Revija - Revija Ognjišče

Fatimska Mati Božja (13. maj)

Napisal marko na 11. maja 2022. Objavljeno v Svetniški domovi.

Trinajsti dan meseca je bil dan Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem leta 1917. Bilo jih je šest: od 13. maja do 13. oktobra. Francek in Jacinta, brat in sestra, sta bila takrat stara devet, oziroma sedem let in Marija jima je izpolnila obljubo, da ju bo kmalu vzela k sebi: Francek je umrl leta 1919, Jacinta pa leta 1920. Papež sv. Janez Pavel II. ju je 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena. Lucija je umrla leta 2005 v starosti 94 let. Ob zadnjem Marijinem prikazanju, 13. oktobra 1917, se je zgodil čudež s soncem: »Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. “Bolje je, da gremo domov,”« sem rekla sestrični in bratrancu, “bliska se. Najbrž bo nevihta.” In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala in se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: “Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.” “Odkod si?” sem jo vprašala. “Iz nebes.” “In kaj želiš od mene?” “Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.” “Bom šla tudi jaz v nebesa?” “Da, boš.” “In Jacinta?” “Tudi ona.” “Pa Francek?” “Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev”.

Fatimski Mariji je pri nas posvečena župnijska cerkev Marijinega Brezmadežnega srca (Fatimske Marije) v Kisovcu (levo); zidani kapeli pa sta v Grušovcu (Črešnjice – CE) in v Ključarovcih (Križevci/Ljutomeru – MS) (v sredini)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče.

Slovenska popevka praznuje

Napisal marko na 11. maja 2022. Objavljeno v MP Glasba.

(ob obletnici) Ko pomislimo na prireditev Slovenska popevka, se moramo vrniti v majski mesec leta 1962. Točneje od četrtka, 10., do sobote, 12. maja, je potekal prvi festival Slovenska popevka, in sicer v Festivalski dvorani na Bledu. Pred nami je v mesecu maju torej okrogli jubilej 60 let, odkar poteka ta prireditev.
Na Bledu je bilo zanimanje za prvo prireditev res izjemno. Za festival se je prijavilo kar 132 skladb in iz tega res širokega nabora je strokovna žirija (Mario Rijavec, Miha Gunzek, Marjana Deržaj, Janez Martinec, Ferdo Pomykalo, Janez Menart, Mitja Mejak in Žarko Petan) izbrala 20 najboljših. Iz prvih dveh večerov se je v sobotni finale, ki ga je prenašala celotna Jugoslovanska radiotelevizija, uvrstila polovica pesmi. Prvi zmagovalec festivala je bil Stane Mancini s skladbo Mandolina. Na Bledu leta 1962 je veliki Zabavni orkester vodil Jože Privšek, na drugi strani odra pa je bil trio Mojmirja Sepeta. Voditelja prireditve sta bila Helena Koder in Marjan Kralj.
Naslednje leto je festival še potekal na Bledu, kjer je takrat z nagrado žirije slavila Marjana Deržaj s pesmijo Orion, nagrado občinstva pa je prejela pesem Malokdaj se srečava Beti Jurkovič in Lada Leskovarja.
Nato je se je leta 1964 festival selil v Ljubljano, najprej na Gospodarsko razstavišče, nato v Halo Tivoli. Na žalost prireditev ni potekala neprekinjeno vseh 60 let. Svoj razcvet je doživela predvsem v sedemdesetih letih, na začetku osemdesetih pa je začelo zanimanje upadati. Zadnja prireditev Slovenska popevka je bila 1983, nato je sledil 15-letni premor. RTV Slovenija jo je spet oživila leta 1998, ko je na Ljubljanskem gradu slavil Andrej Šifrer s pesmijo Za prijatelje, ki je postala zimzelena skladba mnogih prireditev vse do danes.
Od leta 1998 se je prireditev selila med Ljubljanskim gradom, Križankami, Cankarjevim domom, zadnja leta pa redno poteka v studiu RTV Slovenija. Zadnja prireditev, 44. po vrsti, je potekala 11. septembra 2021, na njej je slavila Raiven s skladbo Volkovi. Zanimivo je, da je na razpis prispelo 113 skladb, strokovna žirija v sestavi Eva Hren, Martin Štibernik, Rok Lopatič, Alja Kramar, Mojca Menart in Aleksander Radić pa jih je za finalni nastop izbrala 12.
Vsekakor gre za prireditev z zelo bogato zgodovino, ki je doživela svoje zlate, uspešne trenutke, pa tudi manj bleščeče, vendar je prav, da se jo ohranja, da se daje priložnost glasbenikom in izvajalcem, da se tudi z udeležbo na takšnem festivalu predstavijo z dobro glasbo in pokažejo svoje delo. Navsezadnje številke zadnjih let kažejo, da je med glasbeniki veliko interesa, saj je leta 2018 na razpis prispelo 100 skladb, leta 2019 67 skladb in nazadnje, leta 2021, kar 113 skladb.

ERJAVEC, Matej, (Mladinska priloga – Glasba). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 71.

Veselje v poplavi

Napisal marko na 10. maja 2022. Objavljeno v Za začetek.

Na velikonočni torek, ko so se prazniki tudi za župnika prevesili v nekoliko mirnejše obdobje in sem imel končno čas, da bi si nekoliko odpočil, me je zjutraj v zakristiji pričakala poplava. Nisem ravno zaklel, kakega veselja pa tudi nisem izžareval, a ni bilo druge, kakor da sem se vseeno spustil na kolena in pričel brisati, ni kaj, za veliko noč je pač treba na kolena, jaz pa sem stal, ko so drugi klečali, in sem moral to nekako nadoknaditi. “Poklekni-i-mo!” Velika noč ni praznik, velika noč je pot, je nastajanje, tako sem pridigal pri vigiliji, in potem sem moral svojo pridigo še oddelati, kakor se spodobi, da namreč besedam sledijo tudi dejanja. Velika noč ni počitek, sem razumel, je napor, in če so ga učenci iskali na obali jezera (Jn 21,1), se je očitno tam prikazal tudi meni. Vprašanje, če sem ga videl, morda sem pa še premalo brisal …
»Oprostite, ker sem vam pokvarila dan,« mi je rekla gospa, ki se mi je naslednji dan potožila o svojih težavah, verjetno si je mislila, da mi pripada vsaj nekaj časa živeti v neki nerealni velikonočni sliki z zlato svetlečim veseličkom, kjer smo vsi nasmejani do obisti, brez težav, tako si predstavljamo praznike, tako si predstavljamo dobro življenje, neki sveti tempelj, kjer problemi ne najdejo poti do nas. Kjer se joka samo zaradi hrena ali pa ker je zmanjkalo šunke. In bogvaruj če nas kdo zmoti pri tem, mati mila, kako postanemo sitni.
Ampak če velika noč resnično ni počitek, ampak napor, se očitno prazniki začnejo šele ko gremo domov od slovesne maše, ko vstanemo od mize in je treba pospraviti in pomiti, ko nas kaj zmoti v tem našem ‘svetem’ vzdušju, ko poči ventil in je treba na kolenih brisati poplave, za katere nisi prav nič kriv, ko je treba vstati s kavča, na katerem si imel ravno zadremati. Potem se torej velika noč dogaja prav tam, kjer se odločam, kaj bom storil z mulcem, ki mi je na velikonočni torek pol minute visel na zvoncu, da bi mi postavil banalno vprašanje, ali v tistem ‘motečem’ govoru, ki naj bi mi pokvaril dan. “Kaj neki se je zgodilo?” je rekel samotni popotnik učencema, namenjenima v Emavs, “Zakaj jokaš?” objokani Magdaleni. Sovražim, kadar ima evangelij tako prekleto prav … in sovražim, kadar moram na kolenih poslušati svoje pridige …
Maja rado poplavlja. V šoli in na faksu in v službi in v cerkvi tudi, vem, da bo tudi v farovžu še veliko dela, večkrat bo treba na kolena, ker bo kaj puščalo, ker bo kaj razneslo, kakšnega na vratih in mene tudi, in tam, na bregu bo spet stal Vstali s svojim ražnjem in ribami na njem, s kruhom, in bo malce zafrkljivo, kot ima navado, vprašal: »Otroci, imate kaj hrane?« (Jn 21,5) Ni treba vedno odgovoriti s prijaznostjo, kar zakričimo čez gladino, da imamo poln kufer, pardon, polne mreže, da bi že enkrat radi mir. Tudi tako se ga da videti. Ker je to pomembno, za veliko noč, za tisto vsakdanjo veliko noč, videti ga, prepoznati njegov odsev v poplavi v zakristiji, na kolenih se šele da verovati, resnično je vstal od mrtvih.
Človek pač oživi, ko si dovoli biti človek. Z vsem, kar to pomeni.

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 3.

To noč sem jo videl vs. “Vkup držmo!”

Napisal marko na 10. maja 2022. Objavljeno v Za začetek.

V zadnjih dneh sem se udeležil dveh izredno pomenljivih dogodkov, ki se med seboj radikalno izključujeta. Prvi dogodek je bila okrogla miza na temo aktualnosti misli akademika prof. dr. Antona Trstenjaka, v Univerzitetni knjižnici Maribor. Naslov okrogle mize je bil: Za človeka gre – aktualnost misli prof. dr. Antona Trstenjaka. “Za človeka gre” je bilo pravzaprav Trstenjakovo geslo. Še posebej me je nagovoril Trstenjakov znani stavek, ki ga je velikokrat ponavljal: »Vküp držmo!« Ker smo majhni, moramo držati skupaj, moči moramo združiti in skupaj delati za dobrobit Slovenije, skupno prihodnost Evrope in sveta.
Drugi dogodek pa je bila predstava To noč sem jo videl, ki je nastala pod mojstrsko taktirko režiserja Janeza Pipana. Odrska priredba, ki traja 4 ure in 20 minut, temelji na Jančarjevem istoimenskem romanu, ki je nastal na temelju resničnih dogodkov. Gre za pripoved o nekaj letih življenja in izginotju Veronike Zarnik. Roman med drugim odlikuje poseben in intriganten način pripovedi. Veronikinemu življenju se bralec/gledalec približa preko petih pripovedovalcev – kako jo je vsak na svoj način videl in doživel: njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, njena mama, ki jo zakopana v spomine negotovo in skoraj blodno išče ter pričakuje njeno vrnitev, zdravnik nemške okupacijske vojske, družinska gospodinja in ostareli partizan, ki je bil soudeleženec nepredstavljivega zločina desetih mladih fantov. Gre za okruten in grozljiv umor zakoncev Rada in Ksenije Hribar iz Ljubljane, lastnikov gradu Strmol na Gorenjskem. Partizani so ju 4. januarja 1944 ponoči pod pretvezo in nasilno odvedli pod Krvavec, na Štefanjo goro. Njihov vstop v grad je po tem, ko so povečerjali, spremljalo nasilno zasliševanje in ropanje grajskega premoženja. Naslednji dan ju je deset partizanov iz smeri Štefanje gore odvedlo v smeri proti Mačam, kjer so jih domačini videli, kako ju pozno popoldan zelo pomanjkljivo oblečena ženejo skozi Mače. Nadaljevali so v smeri cerkvice nad Mačami. Grozljivi umor se je zgodil kakih 200 metrov naprej od cerkvice, kjer so ju oba do nagega slekli, se nad njima divjaško izživljali, ju pretepali in brutalno mučili, Ksenijo pa tudi posilili. Naslednji dan sem si ogledal še intervjuja z njunima nečakoma Petrom in Angeliko Hribar.
Samo od sebe se postavi vprašanje: Kako je mogoče, da deset mlajših moških brutalno ubije nekoga popolnoma nedolžnega? Nekoga, ki ni storil ničesar žalega ne njim in ne njihovim bližnjim? Ne samo ubije, ampak se sadistično izživlja, brutalno muči in posiljuje. Kakšno bitje je človek, da je sposoben nečesa tako zlega, pravzaprav demonskega? Izredno pomenljivo je, da so umor zagrešili izključno domačini. Torej moški, ki so ju dobro poznali. Ideološka prepričanost ni zadosten razlog za tovrstno sadistično početje. Moralo je biti nekaj več. Morda so skrivaj občudovali Ksenijino lepoto, bili nevoščljivi Radovi uspešnosti, intelektualni prodornosti in njuni omikanosti. Ta osebnostna poteza je zelo izražena v Jeraneku, ki je skrivaj gojil zaljubljenost v Ksenijo – v realnosti pa kot moški ni zmogel več kot biti ‘marljiv delavec’ na posestvu. Zanimiva bi bila analiza povezanosti med osebnostnimi kompleksi/frustracijami in zlimi dejanji. V zgodovini imamo vse polno takšnih oseb: nizke rasti, jecljavi, šepajoči … (Hitler, Napoleon, Mussolini, Tito, Goebbels, Kardelj …). Očitno so osebne frustracije v tesni zvezi s tem, da človek na neki točki ‘izklopi’ vest, razum in čustva. Izklopi svojo človeškost in postane … Da se tudi on izkaže in dokaže svetu, da nekaj velja, da nekaj pomeni. Verjetno se na ta način dokazuje in obenem maščuje tistim, ki jim to ali ono zavida. Hannah Arendt o banalnosti zla piše: »Največjega zla v zgodovini in še posebej holokavsta niso povzročili fanatiki in sociopati, pač pa navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega.« Tovrstna racionalistična razlaga je nezadostna – ne gre namreč zanemariti realnosti obstoja zla in človekovega pristanka na njegovo asistenco. Očitno ljudje z osebnostnimi kompleksi in frustracijami predstavljajo najboljšo osnovo za oblikovanje prikladnega kadra za razvoj ekstremističnih ideoloških prepričanj, ob tem pa tudi široko dovzetnost za asistenco zla, v imenu katerega so tovrstni posamezniki zmožni naravnost demonskih ravnanj. Nujna učna ura za človeštvo, še posebej pa za mlade rodove – roman bi morali uvrstiti med obvezno branje v vseh srednješolskih programih.
Kako naj Slovenec združi Trstenjakov “Vküp držmo!” in demonsko brutalnost desetih moških do Ksenije in Rada? Kako naj Slovenec razume, kaj je brat zmožen narediti bratu/sestri?

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 11.

sv. Leopold Mandić (12. maj)

Napisal marko na 10. maja 2022. Objavljeno v Svetniški domovi.

“Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice –spovednice … Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« (sv. Janez Pavel II.)

Rodil se je 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carević. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere. Šestnajstleten je začutil živo željo, da postane misijonar, kar je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.
Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo ‘misijonsko’ delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.

Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

Edina njemu posvečena cerkev pri nas je podružnična cerkev v Novi vasi pri Ptuju (Ptuj – Sv. Ožbalt – MB).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče

Amen. Aleluja.

Napisal marko na 7. maja 2022. Objavljeno v zgodbe.

Še enkrat je pogledala v vrečko: dva pirha, tri čokoladna jajčka in listek z voščilom za veliko noč. Zavezala je vrečko in se odpravila na obisk k Mariji.
Že nekaj časa je načrtovala ta obisk. Od takrat, ko je umrl oče. Takrat je bila zadnjič pri njej. Novica o očetovi smrti jo je potrla. V njenem odzivu je čutila, kako zelo ga je cenila, kako sta bila povezana na neki čisto poseben način. Novico ji je sporočila kar čez ograjo. Zaradi vseh mogočih opravkov pred pogrebom se ni mogla zadrževati pri njej. Zdaj se je namenila to popraviti.
Že dolgo ni bila v njeni hiši, morda zadnjič kot najstnica. Nato jo je življenje vodilo drugam in nikoli ni bilo ne časa ne priložnosti, da bi stopila za ogrado in šla k njej.
Razsušena lesena vrata so zaškripala. Primorska pripeka jih je zdelala in za trenutek se je ustrašila, da se bodo sesula. Vstopila je v temen hodnik. Morala je počakati, da so se ji oči privadile na medlo svetlobo, da je lahko prepoznala pisano šaro v tem ozkem prostoru. Nagneteno je bilo vse: od kmečkega orodja do drv, od kupa časopisov do odsluženega kolesa, od vreče krmil za kokoši do gorečk, ki so čakale na pomladansko presajanje. Ozke stopnice so vodile v prvo nadstropje. Prijela je za ograjo, spet je zaškripalo in spet se je zdrznila. Bilo je kot v kakšnem grozljivem filmu. Umazane kljuke, pajčevina, ki je izrisovala absurd: življenje v hiši je, a kakšno?
Potrkala je in ko je izza vrat zaslišala avanti, se je zavedla, da je povsem pozabila na njen poseben jezik. Govorila je mešanico slovenščine in italijanščine. No, niti to ni prava oznaka za njeno govorico. Govorila je mešanico slovenskega narečja in italijanskega narečja. Vmes je kot kamenček, ki pod vrati zaškripa in naredi razo, padla kakšna knjižna beseda, ki jo najverjetneje slišala na televiziji. K rahlo smešni slišni podobi je prispevala tudi kakšna tujka,ki ni sodila ne v eno ne v drugo kategorijo, a je bila tam in pričala o neustavljivi energiji govorke.
Ob vstopanju se je odločala, kako naj z njo spregovori in o čem naj govori. Pa je bila zadrega odveč. Ko je Marija razumela, čigava da je, je beseda stekla sama od sebe. Pa nista govorili samo o pokojnem očetu. No, tudi o njem. Povedala je, kako ji je kakšen dan pred smrtjo prinesel domačo salamo. Povedala je, da ga je takrat vprašala: Kej bo rekla moglje kste prnesu prou ceu šalam? On pa ji je odgovoril: Sveto pismo pravi, da naj pri dobrih delih levica ne ve, kaj dela desnica. In tako naj bo tudi tu: ni treba ženi vedeti za ta šalam.
Govorili sta dolgo in o marsičem. Pripovedovala je o svojem otroštvu, ko je bila meja še drugače speljana. Pred njo so vstajale slike obmejnih krajev: vrtojbenskih polj in Šempetra. Risale so se karjole, s katerimi so vozili repo, radič in krompir h gospodi v Gorico. Risala je revščino in bogastvo, vse pomešano, saj táko je bilo življenje.
Vmes je skuhala kafe: po stari maniri je kavna zrna zmlela za vsako kuhanje posebej. Ko je natakala vodo v kafetero, je rekla: Tako je ta pravo kafe. Lo go preso da Dario. Znaš, no si lava mai la kafetera con detersivo. Tako je prehajala iz preteklosti v sedanjost, ki je bila zanjo zares revna. Malo zaradi njene trme, saj se ni hotela preseliti k sinu v mesto, malo zaradi osamljenosti, ki jo prinese starost, saj je njena gospodarica umrla, njen mož tudi, njeni sosedje tudi njega, njenega prijatelja ni več na obisk.
Čutila je, kaj vse je prinesla v njeno stanovanje. Okus po starih časih, ko so kosili, grabili, se smejali. Vonj po poletju, ki je tako dehtelo ob hiši gospodarice, in občutek prijetnega hladu v graščini, ko so samo zaprte škure in debeli zidovi varovali prostore pred vdorom julijske vročine. Druga drugi sta ponujali spomine. Kdaj pa kdaj jo je zaneslo, da je skoraj zajokala, a se je kar sama potolažila. Samo poslušalca je rabila. Potrebovala je nekoga, ki sliši, da ji je hudo, ker sina ni drugače vzgajala, ker se je preveč udinjala gospodarici, ker ni imela svojih prijateljev.
Ob vprašanju, če je ni strah tako same v celi hiši v tako odmaknjenem kraju, ji je odgovorila, da se ne boji ničesar in nikogar. Ko je bila še mlajša, se je bala. Potem je videla, kako mimo hiše hodijo obmejni stražarji in navadila se je zaupati v njihovo varstvo. Ko meje ni bilo več, pa je bila že dovolj stara, da so strahovi izginili. No, včasih jo je bilo strah, da bi umrla. Danes tudi tega strahu ni več. Sm pronta, je rekla.
Vrečko s pirhi je opazila šele, ko se je že odpravljala. Omenila je Mariji, ji za veliko noč prinaša sporočilo, da je Kristus vstal. Marija je zmajevala z glavo, jo zares pogledala in mrmrala nekaj o tem, da skoraj ne verjame več. Da je bil verjetno njen oče eden zadnjih, ki je zbujal upanje in vero, da je nekaj po smrti.
Na belo nedeljo se je ustavila pri mami. Mama ji je povedala, da je Marija umrla. Že je hotela reči: “O, sem bila ta teden pri njej. Kako me je bila vesela. Naredila sem dobro delo.” Pa sem se spomnila na šalam, na desno in levo roko pri dobrih delih, zato sem rekla samo: »Bog ji daj večni mir in pokoj.« Mama pa je pristavila: »Amen. Aleluja.«

ŽEŽLINA, Sonja.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 27-28.

sv. Gotard (5. maj)

Napisal marko na 4. maja 2022. Objavljeno v Svetniški domovi.

Dolga leta je bil predstojnik samostana Niederaltaich na Bavarskem, zatem škof v Hildesheimu. Po njem je dobil ime St. Gotthard, najpomembnejši prelaz v Alpah.

V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 262-264) lahko preberete več o svetniku.

Ime Gotard (ali Godehard) je poslovenjeno nemško ime (Gotthard) in pomeni ‘Bog je močan’ ali ‘močan po Božji zaslugi’. Naša statistika (SURS) ga ne zazna več (manj kot 5 oseb).

Pri nas je po njem dobil ime kraj Šentgotard pri Trojanah, kjer stoji tudi edina njegova cerkev pri nas (ž. c. – LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Ljubi moj sveti Gotard!

Napisal marko na 4. maja 2022. Objavljeno v S svetnikom na TI.

‘Prelaz’ je nekaj visokega, je najvišja točka, ki jo moramo prepotovati, ko se iz ene strani prek gora podamo na drugo stran. In samostalnik ‘prelaz’ je nedvomno izšel iz glagola ‘laziti’.
Če se, ljubi moj sveti Gotard, sprašuješ, kam se mislim priplaziti s tem svojim razpredanjem, naj te samo prijazno spomnim, da se eden najpomembnejših prelazov v Evropi, ki povezuje sever in jug preko Alp, imenuje po tebi. In to ni kar tako in nikakor le po naključju.
Ni kaj, visoko si prilezel, saj so te postavili za škofa, čeprav si hotel biti skromen menih. A se kot škof nisi prav nič visoko nosil. Menda si obiskoval župnije, ljudi nagovarjal z vsem razumljivimi pridigami, obiskoval si revne in bolne, jih tolažil in jim pomagal in vedno si bil na voljo v spovednici. Tale zadnji stavek bi najraje prebral še enkrat in še enkrat … v upanju, da ga bo slišal ali prebral kak tvoj škofovski sobrat, do katerih je včasih težje priti kot do najvišjega prelaza.
Malce nenavadno pa se mi zdi, da so te tvojemu strogemu asketskemu življenju navkljub, izbrali za priprošnjika pri protinu, ki velja za bolezen preobilja in so ji včasih rekli kar “bolezen kraljev”. Jaz sam sem zaenkrat še zdrav, a kakor sem zastavil svojo pot čez življenjske prelaze, ko živim, kot se reče, “ne veliki nogi”, se mi lahko kaj kmalu primeri, da bom zaradi palca na tej veliki nogi po kraljevsko tulil od bolečin.
Če pride do tega, mi je že zdaj v tolažbo, da vem, na koga naj se obrnem.
Ljubi moj sveti Gotard! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in z nebeških prelazov izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 98.

Ljuba moja sveta Filip in Jakob!

Napisal marko na 2. maja 2022. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Takole v paru zvenita vajini imeni nadvse ljubko, otroško … kot iz risanke.
Kot Pipi in Melkijad, na primer. In kar vidim, kako pobožne duše že zavijajo z očmi in se križajo, ker sveta apostola primerjam z dvema rožnatima prašičkoma.
A kljub temu, da sta se kot pravoverno vzgojena Juda te sorte živalim verjetno na daleč izogibala, morata priznati, da tem živalim ne gre odrekati kanca pameti, predvsem pa pametnega ravnanja, saj sta bila sama priči dogodku, ko je Jezus legijo hudih duhov iz obsedenca pregnal v svinje, le-te pa so se zapodile v morje, ker so raje šle k hudiču, kot da bi hudiča prenašale. Je pa, ker so se posledično utopile, z njimi vred šel k hudiču še pršut in je tole malo ponesrečena primerjava. Smešna pa tako ali tako ni, ker je – kot pravi pregovor – vrag odnesel šalo.
Pa vendar primerjava z narisanima junakoma, ki sta pustila odtise svojih parkeljcev vsevprek mojega otroštva, ni tako iz trte izvita, kajti v vsaki novi zgodbici je Pipi, mali pujs, zastavil kako radovedno vprašanje Melkijadu, velikemu pujsu in ta mu je vedno rekel: »Pojdi z mano!« in potem sta poiskala odgovor na vprašanje. In mene tale “pojdi z mano” na moč spominja na “Hodi za menoj!”, ki si ga, Filip, zaslišal iz Jezusovih ust ob Genezareškem jezeru.
Opravičujem se vama, ker me je odneslo v otroške sinhronizirane in risane spomine, a ker sem tudi sam, po naravi svojega poklica premnogim bitjecem in živalim posodil svoj glas, v tej nedolžni in svinjski primerjavi ne vidim nič slabega. Res ne. Tudi vidva sta svoj glas, ter konec koncev tudi svoje srce, na koncu pa še glavo, oziroma življenje, ne le posodila, temveč dala Kristusu, ter tako – če ostanem zvest svoji narisani in sinhronizirani primerjavi – “odapostolala” domov … v nebeško kraljestvo.
Ljuba moja in sveta Filip in Jakob. Da bi nas po novih poteh ne gnala le radovednost, kot Pipija in Melkijada, temveč, kot vaju, živa vera.
Obilo žegna za vajin god. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 98.

sv. Filip in Jakob (3. maj)

Napisal marko na 1. maja 2022. Objavljeno v Svetniški domovi.

Apostola sta na vseh koledarjih pod “isto streho”. Pravzaprav je čudno, da godujeta skupaj, saj razen apostolskega poklica nimata veliko skupnega. Celo na evangeljskem seznamu apostolov je Filip, ki je deloval v Mali Aziji, peti, Jakob mlajši, Jezusov sorodnik, prvi škof v Jeruzalemu, pa deveti.
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 258-259) lahko ob njunem godu preberete več o njunem življenju (Sveto pismo), pa tudi njunem delovanju in mučeniški smrti (izročilo).

Sv. Filip in Jakob sta zavetnika osmih naših cerkva (1 žup in 7 podr.). – V LJ nadškofiji stojita p. c. v Ravnah (3) (Bloke) in v Valterskem Vrhu (4) (Škofja Loka). – V NM škofiji prav tako dve: v Višnjah (5) (Ambrus) in v Srednji vasi (6) (Črmošnjice). – V MB škofiji je ž. c. obeh apostolov v Laporju (1) in p. c. v Golavabuki (2) (Šmartno/SG). – V CE škofiji sta svetnikoma posvečeni p. c. na Jakobu/Šentjurju (7) (Kalobje) in v Selih (8) (Olimje).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing