Vabljeni v glasbeno božično skrivnost
Glasba in glasbeni inštrumenti lahko na otroke delujejo skorajda čarobno in veliko je glasbenikov, ki se zelo dobro spomnijo, kako so se srečali s prvim inštrumentom. Kdaj in kje sta se vidve srečali s citrami in kakšen je spomin na to prvo srečanje?
Neli: Z glasbo sva se srečali že kot majhni deklici najprej doma, nato sva obe začeli z učenjem klavirja na Glasbeni šoli Celje. Do stika s citrami sva prišli po naši selitvi v mamin rojstni kraj Ponikva pri Žalcu, kamor smo se z mami preselile po očetovi smrti. Na Ponikvi imamo Etnološki muzej in v njem so razstavljene citre maminega strica Stanka Kosa; mene je seveda zanimalo, kakšen inštrument je to, saj se mi je zdel kar malce skrivnosten. Pritegnilo me je, da je bil to povsem drugačen, zame nov inštrument. Ni minilo dolgo, in že sem se začela učiti citre pri prof. Citi Galič, po dveh letih pa sem se vpisala v Glasbeno šolo Fran Korun Koželjski Velenje in nadaljevala učenje pri prof. Petru Napretu. Tam sem tudi končala nižjo glasbeno šolo iz citer, sestra Karmen je šla po teh stopinjah za mano. In samo še zanimivost, ker sem omenila glasbeno šolo v Velenju, da je ravno Fran Korun Koželjski napisal prvi učbenik za citre na Slovenskem.
Karmen: Dodala bi, da sta bila glasba in petje pri nas doma vedno prisotna – ati je igral ustno harmoniko, mami se je že kot otrok učila kitaro in harmoniko, kar je bilo za tiste čase precej neobičajno. Najin stari oče po mamini strani je igral berdo v družinskem tamburaškem orkestru, stara mama pa zelo rada poje. Ljubezen do glasbe sta prenesla na svoje otroke in vnuke. Odnos do slovenske ljudske glasbe in glasbe na sploh sva tako začeli razvijati doma.
Omenili sta že skrivnostnost, zanimivost citer kot inštrumenta. Kaj pa je bil potem tisti vzgib, da igranje citer vzameta precej resno?
Neli: Pri meni je bila radovednost, raziskovanje nečesa novega pa tudi želja, da vsaj poskusim s tem inštrumentom. Citre so bile zelo redkokje prisotne, in tudi to je bil dodaten draž. Kasneje mi je bilo posebej všeč, da sem se za razliko od klavirja, kjer sem se srečevala predvsem s klasično glasbo, pri citrah srečala z jazzom, bluesom, slovensko ljudsko glasbo, tudi popularnimi skladbami. Citre sem doživljala kot inštrument, ki mi daje nekaj več glasbene svobode v notni literaturi.
Karmen: Jaz sem bolj ali manj sledila sestrinim stopinjam – kot ona sem tudi sama šla najprej v glasbeno šolo za klavir, nato zraven še citre, ki so tudi mene zelo navduševale in mi predstavljale nekaj skrivnostnega.
Neli: Poseben korak za obe in potrditev, da sva na pravi poti, pa so bile prve izkušnje, ko sva začeli igrati v duetu. To je bil res korak naprej v najinem igranju.
Kako bi opisali citre? Na prvi pogled precej razumljiv inštrument, ki pa vseeno v sebi skriva kanček posebne estetike, globine, lepote …
Neli: Citre so v Sloveniji znane predvsem kot ljudsko glasbilo in so bile v preteklosti doma skoraj pri vsaki hiši. Do danes so se zelo razvile in tudi sami sva šli na študij citer v tujino z namenom, da pridobiva nekaj širine in spoznava res pester repertoar sposobnosti citer. To znanje se sedaj trudiva pokazati na koncertih, ko želiva citre predstaviti v zelo različnih vlogah – kot ljudski, akustični, virtuozni inštrument, na katerem se da odigrati originalne citrarske skladbe ter tudi prirejene skladbe iz obdobja renesanse, baroka do sodobne glasbe.
Karmen: V Nemčiji obstaja že veliko notne literature, napisane za citre. Številni sodobni skladatelji komponirajo za citre. V Sloveniji je predvsem na nas mentorjih, da spodbudimo kolege skladatelje, naj pišejo tudi za citre. In kot je povedala Neli, se je v zadnjih 30 letih citrarstvo v Sloveniji zelo razvilo. Citre se danes poučuje na številnih glasbenih šolah in umetniških gimnazijah tako na osnovni kot srednješolski stopnji.
Glede glasbene izraznosti se dojemanje citer največkrat zoži na melanholično otožen zvok, ki ga ljudje povezujejo s podobami iz filmov Cvetje v jeseni in podobno …
Karmen: V tem klasičnem pogledu res preozko dojemamo, da gre samo za ljudski inštrument, ki izvablja milozvočne melodije, melanholijo, nostalgijo … Citre so sposobne veliko širšega glasbenega izražanja, samo spoznati ga moramo.
Neli: Zanimivo je to dojemanje v širšem evropskem prostoru – Slovenci smo za Nemce, Avstrijce v glasbenem smislu mogoče preveč melanholični, senzibilni, ko gre za našo narodno glasbo, če se pogovarjaš s Hrvati ali Srbi, pa nam pravijo, da smo zelo veseli, ko igramo polke, valčke, ki so večinoma komponirani v durovih akordih. Če zaokrožim: živimo na prepihu kultur in vse to je vplivalo tudi na razvoj in dojemanje citer in na sploh glasbe na Slovenskem.
Ne moremo pa mimo tega dojemanja v odvisnosti od neke politične, družbene in kulturne situacije. Živimo blizu nemško govorečega prostora, s katerim si delimo precej podobne harmonije; je pa situacija po letu 1945 prinesla določen odklon do citer. Citre so se utišale, ker so imele predznak, da gre za nemški inštrument. Na Slovenskem smo jih poznali že v 19. stoletju kot preprost inštrument – bordunske citre, nato so na prelomu stoletja preko potujočih trgovcev k nam prišle tudi koncertne citre iz germanskega sveta. Po vojni je bilo vse, kar je dišalo po nemškem, v veliki meri odstranjeno, utišano. Zato so se citre redkokje poučevale na javnih glasbenih šolah, pretežno so jih učili zasebni učitelji.
K temu pogovoru smo vaju povabili tudi zaradi izdaje vajine prve zgoščenke z božičnimi skladbami. Kako je prišlo do ideje, da pripravita božični album?
Karmen: Z Neli sva imeli dolgoletno željo po izdaji albuma – vse od takrat, ko sva začeli nastopati s citrami v duetu. V času študija pa tudi kasneje sva imeli veliko nastopov, od adventnih, božičnih do koncertov čez celo leto z različnim programom, in vedno je bilo po koncertu vprašanje, če imava tudi kakšno zgoščenko za prodajo.
Leta so hitro tekla, medtem sva se vrnili iz Nemčije nazaj v Slovenijo; v vsem lanskem in letošnjem dogajanju ob epidemiji pa sva videli tudi priložnost, da uresničiva to željo.
Kako je bilo z izborom pesmi?
Neli: Repertoar, med katerim sva izbirali, je bil pester. Odločili sva se, da na božični album uvrstiva 14 skladb. Med njimi so nekatere zimzelene, za določene sva želeli pogledati malce dlje od že uveljavljenih pesmi – vsi poznamo Glej, zvezdice Božje, Kaj se vam zdi itd. Zanimale so naju starejše, pozabljene božične pesmi, kot so O jaslice borne, Tecite, pastirčki, Nebo je nocoj razsvetljeno … Krasne pesmi z zelo bogato pripovedno vsebino.
Karmen: Hkrati sva z izborom želeli predstaviti citre v različnih vlogah in nagovoriti širše poslušalstvo – od razigranih, veselih otrok do starejših poslušalcev, ki iščejo glasbo za svojo dušo, pa tistih, ki si želijo bolj spevnih, že poznanih božičnih pesmi z versko tematiko in dinamiko. S tem želiva predstaviti pot, ki so jo citre prehodile, da so danes povsem moderen inštrument.
- CD
citrarski duet NELI IN KARMEN ZIDAR KOS
Božična skrivnost
Neli in Karmen Zidar Kos izvirata s Ponikve pri Žalcu in spadata med najuspešnejše slovenske citrarke, saj sta tako na državnih kot mednarodnih tekmovanjih za citre in orgle dosegli najvišje ocene in priznanja. V zgoščenki Božična skrivnost predstavljata 14 božičnih skladb, ki sta jih že večkrat igrali, tako za svojo dušo kot za veselje občinstva. Želita predstaviti citre v različnih vlogah: kot ljudsko glasbilo, kot virtuozni, koncertni inštrument, kot akustični inštrument za spremljavo vokala, kot del glasbene zasedbe. Prisluhnete lahko slovenskim ljudskim, božičnim iz svetovne dediščine, nekaterim sodobnejšim skladbam, ne manjka pa tudi nesmrtna Sveta noč …
redna cena 11,90 €
s kartico zvestobe 10,71 €
Naroči v spletni knjigarni Ognjišča
Kaj pa potek snemanja? Kako bi opisali to izkušnjo?
Karmen: Dokler ne prideš v studio in začneš z delom, si do določene mere sploh ne predstavljaš, kaj vse to delo zajema. Je bila izjemno zanimiva izkušnja, hkrati pa spoznaš, da snemanje vzame veliko časa, ki ga pa ob vseh obveznostih, družini nimaš veliko na voljo.
Snemali smo postopoma, najprej inštrumenti, nato glas; tako vidiš, kako skladbe dobivajo svojo končno podobo. Zanimivo je, kako različno doživljamo posamezen zvok od dneva do dneva ali kako si lahko bil še prejšnji dan povsem zadovoljen z odpetim delom, pa se ti naslednji dan zgodi, da si z istim posnetkom manj zadovoljen. Gotovo v procesu snemanja nismo iskali popolnosti, želeli pa sva dati vse od sebe in poskrbeti, da bova s končnim izdelkom zadovoljni najprej midve.
Neli: Nekatere pesmi so bile posnete v krajšem času, določene težje skladbe smo snemali z več pozornosti na detajle. Je pa zelo dobrodošlo, da sva s Karmen sestri, da si že dolgo deliva to skupno glasbeno pot in se je med snemanjem nekajkrat zgodilo, da so določeni deli odigrani res usklajeno, ker se tudi v glasbenem smislu čutiva, kako mora neka skladba steči, da bo res zaživela v polnem sijaju.
Svoj delež je prispeval tudi najin prijatelj Boštjan Čuvan, ki ima dovolj izkušenj, kako morajo posamezne skladbe zveneti glede na svojo zvočno kuliso, besedilo, kje je treba poudariti značaj skladbe, hkrati pa ni obremenjen z zvokom citer, zato je večkrat podal komentar s perspektive snemalca, producenta.
Kako bi predstavili ta album, ki je na voljo tudi našim bralcem, poslušalcem? Kaj sta z njim želeli sporočiti?
Karmen: Že s samim naslovom Božična skrivnost želiva poslušalce povabiti na pot odkrivanja te skrivnosti, tako dojemanja verske razsežnosti božičnega praznika skozi glasbo kot tudi na pot spoznavanja citer kot inštrumenta.
Neli: Veseli naju, da je zgoščenka doprinos k naboru zgoščenk s citrarsko glasbo in zgoščenkam z božično glasbo na splošno.
Karmen: Za naju ni praznika brez glasbe. Želiva si, da bi najina zgoščenka Slovence doma in po svetu nagovorila, jim ogrela srca in polepšala božične praznike.
Neli in Karmen Zidar Kos izvirata s Ponikve pri Žalcu. Sta eni najuspešnejših slovenskih citrark, saj sta tako na državnih kot mednarodnih tekmovanjih za citre in orgle dosegli najvišja priznanja. Obe sta zaključili Glasbeno gimnazijo z glavnim predmetom orgle, se nato uspešno vpisali na študij v tujino in z odliko zaključili univerzitetni diplomski študij z glavnim predmetom citre pri prof. Georgu Glaslu na Visoki šoli za glasbo in gledališče München. Neli je leta 2017 zaključila še magistrski študij v Münchnu. V času študija sta bili zelo povezani z življenjem izseljencev v Münchnu, kjer sta na Slovenski katoliški župniji aktivno sooblikovali kulturni utrip. Med letoma 2015 in 2020 sta bili štipendistki organizacije »Yehudi Menuhin Live Music Now« München. Neli in Karmen kot uveljavljen sestrski citrarski duet nastopata v Sloveniji in tujini. Njun cilj je predstavljati raznolikost, pestrost in lepoto citer, tako v zvokovnem kot tudi v stilističnem pogledu. S pozitivno energijo in veseljem do muziciranja motivirata in spodbujata številne otroke, mladostnike in odrasle k igranju na citre. Neli poučuje citre na Glasbenih šolah Domžale in Grosuplje, Karmen pa na GŠ Nazarje, GŠ Sevnica in Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.
ERJAVEC, Matej, (Mladinska priloga – Glasba). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 68-69.
S sogovornikom, ki ga bralci gotovo poznate bodisi iz radijskih zvočnikov bodisi z glasbenih odrov ali televizijskih ekranov, sva se v pogovoru dotaknila medijev in ustvarjanja razvedrilnih vsebin, kjer je Blaž Švab dejaven že več kot dve desetletji. Kako razvedrilo in ekrane umestiti v prihajajoče praznike in življenje na sploh? Kaj mu pomenijo prazniki? Blažu sem zelo hvaležen, da je spregovoril tako iskreno, neposredno in z določeno mero kritičnosti, ki nas po svoje vabi k reviziji tega, kar smo, za kar se zavzemamo in kako živimo. 
– Kmalu potem sledi prehod v novo leto. Boste letošnje silvestrovo preživeli delovno ali v krogu najbližjih? 
Prvi dan novega leta je – že odkar pomnim – svetovni dan miru. Sam se na ta dan rad pridušam, da je tako gotovo zato, ker smo tistega dne tako ali tako vsi pod vplivom silvestrske noči, da se nobenemu nič ne ljubi – in je zato tisti dan res vse mirno. Maša, novoletni koncert dunajskih filharmonikov, skoki v Garmischu in morda celo kak sprehod, potem pa zmanjka energije za kaj drugega. In je tako res mir. Svetovni dan miru. Naj počiva v miru. Amen.Sicer pa sploh na vse vrste “svetovnih dni” ne dam kaj dosti, pravzaprav vedno manj, ko slišim, da obstaja tudi nekaj tako nepotrebnega kot je svetovni dan špagetov ali dan poljubljanja rdečelascev, zato tudi tega dne – za razliko od papežev, ki so mu vsako leto namenili posebno poslanico – kljub veliko resnejši vsebini nisem vzel kdove kako resno. Zakaj le, ko pa je bil mir nekaj povsem samoumevnega, vojna pa je v mojem življenju trajala le tistih par dni, ko smo na noge postavljali Slovenijo. Ko ti gre vse dobro in prav, Sirija ali Afganistan ostajata le tema dnevnih novic. In nič več kot to.Letos pa bo drugače, se mi zdi. Pa tega nisem dojel zaradi znamenitih ljubljanskih protestov, ah ne, take stvari so seveda večino krat bolj predstava kot realnost. Da se je nekaj med nami konkretno spridilo, sem začenjal razumeti v svojih vsakdanjih srečanjih z ljudmi, s katerimi sem doslej precej dobro shajal. Ne glede na to, ali so napetosti med nas vsajene namenoma ali ne, me je pretreslo, kako hitro sem se začel izogibati tistih, za katere sem vedel, da mislijo drugače kakor jaz. Dovolj mi je namreč bilo tega, da se mi je že v bežnih srečanjih začelo spahovati v želodcu, včasih je tudi bruhnilo iz mene, gnev in jeza in užaljenost, strupeni žolč, ki se je globoko v meni nabral od kdove česa že. Tudi v lastni družini, pa sem mislil, da nas nič ne more ločiti …In ko se je to začelo dogajati, sem začenjal počasi razumeti, da mir ni nekaj samoumevnega ter da je nekaj veliko bolj potrebnega in nekaj veliko težjega od tega, kar sem mislil. Da je mir med dvema stvar odločitve in napora in da se do njega sploh ne pride z izogibanjem ali z iztrebljanjem nasprotnikov, ne, da je tako kvečjemu še slabše, da se žolč nabira in nabira, dokler ne dobi priložnosti, da se kot slap izlije ob prvi priložnosti, ko se čutim napaden v tem, kar sem. Da je mir torej nekaj, kar je treba imeti, kar je treba zgraditi, za vsako ceno, in da se ta zgradi najprej tako, da sem tam, kjer sem, da sem tak, kakršen sem in da si želim ob sebi imeti človeka, ki je tak, kakršen je. Ker ga potrebujem točno takega, kot je. Četudi ga ne maram.Seveda je to veliko lažje reči kot udejanjiti, a morda bo prvi korak k temu že sklep, da si miru zaželimo. Da si ga postavimo pred oči kot prioriteto, da ga začnemo razumeti kot nekaj pomembnega, potem se bomo začeli verjetno zanj tudi bolj truditi, vsak po svojih močeh. Ne tako, da bomo vsi enako mislili, ne tako, da bomo vsi ubrali isto pot, temveč da bomo imeli vsi isti cilj. Praznovati leto miru.
»Kaj pa zdaj?« je vprašala Tina.
»Včasih me kateri mojih številnih prijateljev in znancev skoraj začudeno vpraša, čemu sem ubral tako nenavadno življenjsko pot … Sam zase pa dobro vem, zakaj sem se vse življenje tako rad oziral nazaj v daljna stoletja in poskušal osvetliti nekatera izbrana vprašanja iz zgodovine slovenskega naroda. Kot umetnostni zgodovinar sem namreč izbral iz zgodovine umetnosti na Slovenskem tisti del, ki ga zlasti v stavbarstvu in z likovno opremo, najbolje ohranjajo stare slovenske cerkve in cerkvice božje. Vse življenje sem jih rad obiskoval in raziskoval, in so bile blizu mojemu srcu, kakor bi rekel Plečnik … Od vsega mi je bilo še najbliže stavbarstvo in zlasti njegova plemenita sestra cerkvena arhitektura, ki že stoletja trdno in nepremakljivo stoji na zemlji, na kateri smo doma, kakor bi bila zrasla iz nje … Obiskoval sem cerkve kot umetnostni zgodovinar, kot Slovenec in kot kristjan.« Tako je svojo ljubezen do slovenske zemlje izpovedal umetnostni zgodovinar Marijan Zadnikar na zadnji strani njemu posvečenega zbornika Preden odidem (1998).
Rodil se je 27. decembra 1921 v Novem mestu v hiši na Glavnem trgu, ki je bila dom njegove matere Hanice Zurc. Oče Josip Zadnikar je bil iz stare ljubljanske pasarske družine. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Ljubljano, tam je Marijan nabiral znanje: obiskoval osnovno šolo na Grabnu, gimnazijo pa v Vegovi ulici, kjer je leta 1940 maturiral. Oče ga je nagovarjal, naj se izšola za (podeželskega) učitelja, kjer bi bil z vsem dobro preskrbljen. Odločil se je za študij umetnostne zgodovine pri uglednem profesorju Francetu Steletu, ki je bil njegov učitelj in vzornik, kasneje pa tudi prijatelj. Začetek njegovega študija je kmalu prekinila druga svetovna vojna z internacijo v Italiji (poldrugo leto). Po vrnitvi v Ljubljano je bil pred nadaljevanjem študija nekaj časa poštni uradnik, dve leti je prepeval v Operi. Leta 1947, še pred diplomo, se je zaposlil na predhodniku republiškega Zavoda za varstvo narave in kulturne dediščine, ki mu je ostal zvest do upokojitve leta 1982. Ena prvih zahtevnih nalog, ki so mu jo naložili leta 1947, je bil ogled in popis cerkva na Kočevskem po vojnem viharju. Popisali so jih okoli 50, deset let kasneje ni bilo skoraj nobene več. Leta 1949 je prejel diplomo in se pod Steletovim mentorstvom lotil doktorata, ki ga je končal leta 1955 z disertacijo Romanska arhitektura na Slovenskem. Kot umetnostni zgodovinar-konservator je raziskoval umetnostne spomenike po vsej Sloveniji. Z gradivom, ki ga je nabral, se je posvetil znanstvenim raziskavam. Za delovno področje si je izbral našo romansko arhitekturo, najstarejšo še obstoječo srednjeveško arhitekturo.
Srednjeveška arhitektura na Slovenske je samostanska in sicer arhitektura treh najstarejših redov: benediktincev, cistercijanov in kartuzijanov. Benediktinci so imeli pri nas eno samo naselbino – v Gornjem Gradu. Svojo romaniko je Zadnikar leta 1950 začel z raziskavo stiškega samostana, ki je najpomembnejši spomenik romanske arhitekture v Sloveniji in ima evropski pomen v okviru zgodnjega cistercijanskega stavbarstva. Sad tega dela je bila knjiga Romanska Stična (1957). V njej je predstavil romansko jedro stiške cerkve in samostana, Stični je odmeril daljše poglavje že v svoji disertaciji. Kot sad poglobljenih raziskav je leta 1977 izšla bogato opremljena knjiga Stična in zgodnja arhitektura cistercijanov. Stična je bila njegova velika ljubezen in leta 1978 ga je samostan sprejel med svoje familiare (družinske člane). Ko je pisal o Stični, je ostajal po več dni v kloštru, z menihi je jedel in molil. Knjiga Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije (1972) je pionirsko delo na tem področju, saj je bila arhitektura kartuzijanov dotlej še povsem neobdelana. Kartuzija Žiče pod Konjiško goro, ki je bila ustanovljena okoli leta 1160, je bila ena prvih naselbin kartuzijanskega reda izven Francije, njegove matične dežele. Za Žičami sta na naših tleh zaživeli kartuziji Jurklošter (1170) in Bistra pri Vrhniki (1260), kasneje še Pleterje (1403). Marijan Zadnikar je skupaj z nemškim umetnostnim zgodovinarjem Adamom Wienandom izdal knjigo Kartuzijani: red molčečih menihov (Köln 1983), v kateri je objavil obsežno razpravo o zgodnji kartuzijanski arhitekturi.
»Eno najlepših odkritij je bilo Hrastovlje, ki smo ga okoli leta 1950 tako rekoč na novo odkrili,« je povedal Zadnikar v pogovoru za Ognjišče (februar 1983). Tam je okroglih deset let spremljal zahtevno delo odkrivanja znamenitih fresk istrskega mojstra Janeza iz Kastva (1490). Izpod njegovega peresa je izšlo več knjig o tem edinstvenem umetnostnem spomeniku, ki je postal svetovno znan po letu 1983, ko so bile hrastovske freske objavljene v znani ameriški reviji Life. V omenjenem pogovoru je kot temeljit poznavalec dejal, da je na Slovenskem okoli 2.500 cerkva. Od teh je spomeniško pomembnih nekaj sto, ki jih v spomeniški službi razvrščajo po kategorijah. V prvo kategorijo spadajo tiste, ki so nacionalnega pomena. Za Mohorjevo družbo je dr. Marijan Zadnikar napisal dve knjigi Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, ki sta izšli v visoki nakladi 58.000 izvodov; v prvi (1973) je predstavil 58 najlepših cerkva, v drugi (1975) pa 37. Leta 1972 mu je univerza podelila naziv ‘znanstveni svetnik’ za področje umetnostne zgodovine, ki je po stopnji enak rednemu univerzitetnemu profesorju. Leta 1997 je postal član SAZU. Ob sedemdesetletnici (1991) mu je nadškof Alojzij Šuštar v stiški samostanski kapeli podelil odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem. Pri založbi Ognjišče je leta 1985 izšla njegova knjiga Lepote slovenskih cerkva (istega leta tudi v nemščini, ob ponatisu pa še v angleščini). Ko se je 7. oktobra 2005 njegova življenjska pot ustavila, je imel za sabo 54 samostojnih knjig, vsega okrog 600 bibliografskih enot. Lahko je rekel: »Moje življenje le ni bilo zaman.«
V nedeljo zjutraj je Franceta zbudil veliki zvon, ki je vabil k sveti daritvi.
A da bi jo videli, kako se razživi, če se kdo ustavi na poti zgoraj in se zaplete z njo v pogovor. Takrat ne pozabi povedati, kako je srečna, ker ji Bog daje zdravje, da še lahko skrbi za svoj vinograd in domačijo. Pa saj ji ne bi bilo več potrebno, lahko bi šla h kateremu od svoji otrok. Toda kako bi brez rožic na oknih, ki jih zalije že navsezgodaj, brez svojega vrta, ki mu nameni vsaj kako uro na dan, kako bi brez kokošk? In na vprašanje, ali nič ne potrebuje ali pogreša družbe, se prijazno nasmehne in pove, da jo pravzaprav moti ves tisti živžav, ki pride k njej ob koncu tedna. Da, lepo ji je na tem hribu, v tem miru. In živahen pogled ji hvaležno zaobjame bližnja polja in gozdove ter se ustavi na oddaljenem kopastem Boču. Pri tem ji obraz zažari v posebni sreči, da se ji gube na licih porazgubijo, zelenkasta barva oči pa se zlije skupaj z barvo rastlinja. In mimoidoči se ne more načuditi, od kod toliko vedrine in optimizma pri dvainosemdesetih letih. A lahko si je sam odgovoril, če ni preslišal pozdrava: »Bog daj srečo!«
OGLEDALO