Pri založbi Ognjišče so izšli Še bolj radovedni Zakajčki, knjiga 27 zgodb, v katerih se otroci Blaž, Anton in Neža sprašujejo o Bogu, veri in krščanskem načinu življenja. Gre za drugo knjigo Zakajčkov, Blaž, Neža in Anton so še bolj radovedni, še bolj nagajivi in še bolj ustvarjalni. Zakajčki so že 7 let sestavni del mesečnika Ognjišče, ustvarjata jih naši sogovornici Marjetka Pezdir Kofol in Polona Lisjak.

– Kaj novega prinašajo Še bolj radovedni Zakajčki?
Marjetka: Druga knjiga Zakajčkov je oprijemljiv odgovor na potrebe otrok in staršev. Daj, napiši kaj o pepelnici! In velikega šmarna ne znamo zares razložiti … Zakaj si v prvi knjigi preskočila vse svete? Pa kakšno božično več napiši, da bo za božičnico v župniji … Zakajčki od vedno nastajajo iz vprašanj, potreb in zabavnih domislic mojih prijateljev, pa tudi bralcev, ilustratorke, urednika in lektorice … Skratka, novi Zakajčki se dotikajo tudi zahtevnejših vsebin (kot je trpljenje), a ne preveč. Moj osemletnik jih brez težav bere sam. Literarno pa so liki lepše izoblikovani in zgodbe bolj berljive kot v prvi knjigi. (smeh) Taka je pač pot učenja.

– Zakaj sploh pisati zgodbe iz vsakdanjega življenja? Nič kaj privlačno se ne sliši …
Marjetka: Polona ima na naslovni sliki svojega Facebook profila napisan citat: najdi veselje v običajnem. Skupno nama je, da sva zavzeti iskalki veselja v vsakdanjem. Danes ljudje težijo k nenehnemu izpopolnjevanju, trendom, všečnosti … Živimo v družbi nikoli-mi-ni-dovolj, kjer je najpomembneje, kako se pokažeš drugim. A vsakdanjost je razgibana in čudovita, če iz drobnih življenjskih malenkosti sestavljamo mozaik in smo zanj hvaležni.

– Katere pa so te malenkosti?
Marjetka: Otroške domislice, nenavadni pripetljaji, nepričakovan obisk, vprašanja, ki nas spravijo v zadrego, iskriva otroška molitev … Vse to je mozaik družinskega vsakdanjika in takšen je tudi mozaik Zakajčkov. Blaževo družino srečujemo v različnih trenutkih družinskega življenja, ko jim je lepo na počitnicah, ko Anton skriva figurice iz jaslic k sebi v posteljo, ko se v hiši udomačijo trije modri z vzhoda, pa tudi, ko v hišo pride bolezen in ko se otroci soočajo z lenobo.

– Kako uspeš Boga tako poenostaviti, da je razumljiv otrokom?
Marjetka: Boga ne poskušam poenostaviti. V Zakajčkih je Bog samoumeven, kajti otroku je Bog samoumeven. V prednajstniškem obdobju otroci z Bogom živijo v odnosu, ki temelji na doživljanju, in ne na pridobljenem znanju. Zakajčki imajo podnaslov Otroška vprašanja o veri. Ne gre za zahtevna teološka vprašanja, ampak za vprašanja, ki se rodijo iz doživetega odnosa z Bogom, prepleta vsakdanjih zgodb in verskih vrednot, družinskih navad tekom cerkvenega leta. Prav takšna spontana vprašanja pa nas starše pogosto presenetijo. Tudi z Blaževimi starši v knjigi ni nič drugače.

– Polona, kako pa z ilustracijo približaš Boga otrokom?
Bog je naš stvarnik. On je vse ustvaril z ljubeznijo, vse je ustvaril lepo. Trudim se, da s podobami vsaj malo zajamem to lepoto in otrokom približam stvarstvo, zbudim domišljijo. Ilustracije rišem igrivo, uporabljam žive, vesele barve, podobe vzbudijo prijeten, vesel občutek.

– V Sloveniji imamo poplavo slikanic. Kako najdeš svoj stil, svoje mesto kot ilustratorka?
Polona: Stil se ilustratorju ponuja kar sam, je del tebe, če pa ga želiš spremeniti in izpopolniti, je potrebno kar nekaj dela in vaje. Svojega mesta ne iščem. V bistvu nisem nikoli želela postati konkurenčna, ampak preprosto odgovarjam na delo, ki se samo ponuja. Do sedaj sem ilustrirala in oblikovala le projekte, ki so, kot pravim, »za Boga«. Kar sem se lotila delati zgolj »poslovno«, nekako ni prišlo do končnega izdelka. Sem pa že kar nekaj stvari naredila v verski tematiki. To jemljem čisto kot Božjo voljo zame. Rada sodelujem s katoliškimi založbami.

– Kako ilustriraš: na računalnik ali na roke? Zakaj?
Polona: Oboje. Zakajčke rišem klasično; svinčnik, tuš, akvareli. Rubriko fantje-punce in druge pa tudi digitalno. Še vedno se mi zdi, da je najlepša risba, sploh za otroke, tako po starem, na papir. Digitalno je sicer fajn, ponuja veliko možnosti, nikoli pa ni tako osebno, izrazno.

– Kakšne motive je najtežje narisati?
Polona: Najtežje je najverjetneje narisati prav Boga, na primer Jezusa na križu. Ker ne želiš olepševati ali Bogu pripisovati omejene podobe. Bog je neskončno večji, kot si ga mi lahko predstavljamo.

– Zakajčki se pogosto dogajajo v varnem zavetju doma. Imaš dom Zakajčkov naslikan, da ne pozabiš, kakšen je kavč, kakšna kuhinjska miza …?
Polona: Nimam naslikanega na papirju, imam pa neko podobo v glavi, nek prostor, stil pohištva, da je hiša ubrana. Mogoče malo poklicne deformacije, saj sem po izobrazbi arhitektka. (smeh) Ko pa rišem, pregledam prejšnje ilustracije, preverim, da se kavč ujema, da je kuhinja ista, da ne menjajo stolov vsak mesec, saj so preprosta družina … Zanimivo, kar malo sem jih posvojila.

– Vajino vodilo pri ustvarjanju je:
Polona: Pustim se, da me vodi Sveti Duh, če nimam inspiracije, pomolim k njemu, in se kar hitro izriše slika pred očmi, ki jo potem narišem. Drugače pa preprosto, vsakdanje, veselo.
Marjetka: Sem le majhen svinčnik v Božji roki, ki svetu piše ljubezensko pismo … Mati Terezija.

– Kako ste se vidve znašli skupaj?
Marjetka: Spoznali sva se v zakonski skupini v študentskem centru Jadro. Pred dvanajstimi leti. Polone takrat še nisem zares poznala, bila pa je ena tistih deklet, ki žarijo. Rubriko fantje-punce sem želela narediti privlačnejšo, unikatno, zato sem Poloni poslala besedilo in jo vprašala, če bi kaj narisala »za zraven«. Dobili sva se na kavi. S sabo je imela prve skice, ki so me takoj očarale. Naslednje leto sem si zamislila še družinske zgodbe z vsakdanjimi, a zabavnimi vsebinami, v katerih bi se našli otroci in ob katerih bi se tudi starši dobro počutili. Polono sem izzvala z otroško ilustracijo. Tako so začeli nastajati Zakajčki.
Rada opazujem, kako se vzajemno razvijava in rasteva druga z drugo. Polonine ilustracije so prijazne, nežne, nagovarjajoče … Na najinem prvem »sestanku« o Zakajčkih je rekla, da otroška vera ne obstaja. Otrok veruje na svoj način, odrasel veruje drugače. Ženska drugače kot moški, babica drugače kot najstnica … A vera je ena. Otroci verujejo doživeto, pristno, brez pogojev. Bog zanje preprosto je. In od otroške predanosti se lahko ogromno naučimo mi veliki. V takšnem spoštljivem duhu vsak mesec nastajajo Zakajčki.

– Obe sta mami doma, kako združujeta delo in družino?
Polona: Družina mi je visoka vrednota. Vanjo vložim največ svoje energije in časa. Imam pet otrok, najstarejšega že sedem let šolamo na domu, drugega tretje leto, najmlajša ima pol leta, srednja dva pa tudi nista v vrtcu. Zato pogosto, ko je treba oddati ilustracijo v uredništvo, kar malo zamujam. Mi je pa lepo, da lahko delam nekaj poleg skrbi za družino, nekaj, kar je za Boga, a osrečuje tudi mene. Prijetno je včasih pobegniti v svet domišljije, kjer je vedno lepo, kjer je hiša pospravljena, otroci urejeni. (smeh) Risanje mi je v sprostitev in v izziv. Je pa res, da je včasih, ko si utrujen, ko so otroci glasni in divji in zahtevajo svojo pozornost, svojstven izziv dobiti čas in mir za delo, včasih ni in ni navdiha.

Marjetka: Moji starejši trije otroci so v šoli, najmlajša v vrtcu, zato zadnje mesece lahko več pišem. A 12 let ob malčkih me je naučilo, da svoje delo črpam iz njihovega sveta. Pišem reportaže s poti, ki so všeč njim. Moj mož pa tudi rad hodi in aktivno živi, tako je iz našega družinskega veselja nastajajo namigi za družinske poučne in zabavne sprehode, ki jih objavljam v Ognjišču.
Zgodbe pa so del mojega materinstva – večino jih pripovedujem, tu pa tam kakšno zapišem. Otroci znajo to ceniti in se zgodb veseliti, kar mi daje motivacijo. Kariera je lahko nekaj zelo preprostega, domačega. Biti mama, ki piše (ali riše), je prav osrečujoča kariera. Morda se sliši preprosto, a ni. Ko so bili vsi otroci doma, je bilo težko. Ni preprosto sprejeti, da ne moreš pisati kadarkoli in brez »motenj«. Da narediš manj … Težko je najti pravo mero in verjeti, da Sveti Duh deluje tudi po omejitvah. Pogosto so mi dobre ideje zbežale. In z idejami je tako, da če jih ne zapišem takoj, nič kaj rade ne pridejo nazaj.

– Ali spiš z beležko?
Marjetka: Mogoče res ne bi bilo slabo. Idejo za decembrske Zakajčke sem ponoči zapisala kar na notranjost platnice otroške pobarvanke, ki je nekdo zvečer ni pospravil na njeno mesto. (smeh)
Kaj pa ti, Polona, so barve vedno pri roki, čopiči pa povsod po hiši?

Polona: Ne, v bistvu jih moram kar malo skrivati, ker bi jih drugače otroci želeli uporabljati. Moj predzadnji otrok je sedaj pokazal velik interes, zato moram najprej njemu pripraviti vodenke in list, šele nato se lahko približno v miru spravim k delu. Sem si pa pred nekaj meseci zadala, da vsak dan naredim vsaj eno risbo v skicirko, tako, za vajo. V zadnjem času se poslužujem tudi spletnih izobraževanj, ki so super pridobitev digitalne dobe. Šola kar od doma! Kot nalašč zame.

– Zakaj so vajini Zakajčki tako poceni?
Marjetka: Ker niso najini. Ker hočeva, da pridejo v čim več družin, da razveselijo kar se da veliko otrok. 15 oz. 16 evrov že pred epidemijo za marsikoga ni bilo malo denarja, sedaj je takšnih ljudi še več. Lepo je dobiti v dar dovršeno oblikovano knjigo, trdo vezano, natisnjeno na kakovosten papir, polno lepih ilustracij in zabavnih zgodb, v katerih je doma Jezus. Zakaj so poceni? Zato, da boste kupili eno zase in še eno za nekoga, ki si je ne more privoščiti. Hvaležna sem založbi Ognjišče, ki je imela posluh za moje trmaste želje o cenovno dostopni otroški knjigi. Ne nazadnje s tem ohranjamo duha očeta Franca Boleta.
Marjetko in Polono smo »zasliševali« sodelavci revije Ognjišče.

ERJAVEC, Matej in sodelavci. Obe sva zavzeti iskalki veselja v vsakdanjem…. (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 41-43.