dr. Matevž Tomšič
“Predvolilna kampanja bo ostra, konfliktna in za mnoge brez vsebine tudi umazana”
– Predvolilna kampanja je v teku. V volilnem letu, kjer bomo poleg parlamentarnih volitev izbirali še kandidate na lokalnih in predsedniških volitvah, je prvi fokus na volitvah v državni zbor. Kandidati se že predstavljajo, priča smo soočenjem, dejavne so stranke … V tem početju lahko vidimo najboljše, kar nam lahko ponudi demokracija, na žalost pa tudi tisto najslabše.
Kaj pričakovati od letošnje predvolilne kampanje, smo se pogovarjali s prof. dr. Matevžem Tomšičem, sociologom, univerzitetnim predavateljem in publicistom.
Zakon o volilni in referendumski kampanji pravi, da se uradna predvolilna kampanja začne 30 dni pred volitvami – hkrati pa se zdi, da volilna kampanja traja ves čas in da je že v polnem teku. Kako vi vidite začetna dogajanja te kampanje?
Se popolnoma strinjam, da volilna kampanja traja tudi vsa štiri leta med volitvami. Politične stranke se morajo že takoj po volitvah pripravljati na naslednje volitve, kar vključuje analizo rezultatov, analizo uspehov in neuspehov, razlogov za to; hkrati pa morajo začeti z aktivnostmi, ki se sicer ne imenujejo uradno volilna kampanja, vseeno pa potekajo z namenom, da stranka doseže čim boljši rezultat na naslednjih volitvah. V Sloveniji imamo zadnji dve leti dokaj napeto situacijo, veliko je konfliktov, različnih teženj, predvsem po zamenjavi vlade oz. odstopu g. Šarca z mesta predsednika vlade. Od takrat se nekateri niso mogli in se ne morejo sprijazniti s tem, da je na oblasti nekdo drug. Dokaz za to je tudi nenehno ustvarjanje vtisa nenormalnosti, da je vse narobe, da ni nobene svobode in se zato protestira itd. S tem predvsem leva politična opcija kaže na lastno pojmovanje demokracije – zanje je normalno zgolj in samo to, da so na oblasti oni. Vendar izguba oblasti določene politične opcije ne pomeni konca demokracije, ravno nasprotno. Lahko pa razumem, da je zanje lahko to katastrofa. Zato sedaj mnogi posegajo po zelo različnih prijemih z željo, da bi prikazali, kako nenormalno je stanje. Dejansko je Slovenija v zadnjih dveh letih enako demokratična, kot je bila prej, kvečjemu je situacija v mnogih ozirih boljša. 
Iz vsega povedanega mislim, da bo volilna kampanja zelo ostra, konfliktna, in to bolj, kot so bile prejšnje. Za nekatere gre za obstati ali izginiti s političnega odra, in so z vidika političnega preživetja pripravljeni tudi na ostro in umazano kampanjo, kjer bodo lahko posegali po vseh možnih sredstvih za dosego cilja svojega obstoja. Pa ne samo svojega obstoja, ampak obstoja določenih omrežij, ki po svoje že začenjajo čutiti, da zgubljajo tla pod nogami in da se ustaljene finančne pipice ponekod pripirajo. To gotovo čutijo razne nevladne organizacije, ki so v veliki večini naklonjene levi politični opciji, kar s svojim aktivizmom tudi izkazujejo. In da ne bo kdo narobe razumel – s političnim aktivizmom ni nič narobe, dokler tega ne plačujejo davkoplačevalci; je pa to zelo neprimerno, če gre nekakšno rezervno ‘ulično vojsko’, ki se aktivira na klic leve politične opcije.
– Govora je o tem, kako zelo prelomne naj bi bile prihajajoče volitve v državni zbor, uporablja se celo izraz plebiscitarne.
Plebiscitarnost bi razumel kot dejstvo, da se stvari spreminjajo. Razumem pa, da leva politična opcija čuti, kako izgublja svoje monopolne pozicije, da zgubljajo svoj privilegiran položaj in si ne morejo predstavljati, da bi bila naslednja štiri leta na oblasti trenutna vladajoča garnitura. Zato so zanje to lahko skorajda usodne volitve (ali kot jim rečejo, plebiscitarne), saj bi v naslednjih štirih letih gotovo usahnili določeni proračunski viri, kar bi pomenilo odpad nekaterih predvsem nevladnih organizacij, katerih dejanski namen delovanja je politična agitacija in idoeloška indoktrinacija. Zato naj glede nevladnih organizacij država financira tisto, kar je v resničnem javnem interesu.
Če strnem: po svoje smo pred prelomnim trenutkom, ker bi lahko različni podporni sistemi leve politične opcije ostali brez virov financiranja, zato bi se njihova teža bistveno zmanjšala. Nima pa ta plebiscitarnost zveze s tem, da danes nimamo demokracije, svobode itd., niti nima nobene povezave s tem, kako bomo po teh volitvah in ponovni vladi leve opcije spet zaživeli demokracijo, svobodo – ker jo živimo že sedaj.
– Glede na dejstvo, da se je ponekod na vrhu in pri vrhu merjenja strank, ki bi jih volivci volili, pojavljala stranka, ki še niti programa ni imela, vas sprašujem, kako pomembna je oz. bo v letošnji volilni kampanji vsebina in programi posameznih strank.
Sam bi si želel, da bi bila kampanja čim bolj vsebinska, da bi se na realni osnovi soočilo programe strank, kam in kako peljati Slovenijo naprej. A iz izkušenj zadnjih nekaj volitev je realnost taka, da se vedno pojavi neka stranka, sedaj celo gibanje, ki programa nima. Gre zgolj za voditelja, okrog katerega se zbere nekaj starih obrazov in kjer vsebinskega programa ni. Vse to velja tudi za tokratnega javnomnenjsko ustvarjenega favorita Roberta Goloba. Gre za eno samo veliko praznino, zato stranka ali gibanje, ki nima vsebine, ki nima izdelanega vsebinskega profila za različna področja, potem niti ne more voditi vsebinske kampanje. Iz nič lahko nastane samo nič.
– Koliko bo ton volilni kampanji dajala trenutna obrambno-vojna situacija?
Gotovo se različnim vsebinskim vprašanjem v tej predvolilni kampanji ne bo možno izogniti. Omenjate agresijo Rusije nad Ukrajino – to je vsebina, ki politične stranke sili k jasnemu opredeljevanju. Tukaj bo treba povedati konkretne, jasne stvari, in to ni vsebina, kjer se lahko prazno leporeči ali izmika. To ni vsebina, ob kateri bi se odvijali neki medijski spini.
Področje zunanje politike bo imelo v tej kampanji bistveno večjo težo kot ob prejšnjih volitvah. Pomembno bo izražati jasna stališča, se biti sposoben dogovarjati in tudi zavzemati za dobre rešitve, ko bo šlo za vprašanje skupne varnostne politike ter tudi reševanje problematike energentov, žita in hrane nasploh.
Vlada je trenutno z odločnim ukrepanjem na tem področju v prednosti in mnogi se tega bojijo. Zato prihaja do obtožb, kako vlada situacijo v Ukrajini politizira in kako jo izrablja za notranjepolitične namene. Vlada trenutno z jasnimi stališči in jasno zunanjo politiko seveda krepi tudi svoj položaj. Gledano strogo politično vsak politik, ki je v poziciji, da lahko neko situacijo obrne v svoj prid, to tudi stori. Trenutna vlada tega ne počne nič bolj, kot bi to storila vsaka vlada. Seveda pa se leva politična opcija boji, da je vsa ta situacija okoli agresije na Ukrajino v prid trenutni vladi. In tudi vidni tuji predstavniki diplomacije v zadnjih dneh cenijo in priznavajo držo ter odločnost slovenske strani pri tej krizi.
– Kako pa je z drugimi priročnimi vsebinami, ki so vedno tudi del predvolilne kampanje – manjšine, Cerkev itd.?
Gotovo se lahko zgodi, da bo kdo skušal graditi svoj imidž tudi na teh temah. Kar se Cerkve tiče, so v delu slovenske politike zelo močno prisotni negativno nastrojeni sentimenti do te institucije in tudi določen del volilnega telesa je celo antikrščansko in antiversko nastrojen. Tovrstni volivci so seveda dovzetni za take vsebine, ne predstavljam pa si, da bi se to kaj dosti pojavljalo, oz. v zdajšnji situaciji ne bo imelo relevantne vrednosti.
– V času volilne kampanje imajo veliko vlogo tudi mediji. Kako vidite medijsko krajino in vlogo medijev?
Medijska situacija se v Sloveniji vendarle počasi in vztrajno uravnotežuje. Imamo medije, ki odstopajo od do sedaj obstoječega enostranskega poročanja oz. mainstreama. Poroča se na način, da je videti tudi drugo plat, prihaja do povezovanja medijev – recimo med Planet TV in Nova24TV v obliki ustvarjanja skupnih oddaj, kar daje osrednjim medijskim centrom vedeti, da niso več tako trdni in da niso edini, ki lahko ustvarjajo javno mnenje.
Sem zmerni optimist, da je obdobje nepluralnosti medijskega prostora pri koncu oz. se vsaj zmanjšuje in se počasi premikamo proti medijskemu ravnotežju. Se pa ne da kar na hitro spremeniti dejstva, da je večina medijev naklonjenih levici, da iz teh medijev novinarji tudi redno kandidirajo na listah strank z levega pola …
– Že 2010 se je razpravljalo o inovativnosti v volilni kampanji. Ali pričakujete oz. se že nakazuje, da bodo nekateri prijemi pri komuniciranju z javnostjo tokrat bolj inovativni?
Novi spletni mediji imajo čedalje večji vpliv, vendar še vedno ne takšnega, kot ga ima televizija. So pa bolj pomembni, ker je preko novodobnih digitalnih medijev bistveno lažje načrtno in usmerjeno posredovati želene informacije. Lažje je recimo nagovoriti neko interesno skupino ljudi, ki se jo želi pritegniti. Ti mediji so pomembni zato, ker nagovarjajo volivce, ki ne spremljajo toliko tradicionalnih medijev.
– Kako pa je s pričakovanjem letošnje volilne udeležbe? Je ravno zaradi večje možnosti informiranja mladih preko sodobnih medijev pričakovati tudi višjo volilno udeležbo?
Iskreno povedano so današnji mladi glede svoje udeležbe ali neudeležbe precej velika uganka in je nehvaležno napovedovati, ali lahko pričakujemo njihovo bistveno višjo udeležbo. Tudi na splošno si ne upam napovedati, da bo udeležba bistveno višja. Nekateri sicer govorijo, da bo na letošnjih volitvah udeležba narasla, a za zdaj to temelji bolj na pobožnih željah kot na konkretnih osnovah.
Če pa bo udeležba višja, pa ne samo med mladimi, bo k temu lahko pripomogla trenutna geopolitična situacija v svetu, ne pa dogajanje v Sloveniji.
– Ko slišite besedi pravica oz. dolžnost – bi rekli, da je možnost voliti bolj pravica, ali jo Slovenci vidimo tudi kot dolžnost?
Različne države poznajo različne načine, kako doseči višjo udeležbo. Nekatere države imajo celo obvezo, da mora vsak iti volit.
V osnovi gre za pravico, hkrati pa so volitve tudi priložnost za vsakega posameznika, da pokaže določen državljanski čut, svoj odnos do države, političnih institucij. Menim pa, da gre za področje, kjer zadev ne gre zapovedati ali določiti s prisilo.
Bolj gre za vprašanje, kako doseči dvig državljanske kulture, ki pa je ni mogoče ustvariti čez noč in je odvisna od več dejavnikov; tudi tega, kako nam institucije in izvoljeni predstavniki predstavljajo svoje delo, odnose itd. Če ljudje smatrajo, da med politiki nimajo koga izbrati, da si ne najdejo nikogar, ki bi zagovarjal njihove vrednote, ali se jim nihče ne zdi dovolj vreden njihovega glasu, potem tudi ne gredo na volitve.
– To se mi zdi še posebej pomembno, kajti mnogi obstanejo na točki »nič se ne da spremeniti, vsi so isti«, hkrati pa ravno ti potem najbolj pričakujejo vlado in rešitve, ki bi jim bile povšeči. Kako pojasniti, obrazložiti dejstvo, da je ne iti volit dejansko oddati glas za nasprotno stran?
Legitimno je ne iti volit, politična abstinenca je prav tako neko sporočilo. Seveda pa se je treba zavedati, da volilna abstinenca pomeni prepustiti odločanje drugim.
– Pa se dotakniva še volilnih rezultatov. Bi v novi sestavi državnega zbora pričakovali več manjših strank, ali bo teh v naslednji sestavi manj, kot jih je trenutno?
Težko je odgovoriti, ker jih je veliko blizu praga 4 odstotkov. Bodo pa zelo verjetno majhne stranke tiste, ki bodo odločile, kako bo sestavljena naslednja vlada. Zato mogoče niti ni najpomembneje, kdo bo relativni zmagovalec volitev. Pomembno bo tudi, kdo bo kot zadnji prestopil parlamentarni prag, saj bo tudi od njega odvisno, katero stran bo pripravljen podpreti pri oblikovanju vlade.
ERJAVEC, Matej. Dr. Matevž Tomšič. “Predvolilna kampanja bo ostra, konfliktna in za mnoge brez vsebine tudi umazana”. (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 43-45.
Življenjska naloga kristjana je iskanje, sprejemanje in izpolnjevanje Božje volje v vseh stvareh. Krščanski državnik Karel Avstrijski se je sredi vojne vihre zavzemal za uresničenje pobude miru mojega predhodnika Benedikta XV.,« je dejal papež sv. Janez Pavel II. pri slovesni maši na Trgu sv. Petra v Rimu 3. oktobra 2004, ko je razglasil za blaženega zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. Habsburškega. Zelo se je prizadeval za to, da bi končal vojno, zato se ga je prijelo ime “cesar miru”. Namesto datuma smrti – rojstva za nebesa, je bil za god blaženega cesarja izbran dan njegove poroke, 21. oktober. V svoji ženi Citi je vedno našel oporo in spodbudo. Skupaj sta uresničevala, kar ji je dejal Karel na večer pred poročnim dnem: »Zdaj morava drug drugemu pomagati na poti v nebesa.«
Leta 1896 je umrl Karlov ded Karel Ludvik, leta 1906 oče Oton, 30. junija 1914 je bil žrtev atentata v Sarajevu prestolonaslednik Franc Ferdinand, 21. novembra 1916 je izdihnil dušo 86-letni cesar Franc Jožef in Karel je prestol Avstro-Ogrske zasedel na višku prve svetovne vojne. Zelo si je prizadeval, da bi vojno končal. Vsa njegova prizadevanja so bila zaman. Prva svetovna vojna se je zaključila konec leta 1918. Tedaj je razpadla tudi stoletna habsburška monarhija, katere del so bile tudi slovenske dežele. Cesar Karel je 16. oktobra 1918 izdal manifest, ki je obljubil preureditev avstrijskega dela monarhije v zvezno državo različnih narodov. Toda bilo je prepozno. 11. novembra 1918 je moral odstopiti z avstrijskega, nato pa še z ogrsko-hrvaškega prestola. Cesarski par, ki je bil med ljudmi zelo priljubljen, je moral v izgnanstvo, nazadnje na samotni otok Madeira, kjer je cesar Karel 1. aprila 1922 – pred sto leti – umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Zgodi se tvoja volja … da … da … naj se zgodi tvoja volja … Jezus …« Cesarica Cita pa je po 67 letih vdovstva in 97 letih svetniškega življenja odšla v večnost 14. marca 1989.
Pa naj začnem s tem, s čimer se strinjam: Povsem se strinjam, da je informiranje, izobraževanje in ozaveščanje o spolnosti še vedno tabuizirano. Ob prebiranju vrstic, da je tudi osrečujoča spolnost pomemben del življenja, bi lahko celo zaploskala. Pa vendar! Še preden sem kliknila na prvo izmed oddaj iz serije, sem v trebuhu začutila ogromno kepo, da tale vsebina ne bo nekaj, kar bi pomagalo pri gradnji srečnih razmerij in srečnih oseb ter posledično tudi osrečujoče spolnosti. Ko sem gledala oddajo, sem se spraševala, kaj naj sploh zapišem v komentar. Naj se spustim v polemiko glede Tinder spolnih doživetij? Naj komentiram grafiko v uvodni špici? Naj se obregnem ob sugestivne pomežike in drugo neverbalno komunikacijo voditelja? Nič od tega ne bi zajelo bistva, ki je zgrešeno že v samem jedru. 
Užitek smo ločili od osebe. Oseba postane par čevljev, ki so nam atraktivni nekaj dni – potem pa si moramo za isti užitek kupiti nove. Ni velike razlike – ali gre za par čevljev ali osebo, imamo jo, dokler nam prinaša zadovoljstvo. Znašli smo se v tiraniji: TAKOJ in ZDAJ! V tem poveličevanju boga užitka smo ugotovili, kako težko prenašamo prikrajšanost. Nezaslišano je, da naša želja ne bila uslišana! A v tem preobilju spolne ponudbe naše kulture se človek znajde v notranjem razpoloženju še večje osamljenosti. Če užitek odrežemo od njegovega vira – torej od osebe, ga obsodimo na to, da se bo zelo hitro izčrpal. 
Zelo preprosto: logika daru. Osrečujoča spolnost je sad povsem nasprotne logike, kot je logika porabništva – to je logika daru.
Lija je vsa obupana sklenila, da se tašči maščuje in jo umori. V želji, da ta načrt uresniči, je odšla k čarovniku, da ji pripravi smrtonosni čarobni napoj.
Tako tudi tistega leta.
V času mojega otroštva smo glasbo v glavnem poslušali na kasetah. In to na doma presnetih kasetah, originalne so bile za življenje za železno zaveso seveda predrage. Kot moja dva brata sem tudi sam stal ob radiu in poskušal ujeti tiste popularne komade, da bi jih slišal, ko bi hotel; ni bilo preprosto kot zdaj, ko si na spletu zavrtiš karkoli in kadarkoli. Kot rjuhe iz različnih starih koščkov so bile te miksane kasete, lepe, ker so imele nekaj, česar ti kupljena nikoli ne da. Bile so edinstvene. 
Učenec je nekega dne vprašal modrega učitelja: »Kaj misliš, zakaj ljudje toliko razpravljajo o Bogu?«
Po kosilu je žena odšla v službo v popoldansko izmeno. Midva s petletno Ano, našo najmlajšo, sva ostala sama doma, starejših otrok še ni bilo iz šole. Zdelo se mi je škoda, da bi na tako lep dan tičal v hiši, zato sva se z Ano odločila, da greva na sprehod proti našemu znamenju v Zabrežnik. Med potjo sva večkrat počivala, saj je za malo dekletce pot bila kar naporna. Pa še toliko sva si imela povedati! Uživala sva v čudovitih razgledih po bližnji in daljni okolici. Po gozdu proti vrhu se nama je vsula za vrat kakšna kepa snega, ko sta ga sonce in vetrič premaknila.
Neki deček je padel z visokega pomola v morje. Mož, ki je bil na pomolu in je to videl, se je pognal v morje, da reši dečka, čeprav je pri tem tvegal svoje življenje.