Revija - Revija Ognjišče

Pamet brez vzgoje ali nevzgojena pamet

Napisal Marko na 31. avgusta 2021. Objavljeno v Za začetek.

»Vzgoja je pomembnejša od izobrazbe! Vzgoja – ne sodnik, ne vojak, ampak človek!« (Jean-Jacques Rousseau)
Pred nekaj desetletji je ekspertna skupina določila temeljne smernice vzgojno-izobraževalnega sistema v slovenskem prostoru. Ena izmed ključnih programskih usmeritev je bila, da se v predšolskem obdobju otroke vzgaja, v šolskem pa (še samo) izobražuje. Celotna vzgojno-izobraževalna paradigma je v teh desetletjih dosledno sledila temu domišljenemu programu. Izrazito negativne posledice se kažejo na vseh ravneh delovanja družbe in so jasne ter vidne vsem. Gre za resnično velik strokovni zdrs, ki ima generacijske posledice za družbo, gospodarstvo, razvoj, znanost, kulturo, identiteto in še in še bi lahko naštevali. Talent in pamet sta lahko še tako velika, toda če otrok nima privzgojenih delovnih navad in vztrajnosti, bo po vsej verjetnosti to še en jalov in neizkoriščen potencial v vrsti vaških matadorjev, ki potrjujejo svoj smisel za šankom ali pred zaslonom ali v pretiranem športnem ukvarjanju s samim seboj.
Vsi poznamo ljudi iz mladosti in otroštva, ki so imeli nadpovprečen talent za neko področje, vendar ga niso negovali in razvijali. Če nečesa ne razvijaš in neguješ, je samo po sebi jasno, da zakrni in se posuši. Ker je ta talent tudi bistveni del posameznikovega poslanstva, se oseba, če tega poslanstva ne uresničuje in ne razvija, na nezavedni ravni doživlja frustrirano in notranje zavrto. Svoje življenje doživlja kot neosmišljeno in neizpolnjeno. Za te ljudi je tudi značilno, da za lastno nezadovoljno življenje, za lastne neuspehe, za svoje pomanjkanje volje in discipline, za vse negativne izkušnje vedno krivijo druge in družbo, šefa, sodelavce, starše, partnerja … Lažje je biti v vlogi žrtve in kritizirati ter soditi (velikokrat tudi obsoditi) vsakega in vse povprek kot prevzeti nadzor nad svojim življenjem ter s tem odgovornost zase in za družbo.
Včasih je učiteljica ali kdo drug rekel staršem: »Vaš otrok je pa tako lepo vzgojen.« Vsak starš si je to štel v velik ponos in pomemben življenjski dosežek. Lepšega komplimenta ni mogoče dobiti. Danes pa pravzaprav niti ne vemo več, kaj točno pomeni, da je otrok lepo vzgojen. Ob vsej – domnevno strokovni – trdni prepričanosti o posebni genialnosti, nadarjenosti “indigo” in “bisernih” otrok današnjih generacij smo pozabili, da je otroke predvsem treba naučiti lepega vedenja, da znajo pozdraviti, pogledati v oči, deliti stvari, biti spoštljivi in prijazni, da znajo počakati, da ne vpadajo v besedo, da se ne pregovarjajo, da poslušajo in ubogajo učiteljico/vzgojiteljico, da starejšemu dajo prednost in odstopijo sedež ipd. Danes jih moramo učiti, kar je bilo za prejšnje generacije samoumevno. Spomnim se očeta, ki je povedal, da finančno ne stojijo najbolje, in je sinu na obroke kupil igralno konzolo PlayStation. Sin je namreč mesece in mesece pritiskal nanj, da naj mu jo kupi. Oče je bil pretresen, ker se mu sin niti zahvalil ni za to. Veselje in navdušenje pa je minilo že naslednji dan – sin je samo še mrko prikovano sedel pred zaslonom s konzolo v roki. Drugi oče je povedal, da ko ima njegov sin rojstni dan in sorodniki prinašajo (pre)draga darila, jih obdarovalcem skorajda iztrga iz rok, še preden bi mu lahko v miru čestitali. Ko raztrga ovojni papir in pogleda, kaj je dobil, darilo ravnodušno skorajda vrže na kavč na kup drugih daril in steče stran k otrokom. Oče je povedal, da se ob tem počuti skrajno nelagodno in da ne ve, kaj naj naredi oz. kaj dela narobe. Otroke učiti in vzgajati za hvaležnost ter primerno vrednotenje tega, kar imajo in dobijo, je očitno še ena neznanka sodobne vzgoje.
Pomembno vprašanje vsakega starša je: V kakšnega človeka želim vzgojiti svojega otroka? Nadarjeni in talentirani so vsi dovolj, vsak na svoj način in na svojem področju, kar pa današnjim generacijam v resnici manjka, so delovne navade, vztrajnost, disciplina in primerna omika. To je glavni izziv sodobne vzgoje in izobraževanja. Smo na pragu novega šolskega leta in vsak začetek je nova priložnost, da se stvari zastavijo na novo, z novimi odločitvami in novim zagonom. To je odlična priložnost, ki jo velja izkoristiti, da starši zastavijo in predstavijo nov pravilnik vedenja in vzgoje. Npr. po 18. uri vsi družinski člani odložijo mobilne telefone, omejitev gledanja TV, skupno preživeti čas zunaj, točno določen čas za učenje, vsak drugi vikend skupen izlet ipd.
Na šolah za starše velikokrat na preprost način pojasnim razliko med nekoč in danes: Danes otroku, ko gre v šolo, starši ob slovesu rečejo, naj se ima ‘fajn’ in naj uživa. Včasih so nam pa rekli: »Priden bodi, poslušaj in ne divjaj.«
Za človeka gre

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 11.

Zahod – učitelj brez avtoritete

Napisal Marko na 30. avgusta 2021. Objavljeno v Za začetek.

Če ob žalostnih dogodkih v Afganistanu komu tam gori nad zvezdami usta vsaj malo potegne v nasmešek, potem jih potegne Samuelu Huntingtonu († 2008), znamenitemu ameriškemu politilogu, ki je zaslovel z razvpito tezo o spopadu civilizacij. Da so talibani po umiku ameriške vojske v pičlem mescu dni prevzeli Afganistan, frcnili vstran zahodno civilizacijsko paradigmo ter vzpostavili svojo, kjer ni prostora za ženske svoboščine in večino tega, čemur pravimo človekove pravice, je v skladu s tem, kar je napovedoval Huntington. Po njem je svet razdeljen v devet civilizacijskih sklopov, sklopi se eden od drugega globinsko razlikujejo, osnova sklopov je religija.
Zahodna paradigma je torej le ena izmed devetih. Od ostalih odstopa tudi po nekakšnem mesijanskem kompleksu, prepričana pač, da je ravno ona najboljša in da ji pripada vodenje sveta. Afganistan je bil njen ‘laboratorij’. Zahod je imel to gorato azijsko deželo v rokah celih dvajset let, da jo “pacificira” in “modernizira”. V lastno vojskovanje zoper “teroriste” (ki jih po novem priznava Kitajska), v usposabljanje domače vojske (ki je razpadla kot milni mehurček), v reformo države (ki se ni izvila iz korupcije), v šolstvo, v zahodne nevladne organizacije, ki so delovale v Afganistanu, je zmetal milijarde dolarjev. Od vsega tega, kot kaže, ne bo ostalo NIČ. To besedico je potrebno zapisati z velikimi črkami, da se sramota prehitro ne pozabi.
Če Huntington opozarja, da je vloga religij pri vprašanju civilizacij bistvena, zahodne elite prav pri vprašanju religij često pogrnejo. To smo videli pri iranski revoluciji leta 1979; to smo videli, ko jim je pred desetimi leti iz rok spolzela “arabska pomlad” in se je zgodil hiter vzpon Islamske države. Podobno intelektualno zakrknjenost zahodnih elit do religije opazimo tudi v njihovem mačehovskemu odnosu do domačega krščanstva ter v odnosu do vzhodnoevropskih dežel kot so Madžarska, Poljska in sama Rusija, ki jim je mar za ohranjevanje verske identitete. V koliki meri je h katastrofi imenovani Afganistan prispevalo nerazumevanje religijskih dinamik, si lahko samo predstavljamo.
Zahod hoče biti vrhovni učitelj multikulturnosti. Problem je preprost: ne more multi-kulti učiti nekdo, ki ne pozna religij, še manj nekdo, ki jih ne spoštuje. Zahodne elite izhajajo iz razsvetljenske šole, ki je nagnjena k omalovaževanju religije. Če so te elite okužene z marksizmom, je situacija še slabša. Marksizem religij ne samo omalovažuje, marksizem jih sovraži. Jasno je, da nekdo, ki podcenjuje ali celo sovraži religijo, ne more ustvarjati družbe sobivanja različnih religij. S tem pa – ostanimo v okvirih Huntingtonove teze – tudi ni sposoben voditi resnega dialoga med civilizacijami.
Zahod hoče biti vrhovni učitelj feminizma. Problem je podobno preprost: ne more učiti osvobajanja žensk nekdo, ki dopušča, da biološki moški tekmujejo v ženskih športih. Ne more poučevati o svobodni ženskosti nekdo, ki ne priznava bioloških spolov, nekdo, ki je nagnjen k temu, da bi prepovedal besedi “mati” in “oče”. Ko talibani zavohajo, kaj je v ozadju zahodnjaškega “osvobajanja žensk”, jim je toliko lažje uvesti popolno tiranijo nad ženskim svetom. Mavrična zastava, ki jo je minulega junija izobesila ameriška ambasada v Kabulu, se je samo zahodnjakom zdela imenitna. Talibane je dodatno podžgala, da “zahodno dekadenco” pometejo s svojega dvorišča.
Skratka, tako v odnosu do starodavnih religij kot v odnosu do klasične družinske celice Zahod nima (več) tiste zmernosti in razsodnosti, da bi lahko bil uspešen voditelj sveta. Vse manj je sposoben dialoga z velikimi civilizacijskimi sklopi, kot so islamski, kitajski in pravoslavni (imenovanimi tako po Huntingtonu). Misli, da je nekaj, a po porazu v Afganistanu se kaže kot učitelj brez avtoritete.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 3.

Urednikova beležnica september 2021

Napisal Marko na 30. avgusta 2021. Objavljeno v Beležnica.

Mesec september navadno povezujemo z začetkom šole pa tudi verouka. Upamo samo, da bo epidemija dopuščala začetek obeh. Kot gosta smo povabili Franca Zorca, ki vodi tajništvo Slovenskega katehetskega urada. V pogovoru je povedal nekaj več o katehezi danes, predstavil nekaj poudarkov iz novega Pravilnika za katehezo in Slovenskega katehetskega načrta. Tema, ki vabi k branju, sploh ob dejstvu, da je kateheza namenjena vsem starostnim skupinam, ne samo osnovnošolcem

Že več let septembrskemu Ognjišču dodajamo položnice z opisom akcije Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja s prošnjo, da prispevate po svojih močeh. Poročila o akciji nam govorijo, koliko dobrega so naredili misijonarji s sredstvi, ki ste jih zbrali bralci Ognjišča in drugi dobri ljudje. Med pisci poročilo o uspehih akcije je tudi voditelj z radia Ognjišče Jure Sešek. Ker tudi sicer rad sodeluje pri dobrodelnih prireditvah in koncertih, smo ga povabili, naj spregovori za Ognjišče.

Učenci se bodo v šoli učili o Franu Levstiku, saj že mnogi otroci poznajo njegovo znamenito povest Martin Krpan. Pisatelja Levstika predstavljamo v obletnici meseca. Dijaki pa se bodo pri književnosti učili o pesniku Danteju Alighieriju, avtorju znamenite Božanske komedije. Ob 700-letnici njegove smrti je papež napisal posebno pismo, mi pa smo mu posvetili tokratno prilogo.

Ko že govorimo o šoli in učenju – v tokratni Temi meseca je nekaj poudarkov in znanstvenih pogledov na procese, ki se odvijajo pri učenju jezikov; tako učenju jezika pri otrocih kot kasnejšega učenja kakšnega tujega jezika.

Ob koncu meseca septembra se bomo spominjali 10. obletnice smrti velikana slovenske narodno zabavne glasbe Lojzeta Slaka. Obiskali smo muzej, ki je v Mirni peči posvečen njemu in pesniku Tonetu Pavčku. Izjemno sodoben in nadvse zanimiv muzej vabi vse glasbene navdušence kot vse tiste, ki se ob vižah Lojzeta Slaka spomnite kakšnih lepih trenutkov.

V mesecu septembru je tudi čas za srečanje mladih v Stični. Letos bo to srečanje že 40. po vrsti in tudi temu jubileju smo posvetili nekaj pozornosti.

Konec poletja prihaja na trg zgoščenka, na kateri je uglasbena znana molitev Zdrava Marija – Ave Marija. Skladbe so prispevali izredno znani pa tudi manj znani avtorji. Več o tem CDju v spletni knjigarni Ognjišča.

Veseli smo, da vam lahko ponudimo novo izdajo Svetega pisma – Družinsko Sveto pismo. V njem so ob bogatih ilustracijah kratko besedilo in molitev. Ker je v knjigi svetopisemskih 365 zgodb, ga bodo družine lahko vsak dan vzele v roke in iz njega prebrale po eno zgodbo ter skupaj zmolile preprosto molitev. Več o knjigi si lahko preberete na str. 97.
Naj vas ob koncu spomnim, da v naših knjigarnah lahko izkoristite bon21 in kupite knjige (samo knjige, ne drugih izdelkov) naše založbe. Najnižji nakup, ki ga lahko opravite z bonom, znaša 30 €.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 4.

Ivan Tavčar (1851–1923)

Napisal Marko na 27. avgusta 2021. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je tudi vzelo življenje. Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se bile gobe razpasle po tvojem telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kot te je sprejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali. Nisi doživel spomladi, da bi te ne bilo objemalo njeno cvetje, in ne jeseni, da bi ti ne bila sipala svojih sadov. Mogoče, da je težko umreti – moja vera to ni ! – ali toliko zapišem, da bi raje umrl sredi domače doline, bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe!« S tem razmišljanjem Izidorja, pisarja visoške kronike, je pisatelj Ivan Tavčar izpovedal svojo ljubezen do domače, slovenske zemlje, ki ji je ostal zvest do konca. Najlepšo hvalnico ji je zapel v poznih letih z idilično povestjo Cvetje v jeseni.

OD STARE KMEČKE HIŠE DO DVORCA
Njegov dom je bila stara, prijazna kmečka hiša ‘pri Kosmovih’ v Poljanah nad Škofjo Loko, kjer se je rodil 28. avgusta 1851. Oče Janez in mati Neža roj. Perko sta poleg Ivana imela še dva sina in dve hčeri. Prve šolske nauke je prejel v domači šoli. Učitelj je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka pošljejo v ljubljanske šole. Očetova brata duhovnika Ignac in Anton sta obljubila podporo. Kot gojenec Alojzijevišča naj bi šel po stopinjah svojih stricev, zaradi težjega ‘prestopka’ je bil iz zavoda izključen in eno leto je bil na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu in takrat je prijel za pero. Po maturi v Ljubljani (1871) je odšel na Dunaj študirat pravo. Kot gimnazijec in študent je vse počitnice preživel pri stricu Antonu, župniku na Raki, ki ga je imel rad kot svojega sina in ga je podpiral kljub temu, da se je obrnil proč od semenišča. Po končanem študiju je bil nekaj časa pripravnik v raznih odvetniških pisarnah, leta 1884 pa je kot šesti slovenski odvetnik odprl svojo pisarno v Ljubljani in jo vodil vse do smrti. Kmalu po prihodu v Ljubljano je postal odbornik mestnega sveta, leta 1909 podžupan, zatem deset let (1911–1921) ljubljanski župan. Več let je bil deželni in državni poslanec. Leta 1887 se je poročil s 17 let mlajšo bogato dedinjo in narodno zavedno Franjo Košenini; s pomočjo ženine tete je leta 1893 kupil dvorec in posestvo Visoko. Kot vodilni politik in ugleden književnik je moralno in gmotno podpiral številna društva in ustanove. Zadnja leta je bolehal in opustil javno delovanje, veliko časa je preživel na Visokem. Umrl je 19. februarja 1923 v svoji hiši na Bregu v Ljubljani. Pokopan je v družinski grobnici na Visokem.

ZMERAJ MANJ, VEDNO BOLJE
»Značilno za Tavčarja je, da je v zrelih in poznih letih pisal zmeraj manj, največja in najboljša dela pa ustvaril šele v tem času,« sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Po njegovem pregledu na kratko predstavljamo pisateljsko rast in zorenje Ivana Tavčarja. Objavljati je začel že kot študent, v mladostnem obdobju (1871–1885) je pisal novele, povesti in romane po zgledu nemškega družabno zabavnega pripovedništva. Potem se je začel obračati k umetniško višjima zvrstema: novelam in povestim iz kmečkega okolja in zgodovinskim novelam, povestim in romanom, snov iz kmečkega sveta (Med gorami, V Zali) je postavil na pokrajino in ljudi svoje ožje domovine – v Poljansko dolino in okoliške hribe, o Tavčarjevih zgodovinskih povestih in romanih (Vita vitae meae, Grajski pisar, Visoška kronika) je Janko Kos zapisal: »Čustvo, strast in nagon so v vseh dobah glavna sila v človeku, močnejša od zunanje nujnosti socialnih okoliščin. To pride najbolj do izraza v dobah, ki jih označujejo razgibano življenje, fanatizem, nasprotja med verami in ideologijami. Takšno dobo je našel Tavčar v časih slovenske reformacije in protireformacije.« Njegovo najpomembnejše delo je roman Visoška kronika (1919), za Kosa “morda najboljši slovenski roman”. K pisanju ga je ‘podkurila’ misel pisatelja Ivana Preglja, naj ga Bog varuje, da bi po svojem petdesetem letu še kaj pisal ali pisaril. Med pisanjem je Izidorju Cankarju povedal, da si je Visoško kroniko zamislil kot trilogijo o Visokem: prvi del se peča s prvo generacijo (okoli leta 1695), drugi del bi obravnaval dobo Marije Terezije, tretji pa Napoleonove čase. »Ali bom živel toliko časa, ne vem, verjetno ne.«

“UMRETI HOČEM KOT KATOLIČAN”
Pisatelj Franc Saleški Finžgar je leta 1918 postal župnik v Trnovem. Patronat trnovske fare je imelo mesto Ljubljana. Kot trnovski župnik je moral večkrat uradno do Ivana Tavčarja kot mestnega župana in patronskega gospoda in tako sta se še bolj spoznala. V svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) piše, da je Tavčar kot patronski gospod rad prihajal v trnovsko cerkev na velike praznike. »Naročil mi je vselej tudi Baragov molitvenik Dušna paša. Trdil je: “To so najlepše slovenske mašne bukve. Baraga je znal, vi, mladi, pa nič kaj prida podobnega ne spišete.” Imel sem vtis, da je razen vsebine zelo cenil Baragovo slovenščino.
Važno se mi zdi, da po čisti pravici spregovorim o tem, kako je Tavčar skrbel za pripravo na svojo smrt. Zadnji dve leti pred smrtjo je začel bolehati. Ko sem bil leta 1922 pri njem in sva se pogovarjala o tem, za kar sem prišel, mi je nenadoma rekel: “Oča trnovski, skrbi za to, da bom umrl kot katoličan, zakaj kot tak hočem umreti.” Zavzel sem se in mu rekel: “Kar želite, vam rad storim …Torej spovednika si želite?” – “Hočem z Bogom napraviti obračun.” Res ganjen sem se poslovil. Potoma sem premišljeval, koga bi mu poslal na posvet …« Generalni vikar Andrej Kalan je Tavčarju svetoval, naj se pripelje v zavod Marijanišče, kjer ga bo čakal spovednik, star pater, Kalan pa bo zanj daroval sveto mašo in ga obhajal. »Prišel je in vse se je zgodilo, kakor sta bila domenjena.«

S. Čuk, Ivan Tavčar (1851–1923): Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2021), 36-37.

Otroštvo v objemu staršev

Napisal Marko na 26. avgusta 2021. Objavljeno v zgodbe.

Bila sem majhna punčka, na glavi sem imela klobuk, na katerem so bile zataknjene značke. Klobuk je bil last sosedovega fanta, ki nam je pomagal pri spravilu sena. v roki sem držala vetrnico, ki mi jo je naredil oče, poleg loka in lesenih puščic pa piščalke so bile to naše edine igrače. Vesel in razposajen otrok sem bila. Življenje me je spremenilo. Ostali so samo spomini na srečno otroštvo v objemu staršev.
Dobro se spominjam, da mi je tata kupil punčko, lepo, čudovito punčko, ki je zaprla oči, ko si jo polegel, v svoji trmi sem jo vrgla na tla in oči se niso več zaprle. Potem sem žalostno zrla v punčko in ničesar več nisem mogla spremeniti. Bilo mi je hudo, saj sem s svojim dejanjem prizadela starše. Nobena od sester nikoli ni dobila punčke, denar je bil potreben za preživetje in za orodje, ki bi olajšalo delo na kmetiji.
Starši so bili zelo delavni. Tata je pozimi ob suhem vremenu sekal grmičevje in napravljal butare za kurjavo v kmečki peči. Vedno pa je napravil tudi velik kup vejevja. Na predvečer prvega maja, ko so po hribih zagoreli kresovi, je tata rekel: »A gremo prižgat kres?« Z navdušenjem smo jaz in moje štiri starejše sestre odšle z njim. Ko je prižgal naš kres, so se plameni dvigali visoko v nebo in zdelo se nam je, da je naš kres največji! Včasih je prišel tudi kdo od sosedov, da nas je bilo pri kresu več. V spoštovanje praznika dela in v naše veselje smo kres zakurili vsako leto.
»Kaj pa mama?« me boste vprašali. Ona je vedno delala in delala. Napletla nam je nogavic, rokavic, šalov in kap ter toplih jopic, nakvačkala nam je celo odeje, s katerimi nas je zvečer pokrila za sladki spanec, skrbno je vodila gospodinjstvo. Iz posnete smetane je izdelovala maslo. Njena skrb so bili prašiči. Redno jih je krmila, da so bili pozimi lepo rejeni za zakol, imeli smo tudi male prašičke, ki so bili nam otrokom v veliko veselje, veliko dela je imela v pripravi na praznike.
Za božič je iz krušne peči zadišalo po poticah, za veliko noč po belem kruhu, ki smo ga skupaj z drugimi dobrotami odnesli k žegnu.
Občutili smo toplino domačega ognjišča, mamin objem in vso ljubezen, ki sta nam jo izkazovala mama in tata. Seveda smo že kot otroci morale delati. Mlajše smo pasle živino, starejše pa so grabile seno, žele ječmen, oves, pšenico – prijele so za vsako delo na kmetiji.
Ob prostem času pa smo se rade igrale kuhinjo, v zavetju grma smo postavile nekaj večjih in manjših desk, ki so nam služile kot miza in stoli. V pločevinki od paradižnikove mezge se je kuhala juha, v drugi je bila trava za solato. Štedilnik nam je bila opeka, iz gline smo oblikovale potičke in hodile druga k drugi na obisk. To so bile naše igrice, srečne, vesele v zbirki naših spominov.
Ob nedeljah smo odhajali v eno uro oddaljeno Bukovo, v gumijastih škornjih, velikokrat s premrzlimi prsti na nogah, smo vsako nedeljo šli k maši v cerkev svetega Lenarta, v naših srcih je bila živa vera. ki je ostala v nas.
Iz otrok smo odraščale v dekleta in ena za drugo odhajale od doma. Ustvarile smo si družine in zaživele svoje življenje. Občasno smo prihajale domov, kjer sta mama in tata ostala sama. Prišel je dan, ko je zbolel tata. Odpeljali so ga v bolnišnico in iz nje se ni več vrnil domov. Bila sem še mlada in njegov odhod v večnost me je močno prizadel. S svojimi solzami ga nisem pustila oditi. Pogrešala sem ga. Prav kmalu, samo devet mesecev za njim, je odšla še mama. Občutek, da sta skupaj v nebesih, me je umiril. Dom mojih otroških spominov sameva, vendar je lepo obnovljen s trudom mojih sester. Tam so tudi nekdanje poti in stezice, predvsem pa spomini, zapisani za vedno v naših srcih.

PREZELJ, Vida. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 26-27.

Zakaj si šel ven?

Napisal Marko na 25. avgusta 2021. Objavljeno v zgodbe.

Med dolgimi kilometri vožnje na morje so si trije vnuki preganjali čas z branjem, pripovedovanjem starih šal, z ugibanjem, s kakšno hitrostjo vozijo nasproti vozeči avtomobili, in s prerivanjem, ki se je nekajkrat končalo z glasnim kričanjem in mahanjem rok.
»Kako boste pa letos spali?« je hotela babica preusmeriti njihovo pozornost. Že nekaj let, odkar je najmlajša začela hoditi v vrtec, odhajajo takoj po končanem pouku na počitnice v skromno hišico na otoku. In zadnje leto so se le težko dogovorili, kje bo kdo spal. V otroški sobi, ki ni ravno velika, sta samo dve postelji, zato je prva leta tretji spal na dodanem jogiju na tleh med posteljama, ko pa so že nekoliko zrasli, je dedi od nekje privlekel pograd in problem je bil začasno rešen.
»Zgoraj na pogradu je slab zrak in obupno vroče!« se je pritoževal Tin, zato ga je naslednje leto zamenjal Tevž. Ko bi morala tretje leto na pogradu spati najmlajša, Ana, se je temu odločno uprla, ker da ne prenese višine. Tako vztrajna in nepopustljiva je bila, da si je izborila stalno lastništvo nad posteljo nasproti pograda.
»Kaj pa če bi letos eden od vas spal v novi sobi?« je povprašal dedi, »res je ločena od stanovanja, ampak saj ste že veliki in samostojni.«
Vsi trije so si hoteli priboriti prostor v novi sobi in prepir se je nadaljeval.
»Se boste pa izmenjavali,« je predlagala babica.
Bili so navdušeni. »Vsak bo spal dve noči,« je predlagala Ana.
Po kratkem prepiru so se dogovorili, da bo Tevž, ki je najstarejši, spal prvi, nato Tin in za njim Ana. Tevž je takoj po prihodu začel urejati novo sobo, Tin pa mu je pomagal, saj ga bo kmalu zamenjal. Po dveh dneh je Tin predlagal, da bi naslednjo noč prespala oba s Tevžem, da se malo privadi. Zvečer pa se je, preden je odšel v novo sobo, dolgo obotavljal in se kar ni mogel odpraviti.
»Ključ našega stanovanja imaš, mi ga bomo pa vzeli iz ključavnice, tako da boš lahko kadarkoli prišel k nam,« sta mu rekla babi in dedi. Tin je rekel samo lahko noč in pogumno odšel.
Babi je šla v otroško sobo k Tevžu in Ani, da so skupaj pomolili, dedi pa k Tinu. Ko mu je dedi podal roko, jo je vnuk nekaj časa zadržal v svoji, nato pa še enkrat rekel lahko noč in se zvil v klobčič.
Dedi kar nekaj časa ni mogel zaspati. Še vedno je čutil stisk Tinove roke. Pa ga je za kakšno uro le premagal spanec. Ko se je prebudil, je odšel v otroško sobo, da vidi, če sta Ana in Tevž dobro pokrita, nato pa še ven k Tinu. Vrata nove sobe so bila zaklenjena, zato je pogledal skozi okno. Vse v sobi je bilo temno, da je zaznal samo obrise omar in postelje. »Gotovo je že zaspal, saj Tin hitro zaspi,« je pomislil.
V dnevi sobi se spomni, da je pozabil vzeti tableto proti pritisku. Medtem ko je iskal zdravila, je nekaj zaropotalo za njegovim hrbtom. Na dvosedu je spal v klobčič stisnjen Tin, pokrit z veliko brisačo za na plažo.
Dedi ga je nekoliko začudeno pogledal. »Saj si me skoraj prestrašil,« reče in šele tedaj v poltemi opazi Tinov resni obraz in oči, ki ga vprašujoče gledajo.
»Bi raje spal tukaj v dnevni sobi?« ga vpraša.
Tinu se je razlezel nasmeh čez cel obraz. Nič ne reče, samo prikima.
»Kavč bova skušala raztegniti, da boš vsaj nekoliko udobno spal,« predlaga dedi.
Tin po svojih močeh pomaga in kmalu je nastala postelja. Iz nove sobe prineseta posteljnino.
Tin zleze pod odejo. Čez čas vpraša: »Dedi, zakaj si šel ven?«
»Pogledat sem šel, če dobro spiš. Pa skozi okno nisem videl nič.«
»Samo zato si šel?« je kanček dvoma v njegovem glasu.
»Samo zato,« prikima dedi. Tin vrže odejo s sebe in se mu vrže v naročje. Objame ga in se stisne k njemu. Ničesar ne reče, le stisk je tako močan, da dedi začuti, kaj mu hoče vnuk povedati.
»Ti moj zlati fant,« reče dedi s toplim glasom in ga dvigne v naročje kot majhnega otroka.
Za nekaj trenutkov se čas ustavi.
»Tako, zdaj pa hitro zaspi,« reče dedi, Tin pa zleze pod odejo in se zopet zvije v klobčič. Ko ga dedi pokriža na čelo, Tin ujame njegovo roko in je kar nekaj časa ne spusti.
»Mirno zaspi,« mu reče dedi in ugasne luč.
»Dedi,« reče Tin tiho, »zdaj lahko tudi ti mirno zaspiš.«
Nič mu ne odgovori, da ga glas ne bi izdal.
Kadarkoli je v naslednjih dneh Tin poklical dedija, je imela ta beseda neki čisto poseben zven. Morda sta to slišala samo Tin in dedi. Ampak to niti ni tako pomembno. Nekaj se je med njima spremenilo. Morda za dan ali dva, morda za tri ali še dlje. Tako drobnih stvari se ne da meriti. Morda so celo preveč pomembne, da bi jih merili z dnevi.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 26-27.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Ob deveti uri

Napisal Marko na 17. avgusta 2021. Objavljeno v zgodbe.

Jerica je bila hči verne družine v hribovski vasi s prelepim razgledom po okoliških hribih in dolinah. Že kot otrok je občudovala cerkve in kapelice, posejane tam okoli. Rada je poslušala glas zvonov. Kmalu je za vsakega vedela od katere cerkve prihaja. Tudi v njihovi vasi so imeli majhno cerkev, posvečeno Mariji, Kraljici rožnega venca. Nekajkrat na leto je bila v njej sveta maša. Takrat sta jo z mamo skrbno počistili in okrasili. Med tem opravilom ji je mama pripovedovala, kar je kot preprosta kmečka žepa sprejela od svojih staršev in si je zapomnila od nedeljskega popoldanskega nauka v cerkvi. Veliko je vedela tudi iz knjig, ki jih je, posebno v zimskem času, ko je bilo zunaj manj dela, rada brala, tudi naglas, da je poslušala vsa družina.
Kadar je ura v zvoniku dopoldne odbila devet, je vedno, pri vsakem delu, za hip zastala in molila k Svetemu Duhu.
»Mama, kaj je to, da vedno moliš ob deveti uri?« jo je nekega dne vprašala Jerica, ker ni videla nikogar, ki bi redno molil ob devetih dopoldne. Molili so angelovo češčenje ob zvonjenju opoldne in zvečer.
»Jerica, saj si slišala v cerkvi, da so po bili po Jezusovem vstajenju in vnebohodu apostoli z Marijo zbrani v dvorani zadnje večerje in združeni v molitvi pričakovali obljubljenega Svetega Duha. Na binkoštni praznik ob deveti uri se je Sveti Duh prikazal v podobi plamenov nad glavami apostolov in Marije. Zato se ob deveti uri spomnimo prihoda Svetega Duha s prošnjo, da bi razsvetlil tudi nas,« ji je razložila mama. Jerici se je to vtisnilo globoko v srce. Od svoje mame je prevzela to pobožno navado. Kjerkoli je bila in kakršnokoli delo je opravljala, se je za trenutek ustavila in prosila: “Pridi, Sveti Duh, bodi gost moje duše.”
V dekliških letih je Jerica večkrat šla na duhovne vaje, ki so jih pripravile redovnice v svojih hišah. Med njimi se je počutila prijetno, srečno in blaženo. “Kamor se ozrem, čutim prisotnost Svetega Duha,” je spoznala. In obhajala jo je misel, da bi se redovnicam pridružila.
Začela je resno razmišljati o odhodu v samostan in bila je že skoraj odločena za ta korak. Nekega dne pa je spoznala Naceta, ki je v njej prebudil veliko ljubezen in željo po družinskem življenju. Molitvi k Svetemu Duhu ob deveti uri je dodajala prošnjo, naj jo razsvetli, da se bo prav odločila, po kateri poti naj gre v življenju. “Ne vem, če je prav, da se Bogu darujem samo na pol,” je razmišljala. Kmalu je v svoji notranjosti zaslišala jasen glas, da ni poklicana v redovno, ampak v družinsko življenje.
Poročila se je z Nacetom. Po poroki sta željno pričakovala otroka, pa ga dolga leta nista dočakala. »Z vajinim zdravjem je vse v redu,« so jima zagotavljali zdravniki po pregledih.
»Je že Božja volja, da ostaneva sama in svoj čas, ki ga imava na razpolago veliko več kot starši z otroki, posvetiva Bogu, Cerkvi in ljudem.« Bila sta res dejavna člana župnijskega občestva, priskočila sta na pomoč, kjer je bilo potrebno.
Ko sta že skoraj opustila misel na potomce, se je pod srcem Jerice nepričakovano oglasilo novo življenje. Bila sta presrečna in Bogu sta se zahvaljevala za ta izredni dar. Jerica je vsak dan ob deveti uri molila k Svetemu Duhu. Tudi Nace se ji je zdaj pridružil in občudoval predanost svoje žene.
Prišel je čas poroda. Nace je odpeljal svojo Jerico v porodnišnico in prosil babico, da mu sporoči, ko bo otrok rojen. Skrbelo ga je, ker Jerica ni bila več mlada in že na pragu možnosti materinstva. Dobil je sporočilo: »Danes ob deveti uri ste dobili krepkega, zdravega sina. Čestitam! Oba z mamico sta v redu!«
»Ob deveti uri? Neverjetno! To je dar Svetega Duha in odgovor na vse molitve moje drage Jerice ob tej uri. Hvala, Sveti Duh!« se je zahvaljeval, ko je šel v cvetličarno po velik šopek rdečih vrtnic, Jerici najljubših rož, ki ga je prinesel v porodnišnico ob prvem obisku.
»Kako si lepa, Jerica! Sreča ti sije iz oči, materinska sreča!« je dejal in pobožal svojo ljubljeno ženo. Vzel je v naročje težko pričakovanega otroka, solze sreče in veselja so mu kar same tekle po licih.
»Vidiš, Bog je izpolnil najino dolgoletno željo in uslišal najine molitve. Ko je prvič zajokal najin sin, sem se zahvalila Svetemu Duhu z majhno zamudo po deveti uri. Poslala sem mu pozdrav in mu posvetila najinega Jožefa. Počutim se kot svetopisemska Ana, ki je prav tako dobila sina Samuela po dolgih letih in ga posvetila Bogu,« je Jerica vsa iz sebe govorila Nacetu.
Ko je Jožef odrasel in končal osnovno šolo, je staršem dejal: »Čutim, da me Bog kliče, da postanem duhovnik.« Jerica in Nace sta od sreče zajokala, objela svojega sina in mu dala starševski blagoslov. Od takrat sta ga še bolj goreče spremljala z molitvijo, da bi dosegel cilj in postal dober duhovnik.
Prišel je dan mašniškega posvečenja in nove maše. Njuna sreča je dobila zlato krono.
»Gospod mi je naklonil milost, da sem postala mati, moje materinstvo je dopolnil s tem, da je sina poklical v svojo službo. Tolikšne sreče si niti v sanjah ne bi upala prositi Boga.«
»Draga žena, to je odgovor Svetega Duha na tvoje molitve ob deveti uri. Tudi meni je odgovoril na moje molitve s tem, da sem dobil ženo – verno, dobrotljivo, potrpežljivo, skromno in Bogu vdano,« je ganjeno izpovedal Nace.
»Lepo bi bilo, da bi Jožef imel novo mašo v domači fari ob deveti uri,« je prišlo na misel Jerici. »Tako bi se ob uri Svetega Duha zahvalil Bogu za milost duhovništva.«
Tako se je tudi zgodilo, saj je bila tudi zanj, ne le za njegove starše, posebno za mater, deveta ura na poseben način posvečena. Kot duhovnik je posnemal svoje starše: kadar je le mogel, se je ob deveti uri s kratko molitvijo priporočil in zahvalil Svetemu Duhu.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 80-81.

sv. Helena (18. avgust)

Napisal Marko na 16. avgusta 2021. Objavljeno v Svetniški domovi.

Zgodovinar Evzebij poroča, da je cesarica Helena po krstu živela tako zgledno, kot da bi jo poučeval in vodil Jezus sam. Rodila se je okoli leta 255 v Mali Aziji. Menda je bila gostilničarka, ko se je vanjo zaljubil rimski častnik Konstancij Klor, poročila sta se v Naissusu (današnjem Nišu v Srbiji) in leta 274 se jima je rodil sin Konstantin, ki ga je Konstancij določil za svojega naslednika. Konstantin je svojo mater Heleno vzel k sebi na dvor v Trier v sedanji Nemčiji in ji podelil naslov cesarice. Leta 312 je v znameniti bitki pri Milvijskem mostu premagal Maksencija in naslednje leto dal krščanstvu v rimskem cesarstvu svobodo. Njegova mati Helena je kmalu zatem prejela sveti krst. Ko je bila že v letih, je romala v Sveto deželo in ostala tam dve leti. Cesar Konstantin je dal na kraju Jezusovega križanja in pokopa zgraditi veličastno cerkev božjega groba. Med kopanjem temeljev so našli Jezusov križ in s tem najdenjem legende povezujejo sveto Heleno, zato jo upodabljajo z Jezusovim križem v rokah. (sč)

Sv. Heleni je pri nas posvečenih 16 cerkva: 6 žup. in 10 podr. – V LJ nadškofiji stojijo tri: žup. v Hotiču (1) in Sv. Heleni – Dolsko (2) (Kamnica), podr. pa v Gradu (6) (Cerklje na Gor.) – V KP škofiji sta dve ž. c.: na Premu (3) in v Zagorju na Pivki, (4) p. c. sta v Podpeči (7) (Predloka) in Podbeli (8) (Sedlo). – Tudi NM škofija ima štiri ‘Helenine’ cerkve, vse so podr.: v Dragi (Bela Cerkev), na Belčjem Vrhu (9) (Dragatuš), na Mirni (†† Mirna na Dol.) in v Zemlju (10) (Podzemelj). – V MB nadškofiji sta sv. Heleni posvečeni dve p. c.: v Podpeci – na Pikovem (11) (Črna na Kor.) in na Graški gori (12) (Šmiklavž/SG). – Tudi v CE škofiji najdemo dve cerkvi sv. Helene: žup. je v Loki pri Zid. mostu,(5) podr. pa v Javorju (13) (Slivnica/CE). – V MS škofiji pa stoji žup. cerkev sv. Helene na Pertoči. (spodaj) (mč)

Pertoča

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 8, str. 99.

Ljuba moja sveta Helena!

Napisal Marko na 16. avgusta 2021. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Legenda pripoveduje, zgodovina pa se tega ne trudi preveč ne potrditi ne zavreči, da si prav ti odkrila ostanke Jezusovega križa, ko si kot cesarica – mati prvega, tako zvanega “krščanskega cesarja” Konstantina, romala po svetih krajih.
V videnju ti je bilo razodeto, kje je zakopan Jezusov križ in ko so kopali temelje za cerkev, ki bi stala na kraju križanja, so dejansko izkopali ne enega, ampak kar tri križe. Vse tri križe … bi moral reči, saj mi je dobro znana evangeljska zgodba o levem in desnem razbojniku. A ker bi bilo rahlo nespodobno, da bi častili razbojniški križ, četudi se je vsaj desni razbojnik izpričano spreobrnil, se je ‘pravi’ križ moral dodatno izkazati s čudežem, in je tako, kot pripoveduje legenda, ozdravil umirajočo ženo, ki se ga je dotaknila.
Tudi ti, ljuba moja sveta Helena, si v svojem življenju izkusila tri križe.
Če sledimo reku: »Kdor se poroči, se v križe položi!«, izkopljemo tvoj prvi križ.
Menda si bila gostilničarka, ko se je vate zaljubil rimski častnik Konstancij Klor in te vzel za ženo. Ime Helena pomeni svetleča, lesketajoča, in brez dvoma je taka morala biti tudi tvoja zunanja podoba. Hočem reči, ljuba moja sveta Helena, da te ni odlikovala zgolj notranja lepota, ki jo vsekakor gre pripisovati bodoči svetnici, ampak tudi ali predvsem zunanja, da si lahko prevzela Konstancijevo srce. Žal pa le-ta v svoji ljubezni ni bil preveč ‘konstanten’, saj te je, ko se je začel vzpenjati po karierni lestvici, zamenjal za mlajšo. Prilezel pa je visoko … zelo visoko. In ko je bil leta 306 kot cesar zahodnega dela rimskega cesarstva na pragu smrti, je – morda zaradi slabe vesti – za naslednika določil sina, ki ga je imel s teboj: Konstantina.
Sin te je takoj poklical k sebi na dvor, ti zgradil palačo in te obsul s častmi. Kot novopečeni cesar je kristjanom, za razliko od svojih cesarskih predhodnikov, ki so le-te preganjali, dal popolno svobodo, saj je pred pomembno bitko na nebu prebral “Hog signo vinces” – V tem znamenju boš zmagal! – kar se je tudi zgodilo, ko je na vojaške ščite dal naslikati križ, ki ga je videl na nebu. Kljub temu, da tvoj sin zaradi naštetih dejstev velja, kot sem že rekel, za prvega krščanskega cesarja, pa je sam vendarle živel nezgledno in pogansko.
Kot pravi rek: »Z otroki je križ!«, in tako si, ljuba moja sveta Helena, ki si se spreobrnila in dala krstiti, v svojem sinu odkrila svoj drugi križ. In ta križ so za teboj objeli in ga še vedno objemajo premnogi starši vse do današnjih dni, in v današnjih dneh še posebej! Ko otroci, če že ne svetniškemu, pa vsaj krščanskemu, in če žene krščanskemu, pa vsaj dobremu zgledu staršev navkljub, gredo po svoje in lomastijo skozi trnje stranpoti.
A če objameš in si v veri in z ljubeznijo naložiš še tretji, ‘pravi’, torej Kristusov križ, je lažje, in ohranjaš tleče upanje. Konec koncev, se je tudi tvoj sin, ljuba moja sveta Helena, na smrtni postelji vendarle dal krstiti. Kar si verjetno, že iz nebes, pri Bogu izprosila ti.
Zato te, poleg tega da ti želim obilo žegna ob tvojem godu, prosim, da tega žegna izprosiš tudi za nas in naše otroke! Da bomo kot starši skrbni in vztrajni. Da se ne bomo prehitro zadovoljili zgolj z “nedeljsko vero” naših otrok, ali pa prehitro obupali. Kako drugačna bi utegnila biti zgodovina sveta, ko bi “prvi krščanski cesar” bil tudi ‘pravi’ krščanski cesar?! In kako drugačna bi bila podoba današnjega sveta, ko bi vsi, še posebej pa starši, sledili tvojemu svetlečemu in lesketajočemu zgledu, ljuba moja sveta Helena, in ne objeli zgolj prvih dveh križev, ki jih ‘izkopljemo’ v življenju, ampak tudi in predvsem tretjega. Pravega!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 98.

Zakaj je prizemni ozon škodljiv?

Napisal Marko na 14. avgusta 2021. Objavljeno v Narava in zdravje.

RAZLIKA MED KORISTNIM IN ŠKODLJIVIM
Ozon (O3) je visoko reaktiven plin, ki ga sestavljajo trije atomi kisika. Lahko je ‘koristen’ ali ‘škodljiv’, odvisno, kje se nahaja v ozračju. “Koristni ozon” se nahaja v stratosferi, pravimo mu tudi “stratosferski ozon”, to je plast Zemljinega ozračja, ki sega do višine okoli 50 kilometrov nad zemeljsko površino, največ ozona pa je na višinah med 18 in 25 kilometrov. Sloj ozona predstavlja v stratosferi zaščitni plašč okrog Zemlje, saj filtrira in tako ščiti žive organizme pred nevarnimi sončnimi žarki kratkih valovnih dolžin UV-B.
S terminom “škodljivi ozon” označujemo prizemni (troposferski) ozon. Troposfera je najnižji del Zemljinega ozračja, ki se neposredno dotika zemeljskega površja.

PRIZEMNI ŠKODLJIVI OZON
Prizemni ozon nastane pod vplivom sončne svetlobe iz emisij hlapljivih organskih zmesi (ogljikovodiki) in dušikovih oksidov (NO2), ki jih proizvajajo predvsem nekatere industrijske dejavnosti in vozila, njegova vsebnost v zraku pa se poveča prav v poletnih mesecih. Ima močan vonj, ki ga lahko začutimo po nevihti, ob fotokopirnih strojih ali na primer ob večjih električnih motorjih. Ta vrsta ozona je zdravju škodljiva.
Povečana koncentracija prizemnega ozona pa škodljivo vpliva tudi na rastline, saj preprečuje fotosintezo in prispeva k oksidaciji. Dolgotrajnejše povečane koncentracije omenjenega plina lahko resno ogrozijo vegetacijo in pridelke na polju.

ZRAK JE POLETI V SLOVENIJI PREKOMERNO ONESNAŽEN PREDVSEM S PRIZEMNIM OZONOM
Onesnaženost z ozonom je v zimskem času bistveno nižja v primerjavi s poletjem, kar pa je razumljivo, saj se visoke koncentracije ozona pojavljajo v sončnih poletnih dneh na lokacijah, kjer so prisotne visoke koncentracije ogljikovodikov in dušikovih oksidov. Take lokacije pa niso zgolj mestna središča, temveč tudi območja, ki so bolj oddaljena od glavnih virov onesnaževanja zraka in kamor veter odnaša onesnažen zrak. Tako so povečane koncentracije ozona predvsem v Novi Gorici in Kopru, kamor pride onesnažen zrak iz Padske nižine.
Poleg antropogenih virov prispevajo k emisijam predhodnikov ozona in posledično povišanim koncentracijam ozona v ozračju tudi naravni viri oziroma procesi, kot so požari.
K nastanku ozona v zaprtih prostorih pa najbolj prispevajo fotokopirni stroji in laserski tiskalniki.
Povišane koncentracije prizemnega ozona se pojavijo v poletnih mesecih čez dan, ker je takrat dovolj sončnega sevanja in sicer med 11. in 16. uro, na Obali tudi dlje, v nočnem času pa so koncentracije ozona zaradi reakcije z dušikovim dioksidom na normalni ravni.
Opozorilna vrednost je definirana kot urna koncentracija, ki je višja od 180 μg/m3 – takrat ozon postane resno nevaren za zdravje ljudi. Ta vrednost je postavljena v skladu z navodili Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo in je namenjena zaščiti prebivalstva pred kratkotrajno izpostavljenostjo visokim koncentracijam ozona.
Koncentracije se v poletnih mesecih močno povečajo na Obali in na Primorskem, pa tudi drugod, zato je priporočljivo spremljati opozorila (ARSO-Agencija Republike Slovenije za Okolje). O tem pa redno opozarjajo tudi mediji.

DRAŽI DIHALA IN SLABO VPLIVA NA ZDRAVJE
Ponavljajoča se izpostavljenost povišanim koncentracijam ozona lahko povzroči draženje pljuč. Čeprav je ozon v troposferi v splošnem prisoten v nizkih koncentracijah, lahko vdihavanje ozona povzroči številne zdravstvene težave, na primer bolečine v prsih, kašljanje, bruhanje in draženje grla. Slabo vpliva tudi na številne kronične bolezni, kot so bronhitis, srčne bolezni, astma, povzroča zmanjšanje kapacitete pljuč …
Izpostavljenost ozonu lahko povzroča zdravstvene težave tudi zdravim ljudem.
Ker običajno ozon nastaja v onesnaženem zraku in vročem vremenu, je njegovim škodljivim vplivom izpostavljen vsak, ki ta čas preživlja na prostem. Še posebej so zanje dovzetni otroci, starejši ljudje, delavci na prostem in rekreativni športniki.

NAJVEČ LAHKO NAREDIMO SAMI
Osebe s kroničnimi težavami, predvsem boleznimi dihal in srčno-žilnimi boleznimi naj v času povišanih vrednosti prizemnega ozona ostanejo v zaprtih prostorih, kjer je koncentracija ozona nižja. Tudi zdravim ljudem se priporoča, da se izogibajo naporov v času trajanja previsoke koncentracije. Povišanih koncentracij ozona naj se izogibajo tudi starejši, otroci ter nosečnice. K zmanjšanju prizemnega ozona lahko sami prispevamo tako, da uporabljamo javni promet ali pa kolesa … in se čim manj peljemo z avtomobili predvsem na kratke razdalje, avtomobili so poleg industrije glavni krivec za nastajanje prizemnega ozona.

PRIPOROČILA ZA POLETJE
Splošna priporočila, ki veljajo za vroče, jasne, sončne dni, predvsem od meseca maja do vključno septembra oziroma ob povišanih koncentracijah ozona, so:
Redno zračimo prostore/stanovanja v jutranjih urah ali pozno zvečer. Onesnaženost zraka z ozonom je v notranjih prostorih praviloma nižja kot zunaj, zato svetujemo, da prebivalci v jutranjih urah prezračijo svoje domove, v času najvišje stopnje onesnaženosti pa ne odpirajo oken in vrat.
Popoldne se zadržujemo v zaprtih prostorih, predvsem ob urah, ko je koncentracija najvišja (11–16).
Izogibamo se aktivnostim na prostem med 11. in 16. uro (tudi v hribih, kjer je poleti koncentracija prizemnega ozona visoka).
Od meseca maja do septembra redno spremljamo napovedi in obvestila ARSO v zvezi z onesnaženostjo zunanjega zraka z ozonom.
Pri načrtovanju dnevnih aktivnosti na prostem (še zlasti če načrtujemo intenzivnejšo telesno aktivnost) upoštevamo dnevne napovedi maksimalnih urnih koncentracij ozona in redno spremljamo urne ravni ozona ter preverimo indeks kakovosti zunanjega zraka na spletnih straneh ARSO.
Priporočila veljajo za celotno populacijo, predvsem pa za ranljive skupine prebivalcev.
(NIJZ).

KDO NAJ BO POSEBNO PREVIDEN?
Otroci in nosečnice, starejši ljudje, astmatiki, bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB), bolniki, ki so preboleli Covid pljučnico in bolniki z drugimi kroničnimi pljučnimi boleznimi. Delovno aktivni ljudje na prostem (gradbeni delavci …). Previdni naj bodo tudi nekateri bolj občutljivi zdravi posamezniki.
V zadnjem času je več znanstvenih študij pokazalo, da onesnaževalci zraka, med njimi tudi ozon lahko slabijo imunski sistem in povečajo dovzetnost za virusne in bakterijske okužbe.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021) 8, str. 84-85.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing