Skip to main content

Za tiste, ki jih Bog ljubi, preizkušnje niso kazen, ampak milost.(sv. Janez M. Vianney)

Se bolj radovedni zakajcki 01

Tudi ti si lahko Miklavž

Se bolj radovedni zakajcki 01To je prav zares krivično! Zakaj je lahko velika noč vedno v nedeljo, pa binkošti tudi … sveti Miklavž pa ima god enkrat v torek, drugič v sredo, pa v četrtek … In letos v ponedeljek, huje že ne more biti!« Blaž se je kujal. Zjutraj je lahko le na hitro pogledal darila, olupil mandarino, pohrustal nekaj suhih hruškovih krhljev … pa je že moral v šolo. Miklavž mu je v košari pustil razdelilnik za tire na njegovi leseni železnici. A preden ga bo lahko namontiral, mora v šoli odsedeti celih pet dolgočasnih ur. Zares krivična reč!
»Doma bom ostal! Izkoristil bom šolski dopust!« se je nenadoma domislil. A starša se nista strinjala.
»Tistih pet dni šolskega dopusta bomo izkoristili za družinske počitnice.«
»Kaj pa če napišeš, da kašljam? V šoli se nikoli ne zlažem, zato morda enkrat ne bi bilo tako narobe …«
Mama se ni dala prepričati in Blaž se je vdal v usodo. Neža ga je vsa nestrpna čakala na vratih. »Pridi, greva, res ne bi rada zamudila …«
Mami je skozi okno gledala, kako sta se otroka oddaljevala po ulici. Neža je hitela, Blaž pa je po polžje hodil par korakov za njo. Pri prehodu za pešce ga je počakala.
»Alo, daj pohiti! Saj veš, da te bo doma vse počakalo. Popoldne pride pa še babica in prinese kakšno malo presenečenje, ki ga je Miklavž pustil pri njej.« Blaž se je nasmehnil, res je bil vesel babice. Zadnje čase tako redko pride. Prav vseeno mu je bilo, ali kaj prinese ali ne. Rad se je stisnil v njeno naročje, užival je v božanju, čeprav so bile babičine roke vse hrapave od dela na polju. Pouk je ob misli na babičin obisk minil hitreje.

***

Ču-ču-ču vlakec je drdral po leseni železnici. Strojevodja Blaž in kretničar Anton sta bila tako zatopljena v železničarsko delo, da sta preslišala zvonec.
»Oho, to je pa že nekaj, če Miklavževo darilo otroke zaposli za celo popoldne …«
»Babiiii!« Dečka sta stekla v babičin objem. Kljub starosti so bile njene roke močne. Ko so jo objeli vnučki, so se ji v očeh vedno zableščale drobne solze veselja. Blaž je vedel zanje, a je ni izdal.
»Vidva se kar igrajta, jaz se bom usedla tule ob rob železnice …«
»Tudi letos nam pripoveduj o Miklavžu, babica, prosim!« Blaž in Anton sta parkirala vlakec in se stisnila k babici.
»Seveda, če želite, vam povem kakšno zgodbo iz življenja dobrohotnega moža.«
»Jaaa!«
»Ko je bil sv. Miklavž škof v Miri, sta ljudi pestili huda lahkota in revščina. Škof Nikolaj, kot tudi rečemo Miklavžu, je ljudem razdal vse svoje imetje, na koncu je ostala le še škatla zlatih posod, ki pa so bile last Cerkve. Glej, ti moji ljudje so Cerkev, kar daj jim še to zadnjo škatlo … je ključarju naročil dobri Miklavž. Sedaj je bil škof reven, prav tako reven kot vsi njegovi otroci. A ostala mu je molitev. Vztrajal je v veri in zaupanju. Ljudje so se mu posmehovali, češ, od molitev ne moremo živeti. A dobri škof je ljudem izmolil čudež. Bog je naredil, da so v pristanišče prispele barke iz Egipta – vse polno natovorjene z žitom!«
»Kako lepo! Prav vse je razdal!« je vzklikala Neža.
»Dobrohotnost tega skromnega škofa je bila tako velika, da je še njegova smrt ni ustavila! Še vedno se množi in razveseljuje otroke iz roda v rod … In prav vi, otroci, imate zelo zelo pomembno nalogo. Poskrbeti morate, da se Miklavževa dobrota ohrani.«
»Misliš nas tri? Mene, Antona in Nežo?« je Blaž negotovo vprašal.
»Ja, prav vas mislim, vaša naloga je, da postanete Miklavži in širite njegovo dobroto naprej.«
»Ampak kako?«
»Zelo preprosto …« Babica se je nasmehnila in iz svoje pletene košare potegnila deset pobarvank in deset lizik. Anton je hitro zgrabil liziko, a ga je babica ustavila. »Anton, pomisli, koga boš razveselil s tole liziko.«
Anton ni razumel. Njemu je Miklavž prinesel sladko presenečenje, ki ga je že pohrustal, zakaj ne sme še te lizike? Saj jih je babica prinesla več kot dovolj za vse!
»Pri meni je sveti Miklavž pustil pobarvanke in lizike … in tole sporočilo.«
Razvila je listek, na katerem je z zlatimi črkami pisalo: Draga babica, tole darilo odnesi svojim vnukom. Če zmorejo, naj ga razdelijo svojim sošolcem in prijateljem, ki živijo bolj skromno. Nauči jih, da tudi oni postanejo Miklavži.
»No, otroci moji zlati, bo šlo?«
»Seveda bo šlo!« je bil odločen Blaž.
Anton je poskočil: »Naša nova soseda, tista deklica, ki ima samo mamo …«
»Anika?« je vprašala Neža.
»Ja, Anika! Njej bomo odnesli eno pobarvanko.«
Neža je stekla v svojo sobo po darilno vrečko – vanjo so položili pobarvanko in liziko. »Še tega mehkega konjička dodajmo.« Neža je imela rada konjičke, zato se je od pliška težko poslovila. Pa vendar: »Dar, ki malo boli, največ šteje,« je pomodrovala na glas. »Pridita, fanta, gremo kar takoj. Ampak potiho. Da nas nihče ne vidi. Sv. Miklavž je darila delil na skrivnem …«
Po hodniku se je slišalo le pridušeno drsenje copatkov. V klet so na kljuko vrat so obesili Miklavževo darilo.
»Pridita, pripravimo še ostala!« je zašepetal Blaž.

***
Naslednje jutro sta Neža in Blaž na poti v šolo pokukala v klet. Na vratih ni bilo več darila. Namesto darilne vrečke je bilo nalepljeno sporočilo: Dragi sv. Miklavž, hvala za tvoje presenečenje! Rada te imam. Tvoja Anika.

PEZDIR KOFOL, Marjetka (rubrika Zakajčki). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 14-15. Ilustracije: Polona Lisjak

Otroška vprašanja o veri tudi v knjižnih izdajah:
KOFOL PEZDIR, Marjetka – LISJAK, Polona. Zakajčki. Koper. Ognjišče 2019.
KOFOL PEZDIR, Marjetka – LISJAK, Polona. Še bolj radovedni zakajčki. Koper. Ognjišče 2021.

zgodba1 12 2021

Kako pride sveti Miklavž

(resnična zgodba)
Za otroke so večeri pred svetim Miklavžem polni vznemirjenja in pričakovanja, jutra pa polna presenečenja in veselja. Takrat se izpolnijo njihove skrite želje in pričakovanja, ki ga ne morejo pokvariti drobna razočaranja. Tedaj ko otroški pogledi objamejo z darili obloženo mizo, zažarijo njihove oči, prsti pa hitro odpirajo skrbno zavite skrivnosti. Nobeno drugo jutro ne premore toliko prisrčnih doživetij. Tedaj se jih dotakne neki skrivnosten svet. Vendar samo dotlej, dokler otroci samo sprejemajo dobroto tega svetega moža in si ne začnejo postavljati najrazličnejših vprašanj: kakšen je ta sveti Miklavž, od kod prihaja in kako pride v stanovanje, kako lahko v eni noči obišče vsa mesta in vse vasi in zakaj ne prinese daril vsem otrokom.

***

Tako sta premišljevala tudi Tin in Ana. Rada bi na svoje oči videla, kdaj in kako pride sveti Miklavž. Premišljevala sta in premišljevala, potem pa sta se odločila. Na Miklavžev večer sta se odpravila prva v posteljo in se delala, da že spita. Ko se je vse umirilo, sta previdno zlezla iz postelje ter vzela s seboj svetilko in vsak svojo odejo. V temni sobi sta se skrila za kavčem, ki sta ga že zvečer z veliko težavo previdno, da ju ni nihče opazil, odmaknila od stene. V eno odejo sta se zavila, z drugo pa pokrila, da ju ne bi zeblo in da ju ne bi mogli odkriti. Prisluškovala sta , če morda nista vzbudila pozornosti. Komaj sta si upala dihati in pogovarjala sta se šepetaje.
Bila sta vznemirjena. Ali bo prišel Miklavž skozi vrata in skozi katera? Ali pa bo morda prišel skozi okno? Kar skozi steklo? In če ju opazi, kaj jima bo rekel? Ali bosta potem še dobila darila? Čakala sta in čakala. Ob vsakem šumu, za katerega niti nista vedela, od kod prihaja, jima je srce začelo močneje biti in bitje srca je bilo edino, kar sta slišala. Vsakih nekaj minut sta pogledala na uro. Kazalci se skoraj niso premaknili. Imela sta občutek, da se je čas ustavil.
»Mene zebe,« je zašepetala Ana.
»Mene tudi,« je rekel Tin in se stisnil k sestrici. Škoda, da nista vzela še kakšne odeje, je pomislil Tin in potegnil s kavča pregrinjalo, da sta se zavila vanj.
»Kako lepo je spati v postelji,« je potihoma rekla Ana.
»Ura je že ena, pa je še vse mirno,« se je pritoževal Tin in se trudil ostati buden.
»Le kje hodi sveti Miklavž?« je v polsnu pomislila Ana in naslonila glavo na ramo Tinu, ki se je še bolj stisnil k njej.
Čisto neopazno se je vanju pritihotapil spanec.

***

Tin se je ves premražen zbudil. Sprva se ni znašel, kje je, potem pa vznemirjen pogledal na uro. »Zaspala sva,« je stresel Ano za ramo in že skočil izza kavča. Ana pa takoj za njim. Tin se je vrnil po baterijo. V njeni svetlobi je zagledal z darili obloženo mizo. Svetega Miklavža pa nikjer! Prižgala sta luč. Joj, koliko daril. Iskala sta vsak svoje ime. Miklavž je zanju pustil prav vse, za kar sta mu pisala. Veselila sta se in kar pozabila, da sta prespala prihod svetega Miklavža. Pohitela sta po starejšega brata Tevža. Zaspano je spremljal njuno navdušenje in si mislil svoje, z veseljem pa se jima je pridružil pri razdeljevanju čokolade.
V sobo je stopila mama. »Kaj pa vi danes tako zgodaj tukaj?« se je začudila
»Mama, mami, poglej, kaj nam je prinesel sveti Miklavž!«
Čudila se je skupaj z njimi. »Same lepe in koristne reči vam je prinesel,« je ugotavljala. »Ne vem, če ste bili tako pridni?«
»Miklavž že ve,« je hitel Tin, Ana in Tevž pa sta mu glasno pritrjevala.
»Prav, zdaj pa spat! Saj ste vstali sredi noči.«
Tevž je dejal, da sta ga mlajša radovedneža na silo zbudila, Tin in Ana pa nista rekla ničesar. Le kaj bi rekla mamica, če bi ji povedala, kako sta v zasedi čakala pa ne dočakala svetega Miklavža. To je bilo še veliko let njuna velika skrivnost.

***

zgodba1 12 2021Leto je bilo hitro okoli. Tin in Ana sta se naučila in zvedela marsikaj novega, še vedno pa sta se spraševala, kako pride sveti Miklavž.
Tin je že nekaj časa spraševal očeta, kako se snema z video kamero, da se je oče čudil. »Saj nam vedno govoriš, da prej ali slej pride prav, kar znaš,« je odgovarjal Tin.
»Res je, kar praviš,« je bil oče ponosen na svoje vzgojne prijeme in sinu z veseljem razlagal, kar ga je zanimalo. Tin je bil vztrajen pri učenju, oče pa pri razlagi.
Tin in Ana sta že popoldne pred svetim Miklavžem, ko sta bila sama doma, pritrdila kamero na polico omare na hodniku. Obrnila sta jo tako, da bi na posnetku zajeta vsa vrata, obcestna svetilka pa bi dajala dovolj svetlobe.
Preden sta šla spat, sta jo na skrivaj vključila.
Dolgo nista mogla zaspati. Vse mogoče misli so se jima motale po glavi. »Mogoče pa se prihoda svetega moža ne sme snemati.« je bila v strahu Ana. Tin jo je miril kot je vedel in znal, toda tudi njega je začelo skrbeti. Kamere pa si nista več upala odstraniti. Skrbi so jima preganjali spomini na lansko čakanje prihoda svetega Miklavža, »Če takrat ne bi zaspala, nam sedaj ne bi bilo treba snemati.«
V hiši je bilo vse mirno in počasi sta se pogreznila v spanec.
Zjutraj jih je spet pričakala z darovi obložena miza. Toda zdaj ju darila niso najbolj zanimala.
Pogledala sta proti kameri na omari. Še vedno je bila tam. In morda je skrivala v sebi odgovor na zanju najbolj skrivnostno vprašanje. Preden so se odpravili v šolo, jo je Tin neopazno snel in jo potisnil v svojo šolsko torbo. Že med potjo je v avtu hotel pogledati posnetek, pa je kamera ostala nema. Baterija se je izpraznila. Zaskrbelo ga je.
Ko sta prišla iz šole, je Tin vstavil novo baterijo. Zavrtel je posnetek na začetek, nato pa sta polna pričakovanja zrla v ekran. Ves čas ista slika hodnika. Končno se je zaslišal neki šum. Zadržala sta dih. Še nekaj trenutkov se je videla slika, nato pa je ves ekran zajela črna tema. Takrat se je baterija izpraznila.
»Pa saj ni res!!!« je bil glasen Tin.
»Zakaj ravno zdaj?« je šlo Ani na jok.
Zrla sta v temo ekrana.
Tako nerazumljiva in skrivnostna se jima je zdela.
Tako kot je skrivnosten sveti Miklavž.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 28-29.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

francisek ksaver00

sv. Frančišek Ksaverij (3. december)

francisek ksaver00Rodil se je 7. aprila 1506 na gradu Javier (Ksaver). Pri devetnajstih letih je šel študirat na slavno pariško univerzo Sorbono. Obetala se mu je sijajna prihodnost. Tedaj pa je srečal svojega rojaka Ignacija Lojolskega. Bil je med tistimi sedmimi možmi, ki so se 15. avgusta 1534 v cerkvi na Montmartru posvetili Bogu in položili temelje Družbi Jezusovi. Leta 1540 je papež na prošnjo portugalskega dvora poslal v Indijo jezuitske misijonarje, ki jih je vodil Frančišek. Na indijska tla so stopili 7. aprila 1541. Takoj se je vrgel na delo. Na jugu Indije je v enem mesecu krstil 10.000 ljudi. Leta 1547 je prišel na Japonsko. Ko se je predstavil kot oznanjevalec nove vere, so mu rekli, da bi novo vero poznali Kitajci, če bi bilo to res. Prizadeval si je stopiti na Evropejcem prepovedana kitajska tla, toda 2. decembra 1552 ga je na otoku Sancian, na pragu Kitajske, pobrala mrzlica. Papež Pij XI. ga je leta 1925 razglasil za zavetnika katoliških misijonov (skupaj s sv. Terezijo Deteta Jezusa). (sč)

Sv. Frančišku Ksaveriju je pri nas posvečenih 11 cerkva (3 žup. in 8 podr.) in dve kapeli. – Največ cerkva (5) stoji v LJ nadškofiji in vse so podružnične: v Podslivnici (4) (Cerknica), Starem Kotu (5) (Draga), nad Sajevcem (6) (Ribnica), na Vrhniki (7) in na Logu (8) (Železniki). – V KP škofiji sta zavetniku misijonov posvečeni dve ž. c.: v Gor. Trebuši (1) (oskrb. Most na Soči) in na Lozicah (2) (oskrb. Podnanos). – Tudi NM škofija ima tri cerkve sv. Frančiška Ksaverija: na Mirni Gori (9) (Semič), v Dolenji Stari vasi (10) (Šentjernej) in romarsko na Veseli Gori (11) (Šentrupert); na ozemlju škofije sta še dve Frančiškovi kapeli: v Kočevju in v Zadercu (Stari trg/Kolpi). – V CE škofiji je sv. Frančišku Ksaveriju posvečena ž. c. v Radmirju.(3) (mč)

 Marjeta01 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 12, str. 98-99.

povejmo z zgodbo 12 2021a

Pripravite pot Gospodu

povejmo z zgodbo 12 2021aNeki duhovnik se je spominjal, kako se je kot otrok s starši vozil po avtocesti na obisk k svojim starim staršem. Vedno je bil del avtoceste v popravilu. Spominjal se je prometnih znakov, ki so opozarjali na to, strojev ter delavcev. Mislil si je: kako čudovita bo ta avtocesta, ko jo bodo prenovili.
Dobrih deset let pozneje je spet potoval po isti avtocesti. Takrat k svojim staršem. Še vedno so tam potekala dela. Ko so obnovili en odsek, so začeli z obnovo drugega. Celo tako se je zgodilo, da so čez desetletje znova popravljali isti odsek. Po tolikih letih je bil namreč spet potreben obnove.

V adventu nam Janez Krstnik kliče: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze« (Lk 3,4). Janez Krstnik je pripravljal pot Gospodu z obnovo src. Storimo tako tudi mi, očistimo svoja srca. (br)

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 23.

beleznica bozo2019

Urednikova beležnica december 2021

beleznica bozo2019

Mesec december v prvih dveh tretjinah zaznamuje adventni čas. O njem govori tudi gost meseca, celjski škof in svetopisemski strokovnjak Maksimilijan Matjaž, ki smo ga povabili za gosta meseca tudi zato, ker je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za sinodo. Odgovarjal je tudi na vprašanja o tej aktualni temi za Cerkev.

beleznica plamen

Decembrski številko smo priložili Knjižni katalog. Prepričani smo, da boste v njem našli veliko idej za praznično obdarovanje svojih najbližjih – tako med novostmi kot tudi med preverjenim knjižnim programom.
S to številko Ognjišča vam podarjamo tudi koledar za leto 2022. Zanj ste bralci pokazali veliko zanimanje in upamo, da vam bodo fotografije iz narave in spodbudne misli koristen spremljevalec skozi prihodnje leto..

beleznica plamen

Priloga je tokrat zazrta v področje našega sveta, ki bo mnogim bralcem povsem novo. V naša življenja se v čedalje večji meri vpeljuje umetno inteligenco, robote, računalniške pomočnike itd. Po eni strani to daje upanje, da bomo kmalu lahko reševali zapletene probleme, obenem pa odpira tudi pomembna etična vprašanja.

beleznica plamen

Sklepamo redno sodelovanje z eksorcistom Janezom Kavčičem, s katerim smo vam dve leti prinašali vsebine, povezane z delovanjem hudobnega duha. Tokrat smo pogledali na glavne vsebinske smernice delovanja eksorcistov po svetu in Mednarodno zvezo eksorcistov. 

beleznica plamen

Moj pogled je tokrat kar “najin pogled”, saj smo gostili dve sogovornici, ki sta podpisani pod drugo knjigo Zakajčkov založbe Ognjišče, v katerih se otroci Blaž, Anton in Neža sprašujejo o Bogu, veri in krščanskem načinu življenja. Pisateljica in ilustratorka zgodb sta predstavili svoj pogled na ustvarjanje za otroke in spregovorili o tem, kar ju navdihuje, da sta obe tako zavzeti iskalki veselja v vsakdanjiku..

beleznica plamen

Predstavljamo tudi Lokalno radijsko mrežo, ki združuje 24 lokalnih radijskih postaj in sicer z namenom, da bi imeli boljši položaj na medijskem trgu. Radijski medijski prostor je skoncentriran na močne komercialne radijske skupine, ki imajo prevladujoč položaj, kar postavlja manjše lokalne radijske postaje v bistveno slabši položaj. S povezovanjem želijo ohraniti svojo domačnost, hkrati pa poskrbeti, da bodo v medijskem prostoru bolj(e) slišani.

beleznica plamen

V negotovih okoliščinah objavljamo podatke o naročnini za leto 2022. Posamezna številka Ognjišča bo stala 3,20 €. Naročnina pri župnijskih uradih bo znašala 35,00 €, za posameznike po pošti pa 36,50 €. Kot vidite bo v prihodnjem letu naročnina nekoliko višja kot letos. Vzrok za povišanje je višja cena papirja in precejšnja podražitev energentov, kar posledično pomeni višje stroške tiska in distribucije.
Ostanite zvesti naročniki Ognjišča še naprej! Priporočite Ognjišče svojim prijateljem in znancem ali pa naročnino podarite nekomu, ki ga boste s tem darom razveselili kar dvanajst krat v letu. Naročilnico najdete v sredini te številke Ognjišča.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 4.

Marjetka Polona1

Marjetka Pezdir Kofol in Polona Lisjak

Marjetka Polona1Pri založbi Ognjišče so izšli Še bolj radovedni Zakajčki, knjiga 27 zgodb, v katerih se otroci Blaž, Anton in Neža sprašujejo o Bogu, veri in krščanskem načinu življenja. Gre za drugo knjigo Zakajčkov, Blaž, Neža in Anton so še bolj radovedni, še bolj nagajivi in še bolj ustvarjalni. Zakajčki so že 7 let sestavni del mesečnika Ognjišče, ustvarjata jih naši sogovornici Marjetka Pezdir Kofol in Polona Lisjak.

– Kaj novega prinašajo Še bolj radovedni Zakajčki?
Marjetka: Druga knjiga Zakajčkov je oprijemljiv odgovor na potrebe otrok in staršev. Daj, napiši kaj o pepelnici! In velikega šmarna ne znamo zares razložiti … Zakaj si v prvi knjigi preskočila vse svete? Pa kakšno božično več napiši, da bo za božičnico v župniji … Zakajčki od vedno nastajajo iz vprašanj, potreb in zabavnih domislic mojih prijateljev, pa tudi bralcev, ilustratorke, urednika in lektorice … Skratka, novi Zakajčki se dotikajo tudi zahtevnejših vsebin (kot je trpljenje), a ne preveč. Moj osemletnik jih brez težav bere sam. Literarno pa so liki lepše izoblikovani in zgodbe bolj berljive kot v prvi knjigi. (smeh) Taka je pač pot učenja.

– Zakaj sploh pisati zgodbe iz vsakdanjega življenja? Nič kaj privlačno se ne sliši …
Marjetka: Polona ima na naslovni sliki svojega Facebook profila napisan citat: najdi veselje v običajnem. Skupno nama je, da sva zavzeti iskalki veselja v vsakdanjem. Danes ljudje težijo k nenehnemu izpopolnjevanju, trendom, všečnosti … Živimo v družbi nikoli-mi-ni-dovolj, kjer je najpomembneje, kako se pokažeš drugim. A vsakdanjost je razgibana in čudovita, če iz drobnih življenjskih malenkosti sestavljamo mozaik in smo zanj hvaležni.

– Katere pa so te malenkosti?
Marjetka: Otroške domislice, nenavadni pripetljaji, nepričakovan obisk, vprašanja, ki nas spravijo v zadrego, iskriva otroška molitev … Vse to je mozaik družinskega vsakdanjika in takšen je tudi mozaik Zakajčkov. Blaževo družino srečujemo v različnih trenutkih družinskega življenja, ko jim je lepo na počitnicah, ko Anton skriva figurice iz jaslic k sebi v posteljo, ko se v hiši udomačijo trije modri z vzhoda, pa tudi, ko v hišo pride bolezen in ko se otroci soočajo z lenobo.

– Kako uspeš Boga tako poenostaviti, da je razumljiv otrokom?
Marjetka: Boga ne poskušam poenostaviti. V Zakajčkih je Bog samoumeven, kajti otroku je Bog samoumeven. V prednajstniškem obdobju otroci z Bogom živijo v odnosu, ki temelji na doživljanju, in ne na pridobljenem znanju. Zakajčki imajo podnaslov Otroška vprašanja o veri. Ne gre za zahtevna teološka vprašanja, ampak za vprašanja, ki se rodijo iz doživetega odnosa z Bogom, prepleta vsakdanjih zgodb in verskih vrednot, družinskih navad tekom cerkvenega leta. Prav takšna spontana vprašanja pa nas starše pogosto presenetijo. Tudi z Blaževimi starši v knjigi ni nič drugače.

– Polona, kako pa z ilustracijo približaš Boga otrokom?
Bog je naš stvarnik. On je vse ustvaril z ljubeznijo, vse je ustvaril lepo. Trudim se, da s podobami vsaj malo zajamem to lepoto in otrokom približam stvarstvo, zbudim domišljijo. Ilustracije rišem igrivo, uporabljam žive, vesele barve, podobe vzbudijo prijeten, vesel občutek.

– V Sloveniji imamo poplavo slikanic. Kako najdeš svoj stil, svoje mesto kot ilustratorka?
Polona: Stil se ilustratorju ponuja kar sam, je del tebe, če pa ga želiš spremeniti in izpopolniti, je potrebno kar nekaj dela in vaje. Svojega mesta ne iščem. V bistvu nisem nikoli želela postati konkurenčna, ampak preprosto odgovarjam na delo, ki se samo ponuja. Do sedaj sem ilustrirala in oblikovala le projekte, ki so, kot pravim, »za Boga«. Kar sem se lotila delati zgolj »poslovno«, nekako ni prišlo do končnega izdelka. Sem pa že kar nekaj stvari naredila v verski tematiki. To jemljem čisto kot Božjo voljo zame. Rada sodelujem s katoliškimi založbami. Marjetka Polona2

– Kako ilustriraš: na računalnik ali na roke? Zakaj?
Polona: Oboje. Zakajčke rišem klasično; svinčnik, tuš, akvareli. Rubriko fantje-punce in druge pa tudi digitalno. Še vedno se mi zdi, da je najlepša risba, sploh za otroke, tako po starem, na papir. Digitalno je sicer fajn, ponuja veliko možnosti, nikoli pa ni tako osebno, izrazno.

– Kakšne motive je najtežje narisati?
Polona: Najtežje je najverjetneje narisati prav Boga, na primer Jezusa na križu. Ker ne želiš olepševati ali Bogu pripisovati omejene podobe. Bog je neskončno večji, kot si ga mi lahko predstavljamo.

– Zakajčki se pogosto dogajajo v varnem zavetju doma. Imaš dom Zakajčkov naslikan, da ne pozabiš, kakšen je kavč, kakšna kuhinjska miza …?
Polona: Nimam naslikanega na papirju, imam pa neko podobo v glavi, nek prostor, stil pohištva, da je hiša ubrana. Mogoče malo poklicne deformacije, saj sem po izobrazbi arhitektka. (smeh) Ko pa rišem, pregledam prejšnje ilustracije, preverim, da se kavč ujema, da je kuhinja ista, da ne menjajo stolov vsak mesec, saj so preprosta družina … Zanimivo, kar malo sem jih posvojila.

– Vajino vodilo pri ustvarjanju je:
Polona: Pustim se, da me vodi Sveti Duh, če nimam inspiracije, pomolim k njemu, in se kar hitro izriše slika pred očmi, ki jo potem narišem. Drugače pa preprosto, vsakdanje, veselo.
Marjetka: Sem le majhen svinčnik v Božji roki, ki svetu piše ljubezensko pismo … Mati Terezija.

– Kako ste se vidve znašli skupaj?
Marjetka: Spoznali sva se v zakonski skupini v študentskem centru Jadro. Pred dvanajstimi leti. Polone takrat še nisem zares poznala, bila pa je ena tistih deklet, ki žarijo. Rubriko fantje-punce sem želela narediti privlačnejšo, unikatno, zato sem Poloni poslala besedilo in jo vprašala, če bi kaj narisala »za zraven«. Dobili sva se na kavi. S sabo je imela prve skice, ki so me takoj očarale. Naslednje leto sem si zamislila še družinske zgodbe z vsakdanjimi, a zabavnimi vsebinami, v katerih bi se našli otroci in ob katerih bi se tudi starši dobro počutili. Polono sem izzvala z otroško ilustracijo. Tako so začeli nastajati Zakajčki.
Rada opazujem, kako se vzajemno razvijava in rasteva druga z drugo. Polonine ilustracije so prijazne, nežne, nagovarjajoče … Na najinem prvem »sestanku« o Zakajčkih je rekla, da otroška vera ne obstaja. Otrok veruje na svoj način, odrasel veruje drugače. Ženska drugače kot moški, babica drugače kot najstnica … A vera je ena. Otroci verujejo doživeto, pristno, brez pogojev. Bog zanje preprosto je. In od otroške predanosti se lahko ogromno naučimo mi veliki. V takšnem spoštljivem duhu vsak mesec nastajajo Zakajčki. Marjetka Polona3

– Obe sta mami doma, kako združujeta delo in družino?
Polona: Družina mi je visoka vrednota. Vanjo vložim največ svoje energije in časa. Imam pet otrok, najstarejšega že sedem let šolamo na domu, drugega tretje leto, najmlajša ima pol leta, srednja dva pa tudi nista v vrtcu. Zato pogosto, ko je treba oddati ilustracijo v uredništvo, kar malo zamujam. Mi je pa lepo, da lahko delam nekaj poleg skrbi za družino, nekaj, kar je za Boga, a osrečuje tudi mene. Prijetno je včasih pobegniti v svet domišljije, kjer je vedno lepo, kjer je hiša pospravljena, otroci urejeni. (smeh) Risanje mi je v sprostitev in v izziv. Je pa res, da je včasih, ko si utrujen, ko so otroci glasni in divji in zahtevajo svojo pozornost, svojstven izziv dobiti čas in mir za delo, včasih ni in ni navdiha.

Marjetka: Moji starejši trije otroci so v šoli, najmlajša v vrtcu, zato zadnje mesece lahko več pišem. A 12 let ob malčkih me je naučilo, da svoje delo črpam iz njihovega sveta. Pišem reportaže s poti, ki so všeč njim. Moj mož pa tudi rad hodi in aktivno živi, tako je iz našega družinskega veselja nastajajo namigi za družinske poučne in zabavne sprehode, ki jih objavljam v Ognjišču.
Zgodbe pa so del mojega materinstva – večino jih pripovedujem, tu pa tam kakšno zapišem. Otroci znajo to ceniti in se zgodb veseliti, kar mi daje motivacijo. Kariera je lahko nekaj zelo preprostega, domačega. Biti mama, ki piše (ali riše), je prav osrečujoča kariera. Morda se sliši preprosto, a ni. Ko so bili vsi otroci doma, je bilo težko. Ni preprosto sprejeti, da ne moreš pisati kadarkoli in brez »motenj«. Da narediš manj … Težko je najti pravo mero in verjeti, da Sveti Duh deluje tudi po omejitvah. Pogosto so mi dobre ideje zbežale. In z idejami je tako, da če jih ne zapišem takoj, nič kaj rade ne pridejo nazaj.

– Ali spiš z beležko?
Marjetka: Mogoče res ne bi bilo slabo. Idejo za decembrske Zakajčke sem ponoči zapisala kar na notranjost platnice otroške pobarvanke, ki je nekdo zvečer ni pospravil na njeno mesto. (smeh)
Kaj pa ti, Polona, so barve vedno pri roki, čopiči pa povsod po hiši?

Polona: Ne, v bistvu jih moram kar malo skrivati, ker bi jih drugače otroci želeli uporabljati. Moj predzadnji otrok je sedaj pokazal velik interes, zato moram najprej njemu pripraviti vodenke in list, šele nato se lahko približno v miru spravim k delu. Sem si pa pred nekaj meseci zadala, da vsak dan naredim vsaj eno risbo v skicirko, tako, za vajo. V zadnjem času se poslužujem tudi spletnih izobraževanj, ki so super pridobitev digitalne dobe. Šola kar od doma! Kot nalašč zame.

– Zakaj so vajini Zakajčki tako poceni?
Marjetka: Ker niso najini. Ker hočeva, da pridejo v čim več družin, da razveselijo kar se da veliko otrok. 15 oz. 16 evrov že pred epidemijo za marsikoga ni bilo malo denarja, sedaj je takšnih ljudi še več. Lepo je dobiti v dar dovršeno oblikovano knjigo, trdo vezano, natisnjeno na kakovosten papir, polno lepih ilustracij in zabavnih zgodb, v katerih je doma Jezus. Zakaj so poceni? Zato, da boste kupili eno zase in še eno za nekoga, ki si je ne more privoščiti. Hvaležna sem založbi Ognjišče, ki je imela posluh za moje trmaste želje o cenovno dostopni otroški knjigi. Ne nazadnje s tem ohranjamo duha očeta Franca Boleta.
Marjetko in Polono smo »zasliševali« sodelavci revije Ognjišče.

ERJAVEC, Matej in sodelavci. Obe sva zavzeti iskalki veselja v vsakdanjem…. (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 41-43.

sv klemen

Ljubi moj sveti Klemen Rimski!

sv klemenČeprav ne v ožjem ne širšem sorodstvu naša družina v času mojega otroštva ni premogla nobenega Klemena, je bilo to ime mnogokrat izgovorjeno in slišano v naši hiši.
Če sem natančen, ni šlo za katerokoli, ampak prav za tvoje ime, ljubi moj sveti Klemen. Moj oče se je namreč na vso moč trudil, da bi dokazal tezo, da cerkvice posvečene tebi, ki so posejane po naših krajih, označujejo pot, po kateri sta v devetem stoletju sveta brata Ciril in Metod potovala v Rim in s seboj nosila tvoje relikvije.
Zdaj, ko sem sam že “atovih” let, je ata že kar nekaj let v nebeškem kraljestvu, kjer je pri tebi in pri svetih slovanskih apostolih lahko preveril verodostojnost svoje teze, tvoje ime še ni pozabljeno, saj se naša družina že več kot četrt stoletja ponaša s Klemenom – in naj nečaku ob tej priliki zaželim vse najboljše ob godu, ti pa mu kot nebeški patron izprosi obilo žegna.
‘Teza’ o tvojih cerkvicah me kot otroka ni prav nič zanimala, zdaj pa očetu lahko samo pritrdim. Ne le zaradi na zemljevidu logično začrtane poti, ne le zaradi imen in priimkov, ki so izpeljani iz tvojega imena in so med Slovenci posejani še bolj na gosto, kot tvoje cerkve, pač pa predvsem zato, ker v zrelih letih spoznavam, da oče nikoli ni govoril tja v en dan, predvsem pa mi ni nikoli lagal.
Ljubi moj sveti Klemen! “Rimski” nisi zato, ker je po dolgi poti iz Vzhoda na Zahod tvoje telo našlo zadnji počitek v Rimu, temveč ker si bil kot Klemen Prvi, tretji naslednik apostola Petra na sedežu rimskega škofa. Četrti papež, torej.
Pa bo kdo vprašal, kako si se potem znašel tako daleč na Vzhodu.
A táko in takó naivno vprašanje lahko postavi samo kdo, ki se spreneveda in tudi danes trdi, da kristjani nismo preganjani. Res je, da nam, ki po Božji milosti živimo na tem, zaenkrat še, kolikor toliko mirnem koščku sveta, ni tako hudo, da bi se bali in trepetali za življenja, kot se to na žalost dogaja našim sestram in bratom po svetu, čeprav kljub “verski svobodi”, ki smo je bojda deležni, ne moremo več na glas povedati kaj mislimo in kaj verujemo, ne da bi se ne našel kdo, ki bi bil užaljen in nas pošiljal v … srednji vek, če se milo izrazim.
Pa da ne bom zašel v dnevno in vsakdanjo politiko: bil si preganjan in izgnan v mesto Herson na današnjem polotoku Krim. Tam si delal v kamnolomu in skupaj s sotrpini trpel strahotno žejo. V molitvi si prosil Boga za pomoč, in On ti je – kot nekdaj Mojzesu v puščavi – dal vodo iz skale. Potoček je odžejal in spreobrnil mnoge, razjezil pa pogane, ki so te držali v ujetništvu, zato so te z ladjo odpeljali na odprto morje, ti okrog vratu privezali sidro in te vrgli v morje. Kot pripoveduje legenda, je Bog – kot v Mojzesovih časih – razdelil morje, da so verni suhih nog prišli do kraja tvoje utopitve, kjer jih je pričakala marmornata cerkvica, v njej kamnita krsta in ob njej sidro.
cusin kolumna 2019Morje se je poslej vsako leto ob obletnici tvoje smrti umaknilo za sedem dni, vse dokler nista prišla Ciril in Metod.
In medtem, ko je tvoja duša že davno počivala v Obljubljeni Večni deželi, je tvoje telo, kot rečeno, potovalo nazaj v Rim, in po poti za seboj ‘puščalo’ cerkvice, kot je bila tista, ki je zrasla na dnu morja.
Ljubi moj sveti Klemen Rimski. Pomagaj nam, da bomo znali krotko in milo sprejemati vsa mala vsakodnevna preganjanja. In da nas ne utopijo sovražni valovi.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in milostno, kot vodo iz skale, izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 99.

just00

sv. Klemen Rimski (23. november)

just00Klemen Rimski je bil tretji naslednik sv. Petra, četrti rimski škof in papež, ki je mlado Cerkev vodil v letih 92–101. Gotovo je osebno poznal apostola Petra in Pavla in se navzel njunega apostolskega duha. Krščansko izročilo 4. stol. je v zgodovinski okvir vpletlo zgodbo o njegovem pregnanstvu na polotok Krim, kjer je bil obsojen na težaško delo v kamnolomu. Sotrpinom je s čudežem pomagal pogasiti hudo žejo, zato so ga pogani utopili v Črnem morju. Njegove relikvije sta leta 860 našla Ciril in Metod, ki sta jih leta 867 skozi naše kraje ponesla v Rim. Tam so jih prenesli v cerkev sv. Klemena, sezidano njemu na čast že v prvi polovici 4. stoletja.

Na Slovenskem je svetniku posvečenih pet cerkva (vse v LJ nadškofiji – domnevno ob poti svetih bratov v Rim): župnijska stoji v Bukovščici nad Selško dolino (1), podružnične pa na Rodinah (2) (Breznica), v Mojstrani (3) (Dovje), v Suhadolah (4) (Komenda) in Tupaličah (5) (Preddvor). (mč)

 Marjeta01 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.

pismo 11 2021a

Ali znamo biti dobri na pravi način?

Skozi leto poteka veliko dobrodelnih akcij. Denar olajša finančno stisko, če se zgodi na primer poplava ali požar. Zakaj pa ne pomagamo človeku, če vemo, da misli na samomor? Zakaj ne preprečimo nasilja v družini, če vemo, da se to dogaja. Zakaj ne priskrbimo službe nekomu, ki jo on zelo aktivno išče? Mnogi bi res lahko naredili kaj, a očitno brezposelnim ne pustijo zraven, ker se bojijo za svojo zaposlitev. Se počutijo ogrožene? Pogosta so šikaniranja na delovnem mestu, a sodelavci se za to ne zmenijo, ker misijo samo nase. Zakaj zakonca ali para ne usmerimo na kakšno terapijo ali svetovanje, če vidimo resne težave? Potem pa pride do ločitev in trpijo otroci.
Mama, ki otroku preveč pomaga (otrok je zdrav) in dela vse namesto njega, otroku dejansko ne pomaga. To je podcenjevanje. Otrok se ne bo naučil samostojnosti, odgovornosti in bo verjetno še pri tridesetih ali štiridesetih letih doma pri starših. To ni pomoč in dobrota. Ko slišim, da je neka družina v stiski, se vprašam: “Zakaj je v stiski? Kaj je vzrok? Kaj dela narobe?” Stiska se ne sme vleči v nedogled in poiskati moramo neko pomoč? Človeka je treba dobro poznati, da mu lahko prav pomagamo! Pogosto imam občutek, da bogati skrbijo za revne, kot da bi bili revni nesposobni in neumni. Pa niso! Če bi dobili delo, ne bi potrebovali pomoči, znali bi si sami pomagati. Zaradi pandemije, vremenskih ujm … je gospodarstvo v krizi, a zakaj si eni pomagajo iz nje, drugi pa ne? Včasih je dobrota res sirota. Tega, kar je dobil, človek ne ceni, morda celo ne ve, kaj s tem početi. Nima občutka, da se je treba v življenju boriti, da nekaj dobiš, zaslužiš in da je to proces. Marsikdo se naredi reven, da mu kdo pomaga, ne zna pa nekaj narediti, tudi zato ker mu ne dajo možnost za to. Moje sporočilo je: bodimo preudarni, ko pomagamo drugim iz stiske!
Brida

Hvala za vaše pismo, v katerem ste odprli veliko problemov. V prvem delu naštevate številne stiske v našem času, ki so za nekatere zelo hude. V podtonu lahko zaznamo očitek, da nekaterim ljudem pomagamo v stiski, drugim pa ne. Nekako kritizirate pomoč, ker lajša samo nekatere stiske. Dobrodelne organizacije pa tudi posamezniki ne morejo pomagati vsem ljudem v stiski, a to ne pomeni, da ne bi, kolikor moremo, pomagali vsaj nekaterim ljudem, zlasti tistim, ki so nam najbližji. Ko so sv. Tereziji iz Kalkute ‘očitali’, da je njena pomoč potrebnim samo kapljica v morje, saj ona pomaga samo nekaterim ljudem, na svetu pa je še ogromno revščine, jim je mirno odgovarjala, da se zaveda, da je vse njeno delo in delo njenih sester misijonark ljubezni kot kapljica v morje. A brez te kapljice morje ne bi bilo morje.
Ob vaši trditvi, kako je pomoč ljudem v stiski pomanjkljiva, ker kljub njej še vedno ostajajo revni ljudje, se spomnim zgodbe o človeku, ki je hodil ob obali in s peska v vodo metal morske zvezde, ki jih je tja naplavilo morje. Na suhem bi čez nekaj časa poginile. Obala je bila dolga in zvezd veliko. Ko ga je nekdo videl, kako meče zvezde v morje, je dejal, da je to njegovo početje nesmiselno, saj bo kljub njegovemu trudu veliko zvezd ostalo na suhem. Oni pa je odvrnil, da se pomoč lahko zdi nesmiselna njemu ne pa zvezdam. Njegovo početje je zanje rešitev!

RAZLIČNA POMOČ ZA RAZLIČNE STISKE
Če v prvem delu pisma, pravite, da ne zadostuje materialna pomoč, saj je tudi duhovnih stisk veliko (zakonske, samomori …). To drži. Ko lajšamo materialne stiske ne smemo pozabiti na duhovne. Cerkev je v duhu evangelija vedno govorila o telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Vernikom je naročala, naj opravljajo obojna dela usmiljenja. Imajo pa eni ljudje več posluha za eno vrsto del, drugi pa za drugo. Razumno je, da opravljajo tista dela, kjer bodo bolj uspešni, kjer bodo uresničili sebe in bolje pomagali ljudem. Med svetniki poznamo take, ki so gradili bolnišnice, stregli bolnim in delili hrano ter druge, ki so cele dneve spovedovali, sprejemali ljudi, jih poslušali, jih tolažili, spodbujali k dobremu, jim posredovali smisel življenja in jih pri spovedi reševali teže krivde. Oboji so pomagali bližnjim in oboji so naredili veliko dobrega, vsak na svoj način.pismo 11 2021a
Omenjate tudi problem brezposelnosti in dejstvo, da ni rešitev, da ljudem kar tako pomagamo, ampak jih navajamo, da si bodo znali sami pomagati. Pravilo popolnoma drži in menim, da je to cilj humanitarnih organizacij pa tudi drugih dejavnikov v družbi. Zlasti bi moral biti to cilj politike, da bi omogočala delovna mesta, kjer bi si ljudje s poštenim delom, za katerega bi prejeli pravično plačilo, služili vsakdanji kruh. Zato je tudi naša odgovornost, da volimo ljudi, ki si prizadevajo za to, ne pa tistih, ki mislijo samo na svojo korist, hujskajo k sovraštvu in podobno. Naša domovina nikakor ni imuna na to. Pri nas je dovolj če neki politik reče, da je proti Cerkvi in prejel bo dovolj glasov, da bo prišel v parlament.

POMOČ, KI POMAGA ŽIVETI, NE ŽIVOTARITI
Tudi ob najboljši gospodarski in socialni politiki se bodo pojavljale stiske in takrat smo dolžni pomagati. Jezus je dejal, da bomo uboge imeli vedno med seboj (Mr 14,7). Svetniki so tudi govorili, da raje pomagajmo enemu človeku, čeprav bi ta morda ne bil upravičen pomoči, kakor da bi jo odreki nekomu, ki je je res potreben.pismo 11 2021b
V drugem dela pisma ste zapisali, da ni vsaka pomoč resnična pomoč. Starši, ki tako ‘pomagajo’ otroku, da delajo vse namesto njega, mu v resnici ne pomagajo. Taki pojavi niso redki. Na neki način je podobno tudi pri odraslih. Ni cilj dobrodelnosti, da človeka privežemo “na socialo”, mu dajemo pomoč, ne pomagamo pa mu, da bi sam nekaj naredil zase. Kitajski pregovor pravi: Če daš človeku ribo, ga nasitiš za en dan, če ga pa naučiš loviti ribe, ga nasitiš za celo življenje. Cilj mora biti, da pomagamo človeku tako, da si bo znal sam pomagati. Pred leti je za Ognjišče spregovorila sestra Slavka Cekuta, ki je delovala v Albaniji, izredno revni državi v Evropi. Mnogi ljudje, zlasti mladi, so bili brez volje. Govorili so, da so revni in da bodo revni ostali. Ona pa jim je govorila: “Niste revni, ampak bogati, ker imate zdrave roke! To je bogastvo, saj se z delom svojih rok lahko preživljate.” Vsako leto septembra dobite bralci Ognjišča v reviji pripeto položnico za pomoč ljudem v srcu Afrike (Za srce Afrike). Zadnja leta pa je Slovenska Karitas začela še z akcijo Z delom do dostojnega življenja. V okviru te akcije si ljudje v osrednji Afriki in drugod sami z delom prislužijo vsakdanji kruh. Na primer: s sredstvi akcije družini kupijo kozo. To družina pase. Od nje dobiva mleko zase in ga še prodaja. S prihranki so si nekatere družine zgradile celo hišo ali napeljale elektriko. Sodelavci Karitas pravijo, da na ta način ljudem vrnejo dostojanstvo, ker niso več ‘berači’, ampak delavci, ki sami preživljajo sebe in svojo družino. Opažajo tudi, da se otrokom izboljša uspeh v šoli (tudi zaradi elektrike v hiši), uredijo se napete družinske razmere, vrne volja do dela in življenja … Ta lep primer dobre prakse, ki se zelo ujema z vašo mislijo v pismu, je lahko spodbuda k taki pomoči bližnjemu in obenem naj bo priznanje sodelavcem Karitas v tednu Karitas od 27.novembra do 3. decembra.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 11 (2021), 34-35.

adv vrtiljak1

Adventni vrtiljak

adv vrtiljak1

Potrebujemo:

→ 26 lesenih palčk za sladoled (dolžine 15 cm)
→ 8 lesenih palčk za sladoled (dolžine 20 cm)
→ 3 palčke za ražnjiče
→ 12 palčk za cake popse
→ 2 lesena kroga (premera 17 cm)
→ svinčnik
→ ravnilo
→ šestilo
→ ščipalki
→ vrtalni stroj
→ lepilo
→ 24 plastičnih lončkov
→ 2 razcepka
→ številke

POTEK DELA

1. Delo začnemo z obema lesenima krogoma. Na vsakem od njiju poiščemo sredino in s šestilom narišemo krog premera 5 cm – to bo mera, do kod bomo lepili palčke. Sledi risanje zvezde z dvanajstimi kraki. Razdalja med posameznimi kraki naj bo enakomerna.

2. Sedaj so na vrsti krajše sladoledne palčke. Z vrtalnim strojem v vsako od 24-ih zvrtamo luknjo, ki je od roba oddaljena 1,5 cm.

3. Sledi lepljenje 12 lesenih palčk na krog. Preluknjani del palčk je obrnjen izven kroga. Pri lepljenju pazimo, da so palčke enakomerno porazdeljene.

adv vrtiljak2a

4. Drugi krog položimo na prvega in ju združimo s ščipalkama – tako bomo lahko natančno poravnano zalepili drugih 12 palčk.

5. Nastali osnovi odstranimo ščipalke in z vrtalnim strojem na sredini obeh krogov zvrtamo luknjo.

6. Sledi priprava 24 lončkov. S pomočjo vrtalnega stroja vsem 24 lončkom izvrtamo po dve luknji, skozi katere bomo namestili palčke za cake popse. Luknje morajo biti malce širše, kot je debelina palčk, da bodo kozarčki ves čas vrtenja pravilno obrnjeni. Pri vrtanju plastike uporabimo ozke svedre za modeliranje, ki ne lomijo plastike.

adv vrtiljak2b

7. Po dva in dva lončka združimo s palčkami za cake popse.

8. Skozi oba kroga na sredini namestimo daljšo palčko za ražnjiče.

9. Zdaj bo naš vrtiljak začel dobivati podobo. Sledi namreč nameščanje vseh 12 parov lončkov med oba kroga. Po potrebi nanesemo malo lepila med lesenimi palčkami in palčkami za sladoled.

10. Sestavimo še dva stranska nosilca za vrtiljak. Za vsak nosilec potrebujemo štiri lesene palčke za sladoled (dolžine 20 cm) in eno leseno palčko dolžine 15 cm. Sestavimo črko A takšne dolžine, da se bo vrtiljak lahko prosto vrtel. Pri sestavi daljših palčk nanesemo nekoliko lepila in ojačamo vez s preostalo 15 cm dolgo palčko ter vse skupaj povežemo z razcepkom.

11. Tako nastali nosilec v obliki črke A povežemo s palčkama za ražnjiče. Nato palčko na sredini kolesa povežemo na eni in drugi strani z zgornjim delom nosilca.

adv vrtiljak2c

12. Sledi samo še okrasitev vrtiljaka – in oštevilčenje vsakega kraka.

13. Seveda pa ne smemo pozabiti pripraviti vsebine za posodice – vanje lahko namestimo listke s spodbudami za adventni čas, prostora pa je tudi za kak sladek priboljšek.

Opomba: višina vrtiljaka je 42 cm, polmer 37 cm.

M. C. S. Erjavec, Adventni vrtiljak: Naredi sam, v: Ognjišče 12 (2021),72.