Lado Piščanc
* 16. junij 1914, Trst, † 4. februar 1944, Cerkno.
V zelenih daljavah božje bodočnosti
Kaplan Lado Piščanc, žrtev cerkljanske tragedije, se je rodil 16. junija 1914 v Barkovljah pri Trstu kot četrti od petih otrok (ob sestrah Anici, Marti, Zori in Miri). Oče Rafael, poštni uradnik, je bil Rojančan, rahločutna primorska duša, mati Ivana Pipan, po rodu Škofjeločanka, pa je bila trezna in odločna žena. Družina je bila v dvojnem duhovniškem sorodstvu: oče je bil brat Gabrijela Piščanca, dekana v Dolini in potem župnika v Klancu in Avberju, mati pa je bila sestra Valentina Pipana, župnika v Renčah, ki so postale Ladova domača vas. Leta 1926, ko je Lado vstopil v goriško malo semenišče, je bil oče iz Trsta uradno premeščen v Pizo, kamor se je leto zatem preselila tudi družina. Lado se tam ni mogel udomačiti. V malem semenišču sta na njegovo oblikovanje vplivala zlasti spiritual Leopold Cigoj in podravnatelj Ivo Juvančič. Slednji je iz Innsbrucka prinašal zanos nemškega mladinskega gibanja. Lado se je znašel v skupini sošolcev, ki jih je dr. Juvančič narodnostno in kulturno dvigal. Med njimi so bili poznejši psiholog Alfonz Čuk, pesnik Alojz Kocjančič, zgodovinar Rudolf Klinec in publicist Kazimir Humar. Lado je bil čuteča pesniška in umetniška duša; imel je tudi prijeten tenor, zato ga je privabljala glasba, zlasti operna.
V dnevniku, ki ga je pisal od konca avgusta 1930 do 24. novembra 1943 in je pod naslovom V zelenih daljavah božje bodočnosti izhajal v tržaški reviji Mladika (od januarja 1978 do junija 1980), odkrivamo njegov duhovni razvoj. 17. marca 1932 je vanj zapisal: “Moja prva želja je, da bi se vzdignil bliže k Bogu. Vendar pa v tem svojem zaletu hočem ostati trdno na tej zemlji, tako da se bom lahko, če bo božja volja, z velikimi sadovi sklanjal nad duše svojih bratov-trpinov. Druga želja pa je moja poezija. V srcu čutim silno hrepenenje po tem živem studencu.” Prvo pesem je napisal v Pizi leta 1930, s pesnikovanjem je nadaljeval kot srednješolec in bogoslovec. Nekaj mu jih je v Mladiki objavil tedanji urednik F. S. Finžgar. Svoje pesmi je leta 1942 pripravil za zbirko pod naslovom Pesmi zelene pomladi, ki pa zaradi vojne ni mogla iziti. Po njegovi smrti je zamisel uresničila sestra Zora, o kateri Lado v svojem dnevniku večkrat pravi, da je od vseh njegovih sester ‘najgloblja’ (uveljavila se je kot pisateljica: našim bralcem se je priljubila s svojim podlistkom in knjigo Na obalah morja in s povestjo Pastirica Urška). Ko razmišlja o svojem pevskem in igralskem poklicu, Lado v svoj dnevnik (22. januarja 1937) zapiše molitev: “O Bog, delivec duhovnih bogastev, daj, da bom postal dober pevec in dober igralec v posvečenih vežah tvoje svete Cerkve. Daj, da bom pel veliko pesem tvoje ljubezni in da bom do konca odigral tisto vlogo, ki si mi jo določil.” Mašniško posvečenje je prejel 11. junija 1938. Kot duhovnik je služboval pri sv. Ignaciju na Travniku v Gorici (1938-1940), zatem nekaj mesecev v Šentvidu pri Vipavi, od 1941 do mučeniške smrti pa v Cerknem. Lahko bi rekli, da je bila uslišana njegova prošnja, ki jo je izrekel nekaj mesecev pred svojo novo mašo (4. marca 1938): “O Bog, če veš, da bom pal in ne bom več vstal, če veš, da bom v večno nesrečo sebi in mogoče celo drugim, daj mi to poslednjo milost, da mi je umreti sedaj mlademu, ko upam, da še stojim…”
(obletnica meseca 02_1994)
Malokdo ve, da je bil naš največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja frančiškanski pater Stanislav Škrabec. Ta učeni mož, je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Čut za lepoto jezika mu je bil najbrž dan že v zibelko: tekla mu je v tistem kotičku naše domovine, ki nam je dala Trubarja, pisca prve slovenske knjige, pa taka mojstra besede kot sta Levstik in Jurčič. Luč sveta je zagledal 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici kot prvorojenec kmečke družine. Po ljudski šoli v Ribnici in gimnaziji v Ljubljani je stopil v frančiškanski red. Krstno ime Anton je zamenjal z imenom Stanislav, ki mu je delal čast z vzornim redovniškim življenjem pa tudi s svojim znanstvenim delom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1867. Nato je nekaj let poučeval grščino, nemščino in slovenščino na ugledni frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. V letih 1870-1873 je v Gradcu študiral klasično in slovansko jezikoslovje ter leta 1876 opravil profesorski izpit. Tedaj (od leta 1873) je že poučeval na frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici pri Gorici, kjer je ostal celih 42 let – vse do leta 1915, ko se je zaradi bližine fronte med prvo svetovno vojno moral umakniti v Ljubljano.
V svoji samostanski sobici na Kostanjevici je razmišljal in pisal o jezikoslovnih vprašanjih, ki so ga zanimala že izza dijaških let. Pozornost je zbudil z razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi (Izvestje novomeške gimnazije leta 1870). Ko je prišel na Kostanjevico, je nekaj jezikoslovnih spisov objavil v goriški Soči, nato pa na platnicah mesečnika Cvetje z vertov sv. Frančiška, “časopisa za naše verno ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška”. Ta skromni listič, ki je izhajal v 3.000 izvodih (od 1880 do 1915 v Gorici, nato do 1918 v Kamniku) in ga je skoro ves čas urejal p. Stanislav Škrabec, je med znanstveniki doma in po svetu zaslovel po njegovih razpravah o glasu in naglasu našega jezika, o oblikovanju, fonetiki, sintaksi, narečjih in še o marsičem. V 35 letih se je nabralo nad 1200 strani jezikoslovnih obravnav, ki so zanesle slovenska jezikoslovna vprašanja po vsem svetu – to je bila slovenska jezikoslovna zbornica (Jakob Šolar).
Ta skromni in po svoje nenavadni pater Stanislav Škrabec je svoje razprave pisal na poljuden, vsem razumljiv način. Bil je vnet zagovornik materinega jezika. O tujkah je menil, da so nepotrebne, zato jih je neusmiljeno preganjal. Prepričan je bil, da Slovenci svoj jezik in sebe premalo cenimo. Z vsem srcem je veroval: “Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu.” V skladu s to vero si je prizadeval, da bi slovenščina našla svoje mesto tudi v bogoslužju. Tu je bil nekako predhodnik pokoncilskih časov. V zapisu Opombe glede obrednika tretjega reda, objavljenega v Cvetju 1884, se Škrabec sprašuje, ali se sme rabiti slovenski obrednik brez posebnega dovoljenja iz Rima; na to odgovarja, da se ne le sme, ampak se pravzaprav tudi mora, kjer je to mogoče. Pred očmi ima daljše obredne molitve za tretjerednike, ki jih preprosti ljudje v latinščini prav nič ne razumejo. “Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače.” Zanimiva je tudi njegova misel, da bi se ob tisočletnici smrti sv. Metoda (1885) brala sveta maša po vsem Slovenskem v slovenskem jeziku. “To bi bil korak proti blestečemu cilju, ki sta nam ga pred tisoč leti postavila sveta brata Ciril in Metod.”
Andrej Einspieler, ‘oče koroških Slovencev’, kakor so ga poimenovali naši rojaki onstran Karavank zaradi njegovega dela za narod na političnem, prosvetnem, šolskem in cerkvenem področju, se je rodil 13. novembra 1813. Njegov oče, doma pri Pregleju, je bil cerkovnik in tkalec, zato se je uveljavilo hišno ime pri Mežnarju v Svečah. V šolsko modrost je Andreja uvajal župnik Tomaž Herker, ker v Svečah tedaj še ni bilo šole. Po njegovi zaslugi je bistri deček nadaljeval šolanje v Celovcu, kjer je končal licej in bogoslovje. Po novi maši leta 1837 je postal najprej kaplan v nemškem Plajberku. Do leta 1846, ko je nastopil službo drugega kaplana pri stolni cerkvi v Celovcu, je bil kar dvanajstkrat premeščen! Poslej je ostal v Celovcu vse do svoje smrti, 16. januarja 1888. Šest let je bil stolni kaplan, nato pa katehet ter (po opravljenem izpitu pri znamenitem jezikoslovcu Miklošiču) učitelj slovenščine na realki. Že tedaj je bil vodilna osebnost med koroškimi Slovenci. V tedanjih časopisih, slovenskih in nemških, je Slovencem dopovedoval, naj se vendar zavedajo svojih pravic na rodnih tleh, Nemce in druge narode v avstrijski državi pa je opozarjal na obstoj Slovencev in na njihov zakoniti boj za uveljavitev narodnih pravic.
Zavzemal se je za uvedbo slovenščine v vse šole in urade, poudarjal je potrebo po izobrazbi ljudstva. Le-to mu morejo dati šole v domačem jeziku in pa dobre knjige. Na veliko noč, 1851, je šel v Št. Andraž k škofu Slomšku. “Po obedu povabijo me premilostljivi knezoškof, naj se greva po škofovem vrtu malo sprehajat. Tu mi z milimi in srčnimi besedami začno popisovati, kako potrebno in tudi lahko bi sedanje dni bilo osnovati in na noge spraviti društvo, ki naj med Slovenci širi dobre slovenske bukve…” Nekaj mesecev kasneje (27. julija 1851) je izšel razglas o ustanovitvi Društva sv. Mohorja; prvi podpisnik te listine je bil Andrej Einspieler. Tedaj je izšel zakon, ki je prepovedoval ustanavljanje novih društev, dovoljeval je le cerkvene bratovščine, zato je Einspieler leta 1860 Društvo sv. Mohorja preuredil v cerkveno bratovščino, katere varuh je krajevni škof, Andrej Einspieler je postal njen podpredsednik.
Pred rojaki je svoje ravnanje utemeljil: “Gospodje, ki imajo v rokah oblast in nam pomagati morejo, so Nemci; gospodje, ki nas ponemčiti hočejo, so Nemci; gospodje, ki so slovenske krvi, pa žalibog nemškega duha, in z našimi nasprotniki potegujejo, so skoraj tudi že Nemci. Nemcem pa moramo resnico in pravico po nemško povedati; mislimo, da nam bo to več pomagalo, kot deset časnikov v slovenskem jeziku, ki jih pa Nemci brati nočejo ali ne znajo.” Leta 1873 je izdal Politični katekizem, v katerem je v obliki ‘katekizemskih’ vprašanj in odgovorov slovenskim ljudem razlagal, kaj je politika in kako je treba v njej delovati. Po upokojitvi leta 1882 je ustanovil štirinajstdnevnik Mir. Ta list, katerega prva številka je izšla 10. januarja 1882 v Celovcu, zadnja pa 30. oktobra 1920 na Prevaljah, piše Valentin Inzko, “je živa priča živahne kulturne in politične dejavnosti koroških Slovencev ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja”.
“Rodil se je 27. oktobra 1883 na Tolminskem pri Sv. Luciji na Mostu pri Lovrču, štev. 25, iz zelo revnih staršev, ki so mu umrli še zelo mlademu,” je o sebi zapisal Ivan Pregelj v Gledališkem listu ob uprizoritvi njegove igre Azazel v Ljubljani (1923). Oče Mohor je bil po poklicu krojač, doma iz bližnjih Modrejc, mati je bila Marija Kovačič. Ivan je bil njun prvorojenec, kasneje je dobil še dva brata: Petra (1886) in Frančiška (1889). Mati je umrla, ko Ivanu še ni bilo osem let, dobrega pol leta zatem je izgubil tudi očeta. Ko je bil star deset let, je odšel v večnost ded ‘Lovrč’. Potem je deset let skrbela zanj “mati njegove matere”, Ana roj. Carli. Že tedaj je bil njegov drugi oče svetolucijski župnik Josip Fabijan, ki se je koj po smrti staršev zavzel za siroto. Ivan je bil poslej več v župnišču kot pa doma. ‘Dobrotvor’ župnik Fabijan ga je poslal (1892) v goriške šole, odprl mu je svojo bogato knjižnico in ga podpiral vse do svoje nesrečne smrti (1916). Po dveh letih pripravnice v Alojzijevišču je Pregelj obiskoval gimnazijo. Leta 1903 je maturiral, jeseni je vstopil v bogoslovno semenišče, kjer je ostal le tri mesece. Začasno se je zaposlil kot pisar pri advokatu Franku.
Življenje Janka Glazerja je vzcvetelo prvi dan pomladi, 21. marca 1893. Rodil se je v Rušah pod Pohorjem v kmečki družini, katere priimek razodeva, da izvira iz rodu nekdanjih steklarjev (v pesmi Domotožje Glazer pravi, da bi šel tja, kjer ‘samevajo pohorske naše glažute / mojih prednikov priče, kjer glažarji kremen talili / so v čaše pojoče’). Po štirih razredih ljudske šole v domačem kraju je Janko obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Že v drugem razredu je s prijatelji začel izdajati rokopisni dijaški list, kot četrtošolec pa je videl v Ljubljanskem zvonu natisnjeno svojo prvo pesem Spomenik (psevdonim Aleksij). Leta 1913 je začel študirati slavistiko, germanistiko in filozofijo v Gradcu in se takoj zelo uspešno vključil v seminarsko delo pri profesorju Matiji Murku. A na splošno s študijem slavistike ni bil zadovoljen, zato se je leta 1914 v letnem semestru prepisal na prirodoslovje na Dunaju, naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec in prirodoslovju dodal kemijo. Po prvi svetovni vojni se je spet posvetil študiju slavistike in germanistike. K temu ga je spodbudil profesor Đuro Šurmin, nekdanji dekan Filozofske fakultete v Zagrebu, kjer je Glazer študiral leta 1919, od konca 1919 pa je študij nadaljeval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Tam je leta 1922 diplomiral.
Globoko rano mu je zasekala v srce smrt sina Matija, študenta kemije, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. Svojo bolečino je izpovedal v pesmi Ciproš, kjer to izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri – kakor se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. Večer življenja je preživljal v hiši zraven svojega rojstnega doma v Rušah: z ženo Marijo, vnukom Damjanom (do leta 1969) in hčerko Alenko, slavistko, raziskovalko novejše slovenske književnosti, pesnico, literarno in umetnostno zgodovinarko, prevajalko in urednico.
Profesor Janko Glazer je knjige ne samo zbiral, prebiral in varoval, temveč jih je tudi – pisal. Izdal je tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Ob njegovi šestdesetletnici (1953) je pri založbi Obzorja izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Pesmi in napisi; njegovo petinsedemdesetletnico (1968) je ista založba počastila z novim izborom pod naslovom Pohorje. Tretji izbor, ki ga je pripravila njegova hči prof. Alenka Glazer, je izšel ob stoletnici njegovega rojstva. Leta 1968 (ob 75- letnici) je za svoje življenjsko delo prejel Prešenovo nagrado, najvišje slovensko kulturno priznanje. Polovico denarja je sam od sebe odstopil pisatelju Pavletu Zidarju, ker je menil, da bi nagrado moral prejeti on (za roman Oče naš). Janko Glazer je uredil antologijo Slovenska narodna lirika (1920) in zanjo napisal uvod; izbor pesmi o ljubezni z naslovom Jaz in ti (1952) pa Sto pesmi za otroke (1974). 
Pisal je tudi ocene leposlovnih del, razprave iz literature, etnografije in razne zgodovinske zapise, ki jih je objavljal največ v Časopisu za zgodovino in narodopisje, ki ga je nekaj let tudi urejal, sestavljal je življenjepise za Slovenski biografski leksikon, precej je tudi prevajal (Goetheja, Prešernove nemške pesmi).
