komunističnih deželah vzhodne Evrope, šel je na obisk k pravoslavnim, k Judom, k muslimanom. Leta 1985 je odložil breme vodstva velike dunajske škofije, ostal pa je “pojem” moža Cerkve, ki zna prisluhniti sodobnemu človeku. Pred dvajsetimi leti je dejal: “V prihodnjih letih bo mir, ki nam je potreben za molitev, vse bolj ogrožen. Če bomo torej hoteli zaznati in najti Boga, ga bomo morali srečati v soljudeh.”
Tischlerjeva nagrada je najbolj ugledno priznanje, ki ga na Koroškem vsako leto podelijo ljudem, ki imajo velike zasluge za slovensko skupnost. Lansko leto je to priznanje – dvajseto po vrsti prejel Lovro Kaselj, župnik v Hodišah blizu Celovca. “Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev sta s tem odlikovanjem počastila človeka, ki je v obe osrednji organizaciji vložil ogromen delež svojega truda in svojega umskega potenciala,” je zapisal Janko Zerzer. Oba odbora sta nagrajenca razveselila s tem, da sta izdala izbor njegovih besedil (razmišljanj in pesmi) v knjigi Sadovi večerne zarje. Razmišljanja tega modrega duhovnika so tako lepa, da so vredna pozornosti.
Hitro je navezal pristne stike z ljudmi, vse bogoslužje je bilo slovensko, saj je bila v vsej fari ena sama družina, ki je govorila nemško. Začel je s cerkvenim petjem in še danes, ko je govorica v Hodišah skoraj le še nemška, pri šmarnični pobožnosti vedno vsi prepevajo slovensko. Zaradi odmiranja slovenske besede silno trpi. Kaj bi se dalo storiti, da se to ustavi? Mladi slovenski izobraženci “naj ostanejo živi udje domače vaške družbe ter sovaščanom prikazujejo lepoto kultivirane domače govorice. Posebej pa naj brez vsiljevanja vplivajo na mlade starše, da svojo domačo govorico posredujejo tudi svojim otrokom,” svetuje Kaselj. “Kaj koristi narodu srednja ali višješolska ali celo akademska izobrazba njegovih sinov in hčera v njegovem jeziku, ko pa ne postane kvas za naslednje rodove!? Ali naj pogumna pesem ‘Slovenec sem, tako je mati djala, ko me je dete pestovala’ res prej ali slej postane ter ostane le še otožen spomin na minule čase?”
Sam si je prizadeval in se še vedno trudi, da bi slovenska beseda med našimi koroškimi rojaki ostala živa. Že kot gimnazijec in bogoslovec je prijel za pero. Ko je svojo župnijo Hodiše nekoliko “uredil”, mu je ostalo več časa za literarno delo in drugo javno delovanje. Dvanajst let je bil urednik mesečnika Vera in dom (zdaj Družina in dom), ki ga je bogatil s svojimi razmišljanji; pisal je tudi za Nedeljo, Naš tednik, Mohorjev koledar. Bil je med ustanovnimi člani Narodnega sveta koroških Slovencev in več let njegov preudarni odbornik. Največ zaslug si je pridobil kot predsednik Krščanske kulturne zveze, ki jo je vodil 12 let. Ves čas si je prizadeval za dobre odnose z organizacijami “z drugega brega”. Lovro Kaselj je po besedah Janka Zerzerja “lik slovenskega idealista, po katerem bi se splačalo zgledovati”.
“Dosegel sem precej visoka leta”
Kot mlad duhovnik je Jurij Trunk veliko potoval: 1906 je obiskal Egipt in Sveto deželo, leta 1909 je dvakrat potoval v Ameriko (ZDA) in naslednje leto še tretjič. Potopisne črtice s potovanja po Sveti deželi so izšle leta 1911 pod naslovom Na Jutrovem; o vtisih s svojega prvega potovanja po Ameriki je spisal v nemščini knjigo Quer durch Amerika (Križem po Ameriki). Leta 1912 je začelo v mesečnih zvezkih izhajati Trunkovo najbolj znano delo Amerika in Amerikanci z odličnimi ilustracijami Ivana Vavpotiča. Svoje prispevke je objavljal tudi v Mohorjevem koledarju in koroških slovenskih listih. Ker je slovenski jezik ohranjal ne le z govorjeno besedo, ampak tudi s peresom, je bil nemškim nacionalistom trn v peti. Kot “Hauptmacherja” (kolovodja) Slovencev na Koroškem so ga skušali odstraniti že pred prvo svetovno vojno. Svoj načrt so hoteli uresničiti med prvo svetovno vojno. Obtožili so ga protidržavnih dejanj (vohunjenja) in ga sredi marca 1916 zaprli. Naslednji mesec so ga poslali v “konfinacijo!” na Jezersko, kjer je ostal do novega leta 1917 kot duhovni pomočnik. Konec prve svetovne vojne in vse burne dogodke po njej je dočakal kot župnik v Borovljah. Bil je član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu, kjer je bilo o usodi Koroške že vse vnaprej odločeno. Po nesrečnem plebiscitu (10. oktobra 1920) se je moral umakniti iz Beljaka na svoj dom v Bače, kjer je kmalu prejel odlok, da mora v treh dneh zapustiti domačo občino. Uvidel je, da mu je vsako delovanje v domovini onemogočeno, zato se je (s težkim srcem) odzval vabilu, naj pride v Ameriko.
Na pot “čez veliko lužo” je odšel 20. julija 1921. V Spominih je zapisal: “V Ameriko sem prišel kot naseljenec, vendar z mislijo, da se utegnejo razmere spremeniti, pa se vrnem. Kmalu vidim, da bo na Koroškem ostalo, kakor je nastalo in je.” Njegova prva postaja v Ameriki je bila Fulda blizu mesta Berwick v zvezni državi Severna Dakota; tam je tri leta deloval med nemškimi priseljenci. “Zdaj sem čisto sam na nepregledni severnodakotski preriji. Le cerkvica in Bog v njej sta mi soseda. Srečen in zadovoljen sem, a vendar – brez domovine.” Ohranjal je redne stike s Koroško. Koroške Slovence je prepričeval, kakšna škoda bi bila, če bi se vključili v nemško krščansko socialno stranko. Zagovarjal je načelo, da se morajo Slovenci samostojno politično organizirati, poživiti je treba delovanje slovenskih prosvetnih organizacij, kjer jih ni, jih je treba ustanoviti, treba je osnovati slovensko zadružno centralo v Celovcu… Iz Fulde se je Jurij Trunk preselil na slovensko župnijo v rudarskem mestu Leadville (Kolorado), ki je nastalo v času “zlate mrzlice” sredi 19. stoletja in je s svojimi 3.109 m nadmorske višine najvišje ležeče mesto v ZDA. Temu kraju je župnik Jurij Trunk vtisnil neizbrisen pečat s svojim dušnopastirskim in narodnim delovanjem ter s poslikavami cerkve sv. Jožefa. 1. septembra 1946 se je preselil v San Francisco v sončni Kaliforniji, kjer je ostal vse do svoje smrti 11. marca 1973. “Nasičen z leti” se je preselil v večno domovino, potem ko svoje rodne domovine kljub dolgi odsotnosti ni pozabil, pogrešal pa vedno.
“Prehodil sem dolgo pot, da sem postal ljudem brat.”
Med študijem v Parizu je odkril nekaj, kar je bilo zanj popolnoma novo. Dominikanec p. Thomas Phillippe, s katerim se je spoprijateljil, ga je uvedel v svet duševno prizadetih. “Kadar sem bil s svojimi študenti, sem moral biti ‘zlikan’ profesor. Med prizadetimi osebami pa sem čutil, da moram biti to, kar sem dejansko v svojem bistvu. Pomagali so mi odkriti skrivnost medsebojnih odnosov ter najgloblje človeške potrebe po prijatelju, po skupnosti in po Bogu. Potrebna je bila dolga pot, da sem pridobil sposobnost postati vsem brat. To pot so mi odprle osebe z duševno prizadetostjo, ki bolj kot vsi drugi zahtevajo vzajemno zaupanje. Zelo sem se trudil, da vzpostavim sproščen odnos do duševno prizadetih. Nagradili so me s tem, da se je ob njih odprlo moje srce. Omogočili so mi, da sem odkril svoje zavore, svoje težave v odnosih na poti trpljenja. Potem pa je prišlo jutro vstajenja, ko sem odkril, da je ljubezen občestvo src.”
Leta 1964 je pustil vse in se posvetil izključno duševno prizadetim. V vasi Trosly-Breuil nad Parizom je začel skupno življenje z Rafaelom in Filipom, duševno prizadetima fantoma. Skupnosti so dali ime Barka (L’Arche) po svetopisemski Noetovi barki, s katero se je rešil pred vesoljnim potopom. “Barka je družina, katere srce je prizadeta oseba.” Takih skupnosti je zdaj že nad 100 in posejane so po 23 deželah sveta. Osnovni zakon teh skupnosti je Kristusova evangeljska ljubezen, zato so to “kraji odpuščanja in praznovanja”, kakor je zapisano v naslovu njegove knjige, prevedene tudi v slovenščino. Za veliko noč leta 1971 je s “prebivalci” svojih Bark romal v Lurd in ob tej priliki je vzniknila misel o gibanju Vera in luč, ki povezuje starše in svojce duševno prizadetih otrok. Zamisel mu je pomagala uresničiti Marie-Helene Mathieu. Nadvse razveseljivo je, da pri tem gibanju – tudi pri nas – velikodušno sodeluje veliko mladih.
Življenjsko pot Tomaža Hrena je na tem simpoziju orisal Franci Petrič, ki je odstrl pogled tudi na glavna področja njegovega delovanja, ko je postal ljubljanski škof. Izšel je iz premožne ljubljanske meščanske družine. Njegov oče Lenart, večkratni mestni sodnik in tudi župan, se je po tedanji “navadi” odličnejših meščanov oklenil “nove vere” – protestantizma. Poročil se je z Uršulo Žitnik in v zakonu se jima je rodilo več otrok: poleg Tomaža vemo še za enega sina in tri hčere. Oče in mati sta vseskozi ostala protestanta, otroci pa so se vsi odločili za prestop v katoliško vero. Tomaž se je rodil 13. novembra 1560. Kot osemletnega ga je vzel k sebi na Dunaj njegov stric Gašper Žitnik, profesor na tamkajšnji univerzi. Že naslednje leto pa ga je poslal v samostansko šolo v Admont. Po treh letih je nadaljeval šolanje pri jezuitih v Gradcu. Potem je štiri leta študiral na Dunaju filozofijo. Ko je bil namenjen v Padovo, kjer bi študiral pravo, se je spotoma ustavil doma v Ljubljani in je nevarno zbolel. Ko je ozdravel, se je dokončno odločil za duhovniški poklic.Posvečen je bil leta 1588 in še isto leto postal stolni kanonik in pridigar v Ljubljani, leta 1596 stolni dekan, po smrti škofa Janeza Tavčarja (1597) ga je nadvojvoda Ferdinand določil za ljubljanskega škofa. Papež Klemen VIII. je to imenovanje potrdil šele leta 1799 in Hren je v Gradcu prejel škofovsko posvečenje. Leta 1600 je postal predsednik reformne komisije za Kranjsko, v letih 1614-1621 je bil tudi namestnik nadvojvoda Ferdinanda v Notranji Avstriji. Umrl je 10. februarja 1630 v svoji rezidenci v Gornjem Gradu.
Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po načelih tridentinskega koncila (1545-1563). Papež Klemen VIII. in cesar Ferdinand II. sta si bila edina: v državi je treba najprej “pomesti” s protestantizmom, šele potem bo mogoča katoliška prenova. Cesar je začel ustanavljati reformne komisije, ki so jih sestavljali državni pooblaščenci in zastopniki Cerkve: ti so ljudstvo poučevali o razlikah med katoliško in protestantsko vero. To so bile politične, ne pa verske ali cerkvene ustanove. Najprej so zaživele na Štajerskem in Koroškem, kjer jih je vodil sekovski škof Martin Brunner. Na Kranjskem je bilo njihovo vodstvo zaupano škofu Hrenu, ki si je ob polni podpori predstojnikov (papeža in cesarja) in v skladu s svojo gorečnostjo in značajem prizadeval to nalogo čim bolje izpolniti. Tod so komisije delovale tri leta (1600-1603).
Ena od njihovih nalog je bila, da so ljudem odvzemali knjige naših protestantov, ki so bile protikatoliškega značaja; sprva so jih sežigali, kasneje pa jih izročali univerzi v Gradcu oz. jezuitskim kolegijem. Škof Hren se je močno trudil, da bi imel čimbolj izobražene in zgledne duhovnike, zato je ustanovil v Gornjem Gradu semenišče Collegium Marianum, kjer so se šolali in vzgajali njegovi duhovniki. Duhovnike je vsako leto (od 1602 do 1629) zbiral na škofijskih sinodah, na katerih “so preverjali razmere med duhovniki in verniki, urejali poslovanje škofije ter sprejemali sklepe, ki so postajali program prenovitvenega dela do naslednjega shoda” (Bogdan Kolar).
Škofa Hrena radi prikazujejo kot “požigalca knjig slovenskih protestantov”; pošteni preučevalci njegovega življenja in dela pa mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoličanom dal v roke potrebne knjige. Nameraval je izdati prevod Velikega in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija; v njegovem času je izšel le Mali (1615) po zaslugi jezuita Janeza Čandeka. Z njegovim sodelovanjem je škof Hren izdal Evangelije inu liste (1613). “Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato… Glavno pa je – in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po nasvetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, četudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini” (Ivan Grafenauer). Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem brevirju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen naslov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustanoviti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: “Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli brati protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki.”
“To sprejemam od Gospoda, vendar bi le rad doživel 1. januar 2000,” je dejal p. Jože Cukale, zadnji slovenski misijonar v Bengaliji, ko je junija 1999 zvedel, da ima raka. Želja se mu ni izpolnila: umrl je 21. oktobra. V prejšnjem Ognjišču smo pisali o njem kot o priči svetosti matere Terezije, s katero ga je vezalo dolgoletno prijateljstvo. Po njegovi smrti je v reviji Mladika (Trst) izšlo besedilo pogovora, ki ga je Jože Cukale imel za slovenski tržaški radio novembra 1998, ko je bil zadnjikrat doma. Iz tega pogovora izžareva njegova evangeljska toplina (lahko rečemo tudi svetost), zato ga predstavljamo kot pričevalca – z življenjem in globokimi mislimi.
Na Cankarjevi Vrhniki je zagledal luč sveta 27. aprila 1915 kot najstarejši od sedmih otrok. “Oče je bil krojač, zgled pridnega delavca, ki je delal do poznih ur, mati je bila večkrat zunaj na njivi, tako da sta uspela preživeti tako številno družino. Pri njih sem se naučil garaškega dela. Dva brata sta padla leta 1945 (v Kočevskem Rogu), ena sestra je umrla, ostale so še tri: ena je v Ljubljani, dve pa sta na domu.” Po štirih letih ljudske šole na Vrhniki se je začel kot “vagonar” voziti v ljubljanske šole. Od tretje gimnazije naprej je bil v Zavodih sv. Stanislava, kjer je leta 1935 maturiral. Ves čas je razmišljal o duhovniškem poklicu, zato je vstopil v bogoslovje in bil 7. julija 1940 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je prišel za kaplana v Gornji Logatec, kjer je ostal do konca vojne. Ljudem, zlasti otrokom, je na stežaj odprl svoje srce. “Zavestno sem razumel, da je duhovnik človek za druge.” Bodoči zmagovalci so ga imeli na seznamu “sumljivih”, zato se je maja 1945 umaknil čez Karavanke in našel zatočišče v Italiji. Med duhovnimi vajami v Rimu je začutil, da ga Bog kliče v jezuitski red: vstopil je decembra 1946 in tako je lahko uresničil tudi svojo željo po delovanju v misijonih. Leta 1950 je odpotoval v Bengalijo, kjer se je pridružil slovenskim in hrvaškim jezuitom in redovnicam, ki so oskrbovali takrat še cvetoči bengalski misijon. Prvih sedem let je deloval med najbolj bednimi v kalkutskem predmestju, potem je bil župnik velike župnije Keurapukur blizu Kalkute (1965-1990).
Že leta 1953 se je prvič srečal z materjo Terezijo. “Imel sem duhovne vaje za njene sestre.” Med njima so se spletle močne duhovne vezi. “Kadarkoli imam probleme, ne grem k svojim predstojnikom, ampak se grem raje posvetovat z materjo Terezijo – to je žena, ki zna odgovoriti na vse, tudi najtežje probleme, najsi bodo moralni ali socialni ali problemi osebnega značaja. Vedno je pripravljena postreči s svojim nasmehom in seveda z nasvetom.” Na željo matere Terezije je leta 1990 odšel v Rusijo kot duhovni spremljevalec njene redovne skupnosti. Po vrnitvi od tam je nekaj časa delal v jezuitskem noviciatu, tri leta misijonaril v Bangladešu, zatem je imel na skrbi središče za gobavce, od lanskega poletja pa je vodil središče z vzgojo mladih v kalkutskem predmestju. Temeljno potezo svojega duhovniškega dela je videl v široko odprtem prijateljstvu. “Bog me je blagoslovil z mnogimi prijatelji raznih ver, prepričanj in političnih opredelitev.”
“Občutek majhnosti, ki me vedno spremlja in mi pomaga, da se ne prevzamem, je velika milost božja. Ohranjuje me preprostega in me varuje, da se ne osmešim.” Tako je v svojem Dnevniku duše 15. junija 1956 zapisal kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, beneški patriarh, ki je leta 1958 postal papež Janez XXIII. Ta znameniti dnevnik, ki ga je dovolil objaviti šele po svoji smrti, je začel pisati kot petnajstletni dijak. “Bil sem dober in nedolžen, le nekoliko boječ dečko. Želel sem Boga ljubiti za vsako ceno in sem mislil samo na to, da bom postal duhovnik in služil preprostim dušam, takim, ki potrebujejo mnogo potrpežljive skrbi.” Izšel je iz skromnih razmer. Rodil se je 25. novembra 1881 kot tretji od trinajstih otrok kmečke družine v kraju Sotto il Monte pri Bergamu in bil še isti dan krščen na ime Angelo Giuseppe. V domači vasi se je naučil pisati in brati, potem so duhovniki bistremu fantiču omogočili, da je šel v “pravo” šolo in v semenišče, kjer so ga predstojniki “potisnili” še više: poslali so ga študirat bogoslovje v Rim, kjer je dosegel doktorski naslov. Najsrečnejši dan njegovega življenja je bil 10. avgust 1904, ko je bil posvečen v duhovnika.
“Samo zato si želim biti duhovnik,” je zapisal v svoj Dnevnik duše, “da bi kakorkoli lahko delal dobro.” To bi rad delal kot župnik v kakšni gorski fari, toda njegov škof je imel z njim drugačne načrte: najprej ga je poslal v Rim študirat cerkveno pravo, potem pa ga je izbral za svojega tajnika. Ko je Italija leta 1915 napovedala vojno Avstriji, je bil vpoklican k vojakom in do konca vojne je bil vojaški kaplan. Po vojni je bil nekaj časa spiritual v bogoslovnem semenišču v Bergamu, od leta 1921 pa je deloval v Rimu. Leta 1925 je bil posvečen v škofa in imenovan za apostolskega vizitatorja v Bolgariji, zatem pa v Turčiji in Grčiji. Leta 1944 mu je bila naložena kočljiva naloga apostolskega nuncija v laični Franciji, kjer je s svojo prisrčnostjo znal raztopiti še tako ledene predsodke. Januarja 1953 je prejel kardinalski klobuk, marca tega leta pa je že nastopil kot patriarh v Benetkah. “Vaši naklonjenosti priporočam moža, ki hoče biti vaš brat: ljubezniv, dostopen, razumevajoč,” se je Benečanom predstavil v baziliki sv. Marka, kjer je želel biti pokopan, trdno prepričan, da je to njegova zadnja postaja.
Gremo v Rim naredit novega papeža,” je dejal patriarh, ko je po smrti Pija XII. zapuščal Benetke. Govorilo se je, da bo novi papež “prehodni”: izvolili bodo kakšnega starejšega kardinala in večkrat se je omenjalo tudi Roncallija, ki pa se za te govorice ni zmenil. “Skupna molitev mora doseči, da bo novi papež človek umnega in krotkega vladanja, da bo svetnik in posvečevalec hkrati,” je pisal bergamskemu škofu, ne da bi se zavedal, da piše o sebi. Pri enajstem glasovanju v konklavu je bil izvoljen in izbral si je ime Janez: ker je bilo tako ime njegovemu očetu pa Jezusovemu predhodniku Krstniku in Gospodovemu najljubšemu učencu Evangelistu. To je bilo 28. oktobra 1958. Pokazal je, da hoče biti tudi kot papež ljubeči oče vseh katoličanov in prijatelj vseh ljudi dobre volje. Ves svet, celo samega sebe, kot je dejal, je presenetil, ko je 25. januarja 1959 napovedal vesoljni cerkveni zbor – drugi vatikanski koncil. V katoliško Cerkev je ta prinesel “nekaj svežega zraka” (kar močan prepih!) in jo pripravil na poslanstvo v novem tisočletju.
Po treh letih priprave je Janez XXIII. vodil prvo zasedanje, ki se pričelo 11. oktobra 1962, preostala tri zasedanja pa so potekala pod vodstvom njegovega naslednika Pavla VI.; koncil se je končal 8. decembra 1965. Papež Janez Dobri, ki je katoličanom in vsem ljudem dobre volje namenil sedem okrožnih (najpomembnejši sta Mati in učiteljica ter Mir na zemlji), je dokončal svoje življenjsko poslanstvo 3. junija 1963. “Skušal sem ljubiti vse, hotel sem dobro vsem,” je dejal malo pred smrtjo.