Učiteljica se je pogovarjala s šolarji o tem, kako sta se zadnja stoletja na svetu pomnožila vednost in znanje. Kaj vse so ljudje iznašli in izumili, poizkusili in odkrili! Nazadnje je vprašala otroke: »Ali mi zna kateri od vas navesti neko pomembno stvar, ki je pred petdesetimi še ni bilo?« Deček v prvi klopi dvigne roko in ves ponosen pravi: »Mene!« (sč).
Po nekajdnevni odsotnosti se vračava domov. Še kakšna ura vožnje je pred nama. Žena pokliče hčerko, ki ji pove, da se v teh dneh ni zgodilo nič posebnega, nato pa malo počaka. »Očijev učenec Janez je včeraj umrl. Pogreb bo čez dva dni.«
Vožnja se mi je spremenila v eno samo spominjanje. Istočasno sva prišla v dijaški dom: Janez kot učenec, jaz kot vzgojitelj. Dodelili so mi zanimivo skupino dijakov prvih letnikov z dveh tehniških šol. Vzel sem jih za svoje, tako kot jih lahko samo pedagog v prvem letu svojega dela. Janez ni po ničemer izstopal, le bolj umirjen je bil in za učenje je porabil več časa kot njegovi sošolci iz razreda. Poznalo se mu je, da je prinesel iz osnovne šole pri nekaterih predmetih manj predznanja kot ostali. Prve mesece se to še ni tako poznalo, bolj pa, ko so se bližali zadnji meseci, vedno več težav je imel. Bal se je, da mu razreda ne bo uspelo končati, saj mu je pri kar treh predmetih grozila negativna ocena.
»Kaj naj naredim?« me je obupan spraševal. Da naj opusti angleščino, sem mu svetoval, pri kateri je imel v glavnem samo negativne ocene, in naj se uči matematiko in fiziko. Vsaj en predmet mu bo tako lažje uspelo spraviti na dvojko in bo razred izdelal z dvema popravnima izpitoma. Poslušal me je in se trudil po svojih močeh. Toda zadnji dan pouka je prišel iz šole popolnoma obupan. »Padel sem! Pri vseh treh predmetih.«
Napačno sem mu svetoval, me je zabolelo. Morda bi mu pri angleščini uspelo, sem si očital in se čutil odgovornega in krivega za njegov neuspeh. Še bolj pa me je prizadelo, ko je povedal, da razreda ne bo ponavljal. Tako so se odločili doma. Dvignil je že napisano prijavnico za bivanje v domu za naslednje šolsko leto. Zadelo me je, kot da bi padel sam.
Jeseni se je nekaj dni po začetku šolskega leta oglasil v dijaškem domu.
»Doma smo sklenili, da ne bom šel v poklicno šolo, ampak naj ponavljam razred. V šoli sem že vse uredil. Mislil sem, če bi me lahko sprejeli v dom.«
»Saj veš …,« sem začel. – »Vem,« je potrto dejal. – »Sporočil ti bom,« sem brez upanja dejal.
Oba sva vedela, da smo tista leta vsako jesen zaradi prezasedenosti odklonili vsaj petdeset prošenj in da zato ponavljalcev nismo sprejemali. Vseeno sem stopil do ravnatelja. »Niti slučajno!« je bil kratek. Pogovor s predstojnikom sem začel bolj osebno in mu povedal, da sem za njegov neuspeh kriv tudi sam. Kar nekaj časa je premišljeval. »Če kje najdeš mesto zanj, pa naj pride,« me je presenetil.
Še sam ne vem, kje smo našli prost kotiček. Čez dva dni je Janez prišel. Vključen je bil v drugo vzgojno skupino, že naslednja leta pa sva bila zopet skupaj. S šolo mi imel več težav. Celo nasprotno. Vključevati se je začel v različne dejavnosti, začel je igrati v dramski skupini in pomagal ustanoviti domski radio. Ko je bil v tretjem letniku, me je presenetil z ugotovitvijo, da je bilo verjetno zanj bolje, da je prvo leto ponavljal. V novem razredu na šoli in vzgojni skupini je sproščeno zaživel, kar mu prvo leto ni bilo dano, saj so mu sošolci vseskozi vcepljali občutek manjvrednosti. Nekoliko mi je odleglo. Po štirih letih je uspešno končal srednjo šolo, se zaposlil in poročil in ob delu končal še fakulteto. Tako kot se je vključeval v življenje v dijaškem domu na različnih področjih, je postal kmalu nepogrešljiv tudi v podjetju in domačem kraju.
Po nekaj letih sva se v stolnici pri maši za domovino usedla v isto klop. Najprej nekaj presenečenja, nato iskren stisk rok, ki je povedal vse. Po maši sva na dolgo obujala spomine. Da se bova še srečala, sva si dejala. Nisva postala ravno prijatelja, zagotovo pa dobra znanca. Presenetil me je, ko sva bila z ženo povabljena na praznovanje njegove petdesetletnice, čez kakšno leto pa sva skupaj pripravila predavanje v nekem dijaškem domu o najinih pogledih na življenje in delo v teh ustanovah.
Ko sem pripravljal zbornik ob obletnici našega dijaškega doma, sem ga poprosil, naj napiše svoje spomine na leta, preživeta pod našo streho. Presenečen sem prebral: “Največ težav mi je povzročala angleščina, pa tudi z matematiko ni bilo dosti bolje. Vzgojitelj mi je znal dajati poguma in proti koncu prvega letnika je kazalo, da bom zvozil z enim ali največ dvema popravnima izpitoma iz omenjenih predmetov, a na moje veliko presenečenje je bila v spričevalu zapisana enica tudi pri fiziki, kar je pomenilo, da sem brezpogojno pogrnil. Čez nekaj let mi je profesor matematike priznal, da sem padel zato, ker je nekdo pač moral; razred pa je bil tako dober, da drugega kandidata ni bilo. To bi lahko bil usoden trenutek mojega življenja.”
Ko sem to prebral, je neki slab občutek izpred mnogih let padel z mene.
Pred dobrima dvema letoma mi je po telefonu povedal, da piše knjigo, v kateri opisuje svojo razgibano življenjsko pot in tudi, da so mu po dveh premaganih rakih odkrili še tretjega. To mi je pripovedoval tako sproščeno, da bi, če ga ne bi dobro poznal, mislil, da pretirava. Tako kot prva dva bo premagal tudi tega, je takoj pristavil. Da pa me kliče, ker bi me rad prosil za nekaj slik, ki so povezane z njegovim življenjem v dijaškem domu in bi jih vključil v svojo knjigo. Poslal sem mu jih. Potem sva se po telefonu še enkrat slišala.
Ko sem ga pred dvema mesecema poklical, je že težko govoril. Misli so mu včasih nekam pobegnile in nekaterih imen se je težko spomnil. Pogovora pa kar ni mogel zaključiti, čeprav sem čutil, da ga zelo utruja. Da se še slišiva, sva si na koncu rekla. Pa se nisva.
PPP
Še dobro, da se vračava domov in se bom lahko od Janeza poslovil. Pomislim, da sem prav za to soboto obljubil hčeri, da bom v njihovi odsotnosti pomagal pečarju pri zaključnih delih. Ampak, saj je pečar rekel, da bo z delom končal okrog druge ure in bom lahko brez težav šel na pogreb. Pa se je žal obrnilo drugače. Ko je mojster opral še zadnje orodje in ga odnesel v avto, je bil že večer.
Čez dva dni pokličem Janezovo ženo. Vesela je klica. Izrečem sožalje. Ne tako brezosebno, kot se tako rado godi, in povem, zakaj se nisem mogel posloviti, da pa pridem k maši ob sedmem dnevu. Žena me povabi, naj se po maši oglasim na njihovem domu.
Zberemo se jedilnici za veliko mizo. Samo del družine gre za njo. Naj obudimo spomine na pokojnega Janeza, poprosi žena. Ni mi treba dvakrat reči. Spomini kar kipijo iz mene. Povem, da je znal že kot srednješolec zelo dobro opazovati in presojati in da mi je takrat povedal marsikaj, kar mi je koristilo pri delu z dijaki. »Veliko sem premišljeval te dni,« nadaljujem. »Res bi bila Janezova pot drugačna, če mi ne bi takrat zaradi mojih občutkov krivde uspelo izprositi ponovnega vpisa v dom. Ampak v resnici je bila usodna zahteva vodstva šole, da mora nekdo iz tega razreda pasti. Ko se sedaj oziram nazaj, lahko mirno rečem, da je Janezu pomagal nekdo, ki vodi naša življenja. Nekdo, ki je vedel, da bo moral pasti kljub njegovemu prizadevanju in bi to spremenilo njegovo začrtano življenjsko pot. Moj nasvet, ki je bil izrečen pred usodno odločitvijo na šoli, je bil samo orodje na tej poti. Včasih so naša pota res skrivnostno zapletena. Tako Božja roka vodi naše misli, besede in dejanja!«
Na poti domov se ustavim na pokopališču. Večje je, kot sem mislil, in slabo razsvetljeno. V poltemi hodim med grobovi, a Janezovega ne najdem. Pa saj niti ni tako pomembno. Ko je bil čas, sva si stala ob strani.
JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 26-27.
Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.
Na srednji ekonomski šoli, ki sem jo obiskovala, je deloval planinski krožek pod vodstvom dobrega učitelja angleščine in tudi zelo navdušenega planinca. Ker sem že od malih nog ‘potepuh’, me je izziv planin kot suhljato mladenko takoj pritegnil. Tako sem lahko preizkušala svojo telesno zmogljivost, kajti v očeh sošolcev in tudi drugih ljudi sem bila »slabotna« ali že kar »bolehna«. Seveda teh opisov v občutljivi dobi pubertete res nisem rada slišala.
Pridružila sem se prvemu planinskemu pohodu v tistih šolskih počitnicah. Prvi dan Prisojnik, drugi dan Mojstrovka, prenočitev v Erjavčevi koči in v mojem življenju se je zgodila prelomnica. Seveda sem oba vzpona zmogla brez velikih naprezanj, še bolj odločilno pa je bilo, da sem odkrila čarobni planinski svet, toplo, domače vzdušje v kočah, prijetno druženje s planinskimi prijatelji. Od takrat sem hrepenela le še po planinskih podvigih. Planine so me vso osvojile in to za zmeraj, zdaj že lahko tako trdim.
Temu pohodu so sledili še drugi, veliko jih je bilo še v času šolanja, veliko pa tudi potem in še sedaj, le da mi je zdaj bolj všeč sredogorje, saj visokogorje imam kar precej ‘narejeno’, pa tudi malo se prilagajam letom.
Opisala bom enega od pohodov, ki mi je ostal v spominu za vse življenje. Cilj so bile Kamniške Alpe in sicer začetek pri gostilni Rogovilc, ki je stisnjena ob pot v Logarsko dolino, nato preko Robanovega kota na Korošico, nočitev v tamkajšnji koči, naslednji dan vzpon na Planjavo in spust do koče na Kamniškem sedlu, prenočišče, vzpon na Brano in nato spust na Okrešelj in do slapa Rinka.
Pohod sem organizirala kar sama, saj sem to pot prej ‘predelala’ že dvakrat. Navdušila sem svojo mlajšo sestro in še dva prijatelja iz družbe, s katero smo se dobivali ob večerih v našem priljubljenem lokalu.
Krenili smo z vlakom in nadaljevali pot z avtobusom, izstopili pri Rogovilcu in se pogumno pognali čez Robanov kot in se zagrizli v prvo strmino. Prva moja ugotovitev je bila, da je nenormalno dosti snega (bilo je v začetku julija), na kar seveda nisem računala. Tudi vreme se je kar takoj skujalo, doživeli smo nevihto, k sreči ni bila hujša, vendar so se meni kot glavni pričele hlače tresti, saj oni trije s planinskimi pohodi niso imeli izkušenj in se nevarnosti niti niso zavedali. Veselo so klepetali, si ‘metali’ šaljive domislice, le jaz sem zaskrbljeno pogledovala v strmino in v temno nebo. Bolj ko smo se dvigali, več zaplat snega smo morali prečkati. Opreme za hojo po snegu nismo imeli, še pohodnih palic ne, takrat jih mladi niso kaj dosti uporabljali. Postajalo mi je tesno vsakič, ko smo morali prečkati snežno zaplato.
Tako sem pred neko snežno zaplato začela iskati bližnjico oziroma svojo pot, samo da ne bi bilo treba prečkati snežišča. Tam zgoraj sem videla markacijo, pregledala vzpon po korakih in se pognala v strmino. Od začetka mi je šlo dobro,nekje na sredi vzpona pa je zmanjkalo dobre, varne opore za prestop noge. Nekaj časa sem iskala primeren prostora za stopalo, ugotovila, da bo treba tvegati in stopiti z eno nogo na snežni trak ob poti. Nevarnost zdrsa je bila zelo velika. Nekaj časa sem vsa otrdela tuhtala, odločiti se je bilo treba za tvegan korak, trepetati so začele noge, vedela sem, da se bo treba premakniti. Uporabila sem še klic v sili : poskušala sem priklicati svoje prijatelje na pomoč, s slabotnim glasom sem pojamrala: »Joj, ne morem naprej!« Pa so mi nekje daleč spodaj, saj me niso mogli videti, zaklicali v šali: »Ja, če ne moreš naprej, tepa dol padni!« Postalo mi je jasno, da se nanje nimam kaj zanašati. Poslušala sem njihov smeh tam spodaj. Takrat sem se zavedala, da sem sama, nihče mi ne more pomagati. V trenutku me je prešinilo: “Pokliči Marijo na pomoč!” Tiho, a razločno, z vsem otroškim zaupanjem v Marijo sem zmolila: »O Gospa moja, o Mati moja …!« Umirila sem se in se prestopila, postavila nogo na sneg, se potegnila s telesom naprej na naslednji oprimek, se zvlekla navzgor – z Marijino močjo okrepljena sem zdržala, zdržal je tudi podplat dobrega ‘alpininega’ čevlja, in potegnila sem se na pot, kjer sem spet zagledala markacije.
Posledice prestanega so bile strašne. Obsedela sem na skali ob poti, telo je postalo mlahavo, noge me niso več držale. Počasi so ‘primahali’ moji prijatelji do mene – kaj sem pravkar doživela, se jim niti sanjalo ni. Ko so me zagledali, me je moja sestra sicer oštela: »Ja, kaj se pa greš, da me je že bilo tak strah, saj si čisto bleda?« Sem bila kar tiho. Potem sem popila nekaj požirkov vode, se postavila na noge, o nevarnem dogodku in Marijini pomoči nisem črhnila niti besede.
Potem je šlo kar dobro naprej do koče na Korošici, vendar me strah ni več zapustil. Le kako bo drugo jutro, ko gremo naprej proti koči na Kamniškem sedlu, če je že tu bilo toliko snega, me je prešinilo. Da bi se naslednji dan obrnili nazaj v dolino, ni bilo govora, saj so ostali bili nad avanturo navdušeni. Zvečer sem se ozirala po koči, si ogledovala veselo razpoložene planince, iskala nekoga, s katerim bi naslednje jutro skupaj nadaljevali pot. Nato sem se opogumila in stopila do mladega planinca, spominjam se, da je bil doma z Reke. Prosila sem ga, če lahko gremo drugo jutro skupaj na pot, imel je namreč tudi vso potrebno opremo za prečkanje snežišč. Seveda je privolil. Tako sem si že zvečer malo oddahnila.
Vzdušje na skupnih ležiščih, kjer nas je spalo kakih deset, je bilo prav prijetno. Pogovarjali smo se in se predstavljali drug drugemu, si dajali nasvete za drugi dan. Spominjam se, da sta bila z nami tudi mamica in desetletni sin, ki sta šla drugo jutro isto pot z nami.
Drugo jutro smo se torej zagrizli skupaj. Kot sem predvidevala in se bala, je bilo na poti precej snega, vendar na čelu je korakal vešč planinec, mi pa po njegovih stopinjah drug za drugim in kmalu smo varno prispeli do koče na Kamniškem sedlu.
Kako sem si oddahnila, mi najbrž ni treba posebej govoriti. Ko pa smo se za mizo v koči malo sprostili, se razvedrili, pomalicali, srknili nekaj požirkov slivovke, pa je postalo v koči nemirno. Pričelo se je tekanje sem in tja, opremljanje z vrvmi in sponkami, nekdo je zaklical: »Akcija, takoj na pomoč, zdrsnila je!«
Onemeli smo, nekdo je tiho vprašal: »Kdo je zdrsnil?« Pohiteli smo pred kočo, gledali za reševalci, ki so hiteli po naši malo prej prehojeni poti. Spet se je nekdo oglasil: »Ni ji več pomoči, poglejte tam na snegu rdečo piko, to je ona!« Bila je mamica desetletnega fantiča, s katerima smo skupaj prespali v koči na Korošici. Počasi in brez besed smo posedli nazaj za mizo. Nikomur ni bilo več za malico, nihče ni spregovoril, samo čakali smo in mislili na fantiča, ki je v trenutku ostal brez mame.
Tisti dan nismo šli nikamor naprej, kar tam v koči smo ostali, nadaljevali smo naslednji dan in sicer kar v dolino.
Ko smo se vrnili domov, je najina mama, ki je bila vedno zelo zaskrbljena, kadar smo šli v planine, dejala: »Slišali smo, da se je zgodila nesreča v Kamniških Alpah, ali nista vedve tudi šle v Kamniške?« Hitro sem odgovorila: »Ah ne, mi smo bili nekje čisto drugje.« S sestro sva se spogledali. Takrat nekaj časa nisem šla v planine, posebej s svojo sestro ne, preveč sem se bala zanjo. Tragedija se mi je preveč zarezala v dušo in je moralo miniti kar nekaj časa, da sem se otresla strahu. Tudi nisem bila več tako korajžna, da bi kar sama organizirala pohode s kakimi začetniki. Ostal pa je topel občutek, da sem se ob pravem času ‘obrnila’ po pomoč na pravi naslov. Molitev O Gospa moja je moja najljubša molitev. Molim jo vsak dan za dober začetek dneva.
VREG, Darinka. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 76-77.
Jezus je rekel: »Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel.« (Jn 16,20-22)
OGLEDALO
Kako prepoznate kristjana na zunaj? Moramo biti pošteni in si naliti čistega vina: če bi kdo naredil tako raziskavo, bi verjetno prišel do izsledkov, ki bi mu navrgli, da je povprečen kristjan bolj grenkega videza od ostalih ljudi, resnejši in se manj smeje. Tako sklepam po pogledu po marsikateri cerkvi. Ali pa si namesto zakmašne obleke dandanes raje nadenemo resnejši videz. Tako bi moralo biti, tako se spodobi.
Vse razumem, človek pač živi življenje, ki je za vsakogar zahtevna stvar, vsak nosi svoj križ in za vsakogar je križ nekaj težkega. Vendar pa je za nas, ki sledimo »dobri, veseli novici«, če je evangelij res nekaj takega, malce nenavadno, da nam pogled tako hitro obvisi na težavah, namesto da bi zrli onkraj njih, namesto da bi kljub njim radi živeli, ne tako, da bi jih razumeli, ne da bi jih odmislili, ampak da bi se ob njih vendarle znali smejati. Kristus je resda trpel, a Kristus je tudi vstal. Tega našega veselja nam nihče ne bo vzel. Razen če si ga bomo vzeli sami.
BESEDA
Nekaj, kar mi je podaril Gospod, je moj glasni smeh. Rad se smejem, zelo rad, čim bolj in čim večkrat. Pa ne zato, da bi s tem pozabil ali prezrl svoje probleme ali probleme ljudi okoli sebe, sploh ne. Saj smeh nikakor ne uniči problemov. Rad se smejem, ker so problemi po smehu drugačni. Drugače jih živim. Drugače jih rešujem. Drugače trpim.
Če se smejem, še nisem človek brez problemov. Tudi ne mislim, da so ljudje, s katerimi želim deliti svoj smeh, brez težav. Nasprotno. Mislim, da prav človek s problemi najbolj potrebuje smeh, najbolj potrebuje veselega človeka. Poglejte si film Zdravnik s srcem z Robinom Williamsom v glavni vlogi, potem boste razumeli, kaj mislim, in boste razumeli, kako dragocen je v življenju smeh – posebno za trpeče ljudi. A to je težko razumeti in sprejeti. Vajeni smo, da trpeče ljudi pomilujemo, da jim govorimo, kako ubogi so. Tudi samega sebe. Pa ne vem, če s tem pomagamo, če s tem komurkoli prižigamo luč. Menda bi se morali več smejati. Ne sami, ampak skupaj s tistimi, ki trpijo. Ker smeh ni norčevanje iz težav, ampak drugačen pogled na življenje v teh istih težavah. In prav to vsi potrebujemo. Tako pokažemo, da je lepo, dobro, da je ljubezen našega Boga močnejša od preizkušenj tega življenja. To je velikonočna vera!
Zato smeh sploh ni lahka stvar. Smeh je napor. Križ, ki ga nosimo za Jezusom. Smeh zahteva, da vidimo in verjamemo v dobro in lepo, potem ko smo izkusili črnino in grdobijo. Potem je smeh pravi. Potem je res zdravilo, potem je res luč. Potem je res vstajenjski. Kot so kristjani. Smo res?
M. Rijavec, Uvodnik mladinske priloge, v: Ognjišče 7 (2021), 54.
Imam vprašanje verske vsebine in se mi je zdelo da se bo za odgovor najbolje obrniti k vam. Ko sem bil nedavno pri sveti maši, sem zasledil ta stavek : »Bog ljubi vse ljudi, ki se ga bojijo«. Zanima me, zakaj bi se moral bati Boga, če nam Bog hoče samo dobro in bi nam rad pomagal? To zanima mene in mojega očeta.
Ignac
Iz zastavljenega vprašanja sije pravi verski občutek Božjega ljudstva. Če je v novi zavezi Bog razodet kot Ljubezen, je res nenavadno, da bi se ga morali bati. Povrhu tega pa je Jezus pogosto spodbujal učence: »Ne bojte se!« Ker pa v stari zavezi najdemo tudi izraz “strah božji (Gospodov)”, ki je, sicer redko, uporabljen tudi v novi zavezi, bo treba pravi pomen tega izraza iskati v pomenu, ki mu ga daje Sveto pismo. Na hitro preglejmo s tega vidika Sveto pismo. Najprej je v tem pojmu zajeto prepričanje starozaveznih ljudi, da človek ne sme videti Boga, in če bi ga, bi umrl. Od tod seveda strah, zlasti ko se je komu Bog na poseben način dal zaznati. Izaija po poklicnem videnju izrazi svoje občutje: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami /…/ in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskami!« (6,5) Judje so se tudi zavedali, kako strašne reči je Bog storil v njihovi zgodovini, npr. uničil je Egipčane (2 Mz 14,31; 34,10), zato jim je vzbujal strah, še zlasti, kadar so svoj odnos z njim poslabšali. V tem primeru ni strah toliko izraz strahu pred Bogom kot takšnim, ampak bolj zavest, da so v svojem zaveznem odnosu z Bogom zgrešili. A že v stari zavezi odkrijemo, da po vsakem takšnem javljanju Boga in strahu v človeku, sledi poziv, naj se ne boji. Tako reče tudi Abrahamu, naj se ne boji (1 Mz 15,1). Takšen “strah božji” je v Svetem pismu vedno pravzaprav poziv k moralnemu ravnanju, ki je Bogu všeč. Takšno držo človeka imenuje Sveto pismo včasih pobožnost drugič pravičnost, kot izraža Ps 1,11: »Služite Gospodu v strahu, radujte se v trepetu!«. Bogaboječi je varen v Božjem varstvu in kdor hodi po Božji poti, bo deležen sreče in blagoslova (prim. Ps 1,1-3). Bolj ko se bližamo novi zavezi, bolj jasno postaja, da so bogaboječi tisti, ki izpolnjujejo Božjo besedo, Boga ljubijo in ostajajo na njegovi poti. In takšen strah božji, ki je poslušnost Božji volji, je začetek prave modrosti, kot beremo v Knjigi pregovorov (1,7; 9,10). »Tedaj boš razumel strah Gospodov in boš dosegel spoznanje Boga« (Prg 2,5). Prav v božjem strahu ima človek pravo držo pred resničnostjo Boga. Pripogniti se pred Bogom, pomeni bati se ga, to pa je drža češčenja. Človek je ustvarjen tako, da je ponižen pred Bogom in se mu s tem približa. V modrostni svetopisemski literaturi dobi ta izraz povsem pozitiven pomen in pravzaprav sinonim za vero v Boga, ki je izvir resničnega življenja: »Strah Gospodov je vrelec življenja, da se človek ogne zankam smrti.« (Prg 14,27) Ta pomen se nato nadaljuje v novo zavezo, kjer jasno izraža pravzaprav strahospoštovanje pred Bogom, ne pa goli strah. Torej, trudim se, da ne grešim predvsem zato, ker me je Boga strah, ampak predvsem zato, ker ga tako spoštujem in ga zato ne želim žaliti.
Na osnovi te vsebine ne preseneča, da najdemo “strah božji” tudi med darovi Svetega Duha. Pravzaprav najdemo darove Svetega Duha izražene že pri Izaiju: »Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega.« (11,2) Če pa torej razmišljamo z vidika, da je “strah Gospodov” dar Svetega Duha, pa ga nikakor ne moremo vrednotiti negativno v smislu golega strahu, saj po razodetju strah ni nikoli od Boga, kajti “v ljubezni ni strahu” (1 Jn 4,18). Torej nas dar strahu božjega ohranja v ponižni zavesti, da smo nič v primeri z Božjo vsemogočnostjo, da smo v primeri z njegovo svetostjo nevredni in da lahko Božjo milost zaradi svoje slabosti vsak trenutek izgubimo. A poudarimo še enkrat: ta strah ni divji, suženjski, ampak je sinovski, saj se varujemo greha, ker ne želimo razžaliti predobrega Očeta. Ta dar nam tudi pomaga odkriti vso zlobo greha in nas zato izpopolni v kreposti zmernosti, ko nas iz ljubezni odvrne od vseh slabih nagnjenj. Kar lepo izražamo tudi v pesmi: »Daj nam v strahu ti služiti in otroško te ljubiti. Pridi, pridi Sveti Duh!«
Sklenimo ta premislek o strahu Božjem z besedo bl. Antona Martina Slomška iz pridige, ki jo je imel kot kaplan v Novi Cerkvi, v kateri prikazuje sedmere darove Svetega Duha kot žlahtne kamne zveličanja: »Sedmi žlahtni kamen našega zveličanja: dar strahu božjega. Kristjani sicer moramo Boga ljubiti, le iz ljubezni njegovo sveto voljo izpolniti; ali kako malo jih je, ki se bolj iz ljubezni kakor od strahu pred božjo pravico varujejo greha. Strah pred božjo pravico človeka božje ljubezni uči in se v ljubeznivi otroški strah spremeni. Ta nas varuje, da ne razžalimo svojega Boga; zato veli sveti Avguštin: ˝Ako se greha iz ljubezni božje ne varuješ, varuj se vsaj iz strahu, kmalu te bo strah božji k ljubezni pripeljal; ljubezen pa bode vse tvoje delo Bogu prijetno pozlatilo in te zveličanega storilo.«
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str 34-35.
Teta Gerika je posebna oseba. Ena izmed njenih posebnosti je, da je, odkar se spomnim, nenehno obkrožena z otroki (svojimi, potem z vnuki, sedaj že s pravnuki). Kar vrejo k njej. Sedaj, ko nemočna in bolna leži na svoji postelji in bolezen, polnih devet desetletij življenja ter vse ostale starostne tegobe na njej puščajo vedno globlje in resnejše sledi, je ta obkroženost ostala enaka, verjetno še večja, intenzivnejša in bolj poduhovljena. Ta ljubeča povezanost še zdaleč ni nekaj samoumevnega. Po končanem študiju sem sedem mesecev živel v Torinu, kjer sem kot prostovoljec delal v bolnišnici na onkološkem oddelku zadnjega stadija. Tam sem opazil zanimiv ‘pojav’: nekateri bolniki so bili ves čas obkroženi z otroki, vnuki, znanci …, k drugim pa skorajda nikoli ni bilo koga na obisk. Marsikdaj sem slišal kritiko v smislu, le kakšni so ti otroci, da nikoli ne pridejo na obisk, in kako trdosrčne vnuke mora imeti ta babica, da se nikoli ne prikažejo. Meni pa so se takrat postavljala druga vprašanja: kakšna je bila ta oseba v življenju, v kakšnih odnosih je bila s svojimi najbližjimi in prijatelji, znanci, kakšna je bila kot osebnost, kako je živela svoje življenje, za kaj je porabljala svoj čas …, da sedaj ni nikogar na obisk? Gotovo stvari niso črno-bele, ampak je vedno treba upoštevati obe plati.
Pri teti Geriki ni nobenih dvomov. Njena širokogrudnost, dišeča kuhinja, neumorna ljubeznivost, prijaznost, milina, vedno odprt objem in na stežaj odprta vhodna vrata – le kdo bi se lahko uprl tej najmočnejši sili na svetu? Sili, za katero Biblija pravi, da je močnejša od smrti. Postaviti Ljubezen za središče, izvir in cilj svojega življenja je prav gotovo vrhunec umetnosti življenja in največji intelektualni dosežek človeškega uma. To seveda ni stvar znanstvenih raziskav in laskave izobrazbe, ampak predvsem srca oz. umetnosti življenja. Tega so se misleci zavedali že tisočletja nazaj, ko je filozofiji še šlo za način življenja, za smisel življenja, za tisto, kar je v življenju res bistveno ter kar zares šteje. Znane so Sokratove besede: »Prijatelj moj ljubi, Atenec si, meščan največjega, po znanosti in moči najslavnejšega mesta na svetu, pa te ni sram, da se pehaš samo za tem, kako bi si pridobil čim več denarja pa slave in časti, na sprevidevnost in resnico in spopolnitev duše pa niti v sanjah ne misliš?«
Problematika sodobnega človeka niso potlačene frustracije in različne zavrtosti kot v Freudovem času, tudi ne pomanjkanje materialnih dobrin in nepredelane travme ter druge psihološke neidealnosti, kot jih mnogi želijo prikazati. Srčika problema je postalo življenje samo – kako živeti, za kaj živeti, kaj je smisel življenja? Naloga in poslanstvo sveta odraslih je prav v tem, da na mlade prenese odgovore na ta temeljna bivanjska vprašanja. Vendar ne gre za ‘pametovanje’, ne gre za ‘nauk’, ki bi ga bilo treba mlademu človeku vliti v glavo in mu dopovedati to in ono. Gre za življenje, gre za to, da mladim svet odraslih (mama, oče, babica, dedek, učitelj, duhovnik …) pokaže, kako je treba živeti. Da živijo to, kar učijo, in da bo njihovo življenje samo od sebe učilo mlade umetnosti življenja – naučiti jih je treba smiselno živeti. Prav to nam očitno gre najtežje. Praktično se na vseh temeljnih področjih mučimo – npr. v družini, v medsebojnih odnosih, vzgoji, izobraževanju, veri in verouku. Zakaj je npr. na področju vzgoje in izobraževanja danes toliko težav, toliko zatikanja, toliko psihodram? Kljub temu da se vsi zavedamo, da je to najpomembnejše in najbistvenejše za prihodnost tako posameznika kot naroda. Ali pa na verskem področju (pomanjkanje duhovnikov, po birmi se večina mladih oddalji od Cerkve, cerkve so prazne ipd.) … Ko vera postane kulturni običaj, to ni več vera, temveč običaj/navada. Ko vera postane moralna norma, nauk, nekaj, kar se naučiš, se potem, ko se enkrat naučiš, tega ne učiš več ponovno. Ko moji študenti pri meni opravijo izpit, se na moja predavanja in izpite nikoli več ne vrnejo. Vera pa seveda ni osvojeno znanje ali izpit (birma), ampak je drugačno življenje. Gre za drug (nov) način življenja.
Mladi danes globoko hrepenijo po očetih, na katere so lahko ponosni in ki jim predstavljajo kompas smisla ter moralno avtoriteto. Mladi danes hrepenijo po pozitivnih likih, po vzorih, po idealih, po nekom, ki bo v njih znal vzbuditi radost življenja. Hrepenijo po “tetah Gerikah”, od katerih bodo lahko srkali modrosti življenja, prevzeli umetnost življenja in se naučili ljubiti.
KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 11.
Obstajata dve vrsti revežev: tisti, ki imajo čas, pa nimajo denarja, in drugi, ki imajo denar, ampak nimajo časa.
Še ne tako zelo dolgo nazaj je tisti, ki je želel iti na drug konec vasi ali v mesto, moral iti peš. Kasneje se je človek domislil konjske vprege, kolesa, vlaka in avtomobila. Popotniki so se preselili na ladje in letala. Včasih so za komunikacijo uporabljali pisma ali pa so morali iti na drug konec mesta, da so nekomu nekaj sporočili. Ker smo imeli sorodnike v Avstraliji, se spomnim, da je pismo tja potovalo nekaj mesecev in da je bil telefonski pogovor žafransko drag. Sedaj prijatelja Aleša v Sydney pokličem kadarkoli – in to celo brezplačno. Pametni telefoni pravzaprav predstavljajo nekakšno industrijsko revolucijo v več ozirih. Včasih so gospodinje perilo prale na roke, enako tudi posodo. Potem je človeštvo izumilo pralne in pomivalne stroje. Včasih so knjige in doktorske disertacije pisali na roko, potem smo izumili pisalne stroje. Sedaj imamo vsemogočne računalnike, na katerih je pisanje in urejanje besedila v primerjavi z nekdanjim urejanjem besedila podobno kot potovati z letalom ali iti peš. Koliko je samo pisarniških in drugih administrativnih programov, ki nepredstavljivo olajšajo delo! In še in še bi lahko naštevali izume, ki jih je ustvaril človeški um – vse z enim samim namenom: privarčevati čim več časa in energije. Predvsem časa. Z vsemi temi napravami, stroji in pripomočki smo ga privarčevali res ogromno. Se pa na tem mestu samo od sebe postavlja ključno vprašanje: Kje je ves ta privarčevani čas??? Res zanimiv paradoks, da se ob vsej mogoči tehnologiji, ki jo je človeštvo ustvarilo, da bi nam bilo lažje in bi imeli več časa, dogaja ravno nasprotno – zdi se, da ga imamo vedno manj. Še za kavo se velikokrat težko dogovorimo.
Na šolah za starše ali pri individualnih srečanjih starši velikokrat potarnajo, da nimajo časa, da je časa vedno manj, da ga nimajo dovolj za otroke, za partnerja, da nimajo časa za branje, za izlet v naravo, za gledališče, za skupno preživljanje prostega časa ipd. Da je nekoč bilo veliko več časa ter da so se lahko veliko več družili s sosedi in sorodniki. Do neke mere to gotovo drži, saj so delovniki precej drugačni, kot so bili nekaj desetletij nazaj. Po drugi strani pa se je treba tudi vprašati, v kolikšni meri smo v resnici žrtve tega pomanjkanja časa oz. kaj nam krade čas.
Žal obseg tega kratkega razmišljanja onemogoča, da bi osvetlili vse vidike, pa izpostavimo najpomembnejše: Velika modrost je zavedanje, da je edino, kar človek resnično poseduje, čas, ki mu je dan na voljo. Bistveno vprašanje za vsakega izmed nas pa je: Kako in za kaj bom ta čas porabil? Star pregovor pravi: Čas teče in nič ne reče. Bolj kot je človek moder, bolj ko zori in nabira leta, globlje se tega zaveda. Življenje nam je dano, podarjeno, na nas pa je, kaj bomo iz njega naredili, za kaj ga bomo porabili, kakšna sled bo ostala za nami. Življenje mineva, čas teče in človek nima prav nobene moči, da bi to spremenil, da bi čas ustavil. Edino, kar je v naši moči, je to (in to je veliko), da svoj čas porabimo čim bolj smiselno, čim bolj modro, da ga napolnimo z lepimi, dobrimi in resničnimi vsebinami.
Glede na način življenja, ki ga živimo v današnji družbi, je še toliko pomembneje temeljito premisliti, kako bomo čim bolj kakovostno preživeli čas. Zato staršem in družinam vedno svetujem, naj na dopust gredo sami, in ne z več pari oz. družinami skupaj. Ključno je, da je dinamika odnosa, ko sta mož in žena sama, kakovostno nekaj povsem drugega kot v družbi, druženju in nenehnem dogajanju. Za odnos, za čutenje, za zbližanje je potreben čas in je potrebno tudi nekaj tišine in miru, ki ga med letom in delovniki težko najdemo oz. si ga preredko vzamemo in privoščimo. Dopusti, vikendi, prazniki so najbolj privilegiran čas za partnerja, za otroke, za odnose in za najdražje. Zdi se, da je sodobni človek v nenehnem beganju iz ene trgovine v drugo, od ene tašče k drugi, z enega obiska na drugega, z enega piknika na naslednjega, ves čas mora biti vklopljena televizija, da sploh ne omenjamo nenehne intravenozne priključenosti na telefon. Živimo skupaj, a velikokrat drug mimo drugega. Globoko sem prepričan, in to vedno bolj, da so največji tatovi naših odnosov in našega časa prav zasloni. Čeprav so odnosi nekaj najdragocenejšega v naših življenjih, si za pristne in odkrite odnose gotovo vzamemo premalo časa. Slovenski jezik, ki je resnično čudovit, to zelo nazorno zaobjame v besedi sreča, ki v glagolniški obliki pomeni srečanje, srečevanje. Sreča je v srečanju. Naj bo v letošnjem dopustnem času te sreče, ki se plemeniti v odnosih z najbližjimi, čim več.
KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 11.
Kraju smo rekli Šemar. Od kod to ime, mi ni znano. Prav gotovo pa nima nobene zveze s kakšnim smešnim ali šemastim dogodkom. Kraj je v bistvu travnik, kjer je mrgolelo muh in komarjev in drugih nadležnih živalic, ki so svoj dom našle prav tam. Sta pa v Šemarju izpod hriba curljala dva studenčka z bistro vodo – vedno hladno studenčnico.
V Šemar smo gonili napajat živino in k manjšemu izviru smo hodili po vodo. Nikjer ni bila tako čista in hladna kot tam! Po vodo sem ponavadi stekla zvečer s staro, že malo obtolčeno rdečo kanglico s pokrovčkom na vrhu.
Moja babica je tisti čas hudo bolna obležala. Bila je pozna pomlad, ob potoku na koncu vasi so že odcvetele živo rumene kalužnice in vse okrog je poganjalo grmičevje in trnje. Vsa bolna in nesrečna si je takrat zaželela hladne vode s Šemarja, studenčnico, ki jo je imela v mislih in spominu še od mladih let.
Odkar smo tudi v naši vasi dobili vodovod, po vodo za pitje tja nismo več hodili. V prepričanju, da je voda, ki teče po ceveh, boljša in več vredna, smo take studence in napajališča kar odpisali. Živina je pila iz napajalnikov, ven smo jo gonili le na pašo.
Babica pa je kljub temu vztrajala, da voda, ki teče po ceveh, ni tista prava. Ni tako čista, tako hladna in zdrava!
Pa sem jo ubogala in hodila po studenčnico vsak dan v Šemar.
Babico sem imela zelo rada. Vsak dan mi je pripovedovala poveste, tako je rekla svojim zgodbam, ki jih je slišala doma. Hiša, v kateri je bila rojena, je stala na samem, na hribu vrh travnika, obdanega z visokimi smrekami. Dolgi zimski večeri so vso družino zbrali okoli krušne peči in tam so nastajale zgodbe o dobrih ženah, o velikanih gozdov in skalovja v Jelovici, o revnih pastirčkih in pestrnah, o pomladih, polnih upanja na dobro letino, o molitvah za obvarovanje doma in hleva ter živine. O vsem dobrem, ki vedno premaga zlo in strah …
In vse te zgodbe so se me zelo prijele, zarezale so se mi v glavo in v zmedeno in hrepenečo otroško dušo.
Veliko tega me je spremljalo tudi na poti v Šemar in me plašilo. Ob poti sem tu in tam videla močerada, malega črnega kuščarja z velikimi rumenimi progami – natanko tak je bil v babičinih povestah. Pisan, črn z rumenimi progami ob straneh in zelo strupen. Vsako srečanje s psom, vsak dotik njegovega smrčka je bil usoden.
Tekla sem po ozki, kamniti poti navzdol in preskakovala kamenje, da je pokrovček moje kanglice kar pel. Poplesaval je sem in tja, prav strašljivo je bilo.
Kmalu sem zagledala veliko betonsko korito, kamor smo gonili živino. Bilo je tisti čas eno redkih napajališč.
Nedaleč stran pa je izpod skale tekel studenček. Ozka pločevinasta cev je bila napeljana tam in nad tisto cevjo, nad tisto cevko je bil zvit košček vrbovine, da je bila voda čim bolj naravna in čista.
Če sem hotela priti do tja, pa sem morala stopiti še malo dlje v razraščen gozd.
Bilo je vedno bolj temno. Pozen večer je že bil, zdelo se mi je, kot da nebo leze nekam k tlom, naravnost name. Končno sem le zagledala studenček, stopila sem zraven in pod ozek, tanek curek podstavila kanglico.
Zapelo je v hladen in trd pozno pomladanski večer in v moji glavi tudi. Stisnila sem ustnice in vsa prestrašena zamrmrala molitev. Vedno bolj naglas.
»Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj,
stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani!«
in tako do konca. Ko sem spet pogledala navzgor, v vrhove dreves, mi je red oči prišla podoba z moje stare frčade na vrhu. Na steni tam je bila slika. Na sliki dva bosonoga otroka stopata čez nevarno deročo vodo po leseni brvi. Brv je že zelo stara, veliko desk je že zlomljenih, onadva pa vseeno stopata čez. Ni ju strah! Nad njima lebdi angel z velikimi perutmi in ju spremlja.«Bo tudi mene spremlja angel, če ga prosim?« pomislim tresočih rok in ust. »Seveda me bo, samo naprej moram!«
In res stopam naprej s svojo kanglico, manj me je strah in kar naenkrat vse postane boljše in lepše.
»Prinesla bom to vodo! Bom!« si rečem naglas.
In res je bilo tako!
Prinesla sem vodo in babica jo je v dolgih, hlastnih požirkih spila. Kljub temu pa je kmalu zatem za vedno odšla od nas …
V mojem spominu pa ostaja vse to kot zvezda na nebu. Nekaj lepega in nekaj dobrega!
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 29.
Neki deček je živel v majhni koči na zelenem griču. Ko se je dan nagnil in je sonce zahajalo, je sedel pred svojo hišo in gledal na hišo daleč onstran doline. Imela je zlata okna, ki so sijala kot biseri. Pogled ga je tako očaral, da si je želel samo to, da bi v njej živel. Ko je bil dovolj velik, se je odpravil proti njej. Sonce je že zašlo in strašno je bil razočaran, ko je videl, po čem je iz daljave hrepenel. Na oknih ni bilo zlata. Hiša njegovih sanj je bila navadna koča. Ko pa je naslednje jutro pogledal skozi okno te koče, je na drugi strani doline spet zagledal hišo z zlatimi okni, ki so sijala kot biseri. Ves vesel je pohitel nazaj – do hiše, ki je bila njegova. (sč).
Neki deček je šel v nedeljo z mamo k maši. Bil je lepo vzgojen, tih in miren, zato običajno ni povzročal nobenih težav. Zdaj pa je od časa do časa vstal, se obrnil proti ljudem in se jim nasmehnil. Njegov nasmeh je bil nalezljiv in kmalu so mu ga ljudje začeli vračati. Vse je bilo lepo in prav, dokler mama ni opazila, kaj dela njen sin. Prijela ga je za uho, ga narahlo premaknila ter mu rekla, naj sedi in se zaveda, da je v cerkvi. Deček je začel jokati. Tedaj se je mama obrnila k njemu in dejala: »Tako je že boljše.«
Mar ni žalostno, da že otroka, ki je po naravi prisrčno vesel, silimo, da je smrtno resen? Ali ni Sveti Duh duh veselja?
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2021), 87.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.